< Vprašanje o Svetem pismu iz Geneze
V: Kako v Genezi vemo, da bi morala biti Geneza v Svetem pismu?
O: Med drugim zato, ker so Jezus in številni drugi v Svetem pismu potrdili Staro zavezo in se na Prvo knjigo Mojzesovo sklicevali kot na Sveto pismo. V Mateju 19:4 in Marku 10:4–9 sta navedena dva primera, ko Jezus citira Prvo knjigo Mojzesovo kot Sveto pismo.
V: Kdo je v knjigi Geneze prvi odgovarjal na vprašanja o njej?
O: Kolikor mi je znano, je bil prvi, ki je zapisal odgovore na vprašanja o Genezi, Filon, helenistični Jud iz Aleksandrije, ki je živel od okoli leta 20 pr. n. št. do leta 50 n. št. Danes imamo armenski prevod njegovega dela. Napisal je tridelno delo z naslovom Vprašanja in odgovori o Genezi. Ohranili smo njegove odgovore na 244 vprašanj iz 1. do 17. poglavja Geneze, podanih s stališča pobožnega Judovca, na katerega je močno vplivala grška platonska filozofija. To delo lahko najdete v knjigi »Dela Filona: Popolna in nepokrajšana izdaja – nova posodobljena različica«, prevedena s strani C. D. Yongeja, založba Hendrickson Publishers, 1993, četrti natis 1997.
V: Ker morajo v 1. poglavju Geneze nekatere stvari veljati, na primer 1 = 1 in 1 + 1 = 2, ali je torej Bog ustvaril matematiko in števila? Kako bi jih sicer lahko ustvaril?
O: Bog je ustvaril vse; vendar pa tautologija, ki je po definiciji resnična – na primer, da so rdeče stvari rdeče barve –, ni »stvar«. Lahko domnevamo, da je Bog ustvaril vsako »stvar« v matematiki, ki ni tautologija.
V: Ker je v 1. poglavju Geneze Bog ustvaril vse, ali je ustvaril tudi temo, zlo in luknje v tleh? Če je ustvaril zlo, se ne zdi kot popolnoma dober Bog. Če ne, potem se zdi, da je tisti, ki je to storil, prav tako stvarnik.
O: Bog je ustvaril vsako stvar. Tema ni stvar, ampak odsotnost ali zmanjšanje svetlobe. Zlo ni stvar, ampak odsotnost ali izkrivljenje dobrega. Luknje, tema in zlo ni neposredno ustvaril Bog, ampak so nastale kot tavtologije ali »eksistencialni stranski produkti« snovi, svetlobe in dobrega. Podobno tudi senca ni samostojna stvar, ki bi imela snov, energijo ali duha. Kljub temu lahko rastline v senci odmrejo. Sence imajo torej »parazitsko obstoj«, a kljub temu resnično obstajajo.
V: Če je v 1. Mojzesovi knjigi 1 Bog ustvaril vse dobro, zakaj nas potem prizadenejo tornadi, kuge in druge nesreče?
O: Vse je bilo prvotno dobro. Vendar Rimljanom 8,20–22 razkriva, da je bila od padca naprej tudi zemlja »podvržena praznosti«. Cel svet je pod vladavino zla (1 Janezovo pismo 5,19), in vladar tega sveta je Satan, kot navajata Janez 12,31 in 14,30.
V: Kakšen je v 1. Mojzesovi knjigi 1. poglavju kozmološki argument?
O: Najprej ga bomo na kratko in logično poenostavljeno opisali.
Iz ničesar ne more nastati nič. Vsako ustvarjeno stvar je moralo biti ustvarjeno. Tudi prva ustvarjena stvar (ali stvari) je morala biti ustvarjena s strani nečesa ali nekoga, kar je že obstajalo. Zato je moralo nekaj ali nekdo biti neustvarjeno in večno.
Tukaj je strožja formulacija; opredelitve so moje lastne.
Predpostavljamo, da vsakdo ve dovolj, da ima ustrezno definicijo logike, protislovja in nesprotislovja, dogodka, procesa, »v«, objekta, zbirke, časa, zaporedja, snovi, energije, duha, vzroka, vpliva in vpliva na.
Dejanski obstoj je tu opredeljen kot bivanje v tem vesolju, zmožnost, da na nas vpliva nekaj v tem vesolju, ali zmožnost, da vplivamo na nekaj v tem vesolju. To bi bila preozka opredelitev »obstoja«, saj ne upošteva idej, vzorcev in drugih stvari. Zato to imenujmo »dejanski obstoj« in našo razpravo tukaj omejimo na dejanski obstoj.
Resnična stvar je tu opredeljena kot predmet ali zbirka snovi, energije, duha ali njihove kombinacije, ki ima dejansko obstoj. Logične resnice, logična protislovja in matematični dokazi se tu ne štejejo za stvari.
Parazitsko obstoj, mimogrede, je opredeljeno kot dejansko obstoj stvari, ki niso resnične stvari. Vrzeli, tema, pomanjkanje, napačnost in zlo niso snov, energija ali duh, vendar tako kot lahko senca uniči rastline, ki potrebujejo sonce, ali pomanjkanje hrane lahko ubije človeka, imajo sence in pomanjkanje hrane dejansko obstoj, ne da bi bile resnične stvari.
Vesolje je tukaj opredeljeno kot zbirka resničnih stvari, ki dejansko obstajajo. Upoštevajte, da je v tej konkretni opredelitvi vesolje samozadostno, Bog pa (če predpostavimo, da Bog obstaja, da je duh in da lahko vpliva na stvari) se nahaja znotraj vesolja.
Nič ni tukaj opredeljeno kot nekaj, kar dejansko nikoli ne obstaja ali nima dejanskega obstoja v določenem trenutku. Z drugimi besedami, preden je stvar ustvarjena [ali potem, ko je uničena], resnična stvar ni v vesolju, ne vpliva na vesolje in nanjo ne vpliva vesolje.
Vzrok je opredeljen kot nekaj, kar ima dejansko obstoj, saj vpliva na druge stvari v vesolju, ki imajo dejanski obstoj. Vzrok je po definiciji resnična stvar, če lahko vsebuje snov, energijo, duha ali kombinacijo navedenega.
Stvarjenje je tukaj opredeljeno kot dogodek ali proces ustvarjanja nove resnične stvari. Stvarjenje se razlikuje od »spreminjanja«, ki ne zahteva nujno nobenega vzroka zunaj same stvari. Stvarjenje nove resnične stvari lahko vključuje spreminjanje ali uničenje že obstoječe resnične stvari, vendar to ni nujno. Glej pa naslednjo točko.
Nekaj ne more nastati iz nič. Vsaka ustvarjena stvar potrebuje vzrok za svoje ustvarjanje. Z drugimi besedami, nič ne more biti ustvarjeno, razen če ga je ustvarila neka stvar ali bitje. Nekaj ne more biti ustvarjeno brez vzroka.
Nekaj se ne more ustvariti samo. Nič se ne more ustvariti samo. Čeprav se resnične stvari včasih lahko spremenijo ali uničijo same, nič ne more biti svoj lastni vzrok za nastanek.
Prvi vzrok. Čeprav lahko ustvarjene stvari ustvarjajo druge ustvarjene stvari, je na koncu moral obstajati prvi vzrok. Z drugimi besedami, v zaporedju vzrokov je moral vsaj en vzrok obstajati pred vsemi drugimi vzroki, ki zahtevajo vzrok.
Nestvarjeno. Ker vsaj en vzrok ne sme imeti predhodnega vzroka in vsako stvarjenje zahteva vzrok, je vsaj ena stvar ali bitje z dejanskim obstojem nestvarjeno in obstaja od večnosti, ker ni bilo ustvarjeno.
Povzetek: Vsaka resnična stvar, ki obstaja, je imela bodisi trenutek v času bodisi časovno obdobje, v katerem je prvič obstajala, ali pa ga ni imela. Če ga ni imela, je večna in neustvarjena. Če ga je imela, je bila za njen obstoj vzrok neka resnična stvar.
Omejitve: Ta argument ne dokazuje, da je prvi vzrok živo bitje, niti da obstaja le en neustvarjen vzrok, niti ali sploh še obstajajo kakšni neustvarjeni vzroki. Preprosto dokazuje, da je obstajala vsaj ena stvar dejanskega obstoja (osebna ali neosebna), ki je obstajala večno, ne da bi bila ustvarjena.
Eden prvih pisateljev, ki je jasno razumel kozmološki argument in govoril o Bogu kot prvem vzroku, je bil Filon Jud, ki je živel v Aleksandriji v Egiptu od leta 15/20 pr. n. št. do leta 50 n. št. R. C. Sproul in Norm Geisler imata veliko dobrega gradiva o kozmološkem argumentu.
V: Argument, da »zapletenost sveta kaže, da mora obstajati stvarnik«, zveni dobro, dokler ga ne pripeljemo do logičnega zaključka. Kaj pa zapletenost samega Boga? Če zapleteno bitje zahteva oblikovalca, potem mora Bog zahtevati še večjega oblikovalca in tako naprej po lestvici navzgor. Kje se to konča? Argument se konča v »neskončni regresiji« in zanjo ni odgovora. Ali pa vendarle obstaja?
O: Preden odgovorim na ta argument, naj najprej podrobneje pojasnim »problem«. Poleg zapletenosti gre tudi za težavo z nepopolno obliko kozmološkega argumenta. Če ima vse vzrok, potem mora imeti tudi Bog vzrok. A seveda Bog ne potrebuje vzroka za svoje stvarstvo, če je večni in neustvarjen.
Ker mora nekaj imeti konec ali pa ga ne sme imeti, sta možna le dva odgovora:
a) nazaj segajoča regresija nima konca
b) nazaj segajoča regresija ima konec, in sicer nepovzročen prvi vzrok.
Če velja a), da nazaj segajoča regresija nima konca, potem nima vse vzroka, saj sama regresija na koncu ni imela vzroka. Zato v vsakem primeru obstaja nekdo/nekaj, kar nima vzroka.
Če velja b), da ima nazaj segajoča regresija konec, potem mora obstajati prvi vzrok, ne glede na njegovo kompleksnost. Seveda to pomeni, da Bog ni bitje z vzrokom, ni produkt kakršnega koli stvarstva.
Vendar se sprašujem, ali Bog morda ne bi menil, da je celoten ta argument preveč poenostavljen, saj mi razmišljamo o vzrokih v času. Če Bog obstaja tako zunaj časa kot tudi v njem, in če je tudi čas Božje stvarstvo, potem je govoriti o tem, kako je bilo v času, preden je Bog obstajal, protislovje.
V: Ali bi Bog v 1. poglavju Geneze lahko ustvaril druga bitja in svetove?
O: Vsekakor je ustvaril druga bitja: angele in demone. Kar zadeva ustvarjanje drugih svetov z bitji na njih, nam Sveto pismo ne pove vsega, kar bi radi vedeli, ampak le tisto, kar moramo vedeti – in poskrbeti moramo, da vsaj to preberemo. Bog bi lahko ustvaril druga vesolja, in morda sta prav to Nebesa in Pekel.
V: Zakaj je Bog v 1. poglavju Geneze ustvaril Adama in Evo, če je vnaprej vedel, da mu ne bosta poslušna?
O: Kljub temu, da je Bog vnaprej vedel, da bosta grešila, nam Bog pove vrsto stvari o tem, zakaj je ustvaril ljudi.
Za svojo slavo: Bog je ustvaril svoje otroke za svojo slavo. Izaija 43,7; 61,3.
Ljudi, ki jih ljubi: Bog nas zelo ljubi. Psalm 145:9,17; 1 Janezovo pismo 3:1.
Da bi bili njegovi otroci: 1. Janezovo pismo 3:1–2; Galatijci 3:28, Rimljani 8:15–17
Da bi prebival v nas: 1 Janezovo pismo 4:12–16; Rimljanom 8:9–11
Bog želi, da nihče ne propade. Ezekiel 18:23,32; 33:11; 2. Petrov 3:9. Vendar pa Bog ne obžaluje, da je ustvaril tiste, ki se, če imajo priložnost, prostovoljno odločijo, da ga zavrnejo. Bog je vnaprej vedel, da bodo grešili, in se kljub temu odločil, da ne bo posegel v njihovo izbiro ali jih »razustvaril«.
Morda je del razloga, zakaj se je Bog odločil ustvariti bitja po svoji podobi, podoben razlogu, zakaj se starši odločijo imeti otroke. Da, otroci bodo dragi, zaradi plenic in hrane, in da, otroci bodo povzročali bolečino v srcu s svojimi boleznimi, ranami in neposlušnostjo, toda kljub vsemu temu je zaradi ljubezni vse to vredno truda.
V: Ali je v 1 Mz 1,1 Bog ustvaril, ker je to potreboval?
O: Sveto pismo ne podpira te domneve. Bog nima potreb v smislu, da bi mu bilo storjeno kaj hudega ali da bi prenehal obstajati, če ne bi ustvaril ničesar. Po drugi strani pa je bila Božja želja ustvariti, in Bog je svojo željo izpolnil v veličastnem, čudovitem obsegu.
V: Ali je v 1 Mz 1,1 po Stvarjenju sledilo še več stvaritev?
O: Sveto pismo o tem ne govori niti v eno niti v drugo smer, Bog pa je svoboden, da stori, kar želi. Če je Bog ustvaril druga bitja, bi lahko bila podobna angelom, Adamu in Evi pred grehom, nam, demonom, živalim ali pa čisto nečemu drugemu.
V: Če se je v 1 Mz 1,2 Božji duh gibal nad vodami, ali to pomeni, da Sveti Duh ni inteligentno, živo bitje, ampak aktivna sila, kot trdijo Jehovove priče?
O: Ne. Dejstvo, da Sveti Duh nima fizičnega telesa in se lahko giblje nad vodami, ni v nasprotju z dejstvom, da Sveto pismo kaže, da je Sveti Duh živo bitje z osebnostjo.
Sledi ponovitev razprave o 1. Janezu 5:6–8.
Priča je lahko tako živo bitje kot tudi neživi predmet. Napaka Jehovovih prič je v tem, da ker ima Sveti Duh mnoge lastnosti, ki jih človek nima, zato (z nekoliko prisiljeno logiko) Sveti Duh ne more imeti osebnosti. 1. Janezovo pismo 5:6–8 kaže, da obstajajo trije priče za dejstvo, da je imel Jezus fizično telo. Kri se nanaša na njegovo križanje, Duh pa je notranje pričevanje za kristjane. Voda se nanaša bodisi na Jezusov krst, ki ga je opravil Janez, bodisi morda na vodo, ki obdaja novorojenčka ob rojstvu.
V nadaljevanju so navedena različna dejstva, ki nam jih Sveto pismo uči o osebnosti Svetega Duha.
Parakletos (Tolažnik, tisti, ki je ob nas). Janez 14,16.26; Janez 15,26
Pozna najgloblje misli Boga 1 Korinčanom 2:10–11
Govori nam. Apostolska dela 13:2, Hebrejcem 3:7
Nas opominja. Janez 14:26
Kot starš, da ne bomo sirote (v grščini »orphanos«). Janez 14:18
Nas vodi. Janez 16:13
Nas uči. Janez 14:26, 1 Korinčanom 2:13
Živi v nas. 1 Korinčanom 3:16, 2 Timoteju 1:14, Rimljanom 8:9,11, Efežanom 2:22
V naših srcih. 2 Korinčanom 1:22 Galatčanom 4:6
Zastopa nas (neživi predmeti se ne molijo in ne zastopajo). Rimljanom 8:26–27
Lahko ga užalimo. Hebrejcem 10:29
Priča o Kristusu. Janez 15:26
Ima razum. Rimljanom 8:27
Lahko se žalosti. Izaija 63:10, Efežanom 4:30
Odloča se. 1 Korinčanom 12:11
Ima ljubezen. Rimljanom 15:30
Lahko misli, da so stvari dobre. Apostolska dela 15:28
Raziskuje globoke Božje stvari 1 Korinčanom 2:9-10
Stoka (in se tako skrbi) za nas Rimljanom 8:26
V: Kako je Bog v 1 Mz 1,10 lahko ustvaril zemljo, če je bila zemlja že ustvarjena v 1 Mz 1,1?
O: Hebrejska beseda (eres) je v obeh primerih ista. Tako kot v angleščini lahko (eres) pomeni svet pod nebom, lahko pa pomeni tudi tla ali suho zemljo. Torej je Bog v 1 Mz 1,1 ustvaril planet, v 1 Mz 1,10 pa suho zemljo. Glej Encyclopedia of Bible Difficulties, str. 65–66.
V: Zakaj se zdi, da sta v 1. in 2. poglavju Geneze navedena dva poročila o stvarjenju?
O: Poglejte, kaj je ustvarjeno v vsakem poročilu. Prva Mojzesova knjiga 1 govori o stvarjenju nebes in zemlje, Druga Mojzesova knjiga 2 pa o stvarjenju človeka v rajskem vrtu.
V: Zakaj se v 1. poglavju Geneze in drugod Bog imenuje Elohim, medtem ko se drugod, na primer v 2. poglavju Geneze, imenuje Jahve?
O: Bog ima v Svetem pismu veliko imen in nazivov. Zdi se, da se ime Jahve osredotoča na Božji osebni odnos do nas, v nasprotju z imenom Elohim, ki poudarja Njegove nepristranske, transcendentne vidike. V 1. poglavju Geneze ni imen za Adama, Evo ali katero koli žival, medtem ko so v 2. poglavju Geneze navedena. Ta kontrast je tako izrazit, da je moral biti nameren.
V starodavnih kulturah je bilo običajno, da je imel isti bog več imen. Tukaj je nekaj primerov:
Osiris – Wennefer, Khent-amentius, Neb-abdu
Bel – Enlil, Nunamnir
Sin – Nanna
El – Latpan
Baal – Larpan
V: Ali je v 1. poglavju Geneze Bog lahko ustvaril zemljo v šestih dobesednih 24-urnih dneh?
O: Ne glede na to, ali menijo, da je zemlja stara ali mlada, bi morali vsi kristjani na to vprašanje odgovoriti z »da«.
Namesto v šestih dneh bi jo Vsemogočni lahko ustvaril v šestih sekundah, če bi hotel. Vprašanje ni, kako je Bog moral ustvariti, ampak kako Sveto pismo in narava razkrivata, da se je odločil ustvariti.
Kot stranska opomba: Sveto pismo v 1. poglavju Geneze ne navaja, kako dolg je dan pri Bogu. 5. Mojzesova knjiga 9:1 kaže, da lahko »dan« označuje časovno obdobje, daljše od 24 ur, kot se je to razumelo v Mojzesovem »dnevu«. Psalm 90:4 in 2. Petrov pismo 3:8 nakazujeta, da so lahko Božji dnevi zelo dolgi.
V: Ali v 1. poglavju Geneze podobnosti med tem in babilonskimi poročili o stvarjenju dokazujejo, da izhajajo iz skupnega, človeškega izvora?
O: Babilonska poročila so si podobna v mnogih fizičnih podrobnostih, vendar skoraj diametralno nasprotna glede vzroka. V nasprotju z Mardukom, ki se bori proti kaosu zmaja Tiamata, Bog odreja, kaj se zgodi. Če je v nebiblijski kulturi nekaj resnice, to ne bi smelo biti presenečenje. Poleg tega se zdi, da je slog 1. poglavja Geneze nameren kontrast poganskim pojmovanjem.
V: Zakaj se v 1. Mojzesovi knjigi 1,26 in 3,22 za edinega pravega Boga uporablja beseda »nas«?
O: Obstajata dva možna odgovora.
1. »Mi« se nanaša na edinega pravega Boga, vendar je množinska oblika ustrezna za pogovor znotraj Trojice.
2. »Kraljevski mi« so kralji in bogovi uporabljali za eno osebo. Kot primer tega v bližnjevzhodni religiji islama muslimanski Koran uporablja »nas« in »mi«, ko se Alah sklicuje nase. Muslimani in nemuslimani se lahko strinjajo, da uporaba »kraljevskega mi« v Koranu ne pomeni, da je Mohamed učil, da je Alah več bogov.
Vendar pa je Jud Filon (15/20 pr. n. št. do 50 n. št.) to razlagal ne kot kraljevsko »mi«, ampak da je Bog uporabil pomočnike v delu O stvarjenju, poglavje 24, št. 75, str. 11.
V: Ali 1 Mz 1,26 pomeni, da moramo biti izobraženi, da bi pridobili božanske popolnosti in postali središče božjih blagoslovov, kot učijo bahajci v delu Nekaj odgovorjenih vprašanj, str. 8, 9?
O: Ne, ker 1 Mz 1,27 pravi, da je Bog storil tisto, kar je rekel v 1 Mz 1,26. Ko sta bila ustvarjena Adam in Eva, sta bila pred padcem popolnoma brez greha in nista potrebovala izobraževanja. Čeprav smo še vedno ustvarjeni po Božji podobi, se 1 Mz 1,26–28 nanaša na to, kar je Bog že dosegel.
V: Ali 1 Mz 1,26 pomeni, da so ljudje sami »mali bogovi«, kot trdijo Kenneth Hagin in nekateri učitelji »besede vere«?
O: Ne. Beseda v Prvi knjigi Mojzesovi je »podobni«, ne »so«. Celo učitelji »besede vere« bi se strinjali, da bitja, podobna nam, nikoli niso bila namenjena čaščenju. Telesa Adama in Eve sta dobila nesmrtnost, ki jo je bilo mogoče izgubiti, pravičnost, ki jo je bilo mogoče uničiti, in popolno ljubezen do Boga, ki jo je bilo mogoče zavreči kot star kos sadja.
V: Ali je šlo v 1 Mz 1,26–27 za pogovor med člani Trojice ali med ustvarjenimi bitji, kot so angeli?
O: Čeprav so te besede morda slišali tudi angeli, je bil to pogovor med Trojico. Naše stvarjenje ni bilo delo angelov, ampak Boga v Trojici. Prvi krščanski pisec, za katerega je znano, da je ugotovil, da to niso bili angeli, je bil Justin Mučenik (pisal okoli let 138–165 n. št.) v svojem delu »Dialog z Judom Trifonom«, poglavje 62, str. 228.
V: Ker je Bog v 1 Mz 1,26–27 ustvaril ljudi višje od angelov, ali bi lahko kasneje ustvaril bitja, ki bi bila višja od ljudi?
O: Sveto pismo o tem ne govori niti v eno niti v drugo smer, Bog pa je svoboden, da stori, kar želi. Vendar Sveto pismo pravi, da so verniki »Božji sinovi« in da bomo »vladali s Kristusom« ter »sedeli skupaj s Kristusom« (Efežanom 2,6). Za omejeno bitje je težko biti veliko višje od tega.
V: Ali je bil Adam v 1 Mz 1,26 »superčlovek« z zmožnostmi, milijonkrat večjimi od naših, kot je učil Watchman Nee v knjigi Skrita moč duše (1933, str. 15)?
O: Sveto pismo nikoli ni učilo te čudne domneve. Prav tako nikoli ni učilo, da je bil Adam že po zunanjem videzu podoben Bogu, kot je Watchman Nee učil v isti knjigi na strani 18. Na žalost ljudje pogosto poskušajo dodati svoja lastna učenja k temu, kar je dejansko rekel Bog.
V: Če smo v 1 Mz 1,26 ustvarjeni po Božji podobi, ali to ne dokazuje, da ima Bog (ali vsaj Oče) človeško fizično telo? (To omenjajo mormoni.)
O: Večina bi se strinjala, da Sveti Duh nima fizičnega telesa in da Jezus takrat ni imel fizičnega telesa. Če se »nas« nanaša na pogovor z Očetom, Sinom in Svetim Duhom, potem se podoba ne more nanašati zgolj na fizično telo. Mimogrede, 1. Mojzesova knjiga 9,6 kaže, da imamo od padca naprej še vedno Božjo podobo.
V: Ali so v 1. Mojzesovi knjigi 1,27 ljudje od padca naprej še vedno ustvarjeni po Božji podobi?
O: Da. Prva Mojzesova knjiga 9:6, po potopu, kaže, da kljub temu, da nas je greh oskrunil, še vedno nosimo Božjo podobo.
V: Ali je v 1. Mojzesovi knjigi 1:28, ker naj bi človek napolnil zemljo in jo podjarmil, to pomenilo dovoljenje, da človek uničuje okolje?
O: Nikakor ne! Še nikoli nismo slišali za kristjana ali Juda, ki bi Sveto pismo razlagal na ta način. Ta nova razlaga, ki je bila prvič predstavljena leta 1967 [glej Kaiserjevo sklicevanje na koncu], se zdi smiselna le, če preberete del 1. poglavja Geneze in besedo »podrediti« razlagate kot »uničiti« namesto kot »modro vladati«. Pravzaprav Sveto pismo navaja šest pomembnih stvari o skrbi za zemljo in živali.
1. Bili so »najemniki« na zemlji, ki je v resnici pripadala Bogu
1a. Zato zemlje ni bilo mogoče trajno prodati (Levitikus 25:23)
1b. Vse stvari pripadajo Bogu (Psalm 24:1)
2. Bog bo sodil tistim, ki na splošno oskrunjujejo zemljo
2a. Izaija 24:5 pravi, da so zemljo oskrunili njeni prebivalci.
2b. Zaharija je žaloval zaradi uničenja mogočnih gozdov in bogatih pašnikov. Še bolj pa je žaloval zaradi duhovne nesreče, za katero so te naravne nesreče alegorije. (Zaharija 11:1–3)
3. Bog obsoja fizično onesnaževanje zemlje
3a. Bog bo uničil tiste, ki uničujejo zemljo. (Razodetje 11:18).
3b. Bog bo sodil »ovcam«, ki ne le jedo, kar potrebujejo, ampak tudi poteptajo preostanek pašnika. Ne le da pijejo čisto vodo, ampak s svojimi nogami zamudijo preostalo vodo (Ezekiel 34:17–22).
3c. 4. Mojzesova knjiga 5:3 govori o tem, da se ne sme onesnaževati tabora, in sicer v kontekstu nalezljivih bolezni.
3d. Tudi v vojni ne smeš posekati sadnih dreves, ki omogočajo rodovitnost zemlje (5. Mojzesova knjiga 20:19–20). Oljka lahko živi več kot 1.000 let.
4. Bog obsoja onesnaževanje dežele z zlom
4a. 4. Mojzesova knjiga 35,33–34 nam zapoveduje: »Ne onesnažujte dežele« v kontekstu ubijanja ljudi.
4b. Ne onesnažujte zemlje z malikovanjem (Jeremija 16:18).
4c. Jeremija 32:34 omenja ljudi, ki oskrunjujejo dolino Tofet z žrtvovanjem dojenčkov.
4d. V Ezechielu 7:22 bodo nepravični oskrunili Božje dragoceno mesto.
5. Božji zakon vključuje modro gospodarjenje z viri
5a. Adam je bil postavljen »v rajski vrt, da ga obdeluje in varuje« (Prva Mojzesova knjiga 2:15).
5b. Ne sme se saditi dveh vrst pridelkov skupaj (5. Mojzesova knjiga 22:9). Namesto tega izmenično sajenje pridelkov zmanjšuje število škodljivcev.
5c. Zemljo je treba pustiti v počitku vsako sedmo leto in med jubilejem (Levitikus 25:3–7, 11–12, 18).
5d. Bog bo sodil Izraelu za kršenje tega pravila (Levitikus 26:34–35).
6. Živali: pripadajo Bogu, ustvarjene so za našo rabo, vendar moramo z njimi ravnati prijazno
6a. Živali pripadajo Bogu (Psalm 50:10) in On skrbi zanje (Psalm 36:6; 104:11,14; 147:8–9).
6b. Uživanje mesa je v redu, v nekaterih primerih pa je celo zapovedano (Prva Mojzesova knjiga 9:2–5; Apostolska dela 10:13).
6c. Jezus je bil brez greha (Hebrejcem 4:15; 7:26; 1. Petrov 2:22; 1. Janezovo pismo 3:5). Jedel je ribe (Luka 24:42–43) in kot dober Jud je jedel meso, kakor je bilo zapovedano med pasho (2. Mojzesova knjiga 12:8–10).
6d. Nošenje usnja je v redu, saj je imel Janez Krstnik usnjeni pas v Marku 1:6.
6e. Lov je dovoljen (Levitikus 17:13).
6f. Ubijanje živali za žrtvovanje je bilo celo zapovedano (2. Mojzesova knjiga – 5. Mojzesova knjiga).
6g. Do živali moramo biti prijazni (Pregovori 12:10).
V: Ali v 1. Mojzesovi knjigi 1:28, čeprav Sveto pismo izrecno ne pravi, da moramo zapravljati Božji dar, ki je naše okolje, krščanstvo implicitno uči, da lahko uničujemo okolje?
O: Ne. Ekoloških problemov, ki jih povzročata pohlep in prekomerno prebivalstvo, ne moremo pripisati krščanstvu, prav tako kot jih ne moremo pripisati animistom v Afriki, hindujcem v Indiji, ateistom na Kitajskem ter muslimanom v Indoneziji in na Bližnjem vzhodu. Ekološki problemi obstajajo na vseh celinah, prav tako kot na vseh celinah obstajajo ljudje, ki so pripravljeni žrtvovati okolje za osebno korist. Za razpravo o tem, kaj Sveto pismo dejansko pravi o okolju, glej prejšnji odgovor.
V: Ali sta Adam in Eva v 1 Mz 1,29 dobila na voljo vsako rastlino, ki nosi seme, ali pa nista smela jesti sadeža drevesa spoznanja dobrega in zla, kot pravi 1 Mz 2,17?
O: Čeprav ne vemo, ali je imelo drevo spoznanja dobrega in zla semena ali ne, to tukaj ni pomembno. Ne glede na to je pomen bil, da sta smela jesti vsako rastlino, ki nosi seme, z izjemo drevesa spoznanja dobrega in zla.
V: Če so v 1 Mz 1,29 ljudje smeli jesti vse rastline, kako je potem Sveto pismo logično in razumno, saj obstajajo strupene rastline in semena, ki jih ne smemo jesti? (To je izpostavil musliman)
O: V Koranu, sura 5:46–48, piše, da je Jezus potrdil Toro in evangelije. Za muslimana je to zelo resna obtožba, da je Jezus potrdil nekaj, kar je bilo napačno in ni izviralo od Boga. Da pa bi odgovorili na ta ugovor: ne glede na to, ali je bilo to razumljeno kot vsaka posamezna rastlina ali vsaka zelišča in žita, je Bog to povedal Adamu pred grehom, preden je bila zemlja prekleta. Narava se je korenito spremenila, ko sta Adam in Eva grešila. Pred grehom je Bog dal Adamu in Evi oblast nad zemljo, toda ko sta grešila in sledila nasvetu kače, je Satan postal knez (čeprav ne kralj) tega sveta. A greh odpira zanimivo vprašanje: če muslimani danes trdijo, da so preroki brez greha, in če sta Adam in Eva grešila ter s tem prinesla prekletstvo na nas, zakaj muslimani pravijo, da je bil Adam prerok?
V: Zakaj je v 1 Mz 2,2–3 Bog sedmi dan počival od dela?
O: »Počitek« tukaj pomeni prenehanje z delom stvarjenja. Bog se ne utrudi (Izaija 40:28). Sveto pismo nikjer ne pravi, da je Bog potreboval počitek, ampak da se je za to odločil.
V: Ali je bil v 1 Mz 2,2 pojem sobote babilonskega izvora, ki je bil kasneje dodan judovski tradiciji?
O: Dva odgovora, eden za kristjane in eden za nekristjane.
1. (za kristjane): Če predpostavljate, da je Jezus prišel od Boga, kar dokazuje njegovo vstajenje, in ker je Jezus priznal prvotno točnost ter ohranjeno zanesljivost Stare zaveze, ter ker se lahko dokaže, da so omembe sobote v Prvi knjigi Mojzesovi in Jeremiju nastale pred Jezusom, to ni bil babilonski izum in ni treba dodati ničesar več.
2. (za nekristjane): Babilonci so 15. dan v mesecu imenovali sappatu. Seveda je to le en dan na mesec, ne štirje. Na str. 19 je Asimov pronicljivo opazil, da se zdi, da je bil sobota za Izraelce v predizgnanstvenem obdobju le malo pomemben, v postizgnanstvenem obdobju pa zelo pomemben. Vendar pa ni verjetno trditi, da so bili babilonski in poizgnanstveni Judje vsi »zavedeni«, da so a) verjeli, da je bil njihov izgnanstvo posledica neupoštevanja zapovedi, ki ni bila v njihovih Svetih spisih, in b) da je bila ta zapoved dodana na 59 mestih (od katerih je bilo 35 v Tori), ne da bi kdor koli opazil ta nov pojem. Mimogrede, vsi Judje niso odšli v Babilonijo. Jeremija poroča, da so nekateri namesto tega odšli v Egipt. Prav potomci teh Judov so prevedli Staro zavezo v grščino, in tudi grški prevod Septuaginta vsebuje verze o soboti.
Vsaka špekulacija o napakah v Svetem pismu se morda zdi popolnoma verjetna nekomu, ki je menil, da je zelo pomembno pokazati, da so v Svetem pismu napake in da ga ni treba upoštevati. Vendar je celo Isaac Asimov vsaj priznal šibkost te teorije, saj je o njej govoril le kot o skušnjavi.
V: V 1 Mz 2,4; 5,1; 6,9; 10,1; 11,10; 11,27; 25,12; 25,19; 36,1; 36,9 in 37,2 ter 4 Mz 3,1; Ruth 4:18, ali hebrejska beseda (Toledot) začenja odsek ali ga zaključuje?
O: Ali se vedno nanaša na začetek, vedno na konec ali pa včasih na eno ali drugo.
Dvoumno: Tukaj je nekaj »tole dots«, ki jih je mogoče razlagati v obeh smereh: Prva Mojzesova knjiga 2:4; 5:1; 36:9; 37:2.
Začetek: Tukaj je nekaj »tole dots«, za katere kontekst zahteva, da so na začetku: Prva Mojzesova knjiga 6:9; 10:1; 11:10; 11:27; 25:12; 25:19; 36:1; Četrta Mojzesova knjiga 3:1. Jud Filon (15/20 pr. n. št.–50 n. št.) v delu O stvarjenju 44:129, str. 18, omenja Prvo Mojzesovo knjigo 2:4 kot »povzetek njegovega [Mojzesovega] poročila o stvarjenju sveta«.
Na koncu: Ni niti enega »toledot«, za katerega bi bilo mogoče dokazati, da spada na konec odstavka. Zato so nejasni odstavki verjetno »toledot« na začetku.
Najbolj prepričljiv dokaz, da je »tole dot« na začetku odstavka, je 1. Mojzesova knjiga 25:19, ki pravi, da gre za pripoved o Izaku. Odstavek, ki sledi takoj za tem, govori o Izakovih otrocih. Odstavek, ki mu neposredno predhaja, govori o Izmaelu in nima nikakršne zveze z Izakom.
V: Ali je v 1 Mz 2,5–7 Bog ustvaril rastline po človeku ali pred njim, kot pravi 1 Mz 1,12.26? (To vprašanje je zastavil ateist po imenu Capella.)
O: Pri odgovoru je treba upoštevati tri točke.
1. Najprej rastline: Prva Mojzesova knjiga 1 jasno pravi, da so bile rastline na zemlji ustvarjene pred človekom. Mednje seveda spadajo tudi predniki vseh sodobnih rastlin.
2. Svet proti vrtu: 1. poglavje Geneze je poročilo o stvarjenju nebes in zemlje, medtem ko je 2. poglavje Geneze poročilo o stvarjenju raja.
3. Pridelki po človeku: 2. poglavje Geneze kaže, da so grmičevje na polju nastali po človeku, vsaj v rajskem vrtu. V obeh primerih je uporabljena hebrejska beseda za »polje«, saday, namesto da bi se govorilo zgolj o rastlinah.
Kot stranska opomba: Wycliffeov slovar biblijske arheologije na str. 23 navaja, da so v Beershebi našli kalcinirana zrna pšenice, ječmena, leče in grozdja iz leta 4000 pr. n. št.
V: Katera žita, ki jih uporabljamo danes, ter katera žita so se uporabljala v preteklosti, so omenjena v 1 Mz 2,5–7?
O: Ljudje pogosto mislijo, da so žita le tri največje prehrambene kulture: pšenica, riž in koruza, vendar bi v resnici lahko en teden jedli tri obroke na dan in imeli pri vsakem obroku drugačno žito.
Koruza: Arheologi nam povedo, da je bila koruza udomačena v Novem svetu okoli leta 5000 pr. n. št. Pred Kolumbom v Evropi, na Bližnjem vzhodu, v Afriki ali Aziji ni bilo koruze. Koruza izhaja iz žita, imenovanega teosinte. Teosinte je imel okoli 50 ohlapno povezanih zrn, storž pa je bil dolg manj kot en palec. Nasprotno pa ima današnja koruza na vsakem storžu od 500 do 1.000 tesno povezanih zrn. Ker so zrna tesno povezana, današnja koruza ne more rasti v divjini brez pomoči človeka.
Pšenica: Arheologi so na Bližnjem vzhodu, v Iraku, odkrili prednike pšenice iz obdobja okoli 7.000 pr. n. št. Imenuje se emmer in svoje semena izgubi, ko piha veter. Danes obstajajo tisoče sort pšenice. Kamut (= khorasan, = pšenica kralja Tuta) je verjetno vrsta trde pšenice. Kot stransko opombo naj omenimo, da nekateri vidijo v 2.000-letni razliki med časom gojenja pšenice in koruze enega od dveh razlogov (drugi razlog so konji), da je bila indijanska kultura, ko so Španci prišli v Ameriko, za 1.000 do 2.000 let zaostala za evropsko kulturo.
Riž je bil novinec med tremi glavnimi žitnimi vrstami. Udomačen je bil okoli leta 3500 pr. n. št.
Emmer (= emmer pšenica, = faro) so našli na najdiščih iz predkeramičnega obdobja na Bližnjem vzhodu že med letoma 9800–8800 pr. n. št. Udomačeni emmer se razlikuje od divjega emmerja, vendar izhaja iz divjega emmerja. Kasneje se je emmer razširil v Evropo in Indijo.
Pšenična pira ima nekoliko skrivnosten izvor. Gojili so jo v Rimskem imperiju, Veliki Britaniji in Aziji še pred gojenjem pšenice. Morda je hibrid med emmerjem in pšenico ali med emmerjem in divjo kozjo travo (Aegilops tauschii), ali pa ima dva izvora. Nekateri menijo, da se je pšenična pira pojavila okoli leta 6000 pr. n. št.
Sorgo izvira iz afriške trave. Po videzu nekoliko spominja na koruzo (maize). Sorgo je ena od osmih glavnih žitnih kultur, ki se danes gojijo; danes se uporablja za živalsko krmo, vendar je verjetno tudi peta največja kultura za prehrano ljudi.
Ječmen so verjetno prvič gojili okoli leta 8.000 pr. n. št. na območju Izraela in Jordanije. Od tam se je razširil proti vzhodu vse do Himalaje.
Domneva se, da se je rž začela gojiti v regiji gore Ararat in jezera Van v vzhodni Turčiji kmalu po udomačitvi pšenice. Raste na mestih, kjer pšenica in ječmen ne uspevata.
Oves je žito, o katerem vemo le malo, razen da so ga našli v egipčanski grobnici iz leta 2.000 pr. n. št. in da se je verjetno začel gojiti v Mali Aziji.
Ajdova kaša (Fagopyrum esculentum) se je prvič gojila v kitajskih provincah Yunnan in Sichuan okoli leta 1000 n. št. Njen pridelek ni visok, vendar hitro dozori in se dobro obnese v sušnih in hladnih podnebjih. Obstaja vsaj 14 sort.
Palmerjeva trava (= nipa trava, = Distichlis palmeri) se je gojila izključno v puščavi Sonora v zahodnem Mehiki in zahodnih Združenih državah Amerike. Bila je glavni vir hrane za pleme Cocopah. Je nekoliko podobna pšenici, razen da lahko raste v sušnih razmerah ter absorbira morsko vodo in izloča sol.
Proso je skupina vsaj 13 vrst užitnih trav z drobnimi semeni, ki se dobro gojijo v sušnih razmerah. Vrste prosa, kot je metla, so bile v najzgodnejših časih tudi glavno žito na Kitajskem in v Koreji. Nekatere vrste prosa so dvoriščno proso, metlino proso, rjavo proso, prstasto proso, fonio, lisasto proso, japonsko proso, Jobove solze, kodo proso, malo proso, biserno proso, proso proso in teff. Za več informacij glejte http://en.wikipedia.org/wiki/Millet.
Krompir ni žito, vendar je danes četrta največja prehrambena kultura. Domneva se, da se je njegova pridelava začela okoli leta 6.000 pr. n. št. v Peruju in Boliviji v regiji jezera Titicaca.
Druge pridelke, ki niso žita, so fižol, stročnice, soja, arašidi, manioka, sladki krompir, grah, kruhovec, kokosi, banane, plantani in taro. V Indiji so gojili kesarijevo seme, vendar ima dolgotrajne paralizirajoče učinke.
V: Ali je v 1 Mz 2,7 Bog ustvaril snov ali jo je le »urejal«, kot učijo mnogi mormoni, ali pa snov ni bila ustvarjena, ker ni resnična stvar, kot učijo Krščanska znanost in nekatere vzhodne verske skupine?
O: Ne. Ker je Bog vsemogočen, lahko stori karkoli, in ker je Bog Stvarnik, je ustvaril vse. Bog je ustvaril vesolje »ex nihilo«, kar pomeni iz nič. Torej, če smo natančni, Bog ni ustvaril le »stvari iz snovi in energije«, ampak je ustvaril tudi samo snov in energijo.
V: Ali je v 1 Mz 2,7.19 Bog ustvaril človeka pred živalmi ali po njih, kot pravi 1 Mz 1,24.27? (To je vprašal ateist (Capella)).
O: Pri odgovoru je treba upoštevati tri točke.
Na zemlji je Bog ustvaril človeka po živalih, kot pravi 1 Mz 1,24.27.
V rajskem vrtu je Bog moral ustvariti človeka, preden mu je pokazal živali.
Tudi v vrtu so živali morda bile tam že pred človekom. 1 Mz 2,19 se nanaša na živali, ki so bile do takrat že ustvarjene. To ne pomeni, da živali niso bile ustvarjene do takrat.
V: Ali 1. Mojzesova knjiga 2:7 dokazuje, da ljudje nimajo nesmrtne duše, kot trdijo Jehovove priče?
O: Ne. Hebrejska beseda »nephesh« na nekaterih mestih pomeni »duša«, na drugih pa »življenje«, kot na primer v tem primeru. Kako bi lahko verniki pod oltarjem v Razodetju 6:9–10 bili pod oltarjem, če po smrti ne bi več obstajali?
V: Kje so v 1. Mojzesovi knjigi 2,10–14 reke, ki so izvirale iz raja?
O: Najprej, rajski vrt danes na zemlji ne obstaja. Ne vemo, kje je bila reka Pišon, reki Tigris in Evfrat pa sta v Turčiji, Siriji in Iraku. Za reko Gihon se običajno šteje, da je bila reka Nil, ki je izvirala iz območja Kuša, južno od Egipta. Vendar pa bi lahko šlo tudi za manjšo reko, ki je izvirala v »Kušu« (Kashshu) v zahodnem Elamu, ki je zelo blizu Tigrisa in Evfrata. Od tam so bili tudi Kasiti (grško: Kossaeani).
V: Zakaj je v 1 Mz 2,15 Bog rekel: »Ti (ednina) smeš jesti vsak sadež iz vrta, razen da vi (množina) ne smete jesti sadeža z drevesa spoznanja dobrega in zla«?
O: Vsak od njiju je lahko izbral katero koli drevo; ni bilo nujno, da bi jedla isto hrano. Vendar pa nobenemu od njiju ni bilo dovoljeno jesti s tega drevesa. Množinska oblika poudarja, da ta zapoved ni bila namenjena le Adamu, ampak vsem.
Jud Filon (15/20 pr. n. št. do 50 n. št.) je na to vprašanje prvi odgovoril v delu Vprašanja in odgovori o Genezi, I, str. 794.
V: Zakaj je Bog v 1 Mz 2,16 ustvaril Adama, če je vedel, da bo padel?
O: Bog lahko stori karkoli, toda logična nemožnost ne obstaja. Bog ne more ustvariti bitja, ki se odloči za ljubeče poslušnost Bogu, če to bitje ni sposobno izbrati, da bo poslušalo Boga. Sposobnost, da se odloči za poslušnost Bogu, pomeni tudi sposobnost, da se odloči za neposlušnost Bogu.
V: Ker 1 Mz 2,17 pravi: »Na dan, ko boš jedel od njega, boš zagotovo umrl«, kako sta Adam in Eva umrla »tisti dan«?
O: Duhovno in pravno. Pri odgovoru je treba upoštevati tri točke.
Tisti dan je nastopila duhovna smrt.
Pravno sta bila tisti dan proti njima izrečena obsodba na večno in telesno smrt. V knjigi Hard Sayings of the Bible, str. 91–92, Walter Kaiser ml. pokaže, da hebrejski izraz pomeni gotovost njune smrti, ne pa takojšnje smrti.
Za še en primer uporabe tega jezikovnega izraza glej 1. Kraljev 2,37, kjer je Salomon dal podobno opozorilo Šimeju na dan, ko je zapustil Jeruzalem.
Prva oseba, za katero vemo, da je odgovorila na to vprašanje, je bil Jud Filon (15/20 pr. n. št. do 50 n. št.) v delih »Vprašanja in odgovori o Genezi«, I, str. 794, in »Alegorična razlaga«, I, 33 (105), str. 46–47, kjer omenja smrt duše.
Drugi antični pisec, ki je podal drugačen odgovor, je Irenej v delu »Proti herezijam«, knjiga 5, poglavje 23 (182–188 n. št.), str. 551–552. Ker Irenej opozarja, da je en dan pri Gospodu 1.000 let, to razlaga kot enega od Božjih dni, pri čemer mu je pomembno, da 1. Mojzesova knjiga 5,5 pravi, da je Adam umrl, ko je bil star 930 let, kar je manj kot 1.000 let.
V: Zakaj v 1. Mojzesovi knjigi 2,18 piše, da je bil človek sam, saj je bil človek tako z Bogom kot z živalmi?
O: Adam je res vladal živalim in častil Boga, vendar ni imel nikogar drugega, ki bi bil tak kot on. Bil je sam v tem, da ni imel nikogar, s katerim bi se lahko povezal na horizontalni ravni kot z enakopravnim.
V: Ali 1 Mz 2,18–22 kaže, da so bile ženske ustvarjene kot naknadna zamisel, kot trdi knjiga Born Again Skeptic na str. 164?
O: Ne, kaže ravno nasprotno. Bog si je vzel veliko časa – Adam je moral poimenovati živali in vse ostalo –, da bi Adamu pokazal, da potrebuje partnerko. Večina stvari v 1. in 2. poglavju Geneze je bila ustvarjena preprosto, brez podrobnejših pojasnil. Vendar pa je Bog najprej »pripravil teren« in pojasnil njen namen kot Adamovo sodelavko, preden je ustvaril Evo.
V: Ali 1. Mojzesova knjiga 2,18 kaže, da so ženske podrejene moškim, saj je bila Eva ustvarjena drugače kot Adam?
O: Ne, ne kaže. V odgovoru je treba upoštevati šest točk.
1. Različnost ne pomeni neenakosti. Različni ljudje govorijo različne jezike, a to ne pomeni, da je kateri koli jezik podrejen ali nadrejen drugemu. Kot je dejal neki kristjan, Eva ni bila ustvarjena iz Adamove noge, da bi bila pod njim, niti iz njegove glave, da bi bila nad njim, ampak iz njegovega boka, da bi bila z njim.
2. »Pomočnica« ne pomeni, da je podrejena. Nekateri morda menijo, da je bila Eva manj vredna od Adama, ker je bila v 1. Mojzesovi knjigi 2,18 »pomočnica«. Vendar je Bog naša pomoč (ista hebrejska beseda) v Psalmu 70,5, kar pa ne pomeni, da je Bog podrejen nam! Zato je prevajanje hebrejske besede kot »pomočnica« precej netočno. Boljši prevod je »Ustvaril bom moč [ali silo], ki bo ustrezala moškemu«, kot navaja Walter Kaiser v svoji podrobni študiji hebrejščine v knjigi Hard Sayings of the Bible, str. 92–94. Ženska naj bi torej bila »polnopravna partnerka« in ne le pomočnica.
3. Prva Mojzesova knjiga 1:27 kaže, da sta oba ustvarjena po Božji podobi. Ne le Adam je bil ustvarjen po Božji podobi, ampak sta po Božji podobi ustvarjena tako moški kot ženska. Mimogrede, biti ustvarjen po »podobi Boga« nikakor ne pomeni, da je Bog omejen na to, da ima dve nogi, dve roki, trebuh itd. Temveč, tako kot je dvodimenzionalna podoba nepopoln obris resničnega, tridimenzionalnega predmeta, imata značaj neskončnega Boga in naše končno bitje nekaj podobnosti.
4. Enaki po naravi, vrednosti, pomembnosti itd. V Svetem pismu, v Pismu Galatcem 3:28, piše: »Ni več Judov ne Grkov, ni več sužnjev ne svobodnih, ni več moških ne žensk, saj ste vsi eno v Kristusu Jezusu.« (BSB)
5. Vendar pa se razlikujeta v vlogi: Pismo Efežanom 5,22–24 kaže, da se morajo žene podrejati svojim možem, saj so možje glava žene. Možje morajo ljubiti svoje žene, kakor je Kristus ljubil Cerkev (Efežanom 5,25–26). Pavel je v 1. pismu Timoteju 2,12 dejal, da ženske ne smejo poučevati moških niti imeti oblasti nad njimi.
6. Kako to deluje v praksi?
6.1 Debora je bila pobožna sodnica Izraela v Sodnikih 4–5. Glede na to ni nobenih težav pri glasovanju za žensko za predsednico ali premierko.
6.2 Ženske so lahko dedovale premoženje, vključno z zemljo (4. Mojzesova knjiga 36,8 in Jobova knjiga 42,15).
6.3 Za podrobnejši opis tega, kako naj žena postane polnopravna partnerica svojega moža, preberite Pregovore 31,10–31. Med drugim piše:
Dela z rokami (Pregovori 31,13.22) in ima od tega korist (Pregovori 31,24.31).
Nakupuje hrano (Pregovori 31:14) in kuha. Pregovori 31:15
Vodi druge. Pregovori 31:15
V Pregovorih 31:16 se sama odloči za nakup nepremičnine.
Posadi vinograd. Pregovori 31:16 (Upoštevajte, da družina ne poseduje celotnega vinograda le za lastno porabo; bil je vir dobička.)
Je fizično močna. Pregovori 31:17
Ukvarja se tudi s trgovino, ne le zaradi nujnosti, ampak tudi zaradi dobička. Prg 31:18
Sama daje miloščino revnim. (Da bi to lahko počela, je morala imeti nadzor nad denarjem.) Prg 31,20
Vodi gospodinjstvo. Prg 31,21
Je modra in uči modrosti. Prg 31,26
V povzetku: Ženske niso po naravi, vrednosti ali pomembnosti podrejene moškim. Imajo sicer drugačno vlogo kot moški, kar vam lahko potrdi vsaka nosečnica.
Glejte tudi knjigo Today’s Handbook for Solving Bible Difficulties, str. 191–193, kjer je več o tem, kako je bila ženska ustvarjena »podobna« moškemu in mu enaka.
V: Zakaj je moral Adam v 1 Mz 2,19 videti vse živali?
O: Bog je v 1. Mojzesovi knjigi 1:26 dal Adamu oblast nad vsemi živalmi, v 1. Mojzesovi knjigi 2:19 pa je hotel videti, kako bo Adam poimenoval živali.
Poleg tega je morda obstajal še bolj subtilen razlog. Preden je ustvaril Evo, se je Bog zavedal, kako pomembno je zapolniti tisto, kar je manjkalo Adamu, Adam pa tega ni vedel. Tako je Adam lahko izvedel tri stvari o živalih, ki so bile pomembne za njegovo trenutno situacijo.
Družina:
a) S tem, da je Adamu pokazal, da imajo vse višje živali samce in samice, mu je Bog pokazal, kako jih je ustvaril popolne in sposobne za razmnoževanje svoje vrste.
b) Adam je lahko pogledal vsa bitja in videl, da ni nobenega, ki bi bil takšen kot on.
c) Adam je lahko spoznal, da tudi sam potrebuje drugega, da bo popoln.
Mimogrede, poučevanje otrok o tem, kako se razmnožujejo rastline in živali, je dober pristop k poučevanju otrok o tem, kako je Bog določil način, na katerega so ustvarjeni otroci.
Skupnost:
a) Tudi psi in jeleni živijo v skupnostih.
b) Adam je videl, da v skupnosti nima nikogar, ki bi bil tak kot on in s katerim bi lahko delil svoje življenje, in da ljudje potrebujejo druge ljudi v svoji bližini.
Vodstvo:
a) Ker je Bog dal Adamu oblast nad zemljo, je Adam moral poznati živali, ki so bile na zemlji.
b) Ker je imel Adam oblast, ga je Bog počastil tako, da mu je dovolil poimenovati živali. Jud Filon je to omenil v delu »Dela Filona«, str. 882.
V: Kateri dokazi iz zgodnjih mormonskih spisov v 1 Mz 2,19–3,19 kažejo, da so mormoni verjeli v noro doktrino, da je bil Adam Bog?
O: Tukaj so citati iz mormonskega »Journal of Discourses«, ki jim kot dokaz sledi še dvanajst drugih spisov.
a. »Journal of Discourses«, zvezek 1, str. 50. (Pridiga Brighama Younga) »Poslušajte torej, prebivalci zemlje, Judje in pogani, svetniki in grešniki! Ko je naš oče Adam vstopil v rajski vrt, je vstopil v njem s nebeškim telesom in s seboj pripeljal Evo, eno od svojih žena. Pomagal je ustvariti in urediti ta svet. On je Mihael, nadangel, Stari dnevi! O njem so sveti možje pisali in govorili- On je naš Oče in naš Bog ter edini Bog, s katerim imamo opravka. Vsak človek na zemlji, naj bo priznani kristjan ali ne, mora to slišati in bo to prej ali slej spoznal.« (ležeči tisk in majhne velike črke so v izvirniku)
b. Journal of Discourses, zvezek 1, str. 51. (isti pridiga) »Jezus, naš starejši brat, je bil v mesu spočet od istega bitja, ki je bilo v rajskem vrtu in ki je naš Oče v nebesih.«
Upoštevajte, da mormoni pogosto odgovarjajo, da gre za tiskarsko napako. Zanimivo je omeniti, da so bili zvezki velikega krščanskega pridigarja Charlesa H. Spurgeona objavljeni približno ob istem času, v Spurgeonovih delih pa ni bilo nobenih tiskarskih napak, ki bi trdile, da je kakšno ustvarjeno bitje Bog. Spodaj so potrditveni dokazi, da je mormonski prerok to resnično izrekel.
1. Dnevnik Wilforda Woodruffa z dne 19. 2. 1854. (Poglejte v knjižnici BYU)
2. Deseret Evening News, 14. 6. 1873
3. Deseret Evening News, 18. junij 1873
4. Dnevnik Hosea Stouta: On the Frontier, zvezek 2, str. 438.
5. The Millennial Star, zvezek 16, str. 543.
6. The Millennial Star, zvezek 15, str. 769–770. leto in pol po tem.
7. Dnevnik Johna Nuttalla, zvezek 1, str. 18–21.
8. Dnevnik Abrahama H. Cannona, zvezek 11, str. 39 (poučeval 50 let)
9. Sacred Hymns and Spiritual Songs for the Church of Jesus Christ of Latter-Day Saints, 1856, str. 375
10. Ženske v mormonski skupnosti, str. 179
11. Zbornik govorov, zvezek 4, str. 1 (predsednik Heber C. Kimball govori 29. junija 1856)
»... in vem tudi, da če nismo eno z bratom Brighamom, našim voditeljem, nismo eno s Kristusom. Da, to vem, in moja čustva so bila in so ves čas z bratom Brighamom. Iz izkušenj sem se naučil, da obstaja le en Bog, ki pripada temu ljudstvu, in to je Bog, ki pripada tej zemlji- , prvi človek. Ta prvi človek je poslal svojega Sina, da odkupi svet, da odkupi svoje brate.«
12. Nazadnje, knjiga, ki je izšla veliko kasneje:
Položaj Adama v svetih spisih in teologiji Cerkve Jezusa Kristusa svetih zadnjih dni: »Prepoznavanje Adama z Bogom Očetom s strani predsednika Brighama Younga je neizpodbitno dejstvo.« str. 58
V: Kako bi lahko Adam v 1 Mz 2,20 poimenoval vse živali, če prepovedano sadje ne bi bil računalnik Apple Macintosh?
O: Nekoč je nekdo duhovito pripomnil, da če je moral Adam v 24 urah šestega dne poimenovati vse živalske vrste (vključno z 1,5 milijona žuželk in mrčesa), ni čudno, da prepovedano sadje zamenjujemo za Apple, trde diske in vse ostalo!
Po drugi strani pa je Paul S. Taylor pravilno opozoril, da izraz »dal imena vsem živinam, pticam v zraku in vsem zverem na polju« v 1. Mojzesovi knjigi 2:20 ne pomeni nujno poimenovanja vsake vrste na zemlji. Lahko gre preprosto za poimenovanje rodov in družin živali v Adamovi neposredni bližini.
Za tiste, ki imajo radi zanimivosti: na Zemlji je približno 26.000 živih vrst kopenskih vretenčarjev in ptic ter 9.500 znanih fosilnih vrst. (Med fosilnimi vrstami je bila skoraj polovica plazilcev, 1.000 pa ptic).
Obstaja približno 5.600 živih rodov kopenskih živali, vključno z 1.900 rodovi ptic. Obstaja približno 6.500 rodov znanih fosilnih kopenskih živali, vključno s skoraj 1.000 rodovi ptic in 1.500 rodovi plazilcev.
V: Ali je bil Adam v 1 Mz 2,21–23 pred stvarjenjem Eve tako moški kot ženska?
O: V Svetem pismu ni ničesar, kar bi to nakazovalo. Prva Mojzesova knjiga 3,16 pravi, da bo mož glava žene. Ker se je to zgodilo po grehu, nima nobenega pomena, kako »moški« je bil Adam pred Evo. Vendar pa Pavel v 1. pismu Timoteju 2,13 v zvezi s cerkveno avtoriteto na splošno vidi kot pomembno dejstvo, da je bil Adam ustvarjen pred Evo. Pavlova trditev bi bila zavajajoča, če bi bil Adam hkrati moški in ženska.
V: Ali je v 1. Mojzesovi knjigi 2,21–23 opis ustvarjenja Eve iz rebra prevzet iz sumerske pesmi o Dilmunu?
