< Vprašanje o Svetem pismu iz 1. Petrovega pisma

V: Kje se v 1. Petrovem pismu 1,1 nahaja Azija?

O: Azija tukaj ne pomeni azijskega kontinenta. Gre za rimsko provinco z imenom Azija, ki se je nahajala v zahodni tretjini današnje Turčije. To je bil grški izraz, ki ga je Herodot leta 440 pr. n. št. uporabil za celoten anatolski polotok. Izvor besede je verjetno v hetitski provinci Assuwa.

V: Zakaj je Peter v 1. Petrovem pismu 1,1 te province navedel v tem vrstnem redu?

O: Čeprav Sveto pismo tega izrecno ne navaja, vrstni red teh provinc tvori krog v smeri urinega kazalca, kar je morda nakazovalo, kako naj bi se pismo razpošiljalo. »Bitinija in Pont« sta bili ena rimska provinca. Zgodovinsko gledano omemba tako Galatije kot Kapadokije datira to pismo v čas pred letom 72 n. št., saj je takrat rimski cesar Vespazijan ti dve provinci ponovno združil v eno, kjer sta ostali združeni, dokler ju cesar Hadrijan leta 137 n. št. ni ponovno ločil.

Seznam se začne in konča z Bitinijo-Pontom, bolj primitivno regijo, vključuje pa tudi Azijo, zelo kulturno razvito regijo. V zgodnjih grških časih so domačini pomorščake, ki so nasedli na obalah Pontusa, žrtvovali bogovom. V grški mitologiji je bil Prometej priklenjen v Pontusu, Heraklej pa je od tam odšel v podzemlje. Po drugi strani je bila približno polovica večjih mest v Mali Aziji v provinci Aziji. Efez je bil ogromno mesto, čeprav ni bilo tako veliko kot Rim.

V: Ali naj se v 1. Petrovem pismu 1,1.17 in 1. Petrovem pismu 2,11 počutimo kot tujci in priseljenci?

O: Če ste vernik in se tu še nikoli niste počutili kot tujec ali priseljenec, potem je nekaj narobe. V tem svetu smo tujci. Smo nebeški državljani in tja resnično pripadamo. Vendar pa smo začasno še vedno na zemlji, kar kristjani včasih pozabijo.

V: Ali nas v 1. Petrovem pismu 1,2 posvečuje Duh ali pa Božja resnica, kot pravi Janezovo pismo17:17 ?

O: Ali ogenj prižge človek, ki prižge vžigalico, ali pa ga prižge sama vžigalica? Oboje drži. Podobno nas posvečuje Sveti Duh, in to stori s pomočjo Božje resnice.

V: Kako so v 1 Pt 1,2a med seboj povezani izvoljenost s strani Očeta, posvetitev s strani Duha in poslušnost Kristusu?

O: Ta namig na Trojico nam razkriva nekaj o tem, kako delujejo. Kadarkoli se omenjata predznanje ali predestinacija, se nanašata na Očeta. Sveti Duh je tisti, ki posvečuje, tj. nas ločuje, da bi nas naredil svete. Rešeni smo, da bi bili poslušni našemu Gospodu Jezusu, ki je Božja Beseda. To je dopolnilni način gledanja na stvari v primerjavi s Pavlom v Pismu Efežanom. V Pismu Efežanom 2,8–10 smo odrešeni po milosti skozi vero, da bi delali dobra dela. V 1. Petrovem pismu smo odrešeni po predznanju Očeta skozi posvečujoče delo Svetega Duha, da bi bili poslušni Kristusu. To sta različna načina gledanja na odrešitev, vendar sta oba resnična.

V: V 1. Petrovem pismu 1,2b, ker mi verniki že imamo milost in mir, kakšna je razlika med tem in tem, da ju imamo v izobilju?

O: Že smo bili opravičeni, oziroma razglašeni za pravične, in že nam je bila podeljena Božja milost in mir, ki nas spravljata s Kristusom. Končno izpolnitev tega bomo doživeli v nebesih, ne pa prej. Vendar pa moramo že zdaj rasti v izobilju Božje milosti in miru. V primerjavi z nebesom morda ne bomo dolgo ostali na zemlji, toda dokler smo tu, ima Bog v nas še veliko dela. V 1. Petrovem pismu pa ni ideje, da bi se, ko smo enkrat odrešeni, pasivno ulegli in čakali, da bo Bog naredil vse. Sodelujemo pri uresničevanju svoje odrešitve tako, da ostajamo v Kristusu in mu poslušamo.

V: Kako je v 1. Petrovem pismu 1,3 in v Pismu Efežanom 1,17 Oče tudi zdaj Bog Jezusa Kristusa?

O: Medtem ko je bil Jezus na zemlji, se je podredil Očetu, naučil se je poslušnosti in ni poznal ure svojega vrnitve. Hebrejcem 13,8 pravi, da je Jezus isti včeraj, danes in na veke, zato se Jezus ni »ponovno združil« z Bogom Očetom. Toda tudi zdaj je Jezus še vedno pokoren kot Sin, Oče pa je še vedno Oče. Ko bo v 1 Korinčanom 15,27–28 vse v stvarstvu podvrženo Kristusovim nogam, bo Kristus še vedno podrejen Bogu Očetu.

V: Kakšna je v 1. Petrovem pismu 1,4 razlika med tem, kar propade, tem, kar se pokvari, in tem, kar zbledi? Kateri so primeri teh stvari in kako se razlikujejo od naše odrešitve?

O: Nekaj, kar propade, je morda izginilo, ali pa še vedno obstaja, kot na primer pogorela hiša, vendar v popolnoma uničenem stanju. Nekaj, kar se pokvari, ni več tako dobro, kot je bilo nekoč, na primer oblačila, ali pa se začne gniti in nato še bolj gniti, kot na primer stara hrana. Vonji in barve zbledijo, prav tako pa se lahko z leti zbledita tudi naša vonjava in vid. Če bi imeli milijon radioaktivnih atomov z razpolovno dobo petih let, bi po petih letih ostalo le še 500.000 radioaktivnih atomov. Po desetih letih bi jih ostalo le še 250.000. Radioaktivni atomi nikoli ne izginejo popolnoma, ampak se zmanjšujejo po eksponentni krivulji. Hvalimo Boga, da naša odrešitev sploh ni podobna nobeni od teh stvari. Predstavljajte si, da bi Bog nekomu rekel, da bo v nebesih lahko preživel 500 let (če poenostavljeno predpostavimo, da je čas v nebesih enak kot na zemlji). Ta oseba bi se nenehno ozirala čez ramo in se spraševala, kdaj se bo njen čas iztekel, in nebesa ne bi bila tako lepa, če ne bi bila nepogubljiva. Naš čas v nebesih se nikoli ne bo pokvaril, in ko bomo v nebesih že milijon let, bo še vedno tako svež in vznemirljiv kot takrat, ko smo prvič prišli tja.

V: V 1 Pt 1,4.7.23–25 je pomembno razlikovanje med minljivim in neuničljivim, prav tako pa tudi »neizbledljivo« v 1 Pt 3,4; 5,5b. Kako lahko prepoznamo, kaj je neuničljivo in neizbledljivo?

O: Včasih je to za ljudi težko, ker je večina tega, kar vidimo, minljivo. Nekateri ljudje, zlasti najstniki, morda obožujejo določeno glasbeno zvezdo ali filmsko zvezdo. A deset let kasneje so jih morda že skoraj pozabili. Zanimiva pesem skupine iz leta 2005 se je imenovala »1985«. Govorila je o materi nekega fanta, ki je bila za vedno obtičala v glasbi, osebnostih in ameriški kulturi leta 1985 ter o tem, kako čudno in nenavadno je izgledala in se obnašala. Tri stvari, za katere Sveto pismo pravi, da so večne, so Bog, Božja beseda in človeške duše. Zato se osredotoči na te stvari in ne pozabi, da bodo tvoji dosežki, drugo znanje in cilji vsi minili.

V: V 1 Pt 1,4.23 piše, da smo rojeni iz nepokvarljivega semena in da nas ohranja Božja moč v skladu z 1 Pt 1,5. Ali lahko kristjan izgubi svoje odrešenje?

O: Pravi kristjani se o tem ne strinjajo. Kristjani, kot je John Wesley, verjamejo, da čeprav Bog »varuje« kristjane, se lahko kristjani sami odločijo, da se izključijo iz tega »varovanja«. Drugi, kot sem sam, verjamejo, da tisti, ki so se resnično zavezali Kristusu, nikoli ne bodo odpadli.

Vsi bi se morali strinjati, da a) tisti, ki se zdijo kristjani, lahko za vedno odpadajo (2. Petrov 2:20–22), b) Bog ohranja kristjane, ki so izbranci (Efežanom 1:13), c) Bog ve, kdo so izbranci, d) lahko zaupamo v svoje odrešenje (1. Janezovo pismo 5:13, 19), e) se lahko ljudje zavajajo in imajo lažno spreobrnjenje (Matej 7:22–23) ter f) nam je zapovedano, da se nenehno preizkušamo, da vidimo, ali smo v veri (2. Korinčanom 13:5).

V: Kako nas v 1. Petru 1:5a varuje Božja moč skozi vero?

O: Ne le da smo odrešeni po Svetem Duhu, naša odrešitev je tudi ohranjena po Svetem Duhu. Sveti Duh je pečat, ki zagotavlja našo odrešitev v Pismu Efežanom 1,13–14.

V: Kako je v 1 Pt 1,5b naša odrešitev pripravljena, da se razodene, če jo že imamo ali jo šele prejemamo v 1 Pt 1,9? V kakšnem smislu je to dediščina v 1 Pt 1,4?

O: Naša odrešitev je bila obljubljena v Božjem predznanju še pred začetkom sveta. Odrešitev smo prejeli, ko smo verovali. Toda naša popolna odrešitev, ko bomo živeli v brezgrešni slavi v nebesih z Jezusom, se bo uresničila šele po naši smrti ali po vznesenju.

V: Kako v 1. Petrovem pismu 1,6.11 naše trpljenje in slava, ki sledi, odražata Kristusovo?

O: Kristus je zelo potrpežljivo in brez pritoževanja nepravično trpel za Božjo slavo, za naše odrešenje. Tudi mi bi morali biti zelo potrpežljivi in brez pritoževanja pripravljeni nepravično trpeti za Božjo slavo ter kot priča drugim. Poleg tega so težave pomembne za našo rast. George Muller je rekel: » « (Težave so hrana, s katero se hrani vera.) The Believer’s Bible Commentary, str. 2195.

V: V 1 Pt 1,7, kdaj se tu razodene Jezus Kristus?

O: To se nanaša na Kristusov drugi prihod v slavi v nebeških oblakih, kot je opisano v Razodetju 1,7; 19,11–17; Mateju 24,27–28 in Luku 21,27–28.

V: V 1 Pt 1,8, kateri so trije viri neizrekljive in veličastne radosti?

O: Veselimo se lahko, ker nas je Bog rešil, ko smo mu prvič zaupali svoje življenje. Veselimo se lahko tudi zato, ker v nas vsak dan prebiva Kristusov Duh. Nazadnje se lahko veselimo zaradi prihodnjega izpolnjenja naše odrešitve v nebesih.

V: Ali imamo v 1 Pt 1,9 že odrešitev?

O: Upoštevajte, da je ta odgovor enak razpravi o Efežanom 1:13.

Sveto pismo nakazuje, da je Bog brezčasen. Za brezčasnega Boga velja odgovor vseh treh: preteklost, sedanjost in prihodnost.

Chuck Swindoll je napisal odlično knjižico za študij Svetega pisma o odrešitvi, v kateri obravnava te vidike.

Vidiki predznanja in predestinacije v preteklosti: Preden se je čas začel, je Bog od začetka poznal konec in vse naše dni (Psalm 139:16; Izaija 44:7; Efežanom 1:4; Titu 1:2).

Vidiki sedanjih dogodkov: Ko smo slišali besedo resnice in prosili Gospoda (Rimljanom 10,9–10), smo postali novo stvarstvo (2. Korinčanom5:17 ). Tudi Hebrejcem 4,2 in Apostolska dela 10,44 prikazujeta sedanje vidike.

Sedanji trajajoči vidiki: Ko v svojem življenju uresničujemo odrešitev, ki je v nas, Bog spreminja naša življenja (Filipanci 2:12–13; 1. Petrov 2:2; Hebrejci3:14 ;4:11 ; 6:11).

Vidiki prihodnje upanja: Hrepenimo po dovršitvi naše odrešitve (Hebrejcem 9:15,28; Rimljanom 8:23–25; 1. Petrov 1:4–5,9,13; 1. Korinčanom 15:50–53; 2. Korinčanom 5:5).

V: Kako so v 1. Petrovem pismu 1:12a preroki po Svetem Duhu oznanjali evangelij?

O: Ko so preroki govorili o prihodnosti, niso služili le ljudem, ki so jim takrat prisluhnili, ampak tudi prihodnjim generacijam. V Danielu 12:8–10 na primer je Daniel rekel, da ne razume, in Bog mu je povedal, da te besede niso bile namenjene njemu, ampak da naj bodo zapečatene (naredene nerazumljive) do časa konca.

V: Kako v 1 Pt 1,12b angeli hrepenijo po tem, da bi »vpogledali v te stvari«? Katere stvari so to? Hebrejcem 2,9.16 bi lahko ponudila nekaj namigov.

O: To se nanaša na odrešitev vernikov. Jezus je zagotovil odrešitev za ljudi, ne za angele, zato angeli ne bodo doživeli tistega, kar mi doživljamo ob odrešitvi. Angeli so sicer duhovi, ki nam služijo. Ta odrešitev skozi Kristusa je bila v Stari zavezi obilno namigovana, vendar v celoti razodeta šele s Kristusom in v času Cerkve, kot navaja Pismo Efežanom 3,9–11.

V: Kako v 1. Petrovem pismu 1:13 »v celoti« polagamo svojo upanje na milost, ki se bo razodela?

O: Včasih se kristjani lahko obupujejo in nimajo dovolj upanja v naš prihodnji dom v nebesih; toda to tukaj ni mišljeno. Pogosteje imajo kristjani preveč upanja – preveč upanja v dodatne stvari, v katere se ne splača upati. Upanje v naše bogastvo, kariero, zdravje, družino in odnose tukaj na zemlji se lahko kadarkoli izgubi. Žalostno je, ko človek upa v te stvari, nato pa se njegova upanja razblinijo. Mi pa moramo upati v neuničljive stvari, v naše odrešenje in odhod v naš večni dom.

V: Zakaj nam 1 Pt 1,13 in drugi odlomki vsi pravijo, naj bomo samodisciplinirani? Ali obstajajo v Svetem pismu kakšni odlomki, ki nam pravijo, naj bomo pod Kristusovo oblastjo, saj je Jezus naš Gospod?

O: Ni nobenega odlomka, ki bi nam narekoval, naj bomo pod Kristusovo oblastjo; obstajajo le odlomki, ki nam zapovedujejo (vendar nas ne silijo), naj se podredimo Jezusu kot našemu Gospodu. Za razliko od obsedenosti z demoni, kjer oseba, ki jo je obsedel demon, izgubi tisto malo svobode, ki jo je še imela, da ne bi grešila, je v Kristusu popolna svoboda. Dobra novica je, da je oseba, ki je pod Gospodovim vladarstvom Jezusa, dejansko svobodnejša od osebe, ki ni odrešena in je v suženjstvu greha. Slaba novica pa je, da noben kristjan na zemlji nikoli ne doseže stanja, v katerem mu ne bi bilo več treba skrbeti, da bo skušan ali da bo razjezil Gospoda.

Poslušnost Kristusu in samokontrola vključujeta določene stvari, toda za razliko od demonov in greha je v Kristusu svoboda. Bog zapoveduje, toda na zemlji se (ponavadi) ne odloči za prisilo.

V: Kateri so v 1 Pt 1,13 različni vidiki samokontrole? Kateri so različni razlogi, zaradi katerih kristjani na nekaterih področjih ne uspejo ohraniti samokontrole?

O: Včasih ima človek veliko samokontrole na enem področju, na drugem pa ne. A Bog želi, da imamo samokontrolo na vseh področjih. Pri grešnih stvareh moramo imeti samokontrolo in jih sploh ne smemo želeti početi. Toda tudi pri stvareh, ki niso grešne, kot sta hrana in (pomanjkanje) telesne vadbe, moramo prav tako imeti samokontrolo. Včasih poskušamo opravičiti svojo pomanjkljivo samokontrolo na enem področju s sklicevanjem na samokontrolo na drugem področju. Nekateri kristjani, ki so zelo vključeni v službo » «, včasih menijo, da lahko to opravičuje pomanjkanje samokontrole na drugem področju. Toda Peter ne govori o »nekaj samokontrole« ali »delni samokontroli«, ampak moramo imeti samokontrolo na vseh področjih, da se lahko predamo Kristusu v samokontroli.

V: Kako se v 1 Pt 1,14 nekateri kristjani, morda nevede, prilagajajo zlobnim željam sveta?

O: V skoraj vsakem času in kulturi obstajajo izrecno grešne stvari, ki so kulturno sprejemljive. Naj gre za tedensko opijanje, dvoboje v 16. in 17. stoletju, izkoriščanje sužnjev od 17. do 19. stoletja, predsodke do različnih narodov ali heteroseksualno nemoralnost in homoseksualnost v 20. in 21. stoletju.

V: V 1. Petrovem pismu 1,15 piše, da je Bog vedno bil popolnoma svet. Mi pa nismo in v tem življenju nikoli ne moremo biti popolnoma sveti. Kako smo torej poklicani, da bomo sveti, tako kot je svet Bog? (1. Petrov pismo 1,16 citira 3. Mojzesovo knjigo 11,44; 11,45; 19,2. Podobna misel je v 3. Mojzesovi knjigi 20,7.)

O: Tu gre za dva vidika.

Stremite se k zvezdam: Čeprav človek, ki stremijo k zvezdam, teh ne bo dosegel, bo morda vseeno prišel veliko dlje kot tisti, ki stremijo k tlom. Čeprav v tem življenju nikoli ne bomo dosegli popolne svetosti, moramo že zdaj stremeti k njej.

Relativna popolnost/zrelost: Takoj potem, ko Pavel v Pismo Filipljanom 3,12 pravi, da niti sam še ni postal popoln, v Pismo Filipljanom 3,15 pravi, da je bil popoln v smislu zrelosti. Torej, medtem ko smo danes v tem telesu, lahko pričakujemo, da bomo dosegli zrelost in zmagali nad grehi in odvisnostmi, ki nas preganjajo.

V: Ker v 1. Petrovem pismu 1,14–16 ne moremo biti brez greha popolni in tako sveti kot Bog, ali nam Bog tu zahteva nemogoče?

O: Ne, vendar je treba upoštevati tri točke.

S stališča položaja je mogoče, da nas Bog v svojih očeh razglasi za svete.

Glede izkušenj pa v tem zemeljskem življenju nismo in nikoli ne bomo brez greha popolni.

V nebesih bomo dosegli svoj cilj in naša izkušnja bo ustrezala našemu položaju.

Verniki morda niso popolni, vendar noben vernik na koncu ne bi želel, da ne bi bil popoln.

V: Kako naj mi kot kristjani v 1. Petrovem pismu 1:17 živimo svoje življenje tukaj v strahu? V grščini je to splošna beseda za strah, phobos/phobou. Različni prevodi Svetega pisma vsebujejo »strah«, »pobožni strah« (BSB), »pobožnost« ali »zdrava, resna previdnost«?

O: Moramo stati v spoštljivem strahu pred našim Stvarnikom in Odrešenikom. Bog je najbolj ljubeče bitje v vesolju, a je tudi najbolj jezen. Pavel se ni bal, da bi izgubil svoje odrešenje, bal pa se je izgube nagrade, če bi se odvrnil. Prav tako se lahko bojimo pekla za naše ljubljene, ki ne poznajo Gospoda.

V: V 1 Pt 1,18–19 smo bili odkupljeni z nečim, kar je dragocenejše od srebra ali zlata, s Kristusovo krvjo. V 1 Pt 1,7 je naša vera vredna več kot zlato. Ali res verjamete, da sta vaša odrešitev in vaša vera vredni več kot zlato? Kako bi kristjan, ki to resno verjame, živel in se odzival v tem svetu v primerjavi s kristjanom, ki tega ne verjame?

O: Kristjan bi se moral bolj ukvarjati s svojim odnosom do Kristusa in odrešitvijo drugih kot z denarno varnostjo ali uspehom. Tako kristjanova denarnica kot koledar bi morala odražati več zanimanja za Božje kraljestvo kot zgolj za zaslužek.

V: Ali je v 1 Pt 1,18 in Mt 15,9 tradicija vedno slaba?

O: Ne. Tradicija sama po sebi je lahko dobra ali slaba, odvisno od tega, ali je v nasprotju z Božjo besedo ali ne. Vendar pa tudi pobožne tradicije, če postanejo za človeka pomembnejše od Boga, postanejo zanj zlo idol.

V: Ali je v 1 Pt 1,19 odrešitev utemeljena na Jezusovi krvi na križu ali na tem, da je Jezus preživel tri dni v peklu, kot je rekel Kenneth Copeland?

O: Po navedbah iz knjige *When Cultists Ask* (str. 292) je Copeland dejal: »Jezus je odšel v pekel, da bi človeštvo osvobodil kazni za Adamovo izdajo … ko se je njegova kri prelila, ni odkupila …«. To je bilo zapisano v osebnem pismu, ki ga navaja D. R. McConnell v knjigi *A Different Gospel* (založba Hendrickson Publishers, 1988).

Tukaj je pet od mnogih razlogov, zakaj je to stališče napačno.

Efežanom 1,7 pravi, da imamo odrešitev po Njegovi krvi.

Tudi v Razodetju 1:5 piše: »po njegovi krvi«.

V Janezu 19:30 je Jezus rekel tetelestai, kar je grški računovodski izraz, ki pomeni »v celoti plačano«.

V Pismu Hebrejcem 10,14–20 piše, da je bila le ena žrtev. V Pismu Hebrejcem 10,19–20 piše, da je bila to Jezusova kri, skozi zaveso, ki je Njegovo telo.

V Apostolskih delih 20:28 je Jezus odkupil cerkev s svojo lastno krvjo.

Če povzamemo: krščanstvo brez krvi ni v skladu z Božjo besedo v Svetem pismu.

V: Ali je bil Kristus v 1. Petrovem pismu 1:20, Efežanom 1:4; Apostolskih delih 2:23 in Titu 1:2 izbran, da umre za naše grehe in nas odkupi s svojo krvjo po tem, ko sta Adam in Eva grešila, ali že prej? Zakaj?

O: Kristus je bil izbran kot jagnje že pred ustvarjenjem sveta. V svojem predznanju je Bog vedel, da bosta Adam in Eva grešila in da bomo potrebovali Odrešenika, še dolgo preden sta Adam in Eva sploh obstajala. Vendar pa Božje znanje ni pomenilo prisile; krivda in odgovornost za grehe Adama in Eve ter za naše grehe ležita na Adamu in Evi ter na nas, ne na Bogu.

V: Kaj po 1 Pt 1,20–21 pomeni pomembno glede božanskosti Kristusa?

O: Naša odrešitev je v celoti Božje delo in ni niti v celoti niti delno delo nekoga, ki ni Bog. Če bi bil Jezus zgolj človek, bi bila naša vera in upanje v človeka, ki ni Bog. Ker je Jezus Pot, Resnica in Življenje, bi bila pot, resnica in življenje zgolj človek in ne Bog. Odrešitev je Božje delo, ker je Jezus Bog. Jezus je tudi v celoti človek, toda če ne bi bil Bog, naša odrešitev ne bi bila od Boga.

V: 1 Pt 2,1 pravi: »vsakršno obrekovanje«. Katere so različne vrste obrekovanja? Glej Jak 4,11–12.

O: Klevetanje je izrekanje negativnih, neresničnih stvari o nekom ali nečem, medtem ko je laskanje izrekanje pozitivnih, a neresničnih stvari o nekom ali nečem. Obstaja eksplicitno klevetanje, ko preprosto govorimo lažne, slabe stvari o nekom, obstaja pa tudi subtilno klevetanje, pri katerem rečemo nekaj, kar na prvi pogled zveni dobro, v resnici pa spodkopava verodostojnost osebe. Ena vrsta se imenuje »komplementi z dvema pomenoma«, kot na primer: »Zdi se, da res dobro opravlja delo, za nekoga, ki je tako neizkušen in ne ve, kaj se dogaja.« Klevetanje je lahko javno, vendar je včasih najhujše klevetanje tisto, ki se govori za hrbtom osebe. Klevetanje se pogosto uporablja zato, da se sam povzdigneš nad nekoga drugega ali pa zgolj zato, da se omaje njegov ugled. Uporablja se lahko tudi za omalovaževanje njegove presoje, moralnosti ali za napad na njegovo verodostojnost pri govorjenju ali vodenju. Katerih vrst klevetanja se morajo kristjani izogibati? – vseh vrst.

Včasih obstaja primeren čas in kraj za izrekanje negativnih stvari, ki so resnične. Če je resnično, to ni obrekovanje. Vendar pa, četudi je nekaj resnično, ni nujno vedno res, da Bog želi, da to povemo vsem. Ko izrekamo negativne stvari, moramo poskrbeti, da so resnične, koristne, potrebne in da je to tisto, kar Bog želi, da rečemo.

V: Koliko ima dojenček rad mleko v 1 Pt 2,2? Kaj je Božje duhovno mleko? Ali imamo Božje duhovno mleko prav tako radi?

O: Mleko je za dojenčka vse, saj dojenček ne pozna nobene druge hrane. Dojenčki prepoznavajo mleko kot edino stvar, ki lahko poteši njihovo lakoto. Podobno moramo tudi mi spoznati, da je približevanje Bogu in branje Njegove besede edini način, kako lahko potešimo svojo duhovno lakoto.

V: Ali naj v 1. Petrovem pismu 2,2 hrepenimo po mleku besede ali po mesu namesto mleka, kot uči Hebrejcem 5,12–14?

O: Tako kot pri fizični hrani si morajo vsi želeti mleko, še posebej novorojeni kristjani. Vendar pa mleko ni dovolj za starejše otroke, da bi zrasli v odrasle, in ne smemo ostati zadovoljni samo z mlekom, ampak moramo imeti tudi meso.

V: Ali v 1. Petrovem pismu 2,3 vsak, ki okusi, da je Gospod dober, pride v nebesa? Glej Hebrejcem 6,4–6.

O: Ne. Tako kot nekateri lahko okusijo, a ne pogoltnejo, lahko ljudje doživijo izkušnjo in so kljub temu obsojeni na pekel. Odrešeni smo po milosti skozi vero. Če evangelij, ki ga nekdo sliši, ni povezan z vero, potem ta oseba ni odrešena in evangelij zanjo nima nobene vrednosti, kot pravi Hebrejcem 4:2. Drugi verzi, ki kažejo, da lahko tudi redni obiskovalci cerkve trajno odpadajo, so Hebrejcem 6:4–6; 10:26–31 in 2. Petrov 2:20–22.

V: 1. Petrov 2,5 pravi, da Božja hiša ni stavba, ampak mi, Njegova cerkev. Kako bi lahko kristjani v ZDA zanemarjali gradnjo Božje hiše? Uganite, kolikšen odstotek sredstev cerkve v povprečju namenjajo tujim misijam.

O: Morda nas bolj skrbijo lastne finance in čas kot Božja slava. Podatki, ki sem jih prebral pred nekaj leti, kažejo, da evangelijske cerkve v povprečju namenjajo za tuje misije okoli 10 do 13 odstotkov. Liberalne cerkve prispevajo le nekaj odstotkov.

V: Kaj so v 1. Petrovem pismu 2,5–8 vsi ti »kamni«, na katerih je zgrajena cerkev? Glej Efežanom 2,19–22 in Razodetje 21,12–14.

O: Jezus je vogalni kamen, najpomembnejši kamen, na katerem je zgrajena cerkev. Za njim sledijo temeljni kamni apostolov in prerokov.

V: V 1. Petrovem pismu 2,5–8 se za zid lahko uporabijo podolgovati kamni različnih velikosti. Majhne vrzeli se lahko zapolnijo z malto. Če pa ima kamen dolg, ozek izrastek ali luknjo v sredini, ga ni mogoče uporabiti. Kako Bog ravna z luknjami in dolgimi izrastki v naših življenjih?

O: Grehi, ki se jih v našem življenju ne želimo znebiti, so lahko kot dolgi, neprimerni izrastki, ki štrlijo ven. Če jih ne želimo odstraniti, jih lahko odstrani Bog, in včasih je kaznovanje lahko boleče. Podobno, če imamo temeljno, nekrščansko pomanjkljivost značaja, ki je podobna veliki luknji v središču kamna, bo to preprečilo, da bi kamen izpolnjeval svoj namen, da zadržuje dež zunaj ali hladen zrak znotraj. Sveti Duh nas mora preoblikovati, zapolniti luknje in zbrusiti naše izrastke.

V: Kako je Jezus v 1. Petrovem pismu 2,6–8 hkrati vogalni kamen in zaključni kamen?

O: Temeljni kamen je edina referenčna točka za vse druge dele zgradbe. Temeljni kamen je Jezus Kristus in nihče drug. Hkrati je Jezus tudi zaključni kamen, ki je vrhni kamen v loku. Če se zaključni kamen odstrani, se lahko lok zruši.

V: Zakaj je v 1. Petrovem pismu 2,8 ljubeči Bog določil, da bodo nekateri spotaknili?

O: Sveto pismo nikjer ne pravi, da bi Bog kogar koli prisilil k grehu. Pravzaprav Jakob v1:13 pravi, da Bog nikogar ne skuša. Vendar pa je tiste, za katere Bog ve, da se bodo odločili, da ga popolnoma zavrnejo, določil, da se spotaknejo na različne načine.

V: Kakšna je v 1. Petrovem pismu 2,9 razlika med svetim narodom in kraljevskim duhovništvom?

O: Medtem ko je prerok predstavljal Boga ljudem, je duhovnik predstavljal ljudstvo pred Bogom. Kralj je vodil ljudstvo. Čeprav so vsi kristjani duhovniki, ne potrebujemo nikogar drugega, ki bi nas zastopal pred Bogom, saj je naš Posrednik hkrati Bog in človek: Jezus Kristus. Uzija je poskušal združiti vlogo kralja in velikega duhovnika, a ga je Bog kaznoval z gobavostjo za preostanek življenja, ker je kadil na kadilnem oltarju, čeprav za to ni bil pooblaščen. Izraelci so bili sveto ljudstvo; kristjani vseh etničnih skupin v vseh državah so danes sveto ljudstvo.

V: Kaj v Stari zavezi v 1 Pt 2,10 omenja, da niso bili Božje ljudstvo, zdaj pa so?

O: Peter verjetno namiguje na Hozeja 1,9–10, kjer je Hozeja v 9. verzu svojega sina poimenoval Lo-Ammi, kar pomeni »ni moj narod«. V 10. verzu pa Hozeja pravi, da bodo tisti, ki so bili imenovani »ni moj narod«, zdaj imenovani »sinovi živega Boga«.

V: Ali v 1 Pt 2,10 Bog ne izkazuje usmiljenja vsem, saj je v Ps 145,8.18 usmiljen do vsega, kar je ustvaril?

O: Bog izkazuje splošno usmiljenje vsem, ki jih je ustvaril. Daje jim življenje, zrak in prehrano. Vendar pa ima Bog pravico, da posebno usmiljenje izkaže komur koli želi. Bog je izkazal posebno usmiljenje Izraelcem, celo potem, ko so mu neštetokrat neposlušni. Bog je izkazal posebno usmiljenje Saulu iz Tarza ( ) in mnogim ljudem danes. Vendar pa ne smemo jemati Božjega usmiljenja za samoumevno. Bog je pravičen do vseh, vendar je Jakobu in njegovim potomcem izkazal posebno milost, ki je ni izkazal Ezavu in njegovim potomcem, kot kaže Rimljanom 9,11–15.

V: V 1. Petrovem pismu 2,11: v kakšnem smislu smo v tem svetu tujci in priseljenci? V kakšnem smislu pa nismo? Glej Janez 17,9, 11, 13–19, Filipljanom 3,18–20 in Kološanom 3,1–4; 2. Korinčanom 5,16; ter Rimljanom 12,2.

O: To ni naš dom in nismo državljani tega sveta. Hrepenimo po tem, da bi prišli v naš dom v nebesih. Tukaj ne bomo ostali za vedno; smo le na poti.

Henry C. Morrison, ki je 40 let deloval kot misijonar v Afriki, je zbolel in se je moral vrniti v Ameriko. Ko je potniška ladja pristala, je potekala velika parada. Na ladji je bil tudi nekdanji predsednik Theodore Roosevelt, big band pa je igral zanj po njegovem safariju. Misijonar je mračno razmišljal, da je Roosevelt dobil to veliko slovesnost, čeprav je le streljal slone, medtem ko je on reševal duše – zakaj ga ni nihče slovesno sprejel? Bog mu je rekel: »Ampak ti še nisi doma.« Naš dom ni tukaj, zato se ne udobno namesti. Naš dom in naše državljanstvo sta v nebesih. Ne smemo biti »iz tega sveta«. Po drugi strani pa moramo trenutno biti »v svetu« in se tukaj družiti z vsemi vrstami ljudi, namesto da bi se izolirali. Smo na sovražnem ozemlju, ker ta svet obvladuje Satan, čeprav ga Bog lahko premaga.

V: Kateri so v 1 Pt 2,12 pet načinov, na katere so pogani takrat obtoževali kristjane, da delajo narobe? Kateri so vsaj pet načinov, na katere nekristjani danes obtožujejo kristjane, da delajo narobe?

O: Tukaj je pet načinov.

1. Danes se sliši čudno, a rimski pogani so kristjane obtoževali, da so »ateisti«. Imenovali so jih ateisti, ker niso verjeli v rimske bogove.

2. Kristjani so govorili o Gospodovi večerji, pogani pa so jih obtoževali kanibalizma.

3. Kristjani so govorili, da se med seboj ljubijo, pogani pa so jih obtoževali promiskuitetnosti in incesta.

4. Ko so se zgodile naravne nesreče in vojne, so krivili kristjane, ker so trdili, da je njihovo pomanjkanje spoštovanja do grško-rimskih bogov povzročilo, da so se bogovi razjezili. Seveda, kot je poudaril eden od zgodnjih kristjanov, so se nesreče in vojne dogajale tudi pred Kristusovim prihodom na zemljo.

5. Kristjani niso hoteli častiti rimskega cesarja niti mu darovati žrtve, zato so jih imeli za nedomoljubne in nezvestne cesarstvu.

V: Kako so se lahko kristjani v tistem času, kot je zapisano v 1 Pt 2,13.17, podredili zlobnemu cesarju, kakršen je bil Neron? Misliš, da je bilo težje podrediti se in častiti vladarje takrat ali danes?

O: Grško govoreči zgodnji kristjani so uporabljali besedno igro, da bi razlikovali med »zakonitimi zakoni«, ki niso bili v nasprotju z Božjimi zapovedmi, in »nezakonitimi zakoni«, ki so bili. Vestni so spoštovali zakonite zakone, nezakonitim pa so tiho kljubovali, na primer pri darovanju žrtvovanj cesarju.

V: Če v demokratični državi, kot je opisano v 1 Pt 2,13.17, vladar in člani parlamenta ali kongresa delujejo sovražno do krščanskih vrednot, kako naj jih še vedno spoštujemo? Kako naj se jim upremo?

O: Spoštovati moramo njihov položaj in jih ne smemo podcenjevati ali žaliti. Lahko pa si tudi prizadevamo za zaščito tistih, ki jih ti preganjajo, ter delamo in darujemo čas in denar, da bi preprečili njihovo ponovno izvolitev.

V: Ali moramo v skladu s 1. Petrovim pismom 2,17 res spoštovati vse, ki imajo oblast, tudi voditelje lažnih religij, kriminalnih združb in represivnih vlad?

O: 1. Petrov pismo2:17 pravi, da moramo vsem izkazovati primerno spoštovanje, in to zapoved moramo uporabljati vsaj na štiri načine.

1. Posebej moramo častiti vladarje na položajih oblasti. Ne zato, ker bi bila oseba nujno vredna te časti (včasih namreč ni), ampak moramo častiti njihov vladni položaj. Na primer, v demokratični družbi, če nimamo visokega mnenja o predsedniku vlade ali predsedniku države, si lahko prizadevamo proti njegovi ali njeni ponovni izvolitvi in spodbujamo druge, naj zanj ne glasujejo. Kljub temu se moramo zavedati, da je ta oseba trenutno naš vladni voditelj. Ne smemo govoriti tako, da bi zmanjševali avtoriteto njegovega ali njenega položaja.

2. Vsem izkazujmo primerno spoštovanje. Bog je ustvaril vsakogar, vsak nosi Božjo podobo (čeprav v padli obliki), Kristus pa je umrl kot odkupnina za vse (1 Timotej 2,6). Tudi nekdo tako grešen kot Savel iz Tarza se lahko obrne h Kristusu.

3. Naše spoštovanje do vseh naj bo neodvisno od bogastva (Jakob 2:1–7), rase ali spola (Galatijci3:28 –29) ali mladosti (1 Timotej4:12 ), razen da moramo posebno spoštovanje izkazovati starejšim (Levitikus19:32 ).

4. Spoštovati moramo tudi naše brate in sestre v Kristusu kot del naše večne družine.

Za nekaj konkretnih primerov, kako častiti ljudi, si oglejte 1 Timotej 5:1–8.

V: Zakaj naj bi se v 1. Petru 2:18 suženj podrejal svojemu gospodarju, še posebej strogemu gospodarju? Katera nagrada je obljubljena?

O: Sužnji v rimski družbi, pa tudi sužnji v drugih časih in danes v vzhodni Afriki, imajo le malo možnosti za uveljavljanje svojih pravic proti strogemu gospodarju. Podrejanje jim je bilo v mnogih primerih verjetno najbolj preudarna poteza. Prenašanje nepravičnega trpljenja je bil eden od načinov, kako so lahko bili priče in slavili Boga. Nazadnje, s praktičnega vidika, je bila večina prebivalcev Rimskega imperija sužnjev, osvobojeni sužnji pa niso imeli veliko krajev, kamor bi lahko odšli.

V: Katere so v 1 Pt 2,21–25 vsaj dve povezavi med Kristusovim trpljenjem in našim trpljenjem?

O: Jezusova trpljenja so nam za zgled. Ker je Kristus trpel nepravično, bi tudi mi morali biti pripravljeni trpeti nepravično. Čeprav je bila Kristusova smrt na križu za naše grehe enkraten dogodek, lahko naše trpljenje služi temu, da evangelij prinašamo drugim in s svojim življenjem pričujemo o resnici evangelija.

V: Kako lahko žena v 1. Petrovem pismu 3,1 pridobi moža za Kristusa, ne da bi spregovorila besedo?

O: Peter ne pravi, da žene ne smejo spregovoriti niti besede; temveč poudarja, da naj bo pričevanje njihovega življenja takšno, da bi lahko možje prišli h Kristusu, ne da bi od njih sploh slišali evangelij.

V: Zakaj je v 1 Pt 3,1–7 napačno trditi, da to uči, da moramo oznanjevati le brez besed?

O: Nekoč, ko sem imel poletno delo v tehnološkem podjetju, je bila tam velika jedilnica, kjer so ljudje jedli. Pogovarjal sem se z nekim moškim in mu povedal, da upam, da bom postal misijonar, na kar je rekel: »Vedel sem, mislil sem, da si mormon!« Čeprav sem mu hitro pojasnil, da sem kristjan in ne mormon, če govoriš o duhovnih stvareh, a ne pokažeš, da si kristjan, za koga točno potem pričuješ?

Slišal sem za moškega srednjih let, ki je postal kristjan in to povedal svojim sodelavcem v pisarni. Kristjan, ki je tam delal, mu je čestital, novi kristjan pa ga je nekoliko čudno pogledal. Rekel je: »Veš, da si bil ti razlog, da sem odlašal s spreobrnjenjem v kristjana še mnogo let?« Starejši kristjan je bil šokiran in vprašal, zakaj. Mlajši kristjan je povedal, da je, preden je prišel h Kristusu, vedel, da je njegovo življenje v kaosu. A ko je pogledal starejšega kristjana, ki je izžareval mir, zadovoljstvo in urejeno življenje, ni vedel, da je ta kristjan, in si je mislil, da če lahko starejši kristjan živi urejeno življenje, ne da bi bil kristjan, potem tudi sam tega ni dolžan.

Mož bi zagotovo vedel, da je njegova žena kristjanka (in obratno). Toda mož, pa tudi drugi ljudje, so lahko tako daleč od Kristusa, da nočejo slišati ničesar o Kristusu. Če pa vedo, da si kristjan, , potem jim lahko tvoje življenje služi kot pričevanje, četudi ne bodo poslušali tvojih besed. Bolje je, da imaš tudi besede, toda tudi brez besed lahko tvoje življenje služi kot pričevanje.

V: Kako se v 1 Pt 3,1–7 brez besed pridobi nevernike, v tem primeru moža ali druge ljudi?

O: Če nekdo ve, da ste kristjan, a ne sprejema vaših besed, lahko kljub temu vidi, kako vaša luč sije skozi vaše življenje. V rimskih časih je bilo precej temno. Ko so bili možje odsotni, je bilo običajno, da so se žene vdajale nemoralnemu ravnanju. Pravzaprav so bile ženske sužnje kaznovane z odrezanjem nosu, če so zavrnile napredovanje svojega gospodarja, tudi ko so bili ti doma. Ko pa so bili možje odsotni, so žene včasih prešuštvovale z moškimi sužnji. Situacija, v kateri sta se znašla Jožef in Potifarjeva žena, v rimskih časih sploh ni bila neobičajna. Rimsko cesarstvo je imelo po ocenah 70 milijonov prebivalcev, od katerih je bilo 40 do 50 milijonov sužnjev.

V: Ali naj ženske v 1 Pt 3,3 spletajo lase, nosijo zlato ali nosijo razkošna oblačila?

O: To ne bi smelo biti tisto, od koder izhaja vaša lepota, saj resnična in trajna lepota iz tega ne more izhajati. Če menite, da to »morate« storiti, da bi izgledale lepo, ali če želite izgledati zelo lepo v primerjavi z drugimi ženskami, bi morale ponovno premisliti. Vaša lepota bi morala izhajati iz vašega značaja, ne iz trgovin Sears ali Macy’s.

Vendar pa lepa oblačila in nakit niso nič slabega. Gospod je v Ezechielu 16:10–13 alegorično oblačil Jeruzalem v lepa oblačila in nakit.

V: Kaj menite, kakšne so v 1. Petrovem pismu 3:3–4 meje tega, kako naj se ženske v naši kulturi okrašujejo? – in kaj velja za moške?

O: V tistih časih so ženske nosile drage zlate uhane in zapestnice, da bi pokazale svoj družbeni status. 1. Petrov 3,3–4 velja danes, tako za moške kot za ženske, vsaj na tri načine.

Razkazovanje: Moški lahko kupijo ure, ki stanejo 2.000 dolarjev (ali 1.500 dolarjev za cenejšo), samo da bi potencialnim strankam pokazali, kako bogati so. Slišal sem za inženirskega svetovalca, ki je iz druge države kupil več ponarejenih Rolexovih ur, od katerih je vsaka stala le nekaj dolarjev. Na križarjenju s stranko se je potrkal po zapestju, se pritožil, da te Rolexove ure ne kažejo časa pravilno, jih snemal in vrgel v morje. Seveda stranka ni vedela, da je bila ura ponaredek. Včasih bogati ljudje porabijo veliko denarja za nakit, oblačila, avtomobile in hiše, da bi pokazali svoj status. Po drugi strani pa je Izakov služabnik Izakovi bodoči ženi Rebeki podaril dve zlati zapestnici in nosni obroč. Ker je bilo v tisti kulturi za Božje ljudstvo sprejemljivo nositi zlati nosni obroč, je danes sprejemljivo nositi zlati uhan. A bistvo ni v tem, da bi za nakit porabljali velike vsote denarja.

Biti seksi: Ženske pogosto kupujejo razkrivajoča in neskromna oblačila, da bi bile privlačnejše. Seveda verjetno ne razmišljajo o tem, kako zvest bo moški, ki ga privlačijo zgolj zaradi njihovih oblačil. Podobno sem slišal za fanta, ki je v srednji šoli imel luksuzni avtomobil, njegova punca pa je rada vozila z njim v njegovem lepem avtu. Ko pa je avto razbil, se je punca z njim razšla. Nekateri moški dvigujejo uteži, ne le zaradi zdravja ali da bi bili uspešni v športu, ampak da bi bili privlačnejši za ženske. Vlaganje časa v zdravje je v redu, toda če si zgradite veliko mišic, ki jih ne vzdržujete, se te kasneje spremenijo v maščobo. Drugi jemljejo steroide, ki so sicer zelo učinkoviti pri gradnji mišične mase, vendar lahko povzročijo zdravstvene težave, vključno s srčnimi napadi.

Negotovost glede videza: Ljudje so pogosto obsedeni s tem, kako izgledajo. Pred nekaj leti me je moj tamilski indijski šef (in prijatelj) povabil na kosilo in med drugimi pogovornimi temami omenil, da imajo Indijci kreme, ki jih uporabljajo pred poroko, da bi njihova koža izgledala svetlejša. Hotel me je vprašati, zakaj beli Američani hodijo v solarije, da bi njihova koža izgledala temnejša. Nisem vedel, kako naj mu odgovorim. UV-sevanje pospešuje staranje kože in lahko povzroči kožnega raka, pri čemer je ta učinek najmočnejši pri ljudeh s svetlo kožo. Dejansko, če se oseba s svetlo kožo več kot dvakrat hudo opeče na istem mestu, je na tem mestu izpostavljena povečanemu tveganju za nastanek kožnega raka. Mislim, da je odgovor v tem, da ljudje po naravi niso zadovoljni s tem, kar imajo, ampak imajo težnjo misliti, da je tisto, kar ima nekdo drug, boljše. Povedali so mi, da je med fanti v modi, da se pritožujejo, da njihove čeljusti niso dovolj izrazite ali »kvadratne«, in da si želijo operacijo čeljusti, da bi to spremenili. Nizki ljudje si želijo biti višji, visoki ljudje, zlasti nekatera dekleta, pa si želijo biti nižji. Pravi krščanski pogled ni, da bi šli v nasprotno skrajnost in bili tako zaskrbljeni zaradi svojega videza, da bi si želeli biti čim grši, ampak da se ne bi preveč ukvarjali sami s seboj. Če vam manjkajo zobje in si želite nadomestne, ali če ste imeli nesrečo in si želite rekonstruktivno operacijo, je to v redu, vendar človeku ni treba iti v skrajnosti.

V: 1 Pt 3,6 ženskam svetuje, naj se ne prepustijo strahu. V 1 Pt 3,14b piše, da se vsi ne smemo bati tistega, česar se bojijo drugi. Glede na čas in kontekst pisma, o kakšnem strahu mislite, da je Peter v prvi vrsti govoril?

O: Neposredni strah je bil preganjanje pod Neronom in kasnejšimi cesarji. Neron ni le ubijal kristjanov, ampak jih je dal ubiti divjim živalim v javnih spektaklih, jih sežgal na grmadi in jim nalagal druga mučenja. Človek ni moral biti le sam pogumen, ampak tudi v zavedanju, da bodo mučili tudi njegove najdražje.

V: Ali naj žena v 1. Petrovem pismu 3:6 in 1. Mojzesovi knjigi 18:12 svojega moža imenuje »gospod«?

O: Peter omenja Sariine besede kot pohvalo, ne kot zapoved. Vendar pa Peter uporablja Sariine besede, da ponazori zapoved iz 1. Petrovega pisma 3:5, naj bodo žene pokorne svojim možem kot glavam družine. Preberite Efežanom 5:22–23 za več pouka o tem.

V: Ali so ženske v 1. Petrovem pismu 3,7 res šibkejše posode?

O: Žene so na splošno (vendar ne vedno) fizično šibkejše od svojih mož. (Nekateri bi morda rekli, da je kozarec iz finega porcelana šibkejši od pločevinaste skodelice.) Vendar Sveto pismo v Pismu Galatcem 3,28–29 potrjuje, da so moški in ženske v Božjih očeh enako dragoceni. Zanimivo je, da je Pismo Galatcem 3,28–29 očitno najstarejši znani antični tekst, ki pravi, da so moški in ženske enaki. Za drugačen odgovor glej knjigo Hard Sayings of the Bible, str. 712–714.

V: Kako lahko v 1. Petrovem pismu 3,7 neupoštevanje naših žena ovira naše molitve?

O: To bi lahko bila tako splošna ugotovitev kot tudi konkretna obljuba (v negativnem smislu).

Splošna ugotovitev: Jezus je v Mateju 5,23–24 rekel, da če prinašaš daritev in se spomniš, da ima tvoj brat kaj proti tebi, daritve ne prinašaj. Pusti daritev pri oltarju, pomiri se s svojim bratom in šele potem prinesi daritev. To bi seveda veljalo tudi, če bi imela kaj proti tebi tvoja sestra.

Konkretna obljuba: Bog je rekel, da ne bo uslišal naših molitev, če v svojih srcih gojimo greh (Psalm 66,18–19), če se delamo gluhe do revnih (Pregovori 21,13) ali če smo nepravični (Pregovori 15,29; Izaija 59,1–3). Bog nas ne posluša, če se odločimo, da ne bomo poslušali Boga (Zaharija 7,11–13 in nakazano v Pregovorih 28,9). Podobno, če se do svojih žena obnašamo napačno in se odločimo, da jih ne bomo poslušali, nas Bog morda ne bo poslušal, dokler se ne bomo pokesali za svoje grehe.

V: Ali moramo biti v 1. Petrovem pismu 3:8 vedno vljudni? Jezus, Janez Krstnik, Pavel in Peter niso bili vedno čim bolj vljudni.

O: Ta verz pravi, da moramo biti vljudni, ne pa vedno vljudni. Jezus, Janez Krstnik in Pavel so bili pogosto vljudni. Vendar sta Jezus in Janez Krstnik farizeje imenovala »pleme kač« v Mateju23:33 ; Mateju 3:7. Pavel ni bil posebej vljudni v Apostolskih delih13:11 do Elimasa. Tudi sam Peter ni bil preveč vljudni do Simona Magusa v Apostolskih delih 8:20,22. Namesto da bi 1. Petrov 3:8 obravnavali ločeno, moramo vsak verz razumeti v povezavi z ostalo Svetim pismom in biti na splošno vljudni, vendar tudi opominjati in vztrajati, kadar je to najbolje.

V: Kaj v 1. Petrovem pismu 3:8 pomeni živeti v medsebojni harmoniji?

O: Obstajajo trije vidiki.

Negativni: Ugotovite, kaj počnete, kar moti druge ljudi, in s tem prenehajte. Kar koli vas moti pri drugih, se bodisi naučite živeti s tem bodisi jih na to vljudno opozorite, da bi s tem prenehali. To pomeni, da se z drugimi razumete brez trenj.

Pozitivno: A harmonija se tu ne konča. Ali se drugi ljudje radi zadržujejo v vaši bližini? Ali vi radi preživljate čas z drugimi? Različni ljudje imajo različne »jezike ljubezni«, s katerimi jim izrazite, da so ljubljeni, cenjeni in sprejeti. Za nekatere so to morda majhna darila; za druge objemi, za tretje pa preživljanje časa z njimi pri kakšni dejavnosti. Če bi poklical tvojega zakonca po telefonu, bi mi ta povedal, da resnično uživa v tvoji družbi, ali ne? Ali tvoji otroci uživajo v tvoji družbi in ti v njihovi? Ali tvoja družina v Gospodu (drugi kristjani) uživa v tvoji družbi? Če ne, kaj lahko storiš, da bi to izboljšal?

Osnova: Več harmonije bo, tako z odstranjevanjem negativnih vidikov kot s krepitvijo pozitivnih, če vi in oni berete in sledite Božji besedi. Če so vaše volje usklajene z Bogom, so usklajene tudi med seboj.

V: Kako je v 1. Petrovem pismu 3,9–11 opisano, da je v svetu običajno, da se zlo vrača z zlom in žalitev z žalitvijo? Zakaj mi tega ne smemo početi?

Odgovor: Svet razmišlja v smislu »zakona«, maščevanja in kaznovanja tistih, ki ti storijo krivico. Kristjani naj blagoslavljajo tiste, ki jih preganjajo in žalijo, kot zapoveduje Jezus v Luku 6,27–36.

V: Ali 1 Pt3:13 pomeni, da ljudem, ki »sledijo dobremu«, nikoli ne bo storjena škoda?

O: Čeprav verniki z večnega vidika nikoli ne bodo utrpeli znatne škode, to verjetno ni tisto, na kar se ta verz tukaj nanaša.

Ljudje, ki delajo dobro, nikoli ne bodo upravičeno utrpeli škode zaradi tega, ker delajo dobro, in Božje ljudstvo nikoli ne sme kaznovati drugih zaradi tega, ker delajo dobro. Vendar naslednji verz, 1. Pet3:14 , priznava, da ljudje v tem življenju pogosto nepravično trpijo zaradi tega, ker delajo dobro.

V: Zakaj naj bi kristjani v 1. Petrovem pismu 3:15 razlagali svojo vero, ali pa morda Janezovo pismo3:16 in Apostolska dela16:31 nakazujejo, da moramo preprosto verovati?

O: Kot kaže 1. Petrov pismo3:15 , imamo tako razum kot upanje. Znani pregovor pravi, da prava vera »presega razum, a mu ne nasprotuje«. Ničesar ne moremo dokazati z absolutno gotovostjo, niti tega, ali bo jutri vzšlo sonce. Drugi moramo pojasniti razloge, zakaj je krščanstvo racionalno, in si prizadevati, da bi druge prepričali, naj postanejo kristjani, kot pravi 2. Korinčanom 5:11.

Vendar se moramo zavedati, da ne moremo niti ene osebe spreobrniti h Kristusu. Ljudje se spreobračajo po delovanju Svetega Duha, in brez delovanja Svetega Duha ne bi bilo nobenega upanja, da bi kdor koli prišel h Kristusu. Za podrobnejše odgovore glej knjigi When Critics Ask, str. 531–532, in When Cultists Ask, str. 293.

V: Kako naj v 1. Petrovem pismu 3,15 vedno imamo odgovor, a z nežnostjo in spoštovanjem?

O: Imeti moramo odgovor na vsako iskreno vprašanje ali ugovor, ki ga ima nevernik. Vendar je v redu, če odgovorimo: »Ne vem, ampak se bom vrnil k tebi.« Nato poiščemo odgovor in se vrnemo k njim. Precej verjetno je, da je vprašanje, ki ga zastavijo, med več kot 8.200 vprašanji, na katera je odgovorjeno na spletni strani www.BibleQuery.org. Pri odgovoru je treba upoštevati še tri točke.

Kako tega ne smemo početi: Ena nekrščanska spletna stran je v razpravi o New Ageu zapisala: »Ljudje [New Agea] uporabljajo kristale, da bi vzpostavili stik z višjimi inteligencami. Ljudje, ki za kamne plačajo toliko denarja, očitno potrebujejo stik z višjimi inteligencami.« Problem, če bi to rekel kristjan, ni v tem, da kritizira gibanje New Age, ampak v tem, da ponižuje ljudi, ki jih je to gibanje zavedlo.

Kako naj to storimo: V sebi bi morali gojiti nesebično ljubezen do druge osebe. Želeli bi si, da pridejo h Kristusu in za vedno živijo v radosti z Bogom in z nami. Namesto da bi bili zelo previdni z besedami, da ne bi izrazili slabega odnosa, je bolje, da sploh ne gojimo slabega odnosa do drugih in preprosto povemo, kar nam leži na srcu.

Natančneje, na vprašanje bi lahko odgovorili na način, ki jih ne spoštuje, zaradi česar ne bi več hoteli razmišljati o krščanstvu. Vaša glavna točka pri odgovoru na njihov iskren ugovor ni »krivda je na njihovi strani, ker se motijo«, ampak »to je napačno iz teh razlogov, resnica pa je taka in taka zaradi teh razlogov«.

Kdaj tega ne smete storiti: Kako ugotoviti, ali je njihov ugovor iskren ali ne? Eden od načinov je, da jih vprašate: »Če bi dobili odgovor na svoje vprašanje, ali bi vas to približalo sprejetju Jezusa kot vašega osebnega Gospoda in Odrešenika?« Če je njihov odgovor »da«, potem poiščite odgovor. Če pa je njihov odgovor »ne«, potem to ni iskren ugovor, zato jih vprašajte, kaj bi jih približalo sprejetju Jezusa kot njihovega Gospoda in Odrešenika, in svoj čas raje posvetite temu.

Spoštujte ljudi, a ne spodbujajte spoštovanja lažne vere: 1. Korinčanom 10,20 pravi, da so žrtvovanja poganov namenjena demonom. Elija v 1. Kraljih 18,27 zagotovo ni bil ravno spoštljiv do Bala. Jezus v Mateju 22,29–32 ni spoštoval nauka saducejev. Jezusov odnos do farizejev in njihovega učenja ni bil nič bolj prijazen v Mateju 23,13–33, kjer jih je imenoval pobeljene grobove in leglo kač. Po drugi strani pa je bil Jezus milostljiv do Nikodema, farizeja, v Janezu 3,3–10.

V: Kako so v 1. Petrovem pismu 3:16–17 naša trpljenja zaradi delanja dobrega povezana s Kristusovimi trpljenji?

O: Po eni strani naša življenja in trpljenja ne morejo ničesar dodati ali odvzeti trpljenju, ki ga je Kristus prestal za nas, ko je umrl na križu za naše grehe. Po drugi strani pa lahko naša trpljenja odprejo pot za širjenje evangelijskega sporočila, nevernikom pokažejo resničnost Kristusovega miru in moči v naših življenjih ter slavijo Boga, ko hodimo po Kristusovih stopinjah. Vsa naša trpljenja so majhna in kratkotrajna v primerjavi z veliko radostjo, ki jo bomo večno uživali v nebesih.

V: Ali v 1 Pt 3,18b, ker je bil Jezus obujen v Duhu, to pomeni, da ni bil obujen tudi fizično? (Priče Jehovove in Cerkva združitve reverenda Moona zanikata Jezusovo fizično vstajenje)

O: Ne. Ta verz pravi, da je Jezusa oživil Sveti Duh. Niti ta verz niti kateri koli drug ne uporablja besede »le«, da bi rekel, da je bil Jezus le v Duhu obujen. Jezusovo mrtvo telo je bilo obujeno k življenju v skladu z Apostolskimi deli 2:30–32; 13:35–37; 10:39–41; Apostolska dela 1:3; 1. Korinčanom 15:1–7.

Včasih ljudje dobijo različne odgovore, ko zastavijo različna vprašanja. Če je vprašanje »ali lahko temu verzu dam pomen, ki ga želim«, lahko dobijo en odgovor. Če pa vprašate »kaj je Peter resnično mislil«, boste dobili drugačen odgovor. Nekateri bi poskušali trditi, da Jezus, ker ga je Duh oživil, ni bil živ tudi v telesu. Toda Kristus je bil oživen po Duhu tako v telesu kot v Duhu. Peter je v 1. Petrovem pismu 1:3 govoril o vstajenju Jezusa Kristusa od mrtvih. Medtem ko so Judje verjeli v posmrtno življenje, so saduceji zanikali fizično vstajenje od mrtvih, farizeji pa so to potrjevali. Ko je Peter uporabil izraz »vstajenje«, so njegovi judovski bralci vedeli, kaj je imel v mislih. Ni nobenega dokaza, da bi v antični zgodovini kdor koli rekel: »Ne, saduceji se motijo, ko zanikajo vstajenje, vendar gre le za duhovno vstajenje.« 1. pismo Petra 1,21 govori o »Bogu, ki ga je obudil od mrtvih in ga poveličal, zato sta vaša vera in upanje v Bogu.«

V: Kako mislite, da je Kristus v 1. Petrovem pismu 3:18b–20 na kratko pridigal duhovom v zaporu?

O: Kristjani se o tem ne strinjajo. To vključuje ljudi, ki so živeli v Noetovem času in umrli v potopu. Nekateri menijo, da je Kristus po svoji smrti in pred svojim vstajenjem oznanil svoje sporočilo (brez možnosti za pokoro) tistim, ki so umrli. Drugo stališče, ki sega v zgodnjo cerkev k Ireneju iz Lyona, Klementu Aleksandrijskemu in Hipolitusu, vsi pred letom 235 n. št., je, da je Kristus pridigal tistim, ki nikoli niso imeli priložnosti slišati evangelija, ne da bi komur koli dal drugo priložnost, ampak da bi ljudem dal »prvo priložnost«.

V: V 1 Pt 3,19–20, kam točno je šel Jezus, ko je umrl?

O: Najprej kratek odgovor, nato pa podroben odgovor.

Kratek odgovor: Jezus je odšel v raj skupaj z mrtvimi verniki. Ni niti dokazano niti ovrženo, da bi bil Jezus morda bil tudi z mrtvimi neverniki in demoni.

Dolgi odgovor: Če bi bili v temi brez kakršnih koli svetopisemskih besedil, ki bi nam pomagala pri tej temi, bi bile vse možnosti naslednje:

a) Neobstoj,

b) Nebesa z Očetom, Svetim Duhom in vsemi angeli

c) kraj umrlih svetnikov,

d) kraj umrlih nevernikov,

e) kraj demonov,

f) kraj vseh umrlih,

g) mesto, kjer so bili mrtvi svetniki že v nebesih,

h) kraj, kjer so skupaj demoni in mrtvi neverniki,

i) kraj vseh mrtvih ljudi in demonov. (En kraj lahko ima različne oddelke)

Tukaj so verzi, ki bodo omejili možnosti

Luka 23:43: Jezus je rekel tatvu na križu: »Danes boš z menoj v raju.« Danes bi bilo pred vstajenjem. To izključuje vse možnosti razen b), c), f), g) in i). (Upoštevajte, da Jezus ni rekel »nebesa«, ampak »raj«)

Apostolska dela 2:27, ki citira Psalm16:10 , pravi, da je Jezus odšel na kraj, imenovan Hades (grško) in Šeol (hebrejsko). Ta beseda je v sodobnih prevodih prevedena kot »grob«, v Kraljevi Jakovovi verziji pa kot »pekel«; BSB ohranja »Hades«. Vendar so bili v Šeolu mrtvi verniki, pa tudi neverniki. Zato Jezus ni šel neposredno s križa v nebesa. Od preostalih petih možnosti to izključi vse razen c), f) in i). Jezus je bil bodisi z mrtvimi svetniki, z vsemi mrtvimi ljudmi ali morda z demoni.

Mnogi pravijo, da se nanašata tudi 1. Petrov 3:19–20 in 1. Petrov 4:6. Glej tudi naslednje vprašanje in razpravo o 1. Petrovem 4:6.

V: Komu je Kristus v 1. Petrovem pismu 3,19–20 pridigal po svoji smrti?

O: Najprej si oglejte prejšnje vprašanje. Pravi kristjani se glede odgovora na to vprašanje ne strinjajo.

1) Nekateri pravijo, da je Kristus pridigal ljudem, ki so umrli pred Kristusovim križanjem.

1a) Nekateri pravijo, da je Kristus pridigal tistim, ki nikoli niso imeli priložnosti, da bi se odločili glede evangelija, da bi lahko naredili isto izbiro, kot bi jo naredili, če bi bili živi.

Eden od učiteljev tega stališča je bil Klement Aleksandrijski v delu Stromata (193–202 n. št.), knjiga 6, poglavje 6, str. 490–492. Klement je dejal, da so bili tisti, ki so bili pravični po Božjem zakonu, le brez vere. Tisti, ki niso poznali Zakona, a so bili pravični po svoji filozofiji, pa so potrebovali tako vero kot tudi pokoro za malikovanje. »Takoj ob razodetju resnice so se tudi pokesali za preteklo [malikovalno] ravnanje.« Ante-Nicene Fathers 2, str. 490.

Irenej (182–188 n. št.) je zapisal: »Tudi zaradi tega je Gospod sestopil v podzemeljske prostore, kjer je tudi tam oznanjal svoj prihod in [razglasil] odpuščanje grehov tistim, ki verujejo vanj. V Njega so verovali vsi, ki so vanj polagali upanje, to je tisti, ki so oznanjali Njegov prihod in se podredili Njegovim odredbam: pravični možje, preroki in patriarhi, katerim je odpustil grehe na enak način, kot jih je odpustil nam, ... Kajti ‚vsi ljudje zaostajajo za slavo Boga‘ in niso opravičeni sami po sebi, ampak po prihodu Gospoda,« Irenej, Proti herezijam, knjiga 4, poglavje 27.1, ANF, zvezek 1, str. 499

Prav tako je zapisal: »In zaradi tega so bile [po splošnem soglasju] vse stvari podvržene vladavini Tistega, ki se imenuje Najvišji in Vsemogočni. Z vpoklicem Njega so bili ljudje že pred prihodom našega Gospoda rešeni tako pred najbolj zlobnimi duhovi kot pred vsemi vrstami demonov in pred vsako vrsto odpadniške moči.« Irenej, Proti herezijam, knjiga 2, poglavje 6.2, str. 365

Hipolit (222–235/6 n. št.): »On [Jezus], ki je postal oznanjevalec evangelija mrtvim, odrešenik duš in vstajenje pokopanih;« Fragment iz Komentarja k psalmu 19 ali 20, str. 170. Tudi poglavje 7.14, str. 189

Origen (225–254 n. št.) je podobno zapisal tudi v delu Origen: Proti Celsusu, knjiga 2, poglavje 43, str. 448 (225–254 n. št.).

1b) Nekateri menijo, da je Kristus pridigal le vernikom iz Stare zaveze (pretežno Judom).

2) Drugi pravijo, da je Kristus pridigal padlim angelom in/ali zavrženim mrtvim, jih seznanjal z evangelijem, ne da bi jih evangeliziral. Glej tudi 1. Petrov 4,6. Mnogi luteranci verjamejo v to stališče.

3) Tretje stališče je, da je Kristus »skozi Noeta« pridigal tistim, ki so »zdaj« mrtvi. Za več o tem stališču glej Christian Theology avtorja Millarda Ericksona (Baker), str. 773–776, in NIV: The Making of a Contemporary Translation, str. 59–60. 1. Petrov pismo1:11 , pravi, da je »Kristusov Duh« govoril skozi starozaveške preroke.

Vendar nobeno od zgoraj navedenih stališč ne pomeni, da ljudje po smrti dobijo drugo priložnost.

Kot stransko opombo naj omenimo, da izraz »spustil se v pekel« ni bil v prvotnem Apostolskem izpovedi vere, ampak je bil vstavljen v akvilejsko različico Apostolske izpovedi vere okoli leta 390 n. št.

V: Ali 1. Petrov pismo3:19 podpira stališče, da neverniki po smrti dobijo drugo priložnost?

O: Ne. Glej prejšnje vprašanje in 1. Petrov 4,6. Čeprav se to verjetno nanaša na mrtve, ni nobenega znaka, da bi ljudje dobili drugo priložnost. Sveto pismo je polno pozivov, naj vsi, ki so slišali, sprejmejo odločitev v tem življenju, preden umrejo. Hebrejcem 3,13–15 poudarja, naj se zatekamo k Gospodu danes, dokler se še imenuje »danes«.

V: V 1. Petrovem pismu 3:21, v kakšnem smislu nas rešuje krst z vodo?

O: Voda okoli ladje je metafora za naš krst. Voda ni rešila Noeta, ampak je Bog rešil Noeta in sedem drugih ljudi skozi vodo. Fizično umivanje z vodo nas ne reši, toda naša zaveza dobre vesti do Boga s krstom kaže, da smo rešeni po vstajenju Jezusa Kristusa.

Očitno je, da Peter ni uporabil druge polovice 1. Petrovega pisma 3:21, da bi nasprotoval prvi polovici istega verza. To je Jezus, ki nas rešuje, ne voda. Ker voda ne more nadomestiti Jezusa, ki je vstal za nas, kaj je torej Peter imel v mislih? 1. Petrov3:21 nam sam daje odgovor v dveh delih.

A. Z naše perspektive krst z vodo nima nobene vrednosti kot obredno umivanje. Namesto tega je krst z vodo izjemno pomemben kot »zaveza dobre vesti pred Bogom«.

B. Z Božjega vidika krst z vodo nima odrešilne vrednosti. Namesto tega je krst z vodo izjemno dragocen kot vaša identifikacija, ki »vas rešuje po vstajenju Jezusa Kristusa« (glej tudi Pismo Kolosanom 2:12).

Tako kot je bil Noe rešen »skozi vodo«, ne »z vodo«, smo tudi mi rešeni »skozi vodo«. Poleg tega so tu še štiri druge ključne doktrine o krstu z vodo.

1. Vsem vernikom, brez izjeme, je zapovedano, da se dajo krstiti (Apostolska dela2:38 ).

2. Zapoved, da se dajo krstiti, ni bila nikoli preklicana. (Glej Matej 28:19–20).

3. Če pravi vernik umre, preden se da krstiti, ga Bog še vedno lahko pošlje k Jezusu. Konec koncev so vsi, ki imajo Svetega Duha, Božji sinovi (Rimljanom 8:14).

4. Bog lahko reši ljudi in jim podeli Svetega Duha, še preden se dajo krstiti (Apostolska dela10:44 –48).

Krst je nekakšna obrezovanje, in kot kaže Rimljanom 4:10–11, je bila Abrahamova vera šteta za pravičnost, še preden je bil obrezan, obrezovanje pa je bilo pečat pravičnosti.

Če povzamemo, krst ni vzrok za novo življenje v Kristusu. Je vernikova zaveza Bogu za novo življenje v Kristusu.

V: Kako je v 1. Petrovem pismu 3:22 mogoče, da je Jezus na Božji desnici, če je Jezus Bog?

O: Oče je Bog, Jezus je Bog in Sveti Duh je Bog; in obstaja le en Bog. Ti trije so ločeni, a neločljivi. Zdaj je Jezus v nebesih na desni strani Boga Očeta. Drugi odlomki, ki prikazujejo Jezusa na desni strani Boga [Očeta], so: Matej 22,44; 26,64; Marko 13,26; 14:62; 16:19; Luka 20:42; 22:69; Apostolska dela 2:34; 7:56; Rimljanom 8:34; Efežanom 1:20; in Hebrejcem 1:3; 10:12.

Beseda »Bog« ima v povezavi s Trojico štiri pomene. Včasih Bog pomeni:

Oče: 1. Petrov 1:2,3; Efežanom 1:3,17; 3:14; 5:20; 1. Tesaloničanom 1:1; 3:11; 2. Tesaloničanom 1:1–2; 2:16; Titu 1:4

Jezus: Janez 1:3; Kolosanci 1:16–17; Hebrejci 1:6–9; Janez 9:38; 2 Korinčani 11:3; Janez 20:28–29; Razodetje 5:8–9; Razodetje 22:20

Sveti Duh: Rimljanom 8:9–16; Luka1:35 ; 1. Janezovo pismo4:12 –16; 1. Korinčanom3:16 v primerjavi z 1. Korinčanom6:19 ; Apostolska dela 5:4

Bog v Trojici je nakazan v Mateju 3:16–17; 28:19; 2 Korinčanom 13:14; 1 Petru 1:2; Efežanom 2:18; 3:14–17; 1 Tesaloničanom 1:3–5; Razodetju 4:8; 1 Korinčanom 12:4–6; Rimljanom 15:16; Hebrejcem 9:14; Judu 20,21; 2 Tesaloničanom 2:13–14; Janezu 15:26.

Dva pojava besede »Bog« v Hebrejcem 1:8–9 jasno pomenita v prvem primeru Jezusa, v drugem pa Očeta. V 1. Petrovem pismu 3:22 »Bog« tukaj pomeni Očeta. Za več informacij glej tudi razpravo o Efežanom 1:3, 17.

V: Ali so v 1. Petrovem pismu 4:1–2 tisti, ki so trpeli za Kristusa, zdaj brez greha?

O: Tisti, ki so umrli za Kristusa, so brez greha, vendar to ni glavna točka teh verzov. Za tiste, ki so trpeli za Kristusa, se skušnjave greha pogosto zdijo bolj oddaljene in manj privlačne.

V: Kako nam v 1. Petrovem pismu 4,1–2 trpljenje pomaga, da se znebimo greha?

O: 1. Petrov 4,2 kaže, da ko je nekdo prestal trpljenje za Kristusa, ni več gojil užitkov greha. Trpljenje lahko usmeri človeka in ga spomni na dolgoročno, večno perspektivo.

V: Bi se v 1. Petrovem pismu 4,3 počutili udobno ob kristjanu, ki je počel te stvari, preden se je pokesal in prišel h Kristusu? Kaj pa nekdo, ki je ubil druge kristjane – kot na primer Pavel? Kakšen odnos bi morali imeti do takšnih kristjanov?

O: Morali bi se počutiti udobno, saj v Božjih očeh nismo nič bolj zaslužni od njih. Ko popoln, sveti Bog resnično odpusti nekomu grehe, naše odpuščanje ne bi smelo biti težje doseči kot Božje.

V: Kako današnja grešna družba v 1. Petrovem pismu 4:3–4 sporoča, da nisi normalen, če ne nadaljuješ s temi grehi?

O: Včasih so ljudje pod pritiskom, da pijejo alkohol in se opijajo. Če tega ne počnejo, se jih ne šteje za moške, prefinjene ali kul. Včasih obstaja pritisk vrstnikov, da si na druge načine škoduješ telesu, na primer s kajenjem ali drogami. Včasih dekle ima spolne odnose s svojim fantom, čeprav tega ni želela, ampak zaradi strahu, da jo bo sicer fant zapustil. Ostani čista, tako za Boga kot za svojega bodočega moža.

V: Kako je bilo v 1. Petrovem pismu 4,6 oznanjeno evangelij mrtvim?

O: Kot je obravnavano v 1. Petrovem pismu 3:19b–20, se kristjani o tem ne strinjajo. Eno stališče odraža prevod NIV, ki vsebuje besedo »zdaj« (tako kot tudi BSB), kar pomeni, da je bilo evangelij tem ljudem oznanjeno, ko so bili še živi. To se mora nanašati na ljudi, ne na padle angele, saj padli angeli niso obravnavani kot »mrtvi«. Obstajajo štiri možne razlage.

1. Ti ljudje so zdaj mrtvi, vendar so bili živi na zemlji, ko jim je bilo oznanjeno evangelij. Več o tem stališču si preberite v knjigi When Cultists Ask, str. 296.

2. Ti ljudje so evangelij slišali po smrti in so končno imeli priložnost, da se odločijo za Kristusa, tako kot bi se odločili, če bi bili še živi.

3. Ti verniki iz Stare zaveze so evangelij slišali po smrti in vsi so bili rešeni.

4. Neverniki iz obdobja Stare zaveze so bili obveščeni o evangeliju, ki bi ga tako ali tako zavrnili. Čeprav knjiga »Težave v Svetem pismu« (str. 183–189) napačno domneva, da se 1. Petrov 4,6 nanaša na padle angele, pa pravilno opozarja, da v grščini obstajata dve besedi za »pridigati«. Ena beseda pomeni »pridigati evangelij«, druga pa »razglašati nekaj«, in prav ta druga beseda je tukaj uporabljena.

Vendar pa zadnji del 6. verza pravi: »sodijo po človeških merilih glede telesa, živijo pa po Božjih merilih glede duha.« To kaže, da sta razlagi 1 in 4 napačni.

Zgodnja cerkev je učila, da je bilo evangelij nekaterim oznanjeno po njihovi smrti.

»Pastir Hermasa« (okoli 115–155 n. št.), knjiga 3, podobje 9, poglavje 16, str. 49 (delno), se nanaša na tiste, ki so umrli pred Kristusom in pred krstom. Piše, da so apostoli in učitelji [Kristus ni omenjen] evangelij pridigali tistim, ki so že zaspali.

Irenej, Proti herezijam (182–188 n. št.), knjiga 4, poglavje 27.1, str. 499: »Tudi zaradi tega je Gospod sestopil v podzemeljske prostore, kjer je tudi tam oznanjal svoj prihod in [razglasil] odpuščanje grehov tistim, ki verujejo vanj. V Njega so verovali vsi, ki so imeli upanje v Njega, to je tisti, ki so oznanjali Njegov prihod in se podredili Njegovim odredbam: pravični, preroki in patriarhi, ... Kajti ‚vsi ljudje so daleč od Božje slave‘ in niso opravičeni sami po sebi, ampak po Gospodovem prihodu,“

Irenej, Proti herezijam (182–188 n. št.), knjiga 2, poglavje 6.2, str. 365 »In zaradi tega so bile vse stvari [po splošnem soglasju] podvržene vladavini Tistega, ki se imenuje Najvišji in Vsemogočni. Z vpoklicem Njega so bili ljudje že pred prihodom našega Gospoda rešeni tako pred najbolj zlobnimi duhovi kot pred vsemi vrstami demonov in pred vsako vrsto odpadniške moči.« Irenej, Proti herezijam, knjiga 2, poglavje 6.2, str. 365

Klement Aleksandrijski (193–202 n. št.) je dejal, da je Kristus pridigal tistim, ki so zapustili to življenje pred njegovim prihodom. Stromata, knjiga 6, poglavje 6, str. 492.

Tertulijan (198–220 n. št.) omenja, da je Kristus odšel v Hades, »da bi tam patriarhe in preroke naredil za udeležence sebe.« (To trditev podpira le delno, saj ni navedeno, ali jim je Jezus pridigal ali ne.) »Traktat o duši«, poglavje 55, str. 231.

Hipolit (222–235/6 n. št.): »On [Jezus], ki je postal oznanjevalec evangelija mrtvim, odrešenik duš in vstajenje pokopanih;« Fragment iz Komentarja k psalmu 19 ali 20, str. 170. Glej tudi poglavje 7.14, str. 189

Origen (225–254 n. št.): »Ampak tudi takrat, ko je postal duša brez telesnega ovoja, je prebival med tistimi dušami, ki so bile brez telesnega ovoja, in spreobračal tiste med njimi, ki so bile pripravljene sprejeti Njega, ali tiste, za katere je iz razlogov, znanih le Njemu, menil, da so bolj primerne za takšno pot.« Origen, Proti Celsusu, knjiga 2, poglavje 43, str. 448.

Za drugačen odgovor glej knjigo The Complete Book of Bible Answers, str. 184–186, in knjigo When Critics Ask, str. 534–535. Glej tudi razpravo o 1. Petrovem pismu 3,19–20.

V: V 1. Petrovem pismu 4:7; 1:13; 5:8 se zdi, da Peter poudarja samokontrolo. Kako vam samokontrola pomaga pri molitvi? Kako vam jasen um pomaga pri molitvi?

