< Vprašanje o Svetem pismu iz Apostolskih del

V: Ali je Luka napisal dve ločeni knjigi: »Evangelij« in »Apostolska dela«, ali pa je napisal eno knjigo, ki jo je cerkev oziroma prva krščanska skupnost razdelila na dve knjigi?

O: Obe knjigi sta precej obsežni, in Luka ju je sprva napisal ločeno. Apostolska dela 1,1 se začnejo z besedami: »V svoji prvi knjigi, o Teofil, sem pisal o vsem, kar je Jezus začel delati in učiti…« Med 31 prednicejskimi pisci, ki so citirali ali namigovali na Luko in/ali Apostolska dela, ni nihče zapisal, da bi kdaj bila to ena sama knjiga.

V: Ali je bil Teofil v Apostolskih delih 1,1 in Lk 1,3 resnična oseba?

O: Obstajajo tri možnosti, jaz pa se nagibam k tretjemu stališču.

Ne: Grška beseda Teofil pomeni »ljubitelj Boga«, in mnogi to razumejo kot splošno vabilo vsem ljubiteljem Boga. Po navedbah zgodovinarja Plutarha je bil nek Kleomenes na čudežen način zaščiten pred kačo, zato so ga imenovali »theophiles« ali »ljubljenec bogov«.

Da: Vendar je bilo Teofil znano grško ime, in nekateri, na primer v Nelson Study Bible na str. 1685, trdijo, da je bil Teofil posamezni vernik. Podobno tudi NIV Study Bible na str. 1532 navaja, da se Teofil »skoraj gotovo nanaša na določeno osebo in ne na ljubitelje Boga na splošno«. Teofil je morda bil Lukaov pokrovitelj, ki je kril Lukaove stroške, medtem ko je ta opravljal raziskave in pisal.

Namerno dvoumno: Tretje mnenje je, da je ta dvoumnost namerna, bodisi s strani Luka bodisi s strani Boga.

Teofil je bilo ime več oseb:

1) antični grški geograf, ki ga omenjajo Plutarh, Ptolemaj in Jožef Flavij

2) indo-grški kralj iz leta 130 pr. n. št. ali 90 pr. n. št., škof v Antiohiji (168–181/188 n. št.)

3) Teofil iz Cezareje (okoli 170–180 n. št.)

4) arijanski Teofil Indijec (umrl leta 364 n. št.)

5) Aleksandrijski patriarh okoli leta 391 n. št.

6) Avtor dela »Mučeništvo diakona Habiba«, ki se je zgodilo leta 315 n. št.

V: Ali je bil Jezus v Apostolskih delih 1,3 po svojem vstajenju na zemlji štirideset dni ali manj kot pet dni, kot naj bi domnevno nakazoval Lk 24,50–52?

O: Jezus je bil po svojem vstajenju na zemlji štirideset dni, kot nam pove Luka v Apostolskih delih 1,3. Nasprotno pa nam Luka v Luku 24,50 poroča o zadnjih petih dneh, vendar Lukovo evangelij ne navaja števila dni, preden jih je Jezus popeljal v Betanijo in se povzpel v nebesa.

V: Ali so apostoli v Apostolskih delih 1,8 vnaprej vedeli, kaj se bo zgodilo, ko bo Sveti Duh prišel nadnje?

O: Sveto pismo tega ne omenja, vendar ni nobenega znaka, da bi to vedeli. Pogosto, ko sledimo Bogu, nam Bog ne vedno vnaprej pove, kakšne blagoslove nam je pripravil.

V: Kdo so bili v Apostolskih delih 1,10 moški, oblečeni v belo?

O: Bili so angeli. Luka jih je imenoval »moški«, ker so izgledali kot ljudje.

V: Zakaj so angeli v Apostolskih delih 1,11 blago okarali apostole?

O: Razumljivo je, da so tam le stali v osuplosti, ko so gledali, kako Jezus odhaja v nebesa. Toda ko je Jezus izginil, so še naprej strmeli v nebo. Ni jim treba skrbeti, da bi zamudili Kristusov povratek; vsako oko ga bo videlo. Mi, tako kot oni, nismo poklicani, da bi bili le opazovalci zvezd, ki gledajo le navzgor, ampak smo poklicani, da smo priče ljudem po vsem svetu.

V: Ali Apostolska dela1:11 , prikazujejo, kako se bo Jezus vrnil?

O: Da. Jezus se bo telesno vrnil v oblakih, prav tako kot se je telesno povzpel v oblake.

Zgodnji krščanski pisec Irenej (182–188 n. št.) po citatu iz 1. Janezovega pisma 5,1 pravi: »Vemo, da je Jezus Kristus isti, kateremu so se odprla nebeška vrata, ker je prevzel človeško telo; in ki bo prišel tudi v istem telesu, v katerem je trpel, ter razodel slavo Očeta.« Irenej, Proti herezijam, knjiga 3, poglavje 16:8, str. 443

V: Kaj je v Apostolskih delih 1,12 »pot sabata«?

