< Vprašanje o Svetem pismu iz 3. Janezovega pisma

V: Pravkar sem si ogledal nekaj vaših videoposnetkov na YouTubu. Ali bi mi lahko pojasnili 3 Jn 2 in Prg 10,22? Nisem prepričan, kako pomembni so za nas izvirni jeziki ali kateri prevod je pravilen. Ali mi lahko poveste, kako ali če sploh lahko te verze uporabim v svojem življenju?

O: Seveda. V teh verzih nisem opazil nobenih zanimivih prevajalskih vprašanj. Wuestov razširjeni prevod Novega testamenta bolj izčrpno izpostavlja glagolske čase, in to je, kar navaja za 3. Janezovo pismo 2: »Ljubljeni, v vsem molim, da ti bo šlo dobro in da boš vedno užival dobro zdravje, tako kot gre dobro tvoji duši.«

Prvi del 3. Janezovega pisma 2 kaže, da je v redu moliti za dobro zdravje drugih in zase. V zadnjem delu izraz »tudi tvoja duša uspeva« pomeni, da si kot vernik zvest resnici, ki jo poznaš, in da v tej resnici nenehno napreduješ. Zadnji del nakazuje, da hodiš (ali bi moral hoditi) blizu Gospodu, da imaš lepe trenutke molitve z Njim, da študiraš Njegovo besedo, da Ga ljubiš, da ljubiš druge, skratka, vse tisto, kar naj bi kristjani doživljali in počeli. Povezava med prvim in zadnjim delom kaže, da je blaginja tvoje duše še višja prioriteta kot tvoje zdravje. Janez ni rekel: »Upam, da uživaš dobro telesno zdravje ne glede na tvoje duhovno stanje«, ampak da naj bo tvoje duhovno stanje dobro in naj bo tvoje telesno zdravje enako dobro.
Vendar pa biti poslušen kristjan ne pomeni, da boste ves čas uživali dobro zdravje. Epafrodit, Pavlov tovariš, je bil zelo bolan in je bil blizu smrti (Filipanci 2,25–27). Tudi sam Pavel je bil bolan, in Bog je to okoliščino izkoristil, da je pridigal Galatom (Gal 4,13). Ko je Timotej pogosto trpel zaradi želodčnih težav, Pavel v tem primeru ni rekel: »Pridi, da te bom (ali da te bo Bog) ozdravil«, ampak: »Namesto tega pij malo vina zaradi svojega želodca in pogostih bolezni« (1 Tim 5,23). Elizej, ki je storil toliko čudežev, je trpel zaradi bolezni, ki ga je ubila (2. Kralji 13,14). Daniel je bil bolan več dni, potem ko je v Danielu 8,27 prejel videnje ( ).
Zato kristjan ne sme pričakovati, da nikoli ne bo zbolel.
Moliti moramo k Bogu za zdravje zase in za druge.

Ni nič narobe, če gremo k zdravnikom po zdravila in zdravljenje.

Bog je v preteklosti nadnaravno ozdravljal ljudi bolezni in Bog nadnaravno ozdravlja ljudi tudi danes.

Zdravja ne smemo povzdigniti v idol in iskati Darovalca bolj kot njegove darove.

Čeprav si Bog najbolj želi, da bi bili duhovno bogati, Prilike 10,22 omenjajo, da nas Bog blagoslovi tudi z materialnim bogastvom. To ni zagotovljeno za vsakega kristjana; sicer kaj pa apostol Pavel, ki nikoli ni imel veliko materialnega bogastva? Bog daje kristjanom tisto, kar potrebujejo za preživetje, vendar Prilike 10,22 pravijo, da Gospodov blagoslov »obogati«, kar kaže na izobilje, ki presega nujno minimum, ki ga potrebujemo mi in naša družina. Zakaj bi nam Bog to hotel dati? Da bi lahko slavili Boga tako, da mu to vračamo in pomagamo drugim. Pravzaprav se zdi, da Bog nekaterim kristjanom ne daje neposredno tistega, kar potrebujejo za preživetje, drugim pa daje izobilje, da lahko ta druga skupina pričuje o Božji ljubezni, ki preveva njihova srca, tako da so orodja, ki jih Bog uporablja za zadovoljevanje potreb vernikov, ki sami nimajo tistega, kar potrebujejo. Če sodite v slednjo skupino, molite, da boste modri in prizadevni pri dajanju tam, kjer je Bog nameraval, da dajete.

Bogastvo se razlikuje od mnogih Božjih darov, ker lahko tako zlahka postane prekletstvo. Bogastvo samo po sebi ni slabo, sicer ne bi bil napisan Pregovor 10,22. Abraham je bil dejansko izjemno bogat človek, tako po starodavnih kot po sodobnih merilih. Vendar je ljubezen do denarja korenina vsega zla (1 Timotej 6,10). Če nam Bog daje le hrano in oblačila, ki jih potrebujemo, bi morali biti s tem zadovoljni (1. Timotej 6,8). Mnogi so se zaradi denarja odvrnili od vere (1. Timotej 6,10), med njimi tudi Gideon v Stari zavezi. Dejansko je lahko nepremišljeno dajanje komu v stiski veliko več denarja, kot ga potrebuje, zanj smrtonosna duhovna past.

