< Vprašanje o Svetem pismu iz 1. knjige kraljev

V: Kakšna je v 1. knjigi kraljev približna kronologija izraelskih in judovskih kraljev?

O: Tukaj sta obe skupaj.

Tukaj je kronologija izraelskih kraljev:

Vladavine nekaterih kraljev so nejasne. Uzija je umrl med letoma 747 in 735 pr. n. št., najverjetnejši datum pa je 740 pr. n. št. Glej http://www.webcitation.org/5rKrw27MI

za obsežen članek, ki pojasnjuje kronologijo.

V: Kaj so v 1. knjigi kraljev 1., 2., 3. in 4. knjiga kraljev?

O: V nekaterih katoliških Biblijah se 1. in 2. Samuelova knjiga imenujeta 1. in 2. Kraljeva knjiga. Zato se 1. in 2. Kraljeva knjiga imenujeta 3. in 4. Kraljeva knjiga.

V: Zakaj je v 1. knjigi kraljev, Jozueju, Sodnikih in drugod v Stari zavezi toliko nasilja?

O: Najprej, že bežen pregled Razodetja bo večino ljudi prepričal, da se to ne omejuje le na Staro zavezo. Sveto pismo ni »prebarvana« knjiga, ki pripoveduje le o dobrih dejanjih ljudi in se pretvarja, da se zla dejanja nikoli niso zgodila. Res je, da so se pobožni možje pogosto pogumno borili za pravičnost v spopadu z zlom in nasiljem. Nasilje v Stari zavezi lahko razdelimo v tri širše kategorije.

Grešna dejanja: Sveto pismo ne opisuje le slabih dejanj nevernikov, ampak iskreno poroča tudi o zlih dejanjih vernikov, kot je bil na primer David.

Včasih je Bog nasilen: Naj gre za Noetov potop, kuge ali druge stvari, Bog izreka sodbo, in pogosto je ta nasilna. Ljudje imajo različna stališča glede izgube človeškega življenja, Bog pa, ki je ustvaril ljudi zase in vidi večnost, ima drugačen pogled na smrt kot mnogi ljudje.

Pobožna dejanja vernikov: Bog ni le včasih nasilen, ampak je včasih nameraval, želel in celo ukazal svojim poslušnim otrokom, naj »si opasajo meč« in se borijo za Njegovo ime in Njegovo ljudstvo. Strogim pacifistom je težko uskladiti Božji pogled na vojno v Stari zavezi. Rešitev je preprosta: Božji ukazi kažejo, da nikoli ni bil pacifist.

V: Zakaj bi morali v 1. knjigi Kraljev preučevati knjige 1. in 2. Kraljev ter 1. in 2. Kronik?

O: Sveto pismo nam v novozaveških pismih ponuja veliko doktrinarnega pouka, v Psalmih velike hvalnice in molitve, v Razodetju velika preroštva, v štirih evangelijih pa velik zgled samega Jezusa, ki mu moramo slediti. Zakaj torej moramo preučevati knjige od Sodnikov do Kronik, kjer so primeri daleč od popolnosti in kjer doktrina igra le manjšo vlogo? Odgovor je, da se sicer lahko v mnogih delih Svetega pisma učimo resnic o Bogu, človeku in o tem, kako sta med seboj povezana, vendar naše učenje modrosti ne bi bilo popolno, če ne bi videli primerov iz življenja ljudi »v akciji«, pripovedovanih iz Božje perspektive.

Knjiga Kraljev ni bila vedno vsem všeč. (Keretični) arijanski misijonar Ulfilas je, ko je prevajal Sveto pismo za Gote v Moesiji, izpustil knjigi Kraljev in Kronike, ker so bili Goti »že tako ali tako preveč vojni«. Čeprav je Ulfilas morda mislil, da dela Bogu uslugo, ko je deloval kot njegov urednik in cenzor, bomo mi preučevali Božjo besedo v celoti in pustili, da nam s primeri pokaže, kaj moramo spoznati o svetosti, človeški pokvarjenosti, modrosti in Božjem srcu.

V: Zakaj v 1 Kr 1,1 Davidovo telo ni moglo oddajati toplote?

O: David je bil star več kot sedemdeset let. Morda je imel zdravstveno stanje, zaradi katerega njegovo telo ni pravilno presnavljalo hrane.

V: Zakaj je v 1 Kr 1,3 Abišag Davidu služila na tak način?

O: Pri odgovoru je treba upoštevati štiri točke.

1. Morda so Davidovi svetovalci menili, da ga bo ogrela tako njena bližina kot tudi spolni odnosi.

2. Sveto pismo ne pravi, da so bili njihovi poskusi, da bi poskrbeli za Davida, pravilni.

3. Če sta David in Abišag res imela spolne odnose, v tem ne bi bilo nič narobe, saj je bila verjetno njegova priležnica.

4. Vendar 1. Kraljev 1,4 izrecno pravi, da nista imela spolnih odnosov.

V: Ali je bil David v 1. knjigi kraljev 1,5–9 kriv, ker ni trdno določil vrstnega reda nasledstva?

O: David je tu morda storil dve napaki, ne le eno.

1. David je obljubil Batšebi, in s tem Salomonu, da bo Salomon postal kralj. Vendar pa David svojim uradnikom ni prisegel zvestobe do Salomona. Kasnejši kralji so se temu problemu izognili tako, da so imeli obdobje so-vladanja s svojim sinom. Čeprav je David res imel kratko obdobje so-vladanja s Salomonom, bi se to očitno moralo začeti prej, ko je bil David še pri dobrem zdravju.

2. David očitno ni veliko razmišljal o določitvi svojega naslednika. Bog je Davidu obljubil, da ga bo nasledil eden od njegovih sinov, toda David bi lahko preprečil prihodnje spore in morda tudi smrt svojega sina Adonija, če bi temu posvetil več pozornosti.

Danes se lahko ljudje nenadoma veliko manj zavzemajo za molitev za določeno službo, ko v njej ne sodelujejo več. Zato, preden preveč strogo sodimo Davidove napake, se prepričajmo, da nimamo istih pomanjkljivosti.

V: Kako naj v 1 Kr 1,6 vzpostavimo svobodo ter pravila in strukturo za naše otroke?

O: Tukaj je pet predlogov.

To, da cenimo svoje otroke kot Božja darila, za katera smo skrbniki, je temelj za vzpostavljanje pravil in strukture za naše otroke (Psalm 127:3–5; 128:3). Ne smemo jih narediti za svoje idole, ampak jih moramo ceniti kot enako pomembne v Božjih očeh kot sami sebe (Filipanci 2:3,4). Osnovna pravila postavljamo ne v svojo korist, ampak v njihovo. Vem, da sem kot starš naredil veliko napak, na primer kaznoval otroka, ki ni bil kriv, itd., toda če vaši otroci vidijo, da ste na njihovi strani in da si prizadevate biti najboljši starš, kar lahko ste, vam bodo lahko odpustili. Menim, da bo očetova spodbuda otroku naletela na gluha ušesa, če oče ne bo pokazal svoje ljubezni do otroka.

Smisel vsake discipline je v njihovo korist, ne v našo. Disciplina ne sme temeljiti na izlivanju naših čustev ali na tem, kako užaljeni smo, ko storijo kaj narobe, ampak moramo določiti posledice in druge disciplinske ukrepe v njihovo korist, ne pa zaradi naših občutkov tistega dne. Čeprav je telesno kaznovanje dobra metoda (Pregovori 22:15; Hebrejcem 12:7–11), jih je treba kaznovati zaradi neposlušnosti, ne pa zato, ker so otročji. Niti Bog ne kaznuje ljudi za napačna dejanja, če so bila storjena v nedolžni nevednosti, saj se greh ne pripisuje tam, kjer ni zakona (Pismo Rimljanom 4:15; 5:13). Čeprav je res, da odraščajoči otrok izbira svojo prihodnost, so krivi starši, če se otrok ne nauči, kaj je prav in kaj narobe (Pismo Mojzesovo 6:7; Pregovori 22:6).

Prehod vašega glavnega cilja je bistven, ko otrok odrašča. Ko je otrok majhen, poudarjamo bolj pravila kot razloge za ta pravila, toda če se iz tega nikoli ne preusmerimo, se študent, ki je daleč od doma, sprašuje, zakaj bi moral spoštovati pravila, s katerimi se ni nikoli strinjal ali v katerih ni videl vrednosti. Ena stvar, ki smo se je naučili v tečaju »Growing Kids God's Way«, je bila, da starši pri majhnih otrocih postavijo strukturirana pravila, ki jih mora otrok upoštevati – preprosto zato, ker smo tako rekli. Mnogi starši se tega načina ne odrastejo, otroci pa nikoli ne razumejo, zakaj. Ko otroci odidejo na fakulteto, so starši šokirani, ko ugotovijo, da so otroci zavrgli njihova pravila. Verjetno vsak najstnik, ki zapusti dom in odide na fakulteto, zavrže tisto, kar vidi kot »nepotrebna pravila«, edina morala in struktura, ki ju ima, pa sta tista, ki ju je sam izbral, da ju bo upošteval.

Pomembno je, da malim otrokom določimo vsa pravila. Vendar pa naša naloga pri starejših otrocih v prvi vrsti NI, da jim zagotovimo idealno strukturo in svobodo. Temveč jih je treba poučiti in sodelovati z njimi, da skupaj oblikujemo ustrezno strukturo in pravila. Sčasoma naj bi se naša vloga vedno bolj zmanjševala. V idealnem primeru se naša vloga spremeni iz sodnika v trenerja in nato v navijača, ki spodbuja otroka, na katerega smo lahko ponosni.

Na primer, ali je čas vrnitve najstnika domov ob 23.00 ali ob 24.00, ni tako pomembno kot to, da ste prepričani, da se bo obnašal odgovorno. Veliko bolje je otroka vprašati, kdaj misli, da bi moral biti njegov čas vrnitve domov, in zakaj, kot pa mu narekovati čas vrnitve, ki ga bo tako ali tako prekršil, ko bo na faksu.

Morda ne moremo najti le enega »pravega« odgovora glede obsega strukturiranosti, saj ni enega samega pravega odgovora za vse različne otroke. Visoka pesem 8,8–9 govori o tem, da opazujemo značaj njihove mlajše sestre, ki se razvija, in da ji, ko odrašča, dajemo omejitve in svobodo, ki ustrezajo njenemu značaju. Efežanom 6,4 pravi, naj očetje ne razburjajo svojih otrok. Preveč enostaven način, da jih razburimo, je, da starejšim otrokom postavljamo pravila brez razlogov in nedosledna pravila. Tudi knjiga »Growing Kids God's Way« pravi, da je lažje imeti veliko strukture, ko je otrok majhen, in omejitve sproščati, ko otrok odrašča, kot pa biti preveč popustljiv in nato kasneje poostriti pravila.

Pričakujte, da boste uživali v svojih najstnikih. Božanska pričakovanja so pomembna stvar, ki nas je naučil tečaj »Growing Kids God's Way«. Ne smemo pričakovati, da bodo najstniška leta polna glavobolov in žalosti. Nasprotno, v najstniških letih je pričakovanje, da naj bodo vaši najstniki po vašem zakonskem partnerju vaši najboljši prijatelji. Bolj kot z manjšimi otroki lahko z njimi delite, kar imate na srcu, in preprosto uživate v opazovanju njihovega prehoda v pobožne odrasle.

Z grehom ravnajte odločno, a brez da bi zlomili duha. Še ena stvar, povezana z vlogo preroka in duhovnika v družini, je, da prerok ne le uči, ampak tudi graja. Prerok govori, da se spopade s tistim, kar je nečisto, medtem ko duhovnik skrbi za tisto, kar je sveto. Stvari, ki so za vašega otroka občutljive in dragocene, lahko z vami zaupa v zaupanju, in medtem ko je dober oče strog glede tega, kar se mora takoj prenehati, lahko hkrati nežno in skrbno podpira krhki duh svojega otroka.

Za več o strukturi in svobodi pri vzgoji pobožnih otrok si oglejte razpravo o Pregovorih 22:15.

V: Zakaj je v 1. Kraljev 1,9 Adonija odšel v En-Rogel, da bi bil okronan za naslednjega kralja?

O: Adonija se ne bi smel okronati v Jeruzalemu, kjer bi to David in njegovi vojaki takoj opazili. Kraj je bil oddaljen, a očitno še vedno dovolj blizu, da je bil primeren, in da David ni ničesar sumil.

V: V 1 Kr 1,5–10 je Adonija uporabil zvijačo, Natan pa jo je uporabil v 2 Sam 12,1–7; kdaj je torej prav in kdaj narobe uporabiti zvijačo?

O: Zvijača, pri kateri delno ali v celoti skriješ svoje namere do kasneje, je lahko dobra ali slaba, odvisno od namena. Natanov namen je bil obiti Davidove čustvene obrambne mehanizme in mu pomagati spoznati, kako grešno je bilo njegovo ravnanje. Natan s tem ni imel nobene osebne koristi, temveč je bilo to v Davidovo dobro. Ko se je to zgodilo, bi bil pobožni človek, kakršen je bil David, vesel, da se je to zgodilo.

Adonija pa je za lastno korist zaobšel kraljevo zakonito oblast.

Na splošno bi si pri odločanju, ali bomo uporabili zvijačo ali ne, morali zastaviti naslednja vprašanja:

a) Ali je to nekaj, kar bi Bog želel, da storimo, in ali bi to poveličevalo Boga? (Glej Kolosanom 3:17)

b) Ali gre za nekaj v našo lastno sebično korist ali pa menimo, da so interesi drugih pomembnejši od naših? (Glej Filipljanom 2:3, 4, 20, 21)

c) Ali delamo krivico svojemu bližnjemu in ali ga ljubimo tako, kot ljubimo sebe? (Glej Rimljanom 13:9–10)

V: Ali je v 1. Kraljev 1:16 v redu, da se poklonimo ljudem?

O: V mnogih primerih da. Ni v redu, če se klanjamo kot dejanje čaščenja. Vendar je jasno, da v tem primeru ni šlo za dejanje čaščenja, zato je v takih primerih to v redu. Čast, ki jo izkazujemo s klanjanjem pred kraljem, je podobna časti, ki jo izkazujemo, ko si položimo roko na srce ob izrekanju prisege zvestobe.

V: Ali je bil v 1 Kralj 1,39–53 in 1 Kron 23,1 Salomon maziljen za kralja tukaj v Gihonu ali pa je bil maziljen za kralja v 1 Kron 29,21–25?

O: 1. Kronika 29:22 kaže, da je bil to že drugič, ko je David Salomona mazilil za kralja. Prvič se je to zgodilo na hitro, brez večje prisotnosti ljudi, zaradi grožnje, ki jo je predstavljal Adonija. Morda je David menil, da bi drugič, pred čim večjim številom ljudi, bolje zagotovil, da se ljudstvo ne bo uprlo Salomonu.

Upoštevajte, da vsi trije odlomki jasno kažejo, da je bil Salomon maziljen za »kralja« še pred smrtjo kralja Davida. So-vladanje, pri katerem sta oče in sin nekaj let vladala skupaj, je bilo v antičnih časih običajno, da bi sin pridobil potrebne izkušnje. Glede na »Believer’s Bible Commentary« (str. 356) se domneva, da je Salomonovo so-vladanje trajalo dve leti. Morda bi David imel manj težav z Adonijem in Absalomom, če bi bilo to obdobje daljše.

V: Ali bi moral Salomon v 1 Kr 1,50–51 pustiti Adonija pri življenju ali ne?

O: Adonija se je oklepal rogov oltarja, ker je prosil za milost, in upal, da ga ne bodo ubili, saj je bil na svetem mestu. Salomon mu je prizanesel z življenjem, vsaj do kasnejšega časa, ko se je Adonija začel obnašati sumljivo.

Salomon je imel v okviru svoje pristojnosti pravico ubiti izdajalce, tako da bi jim preprečil prevzem njegovega zakonitega prestola kot tudi da bi odvrnil druge od upora. Ker si je Adonija sam prisvojil vlogo kralja, bi Salomon ravnal prav, če bi ga takrat takoj dal ubiti. Salomon je Adoniji pokazal usmiljenje, vendar je v 1. knjigi kraljev 1,52 jasno povedal, da naj Adonija pazijo na sebe, saj ga bo Salomon opazoval.

V 1. knjigi kraljev 2,17 je bil samo Adonija, ne pa Adonija in Abišag, tisti, ki je prosil Batšebo, ne pa Salomona, za roko. Poroka s priležnico nekdanjega kralja bi nekoliko okrepila Adonijevo prizadevanje za kraljevski prestol. Ker Salomon ni videl nobenega drugega motiva, je dal Adonijo usmrtiti.

V: Zakaj David v 1. knjigi kraljev 2,5, 28–34 ni kaznoval Joaba že prej?

O: David bi moral Joaba zaradi umora usmrtiti že prej, vendar si je v 2. Samuelovi knjigi 3:39 utemeljil: »Ti možje, sinovi Zeruje, so zame preveč neusmiljeni.« David je očitno sklenil, da je odložena pravica boljša kot nobena pravica. Davidova utemeljitev morda ni bila pravilna, vendar je odložena pravica boljša kot nobena pravica.

V: Ali je bil Salomon v 1 Kralj 2:9 že moder, preden mu je Bog izpolnil prošnjo in mu podelil modrost?

O: 1. Kraljev 3,12 ne pravi, da bo Bog njegovo prošnjo izpolnil v prihodnosti, ampak da jo je Bog že izpolnil. Bog nekatere prošnje izpolni šele potem, ko ga za to prosimo; v drugih primerih nam stvari da, še preden prosimo, včasih pa lahko prošnjo delno izpolni, še preden je izrečena, in v celoti šele potem, ko jo oseba izreče.

V: Zakaj v 1 Kr 2,10; 11,21.43; 14,20; 2 Kr 14,29 itd. piše, da je nekdo »počival pri svojih očetih«?