O: Ta pogovorni izraz je označeval razdaljo, za katero so farizeji določili, da jo lahko oseba prehodi na soboto, ne da bi opravljala delo. Mišna uči, da je bila ta razdalja 2.000 sežnjev, kar bi znašalo 1,11 km ali 1.200 jardov ali 2/3 milje.

V: Ali Apostolska dela 1,12 kažejo, da na soboto ne smemo potovati dlje od te razdalje?

O: Ne. Dejstvo, da je bil izraz »sobotna pot« splošno sprejet in je bil uporabljen tudi tukaj, ne pomeni, da moramo slediti tradicijam farizejev. Sobotna pot je bila dolga približno 3.000 čevljev ali malo več kot pol milje, kot navaja The Bible Knowledge Commentary: New Testament, str. 354.

V: Zakaj so se v Apostolskih delih 1,12 učenci odpravili na Oljsko goro, če jim je bilo v Apostolskih delih 1,4 rečeno, naj ne zapustijo Jeruzalema?

O: Oljska gora je bila manj kot eno miljo oddaljena od obzidja samega Jeruzalema. Še vedno je bila znotraj območja širšega Jeruzalema, tako kot se predmestje, ki meji na mesto, še vedno šteje za del mestnega okolja.

V: Ali je Jezus v Apostolskih delih 1,12 vstopil v nebesa z Oljske gore ali pa je vstopil v nebesa iz Betanije, kot pravi Lk 24,50?

O: Oboje, saj je Betanija ležala na pobočju Oljske gore. Betanija je bila bližje Jeruzalemu, kot je bila razdalja, ki jo je Jud smel prehoditi ob soboti, Oljska gora pa je ležala med Betanijo in Jeruzalemom.

Kot stranska opomba: Lukov opis Oljske gore zveni, kot da je bil napisan za nejudovskega bralca, ki ga sicer ne bi poznal. Judovski bralci, ki so bili v Jeruzalemu, so že vedeli, kje je Oljska gora. Takšnega jezika torej ne najdemo pri nobenem drugem evangelistu, ki morda ni videl potrebe po njem.

V: Zakaj je Peter v Apostolskih delih 1,16 in 15,7 začel s pozdravom, ki ga Grki prevajajo kot »Možje, bratje« (BSB »Bratje«), in zakaj je Jakob začel na ta način v Apostolskih delih 15,13?

O: To nima nobenega posebnega pomena; to je bil eden od običajnih načinov za začetek slovesnega, spoštljivega javnega govora. Na primer, grški govornik Demostenes je nekatere svoje govore začel na ta način, kot navaja The Expositor's Greek Testament, 2. zvezek, str. 63. Pavel je v Apostolskih delih 22:1 začel z »Bratje in očetje«, v Apostolskih delih 23:1 in 28:17 z »Bratje«, pred pogani v Apostolskih delih 27:21 pa zgolj z »Možje«.

V: Kaj nam Apostolska dela 1,14 razkrivajo o Jožefu in Mariji?

O: Jožef, Jezusov posvojitelj, ni prisoten. Kot je učil Janez Krizostom, je Jožef verjetno umrl še pred Jezusovim križanjem. Bili so tam, da bi častili in molili k Bogu; ni nobene omembe čaščenja ali molitve k Mariji. Marija je častena kot Jezusova mati; naziv »Marija, Božja mati« v Novi zavezi ni znan. To je zadnjič, ko je Marija neposredno omenjena v Novi zavezi.

V: Zakaj bi v Apostolskih delih 1,17 Bog hotel, da bi bil Juda Iškariot del službe, preden je Jezusa izdal?

O: Judovo izdajstvo je bilo del Božjega načrta, kot navaja Apostolska dela 2,23. Juda je le eden od primerov v Svetem pismu o neprimernih ljudeh, ki delujejo kot voditelji Božje črede, v resnici pa so duhovni volkovi. To se je zgodilo takrat v Apostolskih delih20:29 –31, in se včasih dogaja tudi danes.

Vendar to Boga ni presenetilo; pravzaprav je Bog celo Judovo izdajo vpletel v svoj načrt.

V: Kako točno je umrl Juda v Apostolskih delih 1:18 in Mt 27:3–10?

A: V Apostolska dela 1,18–19 piše, da je Juda padel z glavo navzdol na polje, kar bi pomenilo padec vsaj z določene višine. Če te verze združimo, se ponujata dve možnosti. V obeh primerih se je Juda obesil, najverjetneje na drevesu, morda nad previsom pečine.

Obesitev ni uspela: medtem ko je bil Juda še živ, se je vrv pretrgala in je padel z glavo navzdol na polje, pri čemer se je njegovo telo raztrglo.

Obesitev je uspela in Juda je umrl zaradi obesitve. Vendar, če nihče ne bi šel gor, da bi ga snemal, bi truplo prej ali slej padlo dol, tako ali drugače.

V vsakem primeru je prišlo do obesitve, pretrgane vrvi in razparanega telesa.