A: Samokontrola pomaga vsaj na tri različne načine. Daje ti disciplino, da si namerno vzameš čas za molitev. Pomaga ti, da se osredotočiš v molitvah, tako sam kot tudi skupaj z drugimi, ko molijo. Nazadnje, Bog pravi, da ne sliši naših molitev, če v svojih srcih gojimo greh (Psalm 66,18–19), se delamo gluhe za revne (Pregovori 21,13), smo nepravični (Pregovori 15,29; Izaija 59,1–3) ali se odločimo, da ne bomo poslušali Boga (Zaharija 7,11–13 in nakazano v Pregovorih 28,9).

V: V 1 Pt 4,7, v kakšnem smislu je bil konec vseh stvari »blizu«?

O: Pri odgovoru je treba upoštevati štiri točke.

1. Grški izraz tukaj se glasi »konec vseh stvari se je približal«, torej »vse stvari« preprosto pomeni »vse stvari«.

2. Izraz »približal se je« je isti, kot se uporablja v Jakobovem pismu 5:8, ko govori o Jezusovem drugem prihodu.

3. V prisotnosti Petra je Jezus v Mateju 24:36 rekel, da nihče ne ve ure ali dneva Jezusovega povratka.

4. »Približal se je« ne pomeni, da Peter napoveduje dan, ko se bo Jezus ponovno vrnil. Peter namreč pravi, da se Jezus lahko vrne kadarkoli. To naj bi bila motivacija, da »bite trezni in se obvladujte, da boste lahko molili«.

Za več informacij glejte tudi razpravo o Filipljanih 4:5, 1 Tesaloničanom4:15 in Razodetju 22:6–20.

V: Kako v 1 Pt 4,8; Jak 5,20 in Prg 10,12 ljubezen prekriva množico grehov ali krivic?

O: Najprej dve stvari, ki nista odgovor, nato pa odgovor.

Ni odgovor

Jezus je naše grehe pokril na en način, tako da je prinesel odpuščanje za vse naše grehe proti Bogu, in tako Božja ljubezen pokriva množico grehov. Čeprav je Kristusova ljubezen do nas na križu naše grehe ne le pokrila, ampak tudi odkupila, to ni tisto, kar je tukaj v prvi vrsti mišljeno.

Drugič, naša ljubezen in pričevanje lahko spodbujata ljudi, tudi nekristjane, da ne grešijo. Vendar se ta verz ne nanaša na preprečevanje greha, ampak na zakrivanje grehov, ki so bili storjeni.

Odgovor

Jakob govori v kontekstu vračanja nekoga k resnici, 1. pismo Petru pa v kontekstu molitve in globoke ljubezni do drugih. Naša ljubezen »prekriva« grehe na vsaj štiri različne načine.

Za nas same: Ljubezen do Boga in drugih zmanjša našo skušnjavo, da bi počeli stvari, ki razžalijo Boga ali niso v pomoč drugim ljudem. Ko služimo drugim, smo pogosto manj egocentrični in manj zainteresirani za zadovoljevanje grešnih želja.

Za nevernike: Tako za običajne nevernike kot za heretike jim pomoč pri prihodu k pravi veri v Kristusa reši dušo pred smrtjo, njihovi grehi pa so prekriti.

Odpuščanje: Naša pripravljenost, da odpustimo grehe drugih proti nam in da ponovno sprejmemo osebo, ki je padla, zakrije njihov greh in ji lahko olajša pot k Gospodu v pokori.

Za druge: Naše molitve, da bi drugi vzdržali skušnjavo in se vrnili k resnici, da bi se pokesali za pretekle grehe in ne bi več grešili. Naša ponižnost (tj. resnična predstava o sebi), da smo bili vsi pred Bogom umazani in grešni in da bi brez Božje milosti ravnali še slabše, lahko naredi za človeka privlačnejše, da zapusti svoj greh ter pride ali se vrne h Kristusu. Z izražanjem globoke ljubezni do drugih jim lahko dajemo spodbudo, da »vztrajajo« in nadaljujejo v svojem prizadevanju za pobožnost in ljubezen do drugih.

Za dopolnilne odgovore glej knjigi Hard Sayings of the Bible, str. 706–708, in Now That’s a Good Question, str. 161–162.

V: Zakaj je v 1 Pt 4,9 pomembno, da si med seboj nudimo gostoljubnost – brez godrnjanja? Glej Hebr 13,2 in Jak 2,25.

O: Ne glede na kakršen koli drug razlog je to pomembno že zato, ker to zapoveduje Sveto pismo. To je praktičen način, kako izraziti našo ljubezen do drugih, tako kristjanov kot nekristjanov. Hebrejcem 13,2 pravi, da nekateri, ki nudijo gostoljubnost, tako kot Abraham gostijo angele, čeprav se tega ne zavedajo.

Gostoljubnost ni le to, da nekomu ponudimo prostor za prenočitev ali ga povabimo na obisk k sebi domov. Vključuje tudi velikodušnost pri posojanju svojih stvari ali avtomobila, prevoz nekoga ali posvetitev svojega časa drugemu.

Pomemben del gostoljubnosti je tudi to, da je vaš dom ali avto urejen, tako da lahko povabite ljudi na obisk ali jim ponudite prevoz.

V: Zakaj misliš, da Peter v 1. Petrovem pismu 4,10 poudarja, da moramo uporabljati darove, ki smo jih prejeli?

O: Bog vsakemu verniku podeli določene talente in darove. Vendar Bog nobenemu verniku ni podelil daru, da bi ga zapravljal, ignoriral ali uporabljal za sebične ali nebožanske namene. Od tistega, ki je veliko prejel, se veliko zahteva. Bog nas bo poklical na odgovornost, ne zato, ker ne uporabljamo darov, ki nam jih nikoli ni namenil, ampak za darove, ki nam jih je dal. Vprašanje, ki si ga morate zastaviti, ni le: »Ali uporabljate Božje darove?«, ampak: »Ali uporabljate Božje darove za Njegove namene?«

V: 1 Pt 4,10 omenja, da je Božja milost v »različnih« oblikah. Uporablja isto grško besedo (poikilos) za preizkušnje, skušnjave ali zle želje v 1 Pt 1,6; Jak 1,2; 2 Tim 3,6 in Tit 3,3. Kakšen je po vašem mnenju pomen iste grške besede, ki lahko pomeni »raznobarven«, v obeh primerih?

O: Eden od pomenov je, da skušnjave in preizkušnje prizadenejo cerkev na različne »raznobarvne« načine, toda tudi Bog nam svojo milost izraža na različne raznobarvne načine. Za vsako skušnjavo, ki prizadene posameznika, Bog obljublja, da bo zagotovil izhod, kot piše v 1 Korinčanom 10:13. Kadarkoli preizkušnja prizadene skupnost vernikov, jim Bog lahko zagotovi izhod tudi njim.

V: Kako naj v 1. Petrovem pismu 4,11 govorimo, kot da bi govoril Bog?

O: Kaj to pomeni, lahko razumemo, če opazujemo podobne izraze v okolici tega verza. Kakršno koli darilo imamo, ga moramo uporabljati tako, da zvesto upravljamo z Božjo milostjo. Tako kot naj vsak, ki služi, služi z močjo, ki jo daje Bog, naj tudi vsak, ki govori, govori z besedami, ki jih daje Bog. V redu je, da delimo svoja mnenja kot svoja mnenja, vendar:

1. Ne dodajaj – Nikoli ne presegaj tega, kar je zapisano, in ne poučuj svojih mnenj kot Božje besede (Pregovori 30,5–6; 1 Korinčanom 4,6).

2. Ne izgubite osredotočenosti – osredotočajte se na Božjo besedo namesto na človeška mnenja (1 Korinčanom 2:1–2; 1 Timoteju 1:3–4,6; Kolosanom 2:3,8).

3. Ne odvzemajte ničesar od Božje besede. Ne zanikajte in se tudi ne odločajte, da o neki resnici ne boste govorili.

4. Ne zaničujte Božje besede tako, da o njej govorite lahkomiselno drugim.

Kristjan lahko poskuša »pomagati Bogu«, tako da govori, kar se mu zdi najbolje, da bi branil Boga. Toda Peter nam ne pravi, naj to počnemo, ampak naj govorimo prav Božje besede. Braniti moramo vero, vendar jo moramo braniti na Božji način, ne le na naš način. Nihče ne pride h Kristusu, ne da bi Bog deloval v njegovem življenju, zato ali ni bolj smiselno, da delamo stvari na Božji način? Glej tudi Pregovori 30,6 in 1 Korinčanom 4,6.

V: Kakšna je v 1. Petrovem pismu 4:11b razlika med tem, da kristjan služi Bogu, in tem, da služi z močjo, ki jo daje Bog?

O: Ko služiš Bogu s svojo lastno močjo, ta morda v tistem trenutku ne bo zadostovala in se bo kasneje izčrpala. Ko pa služiš Bogu z Božjo močjo, lahko od Boga vedno prejmeš več moči.

V: Kakšna ognjena preizkušnja se je v 1. Petru 4,12 bližala?

O: Kristjani so bili na pragu hude preganjanja s strani rimske vlade, vključno s pogostim sežiganjem na grmadi. Zapisano je, da je Neron včasih kristjane prekril z voskom in jih zažgal kot nekakšne »žive sveče«. Vendar je celo umreti v takšnem ognju bolje kot večno pogubiti se v ognjenem jezeru.

Zgodnja cerkev ni bila neznanka z ognjenimi preizkušnjami. Pri obravnavanju sojenja in poznejše usmrtitve Polikarpa, učenca apostola Janeza, Evarestus piše: »A prokonzul mu je spet rekel: ›Če se ne boš pokesal, te bom dal sežgati v ognju, saj preziraš divje zveri.‹« Polikarp pa je odgovoril: ‚Groziš mi z ognjem, ki gori eno uro in se kmalu ugasne, ne poznaš pa ognja prihajajočega sodnega dne in večne kazni, ki je namenjena nevernikom. Zakaj pa še oklevaš? Stori, kar hočeš.« Mučeništvo Polikarpa (okoli leta 169 n. št.), poglavje 11, str. 41

V: Kako v 1 Pt 4,13 sodelujemo v Kristusovih trpljenjih? Zakaj naj se tega veselimo?

O: Čeprav je Kristus sam umrl, da bi v celoti plačal kazen za naše grehe, je njegovo veliko trpljenje zgled za nas, da prenašamo manjša trpljenja, ki jih imamo. Naše trpljenje lahko služi za Božjo slavo, tudi če se ga na zemlji nihče ne zaveda. Včasih Bog uporabi naša trpljenja, da prinese evangelij ljudem, ki ga sicer ne bi mogli ali hoteli slišati. Glej tudi Pismo Kolosanom 1,24.

V: Ali je v 1. Petrovem pismu 4:14 »Duh slave« isto kot Sveti Duh?

O: Da. Duh slave je opis Svetega Duha, Božjega Duha.

V: V 1. Petrovem pismu 4,16 so nekateri Jezusovi nasledniki dejali, da se beseda »kristjan« v Svetem pismu pojavi le dvakrat, in sicer tukaj v kontekstu trpljenja ter v tem, kako kralj Agripa imenuje Pavla v Apostolskih delih 26,28. Zato pravijo, da danes ni treba nositi imena »kristjan«. Kako bi na to odgovorili?

O: Obstajajo trije dopolnjujoči se odgovori.

Enkrat v 1. Petrovem pismu 4,16 zadostuje, da pokaže, da moramo trpeti zaradi tega, ker nosimo ime kristjan, namesto da bi se poskušali izogniti trpljenju s tem, da zanikamo, da smo kristjani.

Učenci apostolov in zgodnja cerkev so si upali imenovati se kristjani in tega niso zanikali niti ob soočenju s smrtjo. Dejansko imamo pred Nicejskim koncilom dokumentirane 41 krščanskih pisateljev, ki so vernike imenovali kristjani. Kdo so bili, si oglejte na www.Biblequery.org/History/ChurchHistory.WhatEarlyChristiansTaughtOnDoctrine.html.

Nekateri od tistih, ki ne želijo biti znani kot kristjani, se ne želijo identificirati s Kristusovo nevesto, cerkvijo.

V: Kako se v 1 Pt 4,17 sodba začne pri Božji družini?

O: Na dva različna načina: zdaj in kasneje.

V tem življenju nas Bog opazuje, preizkuša in kaznuje (Hebrejcem 12,5–13). Kristjani lahko v tem življenju doživijo sodbo in prejmejo več blagoslovov ali pa kazen kot zgled zase in za druge, vključno s prezgodnjo smrtjo.

V nebesih vsi verniki stojijo pred tako imenovano »sodbo pred bema«, da bi v nebesih prejeli nagrade za svoja dela. Pavel v 1. pismu Korinčanom 3,11–15 opisuje sodbo kristjanov glede nagrad ali njihove izgube.

Za drugačen odgovor glej knjigo Hard Sayings of the Bible, str. 721–722.

V: Katera so v 1. Petrovem pismu 5,1–4 štiri pozitivna in dva negativna zapovedi, ki jih Peter daje starešinam?

O: Tukaj je šest zapovedi.

Bodite pastirji Božje črede

Ker ste pripravljeni

(negativno) Ne bodite pohlepni po denarju

Bodite pripravljeni služiti

(negativno) Ne vladajte čredi

Bodite zgled

Peter se tu bolj osredotoča na to, kako služijo, kot na to, da sploh služijo. Če ne ste pastirji tako, kot Bog želi, da bi bili, potem morda Bog sploh ne želi, da bi bili pastirji. Hebrejcem 13,17 pravi, da morajo pastirji pred Bogom odgovarjati za svoje vodstvo. Po drugi strani pa, če ste dobri pastirji, boste v nebesih prejeli nagrado za svoje zvesto služenje, kot pravi 1. Petrov 5,4.

V: Kaj pravi 1. Petrov 5,1–4 o katoliški doktrini papeškega nasledstva?

O: Ničesar. Papeška nasledstvena linija trdi, da je bil Peter prvi papež in glava celotne Cerkve po Jezusu. Vendar pa Peter sam v 1. Petrovem pismu 5,1–4 pravi, da je sam le eden izmed starešin.

V: V 1. Petrovem pismu 5,4 prejmemo nevenljivo krono/venec, medtem ko so na Istmičnih igrah zmagovalcem podeljevali venec iz uvelega peteršilja, kot navaja The Expositor’s Bible Commentary, zvezek 12, str. 250–251. Kakšna je razlika med venljivo in nevenljivo krono? Katere venljive krone imajo ljudje danes?

O: Obe vrsti venčkov na prvi pogled izgledata lepo. A venček, ki veni, sčasoma izgleda slabše in ga na koncu zavržejo in odvržejo. Naši nevenljivi venčki v nebesih bodo še 10.000 let kasneje enako lepi in veličastni kot takrat, ko jih bomo prvič prejeli.

Na zemlji je veliko minljivih kron: bogastvo, ugled, čast, družbeni položaj, toda vse so začasne. Trudite se za neizginljivo krono, ki nikoli ne bo zbledela.

V: Kaj v 1 Pt 5,5a pomeni »na enak način«, saj ni rečeno, da bi bili nad komerkoli?

O: Tako kot so morali biti prej omenjeni starešine pripravljeni služiti, ne da bi gospodovali nad drugimi, ampak da bi bili zgled, morajo biti tudi mladi moški takšni. Seveda nekateri mladi moški, ko postanejo zrelejši, kasneje postanejo starešine.

V: V 1. Petrovem pismu 5:5 je »oblečite se« (grško egkombosasthe) redka beseda, ki se nanaša na sužnja, ki si pred službo gospodarju nadene predpasnik. (To je podobno temu, kar je storil Jezus v Janezu 13:4–17.) Glej The Expositor’s Bible Commentary, zvezek 12, str. 251, in The Bible Knowledge Commentary: New Testament, str. 856. Zakaj bi Peter uporabil ta izraz?

O: Poleg tega, da je Peter videl, kako je Jezus sam dal zgled, se to nanaša na to, da se oblečemo, da bi služili, ne pa da bi naredili vtis ali pritegnili pozornost nase.

V: Zakaj menite, da se Bog v 1 Pt 5,5b in Jak 4,6; Mt 23,12 ter Prg 3,34 upira ponosnim in podarja milost ponižnim?

O: Morda zaradi več razlogov.

Ko Bog vidi ta greh, ga to užali.

Za človeka je slabo, če postavi lastno čast ali ugled nad spoznavanje Boga.

Ni dobro za druge, če vidijo vernika, ki je ponosen.

V: Ali je v 1 Pt 5,5b–6 naveden kakšen način ponižnosti, ki bi vam ga bilo težko izpolniti, če bi vas Bog za to prosil? Zakaj?

O: Nekateri ljudje so lahko ponižni na določene načine, na druge pa ne. Ni le narobe, ampak tudi neumno, da gledamo zviška na ljudi druge kaste, ekonomskega statusa, rase ali etnične skupine. Nekateri ljudje niso ponosni na ta način, so pa ponosni v tem, da neradi priznajo, da so naredili napako, ali neradi priznajo, da so grešili.

V: Kako je v 1 Pt 5,7 zaskrbljenost greh nevernosti?

O: Svoje skrbi lahko in moramo izročiti Bogu, ker verjamemo, da lahko On poskrbi za vse naše težave. Če se odločimo, da tega ne bomo storili, ker menimo, da je bolje, da skrbi zadržimo pri sebi, potem v tej točki ne zaupamo Bogu. Vera v Boga ni le verovanje v prave stvari, ampak tudi zaupanje našega življenja Njegovi skrbi.

Mimogrede, v 1. Petrovem pismu 5,7 beseda »preložiti« ali »preložiti na« (grška beseda epiripsantes) je v aoristu, kar pomeni, da gre za dejavno dejanje, za katerega se odločimo sami.

V: V 1. Petrovem pismu 5,8 je Satan sicer pogosto premeten, vendar to sploh ni slika, ki jo Peter tukaj prikazuje. Zakaj misliš, da bi Peter primerjal Satana z rjovečim levom?

O: Satan je neusmiljen in brezobziren kot lačen lev. Včasih se mladi, hiter lev tiho približa plenu, saj ve, da lahko zmaga s hitrostjo. Starejši lev pa rjove, da bi plen prestrašil in spravil v paniko ter hkrati izzval mlajše leve, naj se umaknejo. Petrov primerjava Satana z rjovečim levom je ustrezna tudi zato, ker je Neron v Koloseju kristjane vrgel levom v past.

V: V 1. Petrovem pismu 5,9 je grška beseda za »upirajte se« (antistete) ista beseda kot v Jakobovem pismu 4,7 in Pismu Efežanom 6,11–13. Čemu ali komu točno naj bi se upirali?

O: Upirati se moramo hudiču, in on bo pobegnil od nas. Naš sovražnik niso neverniki, ki so sami ujeti v grehu, ampak sam Satan in demoni.

V: V 1. Petrovem pismu 5,10 se grški izraz »de« lahko prevede kot »ampak« ali »in«. Kateri prevod se vam zdi bolj primeren in zakaj?

O: Čeprav se grška beseda lahko prevede na oba načina, mnogi menijo, da je »ampak« najbližji prevod, saj je prejšnji verz o Satanu, ki se plazi kot lev, in kristjanih, ki trpijo, v nasprotju z Bogom vse milosti in večne slave.

Po drugi strani pa nekateri menijo, da je najboljša izbira »in« (kot jo prevaja BSB), saj prejšnji verz omenja trpljenja, ta verz pa govori o tem, »ko boste za kratek čas trpeli«.

Morda je najboljša rešitev, da to besedo v tem verzu razumemo tako, kot je v grščini: tako kot »ampak« kot tudi »in«. Ker Bog vse deluje v dobro tistim, ki ga ljubijo (Rimljanom 8:28), se svetovna »ampak« spremenijo v Božja »in«.

V: Kje v 1 Pt 5,13 se nahaja Babilon, ki ga omenja Peter?

O: Babilon je bil med prvimi kristjani kodna beseda za Rim. Zelo malo verjetno je, da bi bil Peter takrat v ruševinah Babilona. Prav tako je zelo malo verjetno, da bi se Peter skliceval na majhno vojaško postojanko v Egiptu, imenovano Babilon.

V: V 1 Pt 5,13 ter Raz 14,8; 16,19; 17,5; 18,2–21, kdo še razen kristjanov in Svetega pisma je omenjal Babilon kot Rim?

O: Čeprav 1. Petrov 5,13 ne navaja izrecno, da je Babilon Rim, ga tako zgodnji kot sodobni kristjani skoraj soglasno razumejo kot sklicevanje na Rim. Skoraj vsi zgodnji kristjani in mnogi sodobni kristjani prav tako trdijo, da se Babilon v Razodetju nanaša na Rim ali rimskokatoliško cerkev. (Drugo mnenje je, da gre za dobesedni Babilon.) Vendar pa se mnogi ne zavedajo, da Peter ni bil prvi, ki je Babilon obravnaval kot kodno besedo za Rim. Apokrifna knjiga 4. Ezra 3,1, 28, 31 se na Babilon sklicuje kot na Rim. Enako velja za judovsko psevdoepigrafsko knjigo Apokalipsa Barucha 10,1–3; 11,1; 67,7 ter za Sibilinske prerokbe 5,153–168; 5,434.

Kot stranska opomba: po navedbah Diodora Sicilskega (56–36 pr. n. št.) v njegovem delu 2.9.9 in Strabona (umrl leta 19 n. št.) v delu Geografija 16.1.5 je bil Babilon v Petrovem času puščava, v kateri je živelo le zelo malo ljudi.

Zgodnji krščanski pisci, ki so trdili, da se Babilon nanaša na Rim, bodisi v 1. Petrovem pismu5:13 bodisi v Razodetju, so:

Tertulijan (198–220 n. št.) Odgovor Judom, poglavje 9, str. 162, in Pet knjig proti Marcionu, knjiga 3, poglavje 13, str. 332 (obe v ANF, zvezek 3)

Hipolit (222–235/6 n. št.) (posredno) »Traktat o Kristusu in Antikristu«, poglavje 49, ANF, zvezek 5, str. 214.

Navodila Komodiana (okoli 240 n. št.), poglavje 41, str. 210–211

Victorinus, škof v Petau v Sloveniji (mučeniško umrl leta 304 n. št.) Komentar k Razodetju iz sedmega poglavja, verz 8, str. 352, iz enaindvajsetega poglavja, verz 17, str. 357–358, in iz dvanajstega poglavja, verz 3, str. 355.

Po letu 325 n. št.

Avguštin iz Hipona (388–410 n. št.) »Ker pa nam so grške zadeve veliko bolje znane kot asirske in ker so tisti, ki so vestno raziskovali antiko izvora rimskega naroda, sledili časovnemu zaporedju prek Grkov do Latincev in od njih do Rimljanov, ki so sami Latinci, moramo zaradi tega, kjer je to potrebno, omeniti asirske kralje, da bo postalo jasno, kako je Babilon, podobno kot prvi Rim, potekal vzporedno z Božjim mestom, ki je tujec v tem svetu. Tisto, kar je primerno vključiti v to delo pri primerjavi obeh mest, to je zemeljskega in nebeškega, pa je treba večinoma črpati iz grških in latinskih kraljestev, kjer je sam Rim podoben drugemu Babilonu.« Mesto Božje, knjiga 18, poglavje 2, str. 362

X Avguštin iz Hipona (388–410 n. št.) Mesto Božje, knjiga 18, poglavje 41 (NPNF1, zvezek 2, str. 385). ... (delni citat) pri obravnavanju Aten pravi: »Čeprav so bile v njej izrečene tudi nekatere resnice, so bile z enako svobodo izrečene tudi laži; zato takšno mesto ni neupravičeno prejelo naziva mističnega Babilona. Kajti Babilon pomeni zmedo, kot se spominjamo, da smo že pojasnili.«

Med poznejšimi katoliškimi pisci, ki so prav tako učili, da se Babilon nanaša na Rim, so naslednji:

Kardinal Kajetan, nasprotnik Martina Luthra, je verjel, da bo Babilon v prihodnosti katoliška cerkev.

Kardinal Gibbons v delu Faith of our Fathers v izdaji iz leta 1917 na strani 106 (http://www.666man.net/BabylonSymbolForRome.html, november 2007)

in Katoliška enciklopedija http://www.newadvent.org/cathen/11744a.htm (november 2007)

Za več informacij o Babilonu kot Rimu in 1. Petrovem pismu glejte http://www.earlychristianwritings.com/1peter.html.

V: V 1. Petrovem pismu 5,13 tisti, ki so v Babilonu (tj. Rimu), pošiljajo pozdrave. Ni navedeno, ali so kristjani v »Babilonu« prisilno, ker so se sami tako odločili, ali pa gre za mešanico obojega. Kdaj naj se odločimo, da bomo na duhovno temnem kraju kot luč za Boga, in kdaj naj »pobegnemo iz Babilona« na duhovno prijaznejše kraje?

O: Mnogi kristjani so danes po svetu na duhovno temnih krajih in nimajo možnosti, da bi odšli. Bog jih kliče, naj bodo luč na temnem kraju in naj cvetijo tam, kjer so zasajeni.

A ko imajo kristjani izbiro, ali naj ostanejo v temni cerkvi, na temnem območju ali pa delajo za podjetje na duhovno temnem kraju, je treba upoštevati nekaj stvari.

Ali ste tam, kjer ste, učinkovito pričevanje? Ali ljudje vedo, da ste vernik, in ali se ljudje približujejo Kristusu in/ali prihajajo h Kristusu? Ali se ljudje s časom bolj odpirajo evangeliju?

Ali pa s časom postajate vi bolj hladni do evangelija? Ali začnete misliti, da ste precej dobri, ker se lahko primerjate z njimi?

Če živite na nekem kraju s svojim zakoncem in družino, ali so tudi oni luči tam, kjer so? Ali pa postajajo vse bolj hladni?

Ali ste tam, kjer ste, »samotni kristjan«, ali imate druge vernike, s katerimi se lahko družite in skupaj služite? Če ste sami, razmislite o »preureditvi«, da se preselite na kraj, kjer so drugi sodelavci.

V: Kdaj je bil napisan 1. Petrov pismo?

O: Večina kristjanov se strinja, da je bilo to kmalu po letih 63–64 n. št., kot navajata The Bible Knowledge Commentary – New Testament in New Bible Dictionary. Podobno tudi The NIV Study Bible in New Geneva Study Bible navajata obdobje med letoma 60 in 68 n. št.

Kar zadeva nekrščansko stališče, Asimov v delu »Asimov’s Guide to the Bible« (str. 1164) meni, da je bilo napisano po letu 90 n. št., kar bi bilo po Petrovi smrti, saj trdi, da je bilo preganjanje Domicijana (81–96 n. št.) »prvič, ko so kristjani v Mali Aziji občutili organizirano zatiranje s strani centralne vlade«.

»New Bible Dictionary« (str. 974–976) navaja razloge, zakaj je poznejši datum napačen.

Glede imena: V času novozavezne cerkve, ne pa kasneje, je bilo Jezusovo ime močno poudarjeno. Kristjani so trpeli »zaradi imena« (Apostolska dela5:41 ;9:16 ). Samo Jezusovo ime je bilo pomembno (Marko9:37 ,41;13:13 ; Luka21:12 ; Apostolska dela2:21 ,38; 3:6,16;4:12 ,17,30;5:28 ). Tudi Peter je rekel, da nas »zmerjajo zaradi Kristusovega imena« (1. Petrov pismo4:14 ).

Brez obrekovanja: V času Plinija Mlajšega (112 n. št.) so kristjane obrekovali z grobimi zločini nemoralnosti in kanibalizma, vendar 1. pismo Petra ne omenja ničesar o tem, da bi bili kristjani obrekovani. Najbolj zgovorno je, da 1. pismo Petra 4:15 omenja, da so bili kristjani največ kritizirani kot »vmešavci«, kar je komaj na isti ravni kršitve. 1. pismo Petra3:16 govori o nevernikih, ki širijo obrekovanje proti dobremu vedenju kristjanov. Iz tega je mogoče sklepati, da je bilo 1. pismo Petra napisano pred časom Plinija Mlajšega.

Ni nujno šlo za zakonodajno preganjanje: Ker se jezik 1. Petrovega pisma ne sklicuje na »zakonodajne ukrepe«, 1. Petrov pismo govori o preganjanju na splošno, ne pa o konkretnih zakonih pod Domicijanom. To kaže, da je bilo napisano pred Domicijanom (81–96 n. št.).

Glej tudi razpravo o tem, kdaj je bilo napisano 2. pismo Petra.

V: Kako v 1. Petrovem pismu vemo, ali je tisto, kar imamo danes, zanesljiv ohranjeni zapis tega, kar je bilo prvotno napisano?

O: Obstajajo vsaj trije razlogi.

1. Bog je obljubil, da bo ohranil svojo besedo v Izaiju 55,10–11; Izaiju 59,21; Izaiju 40,6–8; 1. Petrovem pismu 1,24–25 in Mateju 24,35.

2. Dokazi zgodnje cerkve. Tukaj je nekaj pisateljev, ki so se sklicevali na verze iz 1. Petrovega pisma.

Klement Rimski (96–98 n. št.) morda na treh mestih citira 1. pismo Petru. V svojih pogostih sklicevanjih na Sveto pismo Klement citira zadnjo polovico 1. pismo Petru 4,8, ki je hkrati tudi četrtina Jakobovega pisma 5,20: »Ljubezen pokriva množico grehov« v 1. Klementovem pismu, poglavje 49, zvezek 1, str. 18.

Klement Rimski (96–98 n. št.) citira 1. pismo Petru 5,5b (enako kot Jakobovo pismo 4,6; Pregovori3:34 ) v 1. Klementu, poglavje 30, zvezek 1, str. 13

Klement Rimski (96–98 n. št.) citira 1. Petrov pismo 3:20, kar je tudi 1. Mojzesova knjiga 7 in 2. Petrov pismo 2:5 v 1. Klementovem pismu, poglavje 7, zvezek 1, str. 7.

Ignacij (100–107/116 n. št.) namiguje na 1. Petrov pismo 2:5: »ki so jih posejali kot kamne Očetovega templja, pripravljene za gradnjo Boga Očeta« – Pismo Efežanom, poglavje 9, str. 53

Ignac (100–107/116 n. št.) citira majhen del 1. Petrovega pisma 5:5, ki je tudi četrtina Jakobovega pisma 4:6 in Pregovorov 3:34. »Kajti pisano je: ›Bog se upira ponosnim.‹« Pismo Efežanom, poglavje 5, str. 51

Pismo Diognetu (okoli 130–200 n. št.), 6. poglavje, str. 27, namiguje na 1. Petrov pismo 2:11

Pismo Diognetu (okoli 130–200 n. št.), 8. poglavje, str. 28, se sklicuje na 1. Petrov pismo3:15 (4 od 30 besed)

Pismo Barnaba? (okoli 70–130 n. št.) V delu »The Expositor’s Bible Commentary«, zvezek 12, str. 215, je omenjenih veliko zgodnjih piscev, ki so se sklicevali na 1. pismo Petra, vključno s Pismom Barnaba, vendar v Pismu Barnaba nisem našel nobenega sklica.

Polikarp (110–155 n. št.) v Pismu Filipljanom, 8. poglavje, str. 35, citira celoten odlomek iz 1. Petrovega pisma 2,22.

Polikarp (110–155 n. št.) citira prvo polovico 1. Petrovega pisma 3:9. Pismo Filipljanom, poglavje 2, str. 33. Prav tako citira zadnjo četrtino 1. Petrovega pisma 1:11 v poglavju 5, str. 34. Citira prvo polovico 1. Petrovega pisma2:23 v poglavju 8, str. 35. Polikarp v 9. poglavju, str. 35, citira prvo polovico iz 1. Petrovega pisma 2:24. V 1. poglavju, str. 33, namiguje na 1. Petrov pismo 1:8, v 3. poglavju, str. 33, na 1. Petrov pismo 1:13, ter v 7. poglavju, str. 34, na 1. Petrov pismo 4:7.

Didache (=Učenje dvanajstih apostolov) (okoli 60–120 n. št.), zvezek 7, poglavje 1, str. 377, citira četrtino 1. Petrovega pisma 2:11.

Didache (=Učenje dvanajstih apostolov) (okoli 60–120 n. št.), zvezek 7, poglavje 16, str. 382, namiguje na 1. Petrov 4:12, »ogenj preizkušnje«

Papias (130–150 n. št.) se po imenu sklicuje na knjige Marka, Mateja, Prvo Janezovo pismo in Petrov pismo. Fragment 6 iz Euzebijeve Cerkvene zgodovine, knjiga 3, poglavje 39, str. 173. Euzebij piše in dvomi o 2. Petrovem pismu, zato se Petrov pismo nanaša na 1. Petrov pismo.

2. Klement (120–140 n. št.), poglavje 16, str. 255, citira 1. Petrov pismo 4:8b.

2. Klement (120–140 n. št.), poglavje 14, str. 255, namiguje na 1. Petrov pismo 1:20.

Pastir Hermasa (okoli 115–155 n. št.) v 1. knjigi, poglavje 10, str. 16–17, citira polovico 1. Petrovega pisma 5:7.

Pastir Hermas (okoli 115–155 n. št.), knjiga 1, poglavje 3, str. 14, morda namiguje na 1. Petrov pismo3:20 ; Efežanom5:26 ) v besedah »združeni z nevidno močjo Gospodovo«.

»Pastir Hermasa« ne vsebuje nobenih drugih sklicev na 1. Petrov pismo.

Irenej (182–188 n. št.) citira celoten 1. Petrov pismo 1:8 kot »Peter pravi v svojem pismu«; Irenej, Proti herezijam, knjiga 4, poglavje 9.2, str. 472

Irenej (182–188 n. št.) citira 1. Petrov pismo 2,16 z besedami: »Peter pravi«. Irenej, Proti herezijam, knjiga 4, poglavje 16.5, str. 482

Irenej (182–188 n. št.) se sklicuje na 5 ½ verzov iz 1. Petrovega pisma. To so: 1. Peter 1:8;2:16 , 23. Citira polovico 1. Petrovega pisma1:12 in namiguje na 1. Peter3:19 , 20

Klement Aleksandrijski (193–202 n. št.) v svojem pismu »Stromata«, knjiga 3, poglavje 18, str. 402, navaja 1. Petrov pismo 1:21,22 kot delo Petra.

Klement Aleksandrijski (193–217/220 n. št.) navaja 1. Petrov pismo 4:3 kot besede Petra. Del »Učitelj«, knjiga 3, poglavje 12, str. 291

Klement Aleksandrijski (187–202 n. št.) navaja 1. Petrov pismo 1,6–9 kot besede Petra v njegovem pismu: »da bi se preizkušnja vaše vere, ki je veliko dragocenejša od zlata, ki propade, čeprav je preizkušeno z ognjem, izkazala za hvalo, čast in slavo ob razodetju Jezusa Kristusa;« Stromata, knjiga 4, poglavje 20, str. 433

Klement Aleksandrijski (193–217/220 n. št.) navaja 1. Petrov pismo 2,1–3 kot besede Petra. Učitelj, knjiga 1, poglavje 6, str. 220

Klement Aleksandrijski (193–217/220 n. št.) v delu »Povabilo poganom«, poglavje 4, str. 189, citira 1. Petrov pismo 2,9–10a.

Klement Aleksandrijski (193–217/220 n. št.) namiguje na 1. Petrov pismo 1:12 in naprej v delu »Kdo je bogataš, ki bo rešen?«, str. 598

Klement Aleksandrijski (193–202 n. št.) v delu »Stromata«, knjiga 3, poglavje 18, str. 402, citira 1. Petrov pismo 1,21–22 kot »Peter v svojem pismu«.

Klement Aleksandrijski (193–202 n. št.) se sklicuje na 1. Petrov pismo 1,14–16 v delu *Stromata*, knjiga 3, poglavje 18, str. 402

Klement Aleksandrijski ima skupaj približno 28 sklicev na 1. pismo Petra. Sklicuje se na naslednje verze 1. Petrovega pisma: 1,6–9; 12f; 14–19; 21–22; 2,1–3; 5; 11–12; 15–18; 24; 3,1–4; 8; 13; 19–20; 4,3; 8; 12–14; 5,5

Tertulijan (198–220 n. št.) v delu Scorpiace, poglavje 12, str. 645, citira 1. Petrov pismo 2:20 z besedami: »Peter se v vsakem primeru obrača na kristjane v Pontu in pravi:«. V istem poglavju na str. 645 citira tudi 1. Petrov pismo4:12 .

Hipolit (222–235/236 n. št.) citira 1. Petrov pismo1:24 , 25. V delu »Ovržba vseh herezij«, knjiga 6, poglavje 5, str. 76

Hipolit (222–235/236 n. št.) namiguje na 1. Petrov pismo 3:19: »Bil je tudi štet med mrtve, kjer je oznanjal evangelij dušam svetnikov«, Razprava o Kristusu in Antikristu, poglavje 26, str. 209

Origen (225–254 n. št.) citira del 1. Petrovega pisma 3,18–20 kot »Peter v svojem katoliškem pismu«. Origenov Komentar k Janezu, knjiga 6, poglavje 18, str. 368

Origen (225–254 n. št.) se sklicuje na 1. Petrov 2,5 kot na besedilo Petra. Origenov Komentar k Janezu, poglavje 23, zvezek 9, str. 404

Kiprian iz Kartagine (okoli 246–258 n. št.) v »Traktatu 12«, tretji knjigi, v odstavkih 36, 37 in 39 citira iz »Petrjevega pisma Pontu«. Kiprian je edini pisec, ki pri opisu tega pisma doda »Pontu«. (Pontus je ležal v severno-osrednji Mali Aziji.)

Kiprian iz Kartagine (okoli 246–258 n. št.) »Tudi Peter, Njegov apostol, … Saj je v svojem pismu zapisal in rekel« ter citira 1. Petrov pismo 4,12–14. Pisma Kipriana, pismo 55, poglavje 2, str. 347–348

Firmilian iz Cezareje v pismu Ciprijanu (256 n. št.) se sklicuje na 1. Petrov pismo: »Tako kot je tudi apostol Peter zapisal, rekoč: ›Tako vas bo tudi krst na enak način rešil;‹« (1. Petrov pismo 3,21). Pismo 74, poglavje 15, str. 394

Peter iz Aleksandrije (306, 285–311 n. št.) se sklicuje na 1. Petrov pismo 3:18b v skladu z Grškim novim testamentom, tako v 3. izdaji kot v 4. revidirani izdaji, ki sta ju pripravila Aland in drugi. Vendar tega nisem mogel potrditi v spisih Petra iz Aleksandrije, ki jih imam na voljo.

Victorinus iz Petaua (mučenik leta 304 n. št.) citira del 1. Petrovega pisma 2:9 kot besede apostola Petra v delu »Komentar k Apokalipsi blaženega Janeza«, str. 344

Metodij (270–311/312 n. št.) namiguje na 1. Petrov pismo 2:10 v delu »Pogostitev desetih devic«, razprava 4, poglavje 4, str. 324

Atanazij (318 n. št.) v delu »Inkarnacija Besede«, 17. poglavje, str. 45, citira 1. Petrov pismo2:22

Kot stranska opomba: Muratorijev kanon (okoli 170 n. št.) ni vključeval Jakobovega pisma, Pisma Hebrejcem, 1. in 2. Petrovega pisma niti tretjega Janezovega pisma.

Po Nicejskem koncilu

Euzebij v delu »Cerkovna zgodovina« (323–326 n. št.), knjiga 3, poglavje 3, str. 133–135, obravnava knjige Novega testamenta. Pravi, da je 1. pismo Petra pristno, medtem ko je 2. pismo Petra sporno.

Ammonas (4. stoletje)

Euzebij iz Emeze (okoli leta 359 n. št.)

Atanazij (367 n. št.) v »Prazničnem pismu« št. 39, str. 552, navaja knjige Novega testamenta

Atanazij (okoli leta 341 n. št.) v svojem delu »O Luku 10,22«, 6. poglavje, str. 90, namiguje na 1. Petrov pismo 1,12.

Hilari iz Poitiersa (355–367/368 n. št.) v delu »O Trojici«, poglavje 12.4, str. 219, citira četrtino 1. Petrovega pisma 4,19 kot delo Petra.

Delo »Synopsis Scripturae Sacrae« (okoli leta 350–370 n. št. ali 5. stoletje) omenja dve Petrovi knjigi kot del Nove zaveze. Citira celoten odlomek 1. Petrovega pisma 1,1–2.

Marcellus iz Ankyre (okoli leta 374 n. št.)

Ambrosiaster (po letu 384 n. št.)

Ciril Jeruzalemski (okoli 349–386 n. št.) v predavanju 14:29, str. 102, navaja 1. Petrov pismo 3:22 kot delo Petra

Ciril Jeruzalemski (okoli 349–386 n. št.) omenja Petra v »Sedmih katoliških pismih Jakoba, Petra, Janeza in Juda« v predavanju 4.36, str. 28

Ciril Jeruzalemski (okoli 349–386 n. št.) citira 1. Petrov pismo 1,17. Katehetska predavanja, predavanje 7, poglavje 14, str. 47.

Ciril Jeruzalemski (okoli 349–386 n. št.) citira prvo polovico 1. Petrovega pisma 1,11. Katehetska predavanja, predavanje 17, poglavje 4, str. 125.

Ambrož iz Milana (370–390 n. št.) navaja polovico 1. Petrovega pisma 3,4 kot besede svetega Petra. Dolžnosti duhovščine, knjiga 1, poglavje 70, str. 13.

Gregor Nazianški (okoli 330–391 n. št.) navaja 1. Petrov pismo 5,8b. Drugi teološki govor, poglavje 28.2, str. 289

Gregor iz Nise (okoli 356–397 n. št.) citira 1. Petrov pismo 2,22 z besedami »piše«; Proti Eunomiju, knjiga 6, poglavje 3, str. 186

Gregor iz Nise (okoli 356–397 n. št.) citira 1. pismo Petra 1,24, ki je tudi Izaj 40,8. Pogrebni govor o Meletiju, str. 514.

Didimus Slepi (398 n. št.)

Epifanij iz Salamisa (360–403 n. št.)

Rufinus (374–406 n. št.) citira 1. pismo Petra 3,10–20 kot delo Petra. Komentar k Apostolskemu izročilu, poglavje 30, str. 554

Janez Krizostom (umrl leta 407 n. št.) citira prve tri četrtine 1. Petrovega pisma 1:24. Komentar k sv. Janezu, pridiga 42, zvezek 14, str. 154.

Janez Krizostom (–407 n. št.) citira 1. Petrov pismo 2,12 v »Homilijah o Hebrejcem«, homilija 28.4, str. 493

Niketa iz Remesiane (po letu 414 n. št.)

Jeronim (373–420 n. št.) obravnava knjige Novega testamenta. Posebej omenja vsa štiri evangelija, Pavlova pisma sedmim cerkvam, Pismo Hebrejcem ter Pavlova pisma Timoteju, Titu in Filemonu. Nato Jeronim obravnava Apostolska dela. Sledi obravnava sedmih pisem Jakoba, Petra, Janeza in Juda. Nazadnje obravnava Janezovo Razodetje. Pismo 53, poglavje 9, str. 101–102.

Avguštin iz Hipona (388–430 n. št.)

Nilus (okoli leta 430 n. št.) se sklicuje na 1. pismo Petru 5,8

Mark Puščavnik (po letu 430 n. št.)

Akacij iz Melitene (okoli leta 438 n. št.)

Ciril iz Aleksandrije (444 n. št.)

Speculum (5. stoletje)

Kalkedonski koncil proti monofizitom (451 n. št.)

Quodvultdeus (okoli leta 453 n. št.)

Teodoret iz Kira (škof in zgodovinar) (423–458 n. št.)

Lucifer iz Cagliarija (461 n. št.)

Varimadum (445/480 n. št.)

Vigilius (484 n. št.)

Janez Damaskinski (706–749 n. št.) »...sedem katoliških pisem, in sicer eno Jakoba, dve Petra, tri Janeza, eno Juda...« Razlaga pravoverne vere, knjiga 4, poglavje 17, str. 90

3. Dokazi heretikov in drugih pisateljev

X Marcion (okoli 160 n. št.) ne vključuje 1. in 2. Petrovega pisma, 1., 2. in 3. Janezovega pisma ter Judovega pisma.

Gnostično Evangelij resnice (140–150/180 n. št.)

Keretik Priscilian (385 n. št.) se sklicuje na 1. Petrov pismo 1:22; 5:8.

Keretik Pelagij (416–418 n. št.) se sklicuje na 1. Petrov pismo 3:8

Pelagijanski heretik Julijan iz Eklana (okoli 454 n. št.)

4. Najstarejši rokopisi 1. Petrovega pisma, ki jih imamo, kažejo majhne razlike med rokopisi, vendar nobenih teološko pomembnih napak.

p72 Bodmer 7 in 8 papirusi: 1. Petrov pismo 1:1–5:14, 2. Petrov pismo 1:1–3:18 in Judovo pismo 1–25. okoli leta 300 n. št. Fotografija dela tega rokopisa (ki prikazuje 2. Petrov pismo1:16 –2:2) je objavljena v »The Eerdmans’ Bible Dictionary« na str. 820 in v »The Complete Text of the Earliest New Testament Manuscripts« na str. 468. Drugi vir navaja, da je rokopis napisan »v dokumentarnem slogu«.

str. 74 (=Bodmer 17) Apostolska dela 1:2–5, 7–11, 13–15, 18–19, 22–25; 2:2–4; 2:6–3:26; 4:2–6, 8–27; 4:29–27:25; 27:27–28:31; Jakobovo pismo 1:1–6, 8–19, 21–23, 25, 27; 2:1–3, 5–15; 18–22, 25–26; 3:1, 5–6, 10–12, 14, 17–18; 4:8, 11–14; 5:1–3, 7–9, 12–14, 19–20; 1. Petrov 1:1–2, 7–8, 13, 19–20, 25; 2:6–7, 11–12, 18, 24; 3:4–5; 2. Petrov 2:21; 3:4, 11, 16; 1 Janezovo pismo 1:1,6; 2:1–2,7,13–14,18–19,25–26; 3:1–2,8,14,19–20; 4:1,6–7,12,16–17; 5:3–4,9–10,17; 2 Janezovo pismo 1,6–7,13; 3. Janezovo pismo 6,12; Judovo pismo 3,7,12,18,24 (7. stoletje)

7. stoletje – 1968 – Besedilo Novega testamenta vsebuje Jakobovo pismo 2:4 in 1. Petrov pismo 1:12

7. stoletje – 1975 – Aland in sod., tretja izdaja

6. stoletje – 1998 – Aland et al., četrta revidirana izdaja

str. 81 1. Petrov 2:20–3:1; 3:4–12 (4. stoletje)

Vaticanus [B] (325–350 n. št.), Sinaiticus [Si] (340–350 n. št.) in Alexandrinus [A] (okoli 450 n. št.) vsebujejo celoten 1. Petrov pismo.

Bohairski koptski [Boh] 3./4. stoletje

Sahidski koptski [Sah] 3./4. stoletje

Sirski prevod Peshitta [Syr P] 375–400 n. št.

Efraemov Rescriptus, 5. stoletje

armenski [Arm] iz 5. stoletja

gruzinščina [Geo] od 5. stoletja

Za več informacij o zgodnjih rokopisih 1. Petrovega pisma glejte www.BibleQuery.org/1 Peter Manuscripts.html.