< Vprašanje o Svetem pismu iz 2. Timoteju

V: Zakaj mislite, da je Pavel v 2 Tim 1,1; 1 Kor 1,1; 2 Kor 1,1; Ef 1,1 in Kol 1,1 poudaril, da je bil apostol po Božji volji?

O: Pavel se ni sam izbral ali imenoval za apostola. Nihče drug ga tudi ni imenoval ali izvolil. Samo Bog je imenoval Pavla za apostola.

V: V 2 Tim 1,4 Pavel ni čutil le nesebične ljubezni do Timoteja; užival je v njegovi družbi in si želel, da bi ga spet videl. Kako lahko gojimo takšno ljubezen do naših krščanskih bratov in sester?

O: Moliti moramo zanje in z njimi. Deliti moramo njihove (in naše) radosti in žalosti. Moramo se umiriti in se odločiti, da bomo čas preživeli z njimi. Jezus je rekel, da bodo po naši ljubezni spoznali, da smo kristjani, zato je del našega pričevanja ljubezen, ki jo gojimo do drugih ljudi in drug do drugega. J. H. Jowett je zapisal: »Srca brez solz nikoli ne morejo biti glasniki Kristusovega trpljenja. Ko naše sočutje izgubi svojo bolečino, ne moremo več biti služabniki Kristusovega trpljenja.«

(Believer’s Bible Commentary, str. 2109)

V: V 2 Tim 1,5 je iz Loisine perspektive jasno, da vera v Boga ne zagotavlja, da jo bo imel tudi tvoj otrok, še manj pa tvoj vnuk. Kako pobožni starši vplivajo na svoje otroke, da sledijo Bogu?

O: Obstajajo vsaj trije vidiki.

Kako živite: Kaj vidijo vaši otroci, ko vas opazujejo? Ali na eni ravni vidijo pijanost, droge, grdo govorjenje, nemoralnost, laži, piratstvo in krajo itd.? Ali pa na drugi ravni vidijo nekoga, ki se veseli v Bogu in si želi živeti tako, da mu ugaja? V 2. pismu Timoteju 1,5 beseda »iskren« pomeni »nehipokritski« ali dobesedno »brez maske«.

Kaj jih učiš: Svoje otroke moramo vzgajati z besedami, ne le s svojim življenjem. Ali jih učiš, naj se sami hranijo z branjem Svetega pisma in molitvijo? Ali jih učiš, naj skrbijo za druge in delijo evangelij z drugimi?

Njihovo okolje: Ali po svojih najboljših močeh živite v okolju, ki je primerno za vaše otroke? Imate dobro skupnost kristjanov, s katerimi se družite vi in vaši otroci?

V: Zakaj v 2 Tim 1,5 Pavel ni govoril o veri Timotejevega očeta, pač pa le o veri njegove matere?

O: V Apostolska dela 16,1 piše, da je bila Timotejeva mati Judinja in vernica, njegov oče pa Grk. Mimogrede, Lois je bila verjetno Judinja, ko je vzgajala Timotejevo mater Euniko, in ne kristjanka.

V: Če nam Bog v 2 Tim 1,6 podeli eno ali več duhovnih darov, zakaj moramo svoj dar »razpihati v plamen«?

O: Kaj se zgodi, ko nam Bog podeli duhovno darilo? Morda nič, ker smo malomarni in ga ne uporabljamo. Timoteju je bilo zapovedano, naj bo prizadeven ter naj uporablja in krepi darilo(-a), ki mu jih je podelil Bog. Moramo opravljati vse vidike službe, toda tako kot Timotej imamo morda tudi mi poseben vidik, s katerim nas je obdaril Bog, in imamo odgovornost, da ga razvijamo.

V: Ali v 2 Tim 1,7 »samokontrola« (»zdrav um« v nekaterih prevodih) pomeni, da pravi kristjan nikoli ne more imeti nezdravega uma, vključno z duševno boleznijo?

O: Nikakor ne. Nekateri so to trdili, vendar je to zapoved, naj v svojem umu varujemo zdravo učenje, ne pa izjava, da je kristjan bolj imun na duševne bolezni kot na telesne. Pogosto ne razumemo, zakaj Bog dopušča tisto, kar dopušča, vendar vemo, da nas Bog lahko popelje skozi nevihto, tudi če nas ne popelje okoli nje.

V: V 2 Tim 1,9 piše, da nas je Bog rešil le po svojem namenu in milosti še pred začetkom časov; zakaj bi torej poskušali prepričevati ljudi, kot pravi 1 Kor 9,20–23? Ali so predestinirani za odrešitev ali pa niso.

O: Efežanom 2,8 pravi, da so odrešeni po milosti skozi vero. Bog je res odrešil izbrance še pred začetkom časa, vendar ne na način, ki bi zmanjševal našo odgovornost ali našo izbiro. Ne zamenjujte ciljev s sredstvi. Naše pridiganje in prepričevanje ter njihov odziv so del sredstev za njihovo odrešitev.

V: Če je Kristus v 2 Tim 1,10 odpravil smrt, zakaj verniki še vedno umirajo?

O: Odgovor ima dva vidika.

1. Jezus je odpravil večno smrt za vernike.

2. Čeprav je Jezus na križu uradno premagal smrt, bo prišel in fizično smrt dokončno odpravil šele po svojem drugem prihodu.

V: Kaj v 2 Tim 1,13 pomeni »zdravo učenje«?

O: To pomeni več kot le neheretično učenje; nekatera napačna učenja niso herezije, ki uničujejo dušo, vendar so še vedno napačna in odvračajo pozornost. Včasih se ljudje tako zatopijo v špekulacije, da izgubijo osredotočenost na Kristusa.

V: Ker moramo v 2 Tim 1,13 vztrajati pri »vzorcu zdravega učenja«, zakaj Pavel v 2 Tim 3,5 graja tiste, ki »imajo videz pobožnosti, a zanikajo njeno moč«?

O: Moramo ohranjati obliko pobožnosti in hkrati verjeti v njeno moč. Pobožnost moramo imeti tako znotraj kot zunaj, kot je Jezus učil v Mateju 23,15–26.

V: V 2 Tim 1,14, kdo varuje in zakaj je Timoteju dana ta odgovornost/ukaz?

O: Po eni strani Sveti Duh varuje zaklad v nas, kot piše v Pismu Efežanom 1,14. Po drugi strani pa je Pavel Timoteju povedal, da ima nalogo: ne le varovati resnico vere zase, ampak jo varovati tudi za druge vernike. Sveti Duh lahko uporabi druge vernike kot sredstvo za varovanje vere.

V: Zakaj v 2 Tim 1,16–18 kristjani, celo takšni kot Pavel, še vedno potrebujejo osvežitev s strani drugih svetnikov?

O: Ustvarjeni smo bili, da smo skupaj, v enem telesu, kot en Božji tempelj. Drug drugega moramo osveževati vsaj na tri načine.

1) Potrebujemo drug drugega za spodbudo, tolažbo, popravljanje in včasih tudi za grajanje (1 Tesaloničanom 5,11–12,14; 2 Tesaloničanom 2,15–17).

2) Poleg tega, da si medsebojno pomagamo duhovno, bi jim morali pomagati tudi materialno in finančno.

3) Nazadnje lahko druge vernike osvežimo že s svojo prisotnostjo in s tem, da preživljamo čas z njimi.

Kaj pa drugi verniki, ki so izolirani zaradi razdalje, zdravstvenih težav ali zapora? Moramo jih vključiti v svoje molitve, Bog pa lahko nadomesti naše pomanjkljivosti.

V nekem smislu je bilo to pismo osvežujoče za Timoteja. Pokazalo je, da je Pavel, čeprav v verigah v ječi, še vedno mislil na Timoteja. Tukaj imamo verigastega zapornika, ki ga čaka usmrtitev, kako poučuje Timoteja, da se mu ni treba ničesar bati. In tukaj imamo brezdenarnega zločinca, ki Timoteju pravi, da se mu ni treba ničesar sramovati. Ena stvar je, če vam to povem jaz; druga stvar pa je, če vam to pove Pavel, zapornik.

V: Kako naj v 2 Tim 1,16–18 opogumljamo druge kristjane?

O: Poleg prejšnjega odgovora bi morali svojo ljubezen izkazovati tako, da zanje storimo nekaj lepega, na primer, da jim spletemo šal, spečemo piškote ali hrano, jih povabimo na obisk itd.

Včasih se ti nekatere stvari zdijo nepomembne, za nekoga drugega pa so veliko pomembnejše, težje ali bolj nadležne. Bodite pozorni na te stvari, da boste lahko pomagali.

Nazadnje pa obstajajo tudi stvari, ki so pomembne tako za vas kot za druge; bodite pripravljeni se zanje žrtvovati. Štejte druge za pomembnejše od sebe, kot pravi Filipljanom 2,3.

V: V 2 Timoteju 2,1 je milost nezaslužena Božja naklonjenost. Kako lahko torej storimo kaj, da bomo močni v milosti?

O: Božja milost ima več vidikov. Božja milost je bila obljubljena še pred začetkom časov (Titu 1,2), prav tako pa je bila obljubljena odrešitev skozi Jezusa (Rimljanom3:24 ). Milost nas tudi vsak dan podpira.

V: Zakaj Pavel v 2 Tim 2,7 ni Timoteju pojasnil svojega stališča čim bolj jasno?

O: Zakaj je grški filozof Sokrat zastavljal vprašanja? Verjetno je Pavel to počel iz istih razlogov. Pavel je bil jasen, vendar je te primere podal v splošnih besedah, da bi Timotej o njih razmislil. Včasih, ko poučujemo druge, je dobra metoda uporaba splošnih primerov in vprašanj ter spodbujanje učencev, da sami pridejo do konkretnih odgovorov. Seveda bi Timotej lahko pisal Pavlu ali se z njim kasneje srečal, da bi ga vprašal o vsem, česar ni razumel.

Podobno tudi Bog pogosto uporablja splošne primere, da nas uči. Tudi nas ne pusti v temi, saj nam je Bog dal Svetega Duha in drug drugega, da nas vodijo.

V: Zakaj bi Pavel v 2 Tim 2,8 rekel Timoteju, naj se spomni, da je Jezus vstal od mrtvih, [kot da bi bilo to] nekaj, kar se zlahka pozabi?

O: To ni bila naknadna misel. Pavel v 2 Timoteju 2,8 pravi, naj se tega spomnimo in poudarimo kot enega od bistvenih in glavnih delov evangelija, kot je Pavel zapisal v 1 Korinčanom 15,1–8. Le eno poglavje prej, v 2 Timoteju 1,10, Pavel pravi, da je Kristus Jezus »odpravil smrt«.

Nekdo bi lahko napačno mislil, da Pavlu tega sploh ne bi bilo treba omenjati, saj je pisal svojemu zaupnemu sodelavcu Timoteju. A ker je Pavel celo Timoteja še vedno opominjal na vstajenje, moramo še vedno opominjati drug drugega.

V: Zakaj v 2 Tim 2,10 Pavel trpi zaradi izbranih in ne zaradi vseh drugih?

O: Pavel je pridigal in trpel preganjanje brez razlikovanja za vse. A čeprav je vse Pavlovo delo slavilo Boga, je Pavel vedel, da bodo njegova prizadevanja zaman za tiste, ki niso izbrali Gospoda (Jozue 24,21–22) in niso združili evangelija, ki so ga slišali, z vero (Hebrejcem 4,2).

V: Kako bi v 2 Tim 2,11 razložili, da je treba umreti, da bi živeli?

O: Nekateri bogati ljudje, ki na videz imajo vse, kar si lahko želijo, storijo samomor (hitro) ali pa se zatečejo k drogam, kar je počasen samomor. Če je vse, zaradi česar živiš, znotraj tebe samega, ugotoviš, da je življenje prazna, votla lupina. Le z ljubeznijo do drugih in skrbjo za nekaj, kar je večje od tebe samega, se lahko izogneš tisti depresivni osamljenosti, da je vse brez smisla, če nimaš drugega namena. 1. Timotej 5,6 pravi, da je tista, ki živi za užitek, mrtva, čeprav še živi.

V: Ali 2 Timotej 2:12 nakazuje, da lahko izgubimo odrešitev, če zanikamo Kristusa?

O: Pravi kristjani se o tem ne strinjajo. Mnogi zgodnji kristjani in današnji kristjani, kot so mnogi biblični metodisti, nazarejci, baptisti svobodne volje, večina karizmatikov in luteranci, bi rekli da. Drugi baptisti, pripadniki biblijske cerkve in reformirani bi na splošno rekli ne. Za več informacij si oglejte razpravo o Hebrejcem 6:4–12.

V: V 2 Tim 2,10; Kol 3,12; Tit 1,1; v kakšnem smislu delamo stvari za izbrance?

O: Izbranci niso le tisti, ki so se obrnili h Kristusu. Izbranci so tudi tisti, ki bodo prišli h Kristusu, a tega še niso storili. Ne vemo, kdo so izbranci. O nekaterih imamo morda dobro splošno predstavo, drugi pa, kot na primer Saul iz Tarza, nas popolnoma presenetijo. Vse ljudi brez razlikovanja ljubimo, skrbimo zanje in z njimi delimo evangelij, molimo pa za njihovo odrešitev, tj. da bodo postali izbranci.

V: Ker naj bi se v 2 Tim 2,14 izogibali prepiranju o besedah, ali to pomeni, da se nikoli ne smemo prepirati s tistimi, ki se z nami ne strinjajo?

O: Ne. Prvič, v 2 Timoteju2:14 piše »prepiranje«, ne pa razprava, spor, popravljanje ali grajanje. Drugič, piše prepiranje »zaradi besed«, v nasprotju z bolj vsebinskimi zadevami.

V: Ali naj bi v 2 Tim 2,15 vsakdo študiral, da bi bil sprejet pred Bogom?

O: Da. Vsak kristjan bi moral študirati Sveto pismo, kot nakazujejo Apostolska dela2:42 , Psalm 119 in 2. pismo Timoteju 3:15–16. Le nekateri imajo dar poučevanja in bi morali biti učitelji (1. pismo Korinčanom 12:29; Jakobovo pismo 3:1). Najbližji prevod je »Bodite vneti«, »pohitite«, »dajte vse od sebe« ali »prizadevajte si«, ne le »študirajte«, kot navaja The Expositor’s Bible Commentary, zvezek 11, str. 402.

V: Kako se v 2 Tim 2,17 širi slabo učenje?

O: Grška beseda gangraina lahko pomeni gangreno (NIV, NRSV) ali raka/razjedo (NKJV, KJV, Wuest). Po mnenju Believer’s Bible Commentary, str. 2117, je mogoče misliti na katero koli od obeh. Ne glede na to pa se nanaša na bolezen, ki bo, če se z njo ne ukvarjamo takoj in odločno, okužila in prevzela celotno telo. Predstavljajte si, da vam zdravnik, ko imate gangreno, reče, da morate le živeti zdravo in sprostiti zdravilno moč, ki jo že imate v telesu. Ne, zdravnik mora takoj ukrepati, da vam reši življenje. Podobno je tudi takrat, ko posameznika ali skupino zavede napačno učenje: takoj moramo opozoriti in okarati, da se problem ne poslabša.

Čeprav je Pavel še živel, je bilo treba odpadnike in lažne učitelje, kot so Himenej (1 Timotej 1,20; 2 Timotej 2,17), Aleksander (1 Timotej 1,20) in Filet (2 Timotej 2,17), takoj razkrinkati in javno okarati. Mi nimamo apostola Pavla avtoritete, zato moramo biti še bolj vztrajni v boju proti lažnim učiteljem.

V: Kako lahko v 2 Tim 2,20–21 izberemo, kakšna posoda smo, saj Rim 9,21–23 pravi, da je Bog nekatere posode ustvaril za čast, druge pa za nečast?

O: Bog nas je oblikoval kot glino, vendar naš odnos z Bogom ni zgolj odnos med lončarjem in glino. Še bolj kot neživa glina imamo tudi mi določeno sposobnost, da se bodisi otrdimo (2 Mz8:15 , Heb3:15 ) bodisi ostanemo mehki. Vsi ljudje lahko vsaj do neke mere izberejo, ali bodo prezrli ali pa spoznali svojo grešnost, svojo potrebo po Bogu in prosili za pomoč.

V: Na kaj se v 2 Tim 2,21 nanaša izraz »kar ni primerno«?

O: Gramatično gledano lahko »tisto, kar ni primerno« tukaj pomeni posode iz lesa in gline, lažna učenja, zlobne ljudi ali vse našteto. Vendar pa nima smisla, da bi to pomenilo le les in glino, saj Pavel ne pravi, da bi se morali dobesedno izogibati tem materialom. Pomeni namreč, da se moramo izogibati lažnim učenjem in zlobnim ljudem, ki jih les in glina predstavljata, saj ne želimo postati tudi mi takšni.

V: V 2 Tim 2,22, ker nas je Bog že razglasil za pravične in ker ljubimo Boga ter imamo vero vanj, kako naj si prizadevamo za pravičnost, vero, ljubezen in mir?

O: 2. Timotej 2,22 pravi: »Prizadevaj si za pravičnost, vero, ljubezen in mir skupaj s tistimi, ki iz čistega srca kličejo Gospoda.« Ko smo prišli h Kristusu, se naš boj, da bi ugajali Bogu in bili podobni Kristusu, ni končal; pravzaprav se je šele začel.

V: Kako se v 2 Timoteju 2:14, 22–24 upiraš herezijam, ne da bi se prepiral?

O: Nasprotovati moramo zmoti, ne pa sovražiti osebe. Vero moramo odločno braniti, hkrati pa poskrbeti, da ljudje vedo, da ljubimo osebo, ne pa da jo sovražimo. Želimo, da se našim človeškim nasprotnikom zgodi najboljše, kar se jim sploh lahko zgodi. Želimo, da spoznajo resnico, svoje življenje izročijo Kristusu in da bomo lahko z njimi za vedno v nebesih.

V: Kako v 2 Tim 2,24–25 ravnate z neumnimi vprašanji?

O: Najprej se zavedajte, da je nekaj, kar se vam morda zdi neumno, za osebo, ki je vprašala, lahko resno vprašanje. Včasih pa ljudje postavljajo vprašanja, pri katerih niso resni, ali pa vas želijo le ujeti v past. Če ste v dvomih, spoštujte osebo, predpostavljajte prvo možnost in zadovoljite njeno potrebo po odgovoru. V drugem primeru se zavedajte, da morda želijo le zapraviti vaš čas, in da jim ne boste mogli povedati ničesar koristnega, kar bi poslušali. Poslušali bodo le, če se zmotite. Vendar pa lahko drugi ljudje slišijo vaš odgovor, zato odgovarjajte modro, ne glede na to, ali je vpraševalec iskren ali ne.

V: Ali je v 2 Tim 2,25 in Apostolska dela 5,31 pokora dar od Boga ali je to nekaj, kar nam je zapovedano, kot kažejo Apostolska dela 17,30 in Marko 1,15?

O: Oboje. Bog nam daje priložnost za pokoro, vendar se Bog dejansko ne pokori namesto nas. Pokora je Božji dar, vendar moramo ta dar sprejeti.

V: Kako se v 2 Tim 2,15; 20–21; 24–26 razlikujejo delavec, posoda in služabnik?

O: Delavec iz 2 Tim 2,15 naj si prizadeva za odličnost v svojem delu.

Pri posodi v 2 Timoteju 2:20 se Pavel osredotoča na njeno sestavo, uporabo in usodo. V Izaiju 52:11 nam je zapovedano, da moramo biti čiste posode.

Služabnik v 2 Timoteju 2,24–26 ni le ponižen, neizobražen suženj, ampak služabnik, ki mu je zaupana odgovornost, da ugotovi, kako izpolniti voljo svojega gospodarja. Služabnik naj si prizadeva dobro služiti.

V: Zakaj v 2 Timoteju 3,1–8 Bog, namesto da bi nam le povedal, da ve za prihodnje strašne čase, ni storil ničesar, da bi jih preprečil?

O: Pomemben del zdrave teologije je razumevanje dveh besed: »Bog dopušča«. Vse deluje skupaj v Božjem načrtu (Efežanom 1:11, Pregovori 16:4), vendar, kot kažejo Matej 23:37–39, Efežanom 4:30 in Hebrejcem 3:10, Bog dopušča stvari, ki mu lomijo srce, ga razjezijo in žalijo njegovega Svetega Duha (Izaija 63:10). Sveto pismo nikjer ne pravi, da je to najboljši možni svet, vendar mnogi verjamejo, da je to najboljši možni Božji načrt za ustvarjanje najboljšega možnega sveta v nebesih.

V: Kako so v 2 Timoteju 3:2 nekateri ljudje danes ljubitelji samih sebe?

O: Ko misliš, da si ti najpomembnejša stvar v vesolju, se ti tvoj vesolje zdi resnično zelo majhno. Vse je brez smisla, če zunaj tvojega majhnega, minljivega življenja ni nobenega namena. Ljudje lahko postopoma postajajo vedno bolj zaljubljeni vase, ko druge obravnavajo kot nepomembne in si prizadevajo le za lastno napredovanje. Včasih so nestrpni, ko jih drugi upočasnjujejo, ker menijo, da drugi niso pomembni; pomembni so le oni sami. A če ne živiš za nekoga ali nekaj, potem živiš za nič.

Morda je za vernike protistrup za to, da razmislijo, kako dolgo traja tvoje življenje in hkrati kako kratko je tvoje življenje na zemlji. Tvoj čas na zemlji je manjši od prahu v primerjavi s tvojim časom v nebesih z Bogom, angeli in drugimi verniki. S tem v mislih se ukvarjaj z večnimi stvarmi, ki so pomembne, ne pa s trivialnimi stvarmi, ki propadejo.

V: V 2 Tim 3,2 piše, da je slabo, če so ljudje »ljubitelji samih sebe«; zakaj pa moramo v Mt 22,39 ljubiti svojega bližnjega kakor samega sebe?

O: 2 Timotej 3,2 se nanaša na ljudi, ki ljubijo sebe bolj kot druge, vključno s tistimi, ki ljubijo samo sebe in ne drugih. Vsi moramo biti tisti, ki ljubimo Boga bolj kot sebe. Prav tako moramo ljubiti svojega bližnjega kakor samega sebe in druge šteti za pomembnejše od sebe, kot pravi Filipljanom 2,3. Za dopolnilne odgovore glej knjigo When Critics Ask, str. 355–356, in Encyclopedia of Bible Difficulties, str. 335–337.

V: Zakaj v 2 Tim 3,2 ljudje ljubijo denar in kaj ima to opraviti z zavajajočo naravo bogastva iz Mt 13,22?

O: Ljudje ljubijo denar zaradi pohlepa, strahu in negotovosti ali zaradi statusa in prestiža. Vsi vemo, da se denar lahko uporabi za slabo ali za dobro, vendar mnogi pozabljajo, da je Jezus rekel tudi, da je bogastvo samo po sebi »zavajajoče«. Preveč zlahka si utemeljujemo, da zbiramo/kopičimo denar za dober namen, na primer za dobrodelne namene po naši smrti, čeprav je to v prvi vrsti za nas same.

Robin Hood je kradel bogatim, da bi dajal revnim. A prepričan sem, da so si tudi Robin Hood in njegovi »revni« prisvojili znaten delež zase. Poleg tega, čeprav je dajanje revnim dobra stvar, Bog ne želi, da bi ljudje grešili proti Njemu in drugim ljudem s tem, da jih oropajo. Bolje je, da revnim ne damo ničesar, kot da krademo ali ropamo, da bi jim lahko dali.

V: Kdo sta v 2 Tim 3,8 Jannes in Jambres in kako sta njuna imena prišla v Novo zavezo?

O: To sta grški obliki imen dveh egipčanskih čarovnikov, ki sta se v 2. Mojzesovi knjigi 7,11–12,22; 8,7,18–19 uprla Mojzesu. Njihova imena niso omenjena v Stari zavezi, vendar so se ohranila v judovski tradiciji in pri zgodovinarju Pliniju.

V 3. zvezku Anchor Bible Dictionary na str. 638 piše: »Ta dva brata čarovnika se pogosto pojavljata v judovskih, krščanskih in poganskih virih, ohranjenih v arabščini, aramejščini, grščini, hebrejščini, latinščini, staroangleščini in srednjeangleščini ter sirščini. Hebrejska in aramejska literatura navaja imeni kot y(2)hny// in mmr/, pa tudi v bolj helenizirani obliki s končnim samekom: ynys in ym(b)rys.«

Tukaj je nekaj primerov:

Menahoth 85a: »Yohane in Mambres«

Zadokitsko delo v Kumranu7:19 »Yohaneh in njegov brat«

Targum Jonatana k 2. Mojzesovi knjigi 7:11.

V Kumranu 6Q15 (Damaskovski dokument) 5 17b–19, 1. stoletje pr. n. št. (Yohanah/Yhnh in njegov brat) Očitno so tu prikazani kot izraelski sovražniki Mojzesa in Aarona, ne pa kot egiptovski.

Yalqut Reu.

Nejudovski zgodovinar Plinij (77 n. št.) omenja Mojzesa, Jannesa in »Lotapesa« kot čarovnike med Judi tisočletja po Zoroastru.

Neoplatonist Numenius iz Apameje (2. stoletje n. št.) omenja, da sta Jannes in Jambres lahko odpravila celo največje nesreče, ki jih je Mojzes povzročil v Egiptu. (iz Euzebijeve Praeparatio Evangelica 9:8). Tudi Origen omenja to v zvezi z Numeniusom iz Apameje.

Obstajala je knjiga z naslovom Jannes in Jambres (verjetno jo je napisal Jud), na katero se sklicuje Origenov Komentar k Matejevemu evangeliju.

Pred Nicejskim koncilom sta bila Origen in Ciprijan iz Kartagine tista krščanska pisca, ki sta se sklicevala na Jannes in Jambres. Tudi po Nicejskem koncilu obstajajo dodatni krščanski viri, ki se nanju sklicujejo.

V: Če v 2 Tim 3,12 piše, da če nekdo ni bil preganjan, ali to pomeni, da ni kristjan?

O: Ne in da. Medtem ko so pobožni ljudje, kot je bil Pavel, trpeli hudo preganjanje s strani drugih ljudi, so drugi pobožni ljudje, kot je bil Job, trpeli le malo ali sploh nobenega preganjanja s strani ljudi. Vendar morajo vsi pobožni ljudje vztrajati v boju proti neizogibnemu preganjanju s strani demonov. To preganjanje, v obliki groženj, dejanj in skušnjav, pogosto prihaja tudi prek drugih ljudi.

V: Ali v 2 Tim 3,16 to pomeni vse Sveto pismo ali le tisto, ki ga je dal Bog?

O: V skladu s pravili grške slovnice, kadar ni prvega glavnega glagola, je stavek »Vsa Sveto pismo je navdihnjeno od Boga«. Nepravilno je prevajati ga kot »vsa Sveto pismo, ki je navdihnjeno od Boga«. Po knjigi Bible Difficulties and Seeming Contradictions, str. 13, ga je Martin Luther prevedel nepravilno, čeprav je verjel, da je bilo vse Sveto pismo navdihnjeno od Boga.

»Sveto pismo«, ki ga ni dal Bog, je bil pojem, neznan vsem v Stari in Novi zavezi ter zgodnjim cerkvenim pričam. Prvi znani primer vernikov druge vere, ki so verjeli v »pravo« sveto pismo, ki ga ni dal Bog, ali pa ga je Bog sicer dal, a je bilo kasneje »razveljavljeno«, ni v krščanstvu, ampak v islamu v času Mohameda.

V: Ali se Pavel v 2 Tim 3,16 sklicuje le na Staro zavezo?

O: Ne. Ko je Pavel rekel »vsa Sveto pismo«, se je s tem nanašal na vse, kar je sam štel za Sveto pismo. V knjigi »Težave in navidezna protislovja v Svetem pismu« (str. 12–13) je omenjeno, da je Pavel v 1. pismu Timoteju (5:18 ) kot Sveto pismo citiral evangelije (Matej10:10 in Luka 10:7).

V: Ali je v 2 Tim 3,16–17 res res, da Sveto pismo vsebuje vse, kar je potrebno za krščansko doktrino?

O: Da. Tukaj je nenavadna izjava iz nepričakovanega vira. V reviji »Stolp straže« Jehovovih prič8/15/1981 , str. 28–29, piše: »Pravijo, da zadostuje, če berejo izključno Sveto pismo, bodisi sami bodisi v majhnih skupinah doma. A čudno je, da so se s takšnim ‚branjem Svetega pisma‘ vrnili nazaj k odpadniškim naukom, ki so jih pred 100 leti poučevali komentarji krščanskega duhovništva…« – resnično čudno, da bi se bralci Svetega pisma vrnili k tem naukom!

V knjigi »Jehovove priče odgovorjene verz za verzom« (str. 98–100) je poudarjeno, da Družba Stražni stolp priznava, da Jehovove priče, ki berejo Sveto pismo same, prenehajo verjeti v nauke Družbe Stražni stolp in se vrnejo k naukom krščanskih cerkva. Čigavi nauki so torej tisti, ki resnično temeljijo na Svetem pismu?

V: Ali lahko v 2 Tim 3:17 ljudje postanejo popolni?

O: V tem življenju ne, v nebesih pa bodo vsi verniki popolni. Glej tudi razpravo o Filipljanih 3:15.

V: Kako je Pavel v 2 Tim 4,7 izbojeval dober boj in kako naj to počnemo danes?

O: Pavel je pozabil na zlo, ki ga je storil v preteklosti, ostal blizu Kristusu in dejavno uporabljal darove, ki mu jih je dal Bog; tako si je po najboljših močeh prizadeval za širjenje evangelija, poučevanje drugih, varovanje in rast cerkve ter slavljenje Boga. A Pavel je želel storiti še več in še več. Glede na svoja navodila Timoteju, da se vojak »ne vpleta v civilne zadeve« (2 Timotej 2,4), je Pavel Timoteju svetoval, naj se manj ukvarja s tem, kar ni povezano z Božjim kraljestvom.

V: Ali je Pavel v 2 Tim 4,8 delal stvari samo zato, da bi dobil nebeško krono?

O: Ne, v prvi vrsti ga je »gonila Božja ljubezen« (2 Korinčanom5:14 ). Vendar si je Pavel tudi goreče želel svojo nebeško krono (2 Timotej 4,8). Pavlova krona ni bila le navaden zlati predmet, ampak veselje in skupnost z ljudmi, ki jim je Pavel oznanil evangelij, kot navaja Filipljanom 4,1.

V: Kako je lahko v 2 Tim 4,10 Demas zapustil Pavla, saj je Pavel v Pm 24 o njem govoril v dobrih besedah?

O: 2. pismo Timoteju in pismo Titu sta bila zadnja pisma, ki jih je napisal Pavel. Pavel je o Demasu govoril v dobri luči že prej v Pismu Filemonu 24, prav tako pa je bil Pavel z Demasom v Pismu Kolosanom4:14 . Vendar se je Demas obrnil in zapustil Pavla, ker je ljubil ta svet. Tudi danes se lahko nekateri posvečajo Kristusu, a se kasneje odvrnejo, ker ljubijo ta svet.

V: Zakaj v 2 Tim 4,10 Demas in drugi nekaj časa služijo Bogu, nato pa odidejo, ker ljubijo ta svet?

O: Ni bilo izrecno navedeno, da bi se Demas odvrnil od Boga. Čeprav bi se lahko, je mogoče, da je Demas še vedno želel ljubiti tako Boga kot tudi svet. A ko ljubiš tudi svet, lahko ta ljubezen postaja vse večja in večja, dokler se človek na koncu implicitno ne odvrne od Boga in Njegove volje.

V: Kaj je v 2 Tim 4,10 in Titu 3,12 zanimivega v zvezi s tem, da je Titus odšel v Dalmacijo?

A: V Titu 3,12 je Pavel prosil Tita, naj se z njim sreča tam v Nikopolisu. Ker je Pavel rekel »tam«, to kaže, da Pavel še ni prispel v Nikopolis, kot navaja The Expositor’s Bible Commentary, zvezek 11, str. 448. V delu »The New International Bible Commentary«, str. 1491, je poudarjeno, da je bil Nikopolis strateško pomembno mesto za prodor v Dalmacijo ( ). V 2. pismu Timoteju4:10 Pavel pravi, da je Titus odšel v Dalmacijo. To nam kaže, da je Pavel pismo Titu napisal pred 2. pismom Timoteju.

V: Zakaj je bil Marko v 2 Tim 4,11 koristen Pavlu, če ga Pavel v Apostolskih delih 15,37–40 ni hotel vzeti s seboj?

O: Marko je namreč že prej zapustil Pavla sredi njegovega misijonskega potovanja. Ko mu je Barnaba hotel dati še eno priložnost, je Pavel to zavrnil, zato sta se razšla. Cerkvena zgodovina nam pravi, da sta bila Barnaba in Marko v veliki meri uporabljena od Boga za evangelizacijo Egipta. Pavel je naredil napako v presoji, ko ni vzel Marka s seboj, a Bog je tako čudovit, da lahko celo naše napake uporabi za svojo slavo kot del svojega načrta.

Kasneje je Pavel spoznal, da je Marko dragocen, in da bi to dejstvo poudaril, ne da bi izpostavljal Markovo preteklo ravnanje, je po njem vprašal po imenu.

V: Zakaj je Pavel v 2 Tim 4,13 obdržal osebno lastnino, kot so zvitki in plašč? Učenci so imeli v Apostolska dela 4,32–35 vse skupno.

O: Apostolska dela 4,32–35 so primer, ne pa zapoved, da so zgodnji učenci imeli vse skupno. 2. pismo Timoteju4:13 kaže, da je tudi osebna lastnina v redu. Vendar Ananija in Safira v Apostolskih delih 5,1–11 kažeta, da moraš biti iskren glede tega, kar daš Bogu, ne glede na to, kaj se odločiš darovati. Za več informacij o lastništvu premoženja glej New Dictionary of Christian Ethics and Pastoral Theology, str. 697–699.

V: Zakaj Pavel v 2 Tim 4,13 v Božji besedi prosi za osebno uslugo?

O: Sveto pismo nam kaže ne le z neposrednim poučevanjem, ampak tudi s primerom. Ta verz je koristen za prikaz, kako se je Pavel odnosil do ljudi in da je osebno premoženje v redu.

V: Ali je v 2 Tim 4,14 omenjen isti Aleksander kot v 1 Tim1:20 ?

O: Pavel v obeh primerih govori s Timotejem, zato ni razloga, da ne bi šlo za istega Aleksandra. Po drugi strani pa je bilo ime Aleksander v grščini precej pogosto.

V: Ali Pavel v 2 Tim 4,14 preklinja Aleksandra?

O: Pavel nikoli ni rekel, da je preklel Aleksandra, ampak je svoje bralce spomnil, da kristjani ne potrebujejo maščevanja, saj bo Bog ljudem povrnil po njihovih dejanjih.

V: Kako je v 2 Tim 4,17 Gospod stal ob Pavlu in ga okrepil, in kako to razumemo?

O: Pavel je bral Sveto pismo in poznal resnico, vendar tu ne govori o tem. Pavel je rekel, da je Kristus živel v njem in da je Sveti Duh deloval skozi Pavla. Mi, tako kot Pavel, moramo ostati v Bogu in hoditi tesno z njim.

V: Kako v 2 Timoteju vemo, da je to knjigo res napisal Pavel?

O: 2. pismo Timoteju trdi, da ga je napisal Pavel, pogosto imenovan preprosto »apostol«, in zgodnja cerkev ni nikoli našla razloga, da bi to trditev postavljala pod vprašaj.

Irenej iz Lyona (182–188 n. št.) v svojih pismih navaja 2. pismo Timoteju 4,10–11 kot Pavlovo delo. Irenej, Proti herezijam, knjiga 3, 14.1, str. 438

Muratorijev kanon (190–217 n. št.), poglavje 3, str. 603, omenja, da je Pavel v svojih pismih pisal sedmim cerkvam: Korinčanom (2 pismi), Efežanom, Filipljanom, Kolosanom, Galatcem, Tesaloničanom (2 pismi) in Rimljanom. Napisal je tudi pismo Filemonu, Titu in dve pismi Timoteju.

Klement Aleksandrijski (202 n. št.) navaja 1 Timoteju 6,20–21 v zvezi s Timotejem. Nato pravi: »Prepričani s to izjavo, heretiki zavračajo Pisma Timoteju.« Stromata, knjiga 2, poglavje 11, str. 359

Tertulijan (207/208 n. št.) (delno) vpraša Marciona, zakaj zavrača kot Sveto pismo apostolova dva pisma Timoteju in eno Titu. Pet knjig proti Marcionu, knjiga 5, poglavje 21, str. 473.

Origen (225–253/254 n. št.) (posredno) citira 2 Timoteju 3,6–7 kot Pavlovo besedilo. Origen, Proti Celsusu, knjiga 6, poglavje 24, str. 584

Origen (239–242 n. št.) (delno) navaja del 2 Timoteju 3,4 kot apostolovo besedilo. »Homilije o Ezekielu«, homilija 3, poglavje 5.2, str. 59

Origen (233/234 n. št.) (1. pismo Timoteju nakazuje obstoj 2. pisma Timoteju) navaja 1 Timotej 2:8 kot besede Pavla v 1. pismu Timoteju. Molitev, poglavje 9.1, str. 38

Kiprian Kartaginski (okoli 246–258 n. št.) »O isti stvari pravi Pavel v drugem pismu Timoteju: ›Zdaj sem žrtvovan in čas mojega vnebovzetja se bliža. Dobro sem se boril, tek sem končal, vero sem ohranil. Zdaj mi ostaja še venec pravičnosti, ki mi ga bo Gospod, pravični Sodnik, podelil na tisti dan; in ne le meni, ampak tudi vsem, ki ljubijo Njegovo prihodnost.« [2 Timotej 4,6–8] Ciprijanove razprave, razprava 12, tretji del, poglavje 16, str. 539. Glej tudi razprava 12, tretji del, poglavje 67, str. 551.

Kiprijan iz Kartagine (okoli 246–258 n. št.) »V pričakovanju tega blagoslovljeni apostol Pavel piše Timoteju in ga opozarja, da škof ne sme biti ‚prepiren niti sporljiv, ampak blag in pripravljen na učenje‘.« [2 Timotej 2,24] Pisma Kiprijana, pismo 73, poglavje 10, str. 389

Kiprian iz Kartagine (okoli 246–258 n. št.) (posredno, če je prvo, potem tudi drugo) »Apostol v svojem Prvem pismu Timoteju: ›A če kdo ne skrbi za svoje, še posebej za tiste iz svoje hiše, zanika vero in je hujši od nevernika.‹« Traktați Cipriana, traktat 12, 3. del, poglavje 75, str. 552

Aleksander Aleksandrijski (313–326 n. št.) citira polovico 2. Timoteju 3,4. To je na koncu dolge verige treh verzov, ki so uvedeni z besedami »po besedah blaženega Pavla«. Pisma o arijanski hereziji, Pismo 1, poglavje 13, str. 296

Po Nicejskem koncilu Hegemonius (4. stoletje): »Kakor nam tudi Pavel daje razumeti, ko v svojem drugem pismu Timoteju piše naslednje: ›Kakor sta Jamnes in Mambres nasprotovala Mojzesu, tako so tudi ti nasprotovali resnici: ljudje s pokvarjenim umom, zavrženi glede vere.‹« (Govori ortodoksni Diodor) »Disput z Manesom«, poglavje 45, str. 221

Arhelaj (262–278 n. št.) (delno) citira 2. pismo Timoteju 4,7–8 kot besede »blagoslovljenega apostola« v Disputaciji z Manesom, poglavje 35, str. 209. V poglavju 36, str. 210, se sklicuje tudi na 2. pismo Timoteju 3,8–9.

Po Nicejskem koncilu je Janez Krizostom (okoli leta 396 n. št.) v Pridigi 1 o 2. pismu Timoteju dejal, da je to napisal apostol Pavel.

Ena nenavadna fraza v 2. pismu Timoteju 2,8 je, da je Jezus »iz rodu Davida«, dobesedno v grščini »iz semena Davida«. Ta besedna zveza se drugje pojavi le v Pismu Rimljanom 1,3 (»potomec Davida«). Drugje se ta besedna zveza ne uporablja, na primer v Razodetju 5,5, kjer namesto tega piše »koren Davida«.

V: Kako v 2. pismu Timoteju vemo, ali je tisto, kar imamo danes, zanesljiv ohranjeni zapis tega, kar je bilo prvotno napisano?

O: Obstajajo vsaj trije razlogi.

1. Bog je obljubil, da bo ohranil svojo besedo v Izaiju 55,10–11; Izaiju 59,21; Izaiju 40,6–8; 1. Petrovem pismu 1,24–25 in Mateju 24,35.

2. Dokazi zgodnje cerkve. Pisci zgodnje cerkve do Prvega nicejskega koncila (325 n. št.) so iz 2. Timoteja citirali približno 47-krat, ne da bi pri tem upoštevali namige. Citirali so 34 % knjige 2. Timoteja, pri čemer so delne verze šteli kot dele. To je 28,0 od skupno 83 verzov.

Tukaj je 8 prednicejskih pisateljev, ki so se sklicevali na verze iz 2. Timoteja.

Polikarp (100–155 n. št.) citira 2. pismo Timoteju 2,12: »On [Gospod] nam je obljubil, da nas bo ponovno obudil od mrtvih in da bomo, če živimo vredno Njega, ›tudi vladali skupaj z Njim‹, pod pogojem, da le verujemo.« Polikarpovo pismo Filipljanom, poglavje 5, str. 34

Irenej iz Lyona (182–188 n. št.) navaja 2. pismo Timoteju 4,10–11 kot Pavlovo pismo. Irenej, Proti herezijam, knjiga 3, 14.1, str. 438

Muratorijev kanon (170–210 n. št.), ANF, zvezek 5, str. 603, omenja Pavlova dva pisma Timoteju, pa tudi Pavlovih drugih 11 pisem.

Klement Aleksandrijski (193–202 n. št.) pravi, da je »blagoslovljeni apostol« napisal 2 Timotej 2,14, 16, 17, in citira te verze. Stromata, knjiga 1, poglavje 10, str. 311

Tertulijan (207/208 n. št.) vpraša Marciona, zakaj zavrača kot sveto pismo apostolova dva pisma Timoteju in eno Titu. Pet knjig proti Marcionu, knjiga 5, poglavje 21, str. 473.

Hipolit (222–235/236 n. št.) namiguje na 2 Timoteju 4,8a. Razprava o Kristusu in Antikristu, poglavje 31, str. 210

Origen (okoli 240 n. št.) citira Izaija 11,2–3 in nato 2 Timotej 1,7. »In ti sam lahko iz Svetega pisma zbereš te vetrove.« »Homilije o Jeremiju«, homilija 8, poglavje 5, str. 81

Kiprian iz Kartagine (okoli 246–258 n. št.) citira 2. pismo Timoteju 2,4–5 kot »Timoteju«; Traktați Kipriana, traktat 3, tretja knjiga, Pričevanja, poglavje 11, str. 536

Kiprian Kartaginski (okoli 246–258 n. št.) omenja Pavla, ki piše Timoteju, in citira 2 Timotej2:24 , Pismo 73.9, str. 389

Aleksander Aleksandrijski (313–326 n. št.) citira polovico 2 Timoteju 3:4. To je na koncu dolge verige treh verzov, ki so uvedeni z besedami »po besedah blaženega Pavla«. Pisma o arijanski hereziji, Pismo 1, poglavje 13, str. 296

Aleksander Aleksandrijski (313–326 n. št.) omenja Himeneja in Fileta, pri čemer namiguje na 2. pismo Timoteju 2:17. Pisma o arijanski hereziji, pismo 2, poglavje 5, str. 298

Več kot 34 avtorjev po Nicejskem koncilu

Eusebijeva Cerkvena zgodovina (323–326 n. št.)

Afrahat Sirski (337–345 n. št.) parafrazira 2 Timotej 2,11–12 v delu Izbrane razprave, razprava 6, poglavje 1, str. 363

Hegemonius (4. stoletje) v delu »Disputacija z Manesom«, poglavje 35, str. 209, citira 2. pismo Timoteju 4,7–8 kot besede »blagoslovljenega apostola«. V poglavju 36, str. 210, se sklicuje tudi na 2. pismo Timoteju 3,8–9.

Atanazij Aleksandrijski (367 n. št.) navaja knjige Novega testamenta v Pismu ob prazniku 39, str. 552

Hilari iz Poitiersa (355–367/368 n. št.) citira polovico 2 Timoteju 2,17 kot delo apostola, takoj potem, ko je v istem poglavju omenil blagoslovljenega apostola Pavla. V delu O Trojici, knjiga 8, poglavje 1, str. 137

Delo »Synopsis Scripturae Sacrae« (350–370 n. št. ali 5. stoletje) omenja Pavlova dva pisma Timoteju kot del Novega testamenta. Citira 2 Timotej 1,1–2a.

Cheltenhamski kanon (okoli 360–370 n. št.)

Efraem Sirski (373 n. št.)

Sinoda v Laodiceji (v Frigiji) (343–381 n. št.) v kanonu 60, str. 159, navaja knjige Stare in Nove zaveze. Kanon 59, str. 158, pravi, da se v cerkvi smejo brati le kanonične knjige Stare in Nove zaveze.

Bazilij Kapadokijski (357–378/379 n. št.) navaja 2 Timotej 2,2 kot Pavlovo pismo. O Svetem Duhu, poglavje 13,29, str. 19

Ambrosiaster (po letu 384 n. št.)

Ciril Jeruzalemski (okoli 349–386 n. št.)

Ambrož iz Milana (370–390 n. št.) navaja 2 Timotej 4,7–8 kot Pavlovo pismo; v delu Dolžnosti duhovščine, knjiga 1, poglavje 15.58, str. 11.

Gregor Nazianški (330–391 n. št.)

Pacian iz Barcelone (342–379/392 n. št.) citira 2 Timotej 1,4 kot Pavlovo pismo Timoteju. Pismo 3, poglavje 15.1, str. 55

Amfilohij (pred letom 394 n. št.) v delu »Iambi ad Seleucum«

Janez Krizostom (396 n. št.) je zapisal deset pridig o 2. pismu Timoteju, ki so se ohranile do danes. V 1. pridigi o 2. pismu Timoteju je dejal, da ga je napisal apostol Pavel.

Gregor iz Nise (okoli 356–397 n. št.) v delu Proti Eunomiju, knjiga 7, poglavje 1, str. 192, navaja četrtino 2 Timoteju 3,16 kot besede apostola

Sirijska Knjiga stopnic (Liber Graduum) (350–400 n. št.)

Sirski katalog svete Katarine (okoli 400 n. št.)

Epifanij iz Salamisa (360–403 n. št.)

Papež Inocenc I. iz Rima (okoli leta 405 n. št.)

Rufinus (374–406 n. št.)

Severian (po letu 408 n. št.)

Jerome (373–420 n. št.) navaja 2 Timotej 4:7,8 kot besede apostola Pavla.

Kartaginski koncil (393–419 n. št.)

Avguštin iz Hipona (388–430 n. št.) pravi, da je Pavel napisal 1. in 2. pismo Timoteju v delu O odpuščanju grehov in krstu, poglavje 48, str. 33

Janez Kasijan (419–430 n. št.) v delu Tretji pogovor z opatom Chaeremonom, poglavje 12, str. 429, navaja 1. pismo Timoteju 4,14 in 2. pismo Timoteju 1,6 kot »Timoteju«.

Vincent iz Lerina (okoli 434 n. št.)

Sokrat (okoli 400–439 n. št.) Cerkvena zgodovina

Euharij (okoli 424–455 n. št.) »Instructiones«

Teodoret iz Kira (škof in zgodovinar) (423–458 n. št.)

Ciril Aleksandrijski (444 n. št.)

Eutalius iz Sulce (okoli leta 450 n. št.)

Prosper iz Akvitanije (425–465 n. št.) se sklicuje na 2 Timotej 1,8 in naprej kot na »Pismo Timoteju«

tudi drugi.

Med heretiki in ponarejenimi knjigami

Arijanski heretik Eunomij (okoli 360–okoli 394 n. št.) se sklicuje na 2 Timotej 2,25 kot na besede »blagoslovljenega Pavla« v Apologetičnem pismu, poglavje 19, str. 57

Keretik Pelagij (416–418 n. št.)

Pelagijanski heretik Teodor iz Mopsuestije (392–423/429 n. št.) navaja del 2. Timoteju 2,19: »Gospod ve, kdo so njegovi.« Komentar k Zahariju, poglavje 14, str. 393

3. Najstarejši rokopisi 2. Timotejskega pisma, ki jih imamo, kažejo, da obstajajo majhne razlike med rokopisi, vendar nobenih teološko pomembnih napak.

Sinaiticus [Si] 340–350 n. št.

2. pismo Timoteju ni ohranjeno v rokopisu Vaticanus [B]

Alexandrinus [A] okoli leta 450 n. št.

Efraemov reskript [C], 5. stoletje

Claromontanus [D] 5./6. stoletje

I Washington, D.C., 5. stoletje

Italic [Ital] 4. do 13. stoletje

Bohajski koptski [Boh] 3./4. stoletje

Sahidski koptski jezik [Sah] 3./4. stoletje

Latinska Vulgata [Vg] 4. in 5. stoletje

armenski [Arm] od 5. stoletja

gruzinščina [Geo] od 5. stoletja

etiopščina [Eth] od okoli leta 500 n. št.

Peshitta sirščina [Syr P] 400–450 n. št.

Harcleanska sirščina [Syr H] 616 n. št.

Za več informacij o zgodnjih rokopisih 2. Timotejevega pisma glejte www.BibleQuery.org/2 Timothy Manuscripts.html.