V: Ali Sveto pismo v Apostolskih delih 1,17 govori o samomoru? Ali bi človek, ki bi storil samomor, šel v nebesa ali v pekel? … Nisem s pištolo pri glavi. Samo razmišljam. To je eno tistih vprašanj, ki jih na biblijskih urah še nihče ni izpostavil. Mislim, da je to zato, ker se ljudje preveč bojijo vprašati.

O: Niti glede samomora niti glede drugih grehov Sveto pismo ne navaja, kako Bog sodi človeka. Samomor je oblika umora, deseterica zapovedi pa nam prepoveduje umor. Sveto pismo navaja nekaj primerov zlobnih ljudi, ki so storili samomor: kralj Savel in Juda.

Nekateri menijo, da če sprejmeš Kristusa, lahko izgubiš odrešitev, če storiš kakršen koli greh in se nikoli ne pokesaš. Oseba, ki stori samomor, morda glede na način, ki ga izbere, nima časa, da bi se pokesala pred smrtjo.

Vendar je to razmišljanje napačno: čeprav naj bi se kristjani pokesali za vse svoje grehe, nas Bog odreši po svoji milosti skozi vero; ne na podlagi tega, da se pokesamo za vsak greh. Prepričan sem, da se vsak kristjan, ki umre, ni izrecno pokesal za kakšen greh, ker ga je bodisi pozabil bodisi se ni zavedal, da je bil to greh. A naša odrešitev je Božji dar vsem, ki ga sprejmejo.
V zgodnji cerkvi je bil primer lepe, pobožne krščanske matere in njenih dveh hčera, ki so jih ujeli rimski vojaki. Mati se je pogovorila s hčerkama in preden so jih posilili, so prosile, da bi šle na rob ceste ob reki [verjetno na stranišče]. Nato so se vrgle v reko in se utopile. Euzebij v delu Cerkovna zgodovina, knjiga 8, poglavje 12, str. 332–333, jih omenja med »čudovitimi Kristusovimi mučenci«. Vendar je bil to greh, saj se ne sme ubijati. Med zgodnjimi krščanskimi pisci je Laktancij (okoli 303–okoli 325 n. št.) v delu »Instituti de Divina « (Učbeniki o božji veri), knjiga 3, poglavje 18, str. 89, učil, da je samomor napačen. Tudi Avguštin iz Hipona je učil, da je samomor, celo za izognitev posilstvu, napačen.

V: Kako se v Apostolskih delih 1,20 ti citati iz Psalma 69,25 in Psalma 109,8 nanašajo na Judasa?

O: Psalm 69,21 se nanaša tudi na Jezusa. Pri odgovoru je treba upoštevati tri točke.

1. Ti trije verzi ne navajajo izrecno, da se nanašajo na prihodnjega Mesija.

2. Prav tako ni nobenega razloga, da bi te verze razlagali tako, da se ne nanašajo na nikogar razen na Jezusa in Judasa.

3. Vendar pa se situacija, v kateri se je nahajal Jezus, zelo tesno ujema s situacijami, na katere se nanašajo ti psalmi.

V: Zakaj je Peter v Apostolskih delih 1,20 rekel »njegovo mesto«, če pa Psalm 69,25 pravi »njihovo mesto«?

O: Peter ni iz spomina dobesedno citiral Psalma 69,25, Apostolska dela pa nam (brez napake) poročajo, kaj je Peter dejansko citiral. Obstajata dve razlagi pomena tega.

Prvo stališče: Izbira Matija za dvanajstega apostola je bila napaka, saj o Matiju po tem ni več slišati, Pavel pa je postal apostol. Petrova odločitev, da dvanajstega apostola izbere z žrebom, je temeljila na Petrovem napačnem spominu na Psalm 69,25. Tako je, čeprav je Peter poskušal ubogati Božjo besedo, tudi sam lahko delal napake. To pa ni nič hudega, saj Bog še vedno deluje skozi nepopolne ljudi.

Drugo stališče: Petrov parafraza je bila pravilna uporaba, saj je Psalm govoril o sovražnikih Mesija, in Juda je bil zagotovo eden izmed njih.

V: Koliko apostolov je bilo po Svetem pismu v Apostolskih delih 1,21–26? Prepričan sem, da je bil Barnaba v Apostolskih delih priznan kot eden izmed njih. Tudi Jakob, Jezusov brat, je bil apostol, kar je navedeno drugje v Svetem pismu. Ali je bil tudi Apolo apostol?

O: Beseda »apostol« ima več pomenov. Na splošno lahko pomeni »poslanec«, in Barnaba ter Jakob, Gospodov brat, sta bila v tem smislu apostola. Medtem ko je bil Barnaba v Apostolskih delih imenovan za apostola (14:4 ), Jakob in Apolo v Svetem pismu kot tak nista bila imenovana za apostola, čeprav sta imela pomembni vlogi v cerkvi.