Če prosiš Boga za kaj, naj bo to znanje, ozdravljenje, denar ali kaj drugega, preizkusi samega sebe; zakaj prosiš? Ali je to zato, da bi slavil Boga, ali da bi zadovoljil svoj sebični ponos, pohlep ali druge želje? Ali pa je to izključno zato, da bi slavil Boga? Če so v tem vključene tvoje lastne sebične želje, moraš najprej očistiti svoje srce; šele potem, če Bog še vedno želi, da prosiš, prosi. Če bi si na primer želel veliko bogastva, da bi lahko pomagal misijonarjem, ali bi bil enako vesel, če bi Bog pozitivno odgovoril na tvojo molitev tako, da bi ogromno vsoto denarja dal nekomu drugemu, ti pa ne bi videl niti centa, in bi oni namesto tebe pomagali misijonarjem? Če bi bil vsaj malo manj vesel, potem moraš preizkusiti svoje srce.

V: Ali je Janez v 3 Jn 1 obravnaval Gaja kot zaveznika, ki bo podprl Janeza proti Diotrefeju, vodji druge frakcije, kot navaja Asimovov vodnik po Svetem pismu na str. 1171?

O: Ne. Ni nobenega dokaza za to domnevo, da bi Janez, Jezusov apostol, potreboval zaveznike zase. Vendar je Janez verjetno pisal, da bi posredno prosil Gaja za podporo Demetriju proti Diotrefeju.

V: Ali je v 3 Jn 1 Gajusu izrečen kakšen opomin ali popravljanje? Če ne, zakaj bi potem Janez porabil toliko časa za to, da bi opisoval, kaj se že dela prav?

O: To pismo je bilo hkrati zelo osebno in zelo uradno. Janez je Gajusa trikrat naslovil z »ljubljeni« (3 Jn 2, 5, 11). Vendar je Janez želel tudi Gajusovo podporo Demetriju proti Diotrefeju.

V: Kakšna je v 3 Jn 1 razlika med tem, da nekoga ljubiš, in tem, da ga ljubiš v resnici?

O: Ljubiti nekoga v resnici lahko pomeni, da ga ljubiš, vendar ljubiš resnico in to, da je v resnici, bolj kot samo njegovo družbo. Če bi bil v prijateljstvu z nekom in bi ta potreboval vedeti nekaj, kar je res, ti pa bi menil, da bi mu to povedati lahko ogrozilo prijateljstvo, bi mu to povedal? Z drugimi besedami, bi bolj ljubil prijateljstvo ali prijatelja? Ljubezen do nekoga v resnici je več kot le ljubezen do osebe; pomeni, da nekoga ljubiš dovolj, da mu poveš, kar potrebuje. Ali verjameš, da ti bodo tvoji prijatelji povedali stvari, ki jih moraš vedeti, tudi če jih morda ne želiš slišati?

V: Ali v 3 Jn 2 stavek »Molim, da bi ti v vseh pogledih uspevalo in da bi užival dobro zdravje« kaže, da morajo biti vsi kristjani zdravi in bogati?

O: Ne. Učitelji »blaginje« morda poskušajo ta verz uporabiti za poučevanje te zmote, vendar vsaka omemba zdravja in blaginje ne pomeni, da moramo o Bogu razmišljati predvsem v smislu zdravja in dobrih stvari, ki nam jih daje. Janez je molil za njihovo blaginjo v vseh pogledih. Sveto pismo nima nič proti bogatim vernikom, kot je bil Abraham, dokler ne ljubijo denarja.

V: Zakaj se v 3 Jn 2 bolj osredotočamo na spektakularna reševanja in ozdravitve kot na to, da nam Bog daje vsakdanjo zaščito in zdravje?

O: To ne pomeni, da je bil Gaj bolan. Šlo je raje za hvaležnost za njegovo dobro zdravje.

V: Kaj v 3 Jn 2 pomeni, da nekdo uspeva v duši?

O: Janez pravi, da moli, da bo Gaj imel dobro zdravje, ki ustreza njegovemu dobremu življenju z Gospodom.

V: Če je v 3 Jn 3–4 res, da je »enkrat rešen, vedno rešen«, ali vidite kakšen namig, da Janez jemlje za samoumevno, da Gaj še vedno hodi v resnici? Če ne, kdaj naj jemljemo za samoumevno, da bo nekdo še naprej hodil v resnici?

O: Ne zdi se, da bi Janez jemal za samoumevno, da nekdo še naprej hodi v resnici, in tudi mi ne bi smeli. V Jezusovi priliki o štirih vrstah zemlje je od treh vrst, ki so na začetku vse izgledale dobro, dejansko rodila sad le ena. Preganjanja lahko izsušijo, skrbi tega sveta pa lahko zadušijo duhovno rast in pokažejo, ali je duhovno življenje resnično ali le navidezno. Če srečate vernika, ki ga že dolgo niste videli, bi bilo morda dobro vprašati ga, kako poteka njegovo življenje z Gospodom.

V: Zakaj v 3. Janezovem pismu 3–4 jemljemo za samoumevne nekatere stvari, ki jih ne bi smeli?

O: Na žalost je pomanjkanje hvaležnosti pogosto naravno. Ljudje se nagibajo k temu, da se osredotočajo na pridobivanje tistega, česar nimajo, in pogosto ne cenijo tistega, kar imajo. Pogosto si ljudje prizadevajo pridobiti tisto, česar nimajo, pri tem pa pozabljajo ohraniti tisto, kar že imajo.

V: V 3. Janezovem pismu 3 so nekateri bratje Janezu poročali o zvestobi in hoji Gaja. Kdaj naj drugim pripovedujemo o zvestobi in hoji drugega kristjana? Kako to ni klepetanje?

O: Najprej se vprašaj, zakaj to pripoveduješ drugim. Če je to zato, da bi navdušil svoje poslušalce ali da bi se sam povzdignil, potem tega ne stori. Vprašajte se, ali bi bila oseba, o kateri govorite, zadovoljna s tem, kar pravite, če bi to slišala, ali pa bi vam bilo nerodno? Če je tako, potem tega ne povejte. Po drugi strani pa, če bi to bil dober zgled za druge, bi bilo to spodbuda ali popravek za druge, in če tej osebi ne bi bilo nič proti, da govorite o njej, potem je to v redu.

Kako bi vedeli, ali bi ji bilo kaj narobe, če bi govorili o njej, ali ne? Če je mogoče, zakaj je ne vprašate? Nekoč je pastor svoji skupnosti pripovedoval zgodbo o svoji hčerki, ki obiskuje osnovno šolo, in povedal, da je najprej vprašal hčerko, ali je v redu, da to deli z drugimi. Hčerka je rekla, da je v redu, saj tudi ona s sošolci deli zgodbe o njem!

V: Zakaj je v 3 Jn 4 Janezovo veselje ob novici, da kristjan še naprej hodi v resnici, večje od njegovega veselja ob novici, da je nekdo postal odrešen? Zakaj to včasih razumemo narobe?

O: V priliki o štirih vrstah zemlje je z človeškega vidika na začetku tri »veselja« zaradi treh vrst zemlje, ki se zdijo dobre. A dolgoročno je bilo le eno resnično veselje, in sicer zaradi dobre zemlje. Če nekdo trdi, da sprejema Kristusa, a ne ostaja v Kristusu, to ni dokaz, da je bil razlog za veselje. V Mateju 28,19 nam Jezus ni zapovedal, naj spreobračamo vse narode, ampak naj naredimo učence. Seveda je spreobrnjenje predpogoj za to, da si učenec, vendar je poudarek na učencih (ki vztrajajo), ne le na spreobrnjencih (ki morda vztrajajo ali pa tudi ne).

V: Zakaj v 3. Janezovem pismu 5 ne bi smeli porabljati sredstev za službo le za kristjane, ki jih poznamo (in jim lahko zaupamo), namesto za neznance?

O: Ni dovolj, da zgolj darujemo denar za Božje delo; denar moramo darovati modro. Po eni strani je lažje pametno razporediti sredstva, če jih omejimo le na ljudi, ki jih poznamo in živijo blizu nas. Po drugi strani pa bi bilo težje širiti evangelij v oddaljene kraje, ne da bi prispevali denar kristjanom, ki jih osebno ne poznamo dobro. Ko je Pavel zbiral denar od cerkva za daritev vernikom v Jeruzalemu, ki so trpeli zaradi lakote, so ljudje dajali denar Pavlu, čeprav ga morda niso videli več kot nekaj tednov skupaj.

V: Kako v 3 Jn 6 pošlješ nekoga na pot na način, ki je vreden Boga?

O: To pomeni, da jim velikodušno pomagamo, kot dar Bogu. V Jezusovi priliki o ovcah in kozah je Jezus rekel ovcam, da so nahranile, oblekle, obiskale in pomagale Jezusu, ker je bilo tisto, kar so storile najmanjšim bratom, enako, kot bi storile Njemu.

V: Kako v 3 Jn 7 odhajamo »v imenu« v primerjavi z odhodom na kak drug način?

O: Potovanje zaradi posla, družine ali drugih namenov ter oznanjevanje evangelija, ko potujete in srečujete ljudi, je v redu, vendar to ni tisto, o čemer je tu govora. Tu je govora o potovanju, namenjenem izključno oznanjevanju evangelija. Potovanje je bilo takrat nevarno, saj so grozili roparji, nevarnost nevihte, če so potovali z ladjo, in možnost, da bi se okužili z boleznijo. A kljub temu so odšli v imenu Imena. Koliko bolj bi morali biti danes pripravljeni oditi v Ime!

V: Ali naj kristjani v 3 Jn 7 sprejemajo karkoli od »pogancev«? Kaj pa plačo?

O: Kristjani lahko na splošno sprejemajo stvari od poganov in nevernikov. Tu sta dve točki.

1. Opisuje ljudi, ki so odhajali širiti evangelij. Na splošno bi bilo nenavadno, če bi polnočasne krščanske delavce plačevali nekristjani. (Čeprav se je to dogajalo v cerkvah, ki so jih financirale države, na primer na Norveškem, v Veliki Britaniji in tako naprej.)

2. Janez je to omenil, da bi osramotil kristjane, ki so se odklanjali pomagati drugim kristjanom pri oznanjevanju evangelija. Tudi danes obstajajo pravi kristjani, ki se ne želijo povezovati z drugimi kristjani pri evangelizaciji. Ena od nesrečnih izgovorov, ki sem jih slišal, je bila: »Morda bi peli pesmi, ki niso doktrinarno pravilne.« Vendar pa niso bili pripravljeni vnaprej pregledati pesmi in se dogovoriti.

Geisler in Howe v knjigi When Critics Ask (str. 547) po navedbi, da to velja za oznanjevanje evangelija, dodajata, da je to »opisno, ne pa predpisujoče«. Z drugimi besedami ( ), Janez ni rekel: »Zapovedujem vam, da nikoli ne smete sprejemati denarja od poganov.« Namesto tega je Janez to omenil kot primer, ki naj mu sledimo: v svojem služenju sam ni sprejemal denarja od poganov.

V: V 3 Jn 7, kakšno pomoč bi morali sprejemati od nevernikov pri oznanjevanju evangelija in kakšne vrste pomoči ne bi smeli sprejemati?

O: Ljudje drug drugemu ves čas izkazujejo običajno vljudnost in pomagajo. Vendar bi bilo čudno prositi nekoga, ki veruje v drugo vero, za denar, da bi širil nekaj, v kar ne verjame. Še huje bi bilo, če bi nekdo prosil za denar pod lažnim pretvezo. Toda tudi če ne vprašajo za namen donacije, ne smete prositi ljudi za denar za nekaj, v kar ne bi verjeli, če bi vedeli, za kaj gre.

V: 3 Jn 8,10; Mt 25,38.40; Rim 12,13; 16,23; 1 Tim 3,2; 5,10; Tit 1,8; Flm 22; Heb 13,1–2; in 1 Pet 4,9 kažejo, da Bog resno pričakuje, da bomo izkazovali gostoljubnost. Kateri so vsaj osem razlogov, zakaj bi morali biti gostoljubni do drugih vernikov?

O: Obstaja vsaj osem razlogov, morda pa jih je še več.

1) Poslušnost Bogu – tudi če ne bi videli nobenega drugega razloga, bi morali biti gostoljubni, da bi izpolnili Božja navodila iz naštetih verzov.

2) Izražanje ljubezni – Jezus nam je zapovedal, naj ljubimo svoje bližnje kot same sebe. To ne pomeni le, da moramo gojiti ljubeča čustva, ampak da moramo »delati ljubezen« s praktičnim izražanjem, in izkazovanje gostoljubnosti je eden od praktičnih načinov, kako ljubiti druge.

3) Potreba po pomoči – gost morda potrebuje materialno pomoč ali prenočišče. Toda tudi če gost finančno ni v stiski, si morda želi prijateljstva in druženja, ki ga prinaša bivanje pri gostiteljski družini.

4) Lahko računa na pomoč – Ni veliko ljubezni v tem, da pomagamo drugim le takrat, ko imamo voljo, ali če smo tisti dan v takšnem razpoloženju. Ali lahko potencialni gost računa na vašo gostoljubnost kot zanesljiv izraz ljubezni?

5) Tvoje pričevanje, da verjameš v njihove besede – Ko ponudiš obrok, prenočišče ali drugo gostoljubnost nekomu, ki oznanja evangelij, drugim pričaš, da odobravaš in se strinjaš z njegovimi besedami. To je bilo pomembno za Janeza; v 2. Janezovem pismu 10–11 nam Janez izrecno pravi, naj v svoj dom ne sprejemamo nikogar, ki oznanja lažni evangelij.

6) Dajanje spodbude – v povezavi s prejšnjim točki gostu nudite spodbudo pri njegovem delu širjenja evangelija.

7) Da bi lahko uživali v tem – Rimljanom 16,23 omenja, da je Pavel užival v gostoljubnosti Gaja. Gaj je bilo pogosto ime, zato ne vemo, ali je bil to isti Gaj iz 3. Janezovega pisma ali ne. A to ni pomembno, kajti ne glede na to, kdo smo, bi morali drugi verniki uživati v naši družbi in gostoljubnosti, mi pa v njihovi.

8) Nezavedno gostimo angele – Hebrejcem 13,2 kaže, da je včasih, ko gostimo neznance, to lahko Božja preizkušnja, saj gost, ne da bi to vedeli, morda ni človek, ampak pravzaprav angel v preobleki.

V: Kako je lahko bil v 3. Janezovem pismu 9. vrstici Diotrefe voditelj v Božji cerkvi?

O: Na žalost je zgodovina pokazala, da je bilo lažnemu bratu vse preveč lahko postati voditelj kristjanov. Ljudje pa niso morali čakati, da jim to pokaže zgodovina. Pavel je v Apostolska dela 20:29–31 in 2. pismo Timoteju 4:3–5 izrecno napovedal, da bodo med cerkvenimi voditelji duhovni volkovi.

V: Kaj je v 3. Janezovem pismu 9 narobe s tem, da si želimo biti tu prvi?

O: V igri je v redu, da si želimo zmagati in biti prvi v primerjavi s tekmeci. V Božjem kraljestvu pa smo vsi v isti ekipi in se moramo tudi tako obnašati. Ko majhni otroci igrajo nogomet ali košarko, imajo pogosto težnjo, da si žogo zadržujejo zase, namesto da bi jo podali soigralcem, ko bi to morali storiti. Tudi v cerkvi bi morali biti pripravljeni hitro »podati« drugim kristjanom, ki so morda sposobnejši, v boljšem položaju ali bolj potrebujejo izkušnje kot mi.

V: Ali naj bi v 3 Jn 9 kristjani kdaj koli želeli biti prvi v čemerkoli, ali je to vedno narobe?

O: Nič ni narobe, če si želiš biti prvi v igri, in nič ni narobe, če si želiš, da bi tvoje podjetje uspelo v poslu. A ne pozabi, kdo so tvoji soigralci. Tudi v poslovnem svetu moraš biti pošten in etičen do svojih konkurentov. V vsaki resni zadevi, v kateri želite biti prvi, se morate vprašati, zakaj želite biti prvi. Če bi bil Bog enako poveličan, ne glede na to, ali ste prvi vi ali kdo drug, zakaj bi potem raje bili prvi vi, če je vaš edini cilj, da Bog prejme slavo?

V: Na kakšne načine v 3 Jn 9 nekateri kristjani, cerkve ali veroizpovedi želijo biti prvi na napačen način?

O: V okviru službe je mogoče na vsaj šest načinov napačno želeti biti prvi.

Finančni razlogi – Včasih so ljudje morda obupno potrebni zbrati denar, da bi organizacija lahko še naprej delovala. Včasih se še vedno vedejo, kot da so obupno potrebni zbrati denar, tudi ko ni več nobene nujne potrebe. Prav tako je mogoče, da želijo kopičiti denar, da bi odpravili možnost, da bi ga kdaj potrebovali. Ena zgodovinsko pogosta tema je, da nekatere krščanske denominacije, ko rastejo in so dejavne pri širjenju besede, prejemajo veliko prispevkov. Kasneje pa se pridružijo drugi, morda privabljeni z denarjem, zanos se izgubi, ohranjanje in povečevanje denarja pa postane cilj.

Izguba cilja izpred oči – Naš cilj bi moral biti slaviti Boga. Včasih se ta cilj lahko nezavedno odloži zaradi osebne promocije ali slave posameznika ali organizacije.

Sotekmovalci proti tekmecem – Včasih cerkve in veroizpovedi gledajo na druge pobožne skupine kot na tekmece, namesto kot na sotekmovalce. Ko druga pobožna krščanska skupina v čem uspe, bi se morali veseliti, tudi če to vaši organizaciji ne prinaša nikakršne koristi, če le Bog prejme slavo.

Pomanjkanje povezanosti z drugimi – V športni ekipi se soigralci pogovarjajo med seboj, da bi se spodbujali, popravljali taktike drug drugega in načrtovali strategijo. Kdaj je vaša cerkev ali organizacija nazadnje načrtovala strategijo skupaj z drugo cerkvijo ali organizacijo?

Zavist in ljubosumje – Včasih se lahko duh razdora spremeni v zavist do uspeha druge skupine. Pavel je učil, da so to grehi.

Občutek, da niste cenjeni – Včasih se zavist lahko spremeni v sočutje do samega sebe, ker se ne počutite cenjeni s strani drugih. A ko se to zgodi, ali vi cenite delo, ki ga oni opravljajo za Boga? Poleg tega, ali iščete predvsem Božje zadovoljstvo in odobravanje ali pa odobravanje drugih ljudi? Čeprav nas Bog kot vernike vedno odobrava, 1. Korinčanom 4 kaže, da je delo nekaterih ljudi za Boga odobreno in nagrajeno s strani Boga, delo drugih pa ne.

V: Ali v 3 Jn 9 Rim 2,17–21; Rim 11,14 kažejo, da je v redu, če je motivacija želja, da bi bil prvi ali boljši?

O: Gene Getz je zapisal, da so tri pogoste motivacije upanje na nagrado, strah pred kaznijo in želja, da bi bili v lastnih očeh in očeh drugih videti kot boljši. Sveto pismo pozna višjo motivacijo, agape ljubezen, vendar uporablja tudi te druge motivacije. V Rimljanih 11,14 Pavel pravi, da je upal, da bo »svoj narod vzbudil k ljubosumju«. Z drugimi besedami, da bo s tem čustvom odprl njihove oči za potrebo po evangeliju.

To je nekako podobno, kot ko je Jezus svojim učencem povedal, kako težko je bogatemu človeku, da se reši, ne da bi omenil milost. Ko so učenci odgovorili: »Kdo se torej lahko reši?«, je Jezus rekel: »Pri človeku je to nemogoče, pri Bogu pa je vse mogoče.«

Pismo Rimljanom 2,17–21 negativno govori o hvalisanju s tem, da si Jud. Pavel pravi, da se NE smemo zanašati na to, da smo Judje, in na lastna dela, ampak da Judje potrebujejo milost in usmiljenje, tako kot pogani.

V: Kako v 3 Jn 9 odlomki iz Flp 1,15–18; Flp 2,3; Flp 2,17; Rim 3,27 kažejo diametralno nasprotna stališča?

O: Diotrefe je v bistvu v cerkev vnesel svojo sebično ambicijo. Iskal je lastno slavo, ki jo je prikrival pod pretvezo službe Jezusu. Nekateri voditelji v cerkvah imajo sebične ambicije. Želijo, da bi bili vsi v njihovi ekipi, celo Bog naj bi bil v njihovi ekipi. A mi moramo biti v Božji ekipi in ne smemo imeti svoje lastne ekipe. Nekateri postanejo zavistni, ko se njihove sebične ambicije ne uresničijo in vidijo, da je nekdo drug na višjem mestu kot oni.

Včasih tudi mi počnemo stvari, da bi v očeh drugih izgledali dobro, in to prikrivamo pod pretvezo služenja Jezusu.

V: Kako se v 3 Jn 9 pojmujejo podobnosti in nasprotja v primerjavi s Fil 3,4–9?

O: Saul je bil kot legalistični farizej proti Jezusu in evangeliju, Diotrephes pa je bil, vsaj navidezno, za Jezusa in evangelij. A razen tega sta si bolj podobna, kot bi si morda mislili. Diotrephes je hotel biti prvi v cerkvi in verjetno tudi duhovno prvi. Saul iz Tarza je kot legalistični farizej skušal biti prvi med svojimi vrstniki in verjetno tudi v duhovnem smislu. Oba nista imela potrpljenja za tiste, ki so imeli drugačno mnenje ali so jih imeli za grožnjo.

V: Na kakšne načine naj bi se po 3 Jn 9 poskušali izkazati nad drugimi (glej Flp 3,12–15; 1 Kor 9,24–27; Prg 6,6), in na kakšne načine ne (glej 2 Kor 10,12; Prg 3,7)?

O: Prizadevati si moramo, da bomo izstopali v tem, da je Bog zadovoljen z nami. To moramo početi ne zato, da bi pridobili ali ohranili odrešitev, ampak zato, ker ljubimo Gospoda. Ne smemo si prizadevati, da bi izstopali v tem, da bi izboljšali mnenje, ki ga imajo drugi o nas. Nazadnje pa moramo izstopati v tem, da pomagamo drugim – z evangelizacijo in poučevanjem – da postanejo dobri in še boljši Jezusovi učenci. Ali se v poslovnem svetu ne zdi čudno, da ljudje, ki zaslužijo največ denarja, ponavadi ne počnejo ničesar neposredno? Direktorji in menedžerji ne kopljejo jarkov, ne pišejo programske opreme in ne proizvajajo ničesar. A če so dobri, poskrbijo, da so vsi pod njimi bolj produktivni pri doseganju najpomembnejših ciljev. Morda Boga manj zanima, koliko smo vložili v svoje lastno življenje, in bolj to, koliko smo vložili v druge.

V: V 3 Jn 9, v čem se ta grajana drža razlikuje od in v čem je podobna drži, ki je grajana v 1 Kor 3,1–5?

O: Želja po tem, da bi bil prvi, zlahka vodi do tega, da ljudi izključimo iz svoje skupine. V 1 Korinčanom 3,1–5 se izreka nasprotovanje razkolom znotraj cerkve.

V: Kdaj v 3 Jn 9–10, če vaš cerkveni voditelj ne ravna tako, kot se vam zdi najbolje, še vedno sledite, ker je vaš voditelj, ostajate nevtralni glede tega in/ali aktivno zavračate ali nasprotujete temu, kar počne vaš duhovni voditelj? (Glej 2 Tim 3,1–5.)

O: 3. Janezovo pismo 11 pravi: »Ljubljeni, ne posnemajte zla, ampak dobro.« Če vodja javno uči napačno ali daje slab zgled drugim, je treba to zadevo javno izpostaviti, v dobro drugih. 2. Timotej 3,5 o takih ljudeh pravi: »Odvrni se od takih!« Odvrnitev od njih vsekakor vključuje tudi to, da jim ne sledimo kot voditeljem.

V: Kako v 3. Janezu 10–11 ravnati s kristjanom ali kom drugim, ki si na napačen način močno prizadeva biti prvi?

O: To je lahko težka situacija, in četudi storite vse, kar je v vaši moči, rezultat morda ne bo uspešen. Vendar pa bi morali kot prvi korak tej osebi dati priložnost, da se spremeni, tako da se najprej z njo pogovorite na štiri oči. Razložite ji, da so prave nagrade v nebesih (Matej 6:19–21; 1. Korinčanom 3:14; 1. Petrov 1:7). Vsakdo prejme pohvalo ali grajo od svojega Gospodarja, Boga (Rimljanom 14:4; Matej 12:36). Če te ne bo poslušal sam, ga opozori še enkrat in s seboj pripelji še druge. Če pa te ne bo poslušal in bo njegov odnos ali ravnanje škodovalo drugim, opozori cerkev javno. Glej Matej 18:15–17.

V: Kako je v 3. Janezu 11 in 1. Janezu 2:29 mogoče, da »tisti, ki dela dobro, je od Boga«?

O: Preden lahko odgovorimo na to vprašanje, moramo najprej odgovoriti na vprašanje: »Kaj je dobro?« Marko 10,18 pravi, da je dober samo Bog. Dobro v tem kontekstu pomeni tisto, kar je Bogu všeč, Hebrejcem 11,6 pa pravi, da brez vere ni mogoče ugajati Bogu.

Ker je Diotrefe v 3. Janezovem pismu 9–10 delal zlo, je Janez v 3. Janezovem pismu 11 izrekel te besede, da bi posredno pokazal, zakaj Diotrefe ni bil od Boga.

V: Ali je Demetrij v 3. Janezu 12 ista oseba kot Demetrij iz Apostolska dela 19:24?

O: Ne vemo, a najverjetneje ne. Demetrij je bilo pogosto grško ime.

V: V 3. Janezovem pismu 12 se je Janez zavzel za Demetrija. Kdaj se moramo zavzeti za nekoga drugega in zakaj?

O: Včasih moramo izbirati, za kaj se bomo borili, in se ukvarjati le z pomembnimi zadevami, ne pa s trivialnimi stvarmi. Če pa se vodstvo pobožnega voditelja ne spoštuje in smo v položaju, da lahko zahtevamo spoštovanje, se moramo zavzeti za tega voditelja in proti tistim, ki zaničujejo njegovo avtoriteto. Če se komu (ne glede na to, ali je vernik ali ne) dela krivico, ga zatirajo ali obrekujejo, se moramo zavzeti zanj.

V: Zakaj v 3 Jn 13 pero in črnilo ali e-pošta pogosto ne zadostujeta?

O: Pero in črnilo ter e-pošta sta včasih v redu in v nekaterih primerih sta edini možnosti, ki sta nam na voljo. Vendar je, kadar je mogoče, pogosto bolje dodati tudi osebni dotik, da lahko osebno vidijo, kako ti je mar zanje. Včasih, ko smo v občutljivi situaciji, moramo storiti tisto, kar verjamemo, da Bog od nas želi, in to storiti na najboljši možni način.

V: Kakšna je v 3 Jn 14 razlika med pozdravljanjem drugih in pozdravljanjem po imenu?

O: Dobro je pozdravljati ljudi na splošno, vendar je bolje, da jim pokažemo osebno zanimanje, kot da jim izkazujemo le splošno zanimanje. Ljubezen je lahko splošna in generična, toda koliko lepše se počutimo, ko vemo, da je osebna.

V: Kako v 3. Janezovem pismu vemo, ali je to, kar imamo danes, zanesljiv ohranjen zapis tega, kar je bilo prvotno napisano?

O: Obstajajo vsaj trije razlogi.

1. Bog je obljubil, da bo ohranil svojo besedo v Izaiju 55,10–11; Izaiju 59,21; Izaiju 40,6–8; 1. Petrovem pismu 1,24–25 in Mateju 24,35.

2. Dokazi zgodnje cerkve. Noben pisec pred Nicejskim koncilom ni omenjal 3. Janezovega pisma po imenu niti nobenega od 14 verzov. Tukaj je, kar so dejansko povedali.

(sporno) Origen (225–254 n. št.): »Kaj naj rečemo o tistem, ki se je naslonil na Jezusovo prsi, namreč o Janezu, ki je zapustil eno evangelij, čeprav je priznal, da bi jih lahko napisal toliko, da jih svet ne bi mogel vsebovati? A napisal je tudi Razodetje, čeprav mu je bilo zapovedano, naj molči in ne zapisuje glasov sedmih gromov. Pustil pa je tudi pismo, ki obsega le nekaj vrstic. Predpostavimo, da sta še drugo in tretje, saj jih vsi ne priznavajo za pristna; a ti dve skupaj ne obsegata niti sto vrstic.« Komentar k Janezu, knjiga 5, poglavje 3, str. 346–347

Dionizij Aleksandrijski (246–265 n. št.) obravnava vprašanja v zvezi z 2. in 3. Janezovim pismom, pa tudi to, ali je Razodetje napisal isti Janez kot Evangelij in 1. Janezovo pismo. Fragment 1, poglavji 4–5 v Euzebijevi Cerkveni zgodovini (319–339/340 n. št.), knjiga 7, poglavje 25, str. 309–310.

Upoštevajte, da Muratorijev kanon (okoli leta 170 n. št.) omenja le dve Janezovi pismi.

Po Nicejskem koncilu

Euzebij iz Cezareje (319–339/340 n. št.) podrobno obravnava poglede Dionizija iz Aleksandrije na vprašanja v zvezi z 2. in 3. Janezovim pismom ter na to, ali je Razodetje napisal isti Janez kot Evangelij in 1. Janezovo pismo. Euzebijeva »Cerkvena zgodovina«, knjiga 7, poglavje 25, str. 309–310.

Atanazij (367 n. št.) se ne sklicuje na noben konkreten verz v 1., 2. in 3. Janezovem pismu, vendar v Prazničnem pismu 39, str. 552, navaja knjige Novega testamenta

»Synopsis Scripturae Sacrae« (350–370 n. št. ali 5. stoletje) omenja tri Janezove knjige kot del Nove zaveze. Citira celoten 1. odstavek 3. Janezovega pisma.

Ambrosiaster (okoli leta 384 n. št.) namiguje na 3. Janezovo pismo

Ciril Jeruzalemski (okoli 349–386 n. št.) (posredno) omenja sedem pisem Jakoba, Petra, Janeza in Juda. Katehetska predavanja, predavanje 4, poglavje 36, str. 27–28

Gregor iz Nise (okoli 356–397 n. št.) pravi: »Janez v enem od svojih katoliških pisem« in citira 1. Janezovo pismo 2,1. To kaže, da so obstajala tudi druga pisma. Proti Eunomiju, knjiga 2, poglavje 14, str. 128

Epifanij iz Salamisa (okoli 360–403 n. št.) (posredno)

Papež Inocenc I. iz Rima (okoli 405 n. št.)

Rufinus (374–406 n. št.)

Kartaginski koncil (218 škofov, 393–419 n. št.)

Jerome (373–420 n. št.) navaja celoten 3. Janezov pismo 1 kot delo Janeza. Pisma Jeroma, pismo 146, poglavje 1, str. 288

Janez Damaskinski (706–749 n. št.) »...sedem katoliških pisem, in sicer eno Jakoba, dve Petra, tri Janeza, eno Judeja...« Razlaga pravoverne vere, knjiga 4, poglavje 17, str. 90

Med heretiki in ponarejenimi knjigami

X Pelagian Teodor iz Mopsuestije (392–423/429 n. št.) je zavrnil Jakobovo pismo vse do Judovega.

3. Najstarejši rokopisi 3. Janezovega pisma, ki jih imamo, kažejo, da obstajajo manjše razlike med rokopisi, vendar nobenih teološko pomembnih napak.

str. 74 (=Bodmer 17) Apostolska dela 1:2–5, 7–11, 13–15, 18–19, 22–25; 2:2–4; 2:6–3:26; 4:2–6, 8–27; 4:29–27:25; 27:27–28:31; Jakobovo pismo 1:1–6, 8–19, 21–23, 25, 27; 2:1–3, 5–15, 18–22, 25–26; 3:1, 5–6, 10–12, 14, 17–18; 4:8, 11–14; 5:1–3, 7–9, 12–14, 19–20; 1. Petrov 1:1–2, 7–8, 13, 19–20, 25; 2:6–7, 11–12, 18, 24; 3:4–5; 2. Petrov 2:21; 3:4, 11, 16; 1 Janezovo pismo 1:1,6; 2:1–2,7,13–14,18–19,25–26; 3:1–2,8,14,19–20; 4:1, 6–7, 12, 16–17; 5:3–4, 9–10, 17; 2. Janezovo pismo 1, 6–7, 13; 3. Janezovo pismo 6, 12; Judovo pismo 3, 7, 12, 18, 24 (7. stoletje)

7. stoletje – 1968 – Besedilo Novega testamenta vsebuje Jakobovo pismo 2:4 in 1. pismo Petra 1:12

7. stoletje – 1975 – Aland in sod., tretja izdaja

6. stoletje – 1998 – Aland in sod., četrta revidirana izdaja

Vaticanus [B] (325–350 n. št.) in Alexandrinus [A] (okoli 450 n. št.) vsebujeta celoten 3. Janezov pismo.

Sinaiticus [Si] (340–350 n. št.) vsebuje celotno 3. Janezovo pismo na eni strani, kjer si stran deli z zaključkom 2. Janezovega pisma in začetkom Judovega pisma.

Bezae Cantabrigiensis [D] (okoli 450–550 n. št.) ohranja 3. Janezovo pismo 11–15.

Bohairski koptski [Boh] 3./4. stoletje

Sahidski koptski [Sah] 3./4. stoletje

Efraemov Rescriptus [C] 5. stoletje

armenski [Arm] iz 5. stoletja

gruzinščina [Geo] od 5. stoletja

etiopščina [Eth] od okoli leta 500 n. št.

Za več informacij o zgodnjih rokopisih 3. Janezovega pisma glejte www.BibleQuery.org/3 John Manuscripts.html.