< Vprašanje o Svetem pismu iz 2. Janezovega pisma

V: Kako v 2. Janezu 1 in 3. Janezu 1 vemo, da je te knjige napisal apostol Janez?

O: Knjige ne navajajo, kdo jih je napisal, vendar se je Janez v svojem evangeliju in 1. Janezovem pismu izogibal uporabi svojega imena. 2. in 3. Janezovo pismo imata podoben slog kot 1. Janezovo pismo in Janezov evangelij.

V: Kdo je v 2 Jn 1, 5 izbrana gospa?

O: Obstajata dve teoriji o identiteti izbrane gospe.

Določena gospa: Določena, a danes neznana gospa iz zgodnje Cerkve.

Alegorično: Cerkev na splošno. Cerkev se imenuje Kristusova nevesta v Jn 3,29; Raz 21,2.9;22:17 ; in Ef 5,25–33.

Ker Janez v 2. Janezovem pismu 8 uporablja množinsko obliko »vi« in v 2. Janezovem pismu 5 poziva ljudi, naj se med seboj ljubijo, je bilo pismo dejansko naslovljeno ne le na neko žensko, ampak na žensko in njene otroke. Ženska in njeni potomci so omenjeni tudi v Razodetju 12:17.

V: Na koga se Janez v 2 Jn 7 nanaša, ko pravi, da ne priznava »prihoda Jezusa Kristusa v mesu«?

O: Kasneje sta se pojavili dve skupini ljudi, ki sta zanikali Jezusov prihod »v mesu«. Učili sta, da je bil Jezus podoben prikazni, ki je le dajala vtis, da ima fizično telo.

Proto-gnostiki so verjeli, da je odrešitev mogoča le prek skrivnega, mističnega znanja, da je fizični svet zlo in da je bil Jezus prikazen. Za več informacij si oglejte razpravo o 1. Janezovem pismu 1, »Kdo so bili gnostiki?«. Za obsežnejše informacije si oglejte Tertulijanovo delo Proti Marcionu (204 strani, 207 n. št.), Hipolitovo delo »Ovržba vseh herezij« (222–235/6 n. št.), Irenejevi »Proti herezijam« (182–188 n. št.) ter Klement Aleksandrijski »Stromata« (193–202 n. št.).

Doketisti so bili tisti, ki so zanikali, da je Jezus prišel v mesu.

Za obe skupini je ta ideja verjetno izvirala iz grške filozofije, ki je učila, da je snov nečista. Če bi bil Jezus popoln in brez greha, ne bi mogel imeti telesa iz snovi – tako je vsaj trdila njihova filozofija.

V: Ali je v 2 Jn 7 in 1 Jn 2,18.22 antikrist oseba?

O: Da. Čeprav obstaja tudi duh antikrista, je Antikrist oseba, ki bo trdila: »Jaz sem On«, in bo kot lažni Kristus zavajala ljudi, kot kaže Matej 24,23–24. Antikrist ni Satan, ampak človek, ki ga bo Satan izkoristil.

V: Ali je v 2 Jn 7 in 1 Jn 2,18.22 več antikristov ali le eden?

O: Po Mateju 24,4–5,26; Marku 13,6,14; Luku 21,8; Danielu 9,26–27; 11,36–37; 2 Tesaloničanom 2,3–4 in Razodetju 13,1–10 obstaja le en glavni antikrist. Vendar pa obstaja veliko manjših antikristov, kot kažejo 1. Janezovo pismo 2:18,22 in 2. Janezovo pismo 7. Morda obstaja povezava med tem, da ima nekdo v sebi duha antikrista (1. Janezovo pismo 4:3), in tem, kar psihologi opisujejo kot mesijski kompleks.

Naslednji ljudje so te trditve izrekli sami ali pa so jih o njih izrekli drugi.

Tukaj je delni seznam oseb, ki so jih drugi imenovali Antikrist.

V: Kako lahko kristjani v 2 Jn 8 izgubijo tisto, za kar so si prizadevali?

O: Čeprav lahko Bog kristjanom odvzame materialno imetje, so zemeljske dobrine nepomembne v primerjavi z nebeškimi nagradami, o katerih tu govori Janez. Za svojo odrešitev ne delamo, vendar v nebesih prejemamo nagrade za svoje delo (1 Korinčanom3:13 –15). Te lahko izgubimo, kot navaja 2 Janezovo pismo 8.

V: Kaj točno v 2. Janezu 9 pomeni »teči naprej« in kako je to povezano s tem, da ne ostajamo v Kristusovem nauku?

O: Če so tvoje želje in cilji na splošno v skladu z Božjimi, a hočeš stvari početi po svoje, na svoj način, ne slediš Bogu. Božja volja pogosto vključuje potrpežljivo čakanje, ljubezen do drugih s prilagajanjem njihovim potrebam in sodelovanje. Na Kitajskem obstaja basen o dveh pijanih moških, ki sta se tekmovala, kdo bo hitreje narisal kačo. Eden od njiju je vodil, nato pa je v podaljšku kači dodal roke in noge, zaradi česar je bil diskvalificiran. Pomemben del risanja ali služenja je vedeti, kdaj se ustaviti ali prenehati. Služenje Bogu ni le v cilju, ampak tudi v poti.

V: Ali v 2 Jn 9 ostajanje v nauku pomeni, da dobimo Očeta in Sina, ali pa ostajanje kaže, da Očeta in Sina že imamo?

O: 1 Janezovo pismo 2,23 kaže, da to dokazuje, da imamo Očeta in Sina. Če bi bilo ostajanje v nauku predpogoj za to, da imamo Očeta in Sina, potem noben kristjan ne bi imel Očeta in Sina, dokler ne bi umrl.

V: Na kaj se nanaša 2 Jn 10?

O: Obstajata dve glavni, medsebojno dopolnjujoči se stališči.

Gostoljubnost v domu: Najpogostejše stališče je, da teh lažnih učiteljev ne smemo sprejemati v svojih domovih. Čeprav morajo biti kristjani na splošno gostoljubni, naši domovi in gostoljubnost ne smeta pomagati pri širjenju lažnih naukov.

Gostoljubnost v cerkvi: Ker so se cerkve do legalizacije krščanstva večinoma zbirale v domovih, se to nanaša na dve stvari:

1. Konkretno, da ne sprejemamo potujočih lažnih učiteljev v hišne cerkve, in

2. Na splošnejši ravni pa to pomeni, da kultistom ne smemo ponujati platforme za pridigovanje lažnih naukov.

Seveda nič ne preprečuje, da bi bila oba stališča resnična.

V: Ali naj v 2 Jn 10 kdaj sprejemamo nekristjane v svoje domove?

O: Seveda, kristjani morajo izkazovati gostoljubnost. Rimljanom12:13 in 1. Timoteju 5:10 nam naročata, naj izkazujemo gostoljubnost, ne da bi to omejevali le na druge kristjane. Vendar pa 2. Janezovo pismo 9–11 pravi, da ljudi, ki »tečejo naprej«, ne da bi ostali v Kristusovem nauku, ne smemo sprejemati v svoje domove. Dve točki:

1. Kdo so ti ljudje? Tisti, ki odhajajo naprej, so tisti, ki so intelektualno slišali Kristusovo učenje, vendar niso ostali v njem in zdaj učijo nekaj drugega. Med te ljudi spadajo odpadniki od krščanstva in mnogi pripadniki sekt.

2. Kaj naj storimo? Ne smemo jih sprejemati v svoje domove niti jih niti pozdravljati. Čeprav nekateri prevodi navajajo »tvojo hišo« ali »tvoj dom«, beseda »tvoj« v grškem besedilu ni navedena. Prepoved velja tako za hišne cerkve kot za naše lastne domove. To je v skladu s 1. Korinčanom 5,11–13, kjer piše, da se ne smemo družiti z nikomer, ki trdi, da je brat, a živi nebožansko življenje.

Glej tudi prejšnje vprašanje.

V: Ali naj v skladu z 2. Janezovim pismom 10 kdaj sprejmemo pripadnike sekt v svoje domove?

O: Pravi kristjani se o tem ne strinjajo.

Ne: Mnogi, vključno z nekdanjim kristjanom iz skupnosti Jehovovih prič, imenovanim William Schnell, pravijo, da poslušnost temu verzu pomeni, da jih nikoli ne smemo spustiti noter. Če jih spustimo noter, to pomeni, da želimo od njih kaj naučiti. William Schnell je to zapisal v knjigi »Kako pričevati Jehovovim pričam«.

Da, pod določenimi pogoji: Namen tega verza je bil, da jim nikoli ne damo vtisa, da spoštujemo njihovo herezijo, ki uničuje duše. Za namen deljenja evangelija z njimi je to v redu, dokler jasno poudarimo, da njihovih stališč ne podpiramo niti ne odobravamo.

V: Ali v 2 Jn 10 ne smemo spustiti lažnih učiteljev v svoje domove, ali pa moramo ljubiti svoje sovražnike, kot pravi Matej5:44 ?

O: Oboje. Dajanje vtisa, da je njihova zmota, ki uničuje duše, v redu, je ena izmed najmanj ljubečih stvari, ki jih lahko storite za to osebo. Ljubiti nekoga ne pomeni le, da se obnašate nežno ne glede na okoliščine, ampak včasih vključuje tudi skrb, ki je dovolj velika, da izkazujete trdo ljubezen.

V: Kako lahko ljudje v 2 Jn 11 pomagajo heretikom?

O: Ljudje lahko heretikom zagotovijo denar, nastanitev in drugo materialno pomoč. Na primer, liberalni Svetovni svet cerkva je dajal denar gverilski skupini Roberta Mugabeja v Rodeziji (danes Zimbabve). Ti gverilci so preganjali misijonarje cerkva, ki so bile članice Svetovnega sveta cerkva.

Ljudje lahko heretikom tudi izrazijo odobravanje. Na primer, demokratski podpredsednik Walter Mondale je v priporočilnem pismu za pastorja Jima Jonesa (kasneje zloglasnega zaradi Jonestowna), ki je bilo objavljeno 2. decembra 1978, napisal: »Zavest o globoki vpletenosti vaše skupnosti v pomembna družbena in ustavna vprašanja naše države mi je v veliko navdih.«

V: Kako v 2. Janezovem pismu vemo, ali je to, kar imamo danes, zanesljiv ohranjeni zapis tega, kar je bilo prvotno napisano?

O: Obstajajo vsaj trije razlogi.

1. Bog je obljubil, da bo ohranil svojo besedo v Izaiju 55,10–11; Izaiju 59,21; Izaiju 40,6–8; 1. Petrovem pismu 1,24–25 in Mateju 24,35.

2. Dokazi zgodnje cerkve. Tukaj so pisci, ki so se sklicevali na verze v 2. Janezovem pismu.

Irenej (182–188 n. št.) v delu Proti herezijam, knjiga 1, poglavje 16.3, str. 342, navaja 2. Janezovo pismo 10–11 kot besedilo Janeza, Gospodovega učenca.

Irenej (182–188 n. št.) v svojem pismu »Proti herezijam«, knjiga 3, poglavje 16.8, str. 443, citira 2. Janezovo pismo 7–8a kot delo Gospodovega učenca. Dva stavka je zamenjal, vendar je sicer besedilo natančno, in ta formulacija se nahaja le v 2. Janezovem pismu 7–8a.

(sporno) Origen (225–254 n. št.): »Kaj naj rečemo o tistem, ki se je naslonil na Jezusovo prsi, namreč o Janezu, ki je zapustil eno evangelij, čeprav je priznal, da bi jih lahko napisal toliko, da jih svet ne bi mogel vsebovati? A napisal je tudi Razodetje, čeprav mu je bilo zapovedano, naj molči in ne zapisuje glasov sedmih gromov. Pustil pa je tudi pismo, ki obsega le nekaj vrstic. Predpostavimo, da sta še drugo in tretje, saj vsi ne trdijo, da sta pristna; a ti dve skupaj ne obsegata niti sto vrstic.« Komentar k Janezu, knjiga 5, št. 3, str. 346–347

Muratorijev kanon (170–210 n. št.) ANF, zvezek 5, str. 603 omenja obe Janezovi pismi.

Dionizij Aleksandrijski (246–265 n. št.) podrobno obravnava vprašanja v zvezi z 2. in 3. Janezovim pismom, pa tudi to, ali je Razodetje napisal isti Janez kot Evangelij in 1. Janezovo pismo. Fragment 1, poglavji 4–5 v Euzebijevi Cerkveni zgodovini (319–339/340 n. št.), knjiga 7, poglavje 25, str. 309–310.

Po Nicejskem koncilu

Euzebij iz Cezareje (319–339/340 n. št.) podrobno obravnava stališča Dionizija iz Aleksandrije o vprašanjih, povezanih z 2. in 3. Janezovim pismom, ter o tem, ali je Razodetje napisal isti Janez kot Evangelij in 1. Janezovo pismo. Euzebijeva *Cerkvena zgodovina*, knjiga 7, poglavje 25, str. 309–310.

Atanazij (367 n. št.) se ne sklicuje na noben konkreten verz v 1., 2. in 3. Janezovem pismu, vendar v »Prazničnem pismu« št. 39, str. 552, navaja knjige Novega testamenta

Hilari iz Poitiersa (355–367/368 n. št.)

V delu »Synopsis Scripturae Sacrae« (350–370 n. št. ali 5. stoletje) so tri Janezova pisma navedena kot del Novega testamenta. Citira se 2. Janezovo pismo 1a.

Ciril Jeruzalemski (okoli 349–386 n. št.) (posredno) omenja sedem pisem Jakoba, Petra, Janeza in Juda. Katehetska predavanja, predavanje 4, poglavje 36, str. 27–28

Didimus Slepi (398 n. št.) se sklicuje na 2. Janezovo pismo 9

Šizmatik Lucifer iz Cagliarija na Sardiniji (361–okoli 399 n. št.) se sklicuje na 2. Janezovo pismo 8

Jeronim (373–420 n. št.) citira celoten 2. Janezov pismo 1 kot delo Janeza. Pisma Jeronima, pismo 146, poglavje 1, str. 288

Avguštin iz Hipona (388–430 n. št.) se sklicuje na 2. Janezovo pismo 3

Janez Damaskinski (706–749 n. št.) »… sedem katoliških pisem, in sicer eno Jakoba, dve Petra, tri Janeza, eno Juda…« Razlaga pravoverne vere, knjiga 4, poglavje 17, str. 90

Dokazi o heretikih in ponarejenih knjigah

Nič

3. Najstarejši rokopisi 2. Janezovega pisma, ki jih imamo, kažejo, da obstajajo majhne razlike med rokopisi, vendar nobenih teološko pomembnih napak.

str. 74 (= Bodmer 17) Apostolska dela 1,2–5,7–11,13–15,18–19,22–25; 2,2–4; 2,6–3,26; 4,2–6,8–27; 4,29–27,25; 27,27–28,31; Jakobovo pismo 1:1–6, 8–19, 21–23, 25, 27; 2:1–3, 5–15, 18–22, 25–26; 3:1, 5–6, 10–12, 14, 17–18; 4:8, 11–14; 5:1–3, 7–9, 12–14, 19–20; 1. Petrov 1:1–2, 7–8, 13, 19–20, 25; 2:6–7, 11–12, 18, 24; 3:4–5; 2. Petrov 2:21; 3:4, 11, 16; 1 Janezovo pismo 1:1,6; 2:1–2,7,13–14,18–19,25–26; 3:1–2,8,14,19–20; 4:1, 6–7, 12, 16–17; 5:3–4, 9–10, 17; 2. Janezovo pismo 1, 6–7, 13; 3. Janezovo pismo 6, 12; Judovo pismo 3, 7, 12, 18, 24 (7. stoletje)

7. stoletje – 1968 – Besedilo Novega testamenta vsebuje Jakobovo pismo 2:4 in 1. Petrov pismo 1:12

7. stoletje – 1975 – Aland et al., tretja izdaja

6. stoletje – 1998 – Aland in sod., četrta revidirana izdaja

Uncial 0232 okoli leta 300 n. št. po delu The Complete Text of the Earliest New Testament Manuscripts (Aland ga uvršča v 5. ali 6. stoletje) 2. Janezovo pismo 1–9

Vaticanus [B] (325–350 n. št.), Sinaiticus [Si] (340–350 n. št.) in Alexandrinus [A] (okoli 450 n. št.) vsebujejo celoten 2. Janezov pismo.

Bohairski koptski [Boh] 3./4. stoletje

Sahidski koptski [Sah] 3./4. stoletje

armenski [Arm] iz 5. stoletja

gruzinščina [Geo] iz 5. stoletja

Etiopski [Eth] iz okoli leta 500 n. št.

Za več informacij o zgodnjih rokopisih 2. Janezovega pisma glejte www.BibleQuery.org/2 John Manuscripts.html.