Da bi jih ločili od teh, je obstajala še ena, bolj omejena skupina, imenovana »Dvanajst«, kar odpira zanimivo vprašanje. Ker je enajst Jezusovih učencev postalo apostolov, kaj pa dvanajsti? Peter je videl potrebo po dvanajstem, zato so med Jožefom in Matijašom vrgli žreb, in zmagal je Matijaš (Apostolska dela1:21 –26). Pri metanju žreba je dvomljivo, da bi obstajala tretja možnost »še ne izberite«. Vendar o Matijašu ne slišimo ničesar več. Kasneje je dvanajsti apostol postal Pavel in so ga ostali priznali (Gal 2,8–10; 2 Pt3:15 –16). Skorajda je videti, kot da je Bog njihovo žrebanje preprosto prezrl, saj je svojo izbiro Pavla opravil šele kasneje.

Zanimiva stranska opomba je, da so v skupnosti v Kumranu imeli dvanajst voditeljev svoje skupnosti, pa tudi notranji krog treh.

V: Ali je bilo v Apostolskih delih 1,22–26, ko so z žrebom izbrali Matija, da bi zamenjal Judasa, to tisto, kar je hotel Bog?

O: Sveto pismo ne navaja niti odobritve niti neodobritve te odločitve. Vendar pa mnogi kristjani menijo, da to ni bilo tisto, kar je Bog hotel, in sicer iz treh razlogov.

1. Bog je v Razodetju 21:14 kot apostole priznal le dvanajst.

2. Pavel je omenjen kot apostol v 1. pismu Timoteju 1,1; 2,7; Pismu Rimljanom 1,1; 1. pismu Korinčanom 1,1; 2. pismu Korinčanom 1,1; Pismu Galatcem 1,1; Pismu Efežanom 1,1; Pismu Kolosanom 1,1; 2. pismu Timoteju 1,1 in Pismu Titu 1,1.

3. O Matija se v Svetem pismu nikjer več ne omenja.

Tukaj so argumenti, da bi moral biti izbran Matija.

1. V naslednjem poglavju bi bilo dobro prikazati »12« kot izpolnitev obljube Izraelu na binkošti.

2. V povezavi s prejšnjim je imel Pavel povsem drugačno službo, saj ni bil prisoten na binkoštih in je odšel daleč stran k poganom.

3. Peter, navdihnjen s Svetim Duhom, bi dobro razumel, kako te psalme uporabiti v tem primeru.

4. Ni bilo nobene kritike ali graje s strani Boga.

Ko iskreni verniki iz vsega srca služijo Bogu, bodo še vedno delali napake. Vendar je Bog dovolj velik, da nam odpusti naše napake.

   F. F. Bruce meni, da je bilo to pravilno. F. F. Bruce tudi poudarja, da niso nadomestili Judasa zato, ker je umrl. Namesto tega so ga nadomestili, ker je zapustil svoje mesto. Niso izvajali dobesedne »apostolske nasledstva«, saj ko je bil Jakob umorjen v Apostolskih delih 12,2, niso pomislili, da bi ga nadomestili. Tertulijan (198–220 n. št.) v svojem delu O predpisu proti heretikom, poglavje 20, str. 252, prav tako meni, da je bila izbira Matija pravilna.

V: Kaj pomeni »Barsabbas« v Apostolskih delih 1,23?

O: Dobesedno pomeni »sin sobote«. Morda se je Jožef Barsabbas rodil na soboto.

V: Ali je bilo v Apostolskih delih 1,26 žrebanje glasovanje?

O: Ne. Žrebanje je podobno temu, kot bi v posodo položili kamenčke z imeni vseh kandidatov in bi nekdo naključno izvlekel eno ime.

V: Koliko dni je v Apostolskih delih 2,1 minilo med Jezusovim vnebovzetjem in binkošti?

O: Ker je Jezus vstopil v nebesa približno 40 dni po vstajenju (Apostolska dela 1,3), Binkošti pa so bili 50 dni po pashi, je minilo približno 10 dni.

V: V Apostolskih delih 2,3, kdo je imel ognjene jezike?

O: Čeprav Sveto pismo izrecno ne navaja, da so bili omejeni na apostole, je verjetno tako bilo. Ne moremo reči, ali je imel Matija ognjeni jezik ali ne. Po drugi strani pa The Bible Knowledge Commentary: New Testament, str. 357, meni, da je vseh približno 120 vernikov imelo ognjene jezike, vendar so v jezikih govorili le dvanajst apostolov. Poleg tega besedilo ne navaja natančno »ognjeni jeziki«, ampak »jeziki, kakor bi bili iz ognja«. Prav tako ne govori o zvoku burnega vetra, ampak o zvoku, kakor bi bil buren veter.

V: Zakaj je Bog v Apostolskih delih 2,4 odložil pošiljanje Svetega Duha do binkošti?

O: Sveto pismo ne navaja razloga za petdesetdnevno zamudo od pashe. Vendar sta dva razloga očitna.