O: Ne. Najprej nekaj osnovnih informacij, nato odgovor in na koncu dve lekciji, ki jih lahko iz tega odgovora izpeljemo o tem, kako je Bog navdihnil Sveto pismo.
B1. Samuel Noah Kramer v knjigi The Sumerians (Univerza v Chicagu, 1963) omenja, da sumerska beseda za rebro, ti, pomeni tudi »oživiti«, v pesmi o Dilmunu pa je bila Nin-ti »gospa rebra« ter »gospa, ki oživlja«, ki je ozdravila bolno rebro boga Enkija.
B2. V sumerščini gre za besedno igro, v hebrejščini pa ne, kar to podobnost naredi še toliko bolj presenetljivo.
B3. Razen »gospe, ki je ozdravila rebro« v primerjavi z »Evo, ki je bila ustvarjena iz Adamovega rebra« v Prvi knjigi Mojzesovi, med tema dvema zgodbama ni nobenih drugih podobnosti. Za sumersko pripoved glej knjigo The Sumerians, str. 148–149, ali knjigo Hard Sayings of the Bible, str. 94–95.
B4. Tablice z Dilmunsko pesmijo so iz leta 2400 pr. n. št. ali kasneje. Ne glede na to so še vedno starejše od Abrahama, ki je zapustil Ur pred letom 2050 pr. n. št.
B5. Ta zgodba je bila morda v antiki dobro znana.
Odgovor obsega štiri točke.
A1. To je le eden izmed številnih primerov podobnih opisov dogodkov, omenjenih v Prvi knjigi Mojzesovi. Drug primer so več kot 200 zgodb o svetovni potopi različnih ljudstev po vsem svetu.
A2. Besedna igra v zvezi z rebrom morda kaže, da so druge zgodnje kulture ohranile vsaj nepopolno znanje o stvaritvi človeštva.
A3. Še več, drugi deli 1. poglavja Geneze se zdijo skoraj namerno napisani tako, da so v nasprotju s sumerskimi, akadskimi in drugimi poročili. Druga poročila prikazujejo bogove, ki se prepirajo; v Genezi pa edini Bog mirno ustvarja. Druga poročila prikazujejo junaka, ki se bori proti kaosu. Geneza prikazuje Boga, ki se giblje nad »breznom/vodami« ter ukazuje in odreja.
A4. Nekatere podobnosti v podrobnostih med Prvo knjigo Mojzesovo, Dilmunske pesmi in drugimi starodavnimi deli bi lahko kazale na skupno znanje o nekaterih dogodkih. Vendar je nevzdržno trditi, da je eno delo kopirano iz drugega, ne le zato, ker je skupnih podrobnosti malo, ampak tudi zato, ker skoraj ni podobnosti v pomenu, ki se skriva za temi podrobnostmi.
Pouke, ki jih lahko izpeljemo iz odgovora:
L1. Geneza ni bila napisana v vakuumu. Bog nam ne razkriva le resnice, ampak razkriva večno resnico, vendar na praktičen način, ki je relevanten za čas in kulturo. Eden od razlogov (vendar ne glavni razlog), zakaj je Bog morda dal Genezo, je bil popraviti napačna stališča o izvoru človeka, ki so jih imeli ljudje, hkrati pa priznati nekatere pravilne stvari, ki so se ohranile.
L2. Bog uporablja kulturo. Bog za svojo slavo uporablja celo zla dejanja ljudi (1. Mojzesova knjiga 50:20). Kako si sploh lahko drznemo prepovedati Bogu, da tudi on uporablja kulturo, kakor želi? Mojzes je bil izobražen človek in morda je to zgodbo celo prebral, Bog pa je to branje izkoristil, da mu je pokazal, kaj je res in kaj ni.
L3. Najpomembneje pa je, da izraza »Sveto pismo je brez napak« ne razumemo tako, da bi morala biti Biblija narekovana na mehaničen način. 2. Petrov pismo 1:21 pravi, da so preroki govorili, ko jih je navdihnil Sveti Duh. Zato dejstvo, da različni deli Biblije očitno odražajo različne človeške sloge pisanja, ne izključuje božjega avtorstva. To zgolj kaže, da je Bog uporabil različne sloge pisanja različnih ljudi, kakor se mu je zdelo primerno.
V: Kdo je v 1 Mz 2,22 v tem času Lilith?
O: Ime Lilith v Svetem pismu ni niti enkrat omenjeno. V srednjem veku je obstajala bajka o ženski po imenu Lilith, ki naj bi bila Adamova prva žena. Odklonila se je podrediti Adamu, zato je Bog ustvaril Evo. Lilith je bila po tem mitu spremenjena v demona, ki ubija novorojenčke.
Lilith je bila v sumerski mitologiji tudi vampirka, kot navaja knjiga The Sumerians, str. 198, 258. Knjiga Civilizations of the Ancient Near East, str. 1890, omenja, da so neporočeni, ki so umrli, postali posebna vrsta demonov, imenovana Lilu (moški) in Lilitu (ženska). Ti so prosili žive, naj se z njimi poročijo, obljubljali so jim bogastvo, toda če je živa oseba privolila, je prezgodaj umrla.
V nobenem od biblijskih rokopisov, bodisi judovskih ali krščanskih, ni niti najmanjšega namiga na Lilith, prav tako kot ni namiga na Donalda Daka.
V: Kako je Bog v 1 Mz 2,22 ustvaril Evo iz rebra?
O: Kakor koli je Vsemogočni Bog hotel. Če je Bog moral uporabiti rebro in če misliš, da je moral odvzeti celo rebro, potem bi verjetno sklenil, da bi Eva vsako jutro štela vsa Adamova rebra!
Resno, Bog morda ni uporabil celotnega rebra; ena celica bi lahko zadostovala.
V knjigi »735 Baffling Bible Questions Answered« (Odgovori na 735 zagonetnih biblijskih vprašanj), str. 23, je dodano, da bi lahko, če bi jo Bog ustvaril iz gline, trdili, da so ženske po svoji naravi drugačne (in morda podrejene moškim). Ker pa je bila Eva ustvarjena iz rebra, je imela enako identiteto kot moški.
V: Ali naj bi imeli moški v 1 Mz 2,22–23 eno rebro manj kot ženske?
O: Ne. Če moškemu odrežejo roko, se njegovi poznejši otroci in vnuki ne rodijo vsi brez ene roke. Podobno, če vzamete nekaj celic iz rebra neke osebe, bodo tako starši kot njihovi otroci še vedno imeli enako število reber.
Tertulijan, ki je pisal med letoma 198 in 220 n. št., to razlaga kot da si je Bog »izposodil rebro« v delu »O spodbudi k čistosti«, poglavje 5, str. 53. Dodaja tudi, da bi si Bog lahko izposodil več reber za več žena, a se je odločil, da tega ne stori, kar je primer, da je bila monogamija norma in ne poligamija.
V: Ali sta bila v 1 Mz 2,25 moški in ženska prvotno ustvarjena gola in ali naj bi nosila oblačila?
O: Da, ustvarjena sta bila gola in nista čutila sramu. Vendar ju je po grehu Bog oblačil in od takrat naprej smo oblačeni.
V: V 1 Mz 3,1–24: ker je Bog ustvaril ljudi tako, da so bili na koncu višji od angelov, ali bi to lahko bil dejavnik, zaradi katerega se je Satan odločil za padec?
O: Sveto pismo o tem ne govori niti v eno niti v drugo smer, vendar je to vsekakor možno.
V: Ali sta bila Adam in Eva v 1 Mz 3,1–24 bele, črne, rjave, rumene ali rdeče polti?
O: Sveto pismo o tem sploh ne govori. Ker sta bila Adam in Eva prednika vseh nas, to ni pomembno. Vsi smo enako potomci Adama in Eve. Morda Bog tega namerno ni hotel povedati, da nihče ne bi trdil, da je Bog pokazal, da je katera koli rasa bližje ali dlje od Adama in Eve.
V: Zakaj je Bog v 3. poglavju Geneze dopustil, da sta bila Adam in Eva izpostavljena skušnjavi?
O: Sveto pismo tega ne pove. Vendar lahko domnevamo, da Bog ni hotel le ljudi, ki ga ljubijo, ampak ljudi, ki so imeli na voljo drugo možnost, a so se kljub temu odločili, da bodo ljubili Boga.
V: Če je v 3. poglavju Geneze Eva uvedla izvirni greh, kako je potem Satan zagrešil greh ponosa proti Bogu? Ali mi tu kaj uide?
O: Satan je grešil in padel še pred Adamom in Evo. A greh Eve in Adama je v človeško raso vnesel grešno naravo.
V: V 3. poglavju Geneze imam vprašanje, na katerega še nisem dobil odgovora. V Svetem pismu je zapisano, da je Bog ustvaril človeka. Bog je človeku rekel, naj ne je prepovedanega sadja – sadja z drevesa zavesti –, saj mu bo to sadje odprlo oči in ga naredilo zavednega pravega in napačnega, dobrega in slabega. Človek je pojedel prepovedano sadje in se je spremenil. Človek zdaj vidi, da je golota napačna. Kako je lahko greh, da človek ne uboga Boga, če v trenutku, ko je pojedel prepovedan sadež, ni imel znanja o tem, kaj je prav in kaj narobe?
O: Z veseljem bom odgovoril na vaše vprašanje. Dovolite mi, da odgovor na vaše vprašanje začnem z vprašanjem: kako človek od padca naprej ve, kaj je prav in kaj narobe? To vemo neposredno iz vsega, kar nam je Bog razodel o tem, kaj je prav in kaj narobe, in vsakdo ima približno predstavo o tem prek svoje vesti. (Seveda pa lahko človek svojo vest otupi.)
Po grehu sta imela tako Adam kot Eva vest, občutek krivde, da sta storila narobe, ker sta bila neposlušna, in tako sta imela ona kot tudi njuni potomci grešno naravo. Posledice greha so bile globoke.
Pred grehom nista imela ničesar od tega in nista poznala razlike med pravim in napačnim. Njuna narava je bila dobra in karkoli sta storila, je bilo prav – skoraj. Nista imela nobenih zapovedi, zaradi katerih bi se morala skrbeti, da ju ne bosta prekršila, razen ene: ne jejta s prepovedanega drevesa spoznanja dobrega in zla. Njuna izbira, ali bosta jedla ali ne, ni bila izbira med pravim in napačnim, saj nista vedela, kaj to sploh je. Njihova izbira je bila preprosto le to, ali bodo poslušali Boga ali ne.
Danes imajo ljudje včasih čudne predstave o tem, kaj je prav in kaj narobe, na primer muslimanski očetje, ki menijo, da je prav, da ubijejo svoje hčere, ker verjamejo, da so te prinesle sramoto na družino, med drugim s tem, da so se poročile z nekom, ki ga oče ni odobril. Celo kristjani se včasih preveč obremenjujejo z vprašanjem: »Ali to dopušča Sveto pismo?«. Pomembnejše od vprašanja »ali je to prav ali narobe« je vprašanje »ali Bog želi, da to storim« ali »ali je to Bogu všeč«. Odgovor bo dejansko enak kot na vprašanje »ali je to prav ali narobe«, vendar ne bi smelo biti bistvo v tem, da stvari počnemo zgolj zato, da si pomirimo vest ali sledimo kupu pravil, ampak da ugajamo Bogu.
Torej, kratek odgovor na vaše vprašanje je, da Adam in Eva nista grešila s tem, da sta izbrala zlo namesto dobrega, saj nista vedela, kaj sta zlo in dobro. Grešila sta s tem, da sta poznala Božjo preprosto zapoved, ki jima je bila dana, in se odločila, da ne bosta ubogala Boga.
V: Ali je bil v 3. poglavju Geneze to nepravičen preizkus, saj Adam in Eva še nista imela poznanja dobrega in zla, kot trdi ateist (Capella)?
O: Ne. Ali je nepravičen preizkus, če nekoga opozorimo, naj ne uživa nezakonitih drog, kot je kokain, dokler ni imel priložnosti, da jih poskusi? Seveda ne. Podobno ni bilo nepravično, da sta prejela prepoved, ne da bi izkusila zlo in krivdo. Čeprav bi lahko trdili, da v tistem trenutku nista vedela vsega o dobrem in zlu, sta vedela, da jima je njun Stvarnik zapovedal, naj ne jedeta s tega drevesa, in že to znanje je zadostovalo, da je bil to pravičen preizkus.
Danes ne poznamo vsakega posameznega razloga, zakaj nam Bog prepoveduje nekaj storiti, toda če nam je Bog zapovedal, naj tega ne počnemo, vemo vse, kar moramo vedeti, da bi bili Bogu poslušni.
V: Kaj točno je bilo v 3. poglavju Geneze narobe s tem, da sta jedla s tega drevesa?
O: Ni šlo za to, da bi bil določen sadež zlo; morda bi lahko od tega drevesa jedli kasneje. Kakor je zapisal Teofil, škof Antiohije (168–181/188 n. št.), v svojem pismu Teofil Autoliku, knjiga 2, poglavje 25, str. 104: »Saj ni bilo drevo, kot nekateri mislijo, ampak neposlušnost, v kateri je bila smrt.« Ante-Nicene Fathers, zvezek 2, str. 104. Nekateri v izrazu »kot Bog, da bi poznala dobro in zlo« vidijo tudi njihovo željo, da bi si prisvojila Božjo pravico do opredeljevanja dobrega in zla.
V: Ali je bila ta preizkušnja v 3. poglavju Geneze podobna temu, kot bi starši v dnevno sobo postavili baterijo z 40.000 volti in otroku rekli, naj je ne dotika?
O: Ne, nevarnost je bila v njihovi neposlušnosti, ne v drevesu. Pri odgovoru je treba upoštevati štiri točke.
1. Za razliko od nevarne baterije ni bilo drevo tisto, kar je bilo smrtonosno. Smrtonosna je bila neposlušnost Bogu, ki je tisti dan povzročila njuno duhovno smrt, kasneje pa še telesno.
2. Adam in Eva nista bila dojenčka. Razmišljala sta tako kot odrasli, popolnoma sta se zavedala, kaj počneta, in kakšne posledice je Bog napovedal.
3. Adam in Eva sta imela vse svoje potrebe zadovoljene in nista imela nobene možnosti, da bi se Bogu uprla, razen s tem, da bi jedla s tega drevesa. Ali nam je to všeč ali ne, Bog daje ljudem možnost izbire, ali mu bodo služili ali ne. Nekateri morda menijo: »Bog tega ne bi smel storiti, Bog bi nas moral ustvariti kot robote, ki niso sposobni neposlušnosti.« Ne glede na to, kaj ljudje menijo, lahko Bog stori, kar želi, in Bog se je odločil, da vsem podeli svobodno voljo, da mu ne poslušajo, ter da živijo s posledicami svoje poslušnosti ali neposlušnosti.
4. Plod bi bil morda slej ko prej pojeden. Teofil, škof Antiohije (168–181/188 n. št.), je učil, da bi Adam in Eva, če ne bi grešila, dozorela, postala popolna in se povzpela v nebesa z nesmrtnostjo. Človeštvo je imelo vmesno naravo, niti popolnoma smrtno niti popolnoma nesmrtno, ali pa je bil raj med zemljo in nebesi. Teofil Autoliku, knjiga 2, poglavje 22, str. 24, str. 104
V: Ali naj bomo v 3. poglavju Geneze ponosni, da je Eva pojedla jabolko, kot pravi Laura Schlesinger?
O: Ne. Dr. Laura ima v mnogih stvareh prav, toda v tem primeru se moti. Tukaj je, kar je rekla v reviji »Modern Maturity«, september–oktober 1999, str. 67.
»Zelo sem ponosna, da je pojedla sadež z drevesa spoznanja. Kajti če ga ne bi, bi bili v Raju še vedno živali. Bog ni postavil tega drevesa tja samo zaradi sence. S tem korakom smo postali ljudje.«
Najprej, drevo ni bilo le drevo spoznanja, ampak drevo spoznanja dobrega in zla. Schlesinger ima prav, da ljudje niso bili več isti. Vsi umori, vojne, zatiranje in moralna neodgovornost, ki so jih ljudje zagrešili, so se zgodili šele po tem. Vendar pa so ljudje v nebesih še vedno ljudje, ko ne bodo več grešili. Ni nemogoče biti popolnoma človek in ne grešiti, tako kot sta bila Adam in Eva pred tem, ko sta pojedla, in kot je Jezus Kristus.
Kasneje v intervjuju, ko je dr. Laura dejala, da je Adam napačno poskušal krivdo pripisati Evi, je imel Schlesinger prav, saj 1. Mojzesova knjiga 3,6 pravi, da je bil Adam z Evo, ko je jedla.
V: Ali je bil v 3. poglavju Geneze sadež drevesa metafora za nezakonito duhovno spolno združitev med Evo in Satanom, kot uči pastor Moon iz Cerkve združitve (Moonies) v delu Božansko načelo (peta izdaja, 1977), str. 75–79?
O: Ni bilo nobene spolne metafore v zvezi z drevesom, sadežem ali Satanom. Če bi imel pastor Moon prav, potem:
Kaj so bila vsa druga drevesa, ki so bila dovoljena?
Eva je ignorirala Satana, ko je pojedla sadež z drevesa
V 1. Mojzesovi knjigi 3,13 je Eva, ko je poskušala vso krivdo pripisati kači, le rekla, da jo je kača zavedla. Nikoli ni rekla, da ji je kača kaj storila.
Glej tudi prejšnje vprašanje.
V: Ali imajo v 3. poglavju Geneze tudi druge kulture podobno zgodbo o prvih ljudeh v vrtu, ki so pojedli prepovedan sadež?
O: Da. Tukaj so vsaj trije primeri.
Ljudstvo S’gaw Karen iz vzhodne Burme: vsemogočni, vsevedni Bog po imenu Y’wa je ustvaril vse. Ustvaril je dva človeka, moškega po imenu Thanai in žensko po imenu Eeu, ter ju postavil v vrt s sedmimi vrstami sadnih dreves. Ene vrste pa nista smela jesti. Zli Mu-kaw-lee je prevaral ta dva človeka in jima rekel, da bosta dobila čudežne moči in se povzpela v nebesa. Mu-kaw-lee ju je prepričal, naj pojesta sadje z drevesa preizkušnje. Pojedla sta ga in postala podvržena bolezni, staranju in smrti.
Don Richardson raziskuje možnost, da bi to lahko izviralo iz nestorijanskega ali rimskokatoliškega vpliva, in sklepa, da temu ni tako, saj Richardson ni našel nobenega pojma o utelešenju ali odrešeniku, ki bi umrl za človeka in vstal od mrtvih.
Santal iz severovzhodne Indije: Verjeli so v »Thakur Jiu« (Thakur = pristni, Jiu = Bog), ki je ustvaril prvi par, moškega po imenu Haram in žensko po imenu Ayo, ter ju postavil v Hihiri Pipiri, ki je ležalo zahodno od Indije. Zli Lita ju je zapeljal, naj naredita riževo pivo in del tega izlijeta na tla kot daritev Satanu. To sta storila in se opila od preostalega piva. Ko sta se zbudila, sta ugotovila, da sta gola, in se sramovala. Kasneje sta imela sedem sinov in sedem hčera. Njihovi potomci so se pokvarili, zato je Thakur Jiu »sveti par« skril na gori Harata (= Ararat?) in ostale uničil v potopu. Sčasoma so njihovi predniki potovali (na vzhod) od gozda do gozda, dokler niso prišli do visokih gora, ki so jim zapirale pot. Nazadnje so se prebili skozi (morda pri prelazu Khyber) in prišli v svojo domovino blizu Kalkute.
Sumeri: Sumeri so verjeli, da izvirajo iz raja, ki so ga imenovali Dilmun. Vendar pa ni veliko drugih vzporednic z rajskim vrtom. Dilmun je bil kraj, kjer so bili vsi bogovi, pa tudi Ziusudra, človek, ki je dosegel nesmrtnost. Dilmunova pesnitev izvira iz okoli leta 2400 pr. n. št.
V: V 3. poglavju Geneze sta bila Adam in Eva popolna; kako lahko torej popolna bitja počnejo nepopolne stvari, kot je greh?
O: Ne glede na to, kako kdo opredeljuje »popoln«, Sveto pismo nikjer ne pravi, da sta bila Adam in Eva popolna. Prav tako nikjer ne pravi, da nista bila sposobna grešiti. Sveto pismo namreč kaže le, da sta bila zelo dobra in da sta bila »brez greha« v smislu, da še nista grešila. Še vedno sta bila sposobna izvrševati svobodno voljo in se odločiti glede greha.
Klement Aleksandrijski je v delu Stromata (193–202 n. št.), knjiga 6, poglavje 12, str. 502, bil eden prvih, ki je odgovoril na to vprašanje. Med drugim je dejal, da človek »ni bil popoln ob svojem stvarjenju, ampak prilagojen za sprejemanje kreposti. … Zmožnost pa je gibanje proti kreposti, ne pa krepost sama. Vsi so torej, kot sem rekel, po naravi ustvarjeni za pridobivanje kreposti.«
V: Ker v 3. poglavju Geneze popoln Bog ustvarja le popolna bitja, kako sta lahko Adam in Eva grešila?
O: Pri odgovoru je treba upoštevati pet točk.
Tertulijan je na to vprašanje odgovoril že davnega leta 207/208 n. št. v delu Pet knjig proti Marcionu, knjiga 2, poglavja 5–9. Tertulijanov obsežen odgovor lahko povzamemo z njegovimi lastnimi besedami: »Zato je bilo primerno, da je bil [človek], Božja podoba in podobnost, ustvarjen s prosto voljo in samokontrolo; tako da bi se prav to – namreč svobodna volja in samokontrola – štelo za Božjo podobo in podobnost v njem.« Z drugimi besedami, za popolnega Boga je bilo primerno, da ustvari bitja, podobna sebi, ki imajo prosto voljo.
Teofil, škof Antiohije (168–181/188 n. št.), je odgovoril na sorodno vprašanje, ali sta bila Adam in Eva smrtna ali nesmrtna, tako da je pokazal, da sta bila v procesu in sposobna iti v obe smeri. (Teofil Autoliku, knjiga 2, poglavje 27, str. 105)
Niso roboti: Ali bi želeli, da bi bil popoln Bog omejen na ustvarjanje robotov in nezmožen ustvariti ljudi, ki imajo svobodno voljo? Bog ne ustvarja logičnih nemogočnosti, in ker je Bog ustvaril ljudi, ki se svobodno odločajo, da ga ljubijo in mu poslušajo, jih je ustvaril tudi zmožne, da ga ne ljubijo in mu ne poslušajo. Sveto pismo nikjer ne pravi, da sta bila Adam in Eva »popolna« v smislu, da nikoli ne bi mogla grešiti. Namesto tega Sveto pismo pravi, da sta bila »zelo dobra« in »brez greha«, v smislu, da še nista grešila.
Božja popolnost: Kar zadeva človeštvo in demone, Sveto pismo jasno poudarja, da Božja popolnost ne omejuje Boga pri ustvarjanju bitij, ki so sposobna, da mu ne poslušajo.
Čigava definicija? Če je nekdo mnenja, da je popoln Bog tisti, ki ni sposoben ustvariti ljudi z moralnimi odločitvami, potem je na njem, da najde vsaj en verz, ki to mnenje utemeljuje. V nasprotnem primeru ta definicija ne ustreza Bogu iz Svetega pisma. Osnovno vprašanje tukaj je:
a) ali naj poskušate svojo definicijo »Božje popolnosti« vsiliti Bogu iz Svetega pisma, ali
b) naj Bog v Svetem pismu sam spregovori o tem, kako je popoln in kako se je odločil ustvariti.
Glede tega, zakaj se je Bog odločil, da si »vzame trud« in ustvari Adama in Evo, čeprav je vedel, da bosta grešila, si oglejte razpravo o 1. Mojzesovi knjigi.
V: Zakaj sta bila Adam in Eva v 1. Mojzesovi knjigi 3,1 in 2. Korinčanom 11,3 skušnjena s Satanom v podobi kače, namesto v podobi česa drugega, na primer leva ali zajčka?
O: Sveto pismo tega ne pove, lahko pa ugibamo. Velike živali bi lahko bile zastrašujoče in bi ljudi postavile v stanje pripravljenosti. Majhne živali bi se morda prezrle kot nepomembne. Kača pa bi lahko nakazovala, da je »prevarantstvo« v redu. Da bi se veliko ljudi v družbi množično odločilo za greh, jih je treba najprej prepričati, da greh ni nič narobe.
Nekateri vidijo kačo kot prispodobo inteligence brez vesti. Kača je neverjetna v tem, kako premeteno čaka na svojo žrtev in se ji prikrade. V Mateju 10:16 piše, da moramo biti premeteni kot kače in nedolžni kot golobi.
V: Kako je v 1. Mojzesovi knjigi 3,1 lahko neinteligentna, nema žival, kot je kača, zapeljala Adama in Evo?
O: To ni bila navadna kača. Satan je prevzel podobo kače, pri tem pa je bil sposoben govoriti in je izjemno inteligenten. Satan je imenovan tudi kača v Razodetju 12:9, 14, 15 ter Razodetju 20:2. Obstajata dva možna načina, kako bi Satan lahko bil kača, najpreprostejša razlaga pa nakazuje, da sta oba resnična.
Fizična preobrazba: Satan se je bodisi sam preobrazil bodisi je bil preoblikovan v fizično obliko kače, ki je znala govoriti.
Obsedenost: Možno je, da je Satan vstopil v že obstoječo žival in govoril skozi njo.
Ne glede na to, ali je bila kača, ki jo je videla Eva, sam Satan ali le navadna kača, je Satan »govoril izza« te oblike, kar nakazuje na premeten in zahrbten pristop kače.
V: Kaj splošnega se lahko iz tega primera v 1 Mz 3,1–16 naučimo o grehu?
O: Naučimo se lahko veliko stvari, tukaj pa je le nekaj izmed njih.
1. Greh prinaša smrt. Adam in Eva ne bi nikoli umrla, toda tisti dan, ko sta grešila, sta se usmerila proti smrti.
2. Greh ima posledice tudi po odpuščanju. Bog jima je odpustil, a bi vseeno umrla, dar drevesa življenja pa nista dobila nazaj (vsaj ne do Razodetja 2:7; 22:2,14).
3. Sveto pismo ne omenja, ali sta sploh videla smrt, preden je Bog ubil nekaj živali, da bi ju oblačil s kožami. Greha ni bilo mogoče zakriti s kupom listja, ki bi naslednje leto ponovno zraslo. Zakriti ga je bilo mogoče le s krvjo živali, ki je umrla.
4. Lahko sta jedla s skoraj vsakega drevesa v vrtu, a sta menila, da je Bog skop, ker jima je odrekel prav to eno drevo. Po padcu jima je Bog v svoji milosti odpustil in ju oblačil v živalske kože, a bosta imela težave, saj jima bo zemlja odslej skopa.
5. Celo posledice njunega greha so bile Božje usmiljenje. Haddon Robinson omenja, da bolečina zasadi zastavo resničnosti v trdnjavi uporniškega srca.
6. Tudi po grehu ima Bog še vedno odrešilni načrt. Tudi ko se nam resnično ponesreči, obljuba iz Pisma Rimljanom 8,28 še vedno velja. Tudi v tem temnem poglavju je Bog dal obljubo v Prvi knjigi Mojzesovi 3,15.
V: V 1. Mojzesovi knjigi 3,1 in 14 je kača prekleta, da se plazi po trebuhu – ali to pomeni, da so kače nekoč imele noge?
O: Ne. Čeprav imajo nekatere dvoživke (sirene) sprednje noge, a nimajo zadnjih, to tukaj ni mišljeno. Čeprav Sveto pismo ni natančno, je bil Satan preklet z omejenim in ponižujočim načinom gibanja. Satan je prevzel podobo ponižne kače, Bog pa ga je kaznoval s prekletstvom, da bo del lastnosti kače ostal pri Satanu.
Ko ljudje grešijo, je potreba po odpuščanju za zunanje dejanje le del problema. Narava greha je pogosto taka, da se del greha oprime naših src od znotraj, zato potrebujemo tako očiščenje kot odpuščanje.
V: Ali je imela kača v 1 Mz 3,1, 14–15 pred prekletstvom noge ali ne?
O: Obstajata dve glavni mnenji.
Da: Mogoče je ta »kača« v vrtu spominjala na varana, ki drži trebuh nad tlemi, in Bog je to bitje spremenil tako, da je izgubilo vse sledove nog. Ni mogla preprosto preiti iz »varanovske« drže v krokodilsko plazenje po trebuhu, saj bi uporaba splošnega izraza »kača« pomenila, da nima nog. V Nelson Study Bible na str. 10 piše: »Besedilo … nakazuje, da je imela kača pred tem neko drugo telesno obliko.«
Ne: »New International Bible Commentary« na str. 117 zagovarja stališče, da »kazni kače (v. 14) ne smemo razumeti v smislu, da je nekoč imela noge. Temveč bi tisto, kar se je nekoč zdelo naravno in lepo, zdaj postalo večni opomin na to, kar je nekoč storila.« V »Expositor’s Bible Commentary«, 1. zvezek, str. 55, piše: »Ta prekletstvo ne pomeni nujno, da je kača prej hodila s stopali in nogami kot druge kopenske živali. Bistvo je raje v tem, da bo kača zaradi prekletstva do konca svojega življenja, ko se bo plazila po trebuhu, kot to počnejo kače, »jedla prah«. Poudarek je na tem, da kača »je prah«, izraz, ki drugje nosi pomen »popolnega poraza« (prim. Iz 65,25; Mi 7,17).«
Ne glede na to pa je bistvo v tem, da je kača, ki je bila tako zvita (»arum« v 1. Mojzesovi knjigi 3:1), zdaj prekleta (»arur« v 1. Mojzesovi knjigi 3:14). Beseda »prekleta« se uporablja za kačo in zemljo, ne pa za moškega ali žensko.
V: Zakaj sta bila v 1 Mz 3,3–24 Adam in Eva kaznovana strožje kot mnogi ljudje danes?
O: Bog ju ni kaznoval zgolj zaradi dejanja obiranja; navsezadnje sta lahko obirala sadje z drugih dreves. Bog ju je kaznoval zato, ker sta bila brez padle narave, pa sta kljub temu neposlušna Bogu.
Strožnost njune kazni se zdi razumna, če upoštevamo, da Bog kaznuje na podlagi tega, kar ljudje vedo, in tega, česa so bili sposobni. Za razliko od današnjih ljudi sta bila v neposredni Božji prisotnosti, pa vendar nista verjela, da Bog ve, kaj je najboljše zanje. Za razliko od današnjih ljudi nista imela grešne narave, ki bi ju vedno vlekla k grehu.
V: Ali sta Adam in Eva v 1 Mz 3,3–6 pojedla jabolko?
O: Sveto pismo nikjer ne pravi, da sta pojedla jabolko. Bilo je prepovedano sadje, sadje spoznanja dobrega in zla, ki ga danes na zemlji verjetno ni več.
Nekateri menijo, da je do zamenjave prepovedanega sadja z jabolkom v srednjem veku prišlo zato, ker je latinska beseda za zlo »malum«, latinska beseda za jablano pa »malus«. Ne glede na to, kako se je ta zamisel porodila, za njeno bistvo ni nobene svetopisemske podlage, kakor koli jo že obrneš. ;-)
V: Ali v 1 Mz 3,5–22 Adam simbolizira nebeškega duha, Eva zemeljsko dušo, kača pa navezanost na človeški svet, kot učijo bahajci v knjigi Nekaj odgovorjenih vprašanj, str. 123?
O: Ne. Že stoletja ljudje poskušajo iz 1. knjige Mojzesove izluščiti duhovne pomene, ki so v nasprotju z njenim jasnim pomenom. Adam je nedvomno moški človek, Eva pa ženska, in dodajanje te neupravičene razlage moške postavlja v vlogo višjih »nebeških duhov«, ženske pa v vlogo »zemeljskih duš«. Resnica pa je, da so moški in ženske v Božjih očeh enakovredni in imajo enako vrednost (Gal 3,28).
V: Če bi v 1. Mojzesovi knjigi 3:5, 22 Adam in Eva postala »kot bogovi«, če bi pojedla sadež, ali to pomeni, da obstaja več kot en Bog, kot učijo mormoni?
O: Šele po tem bi pridobili spoznanje dobrega in zla. Prva Mojzesova knjiga 3:5 pravi »kot Bog«. Beseda »bogovi« z »s« se pojavi le v KJV, v hebrejščini pa je to »Elohim«, ime za Boga. Torej Prva Mojzesova knjiga 3:5 ne dokazuje nobene dejanske množine.
V: Ali bi v 1. Mojzesovi knjigi 3:5, 22 ljudje lahko vedeli vse, tako kot Bog?
O: Ne. Satan sploh ni namigoval, da bi bili v vseh pogledih podobni Bogu (častenje, Vsemogočnost, Trojica itd.). Namesto tega je Satan obljubil, da bodo podobni Bogu v tem, da bodo poznali tako dobro kot zlo. Seveda so pred tem, ko so pojedli sadež, poznali le dobro. Ko so pojedli sadež, so poznali tako dobro kot zlo. Torej je imela kača prav, čeprav sta to Adam in Eva globoko obžalovala. Podoben odgovor najdete v knjigi »Težke besede Svetega pisma«, str. 95–96.
O poznavanju dobrega in zla govori še pet drugih odlomkov: 5. Mojzesova knjiga 1,39; 2. Samuelova knjiga 14,17; 19,35; 1. Kraljeva knjiga 3,9; in Izaija 7,15. Ti odlomki kažejo, da je Bog tisti, ki določa, kaj je dobro in kaj je zlo, in morda jim je Satan obljubljal »deklaracijo svobode«, v skladu s katero bi sami odločali, kaj je dobro in kaj je zlo. Ta »deklaracija neodvisnosti« jih je v resnici ujetila v obsodbo. Več o tem stališču si oglejte v knjigi 735 Baffling Bible Questions Answered, str. 24–25.
Satan danes daje podobno obljubo. V mnogih oblikah hinduizma cilj ni vzpostaviti odnos z Bogom ali biti »dober«. Cilj je raje biti »izkušen«, doživljati tako dobro kot zlo. Včasih so ljudje presenečeni, ko odkrijejo hindujskega guruja, ki je nepošten in koga ogoljufa. Morda ta guru sploh ni v nasprotju s svojo vero. Za nekatere je cilj obvladovanje tako dobrega kot zla.
V: Zakaj je bila Eva v 1 Mz 3,6 kaznovana, ker je iskala modrost z zaužitjem sadeža, saj se pridobivanje modrosti običajno šteje za nekaj dobrega?
O: Iskanje modrosti samo po sebi ni dobro. Iskanje modrosti pri Bogu je dobro, modrost, pridobljena z neposlušnostjo, pa ni dobra. Kristjani na splošno niso spoznali in izkusili vseh različnih oblik zla, niti tega ne želijo storiti.
Kot je zapisal Teofil, škof Antiohije (168–181/188 n. št.), v svojem pismu »Avtoliku«, 2. knjiga, poglavje 25, str. 104: »Saj ni bilo drevo, kot nekateri menijo, temveč neposlušnost, v kateri je bila smrt. V sadežu namreč ni bilo nič drugega kot le znanje; znanje pa je dobro, če ga uporabljamo razumno. Adam pa je bil še otrok in zato še ni bil sposoben dostojno sprejeti znanja.« Ante-Nicene Fathers 2, str. 104.
V: V kakšnem smislu so Satanove skušnjave Eve v 1 Mz 3,6 podobne Satanovim skušnjavam Jezusa v Mt 4,1–11 in Lk 4,1–13?
O: Čeprav niso identične, Satan pogosto vedno znova uporablja podobne taktike, verjetno zato, ker še vedno delujejo.
Eva je videla, da je bil prepovedani sadež
1. dober za hrano [fizični apetit],
2. prijeten za oči [lepota, poželenje oči],
3. zaželen za pridobivanje modrosti [»odprla se vam bodo oči in boste kot Bog poznali dobro in zlo«] [božanska moč po tem, ko bi sledili Satanovemu ukazu].
Jezus, ki je postil, je bil skušan s
1. da bi se kamni spremenili v kruh [fizični apetit],
2. da bi se vrgel s strehe templja [samopoveličevanje],
3. oblastjo nad vsemi kraljestvi na zemlji [božanska moč pod Satanovim ukazom].
1 Janez 2,16 omenja tri vrste grehov na svetu: poželenje mesa, poželenje oči in ponos življenja.
V: V 1 Mz 3,8, ker je Bog povsod (Ps 139), kako je lahko bil Adam oddaljen od Božje prisotnosti?
O: Dejstvo, da je Božja prisotnost povsod, Bogu ne preprečuje, da bi imel neposredno, lokalizirano prisotnost, da bi stopil v stik z nami. Kot je omenjeno v knjigi *When Critics Ask* na str. 36, obstaja še veliko drugih primerov, ko se Bog razodeva na določenih mestih prek različnih stvari. Mednje spadajo Abramovi trije obiskovalci (1. Mojzesova knjiga 18:1–33), goreči grm (2. Mojzesova knjiga 3,2–22), gost oblak (2. Mojzesova knjiga 19,9), na gori Sinaj (2. Mojzesova knjiga 19,11–12), na skrinji zaveze (1. Kraljeva knjiga 8,11–13), odhod iz templja (Ezekiel 10,3–18) in Jezusov prihod na zemljo.
V: V 1 Mz 3,8, ker je Bog povsod, kako sta lahko Adam in Eva slišala Boga, ko je hodil po vrtu?
O: Bog je povsod in lahko stori karkoli; to vključuje tudi lokalizirano prisotnost. To bi lahko bil Bog v Trojici, vendar so zgodnji kristjani, kot je Teofil iz Antiohije (168–181/188 n. št.) v svojem Pismu Avtoliku, knjiga 2, poglavje 22, str. 103, trdili, da je bil to Jezus Kristus. Teologi pojave Kristusa pred njegovim deviškim rojstvom imenujejo kristofanije.
V: V 1 Mz 3,9.11: ker Bog ve vse, zakaj je moral vprašati, kje je Adam in kaj je storil?
O: Bog resnično ve vse. Tako kot starš, ki se ukvarja z otroki, Bog včasih zastavlja vprašanja, na katera že pozna odgovore, da bi ljudem dal priložnost, da se mu priznajo.
Takrat jim je Bog zastavil štiri vprašanja:
1. Kje si?
2. Kdo ti je to povedal (kje si to izvedel)?
3. Si jedel (bil neposlušen)?
4. Kaj ste storili?
Božja vprašanja so ju nežno vodila k pokori. Bog jima je sicer prostovoljno odpustil, a sta kljub temu trpela posledice in nista dobila nazaj daru drevesa življenja.
Danes Bog ljudem zastavlja ista štiri vprašanja!
1. Kje si? Ljudje v grehu pogosto ne vedo, kje so, čeprav tako Bog kot ljudje okoli njih vidijo, kako nesrečno si delajo življenje. »Tudi mi smo bili nekoč neumni, neposlušni, zavedeni in sužnji vseh vrst želja in užitkov – živeli smo v zlobi in zavisti, bili smo sovraženi in sovražili smo drug drugega. Ko pa se je pokazala dobrota Boga, našega Odrešenika, in njegova ljubezen do človeštva,« (Titus 3:3–4a BSB).
2. Kdo ti je to povedal (kje si to izvedel)? Danes ljudje pogosto verjamejo preveč laži namesto Božje resnice. »Bojim se pa, da bodo vaši umi, tako kot je bila Eva zavedena z zvijačnostjo kače, odvrnjeni od vaše preproste in čiste predanosti Kristusu. Kajti če pride kdo in oznanja drugega Jezusa, kot smo ga mi oznanjali, ali če sprejmete drugega duha, kot ste ga prejeli, ali drugo evangelij, kot ste ga sprejeli, to zelo zlahka prenašate.« (2 Korinčanom 11,3–4 BSB)
3. Ali ste jedli (bili neposlušni)? Naj gre za izvir prepovedanega (in pogosto lažnega) znanja, prepovedane izkušnje ali srce, usmerjeno v manj pomembne stvari, Sveti Duh sprašuje: »Ali ste neposlušni?«
4. Kaj si storil? Tragedije, ki si jih povzročil sam (tako moralne kot fizične), se običajno ne zgodijo nenadoma, kot da bi počil balon, ampak imajo temelj v grehu, ki se je gradil skozi čas, kot balon, iz katerega počasi uhaja zrak. Jakob 1,15 pravi, da ko se poželenje spočije, rodi greh; greh pa, ko je v polnem razcvetu, rodi smrt. Čeprav krivec nima izgovora, se vseeno ozri nazaj in poglej, katere odločitve in srčne naravnanosti so pripeljale do te katastrofe.
Tudi zgodnji krščanski pisci so v Božjih vprašanjih videli razodetje njihovega položaja in poziv k pokori.
Teofil (škof v Antiohiji 168–181/188 n. št.) je bil v svojem Pismu Avtoliku, knjiga 2, poglavje 26, str. 105, prvi, ki se je lotil tega vprašanja. Rekel je: »Kar zadeva Božji klic in vprašanje: ›Kje si, Adam?‹, Bog tega ni storil, kot da tega ne bi vedel; ampak ker je potrpežljiv, mu je dal priložnost za pokoro in priznanje.«
Tertulijan v svojem delu Pet knjig proti Marcionu (207/208 n. št.) na to vprašanje odgovarja na naslednji način: »… Bog ni bil niti negotov glede storitve greha niti ni vedel, kje se nahaja Adam. Vsekakor je bilo primerno poklicati grešnika, ki se je skrival pred zavestjo o svojem grehu, in ga pripeljati v prisotnost svojega Gospoda, ne le s tem, da ga je poklical po imenu, ampak z udarcem, ki je zadel v samo srce greha, ki ga je v tistem trenutku zagrešil. Kajti vprašanja ne smemo razumeti zgolj v vprašalnem tonu: ‚Kje si, Adam?‘, ampak z impresivnim in resnim glasom ter z občutkom obtožbe. »O, Adam, kje si?« – kar pomeni: »Ni te več tukaj, si v pogubljenju« – tako da je ta glas izjava Tistega, ki hkrati graja in žalosti.« (Pet knjig proti Markionu, knjiga 2, poglavje 26, str. 317). Tertulijan odgovarja na to vprašanje (krajše) tudi v delu Proti Prakseju (okoli leta 213 n. št.), poglavje 16, str. 612.
Adamantius (okoli leta 300 n. št.) pravi, da Bog Adama ni vprašal, »ker bi hotel izvedeti, ampak da bi mu [Adamu] nekaj priklical v spomin«. »Dialog o pravi veri«, prvi del, kitica 17, str. 61.
Atanazij (331 n. št.) je prav tako odgovoril, da je Bog vprašal, čeprav je vedel. Dodaja tudi, da če kdo misli, da Bog ne pozna odgovora, ko zastavi vprašanje, že pripada manihejcem. Štiri razprave proti arianom, razprava 3, poglavje 28.50, str. 421
V: V 1 Mz 3,14–15 je Gospod Bog preklel kačo z besedami: »Prah boš jedel vse dni svojega življenja.« Težko mi je to uskladiti z zoološkimi dokazi, da so kače mesojede in jedo žabe, ptice itd. Ne poskušam reči, da se Bog moti; verjamem, da je nepogrešljiv, vendar bi vas prosil, da mi pojasnite, kaj ta verz dejansko pomeni? Ali gre tukaj za metaforo?
A: Najprej si oglejmo kače, nato pa še metaforo. Za razliko od črvov so kače mesojedke in se ne prehranjujejo s prahom. Vendar večina kač leze po tleh; njihova hrana je le tisto, kar pade v prah, zato se ne morejo izogniti temu, da skupaj s hrano zaužijejo tudi nekaj umazanije. Ne le njihova hrana, ampak celotno življenje kače je nizko, obdano z umazanim in nepomembnim. Hebrejski samostalnik »nacash« je tukaj običajna beseda za kačo, ki izhaja iz glagola, ki pomeni sikanje ali šepetanje. Ima konotacije šepetajoče magije. Beseda torej poudarja kačino šepetanje, Geneza pa poudarja prah, zato je podoba tukaj: »enkrat šepetalec prahu, vse svoje dni šepetalec prahu«.
Nova ženevska študijska Biblija na str. 13 pravi, da lahko prah pomeni »ponižujoče sramotenje«. Študijska Biblija NIV na str. 10 pravi, da bi prah lahko bil tudi simbol smrti.
Kača, ki je skušala Adama in Evo, pa ni bila navadna kača; bil je sam Satan. Obstajata dve možnosti: bodisi se je Satan pojavil v podobi kače, bodisi je uporabil telo že obstoječe kače. Čeprav bi se Prva Mojzesova knjiga 3,14–15 lahko nanašala na vse kače ali na eno dvoživko/kuščarja/kačo in vse njene potomce, bi se lahko nanašala tudi na to, da je Satan nekako obtičal v tej fizični podobi, saj jo je takrat uporabil.
Najpomembnejši poudarek v 1. Mojzesovi knjigi 3,14–15 je sodba proti Satanu. Tako kot kača plazi po tleh na nizek, nečastni način in je le tisto, kar je umazano, tudi Satan, ki se je odločil, da bo prevzel obliko kače, nikoli ne bo ušel plazenju po prahu iz svojega nekdanjega visokega položaja v nebesih.
Ljudje, ki vidijo kačo, kako se plazi in je prah, bi lahko služili kot opomin na padec.
V času tisočletja, o katerem govori Izaija 65,25, se bodo volk, jagnje in druge živali spremenile in bodo blagoslovljene, kača pa bo še vedno »jedla prah«. Čeprav nihče ne bo škodoval in na Božji sveti gori ne bo mesojedcev, bo kača še vedno »jedla prah«. Razodetje 20,1–10 nam pravi, da bodo verniki 1000 let vladali s Kristusom na zemlji, toda ob koncu teh 1000 let bo Satan še vedno odšel in »šepetal«, s čimer bo podžigal narode proti Bogu.
V: Ali 1 Mz 3,15 pomeni, da bo Devica Marija brez greha, kot trdijo nekateri katoliki?
O: Ne, iz dveh razlogov.
Tu je naslovljena Eva, ne Marija. Seveda Eva ni bila brez greha, vendar to ni problem, saj ta verz nikjer ne pravi, da je bila brez greha.
Središče tega verza je potomec, to je Jezus. Niti tukaj niti nikjer drugje v Svetem pismu ni zapisano, da bi bila Jezusova mati brez greha. Poleg tega v skoraj 4.200 straneh ohranjenih krščanskih spisov iz časa pred nicejskim koncilom ni nobenega zapisa, ki bi navajal, da je bila Marija brez greha.
V: Kdo točno so v 1 Mz 3,15 Satanovi potomci?
O: V Jn 8,41.44 Jezus nakazuje, da so to tisti, ki zavračajo Jezusa.
V: Kaj je v 1 Mz 3,15.23–24 ironičnega v besedah, ki so tu uporabljene?
O: Gre za igro besed. Adam je bil postavljen v vrt za čaščenje (le’obdah) in poslušnost (lesomrah), po padcu pa bo delal (la’abod) in bo zadržan (lismor) na poti do drevesa življenja.
Včasih so iste okoliščine lahko za nas blagoslov ali prekletstvo, odvisno od naše poslušnosti Bogu.
V: Ali bi bilo treba 1 Mz 3,16 prevesti kot »Zanka je povečala tvojo bolečino in vzdihovanje« ali pa tradicionalno »Močno bom pomnožil«?
O: Hebrejske soglasnike so v obeh primerih skoraj enake. Samoglasniki se zelo razlikujejo, vendar so bili znaki za samoglasnike dodani šele mnogo let po Kristusu. Edina razlika v soglasnikih je, da v tradicionalnem prevodu manjkata dva soglasnika. Ali sta manjkajoča soglasnika tipografska napaka, ali pa je drugi prevod pravilen.
Če je drugi prevod („past“) pravilen, bi bil Satan ta past. Ne glede na to pa imeti otroke ni zlo in je bilo to prvotno del Božje volje za njiju (1 Mz 1,28), padec pa tega ni spremenil.
V: Ali je treba 1 Mz 3,16 razlagati tako, da je bila ženska prekleta z nepreklicno [spolno] poželenjem po svojem možu? Ali pa bi morala biti beseda »obračanje/nadzorovanje« namesto »poželenje«?
O: Čeprav sama beseda lahko pomeni oboje, kontekst nakazuje obračanje, nadzorovanje ali obvladovanje. Od vseh 120 primerov, ko so v Stari zavezi uporabljene angleške besede »desire«/»desiring«/»desirous«, je ta posebna hebrejska beseda za željo, teshuqah (Strongova številka 8669), uporabljena le trikrat: Prva Mojzesova knjiga 3:16; Prva Mojzesova knjiga 4:7 in Visoka pesem 7:10. Pesem nad pesmimi 7,10 opisuje hrepenenje nekoga po svoji ljubljeni, v Prvi knjigi Mojzesovi 4,7 pa Bog opozarja Kaina, da ga greh želi imeti.
Po mnenju Walterja Kaiserja so pisci zgodnje cerkve Klement Rimski (96–98 n. št.), Irenej (182–188 n. št.), Tertulijan (198–220 n. št.), Origen (225–254 n. št.), Epifanij, Jeronim in Filon Jud, so to besedo prevedli kot »obrniti se«, saj jim razlaga »želja« ni bila znana. Tako ta odlomek pomeni, da bi se ženske odvrnile od zaupanja v Boga in namesto tega zaupale svojim možem. Kaiser omenja, da je Katherine C. Bushnell odkrila, da je besedo »želja« v tem odlomku prvič uporabil italijanski dominikanski menih po imenu Pagnino. Čeprav je bila Wycliffova Biblija prevedena že pred tem, so žal vse druge angleške Biblije, od Coverdaleove različice do Kraljeve Jakove, od takrat naprej to prevajale kot »želja«.
Pet razlogov kaže, da pomeni obračanje, nadzorovanje ali obvladovanje v nasprotju s spolnim poželenjem:
1. Simetrija med »želja po svojem možu« in »on bo vladal nad teboj«.
2. Tesna podobnost istega pomena v 1. Mojzesovi knjigi 4:7
3. Če bi to pomenilo spolno poželenje, zakaj ni omenjeno tudi moško poželenje do žensk?
4. Novo zaveza: žene naj se podrejajo možem, možje pa naj ljubijo svoje žene, kakor je Kristus ljubil cerkev (Efežanom 5,22–33). 1. Timotej 2,11–14 celo govori o tem, da ženske ne smejo poučevati ali imeti oblasti nad moškimi, ker je bila Eva tista, ki je bila zavedena.
5. Zlo v zgodovini: Moški so pogosto vladali ženskam tudi na izkoriščevalski in neprimeren način. Ko je umrl sumerski ali kitajski cesar, so njegove žene včasih ubili skupaj z njim. Preden so prišli Britanci, so ob smrti hindujskega moškega njegovo ženo običajno zažgali živo na njegovem pogrebu (t. i. suttee). Grki niso gledali na ženske veliko višje kot Arabci in muslimani: ko nekdo dobi žensko, služabnika ali živino, naj jo prime za čelo in moli Alaha. Ibn-i-Majah, zvezek 3, št. 1918, str. 157. Po muslimanski šariji (zakonu) je pričevanje ženske enako polovici pričevanja moškega, »zaradi pomanjkljivosti ženskega uma«. (Bukhari, zvezek 3, knjiga 48, poglavje 12, št. 826, str. 502)
V: Ali bo ženska v 1 Mz 3,16 trpela velike bolečine pri rojevanju, ali pa je bilo rojevanje otrok blagoslov, kot pravi 1 Mz 1,28?
O: Oboje drži. Pri odgovoru je treba upoštevati tri točke.
Pred padcem Adama in Eve bi bilo rojevanje otrok blagoslov brez fizične ali čustvene bolečine.
Po grehu pa 1. Mojzesova knjiga 3:16 pravi, da bo prišlo do telesne bolečine. Poleg tega bo prišla še bolečina, ki jo bodo povzročili otroci zaradi svojega greha. V knjigi 735 Baffling Bible Questions Answered, str. 25, piše, da je najverjetneje, da ta bolečina zajema celoten proces vzgoje otrok do odraslosti. Bolečina, ki jo je Eva občutila ob rojstvu Kaina in Abela, je morala biti majhna v primerjavi z bolečino, ko je izvedela, da je Kain umoril Abela.
Kot stranska opomba: živali običajno ne čutijo toliko bolečine pri rojevanju zaradi velikosti glave mladiča v primerjavi z materinim medenico.
Vendar pa blagoslov ni popolnoma izbrisan. Otroci so še vedno blagoslov od Gospoda (Psalm 127:3–5).
V: Zakaj je v 1 Mz 3,16 za vse krivila Eva? (To je trdil musliman.)
O: Ni bila za vse kriva Eva. Čeprav je Eva jedla prva in je bila kaznovana, je bil kaznovan tudi Adam. Moral je trdo delati, da je iz zemlje pridobil tisto, kar je prej dobil z lahkoto.
V biblijski teologiji ni niti najmanjšega namiga, da bi bila Eva ustvarjena »bolj neumna«. Ker pa je to temo sprožil musliman, naj omenimo, da je zgodnji muslimanski teolog in zgodovinar al-Tabari dejal, da je bila Eva prvotno inteligentna, vendar jo je Alah (ne pa Adama) po padcu Adama in Eve naredil neumno. al-Tabari, 1. zvezek, str. 280, 281. Prav tako je Mohamed v hadithih dejal, da je urin moškega dojenčka čistejši od urina ženskega. Ibn-i-Majah, zvezek 1, št. 522, 525, 526, str. 284, 285, 286. Razlog je naslednji: »On (Prerok) je rekel: ›Resnično, Vzvišeni Alah je ustvaril Adama, Eva (Hawwa’) pa je bila ustvarjena iz njegovega majhnega rebra. Zato je urin dečka nastal iz vode in gline, urin deklice pa iz mesa in krvi.‹« Upoštevajte, da to ni povezano s padcem, ampak izhaja iz samega stvarjenja Eve.
V: V 1 Mz 3,20 piše, da so si ljudje med seboj zelo različni; kako je torej mogoče, da so vse rase izvirale iz Adama in Eve?
O: Prva Mojzesova knjiga 3:20 pravi, da bo Eva mati vseh živih. Višina, barva las in kože so majhne razlike, ne le pri ljudeh, ampak tudi pri psih, mačkah in konjih. Gensko so si vsi ljudje zelo podobni. Genska študija 67 pasem psov, objavljena v junijski številki revije Science iz leta 1997, kaže, da imajo tudi psi skupni izvor.
Drugi verzi, ki potrjujejo, da vsi izhajamo iz Adama in Eve, so Matej 19,4–5; Rimljanom 5,12–19 in 1. Timoteju 2,13–14.
V: Če v 1 Mz 3,20 Adam in Eva ne bi grešila, bi imela kljub temu otroke? (to je vprašala moja žena)
O: Da. Ne vemo, koliko sta bila stara Adam in Eva, ko sta grešila; lahko sta bila otroka, najstnika ali odrasla. Dejstvo, da pred grehom ni bilo otrok, ne pomeni, da jih je Bog ustvaril tako, da ne bi mogli imeti otrok, če ne bi grešili.
Dva različna svetopisemska mesta dokazujeta, da bi lahko imela otroke, ne glede na greh.
V 1. Mojzesovi knjigi 1:28 je Bog pred grehom ukazal, naj se razmnožujeta in napolnjujeta zemljo. Če se Bog ni skliceval na matematiko, jima je ukazal, naj imata otroke.
V 1. Mojzesovi knjigi 3,16 je bila Eva prekleta s povečano bolečino pri rojevanju. Prekleta je bila s povečano bolečino ali trpljenjem pri rojevanju, ne pa z rojevanjem samim.
V: Zakaj je Bog v 1. Mojzesovi knjigi 3,21 Adama in Evo oblačil v živalske kože?
O: Sveto pismo tega izrecno ne navaja, vendar lahko to prvo žrtvovanje živali razumemo kot simbol, da bo Bog žrtvovanje živega bitja uporabil kot pokrivalo za naše grehe.
V: Zakaj je v 1. Mojzesovi knjigi 3,21 Bog »potreboval« prah iz zemlje, da je ustvaril Adama, in rebro, da je ustvaril Evo?
O: Sveto pismo pravi, da se je Bog odločil uporabiti to, vendar nikjer ne piše, da je bil Bog prisiljen uporabiti prah in celice iz rebra. Bog lahko uporabi karkoli želi.
V: Zakaj je v 1 Mz 3,22 Bog Adamu in Evi preprečil, da bi še naprej jedla s drevesa življenja?
O: To ima tri vidike.
Kaznovanje: To naj bi Adamu in Evi ter nam pokazalo resnost neposlušnosti Bogu.
Pravna kazen: Bog jima je obljubil, da bosta umrla tisti dan, ko bosta pojedla prepovedani sadež. Tisti dan sta duhovno umrla, dostop do drevesa življenja pa jima je bil odvzet, da bi umrla tudi telesno.
Usmiljenje in blagoslov: Če bi še naprej smela jesti s drevesa življenja, bi za vedno nosila s seboj krivdo in prekletstvo svojega greha. Zato je bilo usmiljenje, da jima je bilo dovoljeno umreti in začeti vse od začetka, kar je doseglo vrhunec s Kristusovim prihodom in prineslo odrešitev za vse. Novatian je to opazil v svojem Traktatu o Trojici, poglavje 1, str. 612.
V: Zakaj je Bog v 1 Mz 4,3–6 zavrnil Kainovo daritev?
O: Čeprav je morda Abel prinesel svoje najboljše, Kain pa ne, v Prvi knjigi Mojzesovi ni nobenega namiga na to.
V Pismu Hebrejcem 11,4 piše, da je Abel daroval v veri. Poleg tega, da je imel Kain slab odnos (kot so pokazala njegova poznejša dejanja), je mogoče tudi, da je Bog želel krvne daritve, ne zelenjave, kot predznamenje Kristusove smrti.
To bi lahko bil kontrast med Abelovo iskreno čaščenjem in Kainovim formalističnim čaščenjem. Abelove daritve »najboljših delov« »prvorojenega« so bile najbolj izbrani deli prvorojenega. Kain je prinesel le »nekaj« zelenjave, ne pa prvih plodov.
V: Ali naj se v 1 Mz 4,7 zaimek prevede kot »to«, kar se nanaša na skušnjavo k grehu, ali kot »njega«, kar se nanaša na Abela?
O: Menim, da bi moral biti »to«. Hebrejska beseda je v tretji osebi ednine, kar samo po sebi lahko pomeni »on«, »ona« ali »to«. Glede tega, ali pomeni »on« ali »to«, je treba upoštevati kontekst.
Če bi pomenilo »on« (tj. Abel), bi to bil edini primer, kjer bi se lahko reklo, da ima starejši brat »oblast« nad mlajšim bratom. V časih Stare zaveze je najstarejši običajno dobil dvojni delež, a to ni nadvlada. Dejansko bi lahko, če bi pomenilo »on«, trdili, da je bodisi Bog rekel Kajnu, naj ubije (ima nadvlado?) nad svojim bratom, bodisi da je Kajn, ker je storil nasprotno od tega, kar mu je svetoval Bog, imel nadvlado nad Abalom.
Če bi pomenilo »to«, potem Bog govori Kainu o tem, naj se upre tistemu, kar čaka (kot žival) pri vratih, tj. skušnjavi k grehu. Slišal sem le to razlago, druge pa nikoli.
Zanimalo me je, kaj so o tem verzu učili cerkveni očetje iz prednicejskega obdobja. Edini prednicejski pisec, ki se je s tem ukvarjal, je bil Irenej (182–188 n. št.) v delu »Proti herezijam«, knjiga 3, poglavje 23.4, str. 456, in knjiga 4, poglavje 18.3, str. 485. Irenej, grški pisec, je očitno uporabljal Septuaginto. Čeprav je razpravljal o 1. Mojzesovi knjigi 4,7, ne da bi jo citiral, njegova razprava kaže, da jo je očitno razlagal kot »njega«. Irenejevo stališče je, da Kajn ni hotel pravično razdeliti stvari s svojim bratom, ampak je hotel nad njim prevladovati.
Moje mnenje je, da gre za »to«, saj Bog Kainu pravi, da naj bi imel Kain oblast nad »tem/njim«. Irenej je tukaj popolnoma zamešal bistvo tega verza. Kain naj bi imel oblast nad skušnjavo, da bi grešil, ne pa nad Abalom.
V: Kako je v 1 Mz 4,10 lahko Abelova kri zavpila?
O: To je metafora za krivico, storjeno Abelu, in za Kainovo krivdo. Dobesedno razumevanje Svetega pisma pomeni branje v skladu z namenom avtorjev. Nepriznavanje metafor in alegorij v Svetem pismu se imenuje hiperdobesedno razumevanje Svetega pisma. Več o razliki med hiperdobesednim razumevanjem in razumevanjem Svetega pisma v skladu z namenom avtorjev ter tako, kot ga je razumel Jezus, si preberite v uvodu.
V: Zakaj v 1 Mz 4,12 Kain ni bil usmrčen zaradi umora? (to me je vprašala moja žena)
O: Smrtna kazen je bila zapovedana v Stari zavezi, ne le v Desetih zapovedih, ampak tudi takoj po potopu v 1. Mojzesovi knjigi 9,5–6 ter v 5. Mojzesovi knjigi 13,10–11. Vse to pa se je zgodilo šele po času Kaina in Abela. Poleg tega Bog pozna vse okoliščine, sam pa ni omejen s svojimi zakoni, ki veljajo za nas.
V tistem času Kainu ni bil sporočen noben zakon o usmrtitvi za umor, zato je Bog z njim ravnal tako, da ga je izgnal s zemlje.
V: Ali se je v 1. Mojzesovi knjigi 4,12 izkazalo, da se preroštvo ni izpolnilo, saj je Kain v 1. Mojzesovi knjigi 4,17 zgradil mesto?
O: Ne, to ni dokazano neizpolnjeno preroštvo iz dveh razlogov.
Fizično: 1. Mojzesova knjiga 4,12 preprosto pravi, da bo Kain nemiren popotnik; ne pravi, kdaj bo popotoval, kako dolgo bo popotnik ali ali bo vedno popotnik. O Kainovem življenju po tem vemo le malo. Prva Mojzesova knjiga 4,17 pravi, da je Kain zgradil mesto in ga poimenoval po svojem sinu Enochu. Morda je Kain poskušal zgraditi mesto v nasprotju z Božjo prerokbo, nato pa je bil izgnan in je potoval.
Duhovno: Kain je veljal za »prekletega«, in ni nobenega dokaza, da bi se kdaj vrnil k sledenju Bogu. Torej se je ta prerokba morda nanašala tako na Kainovo duhovno stanje kot tudi na njegovo fizično stanje.
V: Zakaj je Kain v 1. Mojzesovi knjigi 4:13 menil, da bi ga vsak, ki bi ga našel, hotel ubiti?
O: Zelo zanimivo je, da Sveto pismo nikjer ne omenja, da bi to Kajnu povedal Bog ali kdor koli drug. Za mnoge moralne krivice, vključno z umorom, imajo ljudje v sebi vest, ki jim pravi, da je to narobe. Kajn je morda sklenil, da bi bilo pravično, če bi ga v zameno ubili, če bi sam ubil bližnjega, ki je bil ustvarjen po Božji podobi. V 1. Mojzesovi knjigi 4,15 se zdi, da je Bog to razmišljanje potrdil, zato je bil Bog še posebej previden in je Kajnu dal znamenje, da bi drugi vedeli, da tega ne smejo storiti.
V: Kakšno znamenje je Bog v 1. Mojzesovi knjigi 4,13–16 dal Kainu?
O: Sveto pismo tega ne navaja, razen da je šlo za nekaj, kar bi drugi prepoznali. Vendar to ni bilo del Kainove prekletve. Šlo je namreč za Božjo milost, s katero je Bog dal Kainu znamenje, da bi drugi vedeli, da ga ne smejo ubiti.
V: Ali je v 1 Mz 4,13 na zemlji bil še kdo drug razen Adama, Eve in Kaina?
O: To se nanaša ne le na morebitne hčere, izmed katerih si je Kain izbral ženo, ampak tudi na ljudi, rojene po umoru. Čeprav so vsi ljudje izvirali iz Adama in Eve (1 Mz 3,20; Apg 17,26; Rim 5,14–15), sta imela Adam in Eva še druge sinove in hčere, kot navaja 1 Mz 5,4.
V: V 1 Mz 4,16–22, kje so sinovi Adama in Eve dobili svoje žene? Ali incest ni prepovedan?
O: Prva Mojzesova knjiga 5:4 pravi, da sta imela Adam in Eva še druge sinove in hčere. Incest takrat ni bil prepovedan: če bi bili naši geni brez genetskih napak, incest ne bi povzročal nobene od več kot 2.000 človeških genetskih bolezni, ki jih povzroča danes.
Kot zgodovinsko opombo naj navedemo, da je Avguštin iz Hipona na to vprašanje odgovoril v bistvu enako v delu »Mesto Boga«, knjiga 15, poglavje 16, str. 297 (413–426 n. št.).
V: Kako je Kajn v 1. Mojzesovi knjigi 4,16–17 dobil ženo iz dežele Nod?
O: Pri odgovoru je treba upoštevati dve točki.
1. Tudi če predpostavimo, da je Kain res dobil ženo iz dežele Nod, bi bila ta še vedno potomka Adama in Eve, saj vsi ljudje izhajajo iz Adama (Apostolska dela 17:26) in je Eva mati vseh živih (Prva Mojzesova knjiga 3:20).
2. Sveto pismo nikjer ne pravi, da je Kajn svojo ženo spoznal v Nodu. Kajn bi lahko bil že poročen, njegova žena pa bi potovala z njim v Nod.
V: Ali je v 1 Mz 4,17–24 rodovnik Adama, ali pa je rodovnik Adama v 1 Mz 4,25–5,32? (Nek liberalec je to izpostavil kot podvajanje, ki kaže na več avtorjev 1. Mojzesove knjige)
O: Prva Mojzesova knjiga 4,17–24 je rodovnik Kaina, v katerem Set ni omenjen. Takoj zatem, v Prvi Mojzesovi knjigi 4,25–5,32, je podan rodovnik Seta, v katerem Kain ni omenjen. Tukaj ni nobenega prekrivanja ali podvajanja.
Če to ni jasno, si oglejte še drugi primer. 1. Kronika 5,1–10 navaja rodovnik Rubena, enega od Jakobovih sinov. Takoj za tem, v 1. Kroniki 5,11–22, je rodovnik Gada, drugega Jakobovega sina.
V: Kako je v 1 Mz 4,22 mogoče, da so kovine uporabljali že tako zgodaj?
O: Bron so našli v: na Tajskem – 4500 pr. n. št., v nekdanji Jugoslaviji – 4000 pr. n. št., v Grčiji – 3000 pr. n. št. in v Anatoliji – pred 3000 pr. n. št. Egipčani so že pred letom 3000 pr. n. št. uporabljali železo iz meteoritov za okraske in bodala. Prav tako so arheologi v mestu Ešnunna, blizu Babilona, našli železno rezilo iz leta 2700 pr. n. št.
V: Ali je v 1. Mojzesovi knjigi 4,22 ime »Tubal-Kain« povezano z območjem »Tubal« v sodobni Turčiji, kot navaja Asimovov vodnik po Svetem pismu na str. 33?
O: Čeprav tega ni mogoče niti potrditi niti ovreči, verjetno ni povezano. Tubal je bilo tudi ime enega od sinov Jafeta, in ljudstvo Tubal je bilo verjetno z njim povezano. Ljudstvo »Tubal« je bilo omenjeno v asirskih zapisih v času Šalmaneserja III. (859–824 pr. n. št.) in Sargona okoli leta 732 pr. n. št.
V: Zakaj je v 1 Mz 4,23–24 moški ranil Lameha?
O: Obstajajo tri domneve o tem moškem:
Samovoljni maščevalec je menil, da dela prav, ko je poskušal ubiti Kainove potomce. Vendar je Bog v 1. Mojzesovi knjigi 4,15 izrecno pokazal, da se nihče ne sme maščevati nad Kainom, kar pomeni, da se ne smejo maščevati niti nad njegovimi sinovi.
Izgovor roparja, ki je poskušal ukrasti Lamechovo imetje, je bil, da je bil Lamech Kainov potomec.
Ni bilo pomembno, čigav potomec je bil Lameh; moški je preprosto poskušal oropati in/ali ubiti Lameha.
Vendar Sveto pismo ne pripisuje nobenega pomena temu, zakaj je prav ta človek skušal raniti Lameha. Namen 1. Mojzesove knjige 4,23–24 je bil pokazati, da so Kain in njegovi potomci po prvem umoru živeli v sovraštvu do drugih.
V: Kakšno je bilo v 1 Mz 4,23–24 poreklo moškega, ki je ranil Lameha, in kdaj se je rodil Set?
O: Sveto pismo tega ne navaja, zato obstajajo tri enako verjetne možnosti.
Abel je imel otroke, preden je bil umorjen.
Set je bil njegov prednik. Nič ne kaže, da bi se dogodki iz 1. Mojzesove knjige 4,23–24 kronološko zgodili pred dogodki iz 1. Mojzesove knjige 4,25–26.
Kain je bil prednik tega mladeniča.
V: Ali bi v 1. Mojzesovi knjigi 5,1–32 leta lahko bila v resnici meseci?
A: Ne. Če bi bila, bi bil Enoch star le 65 mesecev (približno 5½ leta), ko je postal oče Metuzalema! Glej knjigo 1001 Bible Questions Answered, str. 323, kjer je v bistvu enak odgovor.
V: Ali v 1. Mojzesovi knjigi 5,1–32 predpostavlja, da so vsi pred Abrahamom govorili hebrejsko?
O: Ne, ravno nasprotno. 1. Mojzesova knjiga 11 v pripovedi o Babilonskem stolpu pravi, da so po potopu različni ljudje govorili med seboj nerazumljive jezike. Pred Babilonskim stolpom ni nobenega namiga, da bi ljudje govorili hebrejsko. Verjetno niti sam Abraham ni govoril hebrejsko. Prišel je iz Ura, sumerskega mesta. Hebrejščina vsebuje nekaj sumerskih izposojenk, ki so prišle prek akkadščine.
Svetovni jezikoslovci menijo, da je večina zahodnih jezikov, vključno s sanskrtom v Indiji, imela skupen izvor okoli leta 4000 pr. n. št.
V: Kaj v hebrejščini pomenijo vsa ta imena v 1. Mojzesovi knjigi 5,3–29?
O: Tukaj so pomeni, ki temeljijo na etimologiji (izvoru besed), vzetih iz Strongove konkordance, v nekaterih primerih pa tudi na tem, kar o pomenu pravi Prva Mojzesova knjiga.
Adam – človek. Strongova konkordanca pravi, da pomeni rdečeličen ali človek. Prva Mojzesova knjiga 2:23 navaja, da Adam = človek.
Set – postavljen/imenovan/nadomestil. Prva Mojzesova knjiga 4:25 pravi, da ga je Eva poimenovala Set, ker je Bog namesto Abela imenoval drugega.
Enosh – smrtnik. Študijska biblija NIV na str. 13 pravi, da ime, podobno kot »Adam«, pomeni »človek«.
Kainan/Kenan – utrjen (kot gnezdo ali bivališče)
Mahalaleel – Hvala Bogu, Slava Bogu.
Jared – potomec
Enoch – posvečen, predan, vzgojen
Metuzalem – človek s puščico
Lamech – iz neuporabljenega korena z nejasnim pomenom
Noah – bodisi počitek bodisi tolažba
Irad – beglec
Ham – vroč
Sem – ime?
Jafet – širitev. Po mnenju predkrščanskih Grkov je bil Japetos njihov prednik.
Ena stvar, ki se lahko naučimo od Japeta, je, da etimologija ali pomen vsakega imena ni nujno pomemben.
Druga lekcija, ki jo lahko izvedemo od Seta in Noeta, je, da je pomen nekaterih imen pomemben.
V: Ali je v 1 Mz 5,21–27 naveden razlog, zakaj je bil Metuzalem najstarejši človek v Svetem pismu?
O: Morda. Potop se je zgodil v letu, ko je umrl Metuzalem. Morda je bilo to znamenje Božjega usmiljenja, da je odložil potop tako, da mu je podaril dolgo življenje.
V: Zakaj je Bog v 1. Mojzesovi knjigi 5,24 vzel Enocha, pobožnega človeka?
O: Morda iz istega razloga, iz katerega prinašamo lepe rože v svoj dom. Enoch ni nujno umrl; Bog ga je preprosto vzel s seboj v nebesa, podobno kot Elija v 2. Kraljev 2,11–12. Druga ponazoritev je bila, da sta se Enoch in Bog, kot dobra prijatelja, odpravila na sprehod, postajalo je pozno, in Bog je rekel: »Ker si bližje mojemu domu kot svojemu, zakaj ne prideš kar zdaj k meni?« Vendar pa Bog večino svojih služabnikov pusti umreti, da gredo v nebesa. To ni brezsrčno preziranje, ampak Psalm 116:15 pravi: »Dragocena je v očeh Jehovinih smrt njegovih svetnikov.« (Greenov dobesedni prevod)
V: Zakaj v 1. Mojzesovi knjigi 6 obstajajo podobnosti med Noetovo potopom in drugimi poročili?
O: Če opisujejo skupni dogodek, bi morali biti podobni. Babilonski zapis je podoben v podrobnostih, a zelo drugačen v navedenih razlogih. Po tem zapisu so bogovi uničili človeštvo, ker je povzročalo preveč hrupa, kasneje pa so to obžalovali in se lačni zbrali okoli »Noetovih« žrtvovanj.
Ena zanimiva podobnost je, da Sveto pismo pravi, da so bili Noetovi trije sinovi Ham, Sem in Jafet. Arijski inštituti Manuja navajajo, da je Satyavrata preživel potop s tremi sinovi: Jyapeta, Sharma in C’harma. Grški pisatelj Aristofan navaja grško tradicijo, da je bil Japetos (Titan Iapetus) prednik Grkov. Vse to so potrditveni dokazi skupnega dogodka.
V: Ali 1 Mz 6,3 pomeni, da bi Božji Duh lahko zapustil nekoga in se nikoli več ne vrnil?
O: Ne. 1 Mz 6,3 pravi, da bo duh, ki ga je dal Bog, po 120 letih zapustil človekovo fizično telo.
V: Ali 1 Mz 6,3 pomeni, da bo od zdaj naprej življenjska doba človeka znašala le 120 let, ali da bo pred potopom 120 let milosti?
O: Lahko gre za oboje, saj ni dokazov proti nobenemu od pogledov. V skladu s »The NIV Study Bible« (str. 14) in »New International Bible Commentary« (str. 120) bi lahko bil pravilen kateri koli od pogledov. »The Expositor’s Bible Commentary«, 2. zvezek, str. 77, se nagiba k temu, da gre za življenjsko dobo človeka. Navaja, da so stališče, da je šlo za čas do potopa, zagovarjali Luther, Calvin in »The Scofield Bible«. »New Geneva Study Bible« (str. 18) omenja obe razlagi, vendar se nagiba k mnenju, da gre za leta do potopa.
V: Ali je Bog v 1 Mz 6,3 določil našo življenjsko dobo na 120 let ali le na 70 do 80 let, kot pravi Ps 90,10?
O: Nekatere stvari je težko razumeti, dokler ne spoznaš, da je Bog svoboden, da v različnih časih določi različna pravila. Povprečna življenjska doba ljudi se je spremenila. Bog je povprečno življenjsko dobo določil na 120 let tik pred potopom. Veliko kasneje Psalm 90,10 kaže, da se je skrajšala. Tam je zapisano, da človek živi 70 let, 80, če ima moč. Graf življenjske dobe, navedene v Prvi knjigi Mojzesovi, se znižuje po eksponentni krivulji.
Znanstveniki niso prepričani o vseh mehanizmih staranja: mikroorganizmi se ne starajo. Čeprav bi lahko bila demetilacija DNK eden od mehanizmov, se zdi, da je prevladujoči mehanizem skrajšanje verig DNK. Vsakič, ko se DNK v celici živali deli, se nekateri konci skrajšajo. Na koncih se zdaj nahaja tuj material, mikroorganizmi pa imajo encim, telomerazo, ki konce obnavlja. Vendar pa se zdi, da telomeraza ne obnavlja koncev DNK pri živalih.
V: Kako se to v 1 Mz 6,3 ujema s trditvami paleontologov, ki pravijo, da so starodavni ljudje živeli krajša življenja?
O: V tej konkretni trditvi scientizma, ki se izdaja za znanost, je nekaj pomanjkljivosti.
1. Upoštevajte, da nikoli ne navedejo podlage, na kateri trdijo, da so ljudje imeli krajšo življenjsko dobo.
2. Ne predstavijo nobenih dokazov, da imajo statistično veljaven in nepristranski vzorec. Na primer, hipotetični prihodnji paleontolog bi lahko čez stoletja izkopal odpadke iz nekaj klinik za splav in »dokazal«, da je bila naša povprečna življenjska doba krajša od enega leta. Tudi ta »dokaz« bi bil statistično pristranski.
3. Ocene življenjske dobe bi morale navajati, ali vključujejo ali izključujejo umrljivost dojenčkov. Na primer, v 70. letih prejšnjega stoletja je bila življenjska doba v mnogih srednjeafriških državah krajša od 30 let. A če bi odšli v to državo, bi še vedno videli veliko starejših ljudi. Če bi obstajala hipotetična država, v kateri bi vsak malček doživel 60 let, vendar bi umrli dve tretjini vseh dojenčkov, bi bila povprečna življenjska doba le 20 let.
V: V 1 Mz 6,3 piše, da Bog nikoli ne more postati meso; kako je torej Jezus lahko prišel na zemljo? (To je vprašal ateist.)
O: 1. Mojzesova knjiga 6,3 ne pravi ničesar takega. Preprosto pravi, da so ljudje resnično iz mesa. Res je, da je Bog Duh in da se je Jezus izpraznil, da bi prišel na zemljo v mesu, vendar 1. Mojzesova knjiga 6,3 sama po sebi ne potrjuje niti ne zanika ničesar o tem, da bi Bog prišel v mesu.
V: Kdo so bili v 1. Mojzesovi knjigi 6,2,4–5 Nefilimi ali »Božji sinovi«?
O: Nefilimi, kar pomeni »padli«, so bili imenovani tudi »Božji sinovi«, in tukaj je nekaj teorij, zakaj so jih ljudje tako imenovali.
Božanska linija Seta ali verniki, ki so grešili s poroko z neverniki iz Kainove linije. To stališče sega vse do Julija Afričana, ki je pisal v letih 232–245 n. št., v delu Ante-Nicene Fathers, zvezek 6, fragment 2, str. 131.
»Mogočni kralji« je razlaga iz aramejskega Targuma.
Druga rasa, kot so neandertalci, denisovci ali morda Homo erectus.
Tehnološko napredni: Skeptik meni, da so jih Izraelci imenovali veljaki zaradi njihovih visokih obzidij in tehnološko naprednega orožja.
Otroci žensk in moških, ki so bili obsedeni z demoni.
Nekatera demonska bitja so se lahko križala – tako so verjeli Judje Filon, Jožef Flavij (<100 n. št.) in avtor 1. Enoha (6. poglavje). Med kristjani, ki so to učili, so bili: Druga apologia Justina Mučenika, poglavje 5, str. 190; Tertulijanovo delo O zakrivanju devic, poglavje 7, str. 32 (198–220 n. št.), »Navodila Komodiana« (okoli 240 n. št.), 3. poglavje, str. 203, ter Ambrož iz Milana (okoli 378 n. št.). Avguštin iz Hipona v delu »Božje mesto« (413–426 n. št.), knjiga 15, poglavje 23, str. 303–304, priznava, da so prejšnji kristjani zagovarjali to stališče, vendar poudarja, da 1. Mojzesova knjiga 6,3 nasprotuje temu stališču, saj Bog pravi, da njegov duh ne bo večno tekmoval s človekom, kar ne bi imelo smisla, če bi te stvari počeli le demoni.
Morda je bil to Satanov poskus, da spremeni naš genofond. Vendar, če bi se demoni lahko križali, kako bi Jezus lahko le delno odrešil polčloveke, poldemone?
V: Kako se Bog v 1. Mojzesovi knjigi 6,6 pokesa?
O: Besedo je mogoče prevesti tudi kot »žaloval«. Bog izraža svoja čustva sproti, ko se dogodki odvijajo. Jeremija 18:8 to podrobno razlaga. Za več informacij glej tudi razpravo o 1. Mojzesovi knjigi 20:3,6.
V: Kako je bil Noe v 1. Mojzesovi knjigi 6,9 popoln v svoji generaciji?
O: Ni nobenega znaka, da bi beseda »popoln« v tem primeru pomenila brezgrešno popolnost. Hebrejska beseda namreč pomeni »skladnost z merilom«, prvotni pomen pa je verjetno bil »ravnost«. Ista beseda, z drugačnimi samoglasniškimi znaki, se v 3. Mojzesovi knjigi 19:15 uporablja v smislu »pravično soditi svojega bližnjega«.
V: V 1. Mojzesovi knjigi 6:12 piše, da so vsi pokvarili svoje poti; kako je torej lahko bil Noe brez greha, kot piše v 1. Mojzesovi knjigi 6:9 in 7:1?
O: Iz konteksta je jasno razvidno, da »vsi« pomeni z izjemo Noeta in njegove družine. Upoštevajte, da je tudi Noetov oče Lameh umrl v letu potopa.
V: Kako je Noe v 1. Mojzesovi knjigi 6,13 in 7,1 vedel, da mu Bog govori, saj Boga ni nikoli videl?
O: Pogosto ljudje, ki imajo dolgoletno razmerje z Bogom, vedo, kdaj jim Bog govori. Glejte 1. Kraljev 19:11–13 za še en primer.
Edino opozorilo o potopu, ki so ga imeli ljudje, je bil Noe, človek, ki je v puščavi zgradil ladjo. Z Noetovega vidika bi bil bodisi največji junak bodisi največji norec, kar jih je njegova generacija kdaj videla. Nič vmes ne bi bil. To je narava velike vere v Boga. (Pridiga Billa Countsa z dne 5. 11. 2005)
V: Kako je Noe v 1 Mz 6,14 lahko zgradil tako veliko barko?
O: Imel je 100 let časa, da jo zgradi skupaj s svojimi tremi sinovi in morda še z nekaj najetimi pomočniki. Ladja je bila dolga približno 450 čevljev, široka 75 čevljev in visoka 45 čevljev. Če bi bila popolnoma pravokotna škatla, bi to znašalo 1.518.750 kubičnih čevljev. V 100 letih bi lahko zgradili 45/100 = manj kot pol čevlja višine na leto. Prostor velikosti 10 čevljev krat 15 čevljev krat 6 2/3 čevlja meri 1.000 kubičnih čevljev. Ladja Queen Elizabeth 2 je dolga 963 čevljev (294 m), široka 105,3 čevlja (32,09 m) in visoka 171,3 čevlja (52,5 m). Torej je bila ladja manjša od ladje »Queen Elizabeth 2«, razen da ni imela globokega kila.
V: V 1. Mojzesovi knjigi 6,14, kako dolge so bile nekatere druge starodavne ladje?
O: V antiki so v Britaniji našli rimsko ladjo, dolgo 100 ft, poznejše vikingske ladje pa so bile prav tako dolge, najdaljša znana pa je bila ladja Roskilde z dolžino 115 ft. V dobi odkritij so bile linijske ladje lahko dolge 200 ft, poznejše kliperje pa so bile običajno dolge 150–250 ft. Najdaljša kliper ladja, imenovana »Great Republic«, je bila dolga 302 ft. Čeprav je v Evropi obstajalo nekaj kovinskih kliperjev, je bila večina kliperjev iz lesa s kovinskimi ojačitvami na okvirju in notranjem kobilu.
Seveda niso imeli 100 let časa za gradnjo teh ladij. Poleg tega, čeprav je večina ladij zgrajena iz hrasta, ker je trden, so druga lesa, kot so tik, ebenovina, brazilska črna srčika in kokobolo (v Južni Ameriki), veliko trdnejša. Ladja ni bila zgrajena iz hrasta, ampak iz gopherwooda. Nismo prepričani, kaj je gopherwood; obstajata dve teoriji. Ena pravi, da je šlo za zelo trd les (morda še danes obstaja pod drugim imenom ali pa je danes izumrl). Druga teorija pravi, da je bil gopherwood mehanski način stiskanja lesa za njegovo utrjevanje, da bi bolje zdržal. Nazadnje, dejstvo, da je bila zgrajena iz gopherwooda, ne pomeni, da ni vsebovala drugih elementov, kot so na primer kovinski žeblji, ojačitve itd. Prva Mojzesova knjiga 4:22 kaže, da so imeli bronasta in železna (verjetno meteoritna) orodja že dolgo pred Noetom.
V: Kako v 1. Mojzesovi knjigi 6:14 vemo, da je en laket dolg 17,5 palca?
O: Ko je kralj Ezekija okoli leta 700 pr. n. št. dal zgraditi Siloamski tunel, so njegovi delavci vklesali napis, ki navaja, da je bil dolg 1.200 kubitov. Če dolžino v palcih delimo z 1.200 kubiti, dobimo približno 17,5 palca na kubit. Seveda bi lahko bil laket v Mojzesovem času nekoliko večji ali manjši. Zaradi tega bi bila ladja nekoliko večja ali manjša.
V: Kako je lahko v 1 Mz 6,14 ladja preživela Noetovo potop?
O: Obstajajo vsaj trije razlogi.
Gofersko drevo je bilo morda trdna vrsta lesa, lahko pa je šlo tudi za posebej obdelan les. Težko drevo je dobra izbira, saj je prožno. Prva Mojzesova knjiga 4,22 kaže, da so že pred Noetom imeli bron in železo.
Oblika je bila idealna za burno morje (1 x 1,67 x 10).
Seveda bi Bog lahko po potrebi ladjo tudi nadnaravno zaščitil.
V: Ali je moral Noe v 1. Mojzesovi knjigi 6:19 vzeti po dva od vsakega bitja ali po sedem parov vsake čiste živali, kot pravi 1. Mojzesova knjiga 7:2? Ali pa je v 1. Mojzesovi knjigi 7:8–9 vstopil le po en par od vsakega?
O: Vse to drži; 1. Mojzesova knjiga 6,19 ne omenja izrecno čistih živali. Noe naj bi vzel po dva od vseh vrst, poleg tega pa še sedem čistih. 1. Mojzesova knjiga 6,19 pravi »dva«; ne pravi »ne več kot dva«. Dodatne živali so bile namenjene za hrano in za žrtvovanje, kot je zapisano v 1. Mojzesovi knjigi 8,20. To ni toliko netočnost s strani Svetega pisma, kolikor primer načina, na katerega nas Bog uči. Bog poskrbi, da razumemo splošni pojem »dva za obnovo«, nato pa doda drugi pojem: »sedem dodatnih za žrtvovanje«. To je podobno kot pri učencih, ki se učijo aritmetike. Najprej se naučijo, kako od večjega števila odšteti manjše število. Šele kasneje se naučijo o negativnih številih in o tem, da je mogoče od manjšega števila odšteti večje število.
Prva Mojzesova knjiga 7,8–9 ne navaja točno enega para vsake vrste živali. Piše: »po dva in dva«, kar bi vključevalo tako en par nečistih živali kot tudi vse pare čistih.
V: Ali 1 Mz 6,19–20 izhaja iz »duhovniškega« vira okoli leta 450 pr. n. št., 1 Mz 7,2–3 pa iz »jahvističnega« vira okoli leta 850 pr. n. št.?
O: Ni dokazov, da sta bili kdaj dve ločeni zgodbi, razen ponavljajočega se pojava. Vendar je ponavljanje literarna tehnika za poudarjanje neke točke. Takrat morda še niso poznali sodobnega pregovora: »Povej jim, kaj jim boš povedal, povej jim, in nato povej jim, kaj si jim povedal«, vendar so se vsekakor zavedali učinkovitosti ponavljanja, kot kaže že bežen pogled na Psalme ali Pregovore.
Liberalcem je težko trditi, da je zgodba o Noetovi potopi izvirala iz leta 850 pr. n. št. ali 450 pr. n. št., saj sumerski epos o Gilgamešu vsebuje nekaj enakih podrobnosti o svetovni potopi, ta pa je bil napisan pred letom 2500 pr. n. št. (Babilonska kopija 11. tablice tega epa, ki obsega 12 tablic, je bila v Asurbanipalovi palači v Ninive.)
Da bi bili pošteni, je treba povedati, da je liberalna teorija JEPD, po kateri naj bi Noetov potop izviral iz dveh virov, nastala v 19. stoletju, še preden je sodobni svet spoznal epos o Gilgamešu. Edini razlog, da se to vprašanje obravnava v tem delu, je, da še vedno obstaja število liberalnih »krščanov«, ki verjamejo v teorijo JEPD.
V: Ali 1 Mz 7,1–24 meče sence na Božji značaj in Njegov pojem pravičnosti? Bog je uničil vse človeštvo, ker se je »kesal«, da ga je ustvaril. V bistvu je Bog priznal, da je storil napako, in da bi to napako popravil, prevzame vlogo sodnika, porote in izvršitelja ter brez sojenja, po vzoru »Robo-Copa«, iztrebi vse človeštvo, s čimer stori genocid. Ne dvomim, da je obstajalo zlo, toda kako zlo je enoletni otrok ali nerojeni plod?
O: Sploh ne, čeprav bi to lahko podrlo »mehke« predstave nekaterih ljudi o Bogu. Vsi, ki so kdaj koli živeli, če zdaj niso na zemlji, so umrli (z le dvema izjemama). Vprašanje ni, da so umrli, ampak kdaj so umrli in ali jim je bilo dovoljeno imeti potomce. Bog je občutil žalost, ko je videl, kakšen je bil svet v Noetovem času. Ali nam je to všeč ali ne, Bog je sodnik. Je tudi porota in, da, tudi rabl. Bog ima pravico – in to pravico tudi uveljavlja –, da določi, kdaj in kako ljudje umrejo.
V: Ali v 1 Mz 7,1 drugi ljudje »niso imeli priložnosti« za pokoro, kot trdijo ateisti?
O: Ne, stoletje je dovolj časa za pokoro. Ko so videli, kako se gradi ladja, so lahko poslušali Noeta, »pridigarja pravičnosti« (2. Petrov 2,5). Gradnja ladje je trajala 100 let, in več kot sto let je dovolj časa, da se človek obrne k Bogu. Morda je to eden od razlogov, zakaj 1. Petrov 3,20 pravi, da je Bog potrpežljivo čakal, medtem ko se je ladja gradila.
V: Kako je Noe v 1 Mz 7,2 vedel, kako naj vzame čiste živali, saj takrat še ni bilo starozaveškega zakona?
O: Noe ni imel starozaveških spisov; namesto tega je z njim govoril sam Bog. Čeprav ne vemo natančno, koliko je Bog Noeta poučil o tem, kar bo v Mojzesovi postavi, je Bog zagotovo poznal samega sebe in je bil sposoben sporočiti Noetu, katere živali naj vzame po sedem.
V tem osebnem pogovoru z Noetom ne vemo, ali je Bog uporabil isto definicijo »čistega«, kot je v Mojzesovi postavi. Ne glede na to je Noetu bilo povedano, katere živali naj vzame.
V tem vprašanju je za nas lekcija. Kadarkoli nam Bog reče, naj nekaj storimo, ponavadi ne poznamo vsake posamezne podrobnosti o vsem. Lahko odlašamo ali pa preprosto ubogamo tisto, kar vemo, in zaupamo Bogu, da nas bo popravil, če bo potrebno, medtem ko ubogamo. Če bomo čakali, da najprej poznamo vsako posamezno podrobnost, verjetno nikoli ne bomo ubogali.
V: Ali naj bi Noe v 1 Mz 7,2 vzel sedem parov čistih živali ali le dva para čistih živali, kot trdi biblijski kritik Bart Ehrman (Jesus, Interrupted, str. 10), da to nakazuje 1 Mz 7,9–10?
O: Ehrman je morda tukaj zamešal svoje zapiske. 1. Mojzesova knjiga 7,2 navaja sedem parov čistih živali in en par nečistih živali. 1. Mojzesova knjiga 7,8–10 pravi: »In vstopili so k Noetu v barko, samci in samice čistih živali ter nečistih živali, ptic in vsega, kar se plazi po zemlji, (9) po dva in dva, kakor je Bog zapovedal Noetu. (10) In sčasoma, po sedmih dneh, so se na zemlji pojavile vode potopa.« (Greenov dobesedni prevod)
Prva Mojzesova knjiga 7,9–10 ne omenja ničesar o tem, koliko živali je bilo. Prva Mojzesova knjiga 7,8–9 pravi, da so živali (množina) prišle »po dve«, to je v parih (množina). Bilo je več parov, po enega na vrsto nečistih živali. Bilo je tudi več parov čistih živali. V 1. Mojzesovi knjigi 7:8 ni bilo razloga, da bi bili tukaj natančnejši glede števila parov, saj nam je šest verzov prej povedano, koliko parov je bilo.
V: Kaj je nenavadnega v literarni strukturi odlomka iz 1. Mojzesove knjige 7:4–8:12?
O: To se imenuje hiasmus, ki je pogost v starodavni hebrejski literaturi, pri čemer ima vsaka izjava (razen včasih tiste v sredini) simetrično zrcalno izjavo. Tukaj je struktura:
7,4 – 7 dni čakanja na potop
7:10 – – 7 dni čakanja na potop
7:17a – – – 40 dni potopa
7:24 – – – – 150 dni naraščanja vode
8:3 – – – – 150 dni umikanja vode
8:6 – – – 40 dni čakanja
8:10 – – 7 dni čakanja
8:12 – 7 dni čakanja
Poleg tega je 1. Mojzesova knjiga 7:21–23a hiazma znotraj te hiazme.
- Vse živo je poginilo
- - Ptice
- - - domače in divje živali
- - - - roji
- - - - - ljudje
- - - - - - vse na suhem
- - - - - - vsa živa bitja na površini zemlje
- - - - - ljudje
- - - - živali
- - - plezalke
- - ptice v zraku,
- so bile iztrebljene.
V: Ali je v 1. Mojzesovi knjigi 7,12 in 24 potop trajal 40 dni ali 150 dni?
O: 1. Mojzesova knjiga 7:12 pravi, da je z neba deževalo 40 dni, vendar so vode poplavljale zemljo skupaj 150 dni. Glej When Critics Ask, str. 42, in Chronological and Background Charts of the Old Testament, str. 36.
V: Zakaj Sveto pismo v 1. Mojzesovi knjigi 8 očitno uči, da človeštvo sega nazaj le približno 6.000 let?
O: Po metodah radioaktivnega datiranja so se anatomsko sodobni ljudje, ki jih mnogi imenujejo kromanjonci, prvič pojavili pred 350.000 do 300.000 leti.
Vendar pa ne glede na to, kdaj je Bog ustvaril človeka, rodovniki v Prvi knjigi Mojzesovi dopuščajo nedoločene vrzeli, saj beseda »sin« pomeni tudi »potomec«, beseda »oče« pa tudi »prednik«. Izaija 51,2 pravi, da je Abraham oče Judov, Judje pa so Jezusu v Evangeliju po Janezu 8,39 povedali, da je Abraham njihov oče.
Kot stransko opombo lahko z gotovostjo rečemo, da je bil svet ustvarjen v šestih dneh, toda kako dolg je en Božji dan? 2. Petrov pismo 3:8 pravi, da je en dan pri Gospodu kot tisoč let, tisoč let pa kot en dan. Psalm 90,4 pravi, da je tisoč let v Božjih očeh kot en dan ali ena nočna straža. Irenej v delu Proti herezijam, knjiga 5, poglavje 23.2 (182–188 n. št.), str. 551–552, razlaga enega od Gospodovih dni v Prvi knjigi Mojzesovi kot 1000 let.
V: Kako bi se Bog v 1 Mz 8,1 in 2 Mz 6,5 lahko »spomnil«, če ne bi najprej pozabil?
O: Bog je vseveden. Čeprav se je Noe morda počutil pozabljenega, je to le izraz, da Bog Noeta ni pozabil. Ko se spomnimo nekoga ob obletnici ali rojstnem dnevu, to ne pomeni, da ga preostanek leta pozabljamo. Podobni odgovor najdete v knjigi »Ko kritiki sprašujejo«, str. 43.
V: Kaj je pomembnega v zvezi z oljčnim listom v 1 Mz 8,11?
O: List je verjetno pognal po potopu, oljke pa ne rastejo na visokih nadmorskih višinah. Oljka je pogosto simbol Božjega ljudstva.
V: Ali so v 1 Mz 8,15 vsi narodi izvirali iz Noeta?
O: Po očetovi strani da, po materini pa ne. Na ladji so bili tudi Noetova žena, trije sinovi in njihove žene. Razlike niso tako velike, saj lahko v mešanih zakonskih zvezah dva brata imata zelo svetlo in zelo temno kožo.
V: Katere so vzporednice med 1 Mz 8,15–21 in 1 Mz 12,1–7?
O: Obstaja vsaj sedem vzporednic med Božjim klicem Noeta in Božjim klicem Abrama.
Bog mu reče 1 Mz 8,15 1 Mz 12,1
Pojdi iz ladje/dežele 1 Mz 8,16 1 Mz 12,1
Tako je odšel 1 Mz 8,18 1 Mz 12,4
Nato je [on] zgradil oltar 1 Mz 8,20 1 Mz 12,7
Bog ga je blagoslovil (1 Mz 9,1; 1 Mz 12,2)
Razmnoži se/postani velik narod (1 Mz 9,1; 1 Mz 12,2)
Sklepaj zavezo / Bog jim daje deželo 1 Mz 9,9; 1 Mz 12,7
V: Ali bodo v 1 Mz 8,21–22 vode spet prekrile vso zemljo?
O: Ne, ker nas Izaija 54:9 opominja, da se to ne bo zgodilo. To je še en argument proti lokalni potopi, saj je Bog rekel, da nikoli več ne bo potopa, ki bi ponovno prekril zemljo. Če bi bila Noetova potop le lokalna potop, potem bi se zgodile tudi druge strašne lokalne potopi.
V: Ali bo Bog v 1 Mz 8,21 ponovno uničil vse življenje, ali bo vse uničeno v 2 Pt 3,7.10?
O: Prva Mojzesova knjiga 8:21 pravi, da je Bog obljubil, da ne bo uničil vsega življenja »... kakor sem storil«, Prva Mojzesova knjiga 8:22 pa dodaja »... dokler bo obstajala zemlja«. Bog bo uničil zemljo z ognjem, vernike pa bo prizanesel.
V: Zakaj v 1 Mz 8,22 še vedno imamo lakote?
O: Prva Mojzesova knjiga 8,22 pravi, da se žetev in setev ne bosta nehali. Čeprav je bilo veliko lakot, ni bilo nobene svetovne, trajne lakote.
V: Kako so se v 9. poglavju Geneze vse živali lahko vrnile na isto mesto, od koder so prišle?
O: Kristjani se ne strinjajo, ali se je potop zgodil med letoma 2600 in 3000 pr. n. št., okoli leta 7000 pr. n. št., okoli leta 14.000 pr. n. št. ali pred skoraj milijonom let. Tisti, ki verjamejo, da se je potop zgodil med letoma 2600 in 3000 pr. n. št., menijo, da so arheološke in radioaktivne metode med seboj pomešane, zato ni podatkov, ki bi potrdili, ali so se živali vrnile na isto mesto, od koder so prišle, ali ne.
Če pa se je potop zgodil pred približno 14.000 leti, živali niso vse ostale na istem mestu. Ameriko in Azijo je povezoval kopenski most. Po tem so v Ameriki izumrli mamuti in konji.
Vendar pa se vsi kristjani, ne glede na to, kdaj se je potop zgodil, strinjajo, da ima Bog moč, da vpliva na živali, da gredo tja, kamor želi.
V: Ali lahko ljudje v 1 Mz 9,3 jedo meso ali samo zelenjavo?
O: 1. Mojzesova knjiga 1:29 pravi, da je Adam smel jesti sadje in zelenjavo. Po potopu pa 1. Mojzesova knjiga 9:3 pravi, da lahko zdaj jemo meso. Za več informacij si oglejte razpravo o 1. Mojzesovi knjigi 1:28.
V: Ali je v 1 Mz 9,4 in Apg 15,28–29 danes prepovedano jesti kri?
O: Nekateri pravijo, da ne, ker je Kristus razveljavil zakon, v Apostolskih delih 10,11–16 pa so bile vse »hrane« razglašene za čiste.
Nekateri pravijo, da je, saj je bila ta prepoved podana pred Mojzesovo postavo v 1. Mojzesovi knjigi 9:4. V Apostolskih delih 15:20, 28–29 je zgodnja apostolska cerkev verjela in učila, da se morajo kristjani vzdržati krvi. Seveda so neznatne količine krvi sprejemljive, saj je bilo Judom v 3. Mojzesovi knjigi 17:13 dovoljeno jesti divjad, ki so jo ulovili in [hitro] izkrvavili na terenu.
V: Ali v 1. Mojzesovi knjigi 9:4, 3. Mojzesovi knjigi 7:26–27, 3. Mojzesovi knjigi 17:11–12 in 5. Mojzesovi knjigi 12:16, 23–25 prepoved uživanja krvi pomeni, da ljudje nikoli ne smejo prejemati transfuzij krvi, kot učijo Jehovove priče?
O: Ne. Ne smemo biti kanibali, vendar so presaditve organov v redu. Podobno je bilo ljudem rečeno, naj ne jedo krvi, vendar so transfuzije krvi v redu.
Kot je navedeno v knjigi »Jehovove priče odgovarjajo verz za verzom« (str. 22–23), niti organizacija Jehovovih prič »Stražni stolp« ni prepovedala transfuzij krvi vse do leta 1944. Leta 1967 so prepovedali tudi presaditve organov (revija »Stražni stolp«, 15. 12. 1967, str. 702–704). Nato so spremenili mnenje in jih leta 1980 spet dovolili (revija »Stolp straže«, 15. 3. 1980, str. 31). Od leta 1931 do 1952 tudi niso dovoljevali cepljenja.
V: Ali 1. Mojzesova knjiga 9:6 danes prepoveduje usmrtitev zločincev?
O: Nikakor ne. 1. Mojzesova knjiga 9:6 prepoveduje umor in hkrati zapoveduje usmrtitev kot kazen za morilce. Ne pozabite, da je bila 1. Mojzesova knjiga ena od Mojzesovih knjig, v knjigah od 2. Mojzesove knjige do 5. Mojzesove knjige pa je bila za številne zločine predvidena kazen s smrtjo. Glejte tudi naslednje vprašanje.
V: Ali 1 Mz 9,6 govori o smrtni kazni?
O: Vsekakor govori o smrtni kazni. To pomeni usmrtitev in ne zgolj fizično smrt, ki enako doleti tako tiste, ki niso morilci, kot tudi morilce.
V: Ali v 1. Mojzesovi knjigi 9,12–13 mavrica kot znamenje Božje zaveze kaže, da pred potopom mavric ni bilo?
O: To nakazuje, vendar tega ne dokazuje. Kot piše v knjigi Today’s Handbook for Solving Bible Difficulties, str. 220–221, dejstvo, da Bog uporabi znamenje, še ne pomeni avtomatično, da tega pred tem ni bilo. Na primer, obred obrezovanja so že pred Abrahamom izvajali drugi narodi, vključno z Egipčani in Etiopci (Herodot v svoji Zgodovini, knjiga 2, poglavje 104, str. 69). Egipčani so ga izvajali v skladu s »Pismom Barnaba« (okoli 70–130 n. št.), 9. poglavje, str. 142: »Da, tudi Egipčani izvajajo obrezovanje.«
V: Kako se je v 1 Mz 9,20–21 lahko pobožni človek, kot je bil Noe, opil?
O: Prvič, Sveto pismo ne skriva dejstva, da tudi Božje ljudstvo greši. Drugič, zaradi nižjega zračnega tlaka blizu vrha gore po potopu je lažje postati pijan.
V: Zakaj je v 1. Mojzesovi knjigi 9,20–21 v Svetem pismu ta žalostna zgodba o tem, kako se je Noe opil?
O: Sveto pismo nam ne le kaže, zakaj je pomembno delati tisto, kar je prav, ampak nam ponuja tudi resnične primere posledic napačnega ravnanja. Klement Aleksandrijski (193–217/220 n. št.) na to odgovarja zelo jasno: »Noetova opitost je bila zapisana, da bi se, ob jasnem in pisnem opisu njegovega prekrška pred nami, z vsemi močmi varovali pred pijanostjo.« Knjiga »Instructor«, 2. zvezek, poglavje 2, str. 246.
V: Ali je bila v 1. Mojzesovi knjigi 9,21–25 navedena zgodba o Noetu skrajšana različica izvirne zgodbe, v kateri je Ham kastriral Noeta, da bi mu preprečil rojstvo nadaljnjih sinov, podobno kot v grškem mitu o Kronosu, ki je kastriral svojega očeta Urana, kot je predlagal ateist (Capella)?
O: Ne, tu ni nobenega namiga na kastriranje. Kar zadeva grško kulturo, upoštevajte, da je bila v času Mojzesa edina grška kultura tista zgodnjih mikenskih Grkov. Veliko tega, kar vemo o grški mitologiji, je nastalo šele po tem času. Za primerjavo: Homerjeva trojanska vojna se je odvijala okoli leta 1200 pr. n. št., približno 250 let po izhodu iz Egipta.
Zato verjetno v tem primeru ni prišlo do prevzema. Če nekdo še vedno vztraja, da je do prevzema prišlo, mora poznejše prevzeti od zgodnejšega, grška zgodba pa je v tem primeru verjetno nastala pozneje kot Mojzes.
V: Kaj je bilo v 1 Mz 9,22 narobe s tem, da je Ham videl svojega očeta nagega?
O: Sinovi ne bi smeli prosto razglašati pomanjkljivosti svojih staršev, Hamovo ravnanje v 1. Mojzesovi knjigi 9,22 pa je bilo nespoštljivo. Ham je izvedel, da mu bo njegov lastni sin v sramoto. Hamovo ravnanje je bilo posmehljivo, kot navajata Metodij (270–311/312 n. št.) v delu »Pogostitev desetih devic«, razprava 10, poglavje 2, str. 348, in Justin (okoli 138–165 n. št.) v delu »Dialog s Trifonom«, poglavje 139, str. 269.
V: Kaj storite v primeru iz 1 Mz 9,22–23, če vas starši spravljajo v zadrego?
O: Najprej razumi, zakaj ti je nerodno. Ali tvoji starši dejansko počnejo nekaj moralno napačnega, ali gre le za to, da si preveč izbirčen, ali pa je nekaj vmes? Starše moraš častiti (2. Mojzesova knjiga 20:12; Pismo Efežanom 6:2), vendar kljub temu ne smeš dopuščati greha. Staršem moraš biti poslušen v Gospodu (Efežanom 6:1). To pomeni, da jim moraš biti poslušen, toda kadar ti ukazujejo nekaj, kar je v nasprotju z Božjo voljo, moraš najprej poslušati Boga.
V: Kaj naj storiš v primeru iz 1. Mojzesove knjige 9,22–23, če se tvoji otroci sramujejo tebe?
O: Obstajajo vsaj štirje načini, na katere se lahko sramujejo:
1) zaradi moralnega stališča, ki ga zavzemate in ki je pravilno,
2) zaradi nečesa, kar se nanaša na slog, osebne preference ali drugo moralno nevtralno temo, ki je ustrezna,
3) zaradi nečesa, kar ste storili narobe,
4) zaradi nečesa, kar samo po sebi ni bilo narobe, vendar je bilo nepremišljeno ali ni upoštevalo njihovih občutkov.
V prvem primeru lahko preprosto pojasnite, zakaj zavzemate takšno stališče. V drugem primeru ne smete dopustiti, da bi se o dobrem govorilo kot o zlu (Rimljanom 14,16), vendar jim lahko iz ljubezni prilagodite svoje ravnanje (Rimljanom 14,14–15).
V: Zakaj v 1 Mz 9,22–23 otroci včasih ne častijo svojih staršev?
O: Obstaja stara kitajska zgodba o popotniku, ki je videl moškega, kako je v samokolnici vozil svojega ostarelega očeta, medtem ko je njegov mladi sin hodil za njim. Popotnik je moškega vprašal, kaj počne, in ta mu je odgovoril, da bo očeta vrgel v reko, da se utopi, saj se oče ne more več sam skrbeti zase in je breme za družino. Potnik je bil nad tem vznemirjen in ni vedel, kaj naj reče, da bi moškega odvrnil od tega zla. Nazadnje je preprosto rekel: »Ne pozabi prinesti nazaj samokolnico!« Z drugimi besedami, tako kot ravna s svojim očetom, uči svojega sina, naj ravna z njim.
Ko otroci ne častijo svojih staršev, je za to lahko vsaj pet razlogov.
a) Ne vidijo potrebe, da bi poslušali Boga, ki nam zapoveduje, naj častimo svoje starše (2. Mojzesova knjiga 20,12; Pismo Efežanom 6,2).
b) Kot otroci ne želijo poslušati svojih staršev v Gospodu, kot jim to naroča Efežanom 6:1.
c) Morda so jih prej častili, ker so menili, da jim lahko starši pomagajo. Zdaj pa ne vidijo več, da bi jim starši lahko materialno pomagali, zato se jim ne zdi smiselno, da bi jih še naprej častili. To velja za otroke, ko odidejo na študij, ali za odrasle, ki ne vidijo nobene možnosti, da bi od staršev prišlo kakšno bogastvo.
d) So nehvaležni za žrtve, ki so jih starši prinesli zanje, ko so odraščali.
e) Morda se odločijo, da bodo na splošno prezirali avtoriteto.
Kolesna samokolnica bo vedno tam. Ko se bodo vaši otroci ali drugi odločili, kako bodo obravnavali svoj odnos z vami, se bodo spomnili vsega, kar ste storili s kolesno samokolnico, in odnosov, v katerih morda ne boste več glavni upravičenec.
V: Kako naj v 1 Mz 9,22–23 odgovorimo na greh drugih?
O: V vseh primerih ne smemo dajati vtisa, da greh opravičujemo, vendar lahko še vedno ljubimo grešnika. Ne smemo se znajti v situaciji, v kateri bi bili sami v skušnjavi. Poleg tega je razlika v tem, ali je grešnik vaš otrok, vaš starš, oseba, starejša od vas, kristjan ali nevernik.
Če naš brat greši proti nam, moramo v skladu z Matejem 18,15–17 najprej poskusiti z njim govoriti na samem, in če to uspe, je zadeva zaključena. Če pa ne posluša, pojdite še enkrat, vzemite s seboj enega ali dva druga. Če to ne uspe, povejte to cerkvi. Če tudi to ne uspe, naj bo izključen iz cerkve.
Ne obravnavajte obtožb proti starešinam, razen če jih podata dva ali trije priče (1. Timotej 5,19).
Telesno kaznovanje (pretepanje) je dovoljeno pri vaših otrocih, ne pa pri drugih ljudeh (Pregovori 22:15; Hebrejcem 12:7–11).
Starejšega moškega ne grajajte ostro (1 Timotej 5:1).
V: Zakaj je bil v 1 Mz 9,25 preklet Kanaan in ne Ham?
A: Ham je izvedel, da bodo njegovi potomci primer posledic greha. V delu »The Expositor’s Bible Commentary«, 2. zvezek, str. 97, je navedeno, da je hebrejska oblika glagola v imperfektu in ne v jussivu, »zato je pomen verjetneje napoved (»On bo«) kot pa prekletstvo (»Naj bo«). Tako Noetove besede napovedujejo osrednjo temo naslednjih pripovedi – ločitev izbranega rodu od rodu Kanaancev.« Enako navaja tudi knjiga 735 Baffling Bible Questions Answered, str. 32.
Za podrobnejšo razpravo glej delo Justina Mučenika [okoli 138–165 n. št.] »Dialog s Trifonom«, poglavje 139, str. 268–269.
V: Kakšna je bila v 1 Mz 9,25–26 prekletstvo Kanaana?
O: Prva Mojzesova knjiga pravi le: »Služabnik služabnikov bo svojim bratom.« Upoštevajte, da prekletstvo ni padlo na Hama, ampak na Kanaana. Noben grški ali hebrejski rokopis ne navaja, da je šlo za Hama, to navaja le arabski prevod. (Po knjigi Origin of the Bible, str. 307, je prvo arabsko različico Pentatevha prevedel Saadya Gaon, ki je živel od leta 892 do 942 n. št.)
Tako kot je Ham osramotil svojega očeta Noeta, bodo Kanaan in njegovi potomci osramotili Hama, njegovega očeta. Za podrobnejši odgovor glejte knjigo »Težke besede Svetega pisma«, str. 116–118.
V: Kdo so v 1. Mojzesovi knjigi 10 ti 68 narodov in 16 mest?
O: To je najstarejši etnografski dokument, ki se nam je ohranil, kot navaja knjiga »735 Baffling Bible Questions Answered« (Odgovori na 735 zapletenih biblijskih vprašanj), str. 32. Učenjaki menijo, da lahko identificirajo 51 od 68 narodov, arheologi pa so odkrili 11 od 16 mest. Sodoma in Gomora sta bili tako popolnoma uničeni, da ju še nikoli niso našli. Vendar pa eblaške tablice, napisane med letoma 2400 in 2250 pr. n. št., omenjajo mesta Si-da-mu (Sodoma) in I-ma-ar (Gomora). Poleg tega Wycliffeov slovar biblijske arheologije na str. 124 navaja, da je bilo južno od Mrtvega morja odkrito svetišče z imenom Bab edh-Dhra. Datirano je med letoma 2800 in 1800 pr. n. št.
Tukaj so narodi, ki so znani ali domnevni.
Jafet – Grki so trdili, da je bil njihov prednik Japetos
|->Gomer – Gimirra/asirski Kimerijci/Grki
| |->Aškenaz – As-gu-za-a/asirski = Skiti
| |->Rifat – ? je živel v Rusiji?
| |->Togarma – bodisi mesto Tegarama v
| Mali Aziji, predniki Armencev,
| ali oboje.
|->Magog – Skiti? po navedbah Jožefa Flavija
|->Madai – Medijci
|->Javan – jonski Grki
| |->Elishah – Eolci? po Jožefu Flaviju
| |->Taršiš – mesto v Mali Aziji ali pa v Španiji
| |->Kitim – Ciper
| |->Dodanim/Rodanim – otok Rodos
|->Tubal – ljudstvo Tabali v Kapadokiji
|->Mešek – Mushki/Asirci, prvotno med
| Kilikijo in Kaspijskim morjem
|->Tiras – verjetno Thrusa (=Tw-r’w-s3), ki so leta 1250 pr. n. št. vdrli v Egipt
Ham – ni plemena, le potomci
|->Kuš – Sudanci (Kuš v antiki)
| |->Seba – severna Etiopija. Ime tega
| | kraja verjetno izhaja od sabejskih kolonistov
| | ki so prišli kasneje.
| |->Havila – bodisi v bližini reke Indus v
| | Pakistanu ali pa v bližini Sabe in Hadramauta
| |->Sabtah – ? Verjetno so živeli severno od Šebe
| |->Raama – verjetno Rhammaniti v jugozahodni
| | | Arabije (Strabon 16.4.24)
| | |->Šeba – Šeba v jugozahodnem kotu
| | | Arabskega polotoka
| | |->Dedan – severozahodno od Perzijskega zaliva.
| | Omenjajo ga Kaldejci in Asirci
| |->Sabteca – ? sicer ni znana
|->Mizraim – Egipt
| |->Luditi – ? drugače neznani
| |->Anamiti – ? znani le v 1 Krn 1,11
| |->Lehabiti – Rbw/Libu so bili sovražno
| | pleme zahodno od Egipta
| |->Naftuhiti – ? drugje niso znani
| |->Pathrusiti – Pathros je bil južni Egipt
| |->Kasluhiti – iz njih so izšli Filistejci
| |->Kaphtoriti – Kreta / Egejski otoki
| | (akadski/mari/ugaritski/egipčanski)
|->Put – Libija po babilonskih in perzijskih zapisih.
|->Kanaan – Kanaanci
| |->Sidon – fenicijsko mesto
| |->Hetiti – živeli so tik severno od Jeruzalema
| |->Jebusiti – živeli so v Jeruzalemu
| |->Amoriti – živeli so v Kanaanu. Amurru v
| | akadščini pomeni »zahodnjak«
| |->Girgašiti – živeli so v Kanaanu, verjetno so bili
| | Kirkišci/Asirci
| |->Hiviti – živeli so v bližini Tira, Sidona in Šekema. Salomon jih je uporabil pri gradnji templja
| |->Arkiti – pristanišče »Arqah« v severni Siriji
| |->Siniti – severno kanaansko pristanišče Siannu
| |->Arvaditi – severnofenicijsko mesto Arvad
| |->Zemariti – kanaansko mesto Simura 6
| | milj južno od Arvada
| |->Hamati – eno najstarejših sirskih mest
Sem – verjetno Sumer
|->Elam – Elamiti, glavno mesto je bila Susa
|->Ašur – prvo asirsko glavno mesto
|->Arfaksad – ? Ptolemaj je omenil regijo Arrapachitis med jezeroma Van in Urmia
| |->Šela – pleme ni znano, znani so le potomci
| | |->Eber – pleme ni znano, le potomci
| | |->Peleg – pleme ni znano, le potomci
| | |->Joktan – številna arabska plemena ali pa
| | | južnoarabsko pleme Kahtan (al-Tabari
| | | zvezek 6, str. xxii; zvezek 20, str. xv)
| | | |->Almodad – morda? južnoarabsko pleme
| | | |->Šelef – jemensko južnoarabsko pleme
| | | |->Hazarmaveth – Hadrumaut v Arabiji
| | | |->Jerah – verjetno arabsko pleme?
| | | |->Hadoram – ? drugače ni znan
| | | |->Uzal – ? drugače ni znan.
| | | | Vendar je bil Uzal/Auzal starodavno
| | | | ime mesta Sa’na v Jemnu.
| | | |->Diklah – pomeni »palmov gaj«. Morda
| | | | bi se morda naselili v Wadi Sirhanu,
| | | | približno 250 milj jugovzhodno od Mrtvega morja.
| | | |->Obal – neznan zunaj 1 Krn 1,22
| | | |->Abimael – ? sicer ni znan
| | | |->Šeba – Sabejci v južni Arabiji
| | | |->Ofir – morda Somalija ali jugozahodna
| | | | Arabije. Jožef Flavij in Jeronim sta menila,
| | | | da je to Indija.
| | | |->Havila – verjetno osrednja Arabija
| | | |->Jobab – ? ni znano
|->Lud – bodisi Lidijci bodisi dežela
| Lubdi med zgornjim Tigrisom in Evfratom
|->Aram – Aramci iz Sirije
|->Uz – pleme Ausitai? živelo zahodno od Evfrata
|->Hul – ? ni znan iz drugih virov
|->Gether – ? ni znano iz drugih virov
|->Mash/Meshech – ? Ali gre za sirsko-arabsko puščavo Mash, znano Asircem, libanonsko goro Masius, ali pa je bil Meshech mešanica dveh rodov
V: Zakaj v 1. Mojzesovi knjigi 10 v preglednici narodov niso omenjeni Indijci in Kitajci?
O: Najprej, kaj ni odgovor, nato pa odgovor.
Ni odgovor: Čeprav so omenjeni Siniti, ti verjetno niso Kitajci, ampak izhajajo iz kanaanskega pristanišča Siannu v severni Siriji. Jožef Flavij in Jeronim sta menila, da je Ofir Indija, vendar je verjetneje, da gre za Afriko.
Odgovor: Vsi so izvirali iz Adama, saj so bili vsi prekleti z Adamovo naravo. Prva Mojzesova knjiga ne trdi, da navaja vsa ljudstva, in od stotine ljudstev omenja le tista, ki bi jih nekateri Izraelci morda prepoznali.
V: Ali so v 1. Mojzesovi knjigi 10 omenjeni Sumerci iz Mezopotamije?
O: Da, verjetno so, in sicer kot »Sem«. Ime dežele Sumer se je pogosto izgovarjalo brez črke »r«, zato se je iz Sum zlahka lahko spremenilo v Sem. Za znanstveno utemeljitev tega glej knjigo The Sumerians avtorja Samuela Noaha Kramerja, str. 297–298. Kramer navaja tudi American Journal of Semitic Languages, letnik 58 [1941], str. 20–26.
V: Kdo je bilo v 1. Mojzesovi knjigi 10,2 ljudstvo Gomer?
O: To je bilo ljudstvo, ki so ga Asirci imenovali »Gimirra«, Grki pa »Kimerijci«. Gomerji so živeli v Ukrajini in južni Rusiji.
V: Zakaj so v 1. Mojzesovi knjigi 10,2 omenjeni Medijci (Madai), saj ta ljudstvo ni bilo omenjeno nikjer drugje vse do leta 836 pr. n. št. v besedilu Šalmaneserja III.?
O: Besedilo Šalmaneserja III. je nastalo po Mojzesovem času leta 1407 pr. n. št., vendar molk v ohranjenih zgodnjih zapisih ne dokazuje neobstoja. Asirci so o Medih poročali le takrat, ko so se z njimi bojevali ali trgovali s konji. Po navedbah iz knjige »Perzija in Biblija« (str. 35) »I. M. Diakonoff meni, da je prihod indo-iranskih plemen na iransko planoto potekal v prvi polovici drugega tisočletja pr. n. št. [2000–1500 pr. n. št.]. Vendar se zdi, da najzgodnejši arheološki dokazi o priseljencih segajo v zgodnji del druge polovice drugega tisočletja pr. n. št. [1500–1300 pr. n. št.]«
V nasprotju s tem je mogočno ljudstvo Minni omenjeno v Jeremiju 51:27. Vendar pa se Minni segajo le do leta 1200 pr. n. št., v Prvi knjigi Mojzesovi pa niso omenjeni, ker je bila ta knjiga napisana prej.
Skratka, arheologija potrjuje obstoj Medijcev v Mojzesovem času.
V: Kdo je bilo v 1. Mojzesovi knjigi 10:2 ljudstvo Javan?
O: To so jonski Grki, ki so živeli na otokih in v Mali Aziji. V hebrejščini je to beseda »yawan«, ki se ujemajo z grškimi »iaones« ali »iawones« v Homerjevi Iliadi 8,685 ter z »yamanu« v napisih Sargona II. in Darija I. Jonski Grki so v Egiptu omenjeni že od časa Ramzesa II. (okoli 1300 pr. n. št.). Omenjajo jih Izaija 66:19 in Ezekiel, v prevodu Septuaginte pa je to prevedeno kot »Hellas«.
V: Kdo so bili v 1. Mojzesovi knjigi 10,2 Tubalci?
O: Asirci so jih imenovali Tabal (ali Tabali) in so živeli na ozemlju današnje Turčije v regiji Kapadokija. Grški zgodovinar Herodot jih je poznal pod imenom Tibarenoi. Omenjeni so v Ezechielu 27:13; 38:2–3; 39:1 ter v Izaiju 66:19.
Asirski kralj Salmanasar III. (859–824 pr. n. št.) je prejel davek od štiriindvajsetih kraljev Tubala. Asirci so leta 732 pr. n. št. odstavili kralja Tubala. Sargon omenja, da so iz Tubala prihajale posode iz plemenitih kovin. Sargon je prav tako zatrl upor Tubala, Muškijev (Mešeha) in Ararata.
V: Kdo je bilo ljudstvo Mešek v 1 Mz 10,2?
O: Asirci so jih prvič omenili kot »Mus-ka-a-ia«, ki so imeli v času Tiglat-Pileserja I. (okoli 1100 pr. n. št.) vojsko 20.000 mož. Omenjeni so tudi v času Salmanasarja III. (859–824 pr. n. št.). Prvotno so živeli med Kilikijo in Kaspijskim morjem, v času Sargona II. (722–705 pr. n. št.) pa so živeli v regiji Frigiji v današnji Turčiji. Herodot v delu 3:94 jih navaja kot »Moschoi«, ki so sestavljali eno od 19 satrapij Darija. Enakovredni so tudi Frigijcem.
V: Kdo so bili Tirasi iz 1 Mz 10,2?
O: O Tirasih ne vemo veliko. Medtem ko Jožef Flavij trdi, da so iz njih izšli Tračani, danes prevladuje mnenje, da so bili Tursenich/Tirsenijci, ki so bili pirati. Egipčani omenjajo ljudstvo »Thrusa« (Tw-rw-s3), ki je okoli leta 1250 pr. n. št. vdrlo v Egipt. Apokrifna Knjiga jubilejev pravi, da so Tiras živeli na štirih otokih.
V: Kje je bila Togarma v 1. Mojzesovi knjigi 10:3?
O: Togarma je ležala približno 70 milj (113 km) zahodno od mesta Malatya v Mali Aziji. Hetiti so jo imenovali Tegarama. Asirci so ga imenovali Tilgarimanu in so ga osvojili leta 695 pr. n. št. Grki so ga imenovali Gauraena. Armenci trdijo, da izhajajo iz Haika, sina Torgoma, zato bi lahko bili potomci Togarme.
V: V 1 Mz 10,5.20.31 je navedeno, da so obstajali različni jeziki, zakaj pa je v 1 Mz 11,1 navedeno, da je imela vsa zemlja en jezik?
O: 1. Mojzesova knjiga 10 je pregled, 1. Mojzesova knjiga 11 pa govori o enem dogodku znotraj 1. Mojzesove knjige 10. V 1. Mojzesovi knjigi 10,5 piše: »Od teh...«, v 10,18 pa: »Kasneje...«. To nakazuje, da 1. Mojzesova knjiga 10 opisuje, kako so se potomci kasneje razširili. 1. Mojzesova knjiga 11,1 pa govori o dogodku z Babilonskim stolpom, ki se je zgodil pred razširjanjem ljudi.
Zanimiv fragment glinene tablice v Babilonu pripoveduje o enem templju, ki je razžalil bogove. Ti so ga v eni noči uničili in ljudi razpršili s čudnim jezikom.
V: Zakaj v 1. Mojzesovi knjigi 10:6, 13 in 1. Kroniki 1:8, 11 med temi narodi ni omenjen Egipt? (Krščanski vernik, ki ga to bega)
O: Omenjen je; hebrejska beseda za Egipt je Mizraim.
V: Ali so bila v 1 Mz 10,8–12 Nimrodova dejanja združitev podvigov Lugal-Zaggasija, Sargona iz Agade, Hammurabija in Salmanasarja I., kot navaja Asimovov vodnik po Svetem pismu (str. 52)?
O: Ne. Čeprav o teh starodavnih sumerskih kraljih ne vemo veliko, razen tistega, kar je zapisano na deset tisočih ohranjenih sumerskih tablicah, so podobnosti med temi osvajalci in Nimrodom zelo majhne. Biblija zgolj omenja, da je bil Nimrod mogočen lovec pred Gospodom, da se je Nimrodova kariera začela v štirih mestih v Šinarju (Sumeru) ter da je kasneje odšel v Asirijo in tam zgradil štiri med seboj tesno povezana mesta, ki so kasneje postala zelo vplivna. Sveto pismo o Nimrodu ne pove ničesar drugega, zato je težko narediti primerjavo. Nimrod ni mogel biti Hammurabi, saj je Hammurabi (1803/1793–1760/1750 pr. n. št.) živel dolgo po Abrahamu. Nimrod bi lahko bil dejansko svetopisemski sklic na Sargona, vendar o Sargonu in Nimrodu vemo premalo, da bi to lahko trdili.
V: Ali je bil Nimrod v 1 Mz 10,9 dober lovec »pred Gospodom« ali pa brezbožni plenilec »v nasprotju z Gospodom«?
O: Verjetno je najboljši prevod hebrejske besede »paniym« v tem primeru »pred«. Podobno kot angleška beseda »before« se »paniym« uporablja v številnih kontekstih. Na primer, vodja bi lahko stal pred zbrano občestvo v Jozue 20:6,9, Izrael je bil poražen pred Filistinci v 1. Samuelovi knjigi 4:2, Izrael pa je pobegnil pred Filistinci v 1. Samuelovi knjigi 4:17.
V tem primeru »paniym« verjetno pomeni nebožanski opis, kot v smislu »bojevanje pred«. Ime Nimrod je povezano s hebrejsko besedo »marad«, ki pomeni »upirati se« ali »upirali se bomo«. Po stolpu v Babilonu je Nimrod v nasprotju z Gospodom zgradil mesto Babilon.
Dejstvo, da je bil Nimrod »močan lovec pred Gospodom«, ima za Nimroda negativno, nebožansko konotacijo.
V: Kateri etnični skupini je v 1 Mz 10,9 točno pripadal Nimrod/Nimrud?
O: Obstajajo tri možnosti.
Asirija se v Miha 5,6 imenuje dežela Nimrud, mesto Kalah se prav tako imenuje Nimrud, babilonsko mesto Borsipa pa se imenuje tudi Birs Nimrud.
Potomec Kasitov iz Kiša, ki so živeli v Mezopotamiji in vladali Babilonu okoli leta 3200 pr. n. št., v 1. Mojzesovi knjigi 10,8 pa je zapisano, da je bil Kuš oče Nimroda. Nin-Maradda je nesemitsko ime mesta jugozahodno od Kiša, kot navaja Ungerjev biblijski slovar na str. 794. To stališče je skladno tudi s prvim stališčem.
Ubaidci so bili zelo zgodnji (okoli 3800–3500 pr. n. št.) nesemitski prebivalci Sumerije in Mezopotamije, ki so živeli pred Sumerci, ki so prišli z juga. Prva Mojzesova knjiga 10,8–10 navaja, da je bil Nimrod najprej v Babiloniji, nato pa se je odpravil na sever v Asirijo. O Ubaidčanih vemo zelo malo, vendar bi lahko bili zaradi povezave s Hamom sorodni temnopoltih prebivalcem Harappe v Indiji. Več o tem stališču si oglejte v Wycliffeovem biblijskem slovarju, str. 1207–1208.
V: V 1. Mojzesovi knjigi 10,14, od kod izvira izraz »Palestina«?
O: Z gotovostjo ne vemo, vendar se zdi verjetno, da izhaja iz dežele Filistije.
Grški zgodovinar Herodot (okoli 484–okoli 425 pr. n. št.): »Feničani in Sirci iz Palestine sami priznavajo, da so se navade naučili od Egipčanov; Sirci pa … pravijo, da so jo pred kratkim prevzeli od Kolhijcev. To so edini narodi, ki izvajajo obrezovanje, in jasno je, da vsi pri tem posnemajo Egipčane.« Zgodovina, knjiga 2 (Euterpe), poglavje 104, str. 69
Grški filozof Aristotel (384–322 pr. n. št.) Če pa, kot pravijo legende, v Palestini obstaja jezero, v katerem, če vanj vržeš privezanega človeka ali žival, ta plava in se ne potopi, bi to potrdilo, kar smo povedali. Pravijo, da je to jezero tako grenko in slano, da v njem ne živijo ribe, in da se oblačila, če jih namočiš vanj in jih pretreseš, očistijo. Meteorologija II.3
Filon iz Aleksandrije (20 pr. n. št. do 50 n. št.) piše: »Poleg tega tudi Palestina in Sirija nista brez vzorne modrosti in kreposti.« Vsak dober človek je svoboden, poglavje XII (75), str. 689
Rimski geograf Strabon (23 n. št.) obravnava izhod Judov iz Egipta v Palestino, o katerem je slišal od Judov v Aleksandriji.
Jožef Flavij (okoli 100 n. št.): »Kar zadeva to, kar se je zgodilo Judom, tako v Egiptu kot v Siriji in v Palestini, ter kaj smo prestali zaradi Asircev in Babiloncev, ...« *Antiquities of the Jews*, knjiga 20, poglavje 11, str. 426
Poleg tega se na Palestino sklicuje deset prednicejskih krščanskih pisateljev (vsi po letu 135 n. št.). To so Justin Mučenik, Teofil iz Cezareje (v naslovu pisma), Klement Aleksandrijski, Tertulijan, Hipolit, Origen, Julij Afričan, Dionizij Aleksandrijski, Gregor Čudežnik in Pamfil.
Ko je rimski cesar Hadrijan zatrl drugi Bar-Kohbov upor v letih 132–135 n. št., je Jude izgnal iz dežele in ozemlje preimenoval v Sirijo-Palestino (Chris J. Seeman, »Judea«, Dictionary of NT Background [Downers Grove, IL: InterVarsity Press, 2000], 624).
V: Ali naj bi se v 1 Mz 10,22 in 1 Mz 22,21 Aram rodil dvakrat, kot trdi skeptični Asimovov vodnik po Svetem pismu na str. 88?
O: Ne, vendar obstajata dve možni razlagi:
Več oseb: V Svetem pismu ni bilo le dveh, ampak tri osebe z imenom Aram.
1. Prva Mojzesova knjiga 10,22 pravi, da je bil Aram Sirijec potomec Sema. (V hebrejščini se beseda za »sin« in »potomec« ne razlikujeta, prav tako kot se beseda za »oče« in »prednik« ne razlikujeta.)
2. Prva Mojzesova knjiga 22:21 omenja Arama, ki je bil potomec Kemuela (Abrahamovega nečaka), ki je bil iz Nahorja, ki je bil iz Teraha, ki je bil potomec Sema.
3. Šele veliko kasneje, v 1. knjigi Kronik 7:34, se pojavi Aram, sin Šamerja iz plemena Ašer.
Tudi v »Wycliffe Bible Dictionary« (str. 122) in »The New International Dictionary of the Bible« (str. 74) so omenjene tri osebe.
Ena oseba: Upoštevajte, da sta oba Arama v 1. Mojzesovi knjigi 10,22 in 22,21 potomca Sema. Torej bi lahko v resnici šlo za eno osebo, saj Tabela narodov omenja Sema kot prednika Arama.
V: Ali so imeli ljudje v 1. Mojzesovi knjigi 11 tako »nizko« predstavo o nebesih, da so poskušali zgraditi Babilonski stolp, ki bi segal do njih?
O: To ni bilo mnenje Mojzesa, ampak ljudi, ki so gradili stolp. 1. Mojzesova knjiga 11 brez odobravanja navaja nekatere neumne zamisli ljudi. Seveda pa je tisto, kar je za množice neumna zamisel, za duhovnike lahko premeteno, da bi zagotovili, da jih ljudje spoštujejo.
Študijska biblija NIV na str. 23 navaja druge piramide/zigurate, ki so jih arheologi odkrili in imajo podobne domišljave nazive.
Larsa: Hiša povezave med nebom in zemljo
Borsippa: Hiša sedmih vodnikov nebes in zemlje
Ashur: Hiša gore vesolja
Babilon: Hiša temeljne platforme nebes in zemlje
V babilonskem eposu Enuma Elish VI, vrstice 55–64, je zapisano, da so Babilon zgradili bogovi v nebesih kot nebeško mesto. Babili pomeni »Božja vrata«.
V: Kaj je bilo v 11. poglavju Geneze grešnega pri gradnji Babilonskega stolpa?
O: Ni šlo za samo gradnjo stavbe, ampak za aroganten motiv, da so (neumno) mislili, da lahko sami vzpenjajo v nebesa. V središču večine malikovanja je prepričanje, da naj bi bili ljudje verni, kakor hočejo, na »svoj način«, namesto da bi iskali edinega pravega Boga. Zdi se, da Božja reakcija ni kaznovanje, ampak preprečevanje, da bi storili še več zla. Modri starši ne želijo, da bi njihovi otroci popolnoma ignorirali zakon in njihove lastne zapovedi, in tudi Bog ne želi, da bi to počeli ljudje, ki jih je ustvaril.
V: Kaj v 1. Mojzesovi knjigi 11 vemo o sumerskem jeziku?
O: Sumerski jezik se je zapisoval v klinopisu in ni indoevropski jezik. Ima nekaj podobnosti s turščino, madžarščino in nekaterimi jeziki Kavkaza. Učenjaki danes znajo brati sumerski jezik in vedo, kako so se besede izgovarjale. V sumerskem jeziku ni bilo glasov f, i, j, th, mehkega ch, v, w ali preglasa. Imeli so glas »ng« (kot v kantonščini in vietnamščini) in na koncu besed niso imeli sklanjatev, kot jih ima večina indoevropskih jezikov. Obstajalo je tudi več sumerskih narečij. Tako kot so obstajale stare različice angleščine in kitajščine, so obstajala štiri obdobja sumerščine: arhaično, klasično, novo in postsumersko. Abraham je živel v času, ko so govorili »novo sumerščino«.
Hebrejščina vsebuje nekaj sumerskih izposojenk, ki so prišle prek akkadščine. Podobno kot sumerščina tudi hebrejščina ni imela glasu »j«.
V: Ali je bil 11. poglavje Geneze v napačnem zaporedju?
O: Ne, nič ne kaže na to, da bi bil v neskladju s časovnim zaporedjem. Pomislite. Če bi bilo iztrebljeno vse človeštvo razen osmih ljudi, ki so bili med seboj v krvnem ali zakonskem sorodstvu, je zelo verjetno, da so vsi govorili isti jezik. Vendar bi ljudje nekje na tej poti začeli govoriti različne jezike, in to bi se zgodilo približno takrat, ko bi postali geografsko izolirani. Zanimiva stranska opomba: nereligiozni jezikoslovci menijo, da lahko vse indoevropske jezike (od keltskih jezikov prek nemščine in grščine do celo sanskrta) izsledijo do skupnega izvora, za katerega menijo, da se je govoril v Ukrajini okoli leta 4000 pr. n. št.
V: Zakaj je v 1. Mojzesovi knjigi 11,1–9 navedeno, da je pred Babilonom obstajal en jezik, če pa 1. Mojzesova knjiga 10,5, 20 in 31 pravi, da je po potopu nastalo veliko jezikov?
O: Oboje drži, saj 1. Mojzesova knjiga 10 opisuje, kako so se plemena razširila tako pred kot po zgraditvi Babilonskega stolpa. Pri odgovoru je treba upoštevati tri točke.
1. Mz 10,5 navaja, da opisuje, kako so se »morska ljudstva razdelila po svojih ozemljih«. To razširjanje se je zgodilo po zgraditvi Babila.
Tudi 1. Mojzesova knjiga 10,20 navaja, da se nanaša na ozemlja sinov Hama, in preselitev Hamitov na njihova ozemlja bi se zgodila po zgraditvi stolpa v Babilonu.
1. Mojzesova knjiga 10:31 je skoraj identična 1. Mojzesovi knjigi 10:20, razen da se nanaša na sinove Sema.
V: V 1. Mojzesovi knjigi 11:5 in 18:21, ker je Bog povsod, kako je »Gospod prišel dol, da bi si ogledal mesto...«?
O: To je izraz, ki pomeni, da je Bog temu mestu posvetil posebno pozornost.
V: Ali so bila, kolikor vemo, zgodnja verovanja v 1. Mojzesovi knjigi 11:7 vedno politeistična, monoteizem pa je bil poznejši razvoj, kot trdi skeptični Asimovov vodnik po Svetem pismu na str. 18?
O: Ne. Kolikor nam je znano iz zgodovine, je bila zgodnja kitajska religija monoteistična, prav tako kot nekatere druge kulture jugovzhodne Azije. Zgodnje kitajsko ime za tega monoteističnega Boga je bilo Shang-di, ki se danes v kitajskih Biblijah uporablja za Boga.
V: Ali je bila v 1. Mojzesovi knjigi 11,7–9 zmeda jezikov pri Babilonskem stolpu prevzeta iz grške zgodbe o Aloadih?
O: Origen (230–254 n. št.) je to preučil v delu »Origen proti Celsusu«, knjiga 4, poglavje 21, str. 505, in ugotovil, da to ni mogoče, ker:
a) Njemu (ali nam) ni znan noben Grk, ki bi o tem slišal že pred Homerjem.
b) Homer je živel stoletja po Mojzesu.
Mimogrede, o tem, kdaj je Homer živel, obstajajo nasprotujoči si podatki. Starogrški zgodovinar Aristarh navaja leto 1044 pr. n. št., avtoritativni viri v delu Filostrata navajajo leto 1159 pr. n. št., psevdo-Herodot pa v delu »Življenje Homera« navaja leto 1102 pr. n. št. V nasprotju s tem je zgodovinar Teopomp trdil, da je Homer živel šele leta 685 pr. n. št. Herodot pa pravi, da ni bilo prej kot okoli leta 730 pr. n. št. Izhod iz Egipta se je zgodil okoli leta 1447 pr. n. št.
Tudi Teofil v delu »Pismo Autoliku« (168–181/188 n. št.), knjiga 3, poglavje 20, str. 117, poudarja, da »je dokazano, da so Mojzes in njegovi privrženci živeli 900 ali celo 1000 let pred trojansko vojno«. Vendar pa je trojanska vojna dejansko potekala približno 250 let kasneje, ne pa 900 do 1000 let kasneje.
Sklep: Ali so Grki to zgodbo prevzeli od starejših Hebrejcev, ali so jo prevzeli od nekoga drugega zunaj Grčije, ali pa grški in svetopisemski zapisi temeljijo na istem dogodku.
V: Ali je v 1. Mojzesovi knjigi 11,9 napačno, da se ime »Babel« izpeljuje iz hebrejske besede balal, ki pomeni »mešano, zmedeno ali zbegano«, ker v babilonskem jeziku Bab-ilu pomeni »Božja vrata«, kot navaja skeptični Asimovov vodnik po Svetem pismu na str. 55?
O: Ne. Asimov predpostavlja, da je Babel na mestu mesta Babilon. Sveto pismo ne pravi, da so Babilonci ali Sumerci trdili, da je bilo tako zato, ker so bili jeziki pomešani, zmedeni ali zmešani. Nasprotno, Prva Mojzesova knjiga pravi, da kjerkoli je bil Babel, so ga ljudje kasneje (vključno s Hebrejci, ki so brali Prvo Mojzesovo knjigo) lahko imenovali Babel, ker so bili tam jeziki zmedeni.
V: Koliko let je bil Sem star, ko je prišla potop, kot piše v 1. Mojzesovi knjigi 11,10?
O: Tukaj je, kar lahko ugotovimo iz svetih spisov, in nato zaključek:
Prva Mojzesova knjiga 11,10 pravi, da je bil Sem dve leti po potopu star 100 let.
V 1. Mojzesovi knjigi 5:32 je zapisano, da so se Ham, Sem in Jafet rodili, ko je bil Noe star 500 let.
V 1. Mojzesovi knjigi 7,6 piše, da je bil Noe star 600 let, ko je potop prišel na zemljo.
Nič v Svetem pismu ne kaže, da so bili Ham, Sem in Jafet trojčki. 1. Mojzesova knjiga 5:32 navaja okroglo število; trije so se rodili, verjetno eden po eden, ko je bil Noe star približno 500–600 let.
V: Ali v 1. Mojzesovi knjigi 11,18–24 obstaja kakšen zunajbiblijski zapis o Reu, Serugu in Nahoru?
O: Nihče ne more pričakovati, da imamo neodvisen zapis o vsakem posamezniku. Vendar pa v tem primeru verjetno imamo neodvisen zapis. Asirske kronike navajajo vasi v današnji Siriji z imeni Paligg, Reu, Sarugi in Nakhur. Tudi zapisi iz Marija omenjajo Nakhurja.
V: Kakšen je v 1 Mz 11,27 in 1 Mz 17,5 izvor imen »Abram« in »Abraham«?
O: Izvor imena je negotov. Gre za zahodnosemitsko ime, ki verjetno pomeni »oče je poveličan« ali »poveličani oče«. Na ohranjenih tablicah iz mesta Mari (2800–1760 pr. n. št.) se pojavljajo imena Noe, Abram, Laban in Jakob. Ime »Abraham« pomeni »oče množic« ali »oče množice«.
V: Kako v 1. Mojzesovi knjigi 11,27 in 17,5 imena, vzdevki in nazivi subtilno vplivajo na ljudi?
O: Ti lahko storijo vsaj osem stvari:
Obveščajo in tujcu dajejo prvi vtis o delu ali pomembnosti osebe. V enem podjetju, v katerem sem delal, je imela večina ljudi, in vsi, ki so imeli precej izkušenj, naziv »podpredsednik«.
Prepričajo ljudi, da ste sposobni opravljati delo. Zakaj bi za delo najeli nekoga z magisterijem, če bi lahko imeli nekoga z doktoratom? Zanimivo je, da je bil med vsemi osvajalci v zgodovini »Viljem Osvajalec« eden redkih, ki so dobili ta vzdevek. Medtem ko je osvajal Anglijo, Škotsko in kasneje Irsko, je bilo tolikokrat na nitki, ali bo njegova vojska zmagala ali pa bo popolnoma uničena.
Spomnimo sebe in druge, kdo točno smo.
Drugim, ki nas že poznajo, pojasnimo, kakšna je naša primarna identiteta.
Pred drugimi skrivajmo, kaj točno počnemo. Pomislimo na »svetovalca« organizacije Planned Parenthood ali na dedna zdravstvena sodišča in zakon o zakonskem zdravju nacistov.
Ponižujmo druge tako, da napačno izgovorimo njihovo ime ali jim damo ponižujoč vzdevek. Krvava Marija ali Marija I. (1516–1558) je bila hči Henrika VIII. in katoliška kraljica Anglije. Potem ko so jo nekateri protestanti poskušali umoriti, je na grmadi sežgala 280 protestantov ter poskušala ubiti ali izgnati še več. Po njeni smrti zaradi bolezni je bila večina katoličanov v Angliji izgnana ali ubita.
Bodite za smeh, kot je bil Robin Hoodov prijatelj »Little John« ali nogometaš ekipe Chicago Bears »Refrigerator Perry« (nanj se je bilo težko zaleteti, kot bi se zaleteli v hladilnik). Country pevec Johnny Cash je imel zanimivo balado z naslovom »A Boy Named Sue«.
Okrepite druge v njihovih lastnih očeh ali v očeh drugih. Pomislite na Aleksandra Velikega, Alfreda Velikega, Otona Velikega, Sulejmana Veličastnega ali Ivana Velikega (ki so ga sovražniki imenovali Ivan Grozni). Po drugi strani pa bi lahko poudarili njihovo krutost. Romuni so skušali prepričati muslimane, naj ne poskušajo vdreti v Romunijo, ker se je njihov kralj imenoval Vlad Tepes. Bil je tudi turški vladar Selim Grozni, ki je pomoril veliko »alavitov«.
Včasih kitajska mati svojemu zadnjemu otroku da vzdevek »duo duo«, kar pomeni »več«. To lahko pomeni dodatno blagoslovljenje ali pa nenamerno, nezaželeno dodatno breme.
V: Ali 1 Mz 11,27 uči, da so se Abram, Nahor in Haran rodili v določenem vrstnem redu?
O: Čeprav nekateri napačno menijo, da seznam v Svetem pismu vedno nakazuje, kdo se je rodil prvi, to ni res. Na primer, v 1. Kroniki 3,15 je Zedekija naveden kot Josijev tretji sin, Šalum/Joahaz pa kot četrti. A ko je Jehoahaz leta 609 pr. n. št. postal kralj, je bil star 23 let, Zedekija pa le deset let. Drugi primer: Ham je omenjen pred Jafetom, vendar 1. Mojzesova knjiga 9,24 kaže, da je bil Ham mlajši. Če torej Sveto pismo navaja seznam, ne da bi navedlo, da so osebe navedene po vrstnem redu, ne smemo v Sveto pismo vnašati tistega, česar tam ni.
V tem konkretnem primeru, ker je bil Abram star 75 let, ko je po Terahovi smrti zapustil Haran (1. Mojzesova knjiga 12:4), Terah pa je umrl star 205 let (1. Mojzesova knjiga 11:32), Abram ni bil sin, rojen, ko je bil Terah star 70 let. Abram se je rodil šele, ko je bil Terah star vsaj 130 let.
V: Ali je bil Abram v 1. Mojzesovi knjigi 11,28 iz mesta Ur ali iz mesta Haran, kot navaja 1. Mojzesova knjiga 24,4?
O: Abram je bil po rodu iz Ura Kaldejcev v južni Mezopotamiji, vendar sta se Abram in njegovi sorodniki, preden sta prišla v Kanaan, najprej naselila v mestecu Haran v današnji Siriji.
V: Zakaj 1. Mojzesova knjiga 11,28 omenja Ur Kaldejcev, saj je bil Ur sumersko mesto?
O: To nam daje namig o tem, kdaj je bilo to napisano. Kaldejci in Sumerci v Iraku so se v Mojzesovem času asimilirali, zato je Mojzes omenil deželo današnjega Iraka, kot je bila znana v Mojzesovem času. Poleg tega dokumenti iz Ebla omenjajo mesto imenovano Uru, ki je bilo v Padan Aramu (današnja Sirija). Da bi se izognili morebitni zmedi, namesto da bi bilo zapisano le »Ur«, je bilo zapisano »Ur Kaldejcev«.
V: Ali bi Abraham v 1. Mojzesovi knjigi 11,28 lahko odšel iz drugega mesta z imenom Ur?
O: Ne. V bližini Harana je bilo mesto imenovano Ur/Urfa (današnja Edesa), v severovzhodni Anatoliji/Armeniji je bilo hetitsko mesto imenovano Ura, v bližini Tarsusa pa je bilo hetitsko pristanišče, prav tako imenovano Ura. Vendar so ta mesta prvič omenjena šele 500 let po Abrahamu.
V: Kaj vemo o mezopotamskem mestu Ur iz 1. Mojzesove knjige 11,28 poleg tega, kar piše v Svetem pismu?
O: O Urju vemo veliko, zahvaljujoč obsežnim izkopavanjem. Mesto je bilo takrat verjetno največje na svetu, s prebivalstvom, ocenjenim na 180.000, 200.000 ali 300.000. Imelo je ovalno obliko, nasip pa je bil dolg 3000 ft in širok 800 feet. Imelo je tristopenjski zigurat, ki se je dvigal 70 feet nad ravnino. Obzidje je bilo visoko trideset feet. Bilo je bogato mesto s spektakularnimi umetniškimi deli. Prebivalci Ura so bili razmeroma izobraženi, o čemer priča matematični tekst, ki prikazuje kubične korene.
Geografija: Ur je imel na eni strani reko Evfrat, na drugih straneh pa kanale. Tla so bila nekoliko alkalna, a z namakanjem odlična za pšenico in ječmen. V rekah Tigris in Evfrat je bilo okoli 50 vrst rib. V okolici ni bilo dreves, zato so les uvažali iz 400 milj oddaljenih krajev.
Civilizacija: Približno 40 % vsega žita so porabili za proizvodnjo piva. Odkrili so namizno igro. Imeli so eno- in dvonadstropne hiše iz blata ter neasfaltirane ulice. Pogosto je bila pod hišo družinska grobnica.
Literatura: Prvo sumersko pisanje sega v leto okoli 3.200 pr. n. št., 1.200 let pred Abrahamom. V Urju, Ummi, Lagashu, Puzrish-Daganu in Nippuru je bilo najdenih 100.000 tablic.
Znanost: Najdena je bila matematična tabličica s kubičnimi koreni. Niso imeli decimalnega sistema, ampak so namesto tega uporabljali števila 1, 10, 60, 600, 3600, 36.000 itd. Spomin na to je dejstvo, da krog delimo na 360 stopinj. Njihov koledar je imel 360 dni, ukvarjali pa so se tudi z astrologijo. Glavni zigurat je bil zelo dobro zgrajen.
Svetišča: Glavni zigurat je bil posvečen bogu Lune (ne boginji) z imenom Nanna/Nannar v sumerščini ter Sin v akkadščini/semitskih jezikih. Glavni zigurat je imel tri stopnje. Najnižjo, velikosti 210 x 140 x 20 čevljev, sta zgradila Ur-Nammu in Dungi. Ur-Nammu je živel v času Abrahama. Nabonid (okoli 560 pr. n. št.) je zgradil drugo stopnjo, tretjo stopnjo pa je predstavljala majhna stavba. Tam so bili templji, posvečeni E-num-mahu, Nirgalu/Ningalu (Nannovi ženi) ter svetišče Nannarju.
Zgodovina: Prva dinastija v Uru (2600–2500 pr. n. št.) je imela kralja po imenu Mesanepada in Aanepada. Gutijci so osvojili Ur in ga vladali od 2150 do 2070 pr. n. št., dokler jih ni Ur-Nammu izgnal in ustanovil tretjo dinastijo v Uru. Prebivalci Ura so približno 50 let kasneje oplenili Suso, elamsko prestolnico. Abraham je zapustil Ur pred letom 2000 pr. n. št., ko je Ur morda veljal za eno najvarnejših mest za življenje. Leta 2004 pr. n. št. (nekateri pravijo, da leta 1950 pr. n. št.) so Elamiti oplenili Ur, mesto pa ni nikoli več ponovno pridobilo svojega nekdanjega pomena. Torej, če bi Abraham ne ubogal Boga in ostal v Uru, bi bili verjetno bodisi on sam bodisi njegovi potomci zasužnjeni ali ubiti.
V: Ali je v 1 Mz 11,31 Abram odšel v Kanaan iz Ura ali iz Harana, kot pravi 1 Mz 12,5?
O: V 1. Mojzesovi knjigi 12 ni navedeno, da je bil Abram v Haranu, ko ga je Bog poklical. Ni omenjeno, da bi bil 1. Mojzesova knjiga 11:31 časovno pred 1. Mojzesovo knjigo 12. Mnoge sodobne biografije so strogo kronološke, vendar to ni obvezno, prav tako pa v Stari zavezi in evangelijih pogosto ni bilo strogo kronološkega zaporedja. Prepričani smo lahko le, da je bil namen kronološki red, kadar avtor izrecno navaja, da gre za kronološki red. V 1. Mojzesovi knjigi 24,4 v hebrejščini ni zapisano »dežela mojega rojstva«, ampak »moja dežela«, kar pomeni kraj, kjer je Abram nekaj časa živel in kjer so še vedno živeli njegovi najbližji sorodniki.
V: Zakaj je v 1. Mojzesovi knjigi 12:1, 28:10–15; 32:22–32 Bog izbral Jude namesto Kitajcev ali koga drugega?
O: Najprej, Bog ima pravico izbrati kogar koli želi. Tukaj Bog ni izbral naroda, ampak enega človeka: Abrahama. Kasneje sta bila zaveza in potomstvo pripisana Izaku v 1. Mojzesovi knjigi 17,21 in 21,12. Kasneje je bil izbran Jakob v 1. Mojzesovi knjigi 28,10–15. Abraham je bil pripravljen zapustiti svojo kulturo in mesto (Ur), ki je bilo takrat verjetno največje mesto (100.000 do 180.000 prebivalcev) in najbolj civilizirano mesto na svetu. Mnogi ljudje imajo neko željo, da bi delali tisto, kar je prav, toda le redki premožni možje bi bili pripravljeni žrtvovati svoje vezi s svojo kulturo in vero, da bi predvsem sledili Bogu, celo na kraj, ki ga niso poznali (Hebrejcem 11,8).
Danes Rimljanom 10,12 in Galatijcem 3,28 učita, da za Boga ni razlike med verniki, ki so Judje, in tistimi, ki niso Judje.
V: Ali obstaja v 1. Mojzesovi knjigi 12:1 kakšen dokaz zunaj Svetega pisma, da se je pravi Bog razodel še komu drugemu v Abrahamovem času ali prej?
O: Da. Najprej dve ozadni dejstvi iz Svetega pisma, nato pa odgovor.
B1. V 1. Mojzesovi knjigi 14,18–20 je bil Melkizedek kralj Salema in duhovnik Najvišjega Boga, ki ga je imenoval El Elyon. Vendar Melkizedeka ne bomo upoštevali, saj je omenjen le v Svetem pismu, poleg tega pa bi Melkizedek lahko bil predinkarnirana podoba Kristusa.
B2. V 1. Mojzesovi knjigi 24,50 so Abramovi sorodniki v Siriji (med Aramci) verovali v Gospoda.
Odgovor:
A1. Ugaritska besedila (iz kulture, ki je obstajala na območju današnje Sirije in Libanona) prav tako omenjajo osebnega Boga z imenom »El« in so za Najvišjega Boga uporabljala izraz »El Elyon«, tako kot Melkizedek. Na žalost je v ugaritski kulturi prevladoval sinkretizem, zato so sčasoma častili »Ela« le kot enega od mnogih bogov.
A2. Na Kitajskem so pred prihodom budizma, ki se je pojavil kmalu po Kristusu, ter pred konfucianizmom in taoizmom, ki sta se pojavila nekaj sto let pred Kristusom, častili številne idole. Vendar so pred tem častili enega vrhovnega Boga, ki so ga imenovali Šang-di. Najzgodnejše pisne omembe Šang-dija na Kitajskem segajo v leto 2600 pr. n. št., kar je približno 400–500 let pred Abrahamom! Na žalost so med dinastijo Zhou, okoli leta 1000 pr. n. št., sklenili, da nihče razen cesarja ni dovolj dober, da bi častil Šang-dija, zato je čaščenje Šang-dija med ljudstvom izumrlo. Pred nekaj stoletji so se kristjani na Kitajskem močno razhajali v mnenjih o tem, ali naj kitajska Biblija vedno uporablja splošni izraz za božanstvo »Shen« ali naj uporablja tudi starodavno besedo »Shang-di«. Prevladala je slednja stranka, zato kitajske Biblije uporabljajo tako »Shang-di« kot tudi »Shen«.
Kitajski cesar je častil Šang-dija tako, da je med »mejnim žrtvovanjem« na belem marmornem oltarju žrtvoval bika, kar je Konfucij zabeležil v Shu Jing (Knjigi zgodovine), kjer je zapisal, da je to prakticiral cesar Šun (2256–2205 pr. n. št.). Ta obred se je končal leta 1911 n. št. Tukaj je del besedila, ki so ga izgovarjali med žrtvovanjem:
»V davnih časih, na začetku, je vladal velik kaos, brez oblike in v temi. Pet elementov [planetov] se še ni začelo vrteti, niti sonce in luna še nista zasijala. Ti, o duhovni vladar, si najprej ločil grobe dele od čistejših. Ustvaril si nebo. Ustvaril si zemljo. Ustvaril si človeka. Vse stvari s svojo reproduktivno močjo so dobile svoje bivanje.« Za več informacij o Šang-diju si oglejte članek Ethel Nelson v reviji Creation ex Nihilo, letnik 20, št. 3, junij–avgust 1998, str. 50–53.
Korejci imajo podobno starodavno tradicijo o Šang-diju, ki ga imenujejo Hananim. Starodavna korejska tradicija o Tan-gunu pravi, da je imel Hananim sina, ki si je želel živeti med ljudmi. Več o Šang-diju, Hananimu in drugih zgodnjih razodetjih, ki so očitno izvirala od pravega Boga, lahko preberete v knjigi Eternity in Their Hearts.
V: Kako je Bog v 1 Mz 12,1–3,7 izpolnil svoje obljube Abrahamu?
O: Bog jih je izpolnil brezpogojno, ne glede na to, kaj je storil Abraham.
Bog je iz Abrahama ustvaril veliko narod. Pravzaprav je bil Abraham prednik tako Izraelcev kot tudi mnogih Arabcev. (1. Mojzesova knjiga 12:2)
Bog je blagoslovil Abrahama. Abraham je živel in umrl kot zelo premožen človek ter imel številne potomce. (1. Mojzesova knjiga 12:2)
Bog je poveličal Abrahamovo ime. Njegovo ime je visoko cenjeno povsod, kjer živijo kristjani, Judje in muslimani. (Prva Mojzesova knjiga 12:2)
Bog bo blagoslovil tiste, ki blagoslovijo Abrahama, in preklel tiste, ki preklinjajo Abrahama. Države, ki so sprejele Jude, so doživele veliko blagoslov, tiste pa, ki so jih preklinjale, kot na primer nacistična Nemčija, so zelo trpele. (Prva Mojzesova knjiga 12:3)
Abrahamovi potomci so imeli v lasti deželo Palestino. (1. Mojzesova knjiga 12:7)
V: Ali v 1 Mz 12,1–5 Bog govori Abramu ali gre za ponovitev tega, kar je Bog rekel Abramu v 1 Mz 12,4b–9?
O: To ni ponovitev. V 1. Mojzesovi knjigi 12:1–4a je Bog Abramu ukazal, naj nekaj stori, ne da bi povedal, ali je Abram to storil ali ne. 1. Mojzesova knjiga 12:4b–9 nam pove, da je Abram storil, kar mu je Bog rekel, razen da je Abram s seboj vzel tudi Lota.
V: Ali bi Abraham v 1. Mojzesovi knjigi 12 lahko napisal tisto, kar mormoni obravnavajo kot svetopisemsko besedilo, imenovano Knjiga Abrahama?
O: Ne. Najprej nekaj ozadja o mormonski »Knjigi Abrahama« in pomenu te prevare, nato pa dokaz, da gre za prevaro. Ta vsebina je bila prevzeta iz prej napisanega gradiva o mormonizmu.
Ozadje:
Mormonska »Knjiga Abrahama« je del mormonskega svetega pisma »Bisera velike vrednosti«. Je podlaga za mormonsko doktrino proti črncem, ki je črncem preprečevala, da bi kdaj koli pridobili mormonsko duhovništvo. Doktrina proti črncem je bila spremenjena (s strani mormonskega boga?) leta 1978.
Mormonska »Knjiga Abrahama« je bila napisana na podlagi staroegipčanskih zvitkov, ki jih je Joseph Smith pridobil julija 1835 in za katere je trdil, da vsebujejo zapise Abrahama in Jožefa. Staroegipčanskega jezika ni poznal, saj ga je takrat le malo ljudi znalo brati. Razglasil je, da ga je Bog božansko navdihnil, da nekatere od teh zvitkov prevede v angleščino, in tako je nastala mormonska »Knjiga Abrahama«.
Nekoč se je mislilo, da so ti egipčanski zvitki izgubljeni in uničeni, vendar je bilo enajst od njih najdenih v Metropolitanskem muzeju v New Yorku in leta 1967 podarjenih mormonski cerkvi.
Pomen prevare:
Za Knjigo Mormona se je trdilo, da je prevedena iz istega jezika kot Knjiga Abrahama. Če Joseph Smith ni mogel prevesti ene, potem tudi druge ni prevajal, zato nobenemu od njegovih svetih spisov ni mogoče zaupati. Poleg tega, če je zvitek poganski svetopis o malikovskem bogu, bi bil Joseph Smith prerok, videc in razodevalec svojega vodnika, malika iz zvitka.
Joseph Smith je o prevajanju izjavil naslednje: »Prevod nekaterih starodavnih zapisov, ki so nam prišli v roke iz egipčanskih katakomb. – Abrahamova dela, napisana z njegovo lastno roko na papirusu.« Dragoceni biser, str. 29.
Dokaz o prevari:
Na tri načine vemo, da gre za egipčanske zvitke, ki jih je Joseph Smith poskušal prevajati.
1. Trije od štirih ročno napisanih izvirnih rokopisov »Knjige Abrahama« so imeli na robu egipčanske hieroglife. Od okoli osemdesetih egipčanskih hieroglifov na zvitku je bilo 20, 13 oziroma 10 hieroglifov zapisano na rokopisih št. 1, št. 2 in št. 3. Kjer so bile v zvitku vrzeli, so bili v treh rokopisih dodani 7, 6 oziroma 6 obnovljenih hieroglifov. Iz tega lahko z gotovostjo sklepamo, da je bil prav ta egipčanski zvitek tisti, ki ga je uporabljal Joseph.
2. Joseph je izumil slovnico egipčanskega jezika. Vezana knjiga s 34 stranmi, imenovana »Egipčanska abeceda in slovnica«, je še vedno v lasti Cerkve. Ta jezikovna knjiga prikazuje številne egipčanske hieroglife s svitka. V »Egipčanski abecedi in slovnici« je zelo podoben angleški »prevod« kot v Knjigi Abrahama. Nekateri to obravnavajo kot eno izmed najbolj obremenilnih dejstev proti navdihu, ki ga je Joseph trdil, da je imel.
3. Slike na začetku tako egipčanskega zvitka kot Smithove Knjige Abrahama so enake. Edina razlika je mesto, narisano s svinčnikom na egipčanski sliki, ki je bilo na mormonski sliki zapolnjeno. Ne le da so slike enako prepisane, ampak so tudi napisi na slikah št. 2 in št. 3, ki se nanašajo na egipčanske idole, prepisani v mormonsko svetopisemsko besedilo.
Dejanski prevod:
Smith je mislil, da prevaja te hieroglife. Preberite dejanski prevod dr. Klausa Baerja na naslednji strani. (Dialogue: A Journal of Mormon Thought: Jesen 1968, str. 119–120.)
»Oziris bo prenesen v Veliki bazen Khonsa – in prav tako Oziris Hor, opravičen, rojen Tikhebyt, opravičen – potem ko bodo njegove roke položene na srce in bo Dovoljenje za dihanje (ki ga je [Izida] izdelala in na katerem je napis znotraj in zunaj) zavito v kraljevsko platno in položeno pod njegovo levo roko blizu srca; preostali mumijski povoj naj bo ovit čez to. Človek, za katerega je bila ta knjiga prepisana, bo dihal večno, tako kot to počnejo basovi bogov.« (Basovi so duše.) Na str. 111 je dr. Baer navedel: »Joseph Smith je menil, da njegov papirus vsebuje Knjigo Abrahama.«
Smith je iz teh hieroglifov prevedel na tisoče angleških besed. Joseph je rekel, da je to pisanje Abrahama in beseda njegovega boga. V resnici je šlo za različico Knjige mrtvih – poganske egipčanske magične knjige, polne poganskih bogov in boginj, ki so jo pogosto pokopavali skupaj z mumijami.
Dr. Richard Parker z Univerze Brown je v osebnem pismu Marvinu Cowenu z dne 9. januarja 1968 zapisal: »5. Videla sem Joseph Smithovo knjigo Egipčanska abeceda in slovnica. Razlaga znakov, za katere se trdi, da so egipčanski, nima nobene podobnosti z pomenom, ki jim ga pripisujejo egiptologi.«
Pred petdesetimi leti je dr. A. B. Mercer dejal: »Kateri koli moj učenec, ki bi pokazal tako popolno neznanje o egipčanščini, kot ga kaže Smith, ne bi mogel pričakovati, da bo na izpitu iz egiptologije dobil več kot nič.« (Improvement Era, letnik 16, str. 615.) To velja še danes.
Dr. John A. Wilson je dejal: »... kar zadeva mene, vidim dele dveh ali morda treh različnih papirusov in vsak od njih izgleda kot tradicionalna Knjiga mrtvih.« (pismo z dne 5. januarja 1968.)
Podrobnosti o slikah
Oglejmo si zdaj tri slike v Knjigi Abrahama in spremljajoče napise iz enega od zvitkov ter iz 3. zvezka revije Times and Seasons.
Napisi in slike prikazujejo tipične egipčanske pogrebne prizore z egipčanskimi maliki. Joseph je poučeval, da te podobe predstavljajo Abrahama in Pravega Boga.
Faksimile št. 1:
Hor, opravičen sin nosilca istih nazivov.
Faksimile št. 2
Naj duša Ozirisa Šešonka živi
Jaz (Min) sem neprimerljiv bik v parjenju.
Naj ta grobnica nikoli ne bo oskrunjena.
Faksimile št. 3
O bogovi …, bogovi jam, bogovi juga, severa, zahoda in vzhoda, podarite blaginjo Osirisu Horju, ki je upravičen
Zaključek:
Smithov bog ga je prevaral. Joseph Smithov prevod je brez vrednosti. Če iščeš Gospoda, dragi mormon, te prosim, da zapustiš mormonsko cerkev, zavrneš Josephovo prevaro in izročiš svoje življenje Najvišjemu Bogu prek Jezusa Kristusa, Njegovega Sina.
V: Kako je lahko bil Abram v 1. Mojzesovi knjigi 12:4 star 75 let, ko je zapustil mesto Haran po Terahovi smrti? V 1. Mojzesovi knjigi 11:26 je navedeno, da je bil Terah star 70 let, ko je imel tri sinove; v Apostolskih delih 7:4 piše, da je Abram zapustil Haran po Terahovi smrti, Terah pa je umrl pri 205 letih (1. Mojzesova knjiga 11:32), torej bi bili njegovi trije sinovi stari 135 let.
O: Če Abram, Nahor in Haran niso bili trojčki (kar je malo verjetno), se 1. Mojzesova knjiga 11,26 nanaša na to, da je bil Terah star 70 let, ko je začel imeti otroke. Abram se ni rodil, dokler ni bil Terah star vsaj 130 let.
V: Ali so arheologi v skladu z 1. Mojzesovo knjigo 12,8 odkrili mesto Ai?
O: Ne. Niso našli ostankov majhnega mesta, za katerega se pravi, da je bilo popolnoma uničeno.
V: Ali v 1. Mojzesovi knjigi 12,10–19 obstajajo kakšni zunajbiblijski dokazi, da so ljudje iz Kanaana ali drugih delov Bližnjega vzhoda prišli v Egipt?
O: Da, obstajajo. Grobna slika v Beni Hasanu v Egiptu prikazuje »Azijce«. Grobnica št. 3, ki pripada Khnumhotepu, prikazuje 37 Semitov, ki prihajajo v Egipt zaradi trgovine. Imeli so črne lase, koničaste brade, dolge plašče, lokove in metalne palice. Wycliffeov slovar biblijske arheologije na str. 139 navaja, da je ta slika datirana v leto 1892 pr. n. št.
Prvi znani primeri uporabe abecede s strani Semitov v Egiptu segajo v leto 1800 pr. n. št. ali še prej severno od Luksorja. (Glej BAR, januar/februar 2000, str. 12)
Kamele na stenskih poslikavah v templju Hatšepsut blizu Teb se prav tako nanašajo na Abrahama.
V: Ali je v 1. Mojzesovi knjigi 12,10–19 Abraham v Egiptu rekel, da je njegova žena njegova sestra, ali je to storil Izak v Geraru v 1. Mojzesovi knjigi 26,2–11? (Nek liberalni kristjan je to izpostavil kot podvajanje, s čimer naj bi pokazal, da je 1. Mojzesovo knjigo napisalo več avtorjev.)
O: To ni podvajanje; gre za dva ločena dogodka. Izak je to slabo idejo verjetno dobil po zgledu svojega očeta.
V: Ali je v 1. Mojzesovi knjigi 12,10–20 in 20,1–18 Bog opravičil Abramovo laž?
O: Ne. Sveto pismo je iskreno zapisalo, vendar nikoli ni odobravalo Abramovega lažanja zaradi njegovega pomanjkanja vere v Božjo zaščito. Tudi veliki Božji možje še vedno grešijo, zato ne smemo obupati, ko grešimo.
Bog je blagoslovil Abrahama zaradi njegove vere, ne zato, ker bi bil brez greha, ampak kljub njegovemu grehu.
Samo Bog je popoln. Naš cilj je prizadevati si za popolnost, ki jo bomo dosegli šele v nebesih. Glej razpravo o 1. Mojzesovi knjigi 19,30–36.
V: V 1. Mojzesovi knjigi 12,16, kakšne druge dokaze imamo za kamele na Bližnjem vzhodu, zunaj Egipta, v tem časovnem obdobju?
O: Imamo vsaj štiri dokaze:
1. Sumerski tekst pravi: »O Dummuzi, daj mi kamelje mleko – kamelje mleko je sladko, kamelja smetana je sladka« (Oppenheim, A. (1960) Chicago Assyrian dictionary, zvezek 7)
2. Plaketa v Tell Asmarju v Iraku, iz obdobja 2500–2000 pr. n. št., prikazuje jezdeca na enogrbni kameli (Dostal, W. (1959) »Razvoj beduinskega življenja v Arabiji z vidika arheološkega gradiva.« V: A. Abdalla et al., Študije o zgodovini Arabije, zvezek 1, str. 16, 13)
3. Pečat iz Sirije iz 18. stoletja pr. n. št. prikazuje dve osebi, ki jahata dvogrbo kamelo (Porada, E. (1977) »Cilindrični pečat s kamelo v umetnostni galeriji Walters.« Journal of the Walters Art Gallery 36).
4. Sirski seznam iz 18. stoletja pr. n. št. omenja »eno [mero] kot krmo za kamelo« (Wiseman, D. (1950) »Ration Lists from Alalakh VII.« Journal of Cuneiform Studies 13).
Glej Stephen Caesar »Znanost, znanstveno raziskovanje in Sveto pismo – udomačene kamele v Prvi knjigi Mojzesovi« v Christian News, 6. avgust 2001, str. 17.
V: Ali je v 1 Mz 13,1–18 Lot izbral, kje bo živel Abraham, ali je Bog Abrahamu dal obljubljeno deželo, da bi tam živel?
O: Oboje. »Sočasnost« je doktrina, ki pravi, da Bog uporablja dogodke in ljudi, celo zablodele in zle ljudi, da izpolni svojo voljo in drži svoje obljube. Abram (Abraham) je Lotu dovolil, da izbere vzhodno ali zahodno stran Jordana, in Lot je izbral vzhodno stran. Medtem ko je Bog Abramu naročil, naj se preseli v to splošno območje, je hkrati tudi posebej načrtoval, da bo Abram dobil zahodno stran reke Jordan. Bog je uporabil Lotovo izbiro, da izpolni svojo voljo.
V: Kaj storite v 1. Mojzesovi knjigi 13,1–18, ko pride do nesoglasja med dvema osebama ali dvema stranema in ne vidite nobenega upanja za rešitev nesoglasja?
O: Najprej je dobro, da skupaj poskušata rešiti nesoglasje. Pomaga, če poskušate na situacijo pogledati z vidika druge osebe. Nato poskusite pomagati tudi njej, da na stvar pogleda z vašega vidika. Pokažite ji, kakšna je vaša najboljša alternativa, če ne dosežete sporazuma. Vprašajte jo, kaj bi storila, če bi bila na vašem mestu. Včasih, podobno kot pri »navlekanju niti skozi iglo«, obstaja pot, po kateri se lahko pomaknete vmes in vsaki strani daste večino tega, kar si želi.
Včasih kompromis ali rešitev nista mogoča. Včasih je ločitev najboljša rešitev, pri čemer je treba le ostati prijatelji. Ko se ločite, se ločite v najboljših možnih pogojih, po potrebi z odpuščanjem. Čeprav med Abrahamom in Lotom ni bilo nesoglasij, na enem območju ni bilo dovolj trave za obe čredi skupaj. Zato sta se morala ločiti; druge poti ni bilo.
Seveda je sprava boljša od ločitve. A da bi sprava uspela, morata biti obe strani, ne le ena, pripravljeni na spravo.
V: Kako sta bila ta dva moža v 1. Mojzesovi knjigi 13,8 in 29,15 brata?
O: V 1. Mojzesovi knjigi 13,8 Abram imenuje Lota svojega brata, medtem ko v 1. Mojzesovi knjigi 29,15 Laban imenuje Jakoba svojega brata. Sveto pismo navaja, da sta Abram in Laban izražala tako svoja tesna čustva kot tudi krvno sorodstvo, vendar v resnici nista bila brata.
Skeptični Asimovov vodnik po Svetem pismu (str. 819–820) v tem ne vidi nobenega problema, vendar dodaja, da je v teh primerih običajno navedeno dovolj rodovniškega gradiva, da poznamo natančen sorodstveni odnos. Pri Jezusovih bratih to ne velja, zato so bili verjetno biološki polbrati.
V: Ali je Lot v 1. Mojzesovi knjigi 13,12 postavil svoj šotor blizu Sodome ali je v 1. Mojzesovi knjigi 14,12 živel v Sodomi?
O: Najverjetneje velja oboje, v različnih časovnih obdobjih. Nomadski način življenja je pomenil, da se je bilo mogoče zlahka seliti. Lot je zagotovo imel šotor daleč od Sodome, preden se je ločil od Abramove skupine. Kasneje ga je zagotovo imel blizu Sodome in v okolici, ki jo je nadzorovala Sodoma (širša Sodoma). Nato je živel v Sodomi (bodisi v šotoru bodisi v hiši). Kasneje, v 1. Mojzesovi knjigi 19,3, je imel Lot hišo v Sodomi.
V: Kdo so ti kralji v 1. Mojzesovi knjigi 14,1–2?
O: To se je zgodilo okoli leta 2000 pr. n. št., zato ni presenetljivo, da nekaterih od teh vladarjev ne moremo najti. Vendar je bil Elam velika sila, ki je okoli leta 2004 pr. n. št. osvojila Abramovo mesto Ur. Šinar je beseda, ki so jo tako Stara zaveza kot Egipčani uporabljali za Babilonijo. Chederlaomer zveni podobno kot kudur (elamsko za »služabnik«) in Lagamar (elamska boginja). Cheder (= Kudur) je bil prvi del imena mnogih elamskih kraljev. Tidal se zdi povezan s hetitskim imenom Tudhaliya, pozneje pa je bilo vsaj pet hetitskih kraljev z imenom Tudhaliya. Mesta Si-da-mu (Sodoma) in I-ma-ar (Gomora) so omenjena v eblaških tablicah, napisnih med letoma 2400–2250 pr. n. št. O Ariochu iz Ellasarja nimamo zapisov, obstajajo pa neodvisni zgodovinski dokazi o kralju Ariochu iz Larse, pomembnega sumerskega mesta. Poleg tega je v knjigi *History of Israel* (str. 61) navedeno, da je ime Arriyuk(ki) ali Arriwuk(ki) znano tako v Mariju kot v Nuzi kot huritsko ime.
Po mnenju Johna Warwicka Montgomeryja v knjigi »Evidence for Faith« (Dokazi za vero), str. 157, so ljudje nekoč Amrafela enačili s Hammurabijem, vendar je to napačno. Prav tako navaja, da se ime Arioch raje uporablja kot Ariochu, saj je bilo Arioch takrat pogosto ime. Bilo je huritsko ime, prav tako ime kralja iz Marija (okoli leta 1750 pr. n. št.) ter se pojavlja na tablicah v mestu Nuzi (1500 pr. n. št.). Ker je bilo to pogosto ime, bi ga lahko imelo poljubno število kraljev iz poljubnega števila manjših provinc, ki so sodobnemu svetu neznane.
Če povzamemo, so se ta nenavadna imena uporabljala le v tem omejenem časovnem obdobju. Zelo malo verjetno je, da bi kdor koli zapisal ta imena, razen če bi imel natančno znanje o zgodovini tistega časa.
V: Kako je v 1 Mz 14,1–2 sploh mogoče, da so se med seboj bojevale »zveze« kraljev?
O: Pred padcem močne mestne države Ur leta 2004 pr. n. št. bi bilo zelo malo konfederacij kraljev. Tudi po vzponu Hamurabija v Stari Babiloniji okoli leta 1700 pr. n. št. bi bilo zelo malo konfederacij. Vendar pa Montgomery opozarja, da so bile konfederacije pogoste v obdobju med uničenjem Ura s strani Elamitov leta 2004 pr. n. št. in njihovim napadom na Babilon leta 1725 pr. n. št.
V Mojzesovem času nihče ne bi poskušal izmisliti verodostojno zveneče zgodbe o konfederacijah kraljev, saj so prevladovali monolitni imperiji. Če je nekdo omenjal takšne konfederacije, to kaže, da je imel natančno znanje o tem časovnem obdobju. Po knjigi Evidence for Faith, str. 157–164, pismo, najdeno v Mariju, omenja koalicije desetih, petnajstih in dvajsetih kraljev. Poleg tega je znanih vsaj še pet drugih konfederacij.
V: Ali v 1 Mz 14,1–17 obstajajo kakšni zunajbiblijski dokazi za Sodomo, Gomoro in druga mesta?
O: Da. Prej jih ni bilo, dokler arheologi niso odkrili eblaških tablic. V njih sta omenjena si-dam-mu (Sodoma) in sa-ba-i-im (Zeboiim). (Julius Africanus [200–245 n. št.] to imenuje Seboim.) I-ma-er je verjetno Gomora.
V: Kaj pomeni Ashteroth-Karnaim v 1 Mz 14,5?
A: Obstajata dve možnosti.
1. Morda bi lahko pomenilo Aštarto z dvema rogovoma, saj je bila ta boginja v Gezerju in Bet-Šanu upodobljena z dvema rogovoma.
2. Verjetneje pa pomeni mesto Aštarot, ki leži blizu Karnaima, da bi ga ločili od drugih mest, poimenovanih po tej boginji.
V: Kdo so Horiti v 1 Mz 14,5–6; 36,20 in 5 Mz 2,12.22?
O: Horiti so prišli iz današnje Armenije. Prvič so bili omenjeni v času Sargona iz Akada v 24. stoletju pr. n. št.
V: Kako so v 1 Mz 14,14 Abram in njegovi zavezniki, ki so šteli le 318 mož, lahko premagali invazijsko vojsko zveze štirih velikih kraljev?
O: Prva Mojzesova knjiga 14:15 nakazuje, da to ni bila odprta bitka. Verjetno je šlo za presenečenje v obliki nočnega napada konjenice na nepripravljeno vojsko. V puščavi je bilo malo konj, le redki ljudje vzhodno od Egipta pa so imeli kamele, razen Abrahama. Zato bi bil bliskovit napad konjenice iz puščave popolnoma nepričakovan. Drugič, Abraham je bil zaveznik treh drugih poglavarjev, njihova udeležba pri delitvi plena pa kaže, da so bili tudi oni del tega napada. Seveda je morda pomagal tudi Bog.
V: Kako se Abramov napad v 1. Mojzesovi knjigi 14,14 primerja z drugimi presenečenjskimi napadi v zgodovini?
O: Vojska se je očitno umaknila iz Dana v Damask, ki je oddaljen približno 40 milj (64 km), tako da je Abramova vojska osvojila »bojišče«. Pogledajmo presenečenjske napade, napade na večje vojske in nazadnje si to oglejmo tudi z vidika sovražnikov. Nekateri od teh podatkov so iz Enciklopedije Britannica.
Najprej si bomo ogledali presenečenjske napade.
V bitki pri San Jacintu leta 1836 so Sam Houston in 743 neizkušenih vojakov podnevi izvedli napad na 1.800 mehiških vojakov in zmagali.
V bitki pri Trentonu je Washington ponoči prečkal reko Delaware, s čimer je presenetil hessenske najemnike in ujel 1.000 izmed njih.
V Teutoburškem gozdu je German Arminius v presenečenjski bitki pokončal 14.000 izkušenih rimskih vojakov.
Poglejmo si zdaj zmage kljub veliki premoči nasprotnika.
V bitki pri Maratonu leta 490 pr. n. št. je 10.000 Grkov premagalo 20.000 Perzijcev.
V bitki pri Kannah leta 216 pr. n. št. je 56.000 Kartagincev (z učinkovito uporabljeno konjenico) premagalo 86.000 Rimljanov.
V bitki pri al-Qadissiyatu leta 636/7 n. št. je 30.000 muslimanov premagalo 120.000 Perzijcev.
Pri Farsalu leta 48 pr. n. št. sta Julij Cezar in 20.000 vojakov premagala Pompeja in 45.000 vojakov.
V Dorylaeumu leta 1097 je 70.000 križarjev premagalo 250.000 muslimanov in pri tem ubilo okoli 30.000 izmed njih. (Križarji so imeli oklep, a morda so ga imeli tudi Abramovi vojaki, medtem ko ga je napadalna vojska slekla.)
Tudi Aleksander Veliki proti Perzijcem, Julij Cezar proti Galcem in Helvetijcem, Belizar, Napoleon in drugi so premagali precej močnejše sile, čeprav v večjem obsegu. Za te vojske nimamo podatkov o številčnosti, razen tega, da je imel Julij Cezar le 10.000 mož, ko je vdrl v Britanijo.
Pogled iz perspektive sovražnika: Predstavljajte si, da ste elamski vojak, izbran za članstvo v elitni enoti, ki se odpravlja na daljno misijo, da bi kaznovala Sodomo. Veste, da je tik pred vašim šotorom veliko število sovražnikov, a so to ujetniki; neoboroženi in dobro varovani. Sredi noči vas zbudi konjeniška enota novega, neznanega sovražnika, ki se spusti nad vas in pobije vaše tovariše. Ne le to, če vam še odženejo živino ali osvobodijo in oborožijo ujetnike, ste obsojeni na propad. Storite razumno dejanje in pobegnete v nasprotno smer od napada, da se kasneje ponovno združite s svojimi tovariši.
Seveda je poleg vseh teh dejavnikov verjetno tudi Bog pomagal Abramovim enotam, da so povzročile paniko in razbile sovražnika. Še boljši primer Božje pomoči pri uspešnem presenečenjskem napadu najdeš v bitki med Gideonom in Midjanci v Sodnikih 7,6–25.
V: Kaj je zanimivega v strukturi 1. Mojzesove knjige 14,17–20?
O: Prva Mojzesova knjiga 14,17–20 opisuje skušnjavo zmage in srečanje z dvema kraljema. To je predstavljeno kot hiasmus, ki je pogost hebrejski pesniški prijem.
Kralj Sodome 14:17
- Kralj Salema se je srečal z Abrahamom 14:18
- - Kralj Salema je blagoslovil Abrahama 14:19–20
Kralj Sodome je Abrahamu ponudil plen 14:21
Za Abrahama bi bilo morda lažje zavrniti ponudbo kralja Sodome po Melkizedekovem blagoslovu.
V: Kako je v 1. Mojzesovi knjigi 14:18–19 Melkizedek, ki je bil verjetno preklet Kanaancan, sploh lahko blagoslovil Abrahama?
O: Melkizedek je v Svetem pismu skrivnostna oseba. Nekateri so menili, da je bil Melkizedek predinkarnirana podoba Kristusa. Drugi pravijo, da je bil Melkizedek pobožni mož (morda Kanaancan, morda pa tudi ne), ki je bil preprosto predobraz Kristusa. Tudi če bi bil Melkizedek Kanaancan, Bogu ni omejeno, da uči in posvečuje ljudi katere koli narodnosti.
Kot stranska opomba: judovska sekta v Kumranu je pripisovala velik pomen Melkizedeku kot nebeškemu odrešeniku, ki bo oznanil Božje odrešenje.
V: V 1 Mz 14,18, kako staro je mesto Jeruzalem?
O: Menimo, da je bilo ustanovljeno okoli leta 3000 pr. n. št. Zgodnje egipčanske kronike mesto imenujejo »Urusalim«, kar nakazuje, da del imena Jeruzalem, ki se glasi »salem«, sega vsaj tako daleč nazaj kot del »Jebus«.
V: Ali 1. Mojzesova knjiga 14,18 uči o »Melkizedekovem duhovništvu« ljudi, kot to učijo mormoni?
O: Ne. 1. Mojzesova knjiga 14 omenja le eno osebo po imenu Melkizedek. Hebrejcem 7:23–24 pravi, da je bil ta Melkizedek predobraz Jezusa. Nič v Svetem pismu ne nakazuje, da bi danes poleg Jezusa potrebovali še kakšne druge duhovnike.
V: Kaj točno je v 1. Mojzesovi knjigi 15 zaveza in v čem je bila zaveza med Bogom in Abrahamom nenavadna?
O: Zaveza je medsebojni dogovor med strankami; stranke so lahko enakovredne, kot na primer v trgovinskem sporazumu, ali pa gre za dogovor med visokim kraljem in nižjim vazalom. Poleg tega, da je šlo za zavezo med človekom in Bogom, je bila ta zaveza nenavadna, ker je bila enostranska obljuba s strani Boga; Abraham ni moral storiti ničesar.
V: Ali je Bog v 15. poglavju Geneze sklenil zavezo z Abramom ali šele v 17. poglavju, po rojstvu Izmaela? (Nek liberalni kristjan je to navedel kot dokaz, da je Genezo napisalo več avtorjev.)
O: Tako prvotna zaveza v 1. Mojzesovi knjigi 15 kot poznejša potrditev v 1. Mojzesovi knjigi 17 sta resnični. Morda je Bog desetletja kasneje, v 1. Mojzesovi knjigi 15, sklenil uradno zavezo z Abramom, skupaj z žrtvovanjem, in mu obljubil otroka. V 1. Mojzesovi knjigi 17,2, po rojstvu Izmaela, je Bog potrdil svojo zavezo z Abramom, znak tega pa je bil obred obrezovanja. Potrditev zaveze je bila tu bistvena, ker je Bog moral popraviti Abramovo razmišljanje. Abram je namreč napačno mislil, da se bodo obljube zaveze izpolnile prek Izmaela.
Drugi primer potrditve zaveze je, ko so Izraelci, potem ko jim je Bog dopustil poraz pri Ai, potrdili zavezo, ki so jo sklenili na gori Ebal v Jozue 8,30–35.
Včasih bi moral tudi kristjan, ki je že sklenil zavezo z Bogom, imeti čas za potrditev svoje zaveze.
Zanimivo je primerjati, da je Bog sklenil zavezo z Abrahamom in jo potrdil tik pred rojstvom Izaka. Kasneje je Bog obljubil, da bo poslal Mesija, in to potrdil s Janezom Krstnikom tik pred začetkom Jezusovega javnega delovanja.
V: Kaj je v 1. Mojzesovi knjigi 15,2 nenavadnega pri imenu Eliezer?
O: Morda nič, vendar »The Expositor’s Bible Commentary«, 2. zvezek, str. 131–132, pravi, da »komajda lahko gre za naključje«, da je vrednost črk imena Eliezer v hebrejščini 318, kar je enako številu bojevnikov, ki jih je imel Abraham v 1. Mojzesovi knjigi 14,14.
V: Ali je bilo v 1. Mojzesovi knjigi 15,2 običajno, da se za dediča določi nekdo, ki ni iz lastne krvne linije?
O: Ne vemo, kako pogosto se je to dogajalo, vendar Nuzi-tablice navajajo, da je v Uru lahko par posvojil sina, ki bi jima pomagal v starosti, v zameno pa bi sin postal dedič.
V: Ali je v 1. Mojzesovi knjigi 15,10 Abraham ravnal narobe, ker ni razpolovil ptic, kot uči lažni krščanski učitelj Rev. Moon v »Božjem načelu«, 5. izdaja, 1977, str. 269, 507?
O: Ne. Duhovniki po Levitiku 1,17 in 5,9 ptic nikoli niso smeli razpoloviti.
V: Ali so bili Izraelci v 1. Mojzesovi knjigi 15,13 v Egiptu 430 let ali so bili zatirani 400 let?
O: Oboje drži. Glej razpravo o Apostolskih delih 7:6, kjer je pojasnjeno, kako so Izraelci 30 let živeli v Egiptu, preden so bili 400 let v suženjstvu.
V: Kako je v 1. Mojzesovi knjigi 15:16 mogoče, da so bili Izraelci v suženjstvu le štiri generacije, če so bili v 1. Mojzesovi knjigi 15:13 v suženjstvu 400 let?
O: V 1. Mojzesovi knjigi 15,13 in 16 je bilo Abrahamu, ki je verjetno razumel generacijo kot 100 let, rečeno: 400 let, 4 generacije. Mojzes, na primer, je doživel 120 let.
V: Ali se je v 1 Mz 15,16 izhod iz Egipta zgodil v četrti generaciji ali v šesti, kot nakazujejo 1 Krn 2,1–9 in Mt 1,3–4?
O: Pri odgovoru je treba upoštevati dve točki.
1. Vse je odvisno od tega, kako dolgo štejemo eno generacijo. Abraham in Sara sta imela Izaka, ko sta bila stara 100 in 90 let. Bog je tu govoril z Abrahamom.
2. Hipotetično gledano ne bi bilo nobene napake, četudi bi Sveto pismo navedlo katero koli število, dokler bi isti odlomek ustrezno opredelil, kaj pomeni generacija. Dejansko so »štiri generacije« v 1. Mojzesovi knjigi 15,16 opredeljene kot suženjstvo, ki traja natanko »400 let«, kot je navedeno v 1. Mojzesovi knjigi 15,13.
V: Zakaj Sveto pismo v 1. Mojzesovi knjigi 15,17 in 19,23 trdi, da sonce »zahaja« in »vzhaja«?
O: To ti bom povedal po sončnem zahodu. Resno, tako kot mi uporabljamo pogoste idiome in sleng za izražanje, tudi Sveto pismo uporablja hebrejske in grške idiome.
V: Kaj je v 1. Mojzesovi knjigi 15,18 »egipčanska reka«?
O: Verjetno ne gre za reko Nil, ampak za majhen potok imenovan Wadi el-Arish, ki se nahaja v vzhodnem delu Sinajskega polotoka. Lahko gre bodisi za Wadi el-Arish bodisi za vzhodni rokav reke Nil.
V: Če je v 1. Mojzesovi knjigi 15,18 Bog Abramovim potomcem obljubil vso deželo do reke Evfrat, zakaj je niso prejeli?
O: Kraljestvi Davida in Salomona sta se raztezala vse do Evfrata. Prav tako bodo morda to zemljo dobili v prihodnjem tisočletju.
V: V 1 Mz 16,1 piše, da Abraham in Saraja nista imela otrok; kako je torej Abraham lahko imel še več otrok po Izaku? (to je vprašal musliman)
O: Prva Mojzesova knjiga 16,1 kaže, da je bila neplodna Saraja, ne pa Abraham. Abraham je imel še več otrok (z ženo Keturo), Saraja pa ne.
V: Ali je Abraham v 1. Mojzesovi knjigi 16,1–4 prešuštvoval s Hagar? (to vprašanje je postavil musliman)
O: Ne, Izmael ni bil plod prešuštva; ni bil nezakonski otrok. Pri odgovoru je treba upoštevati štiri točke.
Priležnice so bile zakonite: Poligamija je bila v Stari zavezi dovoljena, Sara pa je Hagar dala Abrahamu za priležnico. Torej je bilo to, kar je storil Abraham, »zakonito« tako v skladu s tem, kar mu je Bog razodel, kot tudi s kasnejšim Mojzesovim zakonom in takratnim mezopotamskim pravom.
Podobni primeri: Poleg tega to ni tako nenavadno, kot se morda zdi nekaterim sodobnim bralcem. Podobni primeri, ko je služabnica nadomeščala neplodno ženo, se nahajajo v zakonih Hamurabijevega zakonika, na Nuzi-tablah, Alalakh-tablah in Mari-tablah. Vendar pa, če je nekaj hkrati splošno uveljavljeno in »zakonito«, to še ne pomeni nujno, da je Bogu všeč. Prva Mojzesova knjiga 16,4–5 kaže, da je Sara kmalu obžalovala svoje dejanje.
Hagar je bila ponosna na svoj položaj: Hagar ni imela nobenih zadržkov, da bi postala Abramova žena. Pravzaprav je Hagar kasneje zasmehovala Sarajo (Prva Mojzesova knjiga 16:4,5). V Stari zavezi je bilo poročanje z ujetnico sicer sprejemljivo, vendar nikjer ni bil seks zunaj zakonske zveze upravičen kot kaj drugega kot grešna nemoralnost.
Nasprotno pa je muslimanom dovoljeno, da svoje ujetnike prisilijo v spolne odnose z njimi, čeprav z njimi niso poročeni. Glej Bukhari, zvezek 3, knjiga 46, poglavje 13, št. 717, 718, str. 431–432, str. 432; zvezek 9, knjiga 93, poglavje 18, št. 506, str. 372; Sahih Muslim 2:3371–3374; Abu Dawud, zvezek 2, št. 2150, 2167 za več informacij.
Sklepno lahko rečemo, da je Bog svet, da Abraham ni bil prešuštnik in da imajo kristjani višji standard svetosti, kot ga je imel Mohamed za svoje tovariše v hadithih.
V: V 1 Mz 16,1–4, na kakšne načine, ki jih poznate ali ki jih poznate iz zgodovine, so verniki šli na kompromis?
O: Ko je Konstantin postal cesar, se je zdelo, da se je na zemlji začela zlata doba krščanstva.
Abraham je dvakrat imenoval Saro svojo sestro (1. Mojzesova knjiga 12:11–20; 20:1–2)
Ahanova lepa babilonska obleka, 200 šekelov srebra in zlati klin (Jozue 7,20–23)
Kristus Petru: »Pojdi za menoj, Satan!« (Matej 16,23)
Judas za 30 srebrnikov. Morda zato, da bi prisilil tudi Jezusa k dejanju. (Matej 26:14–16)
Ananija in Safira sta prodala polje in trdila, da bosta ves denar darovala. (Apostolska dela 5:1–11)
Demas, ker je ljubil ta svet (2. Timotej 4,10)
Martin Luther in Judje
»Normalnost« suženjstva v Ameriki. 1/3 prebivalcev juga je bilo sužnjev. Proklamacija o osvoboditvi je osvobodila okoli 3 milijone sužnjev.
Del cerkve v Nemčiji in na celinski Kitajski je zaradi strahu šel na kompromis
Misijonarji C5: Trojica
V 1. Mojzesovi knjigi 25,1 se je poročil s Keturo. Njeni otroci, Midjanci, so bili kasneje trn v peti Izraelcem. Ko je Abraham umrl, sta ga pokopala Izak in Izmael, drugi sinovi pa se sploh niso pojavili.
Na nacionalni ravni
Na splošno se zdi, da so ljudje boljši v izpolnjevanju ukazov kot v spraševanju, ali je te ukaze sploh treba izpolniti.
Ameriški staroselci: Kršenje pogodb s Siouxi, ko je bilo leta 1874 v Črnih hribih odkrito zlato, z Nez Perce in drugimi.
Nez Perce v nasprotju s Pogodbo iz Walla Walla iz leta 1855, ki je plemenu dodelila 7,5 milijona akrov na njihovih predniških ozemljih ter pravico do lova in ribolova na ozemljih, odstopljenih vladi. Vendar je bilo kasneje odkrito zlato, belci pa so nezakonito ustanovili mesto Lewiston na ozemljih Nez Perce. Vojna z Nez Perce, junij–oktober 1877
Neukrepanje glede 1,5 milijona ubitih v armenskem genocidu, ki se je začel 5. junija 1915. Leta 1939 je Hitler to izgovoril, da je začel iztrebljati Jude.
Abortus: Koliko abortusov je bilo v ZDA od leta 1970? Pravilen odgovor je, da ne vemo, saj nekatere zvezne države podatkov niso posredovale. Vendar je bilo med letoma 1970 in 2012 opravljenih več kot 44 milijonov splavov. To je približno od 1/5 do ¼ vseh nosečnosti. V Kanadi je bilo med letoma 2007 in 2014 opravljenih 720.000 splavov. V Evropi je to približno 1/3 nosečnosti. Tudi v Aziji je število visoko.
V: Kaj se lahko iz 1 Mz 16,1–4 naučimo o tem, zakaj so drugi kristjani šli na kompromis?
O: Kompromis je pogosto posledica nekega spodbujevalnega dejavnika. To je lahko varnost, pohlep po denarju ali drugi slabi motivi. Kompromis lahko sklenemo in razžalimo Boga tudi iz dobrih motivov, kot je želja, da bi za naše sporočilo pridobili več ljudi.
V: Kako izgleda grešni kompromis v življenju kristjana v 1. Mojzesovi knjigi 16,1–4?
O: Kompromisi so lahko tako usodni kot tudi neopazni. Medtem ko ima žaba, ki jo vržemo v lonec vrele vode, dovolj razuma, da takoj skoči ven, bo žaba, ki jo vržemo v toplo vodo, ki se postopoma segreva do vrelišča, ostala tam, dokler se ne skuha do smrti.
Skušnjave za kompromis so kot umazanija ali pesek, ki vstopata v vaše življenje, in so neizogibne. Toda kaj storite s tem peskom? Ali dopustite, da vas okuži, ali pa dopustite, da se spremeni v biser in postane del večnega zaklada? Ko vas preganja skušnjava za kompromis, se veselte! Vaša zmaga nad njo je priložnost, da ugajate Gospodu in prejmete nagrade v nebesih.
V: V 1 Mz 16,1–4 kompromis sam po sebi ni slaba beseda; včasih je kompromis v redu. Kakšna je razlika med dobrim in slabim kompromisom?
O: Ni vsaka lažja pot slaba. Kompromis pogosto pomeni, da se strinjamo z nečim ali da nekaj storimo na način, ki ga običajno ne bi želeli, da bi pridobili sodelovanje nekoga drugega. Pri nemoralnih zadevah, v odnosih in pogosto tudi pri delu je kompromis dobra in potrebna stvar. V cerkvi je kompromis lahko dober pri stvareh, ki niso niti svetopisemske niti protisvetopisemske, na primer pri izbiri glasbe. Vendar, kadar kompromis izrecno vključuje početje stvari, ki so Bogu neugodne, ali zanikanje naše vere, je bolje izgubiti pogajanja, posel, odnos ali službo, kot pa se kompromitirati. Kompromis pa lahko implicitno vključuje tudi početje stvari, ki so Bogu neugodne. Kaj pa prostovoljno darovanje časa, denarja ali znanja v pomoč dobrodelni organizaciji, ki financira organizacijo »Planned Parenthood«? »Planned Parenthood« je velik izvajalec splavov.
V: Katere sile v našem današnjem življenju, kot so opisane v 1 Mz 16,1–4, nas spodbujajo k slabim kompromisom?
O: Vplivov je veliko.
Mediji: internet, televizija, filmi, časopisi itd. Koliko od vas je vedelo, da je Facebook cenzuriral nekatere konzervativne informacije? Če uporabljate AOL, koliko od vas ve, da AOL poskuša poudariti vse, kar je negativno v zvezi s krščanstvom ali krščanskimi pastorji?
Zakonodaja: Kongres ne sme sprejeti nobenega zakona v zvezi z uvedbo vere.
Sodišča: Ali naj se pivovarni dovoli odpustiti voznika, če mu verska prepričanja kot muslimanu preprečujejo razvoz alkohola? Ali naj sodišče leta 2015 razsodi proti krščanskemu paru, ki ima pekarno v Oregonu, in ju prisili, da plačata več kot 136.000 dolarjev, ker nista hotela speči torte za homoseksualno poroko?
Delo: Na nekaterih delovnih mestih obstaja pritisk, da lažemo in smo nepošteni. Enega krščanskega menedžerja, ki ga poznam, je njegov šef odpeljal v striptiz klub. Včasih so skoraj obvezne zabave, na katerih je veliko alkohola, in oseba lahko čuti pritisk, da pije ali popije šnaps.
Včasih prijatelji: V Dublinu na Irskem sem spoznal kristjana, ki je bil večino svojega življenja alkoholik. Ko je postal kristjan, je vedel, da se ne sme opiti, a mu je bilo težko opustiti stare navade, ker so ga prijatelji vedno vabili, naj gre z njimi v pub. Problem je nazadnje rešil tako, da ni nosil s seboj denarja. Ko so ga prijatelji vprašali, je rekel, da lahko gre, a bodo morali plačati oni, ker sam nima denarja pri sebi. Po enem ali dveh poskusih so prenehali vprašati.
Včasih gre za družino: v Severni Afriki je muslimanski najstnik postal kristjan, zato mu je mati v hrano podtaknila strup za podgane. Včasih se zakonec loči, ker je drugi postal kristjan ali prenehal obiskovati svojo versko skupnost. V Utahu je Sandra Tanner povedala, da so ji nekateri mormonski moški, s katerimi se je pogovarjala, priznali, da vedo, da mormonizem ni resničen, vendar ga ne morejo javno zapustiti, ker bi se njihove žene z njimi ločile in odšle z otroki. Osebno poznam en nereligiozen par, ki se je poročil pred mnogimi leti, in ko je mož postal kristjan, žena z njim celo leto ni imela intimnih odnosov, razen če ne bi prenehal biti kristjan. Nazadnje se je problem rešil, ko je tudi ona postala kristjanka. Včasih je to bolj subtilno, na primer vedno načrtovanje izletov k jezeru ali drugih dejavnosti v nedeljo zjutraj.
V: V 1 Mz 16,1–8, ker je bila Hagar sužnja, ali je bil Abrahamov spolni odnos z njo prisilno posilstvo, kot ga nekaterim muslimanom dovoljuje njihova vera? (Glej Bukharijevi hadisi, zvezek 3, knjiga 46, poglavje 13, št. 717, 718, str. 431–432)
O: Prva Mojzesova knjiga 16,3 pravi, da je Hagar postala Abramova žena, in očitno temu ni nasprotovala. Pravzaprav je bila Hagar ponosna na svojo nosečnost in se je posmehovala Sarai (Prva Mojzesova knjiga 16,4–5). V Stari zavezi je bilo sicer v redu, da se je poročil z ujetnico, vendar nikjer ni bil spolni odnos zunaj zakonske zveze upravičen kot kaj drugega kot grešna nemoralnost.
V: Ali se v 1. Mojzesovi knjigi 16:3; 17:20; 21:13 dejstvo, da je Hagar mati Izmaela, nanaša na Mohameda?
O: Hagar, Abrahamova priležnica, in njen sin Izmael sta omenjena v Svetem pismu. Vendar pa obstaja nekaj negotovosti glede tega, ali je »Adnan« (Mohamedov prednik) potomec Izmaela. Znani zgodnji muslimanski zgodovinar al-Tabari v 6. zvezku na str. 37 pravi: »Genealogi se ne razlikujejo glede porekla našega preroka Mohameda do Ma’adda b. ‘Adnana, … razlikujejo se glede tega, kar sledi temu.« Vendar je to na koncu le zavajanje, saj dejstvo, da je Izmael omenjen v Svetem pismu, ne dokazuje, da je Mohamed od Boga.
V: Kaj točno pomeni Božje ime El Šaddaj v 1 Mz 17,1; 28,3; 35,11; 43,14; 48,3; 2 Mz 6,3?
O: El-Šaddaj je ime za Boga, ki dobesedno pomeni El »Bog« Šaddaj »Vsemogočni«, kot navajajo Ungerjev biblijski slovar, str. 1000–1001, Novi NIV-ov biblijski slovar, str. 309–310, in Wycliffeov biblijski slovar, str. 695. To ime je bilo eno od glavnih imen za Boga, ki so ga poznali Abraham, Izak in Jakob. Čeprav so bili poučeni o Božjem »osebnem« imenu Jahve, se jim Bog sam ni razodel kot Jahve, kot se je razodel Mojzesu v 2. Mojzesovi knjigi 6,2–3.
Imena za Boga veljajo tudi za Jezusa kot člana Svete Trojice, vendar ni nobenega namiga, da bi se ime El Šaddaj nanašalo na Jezusa bolj kot na Očeta ali Svetega Duha.
Hebrejska beseda el se je uporabljala zelo podobno, kot danes uporabljamo angleško besedo »God/god«. Edinega in edinstvenega Vsemogočnega Stvarnika imenujemo Bog, idole pa »bog« itd. Beseda Shaddai (Vsemogočni) brez el se uporablja v 1. Mojzesovi knjigi 49,25; 4. knjigi Mojzesovi 24,4.16; knjigi Rut 1,20.21; 31-krat v knjigi Job 5,17–40,2; ter v Psalmih 68,14; 91,1.
Nekateri liberalni kritiki trdijo, da izraz »El-Šaddaj« izhaja iz poganskega izraza za »gorskega boga«, vendar ni nobenega dokaza, da bi Sveto pismo to imelo v mislih.
Izraz »El Šaddaj« se v Prvi knjigi Mojzesovi uporablja v zvezi z Abrahamom v 17:1; z Jakobom v 28:3; 35:11; 43:14; 48:3; ter z Mojzesom v Drugi knjigi Mojzesovi 6:3.
Podobna imena za Boga so El Elyon, »Najvišji Bog«, ki ga je uporabil Melkizedek (Prva Mojzesova knjiga 14:18; Številke 24:16; Peti Mojzesova knjiga 32:8; 2. Samuelova knjiga 22:14; Psalm 9:2; Izaija 14:14; Žalostinke 3:35,38), El Hai »Živi Bog« v Jozue 3:10 ali preprosto El »Bog« na mnogih mestih.
V: Kaj v 1 Mz 17,3 pomeni, da je Bog Vsemogočni? Bog se morda ne odloči za nekatere stvari, toda katere so štiri stvari, ki jih Bog ne more storiti?
O: Bog bi nas lahko vse ustvaril kot robote, če bi hotel. Vendar je Bog želel ustvariti bitja, ki imajo svobodno voljo, da se odločijo, ali ga bodo ljubili ali ne. To pomeni, da so se ljudje, kot je bil Jozue, lahko odločili, da bodo »služili Gospodu« (Jozue 24:15). Ljudje, kot so farizeji, so lahko zavrnili Božji načrt za sebe, saj so »zavrnili Božji načrt za sebe« (Lk 7,30). Nekateri so se lahko »oklepali brez vrednosti idolov« in »zapustili Njegovo ljubečo predanost« (Jona 2,8).
Tukaj so štiri stvari, ki jih Vsemogočni Bog ne more storiti.
Lažati (Hebrejcem 6:18)
Da bi ga skušalo zlo (Jakob 1:13)
Se ne more zanikati/odreči samemu sebi (2. Timotej 2:13)
Prisegati na kogar koli, ki je večji od Njega samega (Hebrejcem 6:13)
V: Kakšen je pomen spremembe imena Abram v Abraham v 1 Mz 17,5?
O: Izvor imena Abram je negotov. Gre za zahodnosemitsko ime, ki verjetno pomeni »oče je poveličan« ali »poveličani oče«. Ime »Abraham« pomeni »oče množic« ali »oče množice«.
To bi lahko šteli za »šalo, ki se je uresničila«. Medtem ko Abram pomeni »oče« – kar je ironično ime za moškega brez otrok –, ime Abraham resnično preseže vse meje, saj pomeni »oče množice«. Kot piše v knjigi 735 Baffling Bible Questions Answered na str. 39: »Skoraj lahko slišimo hihitanje, ko je Abram, ki ni imel otrok, svojim številnim pastirjem in njihovim družinam oznanil, da se bo od zdaj naprej imenoval Abraham.« Imati otroke je bilo v antični družbi še posebej pomembno, vendar si lahko predstavljamo, kako je bila vera brezotročnega Abrahama v Boga razlog, da so se mu tako zlahka posmehovali. Vendar je Bog izpolnil svojo obljubo, Abraham pa se je v nebesih lahko nasmehnil šali, ki jo je Bog odigral, da bi izpolnil Abrahamovo iskreno željo.
V: Kako resno, po vašem mnenju, Bog v 1. Mojzesovi knjigi 17,5 jemlje to, kako nas imenujejo, in to, kako mi imenujemo druge?
O: Upal bi si trditi, da Bog imena, ki jih damo sami sebi ali ki jih damo drugim, jemlje bolj resno kot večina ljudi.
Prva Mojzesova knjiga 35,10 – Jakob je dobil novo ime: Izrael.
V Izaiju 62,2 Bog obljublja novo ime svojemu ljudstvu.
Luka 1,13, 60–63. Bog je resnično želel, da se Janez Krstnik imenuje Janez.
Luka 1:31 – Angel je Mariji rekel, naj otroku da ime Jezus. Ime Jezus/Jozue je bilo omenjeno že v Zahariju 3:8–9.
Matej 5:22 – ko ljudi imenujemo prazno glavo, neumneža ali prazno glavo
Matej 12:35–37: sodili nas bodo za vsako prazno besedo, ki jo izrečemo
Razodetje 3:12: tistim v cerkvi v Filadelfiji bo dano novo ime.
V: V 1 Mz 17,5 je krščanska pesem z besedilom »Povej mi še enkrat, kdo sem v tebi«. Zakaj potrebujemo opomnike o tem, kdo smo?
O: Ne zato, ker bi popolnoma izgubili zavest o tem, kdo smo. Temveč zato, ker lahko našo primarno identiteto – da smo Božji otroci – zasenčijo vse tiste sekundarne vloge, ki jih imamo. Lahko smo zakonski partner, starš, otrok, prijatelj, sodelavec, kupec, navijač in še tisoč drugih stvari. To ni nujno slabo. A kot verniki smo predvsem in najprej Božji otroci. Pomembno je, da tega ne pozabimo, da prepoznamo stvari, ki nas tega pogosto pozabljajo, in da ublažimo njihov vpliv.
V: Zakaj je Bog v 1. Mojzesovi knjigi 17,12 ukazal obrezovanje ravno na osmi dan?
O: Sveto pismo tega ne navaja. Vendar pa se kri pri novorojenčkih ne strjuje tako dobro kot pri odraslih. Ko se nahranijo in zaužijejo vitamin K, ima njihova kri več protrombina, ki se uporablja pri strjevanju krvi. Pri dojenčkih, ki ne prejmejo injekcije vitamina K, raven protrombina doseže vrhunec na osmem dnevu. Zato je bil to idealen dan za izvedbo obrezovanja.
Kot stranska opomba: Wycliffe Bible Dictionary na str. 354 navaja, da so Egipčani izvajali obrezovanje moških; ena slika prikazuje, kako se to opravlja pri 13-letnem dečku. Navaja se, da so obrezovanje očitno izvajali večina semitskih narodov. Kasneje so obrezovanje prakticirali tudi Etiopijci. Arabci, ki izhajajo iz Izmaela, so obrezovanje prakticirali tudi pred islamom. Obrezovanja niso prakticirali Filistejci, Babilonci, Asirci in kasneje Edomci.
V: Katera druga ljudstva so v 1. Mojzesovi knjigi 17,12 prakticirala obrezovanje?
O: Grški zgodovinar Herodot v svoji Zgodovini, knjiga 2, poglavje 104, str. 69, navaja, da so obrezovanje izvajali le Egipčani, Etiopijci in Kolhijci. Trdi, da so Kolhijci izselili iz Egipta. Prav tako je navedel, da so to prakso izvajali tudi nekateri Feničani in Sirci, ki so trdili, da so se je naučili od Egipčanov.
Zgodnji pisec Bardesan/Bardesanes (154–224–232 n. št.) navaja, da so obrezovanje prakticirali prebivalci rimske province Arabije, vendar so jim Rimljani to prepovedali, ko so jo osvojili. To je zapisano v »Knjigi zakonov različnih dežel«, str. 730. Po padcu Jeruzalema leta 70 n. št. je rimski cesar Hadrijan leta 130 n. št. na tem mestu zgradil tempelj, posvečen Jupitru, in Judom prepovedal obrezovanje.
V: Ali sta se Abraham in Sara v 1. Mojzesovi knjigi 17,17 in 18,12 smejala v nevernosti, ali pa se je Sara v 1. Mojzesovi knjigi 21,6 smejala od veselja?
O: Oba verza se dopolnjujeta. Abraham in Sara sta se smejala v nevernosti, preden je bil Izak spočet. Včasih, ko si človek nekaj resnično želi in mu nekdo ponudi, da mu to da, je človeška narava takšna, da ne verjame in se temu posmeje, da bi se zaščitil pred razočaranjem.
Vendar se je Sara ponovno smejala od veselja, ko se je rodil Izak.
V: Zakaj je v 1. Mojzesovi knjigi 17,17 in 18,12–15 Bog okaral Saro zaradi smeha, Abrahama pa ne?
O: Smejanje iz presenečenja, ko nekaj izveš prvič, se razlikuje od smejanja iz skepticizma v kasnejših trenutkih, ko ti je bilo to že povedano. Hebrejska beseda za smeh, sahaq, pomeni oboje.
V: Ali je bil Abramov obljubljeni sin poimenovan Izak že v 1. Mojzesovi knjigi 17,19 ali šele v 1. Mojzesovi knjigi 21,3?
O: Pred Izakovim rojstvom je Bog v 1. Mojzesovi knjigi 17,19 rekel, da naj se imenuje Izak. Ta verz ne navaja, ali so ga tako poimenovali ali ne. Po Izakovem rojstvu nam 1. Mojzesova knjiga 21,3 pove, da so ga res poimenovali Izak. To je nekako podobno, kot ko je angel Gabriel rekel Mariji, naj svojega sina poimenuje Jezus, in ko se je rodil, sta ubogala, kar je rekel angel.
V: Zakaj je Abraham v 1. Mojzesovi knjigi 17,27 obrezal vse moške, rojene v njegovi hiši, ne glede na to, ali so bili sužnji ali svobodni?
O: Abraham ni želel, da bi bili le njegovi lastni potomci del Božje zavezniške družine na zemlji, ampak vsi v njegovem gospodinjstvu. To bi pomenilo, da bi tudi njihovi potomci postali del Božjega zavezniškega ljudstva.
Jud Filon (15/20 pr. n. št. do 50 n. št.) je v delu »Vprašanja in odgovori o Genezi«, III (62), str. 863, podal v bistvu enak odgovor.
V: Ali menite, da je bil Abraham v 1 Mz 18,1–10 gostoljuben, ker je spoznal, da ga obiskuje Bog, ali pa zato, ker je bil na splošno gostoljuben?
O: Ne vidimo točnega trenutka, ko je Abraham spoznal, da to niso bili navadni obiskovalci, razen da je bilo to pred verzoma 13 in 14. Hebrejcem 13,2 bi lahko nakazovalo, da Abraham tega sprva ni spoznal. Na splošno moramo biti gostoljubni, kot pravi 1. Petrov 4,9.
V: Kakšna tveganja bi Abrahamu grozila, če bi bil gostoljuben, kot je opisano v 1 Mz 18,1–10?
O: Abraham je bil izjemno bogat, zato bi bilo morda varneje, če ne bi tujcem dovolil, da bi morebiti izvidovali njegov tabor, število stražarjev in lokacije dragocenosti. Sprva bi bilo morda varneje, če bi z njimi govoril Abrahamov služabnik, namesto da bi tvegal zasedo. Nazadnje bi bilo morda varneje, če bi šel k njim, namesto da bi oni prišli k njemu. Vendar pa Abraham očitno ni pomislil na nič od tega. Abraham je bil gostoljuben človek.
Vendar nam Rimljanom 12,13; Hebrejcem 13,2; 1. Petrovemu pismu 4,9 in 1. Timotejevemu pismu 5,10 zapovedujejo, naj bomo gostoljubni do tujcev. Najvarnejše bi morda bilo, da nikoli ne bi bili gostoljubni, a v tem primeru se moramo odločiti med tem, kar se zdi najvarnejše, in poslušnostjo Božjim zapovedim.
V: Kaj so v 1. Mojzesovi knjigi 18 kristofanije in teofanije v Stari zavezi?
O: Kristofanija je izraz, ki opisuje Kristusovo pojavitev na zemlji pred njegovim rojstvom iz Marije. Teofanija je pojavitev Boga, najsi gre za Očeta, Sina, Svetega Duha ali Trojico. Ker se nekateri ne strinjajo glede razlike med kristofanijo in teofanijo ter je včasih nejasno, ali je angel Kristusova pojavitev ali le angel, je tukaj seznam možnih teofanij v Stari zavezi.
V rajskem vrtu pred grehom. (1 Mz 1,29–3,24)
Morda Melkizedek (1. Mojzesova knjiga 14,18–20)
Pogovor z Hagar, ki je videla angela (1. Mojzesova knjiga 16,8–14)
Trije obiskovalci pri Abrahamu (1. Mojzesova knjiga 18,1–33)
Bog se je prikazal Abramu (1. Mojzesova knjiga 17:1–2)
Verjetno ne Jakobova lestev, saj je šlo le za sanje (Prva Mojzesova knjiga 28:12–15)
Verjetno ne Jakobov boj z angelom (1. Mojzesova knjiga 32:30)
Božje razodetje Jakobu v Betelu (Prva Mojzesova knjiga 35:9–15)
Mojzes in goreči grm (2. Mojzesova knjiga 3:2–22)
Gost oblak (2. Mojzesova knjiga 19,9)
Na gori Sinaj (2. Mojzesova knjiga 19:11–12; 24:9,10)
Mojzes, ki je videl Božji hrbet (2. Mojzesova knjiga 33:19–20)
Jozue in poveljnik Gospodove vojske (Jozue 5,13–15)
Gideon vidi angela (Sodniki 6,11–24)
Angel, ki se je prikazal Samsonovi materi (Sodniki 13:3–5)
Oblak nad skrinjo zaveze (1. Kraljeva 8,11–13)
Elija v skalni razpoki (1. Kraljeva 19,9–18)
Odhod iz templja (Ezekiel 10:3–18) in Izaija 6 verjetno ne štejeta, saj sta bila to videnja.
Ključno je, da se v nekaterih primerih, kot sta Jozue in poveljnik, človek sprva ni zavedal, da gre za Boga.
V: 1. Mojzesova knjiga 18 in 19 imata dva ločena dela: 18:1–19 in 18:20–19:33. Kateri sta dve stvari, ki ta dva dela povezujeta in ju hkrati ločujeta?
O: To sta dva obiska; v prvem je pobožni zakonski par želel imeti otroka, a ga ni mogel. V drugem so ljudje želeli izvršiti homoseksualno posilstvo. V prvem je Abraham pokazal veliko gostoljubnost; v drugem so bili meščani smrtonosno negostoljubni, Lot pa je bil gostoljuben na čuden, obupan način.
V: Ker se je Abraham v 1 Mz 18,2 poklonil pred kralji, ali to podpira katoliško in pravoslavno prakso poklanjanja pred podobami?
O: Ne, čaščenje podob ni v skladu s Svetim pismom, saj nam Druga zapoved prepoveduje, da bi imeli izklesane podobe za čaščenje. Vendar pa, ne glede na to, kakšno je posameznikovo prepričanje o čaščenju podob, tega verza ni mogoče uporabiti za utemeljitev klanjanja podobam. V nasprotju s podobami,
1. se je Abraham poklonil, da bi izkazal spoštovanje resnični osebi.
2. Abraham je izkazoval spoštovanje poganskemu kralju; ni šlo za čaščenje ali kakršnokoli versko čast.
3. Abraham se ni molil k tem kraljem. Prav tako se ni molil k Bogu prek teh kraljev, kot pravijo pravoslavni, da se molijo k Bogu prek podob.
Nek bralec je trdil, da se čaščenje v pravoslavnem krščanstvu ne razlikuje od spoštovanja. Vendar to ni res, saj vzhodni pravoslavci molijo k (ali natančneje prek) podobam k Bogu in različnim svetnikom. Vendar pa ne bi vzeli svoje žene, otroka, staršev ali koga drugega, ki ga spoštujejo, jih postavili pred sebe in molili k njim.
V: V 1 Mz 18,2, kdaj se moramo pokloniti in kdaj se moramo temu upreti?
O: Ne smemo se klanjati nobenim verskim podobam; to vključuje hindujske slike, kipe ali mize, pogrnjene med praznikom Divali. Klanjanje v znak spoštovanja do nekoga, kot to pogosto počnejo Japonci, je v redu.
V: V 1. Mojzesovi knjigi 18,6 je zapisano, da Bogu pripada živina na tisoč hribih, in če bi bil Bog na kakršen koli način lačen, tega nikomur ne bi bilo treba povedati (Psalm 50,10–12). Če bi Bog hotel kaj pojesti, zagotovo ne bi potreboval Sare in Abrahama, da bi preizkusil njune kuharske in strežniške spretnosti. Zakaj misliš, da se je Bog »spustil« do tega, da sta mu postregla?
O: Bog je želel vzpostaviti stik z njima. To je nekako podobno kot oče in njegov osemletni sin, ki skupaj gradita ograjo. Ali oče potrebuje sina? Ali ne bi oče to lahko naredil hitreje, če sina sploh ne bi bilo tam? Ali ne bi ograja izgledala bolje brez »prispevka« malega dečka? Ta vprašanja zamujajo bistvo; bistvo je, da oče in sin nekaj zgradita skupaj kot ekipa. Oče to razume. Včasih se otrok tega zaveda, včasih pa ne.
Seveda se nam kot ljudem stvari ne odvijajo vedno po načrtih. Nekoč, ko je bila ena od mojih hčera v četrtem razredu, mi je povedala, da bi rada skupaj z mano naredila likovni projekt. Mislila sem, da je to odlična ideja, zato sva skupaj izdelali »sovo« iz papirne vrečke, kot si je želela. Menila sem, da je končni rezultat izgledal v redu, a ko je bila dela končana, je zajokala in vprašala, zakaj se ni rodila pri gospe čez cesto, ki je bila učiteljica likovne umetnosti. Včasih lahko pokvarimo trenutek tudi z Bogom, ko jokamo, ker nekaj ni izpolnilo naših pričakovanj ali ni bilo tako impresivno, kot smo si želeli.
V: Kaj je v 1 Mz 18,16–33 povzročilo, da sta bila Sodoma in Gomora ne le slabi, ampak tako slabi, da ju je Bog nameraval uničiti?
O: Najprej, kaj ni odgovor, nato pa trije odgovori, ki so vsi lahko pomembni.
Čeprav v teh mestih ni bilo nobenega pomembnega pričevanja o Bogu, tega ni bilo v mnogih mestih, zato to samo po sebi ni bil razlog.
a) Kanaanci so na splošno prakticirali žrtvovanje dojenčkov in versko prostitucijo. Prva Mojzesova knjiga 18,32 pravi, da v mestu ni bilo niti desetih pravičnih ljudi.
b) Toda prebivalci Sodome in Gomore so se ukvarjali tudi s homoseksualnimi praksami, njihova razširjena homoseksualnost pa je bila Bogu gnusna.
c) Hoteli so homoseksualno posiliti angele, ki so se pojavili v podobi moških. Vendar pa se je Bog že pred prihodom angelov odločil, da bo uničil mesto. Vendar pa jim je njihov splošno negostoljubni odnos do obiskovalcev dal drznost, da so sploh poskušali angele posiliti.
V: Kako bi bilo v 1. Mojzesovi knjigi 18,16–33 mogoče prepričati Boga, naj ne uniči Sodome in Gomore? (Kritik Svetega pisma Bart Ehrman pravi, da je to omenil Marcion v knjigi Lost Christianities, str. 196)
O: Pri odgovoru je treba upoštevati tri točke.
1. Boga ni bilo mogoče prepričati, naj ne uniči Sodome in Gomore; uničil ju je.
2. Bog ni potreboval Abrahamovega zagovarjanja, prav tako kot se iz naših molitev ne uči ničesar.
3. Bog namreč komunicira z nami na načine, ki jih razumemo. Čeprav se včasih Božja razodeta volja spremeni, ko se spremenimo mi, tudi v tem primeru 1. Mojzesova knjiga 18,16–33 ne daje nobenega namiga, da bi Bog spremenil svoj namen zaradi pogovora z Abrahamom. Včasih se Bog spusti do nas in nam razkrije, kaj je mislil in zakaj.
V: Ali v 1. Mojzesovi knjigi 18,10.14 in 21,1.2 piše, da je Bog oplodil Saro, kot trdi knjiga »Born Again Skeptic« na str. 217?
O: Ne. Ateist je spregledal bistvo, da se Bog ni vračal, da bi oplodil Saro, ampak se je vrnil šele po rojstvu sina. Bog je o Sariinem sinu povedal le tri stvari.
1. Bog jih bo naslednje leto ponovno obiskal, kot pravi 1. Mojzesova knjiga 18,10.14.
2. Bog bo izpolnil svojo obljubo, da bo Sara imela sina, kot pravi 1. Mojzesova knjiga 21:1.
3. Najpomembneje pa je, da bo sin iz Abrahama (1. Mojzesova knjiga 17:15, 17). Natančneje, sin je bil iz Abrahamovega lastnega telesa, kot pravi 1. Mojzesova knjiga 15:4.
V: Zakaj Abraham v 1. Mojzesovi knjigi 18,27 posebej poudarja, da je le prah in pepel?
O: Abraham, izkušen pogajalec in diplomat, se zaveda, da od Boga zahteva nekaj zelo drznega. Abraham želi najprej priznati, da je pred Bogom nič in da nima nobene pravice, da bi Boga zavezoval k čemerkoli, preden prosi Boga, naj spremeni tisto, kar je Bog razodel.
V: Ali je bil v 1. Mojzesovi knjigi 19 greh Sodome in Gomore res pomanjkanje gostoljubnosti, kot pravi Ezechiel 16,49?
O: To je le del zgodbe. Nekateri homoseksualci navajajo Ezechiel 16:49, vendar prezrejo Ezechiel 16:50, ki pravi, da so »storili gnusobe«. 1. Mojzesova knjiga 19:5–7 poudarja homoseksualnost. Tudi Judov pismo 7 govori o tistih, ki so »se prepustili spolni nemoralnosti in iskali tuje telo«. 1. Mojzesova knjiga 13:13 kaže, da je bila hudobija Sodome prisotna že pred Lotovim prihodom.
V: Zakaj bi v 1. Mojzesovi knjigi 19 sploh nekdo, kot je Lot, živel na tem mestu?
O: Kaj si je Lot mislil? Morda so obstajali gospodarski razlogi za bivanje v mestu. Morda je bil Lot cenjen kot eden od vodilnih meščanov. Morda je izgubil vse svoje premoženje, potem ko so kralji zajeli prebivalce Sodome.
Na kaj Lot ni pomislil? Ni nobenega znaka, da bi si Lot kdaj zastavil vprašanje: »Ali je to zame duhovno primerno okolje?« Očitno si tudi nikoli ni zastavil vprašanja: »Ali je to primerno okolje za moje otroke?«
V: Kako so se v 1. Mojzesovi knjigi 19,1–3 »trije možje« iz 1. Mojzesove knjige 18,2 spremenili v dva angela/moža v 1. Mojzesovi knjigi 19,1 in zakaj se je zdelo, da potrebujejo zatočišče?
O: To so bile teofanije, torej Božja pojavitev. Bog je lahko zlahka spremenil število tistih, ki so bili vidni. Dva neznanca sta morda dajala vtis, da potrebujeta zatočišče. Medtem ko je Abraham, ki je že prej prejel Božje obiske, morda hitro ugotovil, da ti trije niso bili navadni možje, Lot morda ni bil sposoben prepoznati, da niso bili navadni možje. Ne vemo. Vendar bi se lahko pokazali kot povsem navadni moški. Lot bi jih lahko preprosto prezrl, saj je vedel, da je javni trg v tem mestu precej nevaren. Ko so mu povedali, da njegove pomoči ne potrebujejo, bi Lot lahko pomislil: »No, poskušal sem pomagati, a če hočejo biti v nevarnosti, mi je vseeno.« Toda Lot tega ni storil; vztrajal je, da jim zagotovi zaščito pred nevarno situacijo.
Kdo je zaščitil koga? Ironično je, da se je sprva zdelo, da so prišli v Lotovo hišo le zato, ker je Lot vztrajal, da jih zaščiti. Angelom v nebesih se je morda zdelo smešno opazovati, kako se je ta smrtnik odločil zaščititi te angele. A izkazalo se je, da so angeli tisto noč zaščitili Lota in njegovo družino, kasneje pa so pred smrtjo zaščitili vso Lotovo družino, razen njegove žene.
V: Zakaj je Lot v 1. Mojzesovi knjigi 19,8 ponudil svoje device množici?
O: Sveto pismo nam ne razkriva Lotovih motivov za to zlo dejanje, vendar lahko opazimo tri stvari.
1. Lot je bil v obupnem položaju in morda je v paniki vzel zadeve v svoje roke.
2. Vedel je, da moški iz Sodome niso imeli nobenega interesa za njegove hčere.
3. Lot je v Sodomi živel že dolgo časa in verjetno je vedel, da ti moški nimajo nobenega interesa za njegove hčere. Lot je verjetno poskušal pridobiti čas.
Kombinacija vsega zgoraj navedenega. Hčere so bile že zaročene, in če bi moški zlorabili njegove hčere, bi se – tako oni kot Lot – zavedali, da bi se klani, ki jim pripadajo bodoči možje, maščevali nad temi moškimi. Če klan ne bi dosegel pravice oziroma maščevanja za očitno krivico, ki mu je bila storjena, bi lahko deloval šibko in drugi klani ga ne bi spoštovali. Tako je v poznejših časih umor ali posilstvo lahko sprožilo klansko vojno, razen če so bili storilci izročeni za kaznovanje ali če se je oškodovani klan dogovoril za odškodnino za smrt in jo je plačal kršiteljski klan.
Sveto pismo tukaj ne opravičuje Lotovega ravnanja; zgolj ga zabeleži. Če bi bilo Sveto pismo zgolj »propaganda«, bi pričakovali, da bi zabeležilo vsako pozitivno stvar in nikoli ne bi omenilo ničesar negativnega. Vendar Sveto pismo ni propaganda, temveč Božja resnična beseda, ki iskreno govori o življenjih ljudi, z vsemi njihovimi pomanjkljivostmi.
V: V 1. Mojzesovi knjigi 19,23–26 so angeli zaščitili ne le Lota, ampak njegovo celotno družino. Če je bila torej Lotova žena dejansko zaščitena, zakaj je potem umrla in se spremenila v solni steber?
O: Angeli so res zaščitili vse, vključno z Lotovo ženo. Toda Lotova žena je stopila izven njihove zaščite. Ali, če smo natančnejši, ostala je na mestu, ko bi morala oditi. Včasih, ko nam Bog zapove, naj gremo nekam in nekaj storimo, se nam zdi veliko varnejše, da preprosto ostanemo na mestu. Toda Bog ve najbolje. Drugi primer, ko se je ostajanje na mestu izkazalo za nevarno, je bil sam Abraham. Abraham je okoli leta 2000 pr. n. št. zapustil Ur, verjetno eno največjih mest na celotnem Bližnjem vzhodu in morda celo na svetu. Leta 1950 pr. n. št. so Elamiti uničili celotno mesto v maščevanju za to, da je mesto Ur pred tem uničilo elamitsko prestolnico Suso. Neubogljivost Bogu in ostajanje v Uru bi za Abrahama pomenilo smrt ali suženjstvo. Seveda pa Abraham tega takrat še ni vedel.
V: Kako sta bila v 1 Mz 19,24–26 natančno uničena Sodoma in Gomora?
O: Sveto pismo preprosto pravi, da je GOSPOD spustil žveplo in ogenj, Lotova žena pa, ki se je ozrla nazaj, se je spremenila v solni steber. Čeprav nimamo več podrobnosti, vemo, da je območje na površini bogato s smolo (naftnimi derivati) in asfaltom. Predstavljajte si nevihto, veter in strele, ki bi vžgale smolo. Požar, ki bi nastal, bi povzročil svoj lasten veter, in celotno območje ne bi bilo kraj, kjer bi si želeli biti. Po drugi strani pa bi lahko šlo predvsem za vulkanski izbruh, nekako podoben mini izbruhu gore St. Helens v zvezni državi Washington leta 1980.
V: Ali v 1 Mz 19,26 vemo za koga drugega od takrat, razen za Lotovo ženo, ki bi se spremenil v »solni steber«?
O: Fizično so bili ljudje in psi takoj ubiti, njihova telesa pa so se ohranila, ker jih je pokril pepel v Pompejih, ko je izbruhnil Vezuv. Nedvomno se je to zgodilo tudi med drugimi večjimi izbruhi.
V prenesenem pomenu je Lotova žena otrpnila v brezčutnost zaradi svoje ljubezni do življenja, ki ga je pustila za seboj. Tudi mnogi od takrat so otrpnili zaradi svoje ljubezni do sveta. Očitna primera sta odvisnik od drog, ko išče svojo dozo, in alkoholik, ko išče pijačo; oba se v resnici ne zavedata preprostih radosti življenja okoli sebe. Greh na splošno ali hrepenenje po čemerkoli, kar je nad Bogom, lahko zmanjša našo pozornost do dobrih stvari, ki nam jih je Bog dal. Klement Aleksandrijski (pisal 193–217/220 n. št.) je bil med prvimi, ki je to razlago opazil v delu »Povabilo poganom«, poglavje 10, str. 201.
V: Zakaj Sveto pismo v 1. Mojzesovi knjigi 19,30–36 uči, da je Lot imel spolne odnose s svojimi hčerkami? Preprosto ne morem verjeti, da je bilo to prav.
O: Dobro, Sveto pismo ne pravi, da je bilo to prav. Incest in nečistovanje sta zla, Sveto pismo pa je iskreno zapisalo, kar je Lot storil.
V Lotovo obrambo Irenej v delu »Proti herezijam«, poglavje 31 (182–188 n. št.), poudarja, da Sveto pismo kaže, da Lot ni sodeloval zaradi poželenja, ampak ker je bil po prekomernem pitju alkohola brez obrambe.
Origen (225–254 n. št.) je dejal, da so zgodbe, kot je tista o Lotu in njegovih hčerah, v svetem pismu zato, da pokažejo željo po resnici svetopisemskih pisateljev, ki niso skrivali niti tistega, kar jih je diskreditiralo. Origen v delu Proti Celsusu, knjiga 4, poglavje 45, str. 518
V: Kako je mogoče, da so bili v 1. Mojzesovi knjigi 20 in 2. Mojzesovi knjigi 23:31 Filistejci v Izraelu že v Abrahamovem času, okoli leta 2000 pr. n. št.?
O: Čeprav je leta 1200 pr. n. št. prišlo do množične migracije, so bile najzgodnejše plasti mesta Ašdod naseljene že v 17. stoletju pr. n. št. (H. F. Vos, Archaeology in Bible Lands). Takrat je na tej rodovitni zemlji nekdo živel in ni nobenega zgodovinskega dokaza, da to niso bili Filistejci. Potem ko so Egipčani leta 1190 pr. n. št. premagali Filistejce, so ti v velikem številu prišli v Palestino, zato je logično, da bi se umaknili tja, kjer so že imeli mesta.
V: Zakaj je v 1 Mz 20,3.6 Bog rekel, da je Abimeleh mrtvec, čeprav je Abimeleh še živel?
O: Bog se ne spreminja (Malaki 3,6; Jakob 1,17; Hebrejcem 13,8). Vendar pa Ezechiel 33,12–20 kaže, da se lahko Božja razodeta volja do ljudi spremeni, ko se spremenijo oni sami.
Za več informacij si oglejte razpravo o 2. Mojzesovi knjigi 33:5–6; 5. Mojzesovi knjigi 20:17; Jeremiju 15:6; Jonu 3–4; Jonu 3:10; in Jonu 4:1–2.
V: Kaj pomeni ime Abimelech v 1. Mojzesovi knjigi 20:3, 8–10, 1. Mojzesovi knjigi 26:1, Sodnikih 8:31 in Sodnikih 9:1?
O: »Ab« pomeni oče, »melech« pa kralj ali vladar. To pomeni bodisi oče kralja bodisi da je oče kralj. Poleg tega, da je to ime dveh kraljev Gerarja in Gideonovega sina, Cyril Aldred v knjigi Akhenaten King of Egypt na str. 186 navaja, da je bil Abimilki vladar Tira, omenjen v Amarnskih pismih (1400–1370 pr. n. št.).
V: Zakaj se je v 1 Mz 20,12 Abram poročil s svojo polsestro Sarajo?
O: Incest takrat ni bil izrecno prepovedan. Poleg tega Abram ob poroki ni bil nujno vernik.
V: Ali je imel Abraham v 1. Mojzesovi knjigi 21,8–14 prav, ko je odpravil Hagar?
O: Običajno bi bilo narobe, če bi Abraham Hagar, mater svojega otroka, in njenega najstniškega sina poslal samega, brez zaščite in z malo vode, čeprav se je Hagar v 1. Mojzesovi knjigi 21,9 posmehovala Sari. Zato je Sarina prošnja v 1. Mojzesovi knjigi 21,11 močno vznemirila Abrahama. Vendar je v tem konkretnem primeru Bog Abrahamu rekel, naj to stori, in da bo vse v redu. Bog sam je dal Hagar in Izmaelu vodo (1. Mojzesova knjiga 21,17–19), in Bog je bil z Izmaelom, ko je odraščal (1. Mojzesova knjiga 21,20).
Kot stranska opomba: Hagar je bilo pravzaprav semitsko ime. V severnem delu Egipta je živelo veliko Semitov.
V: V 1 Mz 21,14 Če berete Staro zavezo, je jasno, da je v Prvi knjigi Mojzesovi prvorojenec (tj. Božji izbranec, dedič svojega očeta) ISMAEL, laži pa so v Staro zavezo vstavili Judje, da bi ga izključili iz dediščine (zakaj? Ker niso mogli sprejeti nekoga zunaj svojega plemena), postanejo jasno vidne, ko so zapisali, da sta bila ISMAEL in njegova mati HAGAR za vedno izgnana iz plemena ABRAHAMA?, toda ko preberemo več iz Geneze, ugotovimo, da je resnična zgodba ta, da je »ISMAEL umrl v prisotnosti vseh svojih bratov« (družine) in nadalje, da je »IZAK« umrl v prisotnosti vseh svojih bratov«. Te izjave iz Svetega pisma jasno kažejo na še en judovski vplet, in sicer, da so morali izmisliti zgodbo o trajnem izgonu HAGAR in ISHMAELA, da bi lahko nadomestili ISHMAELA, ki je bil prvotni »edini sin ABRAHAMA« v času, ko je bil ABRAHAM pripravljen žrtvovati karkoli iz ljubezni do Boga in v poslušnosti njegovi volji; prav tako kaže, da je bila obljuba o odrešeniku človeštva dana prek ISMAELA (prvorojenega sina) in ne prek IZAKA (drugega sina). (To je rekel musliman)
O: Najprej, nekateri muslimani morda ne vedo, da Koran ne navaja, ali je bil sin, ki je bil ponujen v žrtvovanje, Izmael ali Izak.
Vaša trditev, da je Izmael umrl v prisotnosti »svoje družine«, ne dokazuje, da ni bil izgnan. Edino, kar o tem pravi Biblija, je 1. Mojzesova knjiga 25:17b, kjer piše: »Potem je izdihnil in umrl ter se pridružil svojim prednikom.« To je bil običajen eufemizem za to, da je umrl. Seveda bi lahko bili njegovi otroci in svaki v njegovi bližini. To ne more dokazati, da je bil pokopan skupaj s svojimi predniki, saj je bil tudi Abraham v Prvi knjigi Mojzesovi 25:8 »pridružil se svojim prednikom«, kar pa ne pomeni, da je bil pokopan v Urju Kaldejcev.
V nasprotju s tvojim vprašanjem nikjer ni zapisano, da bi moral Abraham žrtvovati svojega prvorojenca. Abraham je moral žrtvovati svojega edinega sina, saj je bil Izmael že odposlan, Izak pa je bil edini otrok obljube.
Imam pa vprašanje za vas: ali bi lahko bil Koran v zmoti?
1. Sura 32:23 »Res smo nekoč dali knjigo Mojzesu. Ne dvomi torej, da te je dosegla: in naredili smo jo za vodilo Izraelovim sinovom.« Torej, se strinjaš, da je bila Tora, kot je bila prvotno dana, pravilna in od pravega Boga?
2. Sura 5:46 »In po njihovih [prerokovih] stopinjah smo poslali Jezusa, sina Marije, ki je potrdil Toro, ki je prišla pred njim; poslali smo mu evangelij; v njem je bilo vodilo in luč. In potrditev Tore, ki je prišla pred njim: vodilo in opomin tistim, ki se bojijo Alaha.« Torej, se strinjate, da je bila Tora v Jezusovem času, kot jo je potrdil, resnična beseda Alaha?
3. Svitki iz Mrtvega morja vsebujejo številne kopije rokopisov Stare zaveze iz Kristusovega časa in prej. Tri točke, v katerih menite, da je Biblija napačna, so:
3.1. Izak je bil otrok obljube, zaveze. Prva Mojzesova knjiga 17:19,21
3.2. Izmael in Hagar sta bila izgnana (Prva Mojzesova knjiga 21:8–19)
3.3. Abrahamova žrtvovanje Izaka v primerjavi z Izmaelom – Prva Mojzesova knjiga 22:1–18
Svitki z Mrtvega morja omenjajo, da je Izak otrok obljube. Filon je bil judovski učenjak, ki je živel v Aleksandriji v Egiptu in umrl leta 50 n. št. Napisal je komentar k Prvi knjigi Mojzesovi, iz katerega je razvidno, da je bila Prva knjiga Mojzesova v njegovem času enaka tisti, ki jo imamo danes.
Klement Rimski je bil zgodnjekrščanski škof, verjetno tisti Klement, ki ga omenja Pavel, ki je v letih 96–98 n. št. napisal pismo Korinčanom. Omeni, da je bil sin, ki ga je Abraham ponudil v žrtvovanje, sin njegove pozne starosti. [Čeprav dejansko ne omenja Izaka].
4. Kristjanom ne morete očitati, da sodijo po vaših obtožbah proti evangeliju tako iz Jezusovega časa kot iz Mohameda zaradi sure 5:47. V njej piše: »Naj ljudstvo evangelija sodi po tem, kar je Alah v njem razodel...« Torej, se strinjate, da bi morali kristjani soditi po evangeliju, katerega kopije imamo že dolgo pred Mohamedom? Če ne, ali je potem Koran napačen?
Sura 5:48 pravi: »Tebi (ljudem Knjige) smo poslali Sveto pismo v resnici, ki potrjuje Sveto pismo, ki je prišlo pred njim, in ga varuje v varnosti: zato sodi med njimi po tem, kar je razodel Alah, in ne sledi njihovim praznim željam, ki se oddaljujejo od resnice, ki je prišla k tebi...«. Če ste musliman, ki se s temi besedami ne strinja, kako potem Alah razlikuje med svojimi besedami, ki jih pobožnim vernikom dovoli spoznavati le v popačeni obliki, in svojimi besedami, ki ostajajo nepopačene?
Večina muslimanov verjame v hadise, ki so avtoritativne zbirke izrekov in dejanj Mohameda, kot v najvišje avtoritete po Koranu. Med šestimi glavnimi priznanimi zbirkami hadisov je Bukhari najvišja. Mislil sem, da bi te morda zanimalo, kaj piše o Hajar [Hagar] in Izmaelu.
Buhari, zvezek 4, knjiga 55, poglavje 9, št. 583, str. 373: »Abraham je njo [Hagar] in njenega sina Izmaela, ki ga je še dojila, odpeljal na mesto pri Ka’bi pod drevo na mestu Zam-zam, na najvišji točki v mošeji. V tistih dneh v Meki ni bilo nikogar, prav tako ni bilo vode. Zato ju je posadil tja in jim poleg postavil usnjeno vrečo z nekaj datlji ter majhen meh z nekaj vode, nato pa se je odpravil domov. Izmaelova mati mu je sledila in rekla: »O Abraham! Kam greš, da nas puščaš v tej dolini, kjer ni nikogar, s katerim bi lahko uživali v družbi, niti ni ničesar (za uživanje)?« To mu je večkrat ponovila, a on se ni ozrl nazaj k njej. Nato ga je vprašala: »Ali ti je Allah to ukazal?« On je rekel: »Da.« ... (str. 374, isti hadith) »Prerok je rekel: »To je izvor tradicije hoje ljudi med njima (tj. Safo in Marvo).« Ko je (zadnjič) prispela do Marve, je zaslišala glas, zato se je pozvala k tišini in pozorno prisluhnila. ... Na mestu Zam-zam je videla angela, ki je s peto (ali krilom) kopal zemljo, dokler ni iz tistega mesta pritekla voda.« Torej tvoje mnenje ni skladno niti z Bukharijem niti s Svetim pismom.
Slavni zgodnji muslimanski zgodovinar al-Tabari (839–923 n. št.) je raziskoval, ali je bil tisti, ki je bil skoraj žrtvovan, Izmael ali Izak, in je dejal, da je bil Izak, ne Izmael (al-Tabari, zvezek 2, str. 68). V desetih straneh je obravnaval mnenja muslimanskih avtoritet, ki so trdile, da je bil Izak, in tistih, ki so trdile, da je bil Izmael (al-Tabari, 2. zvezek, str. 82–92), pri čemer je sklenil, da je bil Izak.
Vendar menim, da je to vprašanje, kateri od Abrahamovih sinov je bil kateri, nepomembno v primerjavi z zmožnostjo odgovoriti na vprašanje iz Pregovorov 30:4 in naprej: »Kdo je povzdignil vse konce zemlje? Kako je njegovo ime in kako je ime njegovega Sina? Gotovo veš.« (Greenov dobesedni prevod)
V: Zakaj je Bog v 1. Mojzesovi knjigi 22 spodbujal človeško žrtvovanje z Abrahamom in Izakom?
O: Pri odgovoru je treba upoštevati štiri točke.
1. Abraham je že pokazal, da ljubi Boga bolj kot svoj narod in svojo kulturo, toda Bog je preizkušal Abrahama, da bi videl, ali ljubi Boga bolj kot svojega dragega sina.
2. Deset zapovedi (ne ubijaj itd.) so bile podane šele Mojzesu na gori Sinaj.
3. Tudi v tem edinem primeru, ko je Bog sprva ukazal žrtvovanje, je Bog preprečil, da bi se izvedlo. Nihče ni umrl.
4. Bog Oče ni od Abrahama zahteval ničesar, česar ne bi storil sam, ko je za nas žrtvoval Jezusa.
Kot je zapisal Chip Ingram (20. 5. 2007): »V nekem trenutku bo Bog od tebe zahteval tvojega Izaka. Božjo največjo moč boš odkril, ko se boš predal. … Predaja Bogu je tisto, kar danes manjka v cerkvi.«
V: Ali bi v 1 Mz 22,1–18 lahko bil deček, ki ga je Abraham skoraj žrtvoval, Izmael in ne Izak, kot trdijo muslimani? Sicer kako bi lahko bil Izak Abramov »edini sin«?
O: Izak je bil tisti, ki je bil skoraj žrtvovan, in ne Izmael, in sicer vsaj iz petih razlogov:
Niti Koran ne pravi, da je bil Izmael: 1. Mojzesova knjiga 22,2 pravi, da je bil Izak. Za muslimane, čeprav muslimanski Koran to obravnava v suri 37,99–111, nikjer v celotnem Koranu ni navedeno, ali je bil Izmael ali Izak.
Edini sin, ki ga je Abram imel takrat: Izmael je bil star 14 let, ko se je rodil Izak, kot navajata Prva Mojzesova knjiga 17:25 in Prva Mojzesova knjiga 18:10. Hagar in Izmael sta bila poslana drugam tisti dan, ko je bil Izak odstavljen, kot navaja Prva Mojzesova knjiga 21:8–10. Abraham je bil »dolgo časa« po tem preizkušen v 1. Mojzesovi knjigi 21:34, na oltarju pa je bil »deček« v 1. Mojzesovi knjigi 22:12.
Edini sin v Božjih očeh: Bog je v 1. Mojzesovi knjigi 21,12 razglasil, da se bo Abrahamovo potomstvo štelo prek Izaka in ne prek Izmaela. Abraham ni imel Izmaela pri sebi, ker sta bila Izmael in njegova mati »izgnana«, ko sta bila poslana stran, kot navaja 1. Mojzesova knjiga 21,10–12.
Edini dedič na tem svetu: Izak je bil edini dedič, izraz »edini sin« pa pomeni tudi »ljubljeni sin«. Čeprav je takratna kultura dopuščala vzemanje priležnic za razmnoževanje, sta dediščina in pravica prvorojenca pripadali sinovom zakonitih žena, ne pa sinovom priležnic.
Edini sin obljube: Prva Mojzesova knjiga 21,12 pravi: »Prek Izaka se bo štelo tvoje potomstvo.« Abraham je imel tudi druge sinove, a ti so se rodili šele kasneje.
V: Kako je bil Izak v 1. Mojzesovi knjigi 22,2 Abramov »edini sin«?
O: Čeprav se je Izmael rodil prvi, je bil do takrat že odposlan, Izak pa je bil edini sin, ki ga je Abram še imel pri sebi. Izak je bil edini dedič, izraz »edini sin« pa lahko pomeni tudi »ljubljeni sin«. V 1. Mojzesovi knjigi 21,12 piše: »Prek Izaka se bo štelo tvoje potomstvo.« Abraham je imel tudi druge sinove, vendar so se rodili šele kasneje. Čeprav je takratna kultura dopuščala vzemanje priležnic za razmnoževanje, sta dediščina in pravica prvorojenca pripadali sinovom zakonitih žena, ne pa sinovom priležnic.
V: Ali v 1. Mojzesovi knjigi 22,2 Sveti Duh kdaj vodi ljudi k neposlušnosti tega, kar je razodeto v Svetem pismu?
O: Ne. Pri odgovoru je treba upoštevati tri točke.
1. Seveda Bog ni vodil Abrahama, da bi storil karkoli v nasprotju z razodetim Svetim pismom, saj v Abrahamovem času še ni bilo zapisano nobeno Sveto pismo.
2. Odkar je bilo Sveto pismo razodeto, Bog nikomur ne naroča, naj stori kaj, kar bi bilo v nasprotju z njegovimi razodetimi zapovedmi. Tudi ko je Sveti Duh Jezusa odpeljal v puščavo, kjer ga je skušal Satan, Sveti Duh Jezusa ni skušal niti mu ni naročil, naj stori kaj narobe.
3. Bog ne želi, da bi kdor koli storil kaj, kar je v nasprotju z Njegovimi željami. Tudi ko je Bog Abrahamu ukazal, naj Izaka vzame kot žrtvovanje, Bog Abrahamu ni dovolil, da bi Izaka dejansko ubil.
Torej, Bog je to lahko takrat rekel Abrahamu, ker Mojzesova postava še ni bila zapisana. Toda takrat, tako kot danes, Bog nikoli ne želi, da bi kdo žrtvoval človeka.
V: V 1 Mz 22,12 je Bog rekel: »Zdaj vem, da se bojiš Boga.« Ali torej Bog ni vedel, kaj bo Abram storil?
O: Seveda je Bog vedel, toda ta izjava pomeni, da je prav v tem trenutku Abraham dokazal, kaj bo storil.
Izak je bil Abrahamu najpomembnejša stvar v življenju. Toda ali je bil Izak pomembnejši od Boga? Abraham je pokazal, da je bil Bog na prvem mestu v njegovem življenju. Jakobovo pismo 1 pravi, da preizkušnja naše vere prinaša vztrajnost. Čeprav si morda želimo vero, ki nikoli ne tvega, to ni vera, ki jo je Bog gojil v Abrahamu ali drugih. Abraham ni imel izbire glede vrste, okoliščin ali časa preizkušnje svoje vere, in ponavadi tudi mi ne.
V: Kako je mogoče, da so bili Hetiti v Palestini, kot je navedeno v 1. Mojzesovi knjigi 23 in 2. Mojzesovi knjigi 3,8?
O: Hetiti so bili razširjeno ljudstvo, ena od njihovih kolonij pa se je naselila v palestinskih gorah. Indoevropski Hetiti so leta 1590 pr. n. št. oplenili Babilon. Drugi menijo, da se to nanaša na Hatti, neindoevropsko ljudstvo, ki je bilo podjarmljeno pred letom 2000 pr. n. št. Hatti in Hitti se v hebrejščini pišeta enako.
V: Zakaj je v 1. Mojzesovi knjigi 23,2 navedeno, da se Kiriat-Arba imenuje tudi Hebron?
O: Obstajata dva možna, medsebojno dopolnjujoča se razloga, zakaj je Hebron tukaj omenjen.
Ne smemo pozabiti, da je Abraham živel okoli leta 2000 pr. n. št., Knjiga Geneze pa je bila napisana v Mojzesovem času, med letoma 1447 in 1407 pr. n. št., zato so to mesto v Mojzesovem času Izraelci in/ali Kanaanci morda imenovali Hebron. Izraelski vohuni so poznali geografijo Kanaana in so morda v Mojzesovem času za to mesto uporabljali to ime.
Kakorkoli že, Izraelci so mesto kmalu po osvojitvi pod Jozuejem imenovali le Hebron, ne pa Kiriat Arba. Ta preprosta pojasnjevalna opomba, ki pravi, da je Kiriat Arba zdaj Hebron, je bila morda dodana kmalu zatem.
V: V 1 Mz 23,2 so pogajanja običajno proces dajanja in jemanja. Na primer, prodajalec reče 300 dolarjev. Kupec reče 100 dolarjev. Prodajalec reče 250 dolarjev; kupec reče 150 dolarjev. Morda se dogovorita za 200 dolarjev. V čem je to nasprotje običajnih pogajanj?
Zakaj je Abraham rekel: »Jaz sem tujec in priseljenec med vami«?
1 Mz 23,5–6 Hetiti: »Ti si knez med nami. Pokopaj svoje mrtve v kateri koli od naših grobnic brezplačno.«
1 Mz 23,7–9 Abraham se pokloni in prosi: »Prosim, posreduj pri Efronu, da mi dovoli kupiti jamo na njegovem posestvu.«
1 Mz 23,10–11 Efron: Jamo lahko dobiš brezplačno.
1 Mz 23,12–13 Abraham se pokloni: »Želim plačati za jamo. Kakšna je tržna vrednost zemljišča?«
Gen 23:14–15 Efron: 400 šekelov.
Gen 23:16 Abraham se ni prerekal niti pogajal, ampak je preprosto privolil, da bo plačal 400 šekelov.
Šekel je bil v tistem času enota teže, šele kasneje pa je postal denarna enota.
V Jozue 7:21 je Achan ukradel 200 šekelov srebra. V Abrahamovem času je bil moški suženj vreden približno 20 šekelov. Nekaj stoletij prej je bil suženj vreden od 10 do 15 šekelov. V Mojzesovem času, približno 500 let kasneje, je bil suženj vreden 30 šekelov. Torej je bila cena polja približno deset sužnjev.
Odgovor je, da se Abraham, kljub temu, da je bil premožen, ni menil za ta majhen znesek denarja. Bolj mu je bilo pomembno, da bi videli, da je Abraham zanj plačal tržno vrednost, in da bi bili tako bolj naklonjeni temu, da grob pustijo nedotaknjen. Včasih je za vas ugodneje, da svoje prednosti ne izkoriščate v največji možni meri, ampak nekaj prepustite drugi strani, da si pridobite naklonjenost, še posebej kadar ne morete biti prisotni, da bi zagotovili, da bodo oni izpolnili svojo stran dogovora.
V: V 1 Mz 23,2–3 je Abraham sicer jokal zaradi Sare, a kako je bil milosten do Hetitov?
O: Abraham jih je v svojem govoru počastil. Finančno ni le poskušal iztržiti najnižje cene, ampak jim je prepustil pobudo in določitev cene. Včasih je dobro prepustiti pobudo tudi našim majhnim otrokom.
V Lk 14,9–11 je Jezus rekel, naj na gostiji zavzameš nižje mesto. Ko prirejaš gostijo, povabi revne, pohabljene in druge, ki se ti ne morejo oddolžiti.
V: V 1. Mojzesovi knjigi 23,3–20 je bil Abraham v poslovnem svetu zelo uspešen. Toda če je hotel tukaj zemljišče dobiti brezplačno ali za zelo nizko ceno, se ni zdel dober pogajalec – ali pa je bil?
O: Ena modrost, ki si jo je treba zapomniti, je: »Imej cilj pred očmi«. Včasih dober poslovnež ve, da najnižja cena ni edini cilj. Kdo bi skrbel za zemljišče in grob, ko bi bili Abraham in njegova družina odsotni? Bolje je, da se ne pogajaš preveč ostro, kar bi pustilo grenak priokus, ampak raje pustiš dober vtis. Vedno si je želel, da bi ga Hetiti ohranili v lepem spominu, da ne bi oskrunili ali preuredili grobišča, ko ga ne bo več. V 1. Mojzesovi knjigi 25,9–10 je bil Abraham pokopan v isti jami, ob Sari, tako kot Jakob v 1. Mojzesovi knjigi 50,12–13. V 1. Mojzesovi knjigi 50,25 Jožef ni hotel biti pokopan v Egiptu.
V: Zakaj so Hetiti v 1. Mojzesovi knjigi 23,5 šteli Abrahama za mogočnega kneza med seboj?
O: Abraham je bil zelo premožen. Očitno je z njimi tudi gojil tesne odnose, zato so ga šteli ne le za prijatelja, ampak tudi za enega izmed svojih.
V: Ali so Hetiti iz 1. Mojzesove knjige 23,7 res obstajali?
O: Sodobni arheologi so odkrili Hetite že leta 1892. Vendar so nekateri učenjaki še deset let kasneje (1902, E.A.W. Budge) dvomili v njihov obstoj. Danes so o Hetitih napisane cele knjige.
V: Zakaj je moral Abraham v 1. Mojzesovi knjigi 23,15–16 odtehtati srebro?
O: Šekel je bil enota teže, šele kasneje pa je postal tudi denarna enota. Abraham je moral srebro »odtehtati«, ker se kovanci niso uporabljali vse do okoli leta 800 pr. n. št., kot navaja knjiga Can Archaeology Prove the Old Testament? (str. 27). Podobno je Achan ukradel zlato in srebro, ki sta »težila« 50 in 200 šekelov. Prvi znani kovanci so iz Lidije okoli leta 700 pr. n. št. V knjigi je tudi navedeno, da latinska beseda pecunia (iz katere izhaja angleška beseda pecuniary, ki pomeni denarni) izhaja iz latinske besede pecus, ki pomeni govedo.
V: Kako se v pogajanjih, kot je opisano v 1. Mojzesovi knjigi 23,15–16, izognemo temu, da bi bili »varčni pri penijih, a razsipni pri funtih«?
O: V angleškem denarju je »pence« ali »penny« podoben ameriškemu »pennyju«. »Pound« je malo več kot ameriški dolar, razen da je bil do nedavnega vreden skoraj 2 dolarja.
Eden od primerov, ko se to ni zgodilo, je bilo podjetje, v katerem sem delal pred nekaj leti. Odločili so se za uvedbo »defenzivnih ugodnosti«. Ta izraz je pomenil, da če ste bili poročeni in je imel vaš zakonski partner rojstni dan v mesecu in na dan, ki sta bila v letu pred vašim, podjetje ne bi več zagotavljalo ugodnosti vašemu zakonskemu partnerju in otrokom, ampak samo vam. Med sestankom zaposlenih, na katerem je predstavnica kadrovske službe to brez navdušenja pojasnjevala, sem zastavil vprašanje. Koliko denarja naj bi to po njihovih ocenah prihranilo podjetju? Rekla je, da bi prihranili veliko, okoli 50.000 dolarjev na leto. Domnevam, da nihče ni pomislil, da bi že če bi zaradi tega podjetje zapustili le trije ali štirje ljudje na leto in bi za njihovo nadomestitev najeli kadrovske agencije, to samo po sebi znašalo več kot 50.000 dolarjev.
V: Kako v naših odnosih izkazujemo milost, kot je zapisano v 1. Mojzesovi knjigi 23,15–16?
O: Lahko hitro odpuščamo, vendar ne smemo dopustiti, da bi nas ljudje zlorabljali. Ljubimo jih, ne le s sentimentalnostjo, ampak to izražajmo s skrbjo in dejanji.
V: Zakaj v 1 Mz 24,1; 25,8 Bog dopušča, da nekateri od njegovih otrok trpijo zaradi starosti?
O: V nebesih ne trpimo zaradi starosti, večna blaženost v nebesih pa bo naš kratek čas težav na zemlji naredila nepomembnega. Odgovor najdete v razpravi o Jozue 13:1.
V: Zakaj je v 1 Mz 24,4 Abraham vztrajal pri ženi iz svojega ljudstva?
O: Kanaanci so menili, da je primerno in versko pravilno žrtvovati svoje dojenčke v ognju ter prakticirati versko prostitucijo. Hetiti so bili drugačni. Bili so indoevropskega porekla, kolonija Hetitskega cesarstva v Anatoliji (današnja Turčija). Ni povsem jasno, zakaj Abraham ni hotel snache izmed Hetitov, razen da tudi oni niso verjeli v edinega pravega Boga.
V: Kaj je bilo v 1 Mz 24,5–8 tako narobe s tem, da se je Izak vrnil v Aram [Sirijo], da bi tam živel?
O: Takrat bi bilo vse v zvezi z Božjo obljubo Abrahamu, naj zapusti svoj narod in odide v obljubljeno deželo, zaman, ker bi Abrahamovi potomci opustili to obljubo.
V: Kaj bi bilo v 1 Mz 24,5–8 narobe s tem, da bi se Izak vrnil v Aram le na obisk in da bi si tam izbral ženo?
O: Glede na njegovo sorodstvo in bogastvo bi njegovi sorodniki verjetno želeli, da Izak ostane, tako kot je Laban zadržal Jakoba štirinajst let. Abraham verjetno ne bi hotel tvegati, da bi Izaka zvabili nazaj, da bi za stalno živel tam, kjer bi bila njegova žena.
V: Kakšen je bil v 1 Mz 24,15 odnos med Izakom in Rebeko?
O: Rebeka je bila hči Abrahamovega nečaka, kar pomeni, da je bila hči Izakovega bratranca.
Izak in Rebeka nista mogla prekršiti 3. Mojzesove knjige 18, ker ta takrat še ni bila napisana. Vendar se je izkazalo, da je bila njuna poroka še vedno v skladu s smernicami prihodnjih pravil iz 3. Mojzesove knjige.
V: Ali je bila Ketura v 1. Mojzesovi knjigi 25,1 žena ali priležnica?
O: Priležnica se šteje za vrsto žene. Prva Mojzesova knjiga 25:1 lahko pomeni bodisi ženo bodisi priležnico.
V: Kaj se je v 1. Mojzesovi knjigi 25,2 zgodilo s Keturini sinovi, ki jih je imela z Abrahamom?
O: Abraham in Ketura sta imela šest znanih sinov.
Zimran je morda prednik arabskega plemena Zimri iz Jeremija 25:25. Danes obstaja mesto Zambran ob Rdečem morju zahodno od Meke.
O Jokšanu ni več nobenih omemb, razen da je bil prednik Šebe in Dedana. Šeba je bil narod v jugozahodnem kotu Arabskega polotoka. Dedanci iz Izaija 21:13 so bili Arabci, ki so verjetno izhajali tako iz Jokšana kot iz Hama prek Kuša (Prva Mojzesova knjiga 10:7; Prva kroniška knjiga 1:9). Mesto Dedan je ležalo 100 milj (160 km) jugozahodno od Teme v oazi el-’Ula, 175 milj (280 km) severno od Medine. Dedan je omenjen tudi v protoarabskih sabejskih in minajskih napisih.
Medan je morda omenjen tudi zunaj Svetega pisma. Wycliffe Bible Dictionary na str. 1093 navaja, da se v arabščini soglasnika »m« in »b« pogosto zamenjujeta, zato bi lahko šlo za pleme Bedana, ki ga je osvojil asirski kralj Tiglat-Pileser III.
Midian je bilo znano pleme, ki je v 8. poglavju Knjige sodnikov zatiralo Izraelce.
Išbak je ustanovil pleme, ki se je naselilo v severni Siriji in je omenjeno v asirskih letopisih Šalmaneserja III. (858–824 pr. n. št.).
Shuah je bilo očitno pleme, iz katerega je izhajal Bildad Šuhit iz Joba 2,11.
V: Če sta bila v 1. Mojzesovi knjigi 25:2 Abraham in Sara oba neplodna, kako je Abraham lahko imel otroke po Izaku?
O: Najprej, kaj ni odgovor, nato pa odgovor.
Ni odgovor: Neplodna je bila Sara, ne Abraham. Konec koncev je Abraham imel otroka, Izmaela, s Hagar. To je odgovor, ki ga je podal Avguštin iz Hipona v svojem delu Mesto Božje, knjiga 16, poglavje 28, str. 327.
Odgovor: Sara je bila vedno neplodna, toda ko je Abraham dopolnil 100 let, sta bila oba po naravi nesposobna imeti otrok, kot navajata Pismo Rimljanom 4,19 in Pismo Hebrejcem 11,12. Ko je torej Bog Abrahamu podaril dar plodnosti, mu ga ni odvzel.
V: Koliko žena in priležnic je imel Abraham v 1. Mojzesovi knjigi 25,6?
O: Čeprav to v resnici ni pomembno, natančnega števila ne poznamo. Po Sariini smrti je Abraham v 1. Mojzesovi knjigi 25:1 vzel za ženo Keturo. Hagar je bila ena od njegovih priležnic, vendar 1. Mojzesova knjiga 25:6 nakazuje, da je Abraham imel več kot eno priležnico.
V: Kako so patriarhi v 1 Mz 25,8.17 in 1 Mz 49,33 »izdihnili«?
O: To je grobi prevod hebrejske besede gâva’, ki dobesedno pomeni izdihniti ali izdihniti duha. Natančnejši prevod bi bil »izdihnil«.
V: V 1. Mojzesovi knjigi 25:8, 17 in 49:33 sta se Abraham in Jakob »pridružila svojim prednikom«, kako je torej mogoče, da obstaja življenje po smrti?
O: To je izraz, ki pomeni, da je oseba umrla, in zveni veliko bolje kot »odšel v onostranstvo«.
V: Ali se v 1. Mojzesovi knjigi 25,13 sklici na Kedara nanašajo na Mohameda?
O: 1. Mojzesova knjiga 25:13 omenja Kedara, Ismaelovega sina, vendar obstajajo dvomi glede Mohameda kot potomca Ismaela in Kedara. Ne glede na to pa 1. Mojzesova knjiga 25:13, ki omenja dvanajst Ismaelovih sinov, vključno s Kedarjem, o njih ne pravi ničesar dobrega ali slabega. Al-Tabari, zvezek 6, str. 6, navaja tri stvari:
1) Med genealogi obstajajo razlike glede Mohamedovega porekla po ‘Adnanu (str. 37)
2) Mnoge, a ne vse rodovniške zapise vključujejo Mohameda … ‘Adnana … Nabta, sina Qaydharja [Kedarja?], sina Isma’ila [Išmaela]
3) »Te razlike izhajajo iz dejstva, da gre za staro znanost, prevzeto od ljudstva prve knjige (Stare zaveze).«
Če torej zgodnji muslimanski zgodovinar al-Tabari priznava, da so rodovniška imena prevzeli od Judov in iz Stare zaveze, to ni povsem neodvisno pričevanje.
V: V 1 Mz 25,22–23 se je Rebekino vprašanje nanašalo na sedanjost in bližnjo prihodnost, vendar je Božji odgovor govoril o daljni prihodnosti. Zakaj Bog to počne?
O: Pri odgovoru je treba upoštevati pet točk.
1. Bog je očitno želel razkriti to preroško resnico o Jakobu in Ezavu.
2. Tako kot dobri človeški učitelji tudi Bog ve, da se bo neka točka bolje zapomnila, če je odgovor na vprašanje učenca.
3. Ne glede na to, ali je Bog povzročil, da sta se dojenčka prerivala zgolj zato, da bi Rebeko spodbudil k zastavitvi vprašanja, ju je to prerivanje dejansko spodbudilo, da je zastavila vprašanje.
4. Morda Rebeka v tem trenutku ni razmišljala dolgoročno, vendar je bilo njeno vprašanje dovolj odprto, da ji je Božje razodetje kljub temu odgovorilo na vprašanje.
5. Ko prosimo Boga za kaj, moramo prositi na »odprt način« in ne le po svojih pogojih. Moramo biti pripravljeni, da nam Bog razkrije resnice, ki jih nismo pričakovali in za katere nismo neposredno prosili.
V: Ali je Jakob v 1 Mz 25,31–33 pridobil prvorojenstvo z nakupom ali z lažjo?
O: Oboje.
1. Jakob jo je »kupil« od Ezava za skledo leče (1. Mojzesova knjiga 25,29–34).
2. Jakob je kasneje prevaral Izaka, da mu je dal blagoslov prvorojenstva, ki se ga je Ezav že odločil odpovedati (1. Mojzesova knjiga 27,19).
Upoštevajte, da je Jakob kupil le prvorojenstvo, za blagoslov pa je lagal.
Ne glede na nakup in prevaro se je Bog odločil, da bo njegovo ljudstvo, Judje, izšlo iz Jakoba (1. Mojzesova knjiga 25:23–34).
V: Ali naj bi Izraelci v 1. Mojzesovi knjigi 26:2 odšli v Egipt ali ne?
O: Izaku je bilo v 1. Mojzesovi knjigi 26:2 rečeno, naj ne odide v Egipt. Jakobu, ne Izaku, je bilo v 1. Mojzesovi knjigi 46:3 rečeno, naj tja odide. Podobno je bilo v 2. Samuelovi knjigi 7:5, 12–13 rečeno Davidu, da ne bo on, ampak njegov sin tisti, ki bo zgradil tempelj v Jeruzalemu. Poučitev tukaj ni v tem, ali je odhod v Egipt dober ali slab, ampak v tem, da moramo iti tja, kamor nas Bog želi, in takrat, ko nas Bog želi.
V: Ali je v 1. Mojzesovi knjigi 26,3–5; 12,1; 17,1, 9–14 in 22,16 Bog blagoslovil Abrahama zaradi njegovih del?
O: Ne. Tako za Abrahama kot za ljudi na splošno gre tu za dve različni zadevi: odrešitev in blagoslove.
Odrešitev: Abrahamova dela niso bila pomembna v smislu, da mu niso prinesla vstopa v nebesa. Abrahamova dela so bila zelo pomembna kot vidni izraz njegove vere v Boga in so bila neločljivo povezana z njegovo vero v Boga.
Blagoslov: Zaradi del tako Abraham kot tudi mi pogosto prejemamo blagoslove v tem življenju in nagrade v naslednjem.
Jakob navaja Abrahama kot primer, da je bil Abraham opravičen z deli. Abraham je »veroval Bogu in to mu je bilo pripisano kot pravičnost« desetletje ali dve, preden je skoraj žrtvoval Izaka.
Božja zaveza je vsebovala tako nespremenljiv kot tudi pogojni element. 3. Mojzesova knjiga 26,44–45 kaže, da tudi če Božje ljudstvo ne izpolni pogojnega elementa, nespremenljivi element še vedno velja.
V: Zakaj je v 1. Mojzesovi knjigi 26,6–7 Izak vzor za nas, saj je tukaj lagal?
O: Ne. Glej odgovor na 1. Mojzesovo knjigo 12,10–20.
V: Ali je bil v 1. Mojzesovi knjigi 26,8–9 isti Abimeleh iz Gerara kot v 1. Mojzesovi knjigi 20,2–3?
O: Glede na ime verjetno ne. Abimeleh pomeni »Oče je kralj«. Po eni strani obstaja veliko primerov, ko imata oče in sin ali potomec isto ime. Po drugi strani pa gre tukaj verjetno za naziv, ne za osebno ime, kot piše v knjigi 735 Baffling Bible Questions Answered na str. 42.
Drugi vladarji z istim imenom so bili Tobias I., II., III., IV. in V. v obdobju od 590 do 200 pr. n. št., Sanballat I., II. in III. v obdobju od 445 do 330 pr. n. št., Šalmaneser I., II., III., Antioh I., II., III., IV. ter Tiglat-Pileser I., II. in III.
V: Ali je v 1. Mojzesovi knjigi 26,33 mesto Beersheba poimenoval Abraham ali Izak?
O: V 1. Mojzesovi knjigi 21,31 se je mesto v Abrahamovem času imenovalo Beersheba zaradi prisege med Abrahamom in Abimelehom. Izak je to zagotovo vedel, saj je v 1. Mojzesovi knjigi 22,19 živel v Beershebi skupaj s svojim očetom. Da bi Abimelechu (ki je bil verjetno sin Abimelecha iz Abrahamovih časov) spomnil na prejšnjo zavezo, je novemu vodnjaku dal podobno ime, »Šiba«.
V: Kdo so bile v 1. Mojzesovi knjigi 26:34 in 36:2–3 Ezaove štiri žene?
O: Ženi 1–2: Pri 40 letih se je Ezav poročil z dvema Hetitkama, Judito in Basemat, hčerko Elona (1. Mojzesova knjiga 26,34–35).
Ada, hči Hetita Elona (1. Mojzesova knjiga 36,2), je verjetno drugo ime za Basemat.
Žena 3: Ko je Jakob odšel, se je Ezav poročil z Izmaelitko Mahalat, sestro Nabajota (1. Mojzesova knjiga 28:8–9).
Basemat, hči Izmaela in sestra Nabajota (Prva Mojzesova knjiga 36:3), je verjetno drugo ime za Mahalat.
Žena 4: Ezav se je poročil z Oholibamo, hčerjo Ane (Prva Mojzesova knjiga 36:3).
Judita verjetno ni bila omenjena v rodovnikih v 1. Mojzesovi knjigi 36, ker ni rodila otrok.
V: Zakaj naj bi v 1. Mojzesovi knjigi 27 Bog odobril, da je Jakob prevaral Izaka, in v 1. Mojzesovi knjigi 31:20, da je prevaral Labana?
O: Bog ni odobril Jakobovih laži. Prvič, Sveto pismo natančno in pošteno beleži tako zla kot dobra dejanja ljudi. Drugič, tudi Božje ljudstvo v Svetem pismu je storilo napačne stvari. Kot piše v knjigi 735 Baffling Bible Questions Answered na str. 43: »Bog ni blagoslovil Jakoba zato, ker je lagal in uporabil prevaro, ampak kljub temu.«
V: Zakaj je bil v 1. Mojzesovi knjigi 27 blagoslov tako pomemben?
O: Običajno je blagoslov prejel prvorojenec, kar je pomenilo dvojni delež dediščine ter vlogo glave družine. Tablica iz Nuzija iz 15. stoletja pr. n. št. pripoveduje o pravni spor med tremi brati glede tega, kdo se bo poročil z žensko po imenu Zululishtar. Eden od bratov je zmagal, ker je lahko dokazal, da je njegov oče na smrtni postelji odobril poroko.
V: Kaj dobesedno pomeni hebrejska beseda, prevedena kot »gospodar«, v 1. Mojzesovi knjigi 27,29?
O: Hebrejska beseda gebiyr (izgovarja se gheb-EER) se lahko prevede na dva načina: gospodar ali junak. V primeru Ezava in njegovih potomcev je šlo za [nezaželenega] gospodarja. Če je Bog v vašem življenju nad vas postavil nekoga, ki ga ne marate, se lahko odločite, da ga boste obravnavali kot nezaželenega gospodarja ali kot junaka.
V: Zakaj v 1. Mojzesovi knjigi 27,39–40 Izak ni mogel blagosloviti Ezava tako, kot je blagoslovil Jakoba?
O: Sveto pismo ne pojasnjuje, zakaj je Izak verjel (ne glede na to, ali je imel prav ali ne), da ne more blagosloviti obeh. Vendar pa so bile po zapisu na tablicah iz tistega časa, najdenih v mestu Nuzi, oporoke, napisane na smrtni postelji, veljavne in nepreklicne. Glej tudi odgovor na naslednje vprašanje.
V: Zakaj v 1 Mz 27,39–40 Bog ni blagoslovil Ezava tako, kot je blagoslovil Jakoba?
O: Obstajajo trije medsebojno dopolnjujoči se razlogi.
1. Rimljanom 9,10–15 kaže, da lahko Bog stori, kar hoče, ne da bi nam povedal svoje razloge.
2. Ezav je bil poganski (brezbožni) (Hebrejcem 12,16), Jakob pa je bil prevarant; Bog bi bil pravičen, če bi oba preklel. Namesto tega sta oba prejela blagoslov (Hebrejcem 11,20).
3. Bog ima pravico, da po svoji presoji izkaže posebno milost in ljubezen le nekaterim – vprašajte Pavla.
V: Ali je Jakob v 1. Mojzesovi knjigi 27,42–44 odšel v mesto Haran, da bi pobegnil pred Ezavom, ali da bi si poiskal ženo?
O: Oboje. Včasih obstaja več razlogov za eno dejanje. Rebeka je Jakobu v 1. Mojzesovi knjigi 27:42–46 rekla, naj odide, da bi pobegnil pred Ezavom, vendar je Izaku v 1. Mojzesovi knjigi 27:46 povedala, da je razlog iskanje žene. Izakov razlog za pošiljanje Jakoba je bil iskanje žene, kot je zapisano v 1. Mojzesovi knjigi 28:1–6.
V: Ali se v 1. Mojzesovi knjigi 27,45 beseda »oba« nanaša na Jakoba in Izaka ali na Jakoba in Ezava?
O: Jezikovno bi lahko pomenilo oboje. Vendar je šlo za Izaka in ne za Ezava, saj je bil Izak na smrtni postelji, Ezav pa bi Jakoba takoj zatem ubil, pri čemer Ezavu ni grozila nobena nevarnost. Na žalost je Rebeka morda mislila na »oba«, ki ju je ljubila, in ne na »dva od treh«.
V: Ali so bile v 1 Mz 27,46 Ezavove žene Hetitke ali Kanaankinje?
O: Ali je lahko nekdo hkrati Teksanec in Američan? Hetiti v Kanaanu so bili eden od kanaanskih narodov.
V: Ali sta Rebeka in Jakob v 1. Mojzesovi knjigi 28 uspela doseči, kar sta želela?
O: Na prvi pogled da, v resnici pa ne. Želeli sta, da bi Jakob dobil prvorojenstvo, in s krivimi sredstvi, z lažmi in prevaro, sta to dosegli, torej sta bili uspešni.
Vendar je sin s prvorojenstvom običajno kasneje zasedal častno mesto v družini; Jakob pa je moral bežati, da bi rešil življenje. Rebeki je uspelo pomagati svojemu najljubšemu sinu; vendar Jakoba na zemlji ni več videla. Kot poudarja knjiga Ženske v Svetem pismu, je Rebeka morala do konca življenja živeti s sinom, ki mu je storila krivico.
V: Ali je v 1 Mz 28,12 izraz »na njej/njem« dvoumen?
O: Ne ravno. Izraz »na njej« so nekateri rabini razlagali kot »na njem«. Z drugimi besedami, bodisi so nebeški angeli vzpenjali in spuščali se po lestvi/stopnicah, bodisi so se vzpenjali in spuščali po samem Jakobu. To se omenja, ker je Jezus v Evangeliju po Janezu 1,51 rekel, da bo Natanael videl Božje angele, kako se vzpenjajo in spuščajo po Sinu človekovem [Jezusu].
V prid razlagi »na njej«: analogija je smiselna, saj je lestev (ali stopnišče) prisotna, Jakob pa v sanjah vidi več angelov, ki opravljajo svoje delo. Metaforično je Jezus lestev, po kateri Božja blagoslova prihajajo na zemljo, in lestev, po kateri nas popeljejo v nebesa.
Proti razlagi »na njem«: ali angeli stopajo po Jakobu, da bi prišli do lestve? Ali angeli plezajo po Jakobu, da bi prišli v nebesa? Za kaj je potem sploh namenjena lestev/stopnišče? Jezus je bil Jakobov potomec, vendar je Jezus bolj podoben lestvi kot Jakobu, ki je pogosto prevaral ljudi.
V: Zakaj bi v 1. Mojzesovi knjigi 29,15–25 morali občudovati Labana, saj je Jakoba prevaral in mu lagal?
O: Kdo je rekel, da bi morali občudovati Labana? Ne bi smeli. To vprašanje predpostavlja, da Sveto pismo lahko govori o Božjem ljudstvu le v vakuumu in ne sme omenjati drugih ljudi, s katerimi so se morali spoprijemati. Seveda Sveto pismo govori tako o zlobnih kot o dobrih ljudeh. Poleg tega nam Sveto pismo kaže, da tudi dobri ljudje niso bili vedno dobri.
Tu bi lahko pomagala analogija. Nekdo bi lahko rekel: »Ne morete občudovati ameriških junakov. Poglejte na primer Johna Wilkesa Bootha, ki je ustrelil Abrahama Lincolna.« No, lahko preberemo, kako je John Wilkes Booth igral pomembno vlogo v ameriški zgodovini, vendar ni bil ameriški junak.
Laban je imel vlogo v zgodovini Izraela, a tudi on ni bil junak. Primerjava z Boothom se morda zdi nekoliko neumna, saj nihče ne gleda na Bootha kot na junaka, toda sklicevanje na Labana, da bi kritizirali ljudi, ki bi jih morali v Svetem pismu občudovati (kot je to dejansko storil neki ateist), se prav tako zdi neprimerno.
V: V 1 Mz 29,21–30, kdaj je bila Rahela dana Jakobu?
O: Jakob je delal sedem let, dobil je Lejo, počakal teden dni, nato pa je v zameno za obljubo še sedmih let dobil Rahelo.
V: Zakaj se je Jakob v 1. Mojzesovi knjigi 29,28 poročil z dvema sestrama, saj 3. Mojzesova knjiga 18,18 prepoveduje poroko z dvema sestrama, dokler sta obe živi?
O: 3. Mojzesova knjiga 18,18 je bila del Mojzesove postave, ki je bila dana več kot 400 let po tem, ko se je Jakob poročil s svojima ženama. Seveda ni bilo mogoče zahtevati, da Jakob spoštuje zakon, ki ga še ni slišal, in ki mu ga Bog še ni zapovedal.
V: Zakaj v 1. Mojzesovi knjigi 29,31 Bog Jakobu ni preprosto rekel, naj ljubi tudi Lejo, namesto da je Rahelo naredil neplodno?
O: Včasih se ljudje lahko naučijo lekcij le na težji način. Ali smo mi kaj drugačni?
V: Ali v 1. Mojzesovi knjigi 30,14–15 uporaba mandragore ne zveni kot praznoverje?
O: Veliko ljudskega zdravilstva ne deluje. Dejstvo, da je bila Rahela še dolgo časa brez otrok, jasno kaže, da mandragore niso imele ničesar opraviti s tem, da je Bog odprl Rahelino maternico. Ta odlomek kaže, da tudi verniki lahko delajo napake in upajo na neumna zdravila.
V: Kako je v 1 Mz 30,27 Laban lahko z vedeževanjem izvedel za Jakoba?
O: Če predpostavimo, da je Laban tukaj govoril resnico, se včasih zgodi, da ljudje z vedeževanjem dobijo pravilne odgovore. Vendar pa verniki ne bi smeli slediti Labanovemu zgledu, tudi če bi vedeževanje razkrilo samo resnico namesto mešanice resnice in zmote, saj je Bog v 5. Mojzesovi knjigi 18,10.14 rekel, naj se ne ukvarjajo z vedeževanjem. Mimogrede, Labanovo vedeževanje mu v 1. Mojzesovi knjigi 31,1–2,9 ni prineslo želenega rezultata.
V: Ali v 1. Mojzesovi knjigi 30,37–43 Jakobovo »povzročanje«, da so ovce in koze postale lisaste, ne zveni kot praznoverje?
O: Ni nobenega namiga na praznoverje, le napačne predstave o živalski genetiki. Bog je Jakoba blagoslovil ne glede na to, kar je Jakob sam vedel v Prvi knjigi Mojzesovi 31:7–13.
V: Ali je v 1. Mojzesovi knjigi 31,23 in 37,25 Gilead anakronizem, saj 4. Mojzesova knjiga 26,29 pravi, da je bil Manase Gileadov ded?
O: Sploh ne. Najprej točka, ki ni pomembna za odgovor, nato pa odgovor.
Ni del odgovora: Gilead je bilo precej pogosto ime. Gilead ni bil le potomec Manaseja (Številke 26,29–30 in Jozue 17,1), ampak je bil drug Gilead oče Jefteja (Sodniki 11,1), tretji Gilead pa je bil iz plemena Gad (1. Kronika 5,14).
Odgovor je, da beseda »Gilead« kaže na čas nastanka besedila. Jakob in Jožef ne bi imenovali tega območja Gilead, vendar nihče ne trdi, da je bila Knjiga Geneze napisana v času Jakoba in Jožefa. Geneza je bila namreč napisana v Mojzesovem času. Dve in pol plemena iz Transjordanije so svojo zemljo prejela že pred Mojzesovo smrtjo.
Anakronizem je, ko dokument, ki trdi, da je bil napisan v določenem času, uporablja besede ali izraze, ki bi se uporabljali šele kasneje. Ni anakronizem, če se za opis preteklega časa uporabljajo besede, ki so bile v rabi v času pisanja. Na primer, ni anakronizem, če nekdo v dvajsetem stoletju reče, da je bila pokrajina Gilead v državi Jordaniji. Jakob, Jožef in Mojzes niso poznali sodobne države Jordanije, a tudi nihče ne trdi, da so jo poznali.
V: Kako je v 1 Mz 31,32.34 Svetopismo [domnevno] odobrilo, da je Rahela ukradla idole svojemu očetu?
O: Ne odobrava Raheline kraje. Domači bogovi niso imeli le verskih konotacij, temveč je njihovo posedovanje pomenilo tudi pravico do dediščine, kot navajajo tablice, napisane v Mojzesovem času, najdene v mestu Nuzi.
Knjiga »Hard Sayings of the Bible« (str. 130–131) navaja besedilo tablice iz Nuzi, vendar tudi zagovarja stališče, da je morda vplivala tudi Rahelina verska pripadnost tem božanstvom.
Čeprav bi nekateri morda sočustvovali z Rahelinim zlonamernim ravnanjem, Sveto pismo tega ne opravičuje; le poroča o tem. Rahela je umrla pri porodu le nekaj let po tem, ko je vzela idole (1 Mz 35,17–19), zato ji ti hišni bogovi zagotovo niso koristili. Sveto pismo ni knjiga o popolnih superjunakih, ampak o zelo resničnih ljudeh, ki so imeli mnoge napake – tako kot mi.
V: V 1. Mojzesovi knjigi 31,47 – ker je bila ta knjiga napisana že zelo zgodaj – zakaj sta v tem verzu dve aramejski besedi?
O: To kaže, da je aramejščina že v zgodnjem obdobju obstajala vzporedno s hebrejščino. Ne pozabite, da so Aramajci živeli v Siriji, kjer je živel Laban. Jakobove žene so bile od tam. Druga možnost pa je, da so to besede, ki so bile pogoste v zgodnji hebrejščini.
V: Kako nas Bog v 1. Mojzesovi knjigi 32,1–2; 33 pripravlja na spopad?
O: Pri tem ne gre le za moč za spopad, ampak tudi za vztrajnost. Okrepiti se lahko na vsaj tri načine.
1) Spomniti se moramo, na kaj naj usmerimo svoj pogled, na cilj, ki je pred nami, in na ljubezen, ki nas krepi, da vztrajamo.
2) Bog nas lahko okrepi tako, da nam podeli nove duhovne darove in poglobi tiste, ki jih že imamo. Morda se bomo morali naučiti novih veščin in vaditi novo pridobljene sposobnosti.
3) Vendar je Bog v 1. Mojzesovi knjigi 32 paradoksalno oslabil Jakoba. S tem, da mu je izpahnil kolk, je Jakob še manj verjetno, da bi se Ezavu fizično upiral. Bog nam mora pomagati, da se v službi Njemu poslovimo od odvečne prtljage, ki je ne potrebujemo in ki nas obremenjuje. Včasih nekaj ni slabo, a če se preveč zanašamo nanj namesto na Boga, morda Bog želi, da Mu služimo brez tega.
V: Kaj menite, kakšna sta bila v 1. Mojzesovi knjigi 32,1–6 dva namena, zaradi katerih je Jakob poslal glasnike k Ezavu?
O: Ker mu je Bog poslal angelske glasnike, je morda prav to Jakobu dalo idejo, da pošlje glasnike k Ezavu. Minilo je že 20 let, odkar sta se Jakob in Ezav nazadnje videla. Kakšen sprejem bo Jakob doživel? Po eni strani se je Jakob bal tega izvedeti, po drugi strani pa je vedel, da se temu ne želi izogniti in ostati za vedno pri Labanu. Upoštevajte, da Jakob Ezavu ne reče »tvoj brat«, ampak »tvoj služabnik«.
V: Kaj menite, kateri sta v 1 Mz 32,6–7 dva razloga, zaradi katerih se je Ezav odločil, da se bo s Jakobom srečal s 400 možmi?
O: Najprej, zakaj bi imel Ezav 400 mož? Ezav je bil verjetno precej premožen in morda je potreboval to vojsko za boj proti Horitom, ki so živeli v tej deželi.
Morda je Ezav takrat prišel, da bi izpolnil svojo prejšnjo prisego: ubiti Jakoba. Ali pa se morda ni mogel odločiti, kaj bo storil, vendar je hotel imeti dovolj bojevnikov, da bi mu ostale odprte vse možnosti. Ne glede na to je Ezav hotel jasno pokazati, da ima nadzor. Če je nameraval prestrašiti Jakoba, mu je to uspelo; Jakob je bil popolnoma prestrašen.
V: Kaj menite, kakšen je bil prvi vtis Jakobovih žena o Kanaanu in o Jakobu v 1 Mz 32,6–7?
O: Ne pozabite, da je Jakob komaj ušel težavam z Labanom. Človek bi se lahko spraševal, kako tesen in zaupanja vreden je bil odnos med Rahelo in Labanom, glede na to, da je Jakobu najprej dal Lejo. Zato je morda bila olajšana, da je med njo in Labanom nastala določena razdalja. Dežela je izgledala podobno, razen da je bilo tam veliko utrjenih kanaanskih mest, s katerimi se je Jakob moral sprijazniti.
V: Katere so bile v 1 Mz 32,7–23 tri strategije, ki jih je Jakob poskušal izvajati hkrati?
A: Najprej je Jakob poskušal utreti pot z obilnimi darili za Ezava. Drugič, Jakob je svojo družino razdelil na skupine; če bi eno skupino napadli in pobili, bi se ostale morda lahko razbežale in pobegnile. Nazadnje se je Jakob odločil, da bo šel zadnji. Jakob se je tu resnično počutil obupanega in osamljenega. A kot piše v »Believer’s Bible Commentary« na str. 68: »Z človeškimi varnostnimi sistemi se pogosto ščitimo pred dinamičnim molitvenim življenjem. Zakaj si to delamo?«
V: Ali je bil Jakob v 1. Mojzesovi knjigi 32,22–32 preimenovan v Izrael ali pa je bil preimenovan v Izrael šele v 1. Mojzesovi knjigi 35,9–10? (Nek liberalni kristjan je to omenil kot dokaz, da je 1. Mojzesovo knjigo napisalo več avtorjev.)
O: Prva Mojzesova knjiga 32,22–32 je zelo podrobna in pripoveduje, kako se Jakob bori z Bogom, ki ga preimenuje v Izrael. Prva Mojzesova knjiga 35 podaja povzetek Jakobovega življenja, dva verza, 35,9–10, pa omenjata Jakobovo preimenovanje, da lahko umestimo, kje se je zgodila pripoved iz Prve Mojzesove knjige 32. Da, ti dve vrstici sta ponovitev, vendar to pripomore k zgodbi in ni nehoten vpis istega dvakrat. Danes, ko ljudje pišejo, pogosto v zaključku ponovijo tisto, kar so povedali v glavnem delu eseja, vendar to ne pomeni, da so različne dele eseja napisali različni avtorji.
V: Zakaj je bil Jakob v 1 Mz 32,27–28 preimenovan v Izrael?
O: Čeprav Sveto pismo tega ne navaja, obstajata dve možnosti, in obe sta lahko resnični.
Dejanje preimenovanja je pokazalo, da Bog obvladuje njihovo celotno življenje, celo njihovo ime, in da so zaradi Boga postali druga oseba z drugačno usodo. Mislim, da bomo, ko pridemo v nebesa, o tem lahko vprašali Abrama, Simona in Saula iz Tarza, ali bolje rečeno, Abrahama, Petra in Pavla.
Imena so imela v tistih časih velik pomen, Izrael pa očitno pomeni »Bog vztraja« ali pa »On vztraja z Bogom« in je povezano z »boril si se z Bogom«.
V: V 1 Mz 32,24.27 se je Jakob boril z moškim, ki se je izkazal za angela ali Boga. Ali je torej Bog angel ali človek?
O: Bog se lahko pojavi celo kot goreči grm, a to ne pomeni, da je Bog rastlina. Čeprav je Bog povsod, lahko ima tudi lokalizirano prisotnost v kakršni koli obliki, ki si jo želi.
Tukaj je, kaj je menil Klement Aleksandrijski (193–217/220 n. št.): »Ko [Jezus] spet govori v lastnem imenu, se izpove kot Učitelj: ›Jaz sem Gospod, tvoj Bog, ki sem te izpeljal iz egiptovske dežele.‹… In najbolj očitno se pojavi kot Jakobov učitelj. Zato mu reče: ‚Glej, jaz sem s teboj, da te varujem na vseh poteh, po katerih boš hodil; in te bom pripeljal nazaj v to deželo; kajti ne bom te zapustil, dokler ne izpolnim, kar sem ti rekel.‘ Pravijo tudi, da se je z njim boril. »In Jakob je ostal sam, in tam se je z njim boril nek moški (Učitelj) do jutra.« To je bil moški, ki je vodil, pripeljal, se boril in mazilil športnika Jakoba proti zlu.« Knjiga Učitelj, 1. knjiga, 7. poglavje, str. 223
V: Ali se je Jakob v 1. Mojzesovi knjigi 32,24–32 boril z dejanskim angelom ali pa se je le spopadal z neko težavo?
O: Nič ne kaže, da bi lahko Svetemu pismu dodali, da to ni bil pravi angel.
1. Dobesedno razumevanje Svetega pisma je edini pošten način za njegovo razlago
2. Dobesedno razumevanje Svetega pisma ne pomeni vsiljevanja togega, konkretnega dobesednega razumevanja
3. Dobesedno razumevanje Svetega pisma pomeni razlagati knjigo tako, kot je bila napisana.
Čeprav sta Judovca Jožef Flavij in Filon Jakobovo borbo razlagala kot sanje, sanje ne povzročajo trajne izpahnitve kolkov.
V: Ali je v 1 Mz 32,24–30 krščanski Allah [Bog] tako šibak, da mu borba z Jakobom traja celo noč, kot je omenil neki musliman?
O: Najprej, boril se je Božji angel (ki ga je Jakob imenoval »moški«), ne pa Bog sam. Jakob je rekel, da je videl Boga iz oči v oči, vendar se je z Bogom srečal le prek angela. Ne glede na to pa je Bog poslal tega angela, ki je imel moč, da bi Jakoba popolnoma premagal.
Če se oče bori s svojim trmastim dveletnikom in ga včasih celo pusti zmagati, to še ne pomeni, da je šibek oče. Na podoben način je bil Božji namen spopasti se z Jakobovo trmastostjo, ne pa uničiti Jakoba in njegovo vztrajnost. Bog je hotel Jakobu pomagati razumeti, kdo je, ne pa ga ubiti.
Predstavljaj si, kako čudovito bi bilo, če bi bilo tvoje telo enako, le da bi bilo 1.000-krat močnejše. V atletiki bi bil odličen, prebijal bi stene in tekel izjemno hitro. Vendar bi vsakič, ko bi poskušal pobrati cvet, ga zdrobil, vsakič, ko bi držal roko majhnega otroka, bi mu jo zlomil, in vsakič, ko bi objel svojo ženo, bi morala v bolnišnico. Morda pa vendarle ni tako dobro, če so tvoje mišice 1.000-krat močnejše.
Bog je vsemogočen, a ima tudi nežnost in prefinjenost. Bog je neskončno močnejši od nas, a ima večji nadzor nad svojo močjo, kot ga imamo mi nad svojo. Sofonija 3,17 navaja primer, kako je Vsemogočni nežen: »Gospod, tvoj Bog, je med vami; močan je, da reši. Veselil se bo nad vami z radostjo; pomiril vas bo s svojo ljubeznijo; veselil se bo nad vami s petjem.«
V 1. knjigi kraljev 19,11–13 Bog pove Eliju, da bo doživel Gospodovo prisotnost. Ni bila v močnem vetru, ki je sledil, niti v potresu ali ognju, ampak v tihem, nežnem glasu.
Če torej povzamemo: kristjani častijo Boga, ki je nežen, ne da bi bil zaradi tega kaj manj Vsemogočni.
V: Ali lahko v 1. Mojzesovi knjigi 32,30 kdo vidi Božji obraz, saj v 2. Mojzesovi knjigi 33,20 piše, da tega nihče ne more storiti in ostati živ?
O: Jakob je videl prikazen angela; sprva je mislil, da je človek, in zagotovo ni videl Boga v Njegovi slavi iz oči v oči.
V: Zakaj mislite, da je bil Jakob v 1. Mojzesovi knjigi 32,26 tako odločen, da bi ga Bog blagoslovil?
O: Jakob bi lahko prosil za več bogastva, za varnost ali za to, da bi bil Ezav do njega prijazno razpoložen, vendar Jakob ni neposredno prosil za nič od naštetega. Prosil je le, naj ga Bog blagoslovi. Jakob ni pričakoval, da mu bo Bog omogočil, da se izogne Ezavu, ampak je želel, da ga Bog blagoslovi, da bo preživel srečanje z Ezavom živ.
V: Ali sta se v 1. Mojzesovi knjigi 33 in 36,7 Ezav in Jakob ločila zato, ker je bilo njuno imetje preveliko, ali zaradi Jakobovega strahu pred Ezavom?
O: Zaradi obojega.
V: Ali je Jakob v 1. Mojzesovi knjigi 33,18–19 in Jozue 24,32 kupil zemljo v Šekemu, ali jo je kupil Abraham, kot navajata Apostolska dela 7,15–16 in 1. Mojzesova knjiga 23,16–20?
O: Abraham je v 1. Mojzesovi knjigi 23,16–20 za Saro kupil zemljo v Mamreju blizu Hebrona, vendar to ni isto mesto. Kar zadeva zemljo, kupljeno v Šekemu, obstajajo trije možni odgovori.
Jakob in Abraham sta jo kupila: Tako v Jozue 24,32 kot v Prvi knjigi Mojzesovi 33,18–19 piše, da je zemljišče v bližini Šekema kupil Jakob, Abrahamov vnuk. Ne glede na to, ali je Abraham prišel priča nakupu zemljišča z denarjem, ki ga je zapustil Izaku, ali ne, bi lahko rekli, da je zemljišče kupil Abrahamov rod. Tudi danes lahko najstnik s soglasjem svojega očeta kupi avtomobil v očetovem imenu.
Štefan se je morda zmotil: Ker je Jakob kupil zemljišče, na katerem so bili pokopani njegovi sinovi, sam pa je bil pokopan v Mamreju skupaj z Abrahamom, je Štefan morda po pomoti združil ta dva ločena dogodka. Tudi če bi se Štefan zmotil, bi Sveto pismo še vedno bilo brez napak. Sveto pismo je preprosto brez napak zapisalo, kar je rekel Štefan, z vsemi napakami vred.
Ponovni pokop: Ko so se v deželi trajno naselili, so se odločili, da bodo ponovno pokopali Abrahama, Saro, Izaka in Rebeko, da bi bili vsi skupaj.
V: Kaj še vemo o mestu Šekem iz 1 Mz 33,18–19?
O: Čeprav je bilo mesto v Abrahamovem času v ruševinah, je bila lokacija mesta znana. Abraham ni kupil mesta, ampak zemljišče v bližini Šekema.
Vedno so ga ponovno gradili, ker je stalo na hribu, ki ga je bilo mogoče utrditi, in je imelo odličen izvir. Šekem so ponovno zgradili okoli leta 1900 pr. n. št., vendar ga je osvojil faraon Senusert III. (okoli 1880–1840 pr. n. št.). Šekem je bil ponovno uničen okoli leta 1750 pr. n. št. Ponovno je bil obnovljen, vendar so ga Egipčani okoli leta 1550 pr. n. št. ponovno uničili. Ponovno je bil obnovljen v času amarnskih pisem (1400–1370 pr. n. št.), ki ga omenjajo kot središče kralja Lab’ayuja, ki je bil v zvezi z vsiljivci »Habiru«. Mesto je bilo ponovno obnovljeno, vendar so ga leta 723 pr. n. št. uničili Aramajci, izraelski kralj Menahem in Asirci.
V: Kako je v 1 Mz 34,13–17 Bog [domnevno] lahko dopustil, da so Jakobovi sinovi lažno odgovorili glede Dine?
O: Bog tega ni dopustil, Jakobova dva sinova, ki sta ubila Šekemčane, pa sta bila zaradi tega prekleta.
V: Kako sta v 1. Mojzesovi knjigi 34,25–30 Simeon in Levi sama uničila celo mesto?
O: Vodila sta napad, vendar sta imela pod svojim poveljstvom še druge služabnike, najete vojake in/ali sorodnike.
V: V 1. Mojzesovi knjigi 35,1–5, kakšen je bil potek dogodkov?
O: Tukaj je vrstni red.
1. Jakob je bil očitno preveč popustljiv pri dopuščanju tujih malikov v svoji nomadski skupini.
2. Bog je Jakobu rekel, da želi, da Jakob živi v Betelu in mu zgradi oltar.
3. Jakob je pravilno spoznal, da če nameravajo zgraditi oltar Bogu, med njimi ne sme biti nobenih malikov.
4. Ko so se popolnoma posvetili Gospodu, jim ni bilo treba ničesar bati od okoliških ljudstev.
V: Ali so bili v 1 Mz 35,21 vsi Jakobovi sinovi rojeni v Migdal Eberju ali so se rodili že prej, kot navajajo drugi deli 1. Mojzesove knjige? (Nek liberalni kristjan je to izpostavil kot protislovje.)
O: Prva Mojzesova knjiga 35,21–26 ne pravi, da je bil vsak Jakobov sin rojen v Migdal Eberju, še posebej ker je v Prvi Mojzesovi knjigi 35,19–20 navedeno, da je Rahela, mati dveh sinov, umrla tik pred tem, ko so se tja preselili. Prva Mojzesova knjiga 35,21–26 preprosto navaja sinove, kar sledi poročilu, da je Izrael (=Jakob) postavil svoj šotor onstran Migdal Eberja.
V: Zakaj so v 1. Mojzesovi knjigi 36 Ezavovi potomci našteti tako podrobno?
O: Priznajmo, da to ni najpomembnejše poglavje v Svetem pismu. Čeprav posamezna imena niso pomembna, se iz tega naučimo šest stvari.
1. To kaže na trditev Svetega pisma o zgodovinski točnosti in pozornosti do zgodovinskih podrobnosti.
2. Ezavovi potomci (Edomci) in Izraelci so se med seboj poznali. V knjigi Joba je bil Elifaz Temanit, potomec Temana iz 1. Mojzesove knjige 36:11, 15, 42 in 1. Kronike 1:45. Kasneje Jeremija 49:7, 20 poetično uporablja Teman kot sopomenko za Edom.
3. Ti dve sorodni narodi, čeprav ločeni, sta bila vsaj v tem času med seboj zelo prijateljska. Kasneje Amos 1,9–11 govori o »bratski zavezi«, ki so jo Edomci prekršili. To ni bila uradna zaveza, temveč neuradno razmerje iz časa 1. Mojzesove knjige 33,4–16.
4. Edomci so se v bistvu združili s Horiti, ki so že prej živeli v tej deželi (Prva Mojzesova knjiga 36:20–29). Ta združitev je verjetno podobna tisti, ki so jo Šekemci predlagali Izraelcem. Več stoletij kasneje je dejansko obstajal mogočen bližnjevzhodni narod, imenovan Mitanni ali tudi Huriti, ki je bil združitev dveh narodov. Prevladujoča skupina v tem partnerstvu so bili Huriti, ki so očitno prihajali iz Indije.
5. Ko je bil Kanaan dodeljen Izraelcem, so Edomci imeli Edom in goro Seir. Bog je v 5. knjigi Mojzesovi 2:5 rekel, da je goro Seir dal Ezavovim sinovom.
6. Število Ezavovih potomcev, združitev s Horiti ter zgodnji začetek vladanja so pokazali, da se je edomitski narod hitro razvijal in da bi lahko kasneje postal močan tekmec.
Tukaj so bitke med Edomom in Izraelom.
1 Samuel 14:47 Bojevali so se v času Saula
1. Kraljev 11:14–22 Edomci pod vodstvom Hadada so se bojevali v Salomonovem času
2. Kronika 20:1–23: Edomci so sklenili zavezništvo in se bojevali v času Jozafata
2. Kralji 8:21 Edomci so se bojevali v času Jorama
2. Kronika 28:17 Edomci so se bojevali v času Ahaza
Psalm 137:7; Žalostinke 4:21–22; Obadja 10–14 Edomci so pomagali Babiloncem proti Judovcem.
Malaki 1:2–5 Okoli leta 433 pr. n. št., po vrnitvi iz izgnanstva, so bili Edomci še vedno sovražniki.
V Ezechielu 25:12–17 so Edomci po padcu Jeruzalema čakali na križiščih, da bi ubili in oropali bežeče Jude.
V: Ali je bilo v 1. Mojzesovi knjigi 36:2 mesto Zibeon mesto Hivcev ali mesto Horcev, kot piše v 1. Mojzesovi knjigi 36:20?
O: Obstajata dve možnosti:
Napaka v zapisu: Mnogi učenjaki domnevajo, da gre za napako v masoretskem besedilu, saj se v hebrejščini »Hivite« piše h[i]wwt, »Horite« pa h[o]rrt. Septuaginta v 1. Mojzesovi knjigi 34:2 in Jozue 9:7 navaja »Horite«.
Dve imeni za eno skupino ali dve združeni skupini: Horiti (Huriti) so se naselili tudi v Palestini na območjih, kjer so živeli Hiviti, kar dokazujejo huritska osebna imena. Celo jeruzalemski princ v 14. stoletju pr. n. št. je imel huritsko ime Abdi-Hepa.
V: Ali v 1. Mojzesovi knjigi 36,31 izraz »preden je kateri koli kralj vladal nad Izraelci« kaže, da je bilo delo napisano v času Saula ali kasneje?
O: Ne. Mojzes ni le vedel, da bo nad Izraelom vladal kralj (5. Mojzesova knjiga 17,14–15), ampak so vsi Izraelci že od Jakobovih časov vedeli, da bo Izrael imel kralja iz Judovega rodu, zaradi Jakobove prerokbe v 1. Mojzesovi knjigi 49,10.
V: Kaj je v 1. Mojzesovi knjigi 37:1–11 pripeljalo do slabih odnosov med Jožefom in njegovo družino? Misliš, da se je Jožef tega zavedal?
O: Pet stvari.
1. Izda svojih bratov v Prvi knjigi Mojzesovi 37:2
2. Jakob je Jožefa ljubil bolj kot ostale v Prvi knjigi Mojzesovi 37:3.
3. Jakob je Jožefu, ne pa drugim bratom, podaril okrašeno obleko (Prva Mojzesova knjiga 37,3–4).
4. Ne to, da je Jožef imel sanje, ampak to, da je Jožef svojim bratom povedal svoje sanje o snopih žita v 1. Mojzesovi knjigi 37,5–8.
5. Jožef je svojim bratom in očetu povedal še eno sanje o soncu, luni in enajstih zvezdah, ki so se mu klanjale (1. Mojzesova knjiga 37,9–11).
Jožef, sedemnajstletni fant, se je zdel popolnoma neveden glede tega, kako bodo drugi ljudje razumeli njegove besede. Jakob, ki je bil precej starejši, očitno prav tako ni nikoli pomislil na to, kako bi s tem lahko spodbujal ljubosumje med brati. Človek bi mislil, da bi Jakob o tem moral vedeti kaj. Očitno se je Jakob naučil »slabe lekcije« o favoriziranju, ne pa »dobre lekcije«, da ima favoriziranje slabe posledice.
V: Zakaj so Jožefovi bratje v 1. Mojzesovi knjigi 37,1–11 pravzaprav sovražili Jožefa?
O: Jožefovi bratje so verjetno mislili, da so njegove sanje verjetno izvirale iz njega samega. Zlahka bi se lahko zdelo, da je Jožef ponosen in egoističen, ker ga je oče (in njegova mati Rahela) ljubil bolj.
V: Katere vrste dejanj, ki jih ljudje počnejo danes, povzročajo slabe odnose z drugimi, kot je opisano v 1. Mojzesovi knjigi 37,1–11?
O: Iz ponosa, zavisti ali zlobe so lahko nadzorovalni, bahavi, obrekljivi ali klepetavi. Zaradi pomanjkanja sočutja so lahko neobčutljivi. Zaradi negotovosti lahko delujejo zahrbtno. Včasih to počnejo namerno, včasih pa se tega sploh ne zavedajo. Naša srca so po naravi egocentrična.
Potrebujemo Jezusa, da bi ljubili svoje bližnje kot sebe in da bi jih še naprej ljubili kot sebe.
V: Ali v 1 Mz 37,3.23.32 obstaja kakšen izvenbiblijski dokaz za večbarvno suknjo?
O: Da, čeprav ne gre za Jožefovo dejansko suknjo. Arheologi so odkrili, da so bili na stenah grobnice egipčanskega plemiča po imenu Khnumhotep upodobljeni »Azijci« z večbarvnimi suknji. Slike in več informacij najdete v knjigi Pharaohs and Kings: A Biblical Quest, str. 332, 360.
V: Ali v 1 Mz 37,17 obstaja kakšen zunajbiblijski dokaz o tem, da so ljudi »pogrešili« tako, da so jih vrgli v vodnjake?
O: Da. V knjigi *Can Archaeology Prove the Old Testament?* (str. 29) je navedeno, da so v cisterni v Dothanu (13 milj severno od Šekema) našli več okostnjakov. Mimogrede, Jožefovi bratje so bili v bližini Dothana.
V: Če bi v 1. Mojzesovi knjigi 37,17 vprašali Jožefove brate, zakaj so nameravali ubiti Jožefa, kaj bi odgovorili?
O: Jožef jih spravlja v težave (Jakob je poslal Jožefa, da bi jih ovadil). Jožef je Jakobu podal slabo (ra’ah) poročilo o njih, oni pa bi Jakobu poročali, da je Jožefa požrla zla (ra’ah) zver.
Jožefa so imenovali sanjarja.
Lastni interes, zavist, ker je oče bolj ljubil Jožefa. Če so bile sanje od Boga (kot se je na koncu izkazalo), je celo Bog bolj naklonjen Jožefu.
Šekem je bil približno 50 milj severno od Hebrona, kjer je bil Jakob. Dotan je bil približno 13 milj severno od tam. Verjetno so bili torej preveč daleč od Jakoba, da bi mu kdor koli lahko povedal, kaj se je zgodilo.
Ironično je, da je Jakob v zgodnjih letih svojega življenja z oblačili prevaral lastnega očeta Izaka, da je bil Ezav. Zdaj pa so ga z oblačili prevarali njegovi lastni sinovi.
V: Ali so v 1 Mz 37,17 Jožefovi bratje nameravali ga ubiti ali so se odločili, da ga prodajo midianitskim trgovcem, kot pravi 1 Mz 37,28–29?
O: Oboje drži, saj lahko ljudje spremenijo svoje načrte. Sprva so nameravali Jožefa ubiti, razen Rubena, ki je nameraval ga rešiti. Ko pa so zagledali midianitske trgovce, so ugotovili, da bi z Jožefom lahko zaslužili nekaj denarja, in so spremenili svoje načrte. Čisto človeško bi lahko mislili, da bi Jožef imel »pravico«, da zaradi tega postane zagrenjen. Vendar je Jožef sledil Bogu, težki časi pa ga niso zagrenili, ampak so ga naredili boljšega.
V: Ali so bili trgovci v 1 Mz 37,25 Izmaeliti ali Midjanci, kot pravi 1 Mz 37,28?
O: Od daleč bratje niso mogli razločiti, kateri ljudje prihajajo, ali pa je bilo morda med njimi obojih. Bratom pa to ni bilo pomembno; želeli so le denar. Beseda »Izmaelci« ali »Midjanci« je morda prepisovalčeva napaka. Ali pa so bratje mislili, da so Izmaelci, v resnici pa so bili Midjanci.
V: Ali je bilo v 1 Mz 37,28 20 srebrnih šekelov približno prava cena za sužnja, kot je bil Jožef?
O: Da. Po mnenju K. A. Kitchena v delu Ancient Orient and Old Testament Introduction, str. 52–53, je to prava cena okoli leta 1800 pr. n. št. Več stoletij prej so stali od 10 do 15 srebrnih šekelov, v času Mojzesa pa 30 srebrnih šekelov, kasneje pa so bili dražji. V Hozeji 3,2 je bil suženj vreden približno 30 šekelov. Graf razvoja cene sužnja skozi čas si oglejte v reviji »Biblical Archaeology Review«, letnik 21, št. 2, str. 53.
V: Zakaj v 1. Mojzesovi knjigi 37,28 Bog ni olajšal stvari Jožefu?
O: Bog bi lahko Jožefu stvari precej olajšal. Lahko bi mu ne dal tistih sanj, lahko bi poskrbel, da bi Jožef rešil svoje brate, da bi mu bili hvaležni. Bog je uporabil Jožefa, da je rešil svojo družino v času velike lakote, vendar bi lahko storil tudi kaj drugega, da bi jih rešil pred lakoto.
Ne vemo, zakaj je Bog izbral prav ta način za uresničevanje svoje volje. Vendar pa lahko ugotovimo, da tolažba Jožefa ni bila Božji glavni cilj; Bog je Jožefovo življenje na zemlji izkoristil, da je uresničil določene stvari v življenju Jožefa in njegovih bratov.
V: Zakaj je v Svetem pismu v 1. Mojzesovi knjigi 38,1–21 zapisana ta zgodba o Judu in Tamari?
O: Na lestvici od najnižje (ni tako slabo) ocene 1 do najvišje (najslabše) ocene 10, pri čemer je spolna nemoralnost ocena 10, kako bi poimenovali namerno neizpolnjevanje obljube, na katero se je nekdo zanašal za preostanek svojega življenja? – To je vsekakor več kot 1. Iz tega se lahko naučimo vsaj tri stvari.
1. Da ne bi mislili, da so bili Juda in drugi patriarhi bolj pravični od vseh drugih, nas ta in druge zgodbe spet pripeljejo k dejstvu, da niso bili nič posebej pravični.
2. Sveto pismo nam daje odkrit in natančen opis tega, kako so takrat živeli ljudje. Sveto pismo njihove zgodbe niti najmanj ne olepšuje. Iz njihovih napak se lahko učimo prav tako kot iz njihovih dobrih dejanj.
3. To prikazuje vrsto greha, ki je prisotna tudi danes, a se o njej redko govori: izogibanje odgovornosti. V Božjih očeh se to šteje za zelo resen greh, saj je bil Onan zaradi tega ubit. Tudi Juda ni ravnal odgovorno do svoje snache in je prelomil lastno besedo. Juda ni dal svojega sina v zakon s Tamaro, ker se je bal za sinovo življenje, ker ni zaupal v Božjo dobroto. Očitno Juda ni menil, da si je Onan zaslužil smrt, ker ni hotel izpolniti svoje odgovornosti.
V: Kaj pomenita imeni Zerah/Zarah in Perez/Pharez v 1 Mz 38,29–30?
O: Najprej, kaj pomenita, nato pa dve razlagi. Strongov slovar, svetopisemski slovarji in komentarji se vsi strinjajo, da Perez/Pharez pomeni preboj ali pretrganje. On je pretrgal ali odprl maternico. Glede Zerah/Zarah pa obstaja rahla razlika v mnenjih.
Škrlatna barva: Zaradi škrlatne niti, privezane na njegovo roko, bi Zerah lahko pomenil »škrlatna barva«. Po mnenju nekaterih učenjakov bi lahko pomenil tudi »svetlost« ali »rdečica«.
Vzpon: Zerah izhaja iz hebrejske besede Zerah, ki po mnenju drugih učenjakov pomeni »vzpon«.
Razlog za razhajanje mnenj je mogoče najti v Strongovi izčrpni konkordanci (beseda 2226). Tam piše, da je enaka besedi 2225 »zerach, zeh’-rakh« iz 2224; vzpon svetlobe: – vzpon.« Beseda 2224 pravi »zarach, zaw-rakh«; prim. Koren; v prenesenem pomenu obsevati (ali izžarevati žarke), tj. vzhajati (kot sonce); posebej pojaviti se (kot simptom gobavosti): – pojaviti se, vzhajati (navzgor), takoj ko se pojavi.« Torej beseda Zerah izhaja iz sončnega vzhoda in se lahko nanaša na dejansko vzhajanje ali pa na škrlatno rdečo barvo zore.
Mesijanska rodovna linija v Mateju 1:3 na kratko omenja rojstvo tako Pereza kot Zerahja. Ob svojem prvem prihodu je Jezus v Luku 12:51 rekel, da bo prinesel razdelitev. Pavel v 2. Tesaloničanom 2:8 govori o sijaju Kristusovega drugega prihoda. Torej sta dvojčka prišla v skladu z redom Kristusovih dveh prihodov. Po drugi strani pa Janez 1:5,9 omenja, da je bil Jezus prava luč, ki osvetljuje vsakega človeka, in da je prišel na svet.
Akan, ki je bil usmrčen v Jozue 7, je bil potomec Zeraha. Torej dejstvo, da ima nekdo posebno ali pobožno poreklo, še ne pomeni, da je nujno pravičen ali da se lahko izogne sodbi. Pravijo, da »Bog nima vnukov«. Z drugimi besedami, bodisi si Božje dete bodisi nisi. Vendar pa ne moreš trditi, da imaš odnos z Bogom zgolj zaradi vere svojih staršev in ne zaradi svoje lastne.
V: V 1. Mojzesovi knjigi 39,7–10, ker Deset zapovedi še ni bilo zapisano, kaj bi bilo narobe, če bi Jožef spal z ženo svojega gospodarja?
O: Jožef ni potreboval Desetih zapovedi, da bi vedel, da bi s tem popolnoma izdal zaupanje, ki ga je imel njegov gospodar vanj. Jožef je tudi rekel, da bi to bil greh proti Bogu.
Nekateri ljudje ravnajo izključno v skladu z besedo zakona. Toda Jožef ni ravnal tako, in tudi kristjani ne bi smeli ravnati tako. Namesto da se sprašujemo le: »Ali mi bo to uspelo?« ali »Ali obstaja kakšna absolutna črno-bela prepoved tega?«, bi se morali raje vprašati: »Kaj bi bilo Bogu všeč?«.
Jožef je zdaj že dvakrat izgubil svoj plašč! A kot je nekoč nekdo rekel: bolje je izgubiti plašč in ohraniti svoj značaj, kot izgubiti značaj in obdržati plašč.
Obstaja zanimiva arabska zgodba, ki ponazarja miselnost, da se upošteva le črka zakona. Nekoč je moški sklenil dogovor z zlobnim duhom. Oba sta podpisala listino, v kateri je bil duhov del dogovora, da mu bo priskrbel najlepšo žensko, ki si jo lahko zamisli, za ženo, in da mu duh ne bo storil ničesar slabega. Džin je izginil, kasneje pa je prišla lepa ženska, ki je hotela postati njegova žena. Moški ni vedel, da je bila ta ženska pravzaprav preoblečeni džin. Neko noč je »ženska« prosila moškega, naj ji pokaže pogodbo. Ko je moški vzel pogodbo v roke, je džin s svečnim voskom prekril besedo »ne« v stavku »ne bo mu storil škode«, nato pa je moškega ubil.
Zanimivo je, da je nekaterim zadostovalo le malo svečnega voska, da so upravičili razveljavitev obljube, ki sta jo sklenila. Danes nekateri menijo, da je v redu in primerno prekršiti sporazum iz razlogov, ki so komaj kaj bolj tehtni. Pravi verniki v Boga ne le dosledno držimo besede do črke, ampak ohranjamo tudi njen namen in ne dopuščamo, da bi šibki razlogi služili kot izgovori za nepoštenost.
V: Ali so v 1. Mojzesovi knjigi 39,7–20 še kakšne podobne zgodbe?
O: Ničesar, kar bi bilo temu zelo podobno, ni, obstaja pa ena izmišljena zgodba z rahlo podobnostjo. Ideja, da žena zaide, ko je mož odsoten, ni značilna le za Jožefa. Približno 600 let po tem času, v trinajstem stoletju pred Kristusom, je obstajala egipčanska zgodba z naslovom »Pravljica o dveh bratih«, ki je imela nekaj podobnosti. Ko je bil mož odsoten, je žena poskušala zapeljati njegovega brata, ki pa je zavrnil njene napade. Ko se je mož vrnil, je žena lažno obtožila njegovega brata. Sčasoma je resnica prišla na dan in na koncu je bila žena usmrčena.
V: Kako so v 1 Mz 40,15 odpeljali Jožefa iz dežele Hebrejcev?
O: Po eni strani je Jožef prihajal iz dežele, ki je bila obljubljena in prihodnja posest Izraelcev-Hebrejcev. Po drugi strani pa danes mislimo, da je »Hebrejec« sopomenka za »Izraelca«, vendar takrat to ni veljalo. Izraz »Hebrejec« ali »Apiru« je pomenil tudi nomada, in tudi Abram je bil imenovan Hebrejec. Zato je Jožef bodisi pomenil, da izhaja iz Abrahama in živi v Abrahamovi novi deželi, bodisi da je iz dežele nomadov, ali pa oboje.
V: Ali je v 1 Mz 40,20–22, Mt 14,6 in Mk 6,21 praznovanje rojstnih dni slabo, saj sta edina rojstna dneva [domnevno] v Svetem pismu tista, ko je faraon usmrtil pekarja in Herod Janeza Krstnika?
O: Ne. Jehovove priče poskušajo z argumentom molka prepovedati praznovanje rojstnih dni. Tako faraon kot Herod sta bila kruta, samovoljna vladarja, ki sta ubijala ljudi tudi ob dnevih, ki niso bili rojstni dnevi, vendar obstajata dva močnejša razloga, zakaj je praznovanje posebnega dneva ob rojstvu nekoga v redu.
Job je bil pobožni mož, njegovi sinovi pa so »po izmenjavi prirejali gostije v svojih domovih« (Job 1:4). Hebrejski izvirnik dobesedno pravi, da je vsak to storil »na svoj dan«, ta izraz pa pomeni rojstni dan, kar kaže tudi Jobovo preklinjanje »svojega dne« (hebrejsko), kar BSB v Jobu 3:1–3 prevaja kot »dan njegovega rojstva«.
Poleg tega je angel Gabriel napovedal, da se bodo mnogi veselili rojstva Janeza Krstnika (Luka 1:14), in če so angeli lahko praznovali Jezusovo rojstvo v Luki 2:13–14, je v redu, da tudi mi praznujemo Njegovo rojstvo.
V: Kako je v 1. Mojzesovi knjigi 40,23 lahko strežnik vina tako zlahka pozabil na Jožefa?
O: Takrat je bil strežnik vina zaskrbljen, kaj pomeni ta sanje. A ko je bil ponovno vzpostavljen na položaj, je sklenil, da ga ni rešil Jožef in da mu Jožef zdaj ne prinaša nobene koristi, zato se je osredotočil na to, kaj in kdo bi mu lahko koristil. Pozabil je tako na svojo hvaležnost do Jožefa kot tudi na obljubo, da se ga bo spomnil in ga omenil faraonu. Jožef je bil s strani svojih bratov, Potifarjeve žene in strežnika za vino zlorabljen, obrekovan in pozabljen. A Bog je kljub pozabljivosti strežnika za vino še vedno lahko ukrepal; le da je za to potreboval dve polni leti. Zanimivo je, da se je Jožefov prvorojenec imenoval Manase, kar po Evangelical Commentary on the Bible (str. 33) pomeni »pozabiti«. Ljubosumje Jožefovih bratov, obrekovanje Potifarjeve žene in pozabljivost čašnika so bili nepomembni v primerjavi z odločilnim verzom tega poglavja: 1. Mojzesova knjiga 41,32, ki pravi, da je bila zadeva »odločena od Boga«.
V: Zakaj so v 1. Mojzesovi knjigi 41,18 krave v reki?
O: Na večini krajev krave ne bi ostale v reki. V Egiptu pa so krave pogosto tam, da se ohladijo in da se vsaj delno zaščitijo pred muhami. A pisec bi moral živeti v Egiptu, da bi to vedel.
V: Zakaj bi faraon v 1. Mojzesovi knjigi 41:32 imenoval za svojega namestnika nekoga, ki ni Egipčan?
O: Čeprav kralji včasih počnejo čudne stvari, je bilo v tem primeru to povsem smiselno. Če bi se Jožef poskušal upreti, mu Egipčani ne bi sledili. Zapisano je, da so Kanaanci, kot so Meri-Ra, Ben-Mat-Ana in semitski namestnik Amenhotepa III. po imenu Yanhamu, zasedali visoke položaje na egipčanskem dvoru. (Amenhotep III. je postal faraon po tem, ko so Izraelci zapustili Egipt.) V veliko poznejših časih so turški Osmanci pogosto imeli Armence na visokih položajih na dvoru, saj so vedeli, da ljudstvo nikoli ne bi podprlo nemuslimana, ki bi poskušal prevzeti oblast.
V: Ali je bilo Jožefovo egipčansko ime Zaphenath-Paneah v 1 Mz 41,45 naziv ali egipčansko ime?
O: Verjetno je pomenilo »tisti, ki se imenuje življenje« ali nekaj podobnega. Ni dokazov, da bi kateri koli Egipčan imel takšen naziv, zato je verjetno šlo za ime. Faraon je verjetno želel, da bi se Jožef v očeh mnogih svojih uradnikov zdel bolj egipčanski. To pa ne pomeni, da je Jožef opustil svoje prvotno ime. To je nekako podobno kot takrat, ko ljudje pridejo iz Kitajske na Zahod – pogosto si izberejo zahodno ime, in ko ljudje odidejo z Zahoda na Kitajsko, si pogosto izberejo kitajsko ime.
V: Ali obstaja v 1. Mojzesovi knjigi 41,45 kakšen izvenbiblijski dokaz za Jožefovo egipčansko ime Zaphenath-Paneah?
O: Da. Čeprav učenjaki ne poznajo imen nobenega od egiptovskih vezirjev iz stoletij okoli Jožefovega časa, so arheologi odkrili povezavo.
Zaphenath: Jožefovo egipčansko ime v 1. Mojzesovi knjigi 41,45 se nam je verjetno ohranilo z zamenjanima črkama »t« in »p«. Zat-en-aph pomeni »tisti, ki se imenuje«, kar je bil pogost izraz. Papirus Brooklyn 35.1446 prikazuje številne primere Azijcev, ki so dobili egipčanska imena. Mnoga od teh imen imajo v prvem delu »tisti/tista, ki se imenuje«.
Paneah: »Pa« ali »Pe« bi predstavljalo egipčansko Ipi ali Ipu. »anea« je podobno egipčanskemu ankh, kar pomeni »življenje«, ali ankhu, kar pomeni »je živ«. Knjiga Pharaohs and Kings: A Biblical Quest, str. 350, zaključuje z ugotovitvijo, da je bilo ime Ipiankhu in njegove različice pogosto v Jožefovem času, vendar ni bilo zelo pogosto niti prej niti kasneje.
V: V 1 Mz 41,45 se spomnimo, kako je Izak dobil svojo ženo in kako je Jakob dobil svojo ženo; v čem se razlikuje način, kako je Jožef dobil svojo ženo? Kako se je Jožef s tem spopadel?
O: Faraon ni bil vernik in verjetno tudi Jožefova žena ne, vsaj na začetku ne. Ne vidimo, da bi verniki posvečali posebno pozornost izbiri žene za Jožefa; a Jožef se je kljub temu znašel. Tako kot je Bog dal Adamu oblast nad deželo in ženo, je faraon dal Jožefu oblast nad deželo in ženo.
Mimogrede, Potifar in Potifara verjetno nista ista oseba. V Egiptu stoji spomenik, imenovan Potifarjeva stela, na kateri piše: »Potifar, sin Ank h-Horja«. To verjetno ni noben od teh dveh moških; Potifar je bil namreč pogosto ime.
V: Kako je bil Jožef v 1 Mz 41,53–57 predobraz Kristusa?
O: Jožef je sam trpel, da bi lahko poskrbel za vse Božje ljudstvo. Od trenutka, ko je bil Jožef prodan v suženjstvo, do trenutka, ko je postal drugi po pomembnosti, je minilo približno 13 let. V tem času je moral biti Jožef potrpežljiv, čeprav ni imel nobenega zunanjega znaka, da se bo njegov položaj kdaj izboljšal. Pomislite, kako potrpežljiv je Bog z nami!
V: Ali je v 1. Mojzesovi knjigi 41,57 to, kar se je zgodilo Jožefu, na koncu koristilo Jožefu?
O: V tem primeru mu je koristilo posredno, saj ni bil v Kanaanu, ko je prišla lakota. Vendar pa to v prvi vrsti ni bilo v Jožefovo korist; navsezadnje bi se Jožef lahko preprosto umaknil v Sirijo in tam živel sam, tako kot je to storil Jakob. Ne, glavna korist je bila za 70 ljudi iz njegovega rodu. Bog ni prinesel te stiske na Jožefa v prvi vrsti zaradi Jožefa samega, ampak zaradi njegove družine.
Po drugi strani pa je Jožef na drugačen način imel veliko koristi. Predstavljajte si, da bi Jožef ostal v Kanaanu ali Siriji in celo življenje ne bi storil ničesar. Morda bi še vedno imel neoporečen značaj, vendar v Svetem pismu ne bi veljal za velikega junaka vere brez teh izkušenj, ki so ga oblikovale, čeprav je bilo to oblikovanje včasih boleče.
V: V 1 Mz 41,57 piše, da je bila lakota huda po vsem svetu; zakaj torej ni vsak kraj na svetu doživel lakote?
O: Ta izraz pomeni, da je bila lakota huda tudi zunaj Egipta.
V: Kaj je družina v 1 Mz 42,3–4 spoznala o favoriziranju?
O: V Jakobovem primeru očitno ničesar. Benjamina ni poslal na to potovanje skupaj z drugimi, ker se je zdelo, da Benjamina ljubi bolj kot ostale. V Jakobovih mislih so bili njegova pokojna žena Rahela, njegov (domnevno) pokojni sin Jožef in Benjamin med seboj povezani, in ni hotel izgubiti še zadnjega izmed njih. Očitno so bili drugi bratje zanj manj pomembni. To je bil grozen način starševstva.
Vendar so se bratje počutili slabo, ker so poslali Jožefa in to vsa ta leta skrivali pred očetom. A ker je bil Jakob do njih nepravičen in se to ni nameravalo spremeniti, so se s tem naučili živeti.
V: Zakaj so v 1 Mz 42,7 egipčanski uradniki prodajali žito?
O: Pod Jožefovim vodstvom je Egipt zalogil hrano za hudo lakoto. Ali je egiptovska vlada kmetom odvzela več, kot je potrebovala, ali pa so nekateri Egipčani imeli manj, kot so potrebovali, ker so prodajali žito ljudstva z namenom dobička. Tisočletja kasneje je bilo vse preveč običajno, da so hrano izvažali za znaten dobiček, medtem ko so kmetje, ki so jo pridelali, umirali od lakote.
V: Zakaj v 1 Mz 42,8 Jožefovi bratje niso prepoznali njega?
O: Nič ne kaže, da bi šlo za čudež ali nadnaravno dogajanje. Nazadnje so videli nemočnega, prestrašenega sedemnajstletnega fanta z brado, zdaj pa vidijo premožnega, vplivnega tridesetletnega moškega, ki, če bi sledil egipčanskim običajem, ne bi imel brade. Tudi ko ljudje opazijo podobnost, pogosto hitro sklepajo, da ne more biti ista oseba, če okoliščine kažejo, da je to nemogoče.
V: Zakaj je Jožef v 1 Mz 42,6–20 tako ravnal s svojimi odtujenimi brati?
O: Čeprav Sveto pismo te strategije niti ne odobrava niti ne kritizira, se je ta izkazala za premeteno potezo s Jožefove strani. Jožef je hotel vedeti, kakšen je njihov odnos do drugega sina svoje matere in kaj so se naučili v vseh teh letih. Želel je videti, kaj je v njihovih srcih, preden jim je odprl svoje srce.
Čeprav danes verjetno nihče ne bo v isti situaciji, še vedno velja splošno načelo, da je treba poskušati izvedeti nekaj o tem, kaj je v srcu osebe, preden ji zaupamo svoje skrivnosti. V drugačnem kontekstu je Jezus v Mateju 7,6 rekel, naj ne mečemo biserov pred svinje.
V: Zakaj so se v 1. Mojzesovi knjigi 42,21–23 počutili tako obremenjeni s krivdo?
O: To je bila velika skrivnost, ki so jo poznali le bratje. (Niso vedeli, da je bil Jožef pred njimi in da zna hebrejsko.) Predstavljajte si, da bi v vaši preteklosti gnila skrivnost o tem, kar ste storili nekomu, ki vam je blizu, in tega mu ne bi mogli povedati. Pomislite, kako težko je bilo bratom vsa ta leta zaradi njihovega greha.
Ruben je že v 1. Mojzesovi knjigi 37,21–22 imel idejo, kako rešiti Jožefa. Ruben se v 1. Mojzesovi knjigi 37,29 ni strinjal s prodajo Jožefa, vendar je privolil, da so vzeli Jožefovo suknjo in jo namočili v kri. Tukaj je bil Ruben še vedno obremenjen s krivdo, tako kot ostali, vendar je imel tudi odnos »sem vam rekel«, s katerim jih je krivil.
V: V 1. Mojzesovi knjigi 42,25–28, ko so doživeli šok, ker so morali Simeona pustiti v ječi, kako misliš, da so se počutili, ko so v vreči zagledali srebrnino?
O: Prva Mojzesova knjiga 42,28b je to verjetno podcenila, ko je zapisala: »Srca so jim omahnila.« Žal jim je bilo za Simeona, žal jim je bilo za očeta in bali so se, da bi to povedali svojemu ostarelemu očetu. Jakob je kasneje rekel, da če bi izgubili še Benjamina, »boste v žalosti spravili moje sive lase v podzemlje« (Prva Mojzesova knjiga 42,38b).
Reubenov načrt je bil, da se sam vrne v Egipt, le z Benjaminom in srebrom, ter poskuša pripeljati Simeona nazaj. Toda Jakob je Benjamina ljubil bolj kot to, da bi poskušal pripeljati Simeona nazaj.
V: Zakaj je Ruben v 1. Mojzesovi knjigi 42,37 rekel: »Lahko ubijete moja dva sinova, če ga ne bom pripeljal nazaj k vam«?
O: Jakob ni imel nobenega interesa, da bi koga od svojih vnukov usmrtil. Ruben je to rekel le zato, da bi Jakoba prepričal. Vendar je to nekoliko nenavaden odnos, v katerem bi Ruben Jakobu ponudil takšen dogovor. Zdi se, da kljub temu, da Jakob ni poznal resnice o Jožefu, med Jakobom in njegovimi sinovi ni bilo veliko zaupanja. Na žalost je to lahko res tudi v nekaterih današnjih družinah.
V: V 1. Mojzesovi knjigi 43–44 so bili bratje na preizkušnji. Zakaj so bili na preizkušnji?
O: Pogledajmo to situacijo z Jožefove perspektive. Nekega dne, po tolikih letih, se Jožefovi bratje pojavijo na njegovem dvoru in prosijo za pomoč. Kaj je Jožef v tem trenutku vedel o njih in njihovem značaju? Edino, kar je Jožef v tem trenutku vedel, je bilo, da so to isti bratje, ki naj bi bili ljubeči, a so se dogovarjali, kako ga ubiti, in ga nato prodali v suženjstvo. Oh, in vedeli so, kako človeka dobro zvezati. Ne vemo, ali je Jožefu prišla na misel maščevanje ali ne, a za druge ljudi bi bilo to morda povsem naravno. Kaj naj bi Jožef storil?
Jožef ni čutil nobenega zadovoljstva pri tem, da je zavajal svoje brate. Vendar pa je moral Jožef sprejeti resno odločitev; če se njegovi bratje od takrat, ko so ga prodali v suženjstvo, niso spremenili, potem ni videl razloga, da bi jim ponudil rešitev.
V delu »The Bible Knowledge Commentary: Stara zaveza«, str. 93–94, piše: »Jožef, ki je že med njunima dvema obiskoma izjemno uspešno ustvarjal napetost, je zdaj izvedel svoj mojstrski potez. Preizkusil je njihovo skrb za Benjamina, da bi jih prisilil k priznanju svojega zla. Če ne bi opravili tega preizkusa, če ne bi imeli sočutja do tega drugega Rahelovega sina, potem ne bi imeli deleža pri izpolnitvi obljub. Bog bi lahko začel znova in iz Jožefa ustvaril veliko narod, če bi se drugi izkazali za nevredne (prim. 2 Mz 32,10).«
V: Kdaj naj v 1. Mojzesovi knjigi 44 preizkušamo druge? Kako naj običajno preizkušamo druge?
O: Ali običajno na tak način preizkušate svoje brate in sestre? – Upam, da ne. Čeprav ne vidimo, da bi pobožni ljudje preizkušali druge tako strogo kot Jožef, je treba ljudem postavljati vprašanja in jih preizkušati glede vodstvenih sposobnosti. Ljudje se lahko učijo, ko so na preizkušnji, vendar to ni glavni namen. Glavni namen je ugotoviti, ali se lahko tej osebi zaupa, da bo nekaj opravila, ali da se ji lahko zaupa, da bo poučevala zdravo doktrino.
1 Timotej 3:10 pravi: »Poleg tega morajo biti najprej preizkušeni. Če so brez graje, naj služijo kot diakoni.« Razodetje 2:2 odobravajoče govori o efeski cerkvi in pravi: »Preizkusili ste in razkrili kot lažnivce tiste, ki lažno trdijo, da so apostoli.« V Pismu Rimljanom 16,10 je bil Apeles preizkušen in odobren; vendar je preizkus verjetno opravil Bog.
Po drugi strani pa je narobe, če nekdo že prestane preizkus, poskušati ga zavesti pod pretvezo nadaljnjega preizkušanja. Farizeji so ravnali narobe, ko so prišli preizkušati Jezusa s tem, da so ga prosili za znamenje v Marku 8:11 in Luku 11:16.
Jezusa so preizkušali z vprašanji v Mt 16,1; 22,35.
Naomi je preizkušala Rut in Orpo v knjigi Rut 1,11–15. Ni bilo smisla, da bi odšli v Izrael, deželo, ki je še nikoli niso videli, samo zato, ker so imeli radi Naomi. Če niso verovali v istega Boga, bi morali preprosto ostati tam, kjer so bili.
Kralj Savel je bil preizkušen v 1. Samuelovi knjigi 13,7b–14, vendar ni jasno, ali je bil Samuel po naključju nekaj ur pozno ali pa je namerno zamujal.
Nekoč sem prebral, da so v časih Sovjetske zveze nekoč nekateri vojaki brez uniform, oboroženi s puškami, vdrli v podzemno bogoslužje, ko se je to ravno začelo. Vprašali so, kdo so kristjani, in rekli, da lahko vsi nekristjani odidejo. Nato so odložili puške in se tudi sami pridružili bogoslužju; želeli so namreč iz bogoslužja izločiti vse vohune.
V: V 1 Mz 44,2–13, v čem bi se srebrni kelih v Benjaminovem vreču lahko zdel podoben temu, ko je Rahela ukradla očetove idole?
O: Bratje so morda poznali zgodbo o tem, kako je Rahela ukradla idole svojega očeta Labana. Laban in Jakob sta se dogovorila, da bo tisti, pri katerem bodo našli te idole, usmrčen. Takrat še nista vedela, da jih je ukradla Rahela. Če sta se Laban in Jakob dogovorila za takšno kazen, kakšno kazen bi visoki egiptovski sodnik izrekel za krajo nečesa, kar mu je bilo (očitno) blizu in je imelo visoko denarno vrednost?
V: Kako je lahko Jožef, pobožni mož, v 1. Mojzesovi knjigi 44,5 trdil, da uporablja vedeževanje?
O: Ni navedeno, da bi Jožef kdaj koli uporabil tisti kelih, ampak le, da je svojim bratom povedal, da ga je uporabljal za vedeževanje. Glede na 1. Mojzesovo knjigo 44,15 Jožef očitno ni bil preveč zaskrbljen zaradi tega keliha. Ne smemo se ukvarjati z vedeževanjem (5. Mojzesova knjiga 18:10) in se moramo izogibati celo videzu zla (2. Korinčanom 8:21; 1. Tesaloničanom 5:22), pa tudi Jožef ni bil popoln človek.
Evangeličanski komentar Svetega pisma na str. 34 pravi, da je bilo vedeževanje z vodo v Egiptu pogosto. Gledali so kapljice vode in napovedovali prihodnost.
V: V 1. Mojzesovi knjigi 45:3, kateri so štirje razlogi, zakaj so bili Jožefovi bratje morda brez besed?
O: Bratje so bili 1) brez besed, ker so bili v šoku, ne le ob pogledu na Jožefa, ampak tudi zaradi njegovega položaja; 2) brez besed, ker so bili odkriti; 3) brez besed, ker so razmišljali, kaj se bo z njimi zdaj zgodilo; 4) rekli so namreč: »Ali nameravaš vladati nad nami?« (1 Mz 37,8). Zdaj pa je Jožef vladal nad vsem Egiptom (1 Mz 45,8).
V: V 1 Mz 45,5.8; 50,19–20, kdo je po Jožefovih besedah poslal njega v Egipt? Zakaj?
O: Kolikokrat ste že slišali, da se je za nekoga, ki je načrtoval umor, vse dobro izteklo? Za brate se je vse dobro izteklo.
Jožef je izrecno povedal, da to niso bili bratje, ampak Bog. Jožef je videl, da so njegove težave in težki časi prišli od Boga, in je Boga za to hvalil, ker je šele zdaj, in šele zdaj, videl rezultat.
V: Ali so v 1 Mz 45,6 in 1 Mz 47,28 Izraelci postali sužnji, medtem ko je bil Jožef še živ?
A: Da. Če pogledamo 1. Mojzesovo knjigo 37:2; 41:1; 41:29–39; 45:6; 47:28, so Izraelci v Egiptu preživeli 71 let od Jožefovih 110 let življenja. Torej so Hebrejci postali sužnji, ko je bil Jožef še živ, saj so bili sužnji v Egiptu 400 let, v Egiptu pa skupaj 430 let.
V: Ali v 1. Mojzesovi knjigi 45:8 in 50:19 Bog zasužnjuje pobožne ljudi? Ali je Bog zasužnil Jožefa ali Jožefove brate?
O: To je primer teološkega pojma, imenovanega »sodelovanje«. Bog ni le vedel, kakšno zlo bi se prostovoljno in po lastni volji odločili storiti v tisti situaciji, ampak jim je tudi omogočil, da so se znašli v tej situaciji in izvedli namero svojega srca. Poleg tega je Bog njihovo zlo načrtoval in ga uporabil, da bi iz njega izpeljal dobro. Kakor pravi Rimljanom 8,28: »...Bog vse stvari deluje skupaj v dobro tistim, ki ga ljubijo...« Vse stvari vključujejo tudi zlo.
V: V 1. Mojzesovi knjigi 45,25–28, kateri sta dva razloga, zakaj je Jakob osupel, ko je izvedel, da je Jožef živ?
O: Prvič, mislil je, da z gotovostjo ve, da je Jožef mrtev; navsezadnje je videl s krvjo obarvano pisano suknjo. Drugič, osupel bi bil, bodisi takrat bodisi kasneje, ko bi izvedel, da so se vsi njegovi deset sinov zarotili, da ga več kot dvajset let zavajajo.
V: Ali v 1 Mz 46,3–4 Bog govori Jakobu kot posamezniku ali njegovim potomcem?
O: Oboje. Bog združuje oboje, ko Jakobu pravi, da bo »ti« postal veliko ljudstvo. Jakob je sicer umrl v Egiptu, a so njegovo telo pripeljali nazaj v Palestino, da bi ga tam pokopali. To je bil znak, da bo »ti« v množinski obliki 430 let kasneje odšel iz Egipta.
V: Kakšne so bile Jakobove reakcije na to šokantno novico v 1 Mz 46,1–6?
O: Najprej se je strinjal, da bo odšel v Egipt, kot so mu svetovali sinovi. Morda ni videl druge možnosti zaradi lakote v Kanaanu. A preden je Jakob odšel, se je v 1. Mojzesovi knjigi 46,1 odpravil v Beershebo, kjer so zgradili oltar in Bogu darovali žrtve. Beersheba je bila bolj ali manj v isti smeri kot Egipt, zato je bil njegov obisk oltarja verjetno le kratka zamuda. Tisto noč je Bog Jakobu v 1. Mojzesovi knjigi 46,3 dal videnje, v katerem mu je rekel, naj se ne boji oditi v Egipt. To je v nasprotju z 1. Mojzesovo knjigo 26,2, kjer je Bog Izaku rekel, naj ne odide v Egipt. Nato so se Jakob in njegov rod pohiteli v Egipt. Kasneje je Jakob stopil pred faraona in ga blagoslovil (1. Mojzesova knjiga 47,7.10).
Zanimivo je, da je v 1. Mojzesovi knjigi 46,4 zapisano, da bo Jakob ponovno priveden nazaj. Seveda so iz Egipta privedli tako njegove potomce kot tudi njegovo telo, čeprav je Jakob tam umrl. Vendar je Bog omenil, da bo Jakob umrl, saj je v 1. Mojzesovi knjigi 46,4 rekel, da bo Jožef položil roko na Jakobove oči, da jih bo zadnjič zaprl.
V: Zakaj je Jakob v 1. Mojzesovi knjigi 46,4 umrl v Egiptu, če mu je Bog obljubil, da ga bo od tam odpeljal?
O: Ljudje so razmišljali tako v smislu svojih potomcev kot tudi samih sebe. Jakobovi potomci so bili odpeljani iz Egipta. Poleg tega je bilo Jakobovo telo odpeljano iz Egipta v 1. Mojzesovi knjigi 50,13–14.
V: Ali je v 1. Mojzesovi knjigi 46,8–27 navedenih 12, 13 ali 14 rodov?
O: Izrael je imel 12 sinov (10 + Levi + Jožef)
Bilo je 12 bojnih oddelkov in plemen z zemljo (10 + Jožefova dva sinova Manase in Efraim, brez Levija).
V: V 1. Mojzesovi knjigi 46,8–27 bi rad vedel, kdo so bili tistih 11 sinov, ki jih je Jakob imel v deželi Izrael, in kdo so bile njihove žene? V Svetem pismu, v knjigi Izhod, je potrjeno, da je v Egipt odšlo 70 ljudi, vključno z Jakobom. Ali mi jih lahko naštete?
O: Pravzaprav je »Exodus« drug dogodek; to je bil njihov odhod iz Egipta. Da pa odgovorim na tvoje vprašanje: enajst Jakobovih sinov so:
Ruben, Simeon, Levi, Juda, Isahar, Zabulon, Gad, Ašer, Benjamin, Dan in Neftali. Seveda je bil Jožef Jakobov sin, a je živel v Egiptu, ne v deželi Izrael.
Jakobovi potomci, ki so odšli v Egipt, so našteti v 1. Mojzesovi knjigi 46,8–27; vendar pa tam niso navedeni tisti, ki niso bili biološko povezani z Jakobom. Sinovi in moški potomci Jakoba, ki so takrat odpotovali v Egipt, so bili 64 moških. Odšli sta tudi Jakobova hči Dina in Ašerjeva hči Sera. Če dodamo še štiri osebe – Jožefa, njegova dva sinova Efraima in Manaseja ter Jakoba –, je na seznamu navedenih 70 oseb. Seveda bi odšli tudi žene in drugi, Sveto pismo pa ne pravi, da je odšlo največ 70 ljudi, temveč le, da je odšlo 70 Jakobovih potomcev, vključno z Jakobom samim.
V: Ali obstaja v 1 Mz 46,33 kakšen izvenbiblijski dokaz, da so bili pastirji Egipčanom zoprni?
O: Nimamo nobenega neposrednega dokaza, imamo pa nekaj podatkov.
1. Ko so Egipt vladali tuji Hiksosi, so poznejši Egipčani te prezirane tuje vladarje imenovali »pastirski kralji«.
2. Arheologi trdijo, da je v času Jožefa v delti Nila živela velika skupina Azijcev. Analiza okostnih ostankov ovac je pokazala, da so azijski naseljenci približno v tem času prvič prinesli dolgodlake ovce v regijo delte Nila v Egiptu.
V: Kako je v 1. Mojzesovi knjigi 47,11 Jakobova družina lahko živela v okolici Ramzesa, če mesto Ramzes takrat še ni bilo zgrajeno?
O: Naselili so se v regiji delte Nila, kjer so hebrejski sužnji kasneje zgradili mesto Ramzes. Čeprav se takrat, ko se je Jakob tam naselil, še ni imenovalo tako, je bilo mesto Ramzes zgrajeno že v času, ko je Mojzes pisal Prvo Mojzesovo knjigo.
V: Kako je v 1 Mz 47,20–21 Bog lahko odobril, da je Jožef egiptovsko ljudstvo podvrgel faraonu v suženjstvo?
O: Bog tega ni komentiral, vendar je v Prvi knjigi Mojzesovi 47,23–26 dovolil ta 20-odstotni davek na dohodek.
V: Ali je Jakob v 1. Mojzesovi knjigi 47,31 častil Boga ob glavi svoje postelje ali naslonjen na svojo palico, kot pravi Hebrejcem 11,21?
O: Čeprav bi lahko nekdo v postelji sedel, naslonjen na palico, da bi govoril, obstaja preprostejša razlaga. Soglasniki za »posteljo« in »palico« so v hebrejščini isti, Stara zaveza pa je bila prvotno zapisana samo s soglasniki. Masoretski tekst je vstavil samoglasnike, da je nastala beseda »postelja«, medtem ko je Septuaginta to prevedla kot »palica«. Hebrejcem 11,21 v grščini piše »palica«.
V: Kakšen pomen je imelo v 1 Mz 48,5 Jakobovo izjavo, da sta Manase in Efraim pripadala njemu?
O: Očitno sta bila Manase in Efraim pri prihodnji razdelitvi zemlje uvrščena v isto kategorijo kot Jakobovi neposredni sinovi. Zato so Jožefovi potomci prejeli dva deleža zemlje, ne le enega. Pogosto je prvorojenec prejel dvojni delež. Čeprav Jožef kronološko ni bil prvorojenec, mu je bila podeljena pravica prvorojenca.
V: Kako so se v 1. Mojzesovi knjigi 49 in 5. Mojzesovi knjigi 33 izpolnile te prerokbe?
O: Za vsakega sina je podan povzetek preroštev, nato pa njihovo izpolnjenje. Na splošno je 1. Mojzesova knjiga 49 podala veliko preroštev, medtem ko je v 5. Mojzesovi knjigi le nekaj namigov o prihodnosti v Mojzesovih molitvah.
Ruben, čeprav je bil biološko prvorojenec, ni več izstopal. Ruben se je naselil na vzhodni strani reke Jordan in nikoli ni bil veliko pleme. Po podatkih iz knjige Encyclopedia of Bible Difficulties, str. 103, je Moab podjarmil Rubena v 9. stoletju (900–800 pr. n. št.), kot navaja napis na moabskem kamnu (850 pr. n. št.). To se je zgodilo po Salomonovem času, med vladavinama Asa in Joasa v Judovini.
Simeonovo pleme se je razpršilo po Izraelu. Simeonovo pleme se je naselilo v osrčju Jude (Sodniki 1:3) in izgubilo veliko svoje plemenske identitete, ko se je razpršilo po Judovem ozemlju.
Tudi Levijci so se razpršili po Izraelu. Levijci niso dobili zemlje, ampak le mesta, v katerih so živeli po vsem Izraelu. Njihova naloga je bila, da so bili učitelji Izraela. V času razdeljenega kraljestva se je veliko izmed njih preselilo na jug, v Judovo.
Juda bo pohvaljen od svojih bratov, njegova roka bo na vratu njegovih sovražnikov, drugi sinovi pa se mu bodo poklonili. Juda bo kot lev. Žezlo ne bo odšlo, dokler ne pride Šilo. David in poznejši vladarji južnega kraljestva so vsi izhajali iz plemena Juda. Jezus je bil iz Davidovih potomcev, tako biološko prek Marije kot tudi »pravno« prek svojega posvojitelja Jožefa. Prva Mojzesova knjiga 49,10–12 je mesijanska v skladu s Targumom Jonatana, Psevdo-Targumom Jonatana, Targumom Onkelosa in Babilonskim Talmudom.
Zabulon bo živel ob morju, njegova meja pa se bo raztezala proti Sidonu v Feniciji. To preroštvo o njihovi lokaciji se je izpolnilo.
Izahar bo na dobrem in udobnem počivališču, kjer bo opravljal prisilno delo. Izahar je bil skupaj z drugimi severnimi plemeni podvržen tujcem pod asirsko vladavino leta 732 pr. n. št.
Dan bo zagotavljal pravičnost, kot zlonamerna kača. Kot levček bo planil iz Bašana. Dan je podedoval ozemlje v osrednjem delu (daleč od Bašana), toda ko so v 18. poglavju Knjige sodnikov kruto napadli Laiš, so se preselili na sever, blizu Bašana.
Gad bo napaden, a bo v odgovor napadel tudi sam. Blagoslovljeni so tisti, ki razširjajo Gadovo ozemlje. To bi se lahko preroško nanašalo na Jeftaha Gadita, ki je premagal Amonite.
Ašer bo imel bogato in izbrano hrano. Ašer bo močan vse svoje dni. Ašer je imel le malo težav v vojskovanju, čeprav so se deloma asimilirali v fenicijsko kulturo.
Neftali bo kot srna, ki rodi lepa mladiča. Neftali bo podedoval ozemlje proti jugu do jezera. Neftali ni imel pomembne vloge v mnogih vojnah in se je naselil ob Galilejskem morju.
Jožef bo rodovitna trta, katere veje se vzpenjajo čez zid. Lokostrelci bodo streljali nanj, a njegov lok bo ostal trden. Kot princ med svojimi brati. Jožef bo imel obilo. Dve polplemena Jožefa, Efraim in Manase, sta bila po številu prebivalcev druga največja po Judovem plemenu. Efraim je kasneje dejansko postal sinonim za severno kraljestvo, prav tako kot je Juda postal sinonim za južno kraljestvo.
Benjamin bo lačni volk. Ehud iz Benjamina je bil sodnik, ki je ubil Eglona iz Moaba. Benjamin, čeprav majhno pleme, se je v 20. poglavju Knjige sodnikov ostro boril proti drugim plemenom.
V: Kaj pomeni v 1 Mz 49,3 in 5 Mz 21,17 izraz »začetek moškove moči«? Nekateri prevodi nakazujejo, da gre za začetek moškove sposobnosti za razmnoževanje ali njegove moškosti. Ps 127 morda nakazuje nekaj drugega v zvezi s tem izrazom, ko govori o tem, da so otroci iz moškove mladosti kot puščice v tulcu mogočnega vojaka.
O: Moški je lahko ploden, pa nikoli ne bo imel otrok, čeprav brez otrok ni dokazano, da je ploden. Če pa želimo biti natančni, obstajajo štiri možnosti za natančen pomen tega izraza.
a) dojenček, kar hkrati kaže, da lahko moški po tem ima še več otrok.
b) sin, ki lahko preživlja družino, ko bo moški star, in se bori za domovino.
c) To je izraz, ki se nanaša na pravico prvorojenca.
d) potomec, kar pomeni, da lahko moški ustvari trajno rodovno linijo.
Mislim, da je tukaj verjetno mišljena možnost d), saj je bilo v tej kulturi zelo pomembno imeti potomce, ki bi nadaljevali rod. Dejansko je veljalo, da če je poročen moški umrl brez potomcev, se je moral njegov brat poročiti z njegovo ženo, prvi sin pa je nosil ime umrlega brata.
c) je vsekakor omenjeno tudi v 5. Mojzesovi knjigi 21,16–17.
Vendar menim, da je tu v mislih tudi možnost b), kot pravi Psalm 127:4–5.
Vendar pa »začetek...« ni nekaj, kar imajo več otrok, niti to, da so skupaj predstavljali »začetek«. To pomeni, da je bil otrok ob rojstvu začetek moškove moči, kar bi kazalo, da je tu mišljena možnost a). Ruben je izgubil pravico prvorojenca, vendar je v Prvi Mojzesovi knjigi 49:3 še vedno bil biološko prvorojenec, »začetek moje moči«.
Torej, moje mnenje je vse zgoraj navedeno.
V: Zakaj je bilo v 1. Mojzesovi knjigi 49:3–4 primerno, da Ruben, ki je izstopal po časti in moči, ne bi več izstopal? Ali se je to zgodilo tudi v drugih delih Cerkve?
O: To je pravzaprav besedna igra z besedo »excel«. Razlog za to je dejanje Rubena, opisano v Prvi knjigi Mojzesovi 35:22 in Prvi knjigi Kronik 5:1–2.
V: Kako je Jakob v 1. Mojzesovi knjigi 49,5–7 lahko preklel Levija, če ga je Mojzes kasneje v 5. Mojzesovi knjigi 33,8–11 blagoslovil?
O: Leviovi potomci so bili zaradi tega krutega dejanja razpršeni po vsem Izraelu. Leviovi potomci so bili blagoslovljeni s tem, da so dobili privilegij poučevanja Izraela. Iz tega se lahko naučimo lekcijo. Prekletstvo se lahko, če ga prenašamo in sledimo Bogu, spremeni v blagoslov.
V: Kdaj naj bi v 1 Mz 49,7 ljudstvo ali narod občutil bes in kruto jezo?
O: V 1 Mz 49,6 so zaradi svojega besa celo pohabilili vole: niso bili izvrševalci pravice, ampak izvrševalci nebrzdanega besa.
Odgovor na to vprašanje je: nikoli. Moramo biti ljubeči. Sovraštvo je znak, da nismo odrešeni, kot piše v 1. Janezovem pismu 4,8.20. »Človekova jeza namreč ne prinaša pravičnosti, ki jo Bog želi,« piše v Jakobovem pismu 1,20.
Simeon in Levi sta bila naslednja najstarejša sinova po Rubenu. Izključena sta bila izključno zaradi svojega silovitega jeza. Podobno se danes včasih zgodi, da se sposobni, izkušeni in inteligentni ljudje ne upoštevajo za določeno delovno mesto ali pa so z njega odpuščeni zaradi svojega temperamenta. Zaradi jeze lahko zamudimo veliko dobrih stvari in dobrih odnosov.
V: Zakaj v 1 Mz 49,9 Juda ni bil izključen zaradi Tamar v 1 Mz 38?
O: Juda je naslednji najstarejši po Rubenu, Simeonu in Leviju. Vsi štirje so bili otroci Leje. Juda je poskušal ubiti Tamar, a ko je bil njegov greh razkrit, je na koncu popravil stvari, ali vsaj toliko, kolikor je lahko.
V: Kaj točno napoveduje 1 Mz 49,9–11?
O: Šilo je preprosto »tisti, ki mu pripada«. Judje sami so razumeli 1. Mojzesovo knjigo 49:10 kot mesijansko preroštvo. V babilonskem Talmudu, Sanhedrin, poglavje 4, ki sledi 37, recto, je rabin Rachman dejal: »Ko so člani Sanhedrina ugotovili, da so bili prikrajšani za svojo pravico nad življenjem in smrtjo, jih je prevzela splošna zgroženost; glave so si posuli s pepelom, telesa pa ovili v raševino in vzklikali: ›Gorje nam, kajti žezlo se je oddaljilo od Judovega rodu, Mesija pa še ni prišel!‹«
V komentarju k Genezi iz Mrtvega morja (4Q252 [=4QpGena ]), fragment 2 ob razlagi Geneze 49:10 pravi: »Kadarkoli bo vladal Izrael, na prestolu [ne bo] manjkalo Davidovega potomca. Kajti vladarjeva palica je zaveza kraljevstva, [in rodovi] Izraela so oddelki, dokler ne pride Mesija pravičnosti, Davidova veja.« Glej The Dead Sea Scrolls in English, 4. izd., str. 300–302, kjer je tudi poudarjeno, da ta komentar judovske hasmonejski kralje obravnava kot nezakonite vladarje, saj niso bili iz Judovega rodu.
Babilonski Talmud, Sanhedrin 98b, rabin Johanan je zapisal: »Svet je bil ustvarjen zaradi Mesija, kako se imenuje ta Mesija? Šola rabina Šile je rekla: ›Njegovo ime je Šilo, kajti pisano je: dokler ne pride Šilo.‹«
Jeruzalemski Talmud, Sanhedrin, folio 24: »Nekaj več kot štirideset let pred uničenjem templja je bila Judom odvzeta pristojnost za izrekanje smrtnih kazni.«
Targum Onkelos pravi: »Vladavina ne bo prenehala iz rodu Judovega, niti pisar iz rodu njegovih otrok, za vedno, dokler ne pride Mesija.«
Targum Pseudo-Jonathan o 1. Mojzesovi knjigi 49:11a: »Kralji in vladarji ne bodo prenehali iz rodu Judovega … dokler ne pride kralj Mesija.«
Dodatni judovski vir, ki kaže, da so Judje to razumeli kot mesijansko preroštvo, je Targum Jonatana o 1. Mojzesovi knjigi 49:10,11a.
Zgodnji kristjani, ki so se sklicevali na to mesijansko preroštvo, so Irenej iz Lyona (okoli 160–202 n. št.), Hipolit iz Portusa (222–235/236 n. št.) in Origen (225–253/254 n. št.). Med heretiki to omenjajo Ebionitske Klementove pridige (–188 n. št. – datum negotov).
V: Ker 1 Mz 49,10 pravi, da se žezlo ne bo umaknilo, dokler ne pride »Šilo«, kako bi to lahko bil Mesija?
O: Grški in latinski prevodi navajata »tisti, ki mu pripada«. Zgodovinski judovski razlagalci so to razumeli kot mesijansko, saj aramejski targum to prevaja kot »Mesija«. To je mesijansko tudi po Targumu Jonatana in Targumu Pseudo-Jonatana (= Targum Yerushalmi I, = Targum Ezez). Judje so izgubili pravico do smrtne kazni okoli leta 6 n. št. Babilonski Talmud to omenja v Sanhedrinu, poglavje 4 po 51b; poglavje 4 po 37; recto. Ezechiel 21:27 ima vzporedno zgradbo z 1. Mojzesovo knjigo 49:10.
Drugi bi v tem videli uradnega vladarja Palestine. Pod Rimljani je bil judovski kralj Arhelaj odstavljen s prestola, nadomestil pa ga je rimski prokurator Koponij.
Kot stranska opomba: v delu »The Expositor’s Bible Commentary«, 1. zvezek, str. 224, je navedeno, da babilonski Talmud navaja, da je Targum Jonatan napisal Jonatan bin Uzziel, ki je živel v 1. stoletju pr. n. št. in je bil najvidnejši učenec Hillela.
V komentarju k Genezi iz Mrtvega morja (4Q252 [=4QpGen(a)]) fragment 2 ob razlagi Geneze 49:10 pravi: »Kadar koli bo Izrael vladal, na prestolu [ne] bo manjkalo Davidovega potomca. Kajti vladarjeva palica je zaveza kraljevstva, [in rodovi] Izraela so oddelki, dokler ne pride Mesija pravičnosti, Davidov Potomec.« V 4. izdaji knjige »Dead Sea Scrolls in English« (str. 300–302) je prav tako poudarjeno, da ta komentar judovske hasmonejski kralje obravnava kot nezakonite vladarje, saj niso bili iz Judovega rodu.
Jožef Flavij v svoji knjigi Vojne Judov (93–94 n. št.), 2. knjiga, 8. poglavje, pravi: »In zdaj je bil Arhelajev del Judeje spremenjen v provinco, Koponij, član rimskega viteškega reda, pa je bil poslan kot prokurator, ki mu je Cezar podelil oblast nad življenjem in smrtjo.« Josephus v delu »Zgodovina Judov« 20,9 (napisano okoli let 93–94 n. št.) omenja tudi, da je Sanhedrin izgubil pristojnost nad zadevami, v katerih se odloča o smrtni kazni.
Judje sami so to razumeli kot mesijansko preroštvo. V Babilonskem Talmudu, v Sanhedrinu, v 4. poglavju po 37., na desni strani, je rabin Rachman dejal: »Ko so člani Sanhedrina ugotovili, da so bili prikrajšani za svojo pravico nad življenjem in smrtjo, jih je prevzela splošna zgroženost; glave so si posuli s pepelom, telesa pa ovili v raševino in vzklikali: ›Gorje nam, kajti žezlo se je oddaljilo od Judovega rodu, Mesija pa še ni prišel!‹« To se je zgodilo okoli leta 6 n. št. (Vzeto iz knjige Josha McDowella *Evidence That Demands a Verdict*, 1. zvezek, str. 169, in knjige *Jesus Before the Sanhedrin* avtorja Augustina Lemanna iz leta 1886, prevedene s strani Juliusa Magatha, NL#0239683, Library of Congress # 15-24973.) Glej tudi Pugio Fidei, Martini, Raymundus, izdal De Vosin leta 1651, str. 148.
Babilonski Talmud, Sanhedrin 98b, rabin Johanan je zapisal: »Svet je bil ustvarjen zaradi Mesija, kako se imenuje ta Mesija? Šola rabina Šile je rekla: ›Njegovo ime je Šilo, kajti pisano je: dokler ne pride Šilo.‹« str. 147
Talmud: »[30 n. št.] Nekaj več kot štirideset let pred uničenjem templja je bila Judom odvzeta pristojnost za izrekanje smrtnih kazni.« Jeruzalemski Talmud, Sanhedrin, folio 24, str. 147
Targum Onkelos pravi: »Vladavina ne bo prenehala iz rodu Judovega, niti pisar iz rodu njegovih otrok, za vedno, dokler ne pride Mesija.« (The Messiah: An Aramaic Interpretation; The Messianic Exegesis of the Targum, Samson H. Levy (Cincinnati: Hebrew Union College Jewish Institute of Religion 1974) str. 2) str. 146
Targum Pseudo-Jonatana k 1. Mojzesovi knjigi 49:11a: »Kralji in vladarji iz Judovega rodu ne bodo prenehali … dokler ne pride kralj Mesija«, tam, str. 7
Dodatni judovski vir, ki kaže, da so Judje to razumeli kot mesijansko preroštvo, je Targum Jonatana o 1. Mojzesovi knjigi 49:10,11a. Justin Mučenik (pisal okoli let 138–165 n. št.) to v svoji Prvi apologiji, poglavje 32, omenja kot sklic na Kristusa.
V: Kaj točno pomeni hebrejska beseda Šilo v 1 Mz 49,10?
O: Izvirno hebrejsko besedilo ni vsebovalo samoglasnikov, zato obstaja nekaj negotovosti.
a) Lahko gre za ime, ki se nanaša na osebo: Šilo
b) Lahko pomeni »koga je« ali »kar pripada njemu« – siloh / selloh. To delno podpirata Septuaginta in sirijska Peshitta. S tem se navezuje tudi Ezechiel 21,26–27.
c) Lahko pomeni »davek zanj« – say loh. To bi bilo vzporedno z naslednjim verzom.
d) Lahko gre za kraj Šilo.
e) Nazadnje, v Svetem pismu je veliko besednih iger, zato bi lahko šlo za več kot eno od teh možnosti.
V: 1 Mz 49,10 pravi o kraljevem žezlu: »dokler ne pride Šilo«. Kako bi se ta vojna prerokba lahko nanašala na Jezusa?
O: Jezus je bil duhovno bojevit, ko je ob svojem prvem prihodu premagal Satana. Poleg tega bo Jezus bojevit in bo ob svojem drugem prihodu v Razodetju 19:11–16 ubil mnoge.
V: Ker v 1 Mz 49,10 piše, da se žezlo ne bo oddaljilo od Judovega rodu, dokler ne pride Mesija, zakaj po izgnanstvu ni bilo kraljev iz Judovega rodu, razen Makabejcev?
O: 1. Mojzesova knjiga 49,10 ni zagotavljala, da bodo obstajali neodvisni kralji. Navaja le, da bo obstajal vladar, in Gedalija ter mnogi drugi so to vlogo opravljali kot guvernerji pod babilonsko, perzijsko in drugimi vladami. Za drugačen, a dopolnilni odgovor glej knjigo »1001 Bible Questions Answered«, str. 28.
V: V 1. Mojzesovi knjigi 49,10 je zapisano, da bo Jud vladal, dokler ne pride Mesija; zakaj je bil torej Savel iz plemena Benjamina?
O: Ko je bila ta preroška napoved podana, ni bilo kralja. Savel je bil zavrnjen kot kralj, toda ko je postal kralj David (iz Judovega plemena), se je priznalo, da je Judovo pleme kraljevska rodbina do prihoda Mesija. Jezus je bil iz Judovega plemena »pravno«, saj je bil Jožef njegov pravni oče, in biološko, saj je bila tudi Marija iz Judovega plemena.
V: Zakaj je Jakob v 1 Mz 49,14–15 prerokoval suženjstvo za Isaharja, medtem ko 5 Mz 33,18–19 prerokuje blagoslov?
O: Obe prerokbi sta se izpolnili. Izakar je bil zelo blagoslovljen s svojo rodovitno zemljo. V času Asircev pa so postali sužnji in njihovo pleme je ostalo v tem položaju. Božji blagoslovi, ko jih jemljemo za samoumevne, nas lahko naredijo lene in nagnjene k grehu. Glej Sodniki 8,27.33 za še en žalosten primer pri Gideonu.
V: Na kaj se v 1 Mz 49,16–17 lahko nanaša ta navedba?
O: Samson je bil iz plemena Dan. Dan je najsevernejše pleme že od časa Sodnikov 18. Dan naj bi zagotavljal pravičnost, vendar je namesto tega v Sodnikih 18:30 spodbujal malikovanje. Jeremija 4:15–16 in 8:16 pravita, da bo nesreča prišla iz Dana.
Gilead, Dan in Ašer v Sodnikih 5,17 niso podprli Debore in Baraka.
V Razodetju 7:5–8 ni med 144.000 nikogar iz plemena Dan. Nekateri menijo, da bi lahko bil Antikrist Jud iz plemena Dan.
V: Zakaj so v 1. Mojzesovi knjigi 50,3 potrebovali ravno 40 dni za balzamiranje Jakobovega trupla in ne več ali manj?
O: Ni potrebe, da bi tu iskali alegorični pomen, saj Sveto pismo navaja razlog. Prva Mojzesova knjiga 50,3 pravi, da je bilo za balzamiranje potrebnih 40 dni. Revija KMT: A Modern Journal of Ancient Egypt, letnik 3, št. 3, jesen 1993, str. 7, navaja, da poskusi mumifikacije podgan kažejo, da je 40 dni čas, potreben za popolno izsušitev trupla z natronovimi solmi. Omenja tudi, da je 40 dni še vedno obdobje žalovanja v sodobnem Egiptu.
V: Ali je bil Jakob v 1. Mojzesovi knjigi 50:13 pokopan v jami, ki jo je Abraham kupil blizu Mamre, ali so bili nekateri patriarhi pokopani blizu Šekema, kot nakazuje Apostolska dela 7:15–16?
O: Najprej tri točke v zvezi z odgovorom, nato pa dva možna odgovora.
Prvič, to sta bila ločena kraja, saj je razdalja med Mamre in Šekemom znašala približno 45 milj (72 kilometrov).
Pred izhodom iz Egipta 1. Mojzesova knjiga 50,13 pravi, da je bil Jakob pokopan blizu Mamre. 1. Mojzesova knjiga 50,24–26 pravi, da so Jožefovo telo balzamirali in shranili v krsti v Egiptu, v pričakovanju, da bo kasneje pokopano v Obljubljeni deželi.
Po izhodu iz Egipta, več kot 477 let kasneje, so bili Jakobovi sinovi pokopani blizu Šekema, kot piše v Apostolskih delih 7,15–16. Jozue 24,32 dodaja, da so bile Jožefove kosti pokopane na zemljišču blizu Šekema.
Tukaj sta dva ločena odgovora.
»oni«: Apostolska dela 7,15 pravijo: »Jakob pa je odšel v Egipt in tam izdihnil [tj. umrl], on in naši očetje.« (Greenov dobesedni prevod) »Oni« v Apostolskih delih 7,16 se nanašajo na dvanajst Jakobovih sinov (naše očetje), ki so bili pokopani po izhodu iz Egipta, in ne na Jakoba, ki je bil pokopan več kot 477 let prej.
Štefanova napaka: Če je Štefan v svojem govoru napačno »združil« ti dve dogodki v enega, je Apostolska dela 7,15–16 še vedno brez napak. Apostolska dela 7,15–16 brez napak zabeležujejo nepomembno napako, ki jo je storil Štefan. Nič ne kaže, da bi moral biti Štefan brez napak v vsem, kar je govoril. Glede na Štefanovo dosedanje ravnanje v zvezi z drugimi stvarmi v Apostolskih delih 7 pa bi lahko dali prednost prvemu odgovoru.
Vendar pa je tudi, če je pravilen drugi odgovor, v tem lekcija za nas. Ko so verniki danes v središču Božje volje in govorijo drugim tako, kot Bog želi, da govorimo, Bog tudi ni obljubil, da so vse naše besede in nauki brez napak. A to je v redu. Bog deluje v nas kljub našim napakam in celo skozi naše napake, da razodene svojo resnico.
Ne glede na to, ali je Štefan pri uporabi zaimkov ravnal brez sodobne natančnosti ali pa se je v majhni zgodovinski podrobnosti zmotil, Božje sporočilo ni v tem, ali je bil Jakob vključen v »njih«, pokopane v Šekemu, ali ne. Božje sporočilo je, da je Bog vodil Izraelce v zavezniškem odnosu z Njim in da je Bog tisočletja uporabljal Izraelce, da bi pripravil ozadje za največji dogodek vseh časov – prihod Božjega lastnega Sina, Jezusa Kristusa.
V: Ali so v 1 Mz 50,16 Jožefovi bratje lagali, ko so rekli, da jim je Jakob ukazal, naj Jožefu ne storijo ničesar slabega?
O: Sveto pismo ne navaja, ali je Jakob to kdaj izrecno ukazal, zato je mogoče, da so bratje lagali. Po drugi strani pa je Jakob nedvomno implicitno želel, da se Jožef ne bi maščeval nad svojimi brati. Danes od ljudi slišimo veliko stvari, ne da bi z gotovostjo vedeli, ali ta oseba govori popolnoma resnico ali ne. Še vedno moramo odgovarjati modro in tako, kot bi Bog želel, da odgovorimo, tudi kadar ne moremo dokazati ali ovreči resničnosti povedanega.
V: Kako lahko v 1 Mz 50,19–20 sami sprejemamo odločitve, če pa Bog »želi«, da sprejemamo prav te odločitve?
O: Tri preproste točke, ki pojasnjujejo to sočasnost.
Bog nikoli ne sili ljudi k grehu niti jih ne prisili, da bi se odločili za zlo. Bog nikogar ne skuša, kot piše v Jakobovem pismu 1,13.
Bog je vnaprej poznal njihove odločitve in jim je dovolil, da jih sprejmejo. Charles Hodge ta pojem imenuje »dovolilni odloki«.
Bog je njihove zle odločitve uporabil kot del svojega načrta. Vse je namreč vključeno v Božji načrt, kot navajata Pismo Efežanom 1,11 in Pregovori 16,4. Louis Berkhof je za ta pojem skoval izraz »sočasnost«.
V: Zakaj je v Prvi knjigi Mojzesovi beseda »Elohim« omenjena 33-krat v prvih 34 verzih, nato pa »Jahve-Elohim« 20-krat v 45 verzih, sledijo pa ji »Jahve« 10-krat v 25 verzih (Evidence That Demands a Verdict, 2. zvezek, str. 121)? Ali to kaže na več avtorjev?
O: To ni bila naključnost, temveč je bil namen namerno najprej izraziti univerzalno, transcendentno naravo Boga, nato pa njegove bolj osebne vidike. Zelo podobna situacija je bila v Koranu. Beseda »Allah« prevladuje v poznejših, medinskih surah, medtem ko se v zgodnejših, mekskih surah večinoma uporablja beseda »Gospod«, ne pa »Allah«. Tukaj je moj pregled v medinskih surah: 4 (~211-krat), 9 (~152-krat), 24 (75-krat), 33, 48, 49, 57 (33-krat), 58 (37-krat), 59 (29-krat), 60–66. Tukaj je moj pregled besede »Gospod« v mekskih surah, ki mu sledi približno število uporab besede »Allah«. 15 (3-krat), 32 (1-krat), 50–53, 54–55 (0-krat), 56 (2-krat), 67 (4x), 68 (0x), 75 (0x), 78 (0x), 85–96 (9x), 100–109 (1x), 110–112 (6x), 113–114 (0x).
Podobno tudi v Pismu Hebrejcem v Novi zavezi v 1. poglavju nikoli ne uporablja besed »Kristus« ali »Jezus«, ampak se nanj sklicuje le kot na »Sina«. V preostalem delu Pisma Hebrejcem pa se besedi »Jezus« in »Kristus« pogosto uporabljata.
To ne pomeni, da je imel Koran več avtorjev ali da je imela Pismo Hebrejcem več avtorjev, prav tako kot dokazi ne kažejo, da je imela Prva Mojzesova knjiga več avtorjev. To raje kaže, da asimetrična raba imen v bližnjevzhodni literaturi ni bila neobičajna.
V: Kdaj je bila napisana knjiga Geneze?
O: Zgodnja judovska in krščanska dela soglasno trdijo, da jo je napisal Mojzes. Ne glede na to, ali je pero dejansko držal Mojzes ali pa je to storil pisar pod njegovim vodstvom, se je to zgodilo v Mojzesovem času.
Liberalec Julius Wellhausen je leta 1885 trdil, da so bila napisana med ali po babilonskem izgnanstvu (598–539 pr. n. št.). Danes pa tega ne verjame nihče, niti liberalci.
Današnji liberalci verjamejo, da je bila napisana stoletja po Mojzesovem času.
V: Kako v Genezi vemo, da je tisto, kar imamo, res tisto, kar je bilo prvotno napisano?
O: Kot kristjani verjamemo, da je Stara zaveza, ki jo je potrdil Kristus, tista Stara zaveza, ki jo imamo. Če že govorimo o tem, tudi muslimanski Koran v suri 5:46 pravi, da je Jezus prejel Toro. Imamo zgodnje rokopise iz Kristusovega časa, o katerih govori naslednje vprašanje. Vendar obstaja še en sklop dokazov. Filon Aleksandrijski je bil judovski učenjak, ki je živel od leta 15/20 pr. n. št. do leta 50 n. št. Napisal je komentar k Prvi knjigi Mojzesovi in odgovarjal na vprašanja o Stari zavezi. Pisal je v grščini, vendar je zanimivo, da se njegovi grški citati iz Stare zaveze bolj ujemajo s hebrejskim masoretskim besedilom kot z grško Septuaginto. Zelo podrobno je razlagal pomen različnih verzov. Od skupno 1.533 verzov v Prvi knjigi Mojzesovi se je Filon skliceval na vse ali dele 410 od njih. Tukaj so verzi iz Prve knjige Mojzesove, na katere se je skliceval.
1:1–2, 4, 26, 27, 31; 2:1–10, 13–25; 3:1–24; 4:1–12, 14, 25–26; 5:1, 3, 23–24, 29, 32; 6:1–12, 14–17; 7:1–2, 4–5, 10–11, 16–17, 19, 21–24; 8:1–18, 20–22; 9:1,3–8,10–11,13,18,20–28; 10:1,6,8; 11:1–2,4,6–8,10,29; 12:1–4,6–7; 13:1,9; 14:1,3,7,17,18,20–24; 15:1–3, 5, 20; 16:1–9, 11–16; 17:1, 6, 8, 10–22, 24, 26, 27, 32; 18:1, 3, 6, 7, 9–11, 15–17, 22, 23, 27, 32, 33; 19:4,11,20,20,32,33,35; 20:7,12; 21:1–2,5–7,11–12,14,19–20,33; 22:1–2,4,6,7,9,16,22,62–63,67; 25:5, 8, 11, 17, 21, 23–25, 27, 29, 33; 26:2, 3, 5, 9, 12, 32–33; 27:1, 20, 28, 30, 33, 36, 40–43, 45; 28:1–2, 7, 11–17, 21–22; 29:4, 13, 26, 31, 35; 30:1, 2, 13, 16, 18, 24, 30, 36, 37, 42;
31:3–5, 10–14, 20, 27–28, 33, 35, 43; 32:10, 25, 28–29, 31; 33:5, 11; 34:1, 3; 35:2, 4, 16, 18, 25; 36:12; 37:2–3, 7–9, 12–13, 15, 33, 36; 38:7, 9, 11, 20, 25; 39:1, 3, 7, 21; 40:8–10, 15–17, 20; 41:17, 28, 45, 49; 42:1, 11, 16, 18, 36; 43:9; 45:5, 11, 16, 18, 22, 26, 28; 46:1,4,27,33–34; 47:3,9,24; 48:1,5,13,15–16,22; 49:2,15–18,22,33; 50:7–8,19,24
Vendar pa obstajajo štiri razlike v njegovih sklicih na verze, vse v Prvi knjigi Mojzesovi.
|
Verz |
Masoretski hebrejski |
Filonova grščina |
|
1 Mz 4:13 |
Moj zločin je večji, kot ga lahko prenesem. |
Moj greh je prevelik, da bi mi bil odpuščen. (3-krat) |
|
1 Mz 5,22 |
Enoch je živel 65 let pred Metuzalajem in hodil z Bogom 300 let |
Enoch je živel 165 let pred pokoro in 200 let po njej. |
|
1 Mz 6,6 |
Bog je obžaloval, da je ustvaril človeka na zemlji |
Bog je zaskrbljeno razmišljal, ker je ustvaril človeka na zemlji; in v svojem srcu se je odločil. |
|
1 Mz 10,9 |
Bil je mogočen lovec pred Gospodom |
začel je biti velikan na zemlji |
Kot je razvidno iz zgornjega seznama, je obširno komentiral zgodnejša poglavja Geneze, medtem ko je bila njegova obravnava poznejših poglavij bolj površna. Za vse muslimane, ki to berejo: v 22. poglavju Geneze Filon pravi, da je bil žrtvovan Izak, ne Izmael, prav tako kot v izvodih Geneze v Stari zavezi, ki jih imamo danes.
V: Kateri so v Prvi knjigi Mojzesovi nekateri najstarejši rokopisi, ki so ohranjeni še danes?
O: Svitki z Mrtvega morja: (pred Kristusom) 20 izvodov ali fragmentov, po ocenah 15 ali 18 ločenih izvodov. Ti rokopisi se imenujejo:
1Q1 – fragmenti Geneze
2Q1 Prva Mojzesova knjiga
4Q1 Prva Mojzesova knjiga + Druga Mojzesova knjiga
4Q2 Prva Mojzesova knjiga, identična masoretskemu besedilu
4Q3 Prva Mojzesova knjiga 40–41
4Q4 Prva Mojzesova knjiga 1
4Q5 Prva Mojzesova knjiga, podobna masoretskemu in samarijanskemu besedilu
4Q6 – del Geneze 48
4Q7 fragmenti Geneze 1 in 2
4Q8a Prva Mojzesova knjiga 2:17–18
4Q8b Parafraza 1. knjige Mojzesove 12:4–5
4Q8c Naslov rokopisa Geneze
(4Q8a, b in c izhajajo iz treh različnih rokopisov)
4Q9 Prva Mojzesova knjiga, podobna samaritanskemu besedilu
4Q10 Prva Mojzesova knjiga 1–3
4Q11 Prva Mojzesova knjiga 50:26 do Druga Mojzesova knjiga 36
4Q12 Prva Mojzesova knjiga 26 v paleohebrejskih črkah
6Q1 fragment Geneze 5
8Q1 Dva fragmenta Geneze 17:12–19 in 18:20–25.
Skupaj je v Mrtvomorskih rokopisih ohranjenih 265 od 1.533 verzov iz Geneze (17,3 %).
1 Mz 1:1–28; 2:1–3, 6–7, 14–19; 3:1–2, 11–14; 4:2–11; 5:13–14; 6:13–21; 8:21; 10:6; 12:4–5; 17:12–19; 18:20–25; 19:27–28; 22:13–15; 23:17–19; 24:22–24; 26:21–28; 27:38–39, 42–43; 32:4–5, 30, 33; 33:1, 18–20; 34:1–3, 5–10, 17–21, 30–31; 35:1, 4–10, 25–29; 36:1–17, 19–27, 35–37, 43; 37:1–2, 5–6, 22–30; 39:11–23; 40:1, 12–13, 18–23; 41:1–11, 15–18, 23–27, 29–44; 42:15–22,38; 43:1–2,5–14; 45:14–22,26–28; 46:7–11?; 47:13–14; 48:1–11,15–17,18–22; 49:1–8; 50:3,26?
Komentar k Genezi iz zvitkov z Mrtvega morja v jami 4
Septuaginta je grški prevod Stare zaveze in apokrifov. Fragment Rahlfs 814, Prva Mojzesova knjiga 14:12–15, iz približno druge polovice 2. stoletja n. št. (150–200 n. št.)
Grški izvod Geneze, imenovan inv. 319, je starejši od leta 100 n. št.
Na strani 7.2 je omenjeno, da je bil 1. Mojzesova knjiga 1,1–5 v Septuaginti zapisan na strani 12 (Papirus Amherst 3b). Ta je datiran v obdobje 264–282 n. št.
Dunajski rokopis je bil napisan v petem ali šestem stoletju n. št., ohranjenih pa je 24 strani Geneze.
Med druge grške rokopise spadajo
Papirus Oxyrhynchus 656 je rokopis iz 2. stoletja n. št., ki vsebuje Prvo knjigo Mojzesovo v grščini.
Papirus Oxyrhynchus 1007 je fragment iz 3. stoletja n. št. Pisar je nenavadno podvojil začetno črko jod v Tetragrammatonu.
Papirus Chester Beatty 5 vsebuje 1. Mojzesovo knjigo 42:7–19. Datiran je v obdobje 350–400 n. št.
Vaticanus (325–350 n. št.) vsebuje Prvo Mojzesovo knjigo 46:29–50:26. Vaticanus vsebuje tudi ves preostali del Stare zaveze.
Alexandrinus (okoli leta 450 n. št.) vsebuje celotno Prvo Mojzesovo knjigo, razen odlomkov Prva Mojzesova knjiga 14:14–17; 15:1–5, 16–19; 16:6–9, ki so poškodovani.
Sinaiticus (340–350 n. št.) 1. Mojzesova knjiga 21:26–22:17; 22:21–23:16; 23:19–24:20; 24:23–24:46;
Samaritanci so v 2. stoletju pr. n. št. izdelali lastno kopijo Tore, čeprav so najstarejše ohranjene samaritanske kopije iz srednjega veka.
Zgodnjekrščanski rokopisi: papirusi iz zbirke Chester Beatty (2.–4. stoletje n. št.) vsebujejo Prvo knjigo Mojzesovo.
Sirski prevod Geneze, imenovan Peshitta, izvira iz 5. stoletja n. št.
Sirski prevod Septuaginte je izdelal škof Pavel iz Telle (616–617 n. št.), ki ga imamo še danes.
V: Kateri zgodnji pisci so se sklicevali na Genezo?
O: Jud Filon (15/20 pr. n. št. do 50 n. št.) se sklicuje na vseh 410 verzov Geneze ali na njihove dele. Eno od njegovih del, ki obširno citira Genezo, je »Alegorična razlaga«, I.
Na Prvo knjigo Mojzesovo se je sklicevalo 29 cerkvenih pisateljev iz obdobja pred nicejskim koncilom.
1. Klementovo pismo (96–98 n. št.) citira ali se sklicuje na vsebino v 25 verzih Geneze: 1 Mz 1,26–28; 2,23; 4,3–8 (Septuaginta); 5,24; 9,6; 12,1–3; 13:14–16; 15:5, 6; 18:27; 19:24; 21:22; 22:17; 27:41; 37:6.
Justin Mučenik (pisal okoli leta 138–165 n. št.) navaja ali se sklicuje na 1 Mz 1,26,28; 2,3; 3,15,22; 6,16; 8,10,12; 9,24–27; 11,5,6; 15,6; 18,1,2,10,13,14,16,17,20–23,33; 19,1,10,16–25,27,28; 21:9–12; 26:4; 28:10–19; 31:10–13; 32:22–30; 35:6–10; 49:5,8–12,18.
Meleto/Melito iz Sardisa (170–177/180 n. št.) je v svojem pismu Onesimu v delu *On Pascha* (str. 72) uvrstil *Prvo Mojzesovo knjigo* med knjige Stare zaveze. To je zabeleženo v Euzebijevi *Cerkveni zgodovini*, knjiga 4, poglavje 26.
Teofil iz Antiohije (168–182/8 n. št.) dobesedno citira 1. Mojzesovo knjigo 2:8–3:19 v enem sklopu 37 verzov v delu »Teofil Autoliku«, knjiga 2, poglavje 21, str. 102–103. Citira tudi 1. Mojzesovo knjigo 2:4–5,7 v delu »Autoliku«, poglavje 19, str. 102.
Irenej iz Lyona (182–188 n. št.) piše: »Poleg tega se učimo iz samega Svetega pisma«, kmalu zatem pa citira Prvo Mojzesovo knjigo 17,9–11. Irenej, Proti herezijam, knjiga 4, poglavje 26.1, str. 480. Citira iz številnih, številnih odlomkov iz Prve Mojzesove knjige.
Teodot, verjetno montanist (okoli 240 n. št.), v delu »Izbrani odlomki Teodota«, poglavje 1, str. 43, citira 1 Mz 1,1 kot iz »Prve knjige Mojzesove«. Prav tako citira Prvo Mojzesovo knjigo 1,2 v poglavju 7, str. 44, Prvo Mojzesovo knjigo 1,3 v poglavju 38, str. 48, in del Prve Mojzesove knjige 1,18 v poglavju 56, str. 50.
Kiprian iz Kartagine (okoli 246–258 n. št.). Citira iz Knjige Geneze in jo med drugim omenja kot iz Geneze v »Traktatu 12«, tretja knjiga, 20,32.
Med drugimi prednicejskimi cerkvenimi pisci, ki so citirali iz Geneze, so Pismo Barnaba, Meleto/Melito iz Sardisa, Atenagora, Klement Aleksandrijski, Tertulijan, Hipolit, Origen, Novatijan, Arhelaj, Aleksander Aleksandrijski in Metodij.
Po Niceji
Jerome (373–420 n. št.) obravnava knjige Stare zaveze. Posebej obravnava Genezo, Exodus, Levitikus, Numeri, Deuteronomij, Toro, Job, Jezus, sin Nave [Jozue], Sodniki, Rut, Samuelove knjige (2 knjigi), dvanajst prerokov, Hozeja, Joela, Amosa, Obadija, Jona, Mika, Nahum, Habakuk, Sofonija, Hagaj, Zaharija, Malaki, Izaija, Jeremija, Ezekiel, Daniel, Estera, Ezra, Nehemija, Pismo 53, poglavja 7–8, str. 99–101.
V: Kako natančni so bili Filonovi citati v knjigi Geneze?
O: Tukaj so citati, ki jih Filon zaporedoma uporablja v delu O stvarjenju:
»Na začetku je Bog ustvaril nebo in zemljo« … »temna je bila površina brezna« … »imenovan ‚dan‘«. … »Ustvarimo človeka po naši podobi in po naši podobnosti.« … »ustvarjeni sta bili moški in ženska« … »to je knjiga o stvarjenju nebes in zemlje, ko se je to zgodilo, na dan, ko je Bog ustvaril nebesa in zemljo, in vsako zeleno zelišče, preden se je pojavilo na zemlji, in vso travo na polju, preden je vzklila.« … »In iz zemlje je izviral izvir in zalival celotno površino zemlje.« … »Bog je ustvaril človeka, ko je vzel glino iz zemlje, in mu je vdihnil v obraz dih življenja.« … »Bog je privedel vse živali k človeku, da bi videl, kakšna imena bo dal vsaki.« …
Tukaj so citati, ki jih uporablja v nechronološkem zaporedju v delu Alegorična interpretacija, I. in v majhnem delu II.
»In nebesa in zemlja ter ves njun svet sta bila dokončana.« … »In na šesti dan je Bog dokončal svoje delo, ki ga je ustvaril.« … »Bog je na šesti dan dokončal svoja dela.« … »Pustil je počivati tisto, kar je začel.« … »Zato je na sedmi dan Bog pustil počivati od vseh svojih del, ki jih je ustvaril.« … »In Bog je blagoslovil sedmi dan in ga posvetil.« … »To je knjiga o nastanku nebes in zemlje, ko sta bila ustvarjena.« … »Na ta dan je Bog ustvaril nebesa in zemljo ter vsako zeleno zelišče na polju, preden se je pojavilo na zemlji, in vso travo na polju, preden je vzklila. Kajti Bog še ni poslal dežja na zemljo, človek pa še ni obstajal, da bi obdeloval zemljo.« … »A iz zemlje je izviral izvir in zalival vso površino zemlje.« … »In Bog je ustvaril človeka, vzel kepo ilovice iz zemlje in mu vdihnil v obraz dih življenja; in človek je postal živa duša.« … »In Bog je zasadil raj v Edenu, na vzhodu; in tja je postavil človeka, ki ga je ustvaril.« … »In človeka, ki ga je ustvaril,« … »Bog ga je postavil v raj.« … »In Bog je iz zemlje vzklil vsako drevo, ki je prijetno za pogled in dobro za hrano, drevo življenja pa je vzklil sredi raja, prav tako drevo spoznanja dobrega in zla.« … »In reka izvira iz Edna, da namaka raj. Od tam se razcepi v štiri krake: ime enega je Feison. To je tista, ki obdaja vso deželo Evilat. Tam je dežela, kjer je zlato, in zlato te dežele je dobro. Tam sta tudi rubin in safir. Ime druge reke je Gihon; to je tista, ki obdaja vso deželo Etiopijo. Tretja reka je Tigris. To je reka, ki teče pred Asirci. Četrta reka pa je Evfrat.« … »In Gospod Bog je vzel človeka, ki ga je ustvaril, in ga postavil v raj, da ga obdeluje in varuje.« … »In Gospod Bog je zapovedal Adamu, rekoč: Od vsakega drevesa, ki je v raju, smeš prosto jesti; toda od drevesa spoznanja dobrega in zla ne smeta jesti; kajti na dan, ko bosta od njega jedla, bosta umrla.« (II) »In Gospod Bog je rekel: ‚Ni dobro, da je človek sam: naredimo mu pomočnico, ki mu bo ustrezala.‘ … ‚In Bog je rekel: Naj zemlja rodi živa bitja po njihovi vrsti, štirinožne živali, plazilce in divje zveri.‘ (Nadaljuje skozi zgodbo o Abrahamu).
Primerjava obeh odlomkov kaže, da Filon pri navajanju istega odlomka ni nujno uporabil popolnoma istih besed.
V: Katere so v Prvi knjigi Mojzesovi nekatere razlike v prevodu med hebrejskim izvirnikom in grško Septuaginto?
O: Če se osredotočimo predvsem na 1. poglavje, tukaj je nekaj prevajalskih razlik v 1.533 verzih Geneze. Po podatkih iz Anchor Bible Dictionary, zvezek 5, str. 934, se Samaritanski Pentatevh v 1.900 odstavkih ujema s Septuaginto in nasprotuje masoretskemu besedilu. Razen kjer je drugače navedeno, je prvi stavek iz masoretskega besedila (MT), drugi pa iz Septuaginte (LXX).
1 Mz 1,1 »nebesa« (MT) proti »nebo« (Septuaginta)
1 Mz 1,2 »brez oblike in prazno« v primerjavi z »grdo in neopremljeno« (Septuaginta) v primerjavi z »prazno in nič« (Aquila) v primerjavi z »neobdelano in nejasno« (Symmachus) v primerjavi z »pusto, brez ljudi ali živali ter brez kakršnega koli gojenja rastlin in dreves« (Targum Neofita I. [parafraza]) v primerjavi z »prazno in brez vsebine« (Vulgata)
1 Mz 1,2 »površina globine« v primerjavi z »globino«
Gen 1:2 »površina voda« v primerjavi z »voda«
Gen 1:5 »dan« (MT, Septuaginta) proti »dnevni čas« (Svitki z Mrtvega morja 4QGen(g))
Gen 1:6 »vode« proti »voda« (3-krat)
1 Mz 1,7 »In tako je bilo« proti (ni navedeno) (2 hebrejske besede, 3 grške besede)
1 Mz 1,8 »nebesa« proti »nebo«
1 Mz 1,9 »tako je bilo« proti »tako je bilo. In voda, ki je bila pod nebom, se je zbrala na svoja mesta, in pojavila se je suha zemlja.« (17 grških besed)
1 Mz 1:11–12 »mladi poganjki« proti »zelišča« (dvakrat)
1 Mz 1,14 »nebesa, da ločijo« proti »nebesa, da svetijo na zemljo, da ločijo«
1 Mz 1,16 »vladati« proti »urejati« (dvakrat)
1 Mz 1,16 »in zvezde, da bi vladale noči« proti »urejajo noč, tudi zvezde«.
1 Mz 1,20 »roji« proti »plazilci« (reptilia v grščini)
(Upoštevajte, da v 1 Mz 1,20–21 Greenov dobesedni prevod napačno navaja ptice, čeprav bi moralo biti »leteče bitje«, saj se ista hebrejska beseda nanaša na netopirje in krilate žuželke v 3 Mz 11,19–22 in 5 Mz 14,18–20.)
1 Mz 1,21 »in vse, kar se plazi« proti »in vsako živo plazilce«
1 Mz 1,21–25 »to« v primerjavi z »oni« (večkrat) (to je natančno slovnično vprašanje)
1 Mz 1,22 »razmnožujte se« proti »razmnožite se«
1 Mz 1,24 »govedo in plazilci« proti »štirinožci in plazilci«
1 Mz 1,26 »po naši podobi, po naši podobnosti« proti »po naši podobi in podobnosti«
1 Mz 1,26 »divje živali in po vsej zemlji« (MT, Septuaginta) proti »divje živali zemlje« (sirski prevod)
1 Mz 1,26 »plazilci, ki se plazijo« proti »plazilci, ki se plazijo«
1 Mz 1,27 »po svoji podobi; po podobi Boga« proti »po podobi Boga«
1 Mz 1,28 »In Bog jih je blagoslovil in jim rekel« proti »In Bog jih je blagoslovil, rekoč«
1 Mz 1,30 »vsako živo bitje« v primerjavi z »vsemi divjimi zvermi«
Gen 2:1 »vse njihovo vojsko« proti »celoten njihov svet«
Gen 4:8 »Abel« proti »Abel, pojdiva na polje« (Samaritanski Pentatevh, Septuaginta, Targum Neofiti I, sirski prevod, primerjaj z Vulgato)
1 Mz 4,15 »Zato« (MT, targumi) proti »Ne, zato« (Septuaginta, sirščina, Vulgata) (brez spremembe pomena)
Rodovniški seznami v 1. Mojzesovi knjigi 5 in 11:10–26 se v Samaritanskem Pentatevhu nekoliko razlikujejo (The Anchor Bible Dictionary, zvezek 5)
1 Mz 5,24 »hodil z Bogom« (MT) v primerjavi z »bil Bogu všeč« (LXX, Hebrejcem 11,5b)
1 Mz 6,4 »Božji sinovi« (MT, nekateri prevodi Septuaginte) v primerjavi z »Božji angeli« (nekateri prevodi Septuaginte) v primerjavi z »sinovi bogov« (prevod Judovca Akvile). Glej Avguštin iz Hipona, Mesto Boga (413–426 n. št.), knjiga 15, poglavje 23, str. 304
1 Mz 6,5 »GOSPOD« (MT, targumi) v primerjavi z »GOSPOD Bog« (Septuaginta) v primerjavi z »Bog« (Vulgata)
Gen 7:22 »dih duha življenja« proti »dih življenja« (Septuaginta, Vulgata)
Gen 9:25 Nekateri rokopisi Septuaginte in arabskega Starega testamenta navajajo, da prekletstvo ni veljalo za »Kanaana«, ampak za »Hama, Kanaanovega očeta«.
1 Mz 10,4 »Dodanim« (večina masoretskih rokopisov) proti »Rodanim« (nekateri masoretski rokopisi, samarijanski Pentatevh, Septuaginta)
Gen 10:23 »Maš« (MT) proti »Mešek« (Septuaginta in 1 Kron 1:17 v masoretskem besedilu)
V 1. Mojzesovi knjigi 11:12 je v Septuaginti, pa tudi v Luku 3:36, med Arfaksadom in Šelom vstavljeno ime »Kainan«.
1 Mz 11,32: Terah je umrl pri »205 letih« (MT) v primerjavi z »145 leti« (Septuaginta, Samaritanski Pentatevh)
Gen 14:1,9 »Arioch iz Ellasarja« (hebrejski rokopisi) v primerjavi s parafrazo »kralj Arioch, kralj Ellasar« v delu Teofil Autoliku, knjiga 2, poglavje 31, str. 107. Sumerska arheologija je odkrila »kralja Ariochu iz Larse«.
Gen 14:23 »trak/sandala« (MT) v primerjavi z neznano besedo v Samaritanskem Pentatevhu (razlika v eni črki, najverjetneje napaka)
1 Mz 18,22 »moški so ostali stati pred Gospodom« v primerjavi z »Gospod je ostal stati pred Abrahamom« (starodavna hebrejska pisarska tradicija)
Gen 19:17 »je rekel« v primerjavi z »so rekli« (Septuaginta, sirščina, Vulgata)
Gen 20:13; 31:53; 35:7 »Elohim« v primerjavi z »El« (Samaritanski Pentatevh). Prav tako v 2. Mojzesovi knjigi 22:8.
Gen 21:9 »z Izakom« v primerjavi z »s svojim sinom Izakom« (Septuaginta, Vulgata)
Gen 22:2 »tvoj sin Izak, tvoj edini, ki ga ljubiš« proti »Vzemi svojega sina, ljubljenega, ki si ga ljubil, Izaka«
Gen 22:13 »ovca za [njim]« (večina masoretskih besedil) proti »ovca« (nekatera masoretska besedila, samarijanski Pentatevh, Septuaginta, sirščina)
1 Mz 23,1 »leta, leta Sariinega življenja« v primerjavi z »leta« (Septuaginta, Vulgata)
Gen 24:62 »od prihoda do« v primerjavi z »od« (sirski targumi)
Gen 30:36 ni navedeno v primerjavi z »da se je Jakobu v sanjah prikazal angel in mu razkril njegov delež v Labanovih čredah« (Samaritanski Pentatevh)
Gen 30:11 »z/v sreči« (MT, Kethib, Septuaginta, Vulgata) v primerjavi z »oddelek« (Qere, sirski, targumi) (Qere so določene aramejske besede, ki se glasno berejo in se razlikujejo od pisnih besed v masoretskem besedilu. Kethib (napisano v aramejščini) so pisne besede hebrejske Stare zaveze)
Gen 31:40 »pekoča vročina« (MT, Septuaginta) v primerjavi z »časom žetve« (Samaritanski Pentatevh, očitno napaka)
Gen 31:49 »Mizpa« v primerjavi z »stebri prič« (Septuaginta) v primerjavi z »stebrom Mizpe« (Samaritanski Pentatevh)
Gen 33:4 »in [ga] je poljubil« (prisotno, vendar v masoretskem besedilu označeno s pikami) proti odsotnemu (Septuaginta)
Gen 36:2,14 »hči« proti »sin« [Zibeon/Sebegon] (Pentatevh, sirski prevod)
Gen 36:3 »Basemat« (MT, Septuaginta) v primerjavi z »Mahalat« (Samaritanski Pentatevh)
Gen 36:16 »Korah/Core« (MT in Septuaginta) v primerjavi z (ni navedeno) (Samaritanski Pentatevh, 1 Kron 1:36)
Gen 36:24 »voda« (MT, Vulgata) proti »vrelci« (Septuaginta)
Gen 36:39 »Hadar« (večina masoretskih besedil) proti »Barad« (Septuaginta) proti »Hadad« (nekatera masoretska besedila, samarijanski Pentatevh, sirščina)
Gen 37:36 »Medaniti« proti »Midianiti« (Septuaginta, Samaritanski Pentatevh, Vulgata, sirščina)
Gen 41:22 »in videl sem« proti »zaspal sem še drugič in videl sem« (Septuaginta, sirščina, Vulgata)
Gen 41:48 »hrana sedmih let, ki so bila v deželi« proti »hrana sedmih let, v katerih je bilo v deželi obilje« (Septuaginta, Samaritanski Pentatevh)
Gen 41:56 »odprli vse, kar je bilo v njih« v primerjavi z »vse skladišča« (Septuaginta, Vulgata, sirski prevod)
Gen 44:4 »dobro?« v primerjavi z »dobro? Zakaj si ukradel moj srebrni kelih?« (Septuaginta, Vulgata)
Gen 46:13 »Puah« v primerjavi z »Phua« (Septuaginta) v primerjavi z »Puvah« (Samaritanski Pentatevh, sirščina, 1 Kronika 7:1)
Gen 46:13 »Iob« proti »Jashub« (nekateri prevodi Septuaginte, Samaritanski Pentatevh)
Gen 46:16 »Ziphion« proti »Zephon« (Septuaginta, Samaritanski Pentatevh, Številke 26:15)
Gen 46:20 »njega« proti »njega, [tudi] Manasesa in Efraima. Manasesu so se rodili sinovi, ki mu jih je rodila sirijska priležnica, [in sicer] Machir. Machir pa je rodil Galaada. Sinovi Efraima, brata Manasesa, pa so bili Sutalaam in Taam. Sinovi Sutalaama pa so bili Edom.« (Septuaginta, primerjaj z Mrtvomorskim zvitkom 4QExod(a))
1 Mz 46,23 »Hušim« v primerjavi z »Hašum«
Gen 46:27 »v Egiptu, dve duši. Vseh duš iz Jakobove hiše, ki so prišle v Egipt, je bilo sedemdeset.« (MT) proti »v deželi Egiptu je bilo devet duš; vseh duš iz Jakobove hiše, ki so prišle z Jožefom v Egipt, je bilo petinsedemdeset duš.« (Septuaginta)
Gen 47:21 »jih je preselil v mesta« proti »jih je naredil za sužnje« (Septuaginta, Samaritanski Pentatevh)
1 Mz 49,4 »ga je oskrunil – on« v primerjavi z »ga ste oskrunili – vi« (Septuaginta, sirski prevod, targumi)
Gen 49:5 »Jožef« v primerjavi z »njimi«
Gen 49:7 »njihov gnev je preklet« proti »njihov gnev je lep« (Samaritanski Pentatevh)
1 Mz 49,20 »iz Ašerja« proti »Ašer« (Septuaginta, Vulgata, sirščina)
Gen 50:16 »so ukazali Jožefu« proti »so pristopili k Jožefu« (Septuaginta, sirščina)
Gen 50:23 »na Jožefovih kolenih« proti »v Jožefovih dneh« (Samaritanski Pentatevh)
Uporaba izrazov Elohim in Jehovah je v Septuaginti drugače razporejena kot v masoretskem besedilu. Julius Wellhausen je to videl kot najšibkejšo točko svoje teorije dokumentarne hipoteze.
Bibliografija za to vprašanje: hebrejski prevod je iz Jay P. Greenove knjige »Literal Translation«, prevod Septuaginte pa iz prevoda Sira Lancelota C. L. Brentona »The Septuagint: Greek and English«. Uporabljeni so bili tudi »The Expositor’s Bible Commentary«, »The Anchor Bible Dictionary«, zvezek 5, ter opombe v biblijskih izdajah NASB, NIV, NKJV in NRSV.