O: Ta evfemizem preprosto pomeni, da so umrli. Za podobne odgovore glej knjigi When Critics Ask, str. 195, in When Cultists Ask, str. 54–55.

V: Kako je bilo v 1 Kr 2,10 mogoče, da je bil David pokopan v Jeruzalemu, saj piše, da je »počival pri svojih očetih«, ki so bili verjetno pokopani v Betlehemu?

O: Izraz »počival pri svojih očetih« pomeni, da je odšel v grob tako kot oni, NE pa, da je bilo njegovo telo skupaj z njihovimi, kot dokazujejo naslednji primeri.

Azarija/Uzija »je počival pri svojih očetih in bil pokopan blizu njih v Davidovem mestu.« 2. Kraljev 15:7a »je počival pri svojih očetih in bil pokopan blizu njih na pokopališču, ki je pripadalo kraljem; kajti ljudstvo je reklo: ›Bil je gobav.‹« 2. Kronika 26:23

Manase »je počival pri svojih očetih in bil pokopan v vrtu svojega palače, v Uzzovem vrtu.« 2. Kraljev 21:18 »je počival pri svojih očetih in bil pokopan v svoji palači.« 2. Kronika 33:20a

Jojakim »je počival pri svojih očetih« (2. Kraljeva 24:6a). Vendar so Jojakima v bronastih okovih odpeljali v Babilon (2. Kronika 36:6), kjer je verjetno umrl.

David »je počival pri svojih očetih in bil pokopan v Davidovem mestu.« (1. Kraljev 2:10) Njegovi očetje so bili verjetno vsi pokopani v Betlehemu, vsekakor pa ne v Jeruzalemu, mestu, ki je bilo pod nadzorom Jebusejcev, dokler ga David ni osvojil.

Salomon »je počival pri svojih očetih in bil pokopan v mestu svojega očeta Davida« (1. Kraljeva 11:43; 2. Kronika 9:31a). Salomonov ded in njegovi predniki so bili pokopani v Betlehemu.

V: Ali je bil Salomon v 1 Kralj 2:22–25 nepravičen, ko je usmrtil Adonija, ker je ta prosil za Abišag kot svojo ženo?

O: Ne. Na prvi pogled se je to zdelo kot nedolžna prošnja. Vendar je Salomon modro prepoznal skrite motive zaradi naslednje kombinacije:

1. Adonija je bil starejši.

2. Adonija je že pokazal, da je sposoben delati stvari (kot je na primer kronanje) na skrivaj, ne da bi kralj za to vedel.

3. Adonijevi privrženci so bili še vedno prisotni.

4. Ta poroka najstarejšega sina bi okrepila njegov zahtevek za kraljevski prestol.

5. Sveto pismo nikjer ne navaja, da bi Adonija sploh imel rad Abišag ali obratno. Če ta prošnja ni izhajala iz ljubezni, kakšen drug motiv bi lahko bil?

Prvi trije razlogi niso bili zadostni, da bi Salomon »obtožil« Adonija, saj je Adonija prosil za odpuščanje in mu je Salomon odpustil za to, kar je bilo očitno preteklo ravnanje, ki se ne bo ponovilo. Vendar je bil Salomon modro, da ga je še naprej pazljivo opazoval; ko je Adonija poskušal narediti kakršen koli korak za utrditev svoje moči, je Salomon to izkoristil.

Če bi Salomon preprosto zavrnil, bi Adonija lahko drugim pripovedoval o kraljevi nerazumnosti. Tukaj vidimo, da je Salomon kaznoval zaradi uporniških motivov (brez dejanskega ukrepa), kar se razlikuje od mnogih današnjih pravnih sistemov. Adonija bi moral vedeti, da bo to izgledalo, kot da poskuša okrepiti svoj vpliv, in kdo lahko trdi, da Salomon ni bil prav, ko je ocenil situacijo?

Če bi Salomonova »primitivna« načela uporabili v današnjih pravosodnih sistemih, bi to pomenilo, da bi se v sodnih primerih lahko navajali pretekli kazenski zapis obtoženca in njegova prejšnja pojavljanja pred sodiščem, zaradi česar bi za obsojene zločince veljali strožji standardi kot za navadne državljane, da bi se izognili sumljivemu vedenju. Če se nad tem zamislimo, se Salomonova načela vendarle ne zdijo tako primitivna.

V: Zakaj je Salomon v 1 Kr 2,36–39 naložil to omejitev Šimeju?

O: Šimei je že enkrat dokazal, da ni zvest izraelskemu kralju, zato je bila ta omejitev povsem smiselna. Šimei ne bi mogel povzročati več težav, če bi moral ostati pod kraljevim nadzorom v Jeruzalemu.

V: Ali je Šimei v 1 Kr 2,38–46 zapustil Jeruzalem ob kakšni nedolžni priložnosti, kot trdi skeptični Asimovov vodnik po Svetem pismu (str. 322)?

O: Ne, Šimei je kraljevo zapoved vzel zlahka, tako kot danes mnogi jemljejo Gospodove zapovedi zlahka. Ko je uporniku odpuščeno, lahko še vedno veljajo omejitve, da se prepreči nadaljnje upiranje.

V: Kaj je v 1. Kraljev 2 skupni element vseh usmrtitev?

O: Salomon ni sodil le na podlagi trenutnih dejanj. Sodil je na podlagi trenutnih motivov in preteklih dejanj. Seveda Bog ne sodi izključno na podlagi človekovih dejanj, ampak tudi na podlagi motivov.

V: Kdo je bil v 1 Kr 3,1 v tem času egiptovski faraon?

O: Po navedbah skeptičnega dela Asimovov vodnik po Svetem pismu, str. 322, je bil to Psusennes II. Vojaško je bil Egipt v tem času zelo šibak, med faraonom in tebanskimi duhovniki pa je vladalo sovraštvo. Odprava grožnje napada z vzhoda bi bila za Psusennesa II. smiselna poteza.

V: Ali je v 1 Kr 3,1 Salomon ravnal prav, ko se je poročil s faraonovo hčerjo?

O: Ne. 1. Kraljev 11,1–4 pravi, da so Salomonove žene njegovo srce odvrnile od Boga. Očitno se je Salomon počutil tako varnega v svojem poznavanju Boga, da je napačno mislil, da mu neposlušnost Bogu na tem področju ne bo škodila.

V: Kaj je bilo v 1 Kralj 3,3 narobe z darovanjem na visokih mestih, saj je Salomon daroval Bogu?

O: Visoka mesta so bile majhne, dvignjene ploščadi, namenjene čaščenju. Najpogosteje so se uporabljale za čaščenje Bala, čeprav je jasno, da je Salomon tukaj čaščeval Boga. Pri odgovoru je treba upoštevati tri točke.

1. Stara zaveza pravi, da je treba Bogu darovati žrtve izključno v templju v Jeruzalemu. Visoka mesta bi se kasneje prav tako lahko uporabljala za čaščenje Bala.

2. V tistem času v Jeruzalemu še ni bilo osrednjega templja. Za darovanje tisočih žgalnih daritev v Jeruzalemu ni bilo ustreznih prostorov. Ne moremo trditi, da ker templja še ni bilo, se Bogu ne bi smelo darovati. 1. Kraljev 3:5 jasno kaže, da je bil Bog zadovoljen s Salomonovim čaščenjem.

3. 1. Kraljev 3,2–3 previdno omenja čaščenje na visokih mestih, saj je bilo to prepovedano, ko je bil tempelj zgrajen. Po izgradnji templja ni bilo več potrebe po čaščenju na visokih mestih.

V: Kaj se lahko iz 1 Kralj 3,7–11 naučimo o naših današnjih molitvah?

O: Naučimo se lahko vsaj tri stvari.

1. Bodite previdni, za kaj prosite.

2. Bog je bolj zadovoljen z nekaterimi molitvami kot z drugimi.

3. Jakob 4:3 kaže, da se Bog bolj veseli molitve za pomoč pri služenju Bogu kot molitve za sebične strasti.

V: Kdaj bi lahko Bog v 1. Kraljev 3,7–11 blagoslovil nekoga, ker v molitvi ni prosil za nekaj?

O: Salomon ni bil blagoslovljen zato, ker sploh ni molil, ampak zato, ker je namesto tega prosil za pomembnejše stvari. Preden se molimo, bi morda morali določiti, kaj je najpomembnejše.

V: V 1 Kr 3,10–12, ker je Bog dal Salomonu modrost, zakaj je Salomon razsodil med dvema ženskama, namesto da bi ju obe dal ubiti, kot je zapovedala Tora?

O: Ljudje se lahko odločijo, da svojo modrost uporabijo za spoznavanje Božjih poti ali pa jo uporabijo za druge stvari. Salomon je imel modrost, da je bil uspešen v vsem, kar je počel. Preudarno je razsodil, katera ženska govori resnico, vendar ni uporabil Božjega zakona, kot bi moral, ali pa ni imel dokazov, da sta se ukvarjali s tem nepravičnim poklicem.

V: Kaj v 1 Kr 3,12 pomeni »modro in razsodno srce«?

O: Hebrejski izraz je tu zanimiv; dobesedno pomeni modro in poslušno/razsodno srce. Srce naj bi bilo sedež ne le znanja, ampak tudi uporabnega znanja, zdrave presoje, značaja in skrbi. Modro srce je tisto, ki posluša Boga.

V: Ali je imel Salomon v 1 Kr 3,16–28 prav ali bi moral usmrtiti obe ženski, ki sta se prepirali zaradi otroka?

O: Salomon bi moral iz dežele izkoreniniti prostitucijo. Glede na to, da je storil napako, ker tega ni storil, je med njima sodil pravično. Poleg tega, ker sta se sami javili, bi nekateri lahko opravičili Salomona, da ni uporabil pričevanja, ki bi ga obremenjevalo.

V: Kaj je Salomon v 1 Kr 3,28 storil drugače kot v 1 Kr 2,22–23?

O: V 1. knjigi kraljev 2,22–23 je Salomon pravilno prepoznal Adonijevo izdajalsko namero in jo ustavil. Vendar bi zunanji opazovalec lahko podvomil v Salomonovo ravnanje in se vedno spraševal, ali je bil Salomon res preveč paranoičen in neusmiljen ali ne. Salomon je v tem primeru ravnal prav, vendar to ni nujno vsem dajalo vtisa, da je ravnal prav.

V 1. knjigi kraljev 3,16–28, v zgodbi o dveh prostitutkah, je bilo vsem jasno, kako je Salomon prišel do svoje odločitve. Salomon je (domnevno) ravnal prav, in vsi so lahko videli ter se strinjali, da je ravnal prav.

A je Salomon res storil pravo stvar? Zakon je določal, da je treba prostitutke kamenjati do smrti. Nekateri bi morda rekli, da je Salomon ravnal prav, ker ju niso ujeli pri dejanju, zato Salomon ni imel dokaza, da sta bili prostitutki. Po drugi strani pa, če je bilo znano, da sta bili prostitutki, je Salomon v tem primeru zanemaril Božji zakon.

Kristjani bi morali storiti pravo stvar in si tudi prizadevati, da izgleda, kot da delajo pravo stvar. Pavel se je s tem ukvarjal v 2. Korinčanom 8,20–21 in 1. Tesaloničanom 5,22. Včasih se zgodi, da storitev prave stvari nekomu neizogibno ne izgleda prav. V tem primeru je treba pravo stvar še vedno storiti, vendar na način, ki ne bo užalil vesti drugega. Obstajajo tudi drugi primeri, ko vsi vidijo in se strinjajo, da je nekaj pravilno, vendar je v resnici napačno. Za srhljiv primer tega preberite Janez 16,2.

V: Kdo so bile v 1. Kraljev 4 nekatere od Salomonovih žena?

O: Tukaj je seznam le nekaterih izmed njih.

Faraonova hči – 1. Kraljev 3:1

Verjetno kraljica iz Sabe – 1. Kraljev 10:1–14

1. Kraljev 11:1–4 pravi, da je imel Salomon 700 žena in 300 priležnic. Ne pozabite, da je Bog v 5. Mojzesovi knjigi 17:17 kralju zapovedal, naj ne ima preveč žena, 1. Kraljev 11:1–4 pa izrecno pravi, da je Salomon grešil, ko se je poročil s temi tujimi ženami, ki so mu zapeljale srce.

V: Ali je bil Abiatar v 1. knjigi kraljev 4:4 duhovnik ali pa je bil odstavljen v 1. knjigi kraljev 2:26–27?

O: Abiatar je bil veliki duhovnik v času Davida. Ko je Salomon začel vladati, je Abiatarja odstavil s položaja velikega duhovnika.

V: Kdo je bil v 1 Kr 4,4 gostitelj?

O: To se nanaša na redno vojsko.

V: Kako je v 1 Kr 4,21 Salomon vladal od reke?

O: To se nanaša na veliko reko Evfrat. David je premagal Aramace, ki so Salomonu prinašali davek.

V: Kako je Salomon v 1 Kr 4,23 lahko priredil tako veliko žrtvovanje in praznovanje?

O: Po žrtvovanju je sledila velika gostija za ljudstvo. Salomon je bil verjetno najbogatejši kralj na Bližnjem vzhodu v tistem času, čeprav so bili morda enako bogati tudi cesarji na Kitajskem in v Indiji.

Podobno besedilo v Nimrudu navaja, da je asirski kralj Ašurnasirpal II. priredil pogostitev za 69.574 ljudi, ki je trajala deset dni, kot navaja M. E. L. Mallowan v članku »Nimrud« v knjigi D. W. Thomas (ur.), Archaeology and the OT, str. 62.

V: Ali je imel Salomon v 1 Kr 4,26 40.000 hlevov ali 4.000 hlevov, kot navaja 2 Krn 9,25?

O: To je najverjetneje napaka prepisovalca. V knjigi When Critics Ask, str. 181, je poudarjeno, da je število 4.000 veliko bolj razumno razmerje kot 40.000, saj je v obeh odlomkih navedenih 1.400 bojnih vozov. Hebrejska beseda za 40 je rbym, za 4 pa rbh, torej gre za razliko le dveh črk.

V: Zakaj je Salomon v 1. Kraljev 5,6 omenil Sidončane, saj je bil Hiram kralj Tirja?

O: Tir so ustanovili kolonisti iz Sidona, ki je oddaljen 25 milj, vendar je Tir postal pomembnejši od Sidona. Ne glede na to, ali je Hiram imel kakršen koli nadzor nad mestom Sidon, je leta 969 pr. n. št. postal vladar »sidonskega ljudstva« (ali fenicijskega ljudstva), ki je živelo v Tiru in okolici.

V: Ali je v 1 Kralj 5,1 Hiram začel dopisovanje s Salomonom ali ga je začel Salomon, kot nakazuje 2 Kron 2,3?

O: Čeprav noben od odlomkov izrecno ne navaja, kdo je začel dopisovanje, tako 1. knjiga kraljev kot 2. knjiga kronik kažeta, da je bil Salomon tisti, ki je napisal prvo zabeleženo pismo. V 1. knjigi kraljev 5,1 je Hiram k Salomonu poslal odposlance (ne pisem).

V: V 1 Kr 5,13–18, v čem so se 30.000 Izraelcev razlikovali od 153.600 neizraelcev, ki jih je Salomon zasužnil?

O: V bistvu sta bili dve skupini ljudi:
Neizraelci so bili po 2. Kroniki 8,7–9 s strani Salomona vpoklicani (očitno za 12 mesecev na leto) za njegovo suženjsko delovno silo. Po 2. Kroniki 2,2 je vpoklical 70.000 nosačev in 80.000 kamnosekov v hribih, skupaj s 3.600 nadzorniki.
30.000 Izraelcev je bilo vpoklicanih (služili so en mesec na vsake tri mesece) v 1. knjigi kraljev 5:13–14. Ti so se razlikovali od 70.000 nosačev, 80.000 kamnosekov v hribih in 3.300 nadzornikov, kot navaja 1. knjiga kraljev 5:15–16.

2. Kronika 8:9 izrecno navaja, da Salomon Izraelcev ni spremenil v sužnje. Čeprav so bili kot sužnji vpoklicani le neizraelci, je bilo vseeno vpoklicanih 30.000 Izraelcev, čeprav ne kot sužnji.

V »Expositor's Bible Commentary«, 4. zvezek, str. 59, je navedeno, da je bila praksa, da so za določen čas za javna dela vpoklicali navadne svobodne državljane, imenovana corvée, v antiki precej pogosta, čeprav je bila v Izraelu nova.

V 5. Mojzesovi knjigi 20,11 je zapisano, da je bilo dovoljeno neizraelce podvreči prisilnemu delu, vendar o Izraelcih ni ničesar omenjeno.

V: Zakaj se v 1. Kraljev 5 številke ne ujemajo s 2. Kronik 2?

O: Seznami so različni in tudi vrstni red je drugačen, vendar se nanašajo na isti dogodek, zato bi morale biti številke enake. Verjetno je krivo navedbo 20 korov stisnjenega olja v 1. knjigi kraljev 5: gre za prepisovalno napako namesto 20.000 korov.

Tukaj so številke:

Število nadzornikov v 1. knjigi kraljev 5 je v Septuaginti 3.600.

Tudi v delu »Believer’s Bible Commentary« (str. 445–446) in »Encyclopedia of Bible Difficulties« (str. 221–222) je priznano, da so prišlo do napak pri prepisovanju.

V: Zakaj bi Salomon v 1. knjigi kraljev 6. poglavju dobival les od Feničanov?

O: Čeprav so v Izraelu obstajali gozdovi, je najboljši les prihajal iz libanonskih cedrov. Salomon ni bil prvi, ki je Feničane prosil za les. Okoli leta 1100 pr. n. št. je egiptovski odposlanec Wen-Amon odšel v Feničijo po cedrov les.

V: Kaj nam 1 Kr 6,1 pove o datumu izhoda iz Egipta?

O: Vemo, da je Salomon začel vladati leta 971/970 pr. n. št., četrto leto pa bi bilo 967/966 pr. n. št. 480 let prej bi bilo približno leta 1447/1446 pr. n. št.

V: Ker je v 1 Kr 6,1 navedeno, da je v eni generaciji 40 let, in ker je 480 = 12 × 40, ali to preprosto pomeni, da je bil tempelj zgrajen 12 generacij po izhodu iz Egipta?

O: Ne. To namiguje skeptični Asimovov vodnik po Svetem pismu (str. 327), skupaj s štetjem zaporednih let vladavine sodnikov. Če bi hoteli, bi lahko preprosto rekli »12 generacij«. Glede na to, kako Asimov tukaj »uporablja« jezik, bi bilo za njih nemogoče navesti število let na način, ki bi ga Asimov sprejel.

V: Zakaj v 1 Kr 6,7 pri gradnji templja niso uporabili sekir ali železnih orodij?

O: Če bi bil najpomembnejši cilj hitra dokončitev, bi bilo bolje, da bi uporabili sekire in železna orodja. Vendar bi uporaba kovinskih orodij pustila majhne usedline bakra (če bi bila bronasta) ali železa. Te kovinske usedline bi se kasneje oksidirale in spremenile barvo kamna. Gradili so nekaj, kar bo vidno stoletja, in niso hoteli iskati bližnjic pri kakovosti svojega dela. Podobno tudi mi, ko gradimo nekaj za Boga, ne želimo iskati moralnih bližnjic; tudi te se bodo kasneje pokazale.

V: Zakaj so morala biti vrata v 1 Kr 6,31–32 iz oljčnega lesa?

O: Čeprav Sveto pismo tega ne omenja, je oljčno les zelo trden in odporen proti škodljivcem. Oljke lahko živijo več kot 1.000 let. Na vratih so bili izrezljani kerubini. Tudi kerubini v Salomonovem templju so bili iz oljčnega lesa in prekriti z zlatom.

V: Ali je bila v 1 Kralj 7,1 Salomonova palača ena stavba ali več stavb?

O: Mogoče je oboje, vendar »The Bible Knowledge Commentary: Old Testament« (str. 501) navaja, da bi bilo v skladu z drugimi palačami na Bližnjem vzhodu, če bi šlo za več med seboj povezanih stavb.

V: Ali je v 1 Kr 7,13 ta Huram (ali Hiram) isti kot tirski kralj?

O: Ne. Bil je neznani obrtnik, ki je bil pol Izraelec. Enako navaja tudi »Believer’s Bible Commentary« na str. 363.

V: Ali je v 1 Kr 7,20 navedenih 200 granatnih jabolk ali 100, kot pravi 2 Krn 3,16?

O: Mogoče je oboje. Najverjetneje gre za napako prepisovalca, kot kaže »Encyclopedia of Bible Difficulties« (Enciklopedija biblijskih težav), str. 221.

V: Zakaj sta bila v 1. Kraljev 7,21 dva velika stebra poimenovana Jachin in Boaz?

O: To so bili očitno vzdevki in ne imena, ki bi jih Bog zapovedal uporabljati. Vendar ni nobenega znaka, da bi Bog nasprotoval tem imenom. Jachin pomeni »On bo utrdil«, Boaz pa »v Njem je moč«.

V: Ali sta v 1 Kr 7,23 in 2 Krn 4,2–5 obseg 30 sežnjev in premer 10 sežnjev ustrezno razmerje za krožni predmet?

O: To razmerje, ki se od števila pi razlikuje za 4,8 %, je znotraj normalnih meja, če upoštevamo debelino in netočnost. Za popolnoma okrogel predmet je razmerje med obsegom in premerom 3,14159 (pi). Obseg je bil 30 laktev, premer pa 10 laktev, kar daje razmerje 3. Pri odgovoru je treba upoštevati dve točki.

Glavni odgovor, rob: V delu »The Bible Knowledge Commentary: Old Testament« (str. 622) je navedeno, da je kuba merila približno eno in pol čevlja. Torej so bile dimenzije 45 čevljev in 15 čevljev. Če bi upoštevali zunanji premer in notranji obseg, bi bilo razmerje točno 3,14159, če bi bila debelina na robu 6 palcev. 1. Kraljev 7:26 in 2. Kronike 4:5 navajata, da je bila debelina širina dlani. Za primerjavo: če to pomeni širino dlani, je moja dlan široka 4 palcev. Če pa pomeni dolžino dlani, je moja dlan dolga približno 7 palcev.

Poleg tega, tudi če bi uporabili zunanji obseg tik pod robom in bi rob štrlel iz zunanje strani posode, bi upoštevanje roba še vedno pojasnilo razliko v razmerju.

Drugi odgovor, netočnost: Tudi danes navajamo mere z veliko število pomembnih številk. Na primer, če predpostavimo, da so izmerili tako notranji obseg kot notranji premer (ali pa zunanji obseg in zunanji premer), obseg od 30 do 30,49 kubitov in premer od 10 do 9,51 kubitov dajeta razmerje 3 proti 3,21. Število 3,14159 je znotraj tega razpona. Zato je že sama netočnost, brez sklicevanja na argument o robu, zadostna za pojasnitev tega razmerja.

V: V 1 Kr 7,23 si ne morem zamisliti bolj očitnega izziva za nezmotljivost Svetega pisma kot je ta. V tem verzu Salomon gradi tempelj za Gospoda. Del njegove gradnje je opisan takole:

Prav tako je izdelal morje iz ulitega kovine. Bilo je okrogle oblike, merilo je deset sežnjev od roba do roba, pet sežnjev v višino in trideset sežnjev v obsegu. Te mere dajejo številu pi presenetljivo vrednost 3. Težko je trditi, da to opravičuje »prenosni jezik« ali da je avtor le zaokroževal, saj so različne mere in podrobnosti gradnje templja sicer opisane v vsakdanjih in natančnih podrobnostih. Edina resnična možnost je, da avtor ne pozna osnov geometrije.

A: Za odgovor na to vprašanje sploh ni treba omenjati približkov. Kopel ni imela infinitezimalne debeline, ampak bi imela navzven razširjen rob. (Ne bi mogel biti navznoter razširjen, sicer ne bi bilo mogoče izvleči kalupa.) Če bi premer merili od vrha z vrvjo ali palico, obseg pa pod robom z vrvjo, bi dobili vrednost, manjšo od 3,14159. Torej, kako širok bi moral biti ta rob? Na vsaki strani bi bil le 0,225 lakte, če predpostavimo, da je bila posoda popolnoma okrogla (kar morda ni bila). Lakta je bila približno razdalja med komolcem in konico srednjega prsta. Torej je 0,225 lakte približno dolžina mojega prsta.

Tu je zanimiva točka: odgovor ni težko ugotoviti, če ste odprti za več kot eno možnost. Sumim, da to ni bilo zaradi pomanjkanja inteligence s strani vpraševalca, ampak da morajo ljudje biti bolj odprti za analizo dejstev.

V: Ali Sveto pismo v 1 Kr 7,23 in 2 Krn 4,2–5 navaja, da je vrednost števila pi 3?

O: Ne. Skeptični Asimovov vodnik po Svetem pismu na str. 328 trdi: »Razlaga je seveda ta, da svetopisemski pisci niso bili matematiki niti se niso zanimali za matematiko, ampak so navajali le približne številke. Vendar pa bo za tiste, ki so obsedeni z idejo, da je vsaka beseda v Svetem pismu nezmotljiva (in ki se malo spoznajo na matematiko), zagotovo šokantno slišati, da Sveto pismo pravi, da je vrednost števila pi 3.«

Asimov je imel doktorat iz kemije, zato bi moral vedeti bolje. Obstajajo tri različne možnosti.

Zaokroževanje s pomembnimi števkami: Predpostavimo, da je bil obseg natanko 30,0 lakte. Ker so mere podajali le v celih številkah, katero število bi Asimov predlagal, da uporabijo? Popolnoma okrogla posoda brez roba bi dala vrednost 9,55, kar je bližje 10 kot kateremu koli drugemu številu.

Rob: Predpostavimo, da je bil notranji obseg natanko 30,0 kubitov ali da je debelina posode povzročila, da sta bila notranji in zunanji obseg skoraj enaka. Premer, ki vključuje rob širine 4 palcev (0,22535 kubita), bi dal razmerje natanko 3 proti 1.

Razširitev: Nič ne kaže, da so bile stene posode popolnoma navpične. Če bi imela posoda na vrhu zelo rahlo razširitev v višini 0,75 %, bi zunanji obseg na ožjem delu ter zunanji ali notranji premer na vrhu dali razmerje natanko 3 proti 1.

V: Ali je bilo v 1 Kr 7,26 bronasto morje veliko 2.000 batov ali 3.000 batov, kot navaja 2 Krn 4,5?

O: Nismo prepričani, saj gre najverjetneje za napako prepisovalca, kot navaja knjiga Bible Difficulties & Seeming Contradictions na str. 64. Septuaginta tega stavka ne vsebuje.

V: Kaj je bilo v skrinji v 1 Kralj 8,9?

O: Prvotno so bile v njej tri stvari: kamnite plošče z Desetimi zapovedmi, Aronova palica, ki je pognalo, in posoda z manno (Hebrejcem 9:4). Vendar pa sta se skozi stoletja, ko je bila skrinja v rokah Filistincev in nespoštljivih Izraelcev, Aronova palica in mana očitno izgubili.

V: Zakaj v 1 Kr 8,12 Bog prebiva v gostem oblaku?

O: Hebrejska beseda (’araphel) tukaj pomeni gost, temen oblak ali gosto temo. Bog prebiva v temi vsaj na dva načina.

Ker je Bog svetloba, je v primerjavi z Bogom vse relativno temno.

Poleg tega Boga ne vidimo zaradi Njegove svetosti. Metaforično gledano nas temni, neprosojni oblaki ločujejo od tega, da bi videli Boga. A onkraj temnih oblakov je Bog sam svetloba in je po naravi nedosegljiv, kot pravi 1 Timotej 6,16.

Čeprav bi lahko nekaj zelo svetlega živelo v temi, ker je zakrito, bi lahko bilo temno tudi na drug način. Nekateri insekti, kot so ose in čebele, vidijo več ultravijolične svetlobe kot mi. Fizično bi tisto, kar se našim očem zdi temno, zanje lahko bilo zelo svetlo. Duhovno bi tisto, kar bi bilo »temno« na valovnih dolžinah vidnega polja grešnega človeka, lahko bilo »svetlo« na krajših valovnih dolžinah duhovnih bitij.

V: Kako je mogoče, da je v 1. Kraljev 8,12 želja, da bi storili nekatere stvari, dobra, pa jih vendar ne smemo storiti?

O: Eden od razlogov je, da bi bilo dejanje sicer dobro, a čas zanj ni bil primeren. Vendar to v tem primeru ni bil glavni razlog.

Za gradnjo templja je morala biti prava oseba, in Bog je Davidu odkrito povedal, da on ni prava oseba. David je bil zelo vojnež, na primer je ubil dve tretjini moabskih ujetnikov, čeprav mu Bog tega nikoli ni naročil. Bog je Davida še vedno ljubil, vendar ni hotel, da bi človek, ki je prelival kri (1. Kronika 22:8; 28:3), v zgodovino vstopil kot graditelj Božjega templja.

Danes se včasih zgodi, da kristjani grešijo na tak način, da se sami izključijo iz določenih častnih položajev. Na primer, mnoge cerkve imajo pravilo, da če pastor stori prešuštvo in se nato pokesa, mu bodo odpustile, ga ljubile in sprejele kot člana cerkve, vendar nikoli več ne bo mogel biti pastor, starešina ali diakon.

V: V 1. Kraljev 8,17–19, ker nam Bog daje dobre želje v našem srcu, zakaj je Bog rekel, da je bila Davidova želja po izgradnji templja dobra, vendar da tega ne bi smel storiti, kot je zapisano v 1. Kraljev 8,18–19?

O: Bog ima, tako kot starš, pravico, da prošnjo zavrne. Gradnja templja je bila dobra želja, vendar za Davida ni bilo primerno, da jo uresniči. Bog ni hotel, da bi njegov tempelj zgradil krvavi človek, ki je zagrešil umor in prešuštvo. Danes je lahko neko delo dobro, vendar morda ni ravno ta vernik tisti, ki ga mora opraviti. Ali pa morda ta vernik ni tisti, ki ga mora opraviti sam, in bo morda moral počakati na Božji čas.

V: V 1 Kr 8,23 piše, da ni bilo drugih bogov, podobnih Gospodu – ali to pomeni, da obstajajo drugi bogovi, ki so drugačni?

O: Če »boga« opredelimo kot karkoli, kar se ljudje odločijo častiti, potem očitno obstaja veliko bogov. Tudi Pavel to pravi v 1 Korinčanom 8,5–6. Pavel v 1 Korinčanom 10,20 pravi, da so bile žrtve poganov njihovim bogovom v resnici darovane demonom.

V: Zakaj je Salomon v 1. Kraljev 8,32 molil, naj Bog pravičnim da, kar si zaslužijo, saj si nihče od nas ne zasluži Božje milosti?

O: Odgovor najdete v razpravi o Psalmu 35,24.

V: Ali naj v 1. Kraljev 8,32–53 molimo, da bi Bog v prihodnosti uslišal molitve ljudi?

O: Verniki molijo v skladu s tem, kar vedo. Ker imamo Novo zavezo, že vemo, kako Bog usliši molitve in pod kakšnimi pogoji je rekel, da se odloči, da molitev ne bo uslišal. Namesto da bi prosili le, naj Bog usliši našo molitev, se lahko Bogu zahvalimo, da obljublja, da bo uslišal molitve svojih poslušnih otrok.

V: Zakaj v 1 Kr 8,40 Bog želi, da se ga ljudje bojijo?

O: Strah tukaj ni niti lažni strah pred tistim, ki blefira, niti strah pred tistim, ki je nepravičen ali zloben. Ta strah je namreč zdravo, trezno spoštovanje Tistega, ki sodi duše vseh ljudi. Bojazen pred Bogom ni le izraz spoštovanja do Njega, ampak je tudi zdrava za nas, saj nas varuje pred grehom.

V: Kaj je v 1 Kr 8,51 »peč za železo«?

O: To ni peč, narejena iz železa, ampak je bila v tistem času najbolj vroča stvar, ki jo je ustvaril človek. Bila je peč, ki se je uporabljala za taljenje železa.

V: Kako naj v 1. Kraljev 8,55 blagoslavljamo druge ljudi?

O: Na vsaj štiri načine.

1. Naše življenje naj bo blagoslov za druge.

2. Častiti moramo tiste, ki so osebno vredni časti (Filipanci 2:29), in tiste, ki so ne glede na osebni značaj na častnih položajih (Rimljani 13:7; 1. Petrov 2:17).

3. Za druge moramo moliti k Bogu, da bi jih Bog blagoslovil ter jim podelil svojo milost in usmiljenje (Apostolska dela 7:60; Filemon 6; Filipljanom 1:7,9–10; Efežanom 1:17–18; Kolosanom 1:9–10; 1 Tesaloničanom 1:2; 2 Tesaloničanom 1:11).

4. Dajati moramo, da bi blagoslovili druge ljudi, vključno z našim denarjem (Jakob 2:14–17) in našim trdim delom v Gospodu (1 Tesaloničanom 1:5–6; 2:2, 6–8, 11–12).

V: Kdaj in kako naj blagoslavljamo Boga, kot piše v 1. Kraljev 8:56?

O: Naša življenja morajo biti življenja hvaljenja Njemu. Moramo govoriti z Bogom, ga hvaliti za Njegov značaj in dela ter se mu zahvaljevati za Njegovo milost in usmiljenje. Prav tako moramo drugim pripovedovati o Božji veličini, ljubezni in mogočnih delih.

V: V 1. Kraljev 8:58,61, kakšna je razlika med Božjimi zapovedmi in Božjimi postavi?

O: Božji predpisi so bili Božji zakoni, ki so jih morali vsi ljudje spoštovati, sicer so jim grozile kazni. Na primer, Deset zapovedi so bili predpisi. Bog je imel dodatne zapovedi za različne ljudi. Na primer, Davidu je bilo zapovedano, naj ne zgradi templja. Ne glede na to, kako imenujemo zapoved ali predpis, moramo spoštovati vse, kar nam je Bog zapovedal.

V: Kako je David v 1 Kr 9,4 hodil s srcem, polnim poštenosti?

O: David je hudo grešil, a se je popolnoma pokesal. Tolažljivo je vedeti, da nas Bog lahko šteje za tiste, ki hodimo v poštenosti, tudi potem, ko grešimo, če se iskreno pokesamo.

V: Zakaj je v 1 Kr 9,11–13 Salomon prodal del zemlje Hiramu, kralju Tirskemu, saj Lev 25,23 pravi, da se zemlja ne sme prodati za vedno?

O: Salomon je ravnal narobe in ne bi smel prodati zemlje, ki jo je Bog namenil Izraelu. Salomon je verjetno menil, da so materialne dobrine in pomoč od Hirama vredne več kot ta kos zemlje. Vendar pa je Bog to zemljo dal Izraelcem v posest, ne pa Salomonu, da bi z njo ravnal po lastni volji.

To ima pomen tudi za nas danes. Včasih, ko sklepamo kompromise z zlom, lahko »prodajamo« blagoslove in oskrbo, ki jih je Bog prvotno namenil našim otrokom in drugim.

V: Ali bi v 1 Kr 9,11 lahko bilo to, da je Salomon podaril 20 mest iz Naftalija Tiru, dejavnik v sovražnosti severnega kraljestva do Salomonove dinastije?

O: Asimovov vodnik po Svetem pismu (str. 326–327) omenja to točko, in Asimov ima tu morda prav. Ne poznamo vseh razlogov, zakaj so se severni Izraelci hoteli odcepiti. Visoka obdavčitev je bila vsekakor glavni zemeljski razlog. Končni razlog pa je bil, da je Bog želel ločiti severno in južno kraljestvo zaradi neposlušnosti, ki se je začela že v Salomonovem času.

V: Ali je v 1 Kr 9,18 res »Tadmor«, znana oaza v sirski puščavi, ali »Tamar« v judovski puščavi iz 2 Krn 8,4?

O: Gre za Tamar v Judovini, 16 milj (26 kilometrov) jugozahodno od Mrtvega morja, saj je navedeno, da se nahaja v Judovini. Za nekatere sodobne ljudi je pravilna pisava pomembnejša kot za ljudi v antiki.

V: Ali v 1 Kr 9,22 Salomon ni uporabil Izraelcev za prisilno delo, ali pa je iz celotnega Izraela mobiliziral 30.000 Izraelcev, kot piše v 1 Kr 5,13?

O: V knjigi When Critics Ask, str. 182–183, je navedeno, da se v teh dveh verzih uporabljata različni hebrejski izrazi. 1. Kraljev 5:13 (5:27 v hebrejskih Biblijah) navaja izraz »mas« ali »hammas«, kar pomeni »vpoklicani«. 1. Kraljev 9:21 uporablja izraz »mas-obed«, kar pomeni »prisilno suženjsko delo«. 1. Kraljev 9:22 pravi, da Salomon ni zaposlil nobenega Izraelca kot sužnja »abed«.

V: Ali je bilo v 1. kraljev 9:23 550 glavnih uradnikov ali 250, kot pravi 2. kroniška 8:10?

O: Lahko je bilo eno ali drugo, saj gre najverjetneje za napako prepisovalca.

V: V 1. kraljev 10:14 in 2. kroniki 1:15–17, od kod je Salomon dobil vse to zlato?

O: Skeptični Asimovov vodnik po Svetem pismu (str. 412, 417) pravi, da kronist opisuje Salomonovo bogastvo »z nebrzdanim pretiravanjem«. Vendar je bil Salomon res tako bogat.

Hiram iz Tira je Salomonu podaril 120 talentov zlata za 20 mest v Galileji (1. Kraljeva 9:14). Salomon in Hiram sta iz Ofirja uvozila 420 talentov zlata (1. Kraljeva 9:28). Kraljica iz Sabe je Salomonu podarila 120 talentov zlata (1. Kraljeva 10:10). Talent kovine je po prevodu NET (str. 602) približno 75 funtov.

Skupaj: V enem letu je Salomon prejel 666 talentov zlata (1. kraljeva knjiga 10:14). Salomon je to zlato uporabil za izdelavo 200 velikih zlatih ščitov, 300 drugih ščitov ter za oblaganje svojega prestola in posod za pitje z zlatom (1. kraljeva knjiga 10:16–21).

Kako so lahko v antičnih časih imeli toliko zlata? To je bilo ogromno bogastvo, a tudi drugi kralji so imeli bogastvo. Po knjigi 735 Baffling Bible Questions Answered, str. 120–121, je asirski kralj Esarhaddon »prekril stene« svetišča v Ašuru »z zlatom, kot da bi bil omet«. Egipčanski faraon je 200-foot dolgo barko obložil z zlatom do vodne črte. Ko je faraon Šišak napadel Judovo, je odnesel večino zlata in umrl leto kasneje. Njegov sin, Osorkon I., je leta 921 pr. n. št. daroval 383 ton zlata in srebra kot del darila bogovom.

V: Ali je v 1 Kr 10,22 Taršiš isto mesto kot Ofir?

O: Ne, ni. Ofir je verjetno današnja Etiopija ali območje južno od nje. Taršiš (v današnji Španiji) je bil verjetno najzahodnejše civilizirano mesto. Tudi Asimovov vodnik po Svetem pismu (str. 332) navaja, da sta bila Ofir in Taršiš različna.

Obstajala sta še dva mesta z imenom Taršiš. Eno je bilo na otoku Sardiniji, drugo pa v Mali Aziji, vendar je tisto v Španiji tisto znano, o katerem je tu govora.

V: Kako je Salomon v 1 Kr 10,23 presegel vse kralje na zemlji?

O: Beseda »zemlja« lahko tukaj pomeni bodisi »zemljo« bodisi »deželo«, tj. deželo Bližnjega vzhoda. Salomon je posvetil tempelj leta 960 pr. n. št., v tem času pa so bila druga kraljestva na Bližnjem vzhodu v kaosu. Salomon je bil celo bogatejši od Egipta. Libijec Šišaq/Šišak je osvojil Egipt okoli leta 950/945 pr. n. št. Tako je bil Salomon v tem času najbogatejši vladar na Bližnjem vzhodu, v svetu, ki so ga poznali. Bil je tudi vsaj eden izmed najbogatejših vladarjev na svetu.

V Grčiji je bilo to obdobje del obdobja, znanega kot »temni vek« grške civilizacije.

V Ameriki so bile okoli leta 1000 pr. n. št. ameriške civilizacije, razen Olmekov v Mehiki in nekaj Majev, zelo primitivne.

Na Kitajskem je bilo to obdobje kralja Khaoa (1052–1002 pr. n. št.). Kralj Khao je umrl v bitki ob reki Han, naslednji kralj pa je postal kralj Mu (976–922 pr. n. št.) iz dinastije Zhou.

V Indiji so Arijci do okoli leta 900 pr. n. št. utrjevali svojo oblast nad dravidskimi ljudstvi. Arijci pa niso bili le eno kraljestvo, temveč več plemen. V delu TimeFrame 1500–600 pr. n. št. na str. 138 piše: »Poznejša faza indijske vedske dobe, približno med letoma 1000 in 600 pr. n. št., je bila čas ogromnih sprememb in pretresov v skoraj vseh vidikih arijskega življenja. Arijci so se širili proti vzhodu in jugu do velike doline reke Ganges in še dlje, pri čemer so, kadar je bilo potrebno, z ognjem krčili gozdove, da bi ustvarili prostor za svoje naselbine. Njihove majhne države, ki so se nenehno medsebojno sprle, so se razvile v manjše število večjih kraljestev in republik s stalnimi prestolnicami in razširjenimi birokracijami.«

Tako je imela Kitajska edinega kralja, ki se je lahko kosal s Salomonom kot najbogatejši vladar na svetu.

V: Zakaj je imel kralj Salomon v 1 Kr 10,26 toliko vozov in konj, če pa Vt 17,16–17 pravi, da kralj ne sme povečevati števila konj?

O: Salomon je ravnal narobe v obeh primerih. Upoštevati je treba dve točki.

1. Za običajnega kralja je bilo naravno, da je okrepil svojo vojsko, da bi zagotovil čim večjo zaščito.

Salomon ni bil kralj »naravnega kraljestva«, ampak Božjega ljudstva. Ko zaupaš v Boga, včasih poslušnost Bogu pomeni, da storiš stvari, pri katerih se zanašaš na Boga in ne na lastno moč.

2. Bojni vozovi so najučinkovitejši za ofenzivno vojskovanje na odprtih ravnicah, ne pa za obrambo. Boga ni zanimalo, da bi Izraelci osvajali ali se naseljevali zunaj Obljubljene dežele v Siriji, Mezopotamiji ali Egiptu.

V: Ali je bilo v 1 Kr 11,1–3 [v resnici 1 Kr 1,1–3] absurdno, da je David spal z mlado devico, kot trdi musliman Ahmad Deedat?

O: V 1. kraljev 11,1–3 ni ničesar takega, vendar je Deedat verjetno mislil na Abišag, Davidovo dojiljo, iz 1. kraljev 1,1–3.

Dve vprašanji za vsakogar, ki to omenja.

1) Ali res trdite, da je absurdno, da bi star prerok imel spolne odnose z mlajšo dekle?

2) Ker Sveto pismo izrecno pravi, da David ni imel spolnih odnosov z njo, ali namigujete, da je prerok David imel spolne odnose z njo, in na kakšni podlagi?

David je bil star in na pragu smrti, 1. knjiga kraljev 1:4 pa izrecno pravi, da David ni imel spolnih odnosov z njo, čeprav naj bi bila lepa. Včasih zelo stari moški, ki so blizu smrti, ne želijo ali niso sposobni imeti spolnih odnosov.

Vendar pa bi bilo, če bi se pretvarjali, da je bil David mlajši, in da je z njo imel spolne odnose, to še zdaleč ne bi bilo niti pol tako absurdno kot domnevni prerok, ki ima spolne odnose z 8- ali 9-letnim dekletom, kajne? To je dobro dokumentirano v zgodnjih avtoritativnih muslimanskih zapisih: Bukhari, zvezek 5, knjiga 58, poglavje 43, št. 236, str. 153; Bukhari, zvezek 5, knjiga 58, poglavje 43, št. 234, str. 152; Bukhari, zvezek 7, knjiga 62, poglavje 60, št. 88, str. 65; Sahih Muslim, zvezek 2, knjiga 8, poglavje 548, št. 3309, 3310, 3311, str. 715–716; Sahih Muslim, zvezek 4, knjiga 29, poglavje 1005, št. 5981–5982, str. 1299; Sunan Abu Dawud, zvezek 2, knjiga 5, poglavje 700, št. 2116, str. 569; Sunan Abu Dawud, zvezek 3, knjiga 36, poglavje 1769, št. 4913, 4915, 4916, 4917, 4918, str. 1373–1374; Sunan Abu Dawud, zvezek 3, knjiga 36, poglavje 1770, št. 4915–4919, str. 1374. Tirmidhi, »Poroka po besedah Allahovega apostola«, št. 1027; (Sunan Nas’ai, Knjiga o poroki, št. 3255, 3256, 3257, 3258; Ibn-i-Majah, zvezek 3, knjiga 9, poglavje 13, št. 1876, 1877, str. 133–134; (Guillaume, A., Življenje Mohameda, prevod Ibn Ishaqove knjige Sirat Rasul Allah, Oxford University Press, Karači, Pakistan, str. 682).

V: Zakaj je imel Salomon v 1 Kr 11,1–3 700 žena in 300 priležnic, kar je v nasprotju z Božjim zapovedjo v 5 Mz 17,17?

O: V 5. Mojzesovi knjigi 17:17 piše, da kralj ne sme imeti veliko žena, David in Salomon pa sta s tem grešila. Poroke so bile običajen način utrjevanja zavezništev, a je bilo kljub temu narobe, da sta se uprla Bogu. 1. Kraljev 11:1–4 pravi, da je Salomon grešil s porokami s temi tujimi ženami in da je svoje srce odvrnil od Boga.

Knjiga »Težke besede Svetega pisma« (str. 229) ponuja zanimivo razlago tega. Čeprav bi moral Salomon kot vzor postaviti višji standard, se je verjetno začel videti kot nekoga, ki mu ta Božja omejitev ni več potrebna. Ko se danes krščanski voditelj šteje za nekoga, ki mu Božje omejitve za navadne kristjane ne veljajo, je ta voditelj v zelo resnih duhovnih težavah.

V: Ali je v 1. knjigi kraljev 11:11–13 navedeno, da Bogu ni bilo mar za število Salomonovih žena, ampak za to, da so bile tujke? (To je trdil neki musliman.)

O: Ni res, da Bogu ni bilo mar, da je imel Salomon toliko žena. Bogu je bilo mar, da si je Salomon vzel nevernice (1. Kraljeva 11,2), prav tako pa je Bog v 5. Mojzesovi knjigi 17,17 kraljem zapovedal, naj si ne jemljejo več žena.

V: Ali 1 Kr 11,1–3 odobrava poligamijo?

O: Ne, ker je Salomon grešil s tem, da je imel toliko žena. Na splošno je Stara zaveza dovoljevala poligamijo, vendar je ni spodbujala, kot pravi Matej 19,5 (ki citira Prvo Mojzesovo knjigo 2,24): »oba«, ne »mnogi«, »bosta postala eno meso«. V Novi zavezi poligamija ni bila prepovedana, vendar noben starešina ali cerkveni voditelj (episkopos) ni smel imeti več kot ene žene (1 Timotej 3,2).

V: Kakšno očetovsko vlogo je po vašem mnenju imel Salomon v 1. Kraljev 11,1–13 do Rehoboama, ko ga je učil, kako biti moder kralj?

O: Salomon je bil zelo zaposlen človek: sklepal je trgovinske zveze, gradil svoj palačo, Božji tempelj, pa tudi vse tiste templje za idole, poleg tega pa je preživljal čas z vsemi svojimi ženami. Ne vemo, ali je Salomon sploh imel še kaj časa, da bi svoje številne otroke ustrezno vzgajal. Salomon je bil zelo zaskrbljen za »svoje« kraljestvo; ne vemo, kako zelo se je Salomon skrbel za Božje kraljestvo, tako sedaj kot v prihodnosti po njem.

A kljub temu je Rehoboam nekaj vedel o Bogu. On in voditelji so se ponižali pred Bogom v 2. Kroniki 12,6–8. Koliko mislite, da je Rehoboam spoštoval Salomonovo vero v Boga? Potem ko je Salomon zgradil vse tiste templje za idole, verjetno ne prav veliko.

Rehabeam pa se je vendarle nekaj naučil od svojega očeta. Po 2. Kroniki 11,21 je imel Rehabeam 18 žena in 60 priležnic. Glede na to bi lahko sumili, da Rehabeamova glavna skrb ni bila, da ne bi ostal v senci svojega očeta, ampak da bi veljal za velikega, tako kot njegov oče.

V: Kako je bil v 1. Kraljev 11,4.6 David iz vsega srca predan Bogu, medtem ko Salomon ni bil?

O: To je dober verz, da opazimo, kaj Bog razume pod »iz vsega srca predan« Njemu (v Kraljevi Jamesovi verziji piše »popoln«). Niti David niti Salomon nista bila brez greha popolna, in »iz vsega srca predan« tega ne pomeni. Iz vsega srca predano srce pomeni, da je tvoje srce na pravem mestu.

Čeprav je David hudo grešil – z prešuštvom, lažmi in umorom –, se je pokesal, in po tem, ko se je pokesal, se je David iz vsega srca posvetil Bogu.

Salomon pa je grešil s tem, da se je poročil s preveč ženskami, tujkami in nevernicami, ter celo zgradil templje njihovim malikom. Salomon se tega nikoli javno ni pokesal.

V: Zakaj je v 1 Kr 11,14–23,40 in 2 Krn 10,2 faraon pomagal Salomonovim sovražnikom?

O: Morda ni šlo za istega faraona. Ne glede na to pa je bila egiptovska vlada, tako kot mnogi ljudje, oportunistična in je lahko zamenjala stran, če je to koristilo Egiptu. Faraon je v 1. knjigi kraljev 11,14–23 ponudil azil Hadadu Edomcu, Salomonovemu sovražniku, čeprav ni bil navdušen nad njegovo vrnitvijo v Edom. Faraon je v 2. knjigi kronik 10,2 ponudil zatočišče Jeroboamu. Vendar pa je po Salomonovi smrti, ko je Jeroboam vladal severnemu kraljestvu, faraon napadel tako Judovo kot Izraelovo kraljestvo.

V: Kako je v 1. knjigi kraljev 11,15 Joab vodil vojsko, saj ga je Salomon dal ubiti v 1. knjigi kraljev 2,30–34?

O: Ključ k temu je 1. Kraljev 11,15, kjer je navedeno, da gre za retrospektivo v čas, ko je bil kralj David. V 1. Kraljev 2,30–34 je bil Joab usmrčen šele po Davidovi smrti. Pisec je vključil to retrospektivo, da bi nam podal ozadje o Hadadu iz Edoma.

V: Kakšen drug dokaz imamo v 1. kraljevski knjigi 11,16, da je Joab pobil vse moške v Edomu?

O: O tem nimamo nobenih zunajbiblijskih zapisov, in verjetno z dobrim razlogom. Ostalo bi le malo Edomcev, ki bi o tem lahko pisali, zato danes nimamo uradno zabeležene zgodovine Edomcev.

V: Kdaj so vladali kralji Sirije, kot je navedeno v 1 Kr 11,23?

O: Tukaj je kronologija, vzet iz del The Bible Knowledge Commentary: Old Testament, str. 509, in The New International Bible Commentary, str. 394.

V: Zakaj je v 1 Kr 11,40 Šišak nudil zatočišče uporniku Jeroboamu pred Salomonom, če je faraon že prej, v 1 Kr 3,1, dal svojo hčer v zakon Salomonu?

O: To sta bila različna faraona. Salomonov tast je bil bodisi Siamun bodisi Psusennes II. Po smrti teh faraonov je okoli leta 945 pr. n. št. faraonom postal Šišak, Libijec, ki je bil general v egipčanski vojski.

V: Zakaj je v 1 Kr 11,40 navedeno »kralj« namesto »faraon«?

O: Vladar severnega Egipta je bil Šišak, general iz Libije. Čeprav so njega in njegove potomce imenovali faraoni, niso nikoli vladali celotnemu Egiptu, in morda je avtor Svetega pisma želel poudariti, da je Šišak postal vladar, vendar ni izhajal iz družine prejšnjega faraona.

V: Zakaj bi v 1 Kr 12,1 in 2 Krn 10,1 Rehoboam odšel v Šekem?

O: Šekem, starodavno mesto, kjer se je Bog prvič prikazal Abrahamu, leži povsem na severnem ozemlju, čeprav je bilo le 30 milj severno od Jeruzalema. Tako kot je bil David okronan za kralja Judovega in kralja Izraelovega, je tudi Rehoboam odšel na sever, da bi ločeno sprejel kraljevsko oblast tudi nad severnimi plemeni. Da ga bodo Izraelci okronali za kralja, je bilo že vnaprej jasno – ali vsaj tako je mislil Rehoboam.

Jeroboam je po uporu proti Salomonu pobegnil v Egipt. Iz Egipta se je vrnil prav zato, ker so ga k temu pozvali voditelji severnih plemen. Če torej Rehoboam ne bi nameraval olajšati njihovega bremena, so bili na to možnost že pripravljeni.

Potem ko je kronanje popolnoma spodletelo, Rehoboam ni hotel več v Šekem, ker ga je Jeroboam utrdil (1 Kralji 12,25).

V: Katere informacije (če sploh kakšne) so Rehoboamu manjkale v 1. kraljev 12,6–11?

O: Morda to, da je Bog Salomonu obljubil, da bo prišlo do razdelitve. Verjetno tudi ni vedel, da je prerok Jeroboamu rekel, naj se upre in da bo uspešen.

V: Če bi v 1. kraljev 12,6–8 nekdo svetoval: »Ne stori tega, sicer se bo kraljestvo razdelilo«, zakaj bi Rehoboam to zavrnil?

O: Rehoboam bi morda rekel nekaj v smislu: »Imam veliko modrih svetovalcev, ki pravijo drugače. Strinjam se, da bi bila delitev kraljestva slaba stvar, a verjetnost, da se bo to zgodilo, je skoraj nična, kot mi pravijo moji zaupni svetovalci. Koristi gradbenih projektov in bogastva odtehtajo zanemarljiva tveganja.«

Rehabeam je že imel starejše svetovalce, ki so mu dajali dobre nasvete. A namesto da bi Rekabeam rekel: »Zavračam vaš nasvet, da bom storil, kar hočem«, si je zavaroval hrbet. Našel je druge svetovalce, ki so mu govorili tisto, kar je hotel slišati, tako da je lahko rekel, da le sledi nasvetom svojih svetovalcev.

V: Zakaj je bil Rehoboam v 1 Kr 12,6–11 in 2 Krn 10,1–15 tako neumen?

O: Obstajata dva možna, medsebojno dopolnjujoča se razloga.

Nekateri ljudje ne iščejo novih idej. Morda se je Rehoboam že odločil in je le dajal vtis, da se posvetuje z vsemi stranmi.

Po drugi strani pa je morda presojal, kateri nasvet je boljši, izključno na podlagi tega, kako blizu mu je bil tisti, ki mu je svetoval. Danes lahko ljudje naredijo enako napako, ko se med nasprotujočimi si stališči odločajo izključno na podlagi bližine svetovalca. Seveda 1. Kraljev 12,15 navaja končni vzrok: Bog je hotel, da se kraljestvo razdeli.

V: Kako ljudje danes v 1. knjigi kraljev 12,6–11 in 2. knjigi kronik 10,1–15 delajo enake napake kot Rehoboam?

O: Pred padcem pride ponos, in pogosto morajo ljudje imeti veliko samozavesti, preden storijo res neumne stvari. Če bi se Rehoboamu ali njegovim neumnim svetovalcem sploh utrnila misel, da bi se Izraelci morda uprli, jih Rehoboam zagotovo ne bi jemal za samoumevne.

Kaj menite, v katerih stvareh na delovnem mestu, med sodelavci, v cerkvi in v družini imate toliko zaupanja, da jih jemljete za samoumevne?

V: V 1 Kr 12,6–11 in 2 Krn 10,3–19, ko svetovalci izražajo nasprotujoče si mnenja, kako ugotoviš, kateri svetovalci imajo prav? – kako je to storil Rehoboam?

O: Pravilen način je, da se pomoliš in nato pretehtaš prednosti, slabosti in tveganje vsake odločitve. Kaj pa, če nisi povsem prepričan (kar se pogosto zgodi)? Lahko pretehtaš, koliko zaupanja bi moral imeti v različne svetovalce.

Obstaja nekaj napačnih načinov, in morda je Rehoboam uporabil oba. Prvič, Rehoboam se je odločil na podlagi tega, kar je želel slišati. Če bi se stvari iztekle narobe, bi lahko svoje ravnanje upravičil s tem, kar so rekli zaupanja vredni svetovalci.

Drugič, morda se Rehoboam ni preveč menil za to, ker je mislil, da se bo vseeno dobro izteklo. Ni šlo za vprašanje, kdo ima prav – morda je Rehoboam mislil, da bosta obe poti delovali. Šlo je raje za to, komu se je odločil zaupati in slediti?

Tretji napačen način sprejemanja odločitev temelji izključno na navadi: kako smo to počeli prej in kateri način mi je bolj pri srcu?

V: Kako v 1 Kr 12,10 nekateri danes rečejo: »Moj mezinček je debelejši od očetovega pasu«?

O: Tukaj je en zelo slab način ocenjevanja tveganja: izberi tisto, kar te naredi videti trdnejšega. Njihova želja, da pokažejo, kako trdni, močni ali vplivni so, je večja od njihove želje, da bi koristili drugim, ali včasih celo sebi.

V: Zakaj je v 1. Kraljev 12,18 Rehoboam nato poslal Adorama/Hadorama, vodjo davčne službe?

O: Ne vemo, zakaj je Rehoboam poslal Adorama. V delu »Expositor’s Bible Commentary«, 4. zvezek, str. 115, je navedeno mnenje, da je Rehoboam želel preizkusiti njihovo odločitev tako, da je poslal uradnika, ki naj bi pobiral davke. Vendar pa glede na vse Salomonovo bogastvo Rehoboam morda sploh ni potreboval dodatnih davčnih prihodkov. Morda je bil namen tega, da jim Adoram obljubi denar, da bi ostali zvesti.

Po drugi strani pa je morda Adoram bil odgovoren za prisilno delo, in ker so ga že prej poslušali kot glavnega nadzornika, je Rehoboam neumno mislil, da ga bodo morda spet poslušali.

Toda v tem trenutku jim ni bilo mar niti za malo več denarja, niti za Adorama, niti za Rehoboama, niti za to, da bi ostali združeno kraljestvo. Ko je Rehoboam dal svoj odgovor, so se že odločili.

V: Kako danes v 1 Kr 12,18 ocenjujete resnost tveganja?

O: Oceniti je treba dve stvari: resnost in verjetnost, da se nekaj zgodi. Predstavljajte si najslabši možni scenarij in izračunajte stroške v smislu denarja, časa, kariere, izgubljenih priložnosti in prihodnjih omejitev pri vašem delovanju. Nekateri to storijo, vendar pozabijo oceniti tudi resnost škode ali izgube odnosov, ugleda in dobrega imena. Če je resnost dovolj nizka, jo ljudje pogosto preprosto prezrejo. A če jo lahko popolnoma odpravite in to ne zahteva veliko stroškov, zakaj pa ne? Če so posledice tveganja resne in ga ne morete odpraviti, ampak le ublažiti, ter lahko zmanjšate tveganje, zakaj pa ne? Na primer, koliko škode mi nastane ali koliko manj sem vreden v očeh drugih, če si pred vožnjo pripnem varnostni pas, da preprečim hude poškodbe? Če to ne stane nič, zakaj tega ne bi počel vsakič, tudi če zakon tega ne zahteva?

Torej, na primer, če ste starejša oseba, kdaj resnost in verjetnost smučarske nesreče ne odtehtata tveganja, da greste smučat? To je morda odvisno od tega, kako dober smučar ste in na kakšnih progah (zelenih, modrih, črnih, dvojno črnih) se preizkušate.

Ljudje lahko napačno ocenijo resnost tveganja, a še pogosteje napačno ocenijo pogostost njegovega pojavljanja.

V: Ali je v 1 Kr 12,20 le Judovo pleme sledilo Davidovi hiši, ali je v 1 Kr 12,21–23 in 2 Krn 11,12 sledilo tudi Benjaminovo pleme?

O: »Juda« tukaj pomeni deželo kraljestva Jude. Očitno je bil mišljen tudi Benjamin, saj naslednji verz pravi, da je bil Benjamin z Judo. Poleg tega je bilo pleme Simeona razpršeno po vsej Judi, v deželi Jude pa je živelo tudi veliko levitov.

V: Ker je v 1 Kralj 12,21–24 in 2 Kron 11,2–4 to razdelitev določil Bog, ali je bil Rehabeam nemočen (in s tem nedolžen) v tem, kar je storil?

O: Seveda ne. Rehoboam je bil odločen, da bo ubral to nepremišljeno pot. Toda Bog tega ni le vedel in dopustil, ampak je tudi določil, da bo Rehoboam lahko storil, kar je hotel.

V: V 1 Kr 12,22–24 in 2 Krn 10,1–19; 11,1–4, kdo točno je povzročil razdelitev: Bog, Salomon, Rehoboam ali Jeroboam?

O: Najprej si zastavimo preprostejše vprašanje. Recimo, da je nekdo na sojenju zaradi povzročitve gozdnega požara. Da, priznava, da je neprevidno odvrgel prižgano vžigalico, toda če bi bil to puščava namesto gozda, ne bi povzročil nobene škode. Ali pa, če Bog ne bi napolnil zemeljske atmosfere s kisikom, na Zemlji ne bi bilo živali in gozdni požar se ne bi zgodil. Torej on v resnici ni povzročil gozdnega požara, to je bilo Božje delo. Kako daleč mislite, da bi prišel s to obrambo?

Mnoge stvari imajo več kot en vzrok, na primer zrak, gorivo in iskra za ogenj. Zrak in gorivo sta bila predpogojna vzroka, vžigalica pa je bila neposredna »iskra«, to je učinkovit vzrok, ki je pod že obstoječimi, normalnimi pogoji sprožil ogenj. Mnoge stvari nimajo enega samega vzroka; imajo drevo vzročnosti. Na primer, da se zgodi D, se mora najprej zgoditi A, nato B, potem pa bodisi C1 bodisi C2, šele nato se bo zgodilo D.

Jeroboam je bil zadnji člen v drevesu vzročnosti, takoj po Rehoboamovem neumnem odgovoru. Toda Bog je Jeroboamu naročil, naj se upre, in Salomonu je povedal, da bo njegov sin izgubil deset rodov zaradi Salomonove neposlušnosti, ko je častil druge bogove in gradil templje za idole. Salomon je bil tako moder in tako veličasten, da ni več menil, da mora ubogati Božjo zapoved o tem, naj ne časti drugih bogov (1 Kralj 11,7–13). Salomon je bil prvi, ki je odredil gradnjo templjev za idole, posledice njegovega zlega vodenja pa so Izraelce preganjale vse do izgnanstva. Salomon verjetno ni imel pojma, kako hude in dolgotrajne bodo posledice njegovega greha.

V: Kdo je v 1. knjigi kraljev 12,22–24 povzročil, da se je razdelitev nadaljevala?

O: Bog ni povedal Salomonu, Rehoboamu, Jeroboamu niti nikomur drugemu, kdaj bo prišlo do razdora; preroštvo bi se lahko izpolnilo že ob koncu Rehoboamovega vladanja. Bog ni nobenemu preroku povedal, da se mora razdor nadaljevati; Jeroboam je skrbno načrtoval, da bo postal trajen. Seveda je Bog to vedel in dopustil, da se je to zgodilo.

V: V 1 Kr 12,25–33, kdo je povzročil poznejše malikovanje, ki je izhajalo iz razdelitve?

O: To je še en učinek v drevesu vzročnosti. Ko se je Jeroboam uprl, bi lahko rekel: »Bog mi je rekel, naj se uprem, in to sem storil; zaupam, da bo Bog ohranil moje kraljestvo ločeno, dokler bo želel.« Toda ne, Jeroboam je menil, da mora zadeve vzeti v svoje roke, in da njegovo ločeno kraljestvo ne bo obstalo, če ne bo prisilil ljudstva, da spremeni vero in se pogreza v malikovanje. Jeroboam verjetno ni bil predan malikovanju zlatih telet. Namesto tega je malikovanje uporabil zgolj kot sredstvo za dosego cilja, kot orodje, ki mu je pomagalo ohraniti razdelitev. Žalostno je, da je večina ljudi v severnih plemenih to preprosto sprejela.

V: Ali je v 1 Kr 12,25 Jeroboam živel v Šekemu ali v Tirzi, kot pravi 1 Kr 14,12–17?

O: Jeroboam se je morda preselil, ali pa – kar je bolj običajno – so kralji in knezi imeli več kot en dom. Šekem je bilo utrjeno mesto. V 1. knjigi kraljev 14,12–17 sta se Jeroboam in njegova žena preselila v Tirzo, ko je zbolel njun sin. Morda sta menila, da je podnebje v Tirzi boljše za njunega umirajočega sina.

V: Zakaj je imel Jeroboam v 1. kraljevski knjigi 12,28–29 dva zlata teleta?

O: Jeroboam je verjel, da bo zvestoba severnih Izraelcev do njega vedno pod vprašajem, če bodo še naprej vsako leto hodili na čaščenje v Jeruzalem, kot kaže 1. knjiga kraljev 12,27.

V današnjem Priročniku za reševanje težav v Svetem pismu (str. 271–272) je navedena zanimiva teorija, da sta bila ta teleta lažno čaščenje pravega Boga. Ker je bil Baal pogosto upodobljen, kako jaha na dveh teletih, in ker je imela skrinja dva keruba, ki sta morda spominjala na teleta, sta bila ta dva teleta kot da bi Bog jahal na njiju, le da Bog ni bil upodobljen.

Vendar to stališče ne more biti pravilno, saj je Jeroboam v 1. knjigi kraljev 12,28 rekel: »Glej, Izrael, tu so tvoji bogovi, ki so te izpeljali iz egiptovske dežele«; torej so bila ta teleta sama po sebi čaščena kot bogovi, morda podobno kot Aronovo zlato tele. Teleta in biki so bili pogosto čaščeni od Male Azije do Egipta.

V: Zakaj je Jeroboam v 1. knjigi kraljev 12,29 izbral Betel in Dan za postavitev zlatih telet?

O: Verjetno sta bila dva razloga.

Geografski: Betel je bil v južnem delu severnega kraljestva. Dan je bil na skrajnem severu. To bi bilo za ljudstvo bolj priročno, Jeroboam pa je verjetno menil, da bo to pripomoglo k ohranjanju enotnosti naroda.

Tradicionalni: Današnji Priročnik za reševanje težav v Svetem pismu (str. 270–271) poudarja, da je v Danu že 300 let obstajalo svetišče, kar je dlje, kot so Izraelci preživeli v Jeruzalemu. Abraham sam je v Betelu zgradil oltar. Zato je Jeroboam izbral dva kraja, ki sta imela daljšo tradicijo izraelskega verskega čaščenja kot Jeruzalem. Za mnoge je tradicija pomembnejša od poslušnosti pravemu Bogu.

V: V 1 Kr 12,32, kateri dan je petnajsti dan osmega meseca?

O: To bi bilo sredi oktobra–novembra. Praznik šotorov (3. Mojzesova knjiga 23:33–36) je bil petnajsti dan sedmega meseca.

V: Zakaj se Jeroboam v 1 Kr 12,33–13,7.33 tudi po tem čudežu ni pokesal?

O: Jeroboam je že javno zavrnil čaščenje Boga, zato njegovo kraljestvo ni imelo nobene avtoritete razen tiste, ki je izhajala iz malikovalskega čaščenja. Ko se je človek podal na nepravično pot, pokora pomeni vrnitev s te poti. Ljudje so lahko še posebej neradi pripravljeni to storiti, kadar bi lahko izgubili svojo moč, vpliv in morda celo življenje, če bi priznali, da so se zmotili. Vedno bodite pripravljeni priznati, kadar se zmotite.

V: Zakaj je v 1 Kr 13,1–24 Bog ne le dopustil, da se je to zgodilo, ampak namerno poslal leva, da je ubil mladega preroka, ki je bil poslušen, razen v eni stvari, ko je bil zaveden?

O: To se zdi nepravično do preroka, ki je sledil Bogu, medtem ko drugi, ki niso pogumno prenašali Božjih sporočil, niso bili ubiti od levov. To je nepravično. Očitno Bogu ni pomembno, da je v tem življenju vse takoj pravično. Na sodni dan bo Bog vse popravil.

Bog bi lahko preprečil prihod leva, vendar je imel pomembnejše sporočilo, ki ga je posredoval prav s smrtjo preroka. Bog je poudaril, da se bo njegovo preroštvo zagotovo uresničilo in da to sporočilo prihaja od Boga.

V: Zakaj je v 1 Kr 13,18 ta stari prerok lagal mlademu preroku?

O: Stari prerok je tragično zavedel mladega preroka, ker je bolj zaupal svojemu naravnemu občutku za to, kaj je v redu, kot besedam mladega preroka. To je bil en greh.

Še hujši greh je, da je stari prerok svoje lastne naravne poglede predstavil kot Božjo besedo. To je obsodeno v Pregovorih 30:5–6 in 1. pismu Korinčanom 4:6.

V: Kdaj v 1. knjigi kraljev 13:18 ne smemo slediti pravemu Božjemu preroku?

O: Balaam je bil pravi Božji prerok, ki se je v 4. Mojzesovi knjigi 22–24 prodal za denar. Podobno tudi če je nekdo vernik ali celo pravi prerok, mu ne smemo slediti, če je neposlušen Bogu ali uči v nasprotju s tem, kar je Bog jasno razodel v svoji besedi.

V: Ali je v 1 Kr 14,1.12–13.17 Abija umrl zaradi grehov svojega očeta, saj Ezechiel 18,14–20 pravi, da sinovi ne smejo biti usmrčeni zaradi grehov svojega očeta?

O: Ne. Abija ni bil kriv za grehe svojega očeta in Bog mu ni vzel življenja zaradi grehov njegovega očeta. Abija je umrl prav zato, ker je bil pravičen, še preden so nanj vplivali preveč pokvarjeni vplivi, in Abija bo imel večno življenje z Bogom v nebesih.

V: Zakaj je v 1 Kr 14,1.12–13.17 Bog obljubil, da bodo vsi ostali Jeroboamovi sinovi umrli zaradi Jeroboamovega greha, saj Ezechiel 18,14–20 pravi, da sinovi ne smejo biti usmrčeni zaradi grehov svojega očeta?

O: Niso umrli neposredno zaradi krivde za grehe svojega očeta, čeprav so posredno umrli zaradi posledic očetovega greha. Niso bili nedolžni ljudje, ki bi jih Bog razglasil za krive za nekaj, česar niso storili. Nasprotno, 1. Kraljev 14,13 pravi, da je bil le Abija tisti, ki je imel v sebi nekaj dobrega. Jeroboamovi sinovi so umrli, ker so se odločili, da bodo sodelovali v Jeroboamovih grehih. Prek Jeroboamovega poučevanja in zgleda so se odločili, da bodo Jeroboamove grehe sprejeli za svoje.

Resno je razmišljati o tem, kako svobodna volja enega človeka prek prepričevanja in poučevanja vpliva na svobodno voljo drugega človeka. Negativna stran tega je, da je žalostno videti, kakšen vpliv ima nevernost starša ali vzornika na druge. Po drugi strani pa je dobro, da lahko pobožni starš ali vzornik močno vpliva na druge, da jih Bog privede k sebi.

V: Zakaj je Bog v 1 Kr 14,1.12–13.17 dopustil smrt Abije, Jeroboamovega pobožnega sina?

O: Zdi se, da Bog ne čuti potrebe, da bi nam vedno takoj povedal, zakaj počne vse, kar počne. Vendar pa lahko tukaj opazimo nekaj stvari.

a) Vsa Jeroboamova družina naj bi bila nasilno ubita, Abija pa je bil temu prizaneseno.

b) Abija je bil še deček, in če bi preživel, bi imeli njegovi starši, poganski duhovniki in drugi dovolj priložnosti, da bi ga pokvarili, tako da bi ga naučili biti »verni« v nemoralni religiji čaščenja Bala, ki vključuje žrtvovanje otrok.

V: Kaj točno so bila v 1 Kr 14,23 visoka mesta?

O: To niso bila mesta na vrhovih gora. Šlo je za majhne platforme iz kamna in zemlje, ki so se uporabljale pri čaščenju Bala, kot navaja knjiga Today's Handbook for Solving Bible Difficulties, str. 272–273.

V: Kaj so v 1 Kr 14,23 »ašeri«?

O: To so bili prvotno predmeti, verjetno leseni stebri, narejeni za čaščenje Ašere. Vendar so bili narejeni tudi za čaščenje drugih bogov in boginj. »Današnji priročnik za reševanje težav v Svetem pismu« nas opozarja, da razen dejstva, da so jih lahko sežgali (5. Mojzesova knjiga 12:3) in podrli (2. Mojzesova knjiga 34:13), v resnici ne vemo, ali so bili to stebri.

V: Kaj se je v 1 Kralj 14:25–28 zgodilo z Bet-Šemešem?

O: Arheološki dokazi kažejo, da je bil Bet-Šemeš uničen približno v času Rehoboama. To se je verjetno zgodilo zaradi vdora faraona Šišaka v Judovo v petem letu Rehoboamovega vladanja.

V: Ali je bil v 1. Kraljev 14:31 Abijin oče Rehoboam ali pa David, kot pravi 1. Kraljev 15:3?

O: Abijin neposredni oče je bil Rehoboam. V hebrejščini se beseda »oče« uporablja tudi za prednika, David pa je bil Abijin praded.

V: Kako je v 1 Kr 15,5 David storil vse prav, razen v primeru Urija?

O: To ne pomeni, da je bil David brez greha, razen enega samega greha. David je grešil tudi na naslednje načine:

a) Davidova pasivnost v zvezi z Uzo in skrinjo (2. Samuelova knjiga 6:3–10)

b) Preveč popustljiv kot oče (2. Samuelova knjiga 13:21)

c) Nabal (1. Samuelova knjiga 25:21–22, 33–34)

d) Popis prebivalstva (2. Samuelova knjiga 24,2–4; 1. Kronika 21,2–4)

e) Neopredeljeni grehi iz njegove mladosti (Psalm 25:7)

David je namreč že od mladosti zaupal v Boga in bil je pravičen v Božjih očeh, vendar pravičen pomeni, da je zaupal v Božje usmiljenje, ne pa, da je bil David brez greha in popoln. Za več informacij glej razpravo o 1. Kraljih 11:4,6.

V: Kaj so v 1. Kraljev 15:7 »Kronike judovskih kraljev«?

O: To niso bile knjige 1. in 2. Kraljev, ampak posvetni zgodovinski zapisi.

V: Kako je bilo v 1. Kraljev 15:14 Asovo srce popolnoma predano Gospodu, če niso bila odstranjena vsa visoka mesta?

O: Asa si je prizadeval slediti Bogu in poskušal odstraniti vsa visoka svetišča. Vendar mu ni uspelo odstraniti vseh. Za več informacij glej tudi razpravo o 2. Kroniki 14:3–4 in 15:17.

V: Ali je v 1. Kraljev 15,29 Baša ravnal prav, ko je pomoril celotno Jeroboamovo hišo?

O: Nikjer ni navedeno, da je Baša to storil upravičeno. Prej je bilo prerokovano, da bo to storil. Baša je bil brezbožni kralj, ki mu ni bilo mar, ali so njegova dejanja ugajala Bogu ali ne.

V: Kaj so v 1. Kraljih 16:5, 20, 27 »Kronike izraelskih kraljev«?

O: 1. knjiga kraljev pravi, da je v njih omenjen Omri, ki pa ni omenjen v 1. in 2. knjigi Kronik. Kronike izraelskih kraljev niso del Svetega pisma, temveč gre za posvetne zgodovinske zapise, ki se danes niso ohranili.

V: Ker Kronike izraelskih in judovskih kraljev v 1 Kr 16,5, 20, 27 niso bile Božja beseda in ker je bilo pri pisanju Svetega pisma uporabljeno gradivo iz posvetnih virov, kot so te, kdaj je ta vsebina postala Božja brezhibna beseda?

O: Obstaja več mest, kjer so bili v Božji besedi citirani ali uporabljeni izvenbiblijski viri. Pomen je postal Božja beseda, ko je bil zapisal v Božji besedi. Same besede niso »čarobne«. Pomembno je, da Bog posreduje pomen. Če je zgodovinski zapis pravilen, lahko Bog usmeri pisca Svetega pisma, naj uporabi te informacije.

V: Kaj pomeni 1 Kr 16,11?

O: Takoj ko je Zimri začel vladati, je ubil vse moške v Baašini družini, da nihče iz prejšnje dinastije ne bi izpodbijal njegovega kraljevanja ali začel upora. Sveto pismo tega ne odobrava, ampak odkrito prikazuje, kako kruti lahko nekateri ljudje sploh so.

V: Kaj še vemo o Omriju, kralju Izraela, iz 1 Kr 16,31?

O: Študijska Biblija NIV na str. 508 pravi, da o Omriju ne vemo veliko, razen da je ustanovil dinastijo, ki je trajala več kot 40 let, in da je Samarijo razvil v glavno mesto ter s svojo poroko uvedel široko razširjeno čaščenje Bala. Letopisi Tiglat-Pileserja III. 150 let kasneje (732 pr. n. št.) imenujejo Izrael »deželo Omrija«. Podobno piše tudi v Asimovovem vodniku po Svetem pismu na str. 343.

V: Ali je v 1 Kr 16,34 Hiel žrtvoval svoje lastne sinove?

O: Ne. Ta verz dejansko nakazuje, da so fantje preprosto umrli, ne pa da so bili žrtvovani. Izpolnila se je Jozueva napoved iz Jozue 6,26. Morda se zdi strogo, da je Bog tukaj držal svojo besedo, vendar Bog vedno drži svojo besedo, Hiel pa je bil neprevidno, da jo je prezrl.

V: Zakaj se v 1. Kraljev 16,34 nekateri ljudje znajdejo v situacijah, ki jih je Bog preklel?

O: Obstajata vsaj dva razloga: nevednost in pomanjkanje strahu pred Bogom.

Neznanje je lahko nedolžno, vendar ni vedno nedolžno, če se je oseba namerno odločila, da ne bo izkoristila priložnosti, da bi spoznala, kar je rekel Bog. Vendar je kakršno koli neznanje poti resnice boljše kot poznavanje poti resnice in obračanje hrbta tej poti, kot pravi 2. Petrov 2,21–22.

Brez strahu pred Bogom je to, da veš, kaj je Bog rekel, a to ignoriraš. Bodisi ne verjameš, da Bog obstaja, bodisi verjameš, da te Bog ne bo ustavil. Res je, da te Bog morda ne bo ustavil, vendar bo Bog vedno poskrbel za posledice, bodisi na sodni dan bodisi že v tem življenju.

V: Zakaj je Bog v 1. Kraljev 17,3–24 storil te čudeže prek Elija?

O: Čeprav Sveto pismo tega ne omenja, lahko opazimo nekaj stvari. To je bilo v duhovnem smislu zelo temno obdobje v življenju Judov in Izraelcev. Vidimo lahko, kakšno pričevanje in spodbudo so ljudje dobili po Elijevih čudežih, čeprav so bili nekateri med njimi opravljeni precej skrivaj.

A ne spreglejmo še enega razloga za Elijove čudeže. Te vse večje preizkušnje vere so Elija pripravljale na njegov odločilni spopad s Baalovimi preroki. Opažimo tudi, da Bog Eliju ni na vsako molitev odgovoril z »da«. Elija, ki je molil, naj takoj umre, na koncu ni nikoli umrl (2. Kralji 2,11).

V: Ali je v 1. knjigi kraljev 18 Elijeva »prerokovska/jahvistična« skupina postajala vse bolj nestrpna do drugih oblik čaščenja, kot trdi skeptični Asimovov vodnik po Svetem pismu na str. 344?

O: Tisto, kar Asimov imenuje »skupina«, so bili častilci pravega Boga. Asimov tu ni dobro utemeljil svoje trditve, saj nima dokazov, da so postali manj strpni.

V: Ali je bil v 1. Kraljev 18,3–5,7 isti Obadja, ki je napisal knjigo Obadja v Svetem pismu?

O: Ne, to ni isti Obadija. Enako navajata tudi »Believer's Bible Commentary« (str. 379) in »The Bible Knowledge Commentary: Old Testament« (str. 525). Tudi »Expositor's Bible Commentary«, 7. zvezek, str. 142, pravi, da je malo verjetno, da gre za isto osebo.

V: Zakaj se v 1. Kraljev 18,3–16 kristjani včasih brez resnega razloga bojijo poslušnih Božjih služabnikov, tako kot se je Obadija bal Elija?

O: Obadija se je bal, da bo Elija izginil in ga pustil »na cedilu« ter v velikih težavah. Današnji kristjani se lahko bojijo zanašati na druge iz dveh razlogov.

1. Morda jim primanjkuje vere v Boga, da jih Bog ne bo varoval in da bo drugi kristjan pustil, da ostanejo prepuščeni sami sebi.

2. Morda ne zaupajo drugemu kristjanu, ker menijo, da jih bo razočaral. Včasih se to zgodi pri nezrelih in neposlušnih kristjanih. Vendar pride trenutek, ko moraš v nekaterih stvareh zaupati zrelim kristjanom in izid prepustiti Bogu.

V: Zakaj bi v 1. Kraljev 18,19–20 zlobni kralj Ahab, ki je skušal ujeti Elija, privolil v sklic zborovanja, ki ga je zahteval Elija?

O: Čeprav je Ahab to morda storil, ker je bil obupan in pripravljen storiti karkoli, kar bi lahko prineslo dež v deželo, je verjetnejši motiv Ahabov lastni interes. Ahab je videl, da je na kocki njegovo kraljestvo. Če bi preprosto ubil Elija in dež ne bi prišel, bi vsi za to krivili Ahab. Če pa bi Ahab najprej dal Eliju priložnost in se ne bi nič zgodilo, bi se zdelo, da ima Ahab dober razlog, da Elija usmrti in ga odstrani s poti, še pomembneje pa je, da bi bil Elija očrnjen in postal priročen grešni kozel.

V: Ali bi v 1 Kralj 18,21 kdaj smeli reči kaj takega kot: »Če je GOSPOD Bog, sledite mu; če pa je Bog nekdo drug, sledite njemu«?

O: To je v redu reči. Nekoč sem voditelja Cerkve združitve (Moonies) vprašal, kaj bi storil, če bi – hipotetično gledano – ugotovil, da pastor Moon vendarle ni od Boga. On se je takoj obrnil in me vprašal, kaj bi storil jaz, če bi ugotovil, da Kristus v resnici ni od Boga. Odgovoril sem, da vem, da je Kristus od Boga, toda če ne bi bil, bi sledil resnici, kakršna koli že bi bila. Ko je še nekaj časa govoril, sem ga spomnil na prvotno vprašanje, in končno je odgovoril: »Že samo dvomiti o pastorju Moonu je nečastno in nespoštljivo.«

Težko je dialogirati z ljudmi, ki ne želijo poznati resnice. Nato sem ga vprašal, v čem se torej njegova skupina razlikuje od skupine Jima Jonesa. Nisem prepričan, ali sem rekel pravo stvar ali ne. Kakorkoli že, povedali so mi, da tam nisem več dobrodošel.

V: Kako je bil v 1. Kraljev 18,22 Elija edini preživeli prerok, če je Obadja v 1. Kraljev 18,13 skril 100 prerokov?

O: Dejansko je bilo v Izraelu 7.000 ljudi, ki niso pokleknili pred Baalom, vendar Elij to takrat še ni vedel. Čeprav se je Elij zmotil v tem, kar je rekel, Sveto pismo natančno navaja, kar je Elij dejansko rekel.

V: Ali je imel Elija v 1 Kr 18,27 prav, da je tukaj uporabil posmeh?

O: Seveda. V Svetem pismu ni nikjer zapisano, da verniki nikoli ne bi smeli uporabljati posmeha, pa tudi Pavel in Jezus sta uporabljala posmeh in ostro grajanje. Naša sodobna zahodna kultura vse bolj verjame, da je negativna kritika, zlasti glede vere, vedno napačna, a to je le sodobno subjektivno mnenje. 1. Petrov 3,15–16 pravi, da moramo vedno imeti odgovor za svojo vero, vendar z nežnostjo in spoštovanjem. Vendar pa je odgovarjanje za svojo vero nekaj drugega kot grajanje, saj je avtor tega besedila, Peter, isti, ki je v Apostolskih delih 8,20 rekel Simonu Magu: »Naj tvoje srebro propade z teboj.« Ravnovesje je naslednje: po eni strani je Peter zelo ostro nastopil proti Simonu, po drugi strani pa je bil iskreno zaskrbljen zanj.

V: V 1. Kraljev 18,33–35, kje je Elija med sušo dobil 12 sodov vode?

O: Na gori Karmel so izviri, ki imajo vodo skozi vse leto. Vendar bi se med sušo izviri lahko izsušili. Vendar je bilo Sredozemsko morje oddaljeno 15 milj, njegova voda pa bi bila primerna za gašenje običajnega ognja. Ne glede na to, kje so Izraelci dobili vodo, so jo že pripeljali do žrtvovalnega mesta. Ker je bil jarek dovolj velik, da je lahko sprejel dva »seaha« semena, je količina vode verjetno znašala približno 13 kvart.

V: Zakaj je Elija v 1 Kr 18,40 zagrešil umor? (To je vprašal ateist.)

O: Zakaj postavljati vprašanje, ki že vnaprej predpostavlja odgovor? Elija in Izraelci niso umorili nikogar. Usmrtili so ljudi, ki so bili po starozaveznem zakonu dokazano krivi za kazniva dejanja, za katera je predvidena smrtna kazen.

Po starozaveznem zakonu v 5. Mojzesovi knjigi 13:13–15; 17:2–5 je bilo treba izvršiti smrtno kazen nad malikovalci, in prav to je nadzoroval Elija. Za Izraelce po starozaveznem zakonu je bilo malikovanje enako resno kot umor.

Če vam ni všeč dejstvo, da je Stara zaveza predpisovala usmrtitev malikovalcev, ne krivite Elija in Izraelcev, ker so izpolnili Gospodove ukaze. Vaša težava je raje v tem, da ne sprejemate, da ima Bog pravico sprejeti kakršne koli zakone proti malikovanju, ki si jih želi.

V: Zakaj je Elija v 1 Kr 18,46 tekel tako daleč in tako hitro?

O: Razdalja je bila 20 do 25 milj, kar je približno dolžina maratona. Elija je bil verjetno v dobri kondiciji, vendar The Bible Knowledge Commentary: Old Testament, str. 527, poudarja, da je to morala biti božanska energija. Spomnite se, da je grški vojak, ki je pretekel razdaljo maratona, da bi Atenčanom sporočil poraz Perzijcev, kmalu po tem, ko je izročil sporočilo, umrl zaradi izčrpanosti.

V: Zakaj bi Jezabel v 1 Kr 19,2 poslala Elijahu glasnika z obvestilom, da ga bodo ubili, namesto da bi preprosto poslala vojake, da ga ubijo?

O: Za to bi lahko obstajala dva razloga.

1. Elija je bil zdaj junak, ker je prinesel dež. Za monarhijo ne bi bilo dobro, če bi ubila Elija, ko je bil tako priljubljen med ljudstvom. Ljudstvo bi lahko ubilo Ahab in Jezabel, tako kot so ubili Baalove preroke.

2. Če bi z grožnjo Eliju ta zpanikaril in pobegnil (kar se je tudi zgodilo), bi to diskreditiralo Elija ali pa bi ga vsaj odstranilo iz vidnega polja ljudstva.

Vladni voditelji morajo pogosto ravnati tako, da ohranijo priljubljenost med ljudmi, da bi ostali na oblasti.

V: Kaj je Bog v 1 Kr 19,5–21 storil, da bi Elija ponovno oživel, potem ko je bil izčrpan?

O: Bog je storil sedem stvari.

1. Eliju je dal spanje.

2. Elijahu je dal hrano.

3. Potrpežljivo je poslušal njegove pritožbe, ki so se Bogu verjetno zdele zelo nepomembne.

4. Bog je Eliju dal nov, svež vpogled v Sebe.

5. Bog je tolažil Elija in mu pokazal, da ni sam.

6. Bog je Eliju dal namen in nalogo.

7. Najpomembneje pa je, da je Elija še posebej občutil Božjo prisotnost.

Včasih današnji kristjani potrebujejo teh sedem stvari, če se počutijo izčrpani.

V: Zakaj je Bog v 1. knjigi kraljev 20. poglavju pomagal nevernemu kralju?

A: Včasih ljudje mislijo, da so v zapleteni situaciji, a Bog se pogosto spopada s še bolj zapletenimi situacijami. Ahab je bil brezbožni kralj nad ljudstvom, ki je bilo v glavnem brezbožno, vendar je v njem obstajal pobožni ostanek. V Siriji ni bilo pobožnega ostanka, in 1. Kraljev 20:28 kaže, da bi poraz v tem času svetu dokazal, da Bog ni vsemogočen. Bog ni hotel, da bi bil Ahab popolnoma uspešen, vendar tudi ni hotel, da bi bil Izrael že uničen ali podvržen Sircem.

V: Kakšen je pomen odlomka iz 1. knjige kraljev 20,18–19?

O: Ben-Hadad, ki je bil takrat pijan, je mislil, da je bojevnikov, ki so prišli ven, le nekaj, zato je Sircem ukazal, naj jih zajamejo žive, morda zato, da bi jih uporabili kot sužnje. Ker jih je bilo treba zajeti žive, sirski lokostrelci niso streljali nanje.

V: Pravzaprav se 1 Kralj 20,22 sliši podobno kot je nekoč rekel puritanski general Oliver Cromwell: »Zaupaj v Boga in ohrani svoj smodnik suh.« V kakšnem smislu je to res in v kakšnem smislu ni?

O: Oliver Cromwell je bil podoben Jehu iz Svetega pisma. Cromwell je bil kristjan, ki je zelo resno jemal službo Bogu, vendar je uporabljal nebožanske, krute metode. Kakorkoli že, da bi odgovorili na to vprašanje: verniki morajo biti dobro pripravljeni, da služijo Bogu, naj bo to s smodnikom ali z drugimi sredstvi. Vendar moramo paziti, da zaupamo Bogu in ne našemu smodniku ali lastnim pripravam. Dober primer tega je Gideonova majhna vojska v Sodnikih 7.

V: Zakaj bi v 1. Kraljev 20,23.28 Sirci rekli, da so izraelski bogovi (v množini) le bogovi hribov?

O: Sirci so se bojevali s bojnimi vozovi, ki so bili najučinkovitejši na ravnicah. Izraelci so Sirce že premagali, vendar le na hribih. Božje ljudstvo je premagalo Sirce, ko je imelo prednost zaradi terena, toda Bog je hotel pokazati, da lahko njegovo ljudstvo premaga Sirce tudi takrat, ko je teren v njihovo škodo.

Očitno so Sirci govorili o bogovih (v množini), ker so vedeli le malo o pravem izraelskem Bogu. Vse, kar so vedeli, je bilo, da so mnogi Izraelci prakticirali malikovanje.

V: Zakaj je v 1 Kr 20,24 Ben-Hadad kralje nadomestil s poveljniki?

O: To ne pomeni, da kralji pod Ben-Hadadom niso več vladali. Pomeni pa, da so bili politično pomembni kralji odstranjeni iz vodenja vojske, njihovo mesto pa so zasedli poklicni vojaki.

V: Ali je v 1 Kr 20,26 govora o istem Afeku, kjer so se Filistejci bojevali 200 let prej v 1 Sam 4,1?

O: Ne, Afek iz 1. Kraljev 20:26 leži približno štiri milje vzhodno od Galilejskega morja, na pol poti med Samarijo in Damaskom, kot navajajo NIV Study Bible, str. 516, The New Geneva Study Bible, str. 383, 509, in The Nelson Study Bible, str. 601. Tam se nahaja sodobna vas Fik. Podobno navaja tudi Asimovov vodnik po Svetem pismu (str. 348–349).

V: Kako je bilo v 1. knjigi kraljev 20,29–30 mogoče v tako kratkem času ubiti 127.000 Sircev?

O: Čeprav so k temu delno prispevale gosto zbrane skupine lokostrelcev, so morali imeti obkolitev ali drugo past, da so ubili toliko Sircev. Prav tako bi lahko dež, blato ali reka predstavljali smrtonosno oviro za Sirce.

V: Zakaj je bil v 1 Kr 20,29–34,42 Ahab v zmoti, ko je bil usmiljen do Ben-Hadada?

O: Napačno je bilo pokazati usmiljenje do nepokornih voditeljev, ki so še vedno želeli uničiti Božje ljudstvo.

V: Kako je kralj Ahab v 1 Kr 20,34 dobil ulice v Damasku?

O: Ko je Ahab premagal Ben-Hadada iz Damaska, je bil eden od pogojev miru, da bo Ahab imel »trgovsko območje«, kjer bodo izraelski trgovci lahko kupovali in prodajali, verjetno brez plačevanja davkov Ben-Hadadu.

V: Zakaj je bil v 1 Kr 20,35–36 ubit mož, ker ni hotel raniti Božjega preroka?

O: Ranjenje resničnih Božjih prerokov ni bilo nekaj, kar bi verniki običajno smeli početi. Vendar pa je bilo narobe, ko je prerok, ki je bil priznan kot resnični prerok, dal ukaz, drugi pa se mu ni hotel podrediti. Nismo poklicani, da vedno delamo tisto, kar je običajno in tipično, ampak smo poklicani, da vedno poslušamo Gospoda.

V: Zakaj je bilo v 1 Kr 20,37–42 treba raniti preroka?

O: Preroka je bilo treba raniti, da se je lahko preoblekel, tako da bi kralj mislil, da je vojak, in ga ne bi prepoznal kot preroka. Če ne bi bil ranjen, bi se pojavilo vprašanje, zakaj ni bil z drugimi vojaki.

V: Kako je Ahab v 1 Kr 20,42 grešil, ko je izpustil Ben-Hadada?

O: Morda zato, ker Ahab ni vprašal Gospoda, ali pa zato, ker je prekršil prejšnje, nezapisano razodetje. Ahab je prekršil pravila svete vojne, ko je Izrael podredil tuji sili.

V: Zakaj v 1 Kr 21,3–4 Nabot ni hotel prodati svojega vinograda, saj bi s tem finančno pridobil?

O: Za Nabota je bilo to moralno vprašanje poslušnosti Bogu. Izraelcem je bilo v 3. Mojzesovi knjigi 25,23–28 in 4. Mojzesovi knjigi 36,7 zapovedano, naj ne odstopijo zemlje svojih prednikov, in Nabot je hotel biti poslušen Bogu.

V: Ali so v 1 Kr 21,19 psi polizali Ahabovo kri na mestu, kjer je bil umorjen Nabot, ali so jo polizali ob Samarijskem bazenu, kot pravi 1 Kr 22,37–38?

O: Ni razloga, da ne bi bilo oboje. Nabot je živel tik ob palači, ki je stala v Samariji. Nabot je bil obtožen na javnem mestu, ki bi lahko bilo blizu samarijskega bazena v mestu. Pri tem bazenu so umivali Ahabov voz.

V: Kako se v 1 Kr 21,20.25 »proda, da dela zlo«?

O: Ahab se je prodal; čeprav je v določeni meri priznal Elija in njegovega Boga, je še vedno delal zlo ter se prodal denarju in moči, saj je nadaljeval s čaščenjem Bala. Ahab se morda zdi nedosleden človek, a je bil dosleden v tem, da je poskušal storiti tisto, kar se mu je zdelo najboljše zase. Mnogi ljudje danes lahko delujejo moralno, dobro in celo krščansko, a pravi preizkus je, ali so takšni tudi takrat, ko to ni v njihovem najboljšem interesu.

V: Zakaj se je Ahab v 1 Kr 21,29 ponižal?

O: Ahab se je iskreno ponižal, ker je vedel, da je prestopil meje spodobnosti, in je vsaj delno verjel, da je Elija od Boga. Ahab je bil neodločen človek, o neodločnih ljudeh pa se nadalje govori v Jakobovem pismu 1:7–8 in 2. Petrovem pismu 2:20–22.

V: Katera je bila Knjiga zakona, ki so jo našli v 2 Kr 22,8?

O: To je morda bila knjiga Deuteronomija, najverjetneje pa je bila Tora, prvih pet knjig Svetega pisma. Za podrobnejši odgovor glej knjigo 735 Baffling Bible Questions Answered, str. 130–131.

V: Zakaj se je v 1. Kraljev 22,6–7 Jozafat povezal z zlobnim kraljem Ahabom?

O: Čeprav Sveto pismo tega ne navaja, lahko iz nekaterih podrobnosti sklepamo na splošni razlog.

a) Ahab je bil zloben častilec Bala, toda potem, ko je Jezabel dala ubiti Nabota, je Elija okaral Ahab, in 1. Kraljev 21,27 kaže, da si je Ahab raztrgal oblačila (znak globokega kesanja). Vendar pa kesanje za dejanje, čeprav morda le začasno, ne pomeni nujno, da se je oseba približala Bogu. Vendar pa je bil Jozafat v tem primeru morda le optimističen.

b) Prej so potekale strašne bitke med Judom in Izraelom, Jozafat pa ni hotel videti še več državljanske vojne med Božjim ljudstvom.

c) Okoli so bili mogočni sovražniki, od egipčanskega/etiopskega kraljestva prek Sircev do Asircev. Po podatkih iz revije »Biblical Archaeology Review«, januar/februar 1991, str. 54, je Salmanasar poročal, da je imel Ahab s svojimi 2.000 bojnimi vozovi več bojnih vozov kot kateri koli drug zaveznik, ki se je v bitki pri Karkarju leta 853 pr. n. št. boril proti Asiriji.

Na splošno je Jozafat pazil, da sledi samemu Bogu, vendar to in 2. Kronika 19:2; 20:35 kažejo, da je bil Jozafat precej brezskrben pri sklepanju zavezništev z malikovalskimi kralji.

V: Ali v 1. Kraljev 22:20–23 Bog pošilja laži?

O: Ta odlomek zelo natančno odgovarja na to vprašanje. Bog ne laže. Vendar Bog ne le dopušča lažnivce, ampak jih celo uporablja, tako da pošilja lažne duhove, da izpolnijo Njegovo voljo, ki je v tem primeru padec zlobnega kralja.

Pismo Rimljanom 8:28 pravi, da Bog vse stvari deluje v dobro, ne le dobre stvari. Tudi Pismo Efežanom 1:11 pravi, da Bog vse izpelje v skladu s svojim načrtom. Bog v Habakuku 1:6–13 za svoje namene uporablja celo nasilne in hudobne ljudi. Za več informacij glej tudi razpravo o Pregovorih 16:4.

V: Zakaj so bile v 1. knjigi kraljev 22:48 Jozafatove ladje uničene v Ezion-Geberju?

O: Jozafat ne bi smel biti pripravljen na sodelovanje z Ahazijem. Ladje so bile uničene kot kazen za Jozafata, po tem pa Bog ni bil pripravljen dopustiti, da bi Jozafat trgoval sam.

V: Ali je bil Jozafat v 1. Kraljev 22,48 pripravljen sodelovati z Ahazijem ali pa ni bil, kot pravi 1. Kraljev 22,49?

O: Oboje drži, vendar v različnih časih. Jozafat je bil sprva pripravljen. Vendar pa, bodisi potem, ko ga je prerok Eliezer okaral, bodisi potem, ko je bila flota uničena, Jozafat ni bil več pripravljen. Če bi bil Jozafat še vedno pripravljen, bi morda poskušal floto ponovno zgraditi, vendar tega ni storil.

V: Kateri so v 1. in 2. knjigi kraljev nekateri najstarejši rokopisi, ki so ohranjeni še danes?

O: Svitki iz Mrtvega morja: (okoli 1. stoletja pr. n. št.) 3 ločene kopije. V knjigi The Dead Sea Scrolls Today, str. 30. V Wycliffe Bible Dictionary, str. 436–438, piše, da obstajajo 4 ločene kopije.

Skupaj je v zvitkih iz Mrtvega morja ohranjenih naslednjih 57 verzov od skupno 816 verzov 1. knjige kraljev (7,0 %).

1 Kr 1,1; 16–17; 27–37; 3,12–14; 7,20–21; 25–27; 29–42; 51; 8,1–9; 16–18; 12,28–31; 22,28–31.

Jud Aquila je naredil grški prevod Stare zaveze. Ne glede na to, da ga je Origen prepisal v heksaplo (od katere so se ohranili le fragmenti), imamo na voljo le kopije Aquilovega prevoda 1. knjige kraljev 20:7–17 in 2. knjige kraljev 23:12–27.

Krščanski biblijski rokopisi iz okoli leta 350 n. št. vsebujejo Staro zavezo, vključno s 1. in 2. knjigo kraljev.

Vaticanus (325–350 n. št.) vsebuje celotno 1. in 2. knjigo kraljev

V rokopisu Sinaiticus ni ohranjenih nobenih verzov iz 1. ali 2. knjige kraljev.

Alexandrinus (okoli leta 450 n. št.) vsebuje celotno 1. in 2. knjigo kraljev.

V: Kateri zgodnji pisci so se sklicevali na 1. knjigo Kraljev?

O: Prednicejski pisci, ki so se sklicevali na verze iz 1. knjige kraljev ali nanje namigovali, so:

Filon Jud iz Aleksandrije (15/20 pr. n. št.–50 n. št.) se v svojem delu O nespremenljivosti Boga (str. 169) sklicuje na 1. knjigo kraljev 17,10.18.

Justin Mučenik (okoli 138–165 n. št.) citira 1. knjigo kraljev 19,14.18 z besedami: »Elija je rekel«. »Dialog s Tryfonom Judom«, poglavje 39, str. 214.

Meleto/Melito iz Sardisa (170–177/180 n. št.) se v pismu Onesimu med knjigami Stare zaveze sklicuje na »štiri knjige kraljestev« [1., 2. Samuelova knjiga, 1., 2. Kraljeva knjiga]. V delu O veliki noči, str. 72. Ohranjeno v Euzebijevi Cerkveni zgodovini, knjiga 4, poglavje 26.

Irenej iz Lyona (182–188 n. št.) v delu »Proti herezijam«, knjiga 3, poglavje 6.3, str. 419, citira 1. Kraljev 18,36.

Irenej v delu »Proti herezijam«, knjiga 3, poglavje 27.1, str. 499, navaja 1. Kraljev 11,1.

Klement Aleksandrijski (193–217/220 n. št.) 1. knjiga kraljev 8,27 »Salomon, sin Davida, v knjigah z naslovom ›Vladavine kraljev‹, je razumel ne le, da je bila zgradba pravega templja nebeška in duhovna, ampak da se je nanašala tudi na meso, ki ga je moral zgraditi Tisti, ki je bil hkrati sin in Gospod Davida, … Ali bo Bog resnično prebival z ljudmi na zemlji?« Odlomek Niceforja iz Konstantinopla, ki citira Klementa Aleksandrijskega proti judaistom. str. 584

Klement Aleksandrijski (193–217/220 n. št.) citira polovico 1. knjige kraljev 19,6. Knjiga »Učitelj«, 3. knjiga, 7. poglavje, str. 281

Tertulijan (198–220 n. št.) se sklicuje na Elija in vdovo v 1. knjigi kraljev 17,7–16 kot na »tretjo knjigo kraljev«. Pet knjig proti Marcionu, knjiga 4, poglavje 21, str. 381

Hipolit (222–235/6 n. št.) citira 1. knjigo kraljev 3,12 v delu »Komentar k Pregovorom«, str. 172

Origen (225–254 n. št.) je napisal komentarje k Pismu Rimljanom, Prvi knjigi Mojzesovi, Drugi knjigi Mojzesovi, Tretji knjigi Mojzesovi, Četrti knjigi Mojzesovi, Knjigi Jozue, Prvi knjigi kraljev, Jeremiju in Evangeliju po Luku

Origen (225–254 n. št.) »ali ko se v tretji knjigi Kraljev omenja bolezen kraljevega sina.« Origen, Proti Celsusu, knjiga 1, poglavje 36, str. 412

Origen (225–254 n. št.) se sklicuje na 2. knjigo Kraljev 4,17 in jo imenuje »četrta knjiga Kraljev« (1. in 2. knjiga Samuela sta se včasih imenovali 1. in 2. knjiga Kraljev). To nakazuje obstoj tretje knjige Kraljev. Origen, Proti Celsusu, knjiga 8, poglavje 46, str. 656

Traktat o ponovnem krstu (okoli 248–258 n. št.): »Poleg tega tudi v knjigi Sodnikov in v knjigah Kraljev opazimo … Gotoniela [Otoniela/Otoniela], Gideona, Jeftoja, Samsona, Saula, Davida in mnoge druge.«, poglavje 15, str. 676

Kiprian iz Kartagine (okoli 246–258 n. št.) citira 1. Kraljev 19,10 in jo imenuje 3. Kraljev. (1. in 2. Samuelova knjiga sta včasih znani kot 1. in 2. Kraljev). Kiprianove razprave, razprava 12, prva knjiga, poglavje 2, str. 508

Dionizij Aleksandrijski (246–256 n. št.) namiguje na 1. Kraljev 4,32 v Eksegetskem fragmentu 1, str. 111

Sedmi kartaginski koncil (85 škofov) (258 n. št.) citira dele 1. knjige kraljev 18,21: »Pisano je: ›Ali je Gospod Bog, ali je Baal Bog.‹« To je izrekel Pelagian iz Luperciane, str. 570

Metodij iz Olimpa in Patare (270–311/312 n. št.) se sklicuje na 1. knjigo kraljev 19,4 in jo imenuje »Sveto pismo« v delu »Pogostitev desetih devic«, razprava 10, poglavje 3, str. 349. Na noben drug verz iz 1. knjige kraljev se ne sklicuje.

Laktancij (okoli 303–okoli 325 n. št.) navaja 1. knjigo kraljev 19:10 kot »v tretji knjigi kraljev« v delu Božanske ustanove, knjiga 4, poglavje 11, str. 109.

Laktancij (okoli 303–okoli 325 n. št.) v delu Božanske ustanove, knjiga 4, poglavje 18, str. 121, navaja 1. knjigo kraljev 9,6–9, ki je tudi 2. knjiga letopisov 7,19–22.

Po Nicejskem koncilu

Afrahat Sirski (337–345 n. št.) (namig)

Atanazij (367 n. št.) pri navajanju knjig Stare zaveze omenja »Štiri knjige kraljev«. Velikonočno pismo 39, poglavje 4, str. 552.

Efraim Sirski (350–378 n. št.)

Basilij Kapadokijski (357–378/379 n. št.) (namig)

Ambrož iz Milana (370–390 n. št.)

Ciril Jeruzalemski (okoli 349–386 n. št.)

Gregor Nazianški (330–391 n. št.) (namig)

Gregor iz Nise (okoli 356–397 n. št.) (namig)

Epifanij iz Salamisa (360–403 n. št.) Panarion

Janez Krizostom (umrl leta 407 n. št.) v »Homilijah o Pismu Rimljanom«, homilija 18, str. 482, navaja 1. knjigo Kraljev 19,14 kot »Sveto pismo«

Sulpicius/Sulpitius Severus (zgodovinar) (363–420 n. št.) omenja 1. knjigo kraljev kot Tretjo knjigo kraljev v delu Zgodovina, knjiga 1, poglavje 40, str. 90

Kartaginski koncil (393–419 n. št.)

Orosius/Hosius iz Brage (414–418 n. št.) se sklicuje na 1. knjigo kraljev 21,1–16 v delu »Obramba proti pelagianom«, 8. poglavje, str. 125

Rufinus (374–406 n. št.)

Jerome (373–420 n. št.) obravnava knjige Stare zaveze. Posebej obravnava Genezo, Exodus, Levitikus, Numeri, Deuteronomij, Pentatevh, Job, Jezus, sin Nave [Jozue], Sodniki, Rut, Samuelove knjige (2 knjigi), dvanajst prerokov, Hozeja, Joela, Amosa, Obadija, Jona, Mika, Nahum, Habakuk, Sofonija, Hagaj, Zaharija, Malaki, Izaija, Jeremija, Ezekiel, Daniel, Estera, Ezra, Nehemija, Pismo 53, poglavja 7–8, str. 99–101.

Pelagijanski heretik Teodor iz Mopsuestije (392–423/429 n. št.)

Avguštin iz Hipona (388–430 n. št.) (namig)

Janez Kasijan (419–430 n. št.)

Teodoret iz Kira (423–458 n. št.) citira polovico verza iz 1. knjige kraljev.

Lev I. Rimski (440–461 n. št.)

Po Nicejskem koncilu so se pojavili tudi drugi pisci.

V: Kakšne so razlike v vrstnem redu verzov med hebrejskim in grškim prevodom Septuaginte v 1. knjigi kraljev?

O: Če kot merilo vzamemo hebrejski masoretski tekst, je vrstni red verzov v grški Septuaginti naslednji.

1:1–2:35; 3:1 (3:1 vsebuje dodatno besedilo)

2:36–46; (2:46 vsebuje dodatno besedilo)

3:2–28

4:1–16; 4:18–19; 4:17; 4:27–28; 4:22–24; 4:29–34; (4:34 vsebuje dodatno besedilo)

5:1–16; 5:18; 6:1; 5:17–18

6:36; 6:2–10; 6:15–17; 6:19–22; 6:23–31; 6:34–36; 7:15–18; 7:21; 7:19; 7:23–25; 7:27–45; 7:47; 7:46; 7:48–51

7:1–12

8:1–3

8:5–11

8:14–66; (8:53 vsebuje 39 grških besed dodatnega besedila)

9:1–14; 9:26–28; (9:22 vsebuje dodatno besedilo)

10:1–29

11:3a; 11:1–2; 11:4; 11:3b; 11:7–8; 11:6; 11:9–22 (11:22 vsebuje dodatno besedilo)

11:26–38 (11:38 vsebuje dodatno besedilo) 11:40–44

12:1; 12:3–16 (12:16 vsebuje dodatno besedilo) 12:18–24

(12:24 vsebuje celo poglavje dodatnega besedila)

12:25–13:26; 13:28–34

14:21–15:5; 13:7–31; 13:33–34

16:1–28 (16:28 vsebuje dodatno besedilo)

16:29–20:29;

21:1–29; 20:30–43; 22:1–46; 22:51–54

V: Katere so v 1. knjigi kraljev nekatere razlike v prevodu med hebrejskim masoretskim besedilom in grško Septuaginto?

O: Glede razlik v vrstnem redu verzov glej prejšnje vprašanje. Obstaja veliko prevajalskih razlik; tukaj so navedene tiste, ki so omenjene v različnih prevodih, skupaj z vsemi podrobnostmi 8. poglavja. Če ni drugače navedeno, je prvo branje iz hebrejskega masoretskega besedila, drugo pa iz grškega prevoda Stare zaveze, imenovanega Septuaginta.

1 Kralj 1:25 »poveljniki« proti »poveljnik«

1 Kr 1,48 »eden« proti »eden izmed mojih potomcev«

1 Kr 3:1 V Septuaginti je veliko razlik od konca 2. poglavja do 3:1.

1 Kr 4:26 »40.000« proti »4.000« (en rokopis. Glej razpravo o tem verzu)

1 Kr 5,3 »moje noge« (hebrejsko) proti »njegove noge« (hebrejsko, Septuaginta, targumi, Vulgata)

1 Kr 5:11 »20 korov stisnjenega olja« (masoretski tekst, targumi, Vulgata) proti »20.000 korov stisnjenega olja« (Septuaginta, sirščina) (Hebrejski tekst je tu verjetno napačen)

1 Kr 5:16 »3.300 nadzornikov« proti »3.600 nadzornikov« (Septuaginta, Targumi, Vulgata) Tudi 2 Kron 2:2 navaja 3.600 nadzornikov

1 Kralj 5:17 V masoretskem besedilu in aleksandrijski Septuaginti, ne pa v drugih Septuagintah

1 Kralj 6:1 »480. leto« v primerjavi z »440. letom«

1 Kr 6,6 »najnižja konstrukcija« proti »najnižje nadstropje«

1 Kralj 6:8 »srednji« (masoretski) proti »spodnji« (Septuaginta)

1 Kralj 6:10 »celotna hiša« proti »celotna hiša, vsako nadstropje«

1 Kralj 6:11 V masoretskem besedilu in aleksandrijski Septuaginti, vendar ne v drugih Septuagintah

1 Kralj 7:1–12 ti verzi so v vatikanski kopiji uvrščeni na konec 7. poglavja.

1 Kr 7,7 »od tal do tal« proti »od tal do stropa« (sirski prevod in Vulgata)

1 Kr 7:17 »sedem« proti »mreža«

1 Kr 7,18 »naredil je stebre, in bili sta dve vrsti« (večina hebrejskih rokopisov) proti »naredil je granatna jabolka v dveh vrstah« (dva hebrejska rokopisa in Septuaginta)

1 Kr 7,18 »granatna jabolka« (večina hebrejskih rokopisov) proti »stebri« (mnogi hebrejski rokopisi in sirščina)

1 Kr 7:26 »Vsebovala je 2.000 batov« proti (ni navedeno). (2 Kron 4:5)

1 Kr 8:1 »Potem je Salomon zbral« v primerjavi z »In ko je Salomon po dvajsetih letih končal gradnjo Gospodove hiše in svoje hiše, je kralj Salomon zbral«

1 Kralj 8:1 »vse vodje rodov, poglavarje očetov Izraelovih sinov, k kralju Salomonu v Jeruzalem« proti »vse starešine Izraela v Sionu«,

1 Kralj 8:2 »In vsi možje Izraela so se zbrali pri kralju Salomonu v mesecu Etanim, ob prazniku, ki je v sedmem mesecu« v primerjavi z »v mesecu Atanin«.

1 Kr 8:3 »In vsi starešine so vstopili, in duhovniki« v primerjavi z »In duhovniki«

1 Kr 8:4 »in so prinesli skrinjo Gospodovo ter šotor zborovanja in vsa sveta posodja, ki so bila v šotoru, tista, ki so jih prinesli duhovniki in Leviti.« v primerjavi z »in šotor pričevanja ter sveto posodje, ki je bilo v šotoru pričevanja.«

1 Kr 8:5 »Kralj Salomon in vsa izraelska množica, ki se je zbrala k njemu, so bili z njim pred skrinjo in so žrtvovali ovce in vole, ki jih zaradi njihove številčnosti ni bilo mogoče prešteti niti našteti.« v primerjavi z »Kralj in ves Izrael so bili pred skrinjo in so žrtvovali ovce in vole brez števila.«

[preskočimo na 1 Kralj 8:22]

1 Kralj 8:22 »stojal … nebesa« v primerjavi z »vstal … nebesa«

1 Kr 8:23 »Jehova … služabniki … tam« v primerjavi z »Gospod Bog … služabnik … njegov«

1 Kr 8:24 »ti si mu govoril, ja, ti« v primerjavi z »ti«

1 Kr 8:26 »utrdil. Prosim te. Tvoja beseda, ki si jo izrekel svojemu služabniku, mojemu očetu Davidu.« v primerjavi z »potrdil.«

1 Kr 8,27 »prebiva« v primerjavi z »prebiva med ljudmi«

1 Kr 8:27 »zgradil« v primerjavi z »zgradil v čast tvojemu imenu«

1 Kr 8,28 »A ti si se obrnil« v primerjavi z »A ti, Gospod, Bog Izraelov, boš pogledal«

1 Kr 8,28 »prošnja, o Gospod, moj Bog, da bi prisluhnil« v primerjavi z »prošnja, da bi slišal«

1 Kralj 8:29 »Tvoje oči so odprte« v primerjavi z »naj bodo tvoje oči odprte«

1 Kralj 8:29 »kraj« proti »kraj dan in noč«

1 Kr 8:30 »[boš] uslišal in odpustil« proti »boš storil in bil milostljiv«

1 Kralj 8:31 »Če kdo greši« proti »Karkoli prekrškov bo kdor koli storil«

1 Kr 8,33 »sovražnik, ko grešijo proti tebi« proti »sovražniki, ker bodo grešili proti tebi«

1 Kr 8,35 »nebesa … prizadeta« proti »nebo … ponižano«

1 Kr 8,36 »odpusti … služabnikom« proti »bodi usmiljen … služabniku«

1 Kr 8:37 »kužna bolezen, uničenje« proti »smrt, ker bo prišlo do uničenja«

1 Kr 8,37 »kobilice, ki uničujejo; ko jih sovražnik stiska v deželi [v] njihovih mestih; kakršna koli kuga, kakršna koli bolezen« v primerjavi z »če jih sovražnik stiska v [katerem koli] od njihovih mest, [glede na] vsako nesrečo, vsako stisko«

1 Kr 8,37 »v deželi njihovih mest« proti »v katerem koli od njihovih mest«

1 Kralj 8:38 »človek iz vsega Tvojega ljudstva Izrael« proti »človek«

1 Kr 8,39 »odpusti« v primerjavi z »bodi usmiljen«

1 Kr 8,40 »naj se boji« v primerjavi z »se bo bal«

1 Kr 8,41 »ljudstvo Izrael, ki je prišlo iz daljne dežele zaradi Tvojega imena« v primerjavi z »ljudstvo«

1 Kr 8,42 »kajti slišali bodo o tvojem velikem imenu in o tvoji močni roki ter o tvoji iztegnjeni roki – in prišel bo ter molil proti tej hiši« proti »ko bodo prišli in molili proti temu kraju«

1 Kr 8,44 »njegov sovražnik« proti »njihovi sovražniki«

1 Kr 8:45 »zagovarjal njihovo stvar« v primerjavi z »izvršil sodbo zanje«

1 Kr 8,46 »razjezi se nad njimi in jih izroči« v primerjavi z »in jih boš pripeljal in izročil«

1 Kralj 8:47 »v ujetništvo in se bodo pokesali« v primerjavi z »odpeljali v ujetništvo«

1 Kralj 8:49 »takrat boš slišal njihove molitve in prošnje v nebesih, svojem prebivališču, in boš zagovarjal njihovo stvar« v primerjavi z »takrat boš slišal iz nebes, svojega stalnega prebivališča«

1 Kr 8,50 »odpusti« proti »bodi usmiljen«

1 Kralj 8:52 »Ker se bodo tvoje oči odprle« v primerjavi z »Naj se ti odprejo oči in ušesa«

1 Kralj 8:53 »Gospod Jahve« v primerjavi z »Gospod Bog«. Nato je Salomon spregovoril o hiši, ko jo je dokončal – pokazal je sonce na nebu: Gospod je rekel, da bo prebival v temi: zgradi mi hišo, lepo hišo, da boš v njej spet prebival. Glej, ali ni to zapisano v knjigi pesmi?« (39 dodatnih grških besed)

1 Kr 8,56 »Jehova« proti »Gospod danes«

1 Kr 8,57 »Jehova, naš Bog, je z nami … Ne bo« proti »Naj bo Gospod, naš Bog, z nami … Naj ne«

1 Kr 8,58 »nagniti« proti »da se obrne«

1 Kralj 8:59 »besede« proti »moje besede«

1 Kralj 8:59 »ljudstvo Izrael, zadeva vsakega dneva v svojem dnevu« proti »ljudstvo Izrael, beseda dneva v letu« (Očitno sta bili obe frazi, ki pomenita »za vedno«)

1 Kr 8,60 »Ker vsi … vedo« proti »Da bi vsi … vedeli«

1 Kr 8,61 »tvoje srce« proti »naša srca«

1 Kr 8:62 »ves Izrael« proti »vsi Izraelovi sinovi« (izraz »sinovi« se tu nanaša na potomce, ne na majhne otroke)

1 Kr 8,65 »In takrat je Salomon« (masoretski tekst) proti »In Salomon« (Septuaginta)

1 Kralj 8:65 »sedem dni in sedem dni, štirinajst dni« (masoretska verzija) proti »sedem dni« (Septuaginta)

1 Kr 9,3 »Posvetil sem« (masoretski) proti »Storil sem zate po vseh tvojih molitvah: posvetil sem« (Septuaginta)

1 Kralj 9:8 »bo postal visok« (masoretski) proti »kup ruševin« (sirski, staro-latinski/italijanski)

1 Kr 9,25 »kadil z njim, kar je bilo« (Masoretska verzija) v primerjavi z »kadil« (Septuaginta)

1 Kr 10:8 »moški« (Masoretska verzija) proti »žene« (Septuaginta, sirščina)

1 Kralj 11:26 »je vodil« (masoretski) proti »je postavil« (Septuaginta, sirski, Targum, Vulgata)

1 Kr 11:33 »imajo« (masoretski tekst, Targumi) proti »ima« (Septuaginta, sirski prevod, Vulgata)

1 Kr 12,2 »živel v Egiptu« (masoretski) proti »se vrnil iz Egipta« (Septuaginta, Vulgata)

1 Kr 12,18 »Hiša Adorama« (masoretski) proti »Hiša Davida« (nekateri prevodi Septuaginte in sirski prevod)

1 Kr 12,28 »njim« (Masoretski tekst) proti »ljudstvu« (Septuaginta)

1 Kr 12:30 »ljudstvo je šlo pred njim do Dana« (masoretski tekst) v primerjavi z »ljudstvo je šlo pred njim vse do Dana in zapustilo Gospodovo hišo« (Septuaginta)

1 Kr 12,31 »hiša« (masoretska različica) proti »hiše« (Septuaginta, Vulgata)

1 Kr 13,12 »videl pot« proti »mu pokazal«

1 Kr 13,27 V masoretskem besedilu in aleksandrijski Septuaginti, vendar ne v drugih Septuagintah

1 Kr 13,29 »prišel je v mesto starega preroka« v primerjavi z »prišel je v mesto«

1 Kr 14,1–20 Ti verzi so v vatikanski kopiji za 12,24.

1 Kralj 14:3 »kruh« (masoretski) proti »sladkim pecivom« (targumi) proti »pogačam z rozinami« (Septuaginta)

1 Kr 14:31; 15:1,6 »Abijam« (večina hebrejskih rokopisov) v primerjavi z »Abijah« (deset hebrejskih rokopisov) v primerjavi z »Abiou/n« (Septuaginta) (V knjigi »Asimovov vodnik po Svetem pismu« (str. 418), ki izraža skeptičen pogled, je navedeno, da je Abijah morda kraljevsko ime, medtem ko je Abijam morda njegovo osebno [rojstno] ime.)

1 Kralj 15:32 V masoretskem besedilu in aleksandrijski Septuaginti, vendar ne v drugih Septuagintah

1 Kralj 17:1 »med naseljenci v Gileadu« v primerjavi z »iz [mesta] Tišbe v Gileadu«

1 Kralj 20:6 »kar ti je všeč« proti »kar jim je všeč«

1 Kralj 21:23 »zid« (večina hebrejskih rokopisov, Septuaginta) proti »parcela zemlje pri« (nekaj hebrejskih rokopisov, Vulgata, targumi, sirščina)

1 Kr 22:38 »ko so mu oprali oklep« (masoretski tekst, targumi, sirščina) proti »in [ženske slabega slovesa] so se umile v krvi«

Bibliografija za to vprašanje: hebrejski prevod je iz Jay P. Greenove Literal Translation, prevod Septuaginte pa iz prevoda Sir Lancelota C. L. Brentona The Septuagint: Greek and English. Uporabljeni so bili tudi The Expositor's Bible Commentary ter opombe v biblijskih izdajah NASB, NIV, NKJV in NRSV.

Če ni drugače navedeno, so citati iz Svetega pisma iz Berean Standard Bible (BSB), ki je v javni domeni. https://berean.bible/

www.biblequery.org