Morda se je moralo najprej zgoditi vnebovzetje: Jezus se je svojim učencem pogosto prikazoval, preden je odšel v nebesa. Preden je odšel v nebesa, jih je moral dokončati poučevati in jim dati nalogo, ki jo najdemo v Apostolskih delih 1,7–8. Njegovo vnebovzetje je bilo pred tem, ko je Sveti Duh prišel nadnje.

Sledil je praznikom: Bog je v Stari zavezi uvedel judovske praznike. Jezusovo življenje je potekalo vzporedno s prazniki, zato je bilo povsem primerno, da je Sveti Duh prišel na praznik Binkošti. Binkošti so zapovedani v 3. Mojzesovi knjigi 23,15–16 in 5. Mojzesovi knjigi 16,9–12.

V: Kako so v Apostolskih delih 2,4 vsi razumeli govorjenje v jezikih, saj 1 Kor 14,27–28 pravi, da v cerkvi ne sme biti govorjenja v jezikih brez tolmačenja?

O: Reakcija množice kaže, da apostoli niso govorili v neznanih jezikih, ampak v jezikih, ki so bili neznani govorcem, poslušalcem pa znani. Zato tolmači niso bili potrebni.

Kar zadeva domnevo, da so kršili 1 Korinčanom14:27 –28, se spomnite, da

a) Poslušalci so lahko sami razlagali

b) to se ni dogajalo v cerkvi

c) 1 Korinčanom 14,27–28 še ni bilo napisano.

Čeprav muslimani niso kristjani, ne bi smeli imeti težav s sprejetjem tega poročila. Eden najuglednejših zgodnjih muslimanskih zgodovinarjev, al-Tabari, prav tako navaja, da so Jezusovi učenci na čudežen način lahko govorili jezik ljudi, h katerim so bili poslani. (al-Tabari, Zgodovina, zvezek 8, str. 99)

V: Ali v Apostolskih delih 2:4 dejstvo, da Sveti Duh napolni ljudi, dokazuje, da Sveti Duh ne more biti oseba, kot učijo Jehovove priče?

O: Ne. Če bi bila ta logika veljavna, potem, ker Bog napolnjuje nebesa in zemljo, kot pravi Jeremija23:24 , Bog ne bi bil osebni Bog. Dejstvo, da Sveti Duh lahko stori stvari, ki jih mi ne moremo, in dejstvo, da je Bog neskončen, mu ne preprečujeta, da bi bil tudi inteligentno bitje z mislimi in čustvi. Kot poudarja knjiga When Cultists Ask, str. 194–195, v Pismu Efežanom4:10 piše, da Kristus napolnjuje vse stvari; torej, po isti napačni logiki, ali tudi Kristus ni oseba?

Medtem ko prejšnji odstavek kaže, da nič ne omejuje Svetega Duha, da bi bil oseba, naslednji seznam kaže, da ima Sveti Duh lastnosti osebe. Z osebo ne mislimo človeka, ampak inteligentno, osebno bitje.

Parakletos (tolažnik, tisti, ki je ob nas)

Govori k nam (Janez14:16 ,26; Janez15:26 ; Apostolska dela 13:2; Hebrejcem 3:7)

Nas opominja (Jn14:26 )

Kot starš, da ne bomo sirote (v grščini »orphanos«) (Janez14:18 )

Nas vodi (Janez16:13 )

Nas uči (Janez14:26 ; 1 Korinčanom2:13 )

Živi v nas (1 Korinčanom3:16 ; 2 Timoteju1:14 ; Rimljanom 8:9,11; Efežanom2:22 )

V naših srcih (2 Korinčanom1:22 ; Galatčanom 4:6)

Živimo po Duhu (Galatjanom5:16 , 25)

Vodi nas Duh (Galatjanom5:18 ; Rimljanom 8:9)

On posreduje za nas (Rimljanom8:26 –27)

Lahko ga užalijo (Hebrejcem10:29 )

Priča o Kristusu (Janez15:26 )

Ima razum (Rimljanom8:27 )

Lahko je žalosten (Izaija 63:10; Efežanom4:30 )

Izbira, komu bo podaril darove (1. Korinčanom12:11 )

Ima ljubezen (Rimljanom15:30 )

Lahko misli, da so stvari dobre (Apostolska dela15:28 )

Raziskuje globoke Božje stvari (1 Korinčanom 2:9-10)

Bog v nas (1. Janezovo pismo 4:12-13,15-16; Rimljanom 8:9-10; 1. Korinčanom3:16 ,6:19 ; Janez 14:23, 15:4)

Vedno z nami (Matej 28:20)

Za nas stoka in se tako skrbi za nas (Rimljanom8:26 )

Prinaša veselje (1 Tesaloničanom 1:6)

V: Ali v Apostolskih delih 2:4 to dokazuje, da je bilo govorjenje v jezikih običajna izkušnja za prihodnje kristjane?

O: Izkušnja dvanajstih apostolov v Apostolskih delih 2:4 tega niti ne dokazuje niti ne ovrže, razen če menite, da so tudi ognjeni plameni običajna krščanska izkušnja. Govorjenje v jezikih se pred tem ni dogajalo, ker apostoli pred binkošti niso bili napolnjeni s Svetim Duhom. Pri drugih ljudeh, ki so po tem govorili v jezikih, ni nobene omembe ognjenih jezikov.

V: V Apostolskih delih 2,6–11, ko je večina ljudi v tistem času govorila bodisi grško bodisi aramejsko, ali so apostoli govorili z vsakim v njegovem jeziku tako, da so uporabljali le ti dve jeziki, kar ne bi bilo čudežno, kot namiguje skeptični Asimovov vodnik po Svetem pismu, str. 1002?

O: Mnogi ljudje v Palestini so govorili tako grško kot aramejsko. Asimovova razlaga, da so govorili dva jezika, nima smisla vsaj iz petih razlogov.

1. »Zbrala se je množica, ki je bila zmedena, ker je vsak slišal, da govorijo v njegovem jeziku. Osupli in začudeni, …« (Apostolska dela 2,6–7) Koliko ljudi je danes osuplih in začudenih, ko izvejo, da je neznanec dvojezičen?

2. »Osupnjeni in zmedeni so se med seboj spraševali: ›Kaj to pomeni?‹« (Apostolska dela2:12 ).

3. Drugi so rekli: »Pijani so od novega vina!« (Apostolska dela2:13 )

4. Apostolska dela 2,8 pravijo, da so ljudje iz petnajstih etničnih skupin slišali evangelij v svojem jeziku. Ne bi imelo smisla navajati petnajst skupin, če bi se govorilo le dva jezika.

5. Nazadnje, malo verjetno je, da bi vsi Partijci in Arabci govorili bodisi grško bodisi aramejsko.

V: Kako so v Apostolskih delih 2:7 sploh vedeli, da so apostoli Galilejci?

O: Množica je to prepoznala po njihovem naglasu. V Galileji so ljudje pogosto izpuščali zloge. Galilejci so imeli tudi težave z izgovarjanjem grlnih glasov (tako kot angleško govoreči). Grlni glasovi v angleščini skoraj ne obstajajo, razen morda v besedi »loch«. Najbolj so podobni glasovom h, g, k in nemškemu r. Izrazito so prisotni v nemščini, hebrejščini in arabščini, kot bi vedel moj prijatelj Akhmed. Na primer, dve arabski besedi, »kalb« in »qalb«, pomenita »pes« in »srce«. Slišal sem, da so Arabci z veseljem poslušali tuje misijonarje, ki so v arabščini ljudem govorili, naj Bogu darujejo svoje »srce«.

V: Ali so govori v Apostolskih delih 2,14–40 natančno zapisani?

O: Ne, in sicer iz več razlogov. Apostolska dela 2,14–40 lahko preberemo v minuti ali dveh, Peter pa je verjetno govoril dlje. Dejansko nam Luka v Apostolskih delih 2,40 pove, da je Peter izrekel še mnoge druge besede. Luka je podal povzetek tega, kar je rekel Peter, in verjetno je tudi nekatere dele parafraziral.

Dober primer iz posvetne zgodovine nam ponuja zanesljivi zgodovinar Tukidid iz 5. stoletja pr. n. št. V svoji Zgodovini peloponeške vojne je vključil tudi veliko govorov. Tukidid piše: »Kar zadeva govore … je bilo zame in za druge, ki so mi jih poročali, težko priklicati v spomin natančne besede. Zato sem vsakemu govorniku v usta položil misli, ki so bile primerne za priložnost, izražene tako, kot sem menil, da bi jih verjetno izrazil, hkrati pa sem si prizadeval, kolikor sem le mogel, podati splošni pomen tega, kar je bilo dejansko rečeno. … O dogodkih vojne si nisem drznil govoriti na podlagi naključnih informacij niti v skladu s kakršnimi koli lastnimi domnevami; opisal sem le tisto, kar sem bodisi videl sam bodisi izvedel od drugih, pri katerih sem opravil najbolj skrbno in podrobno poizvedovanje. Naloga je bila naporna.« Tukidid, prevedel v angleščino Benjamin Jowett (1881), 1. zvezek, 1. knjiga, 22. poglavje.

V: Zakaj so Judje v Apostolskih delih 2,15 menili, da je bilo v tistem času narobe piti vino?

O: Čeprav so vino pili zmerno, je bilo na praznične dni običajno, da so se postili vsaj do četrte ure. Človek je resen alkoholik, če potrebuje vino, da se zjutraj sploh lahko zbudi. Na splošno Judje zjutraj niso pili vina.

V: Ali se je v Apostolskih delih 2,16–21 to preroštvo iz Joela 2,28–29 izpolnilo tukaj ali se bo izpolnilo ob Kristusovem drugem prihodu?

O: Izpolnilo se bo ob vsakem Kristusovem prihodu. Del te preroštva se je izpolnil ob Jezusovem križanju, ko se je popoldne stemnilo, kot piše v Mateju 27:45, Marku 15:33 in Luku 23:44–45. Peter je to omenil v Apostolskih delih 2:16–21.

Prav tako se bo stemnilo pred Jezusovim drugim prihodom v Razodetju 6:12–14;8:12 ; 9:2;16:10 .

V: V Apostolskih delih 2:16–21 se je izpolnila preroška napoved iz Joela 2:28–32, zakaj se luna ni spremenila v kri?

O: Ko se luna spremeni v kri, to preprosto pomeni, da se luna pojavi v rdeči barvi. Sonce se je med Jezusovim križanjem po Luku 23:44–45 zatemnilo za tri ure. Nekristjanski palestinski zgodovinar po imenu Tales (pisano tudi Thallus) je leta 52 n. št. zapisal, da je križanje Jezusa spremljala tema. Tudi karijski grški pisec po imenu Flegon je zapisal, da je v 202. olimpijadi (leta 33 n. št.) prišlo do sončnega mrka.

O Apostolskih delih 2,16–21 obstajata dve mnenji:

Popolnoma izpolnjeno: Ker se luna pogosto pojavi podnevi, bi se, ko se je sonce zatemnilo, verjetno zatemnila tudi luna ali pa bi pordečela.

Delno izpolnjeno: Prerokba v Joelu 2,28–32 je imela več delov. Izlitje Duha se je zgodilo šele petdeset dni kasneje, ob binkoštih. Luna se tu očitno ni potemnila, vendar se bo potemnila ob Kristusovem drugem prihodu. Sonce se je potemnilo tako ob križanju kot ob drugem prihodu.

V: Kako se v Apostolskih delih 2,25–26 in 4,25–28 Psa 16,8–11 in Psa 2 nanašata na Jezusa in zgodnje kristjane?

O: Ti se nanašajo predvsem na Jezusa. Ker nam je Jezus dal svoje življenje, se posredno nanašajo tudi na nas.

V Psalmu 16,8–11 Jezusovo telo ni nikoli doživelo razpadanja, Jezus pa bo v nebesih užival večno radost. Naša zemeljska telesa bodo razpadla. Vendar bomo kasneje prejeli poveličana telesa, in tudi za nas ta telesa ne bodo nikoli doživela razpadanja, mi pa bomo v nebesih uživali večno radost.

V Psalmu 2 bo Jezus sedel na svojem prestolu in vladal zemlji. Efežanom 2,6 in Razodetje 3,21 pravita, da bomo sedeli s Kristusom na njegovem prestolu (ne na našem) in vladali z njim.

Združevanje dveh verzov z istimi besedami je bilo »drugo midrašsko pravilo«, ki ga pripisujejo znanemu judovskemu rabinu Hillelu.

V: Ali je v Apostolskih delih 2:34 David odšel v nebesa ali ne?

O: Na koncu, da. Pri odgovoru je treba upoštevati dve točki.

1. V času, ko je David zapisal navedeni odlomek, je David še vedno živel na zemlji.

2. Danes je Davidova duša v nebesih. Njegovo telo pa ni v nebesih, kot piše v Apostolskih delih2:29 .

V: V Apostolskih delih 2,36 skeptik Bart Ehrman trdi, da je Peter pokazal, da je Jezus svoj povzdignjeni status prejel ob vstajenju (Jesus, Interrupted, str. 95).

O: Ehrman ima delno prav in delno narobe. Medtem ko Apostolska dela2:36 kažejo, da je Jezus prejel povzdignjeni status, Janez 17:5–7 kaže, da je Jezus ponovno prejel svoj povzdignjeni status, ki ga je imel že pred začetkom sveta.

V: Ali Apostolska dela 2,38 pomenijo, da je krst z vodo nujen za odrešitev?

O: Ne, kar lahko potrdita tat na križu in nekateri zgodnji mučenci. Za odrešitev je nujen Jezus. Niti pokora niti krst z vodo ne zaslužita naše odrešitve. To sta le naš odziv na Jezusovo delo. Krst naj bi bil zunanji znak naše predhodne notranje pokore. Toda Peter ni rekel: »Verujte le v sebi«. Njihova notranja vera je bila združena z zunanjim pričevanjem Bogu in drugim.

Upoštevajte, da je bil v Apostolskih delih2:38 ukaz, ne pa formula. Če bi bil v Apostolskih delih2:38 formula, bi lahko napačno sklepali, da ljubezen do Boga, vera, verovanje in zaupanje v Boga niso potrebni, saj tukaj niso omenjeni. Vsi, ki pridejo h Kristusu, bi morali biti krščeni, in to velja danes enako kot takrat. Vendar nas rešuje Jezusova kri, ne pa naš krst. Kljub temu bodo kristjani želeli ubogati Kristusa in se dati krstiti z vodo.

Pismo Kolosanom 2,11–12 kaže, da je bila obrezovanje vrsta krsta. Kot je poudaril Justin Mučenik, je dejstvo, da so se lahko obrezovali le moški, ženske pa ne, dokazovalo, da je Bog obrezovanje dal kot znamenje, ne pa kot del pravičnosti. (Dialog s Trifonom, poglavje 23, str. 206)

V: V Apostolskih delih 2,38 mnogi pravijo, da se moramo za odrešitev pokesati za grehe, drugi pravijo, da zgolj po veri, spet drugi pa, da gre za kesanje pred Bogom. Kaj pravi Sveto pismo?

O: Verjamem, da je prva pot tista, ki jo uči Sveto pismo. Nekoč sem slišal, da sta bila v Moskvi v Rusiji dva misijonarja organizacije »Campus Crusade« in sta na ulici zagledala nekaj prostitutk. Približala sta se jim in začela z njimi govoriti, pri tem pa izvlekla letak »Štiri duhovna zakona«. Prostitutke so nato izvlekle svoje letake »Štiri duhovna zakona« in rekle, da v to verjamejo, ter jih celo razdelile vsem svojim strankam!

Nekateri svetopisemski verzi pravijo: »Pokesajte se in verujte«, drugi pa: »Verujte«. Vendar »verovati« v svetopisemskem smislu pomeni poslušnost in ne le intelektualno soglasje, kot nas uči Jakobovo pismo 2,14–20 ter 1. Janezovo pismo 2,3–4,9; 1. Janezovo pismo 2,15–16. Janez sicer ne pravi, da morate biti brez greha (1. Janezovo pismo 1:10), ampak da ne smemo ostati v grehu (1. Janezovo pismo 3:6).

V sporočilu, ki ga je Peter podal na binkošti v Apostolskih delih 2,38, je bilo: »Pokajajte se in dajte se krstiti«. Kot je Peter dejal v 1. Petrovem pismu 3,21, krst dejansko ni namenjen odstranjevanju umazanije (bodisi fizične bodisi duhovne), ampak je zaveza dobre vesti do Boga.

Drugi verzi, ki poudarjajo našo potrebo po pokori, so:

Ezekiel 18:23,32

Matej 3:2; 3:8,11; 4:17; 11:20; 21:32

Marko 1:4,15; 6:12

Luka 3:3,5,8; 5:32; 15:7,10; 16:30; 24:47

Apostolska dela 2:38; 3:19; 5:31; 8:22; 11:18; 13:24; 17:30; 19:4; 20:21; 26:20

Pismo Rimljanom 2:4

2 Korinčanom 7:9,10

2. pismo Timoteju 2:25

Hebrejcem 6:1,6

2. Petrov 3:9

Razodetje 2:5,16; 2:21,22; 3:3; 3:19; 9:20,21; 16:9,11

V: Ali v Apostolska dela 2:39 kateri koli svetopisemski odlomek nakazuje, da se Sveto pismo nanaša tudi na ljudi, ki niso bili Judje in niso živeli v Izraelu?

O: Da, obstajajo nekateri verzi, ki te obljube razširjajo tudi na nas. (Vsi ti citati so vzeti iz Bereanske standardne Biblije.)

Apostolska dela2:39 : »Ta obljuba pripada vam in vašim otrokom ter vsem, ki so daleč – vsem, ki jih bo Gospod, naš Bog, poklical k sebi.«

Efežanom 1:3 »Hvaljen bodi Bog in Oče našega Gospoda Jezusa Kristusa, ki nas je v Kristusu blagoslovil z vsako duhovno blagoslovitvijo v nebesih.«

Pismo Rimljanom 10:11–12 »Prav tako, kot pravi Sveto pismo: ›Kdor veruje vanj, ne bo nikoli osramočen.‹ Kajti ni razlike med Judom in Grkom: isti Gospod je Gospod vseh in bogato daje vsem, ki ga kličejo,«

Galatčanom 3:28 »Ni več Judov ne Grkov, ni sužnjev ne svobodnih, ni moških ne žensk, saj ste vsi eno v Kristusu Jezusu.«

2. Petrov 1:1 »… tistim, ki so po pravičnosti našega Boga in Odrešenika Jezusa Kristusa prejeli vero, ki je tako dragocena kot naša:« Upoštevajte, da tu piše Peter, in naša vera kot poganov je prav tako dragocena kot njegova vera kot Jud, kajti v resnici obstaja le ena vera.

Pismo Rimljanom 11:17 »Če so bile nekatere veje odlomljene in si ti, divji oljčni poganjek, bil cepljen med druge, da bi imel delež pri hrani oljčnega korena,«

Danes imajo kristjani različna mnenja o tem, v kolikšni meri smo mi Božji Izrael, ter o vlogi, ki jo ima Bog danes za etnične Jude. Če pogledamo na dogodke, kot je strašen holokavst med drugo svetovno vojno, je očitno, da Satan še vedno zlih namenov ne odvrne od Judov. Judje sami so se od takrat spraševali, koliko zaščite jim Bog še nudi. Na splošno kristjani, ki so dispensacionalisti, danes do judovskega ljudstva gojijo posebno spoštovanje, saj se Bog še vedno ukvarja z njimi. Kristjani, ki se ukvarjajo z »teologijo zaveze«, pa praviloma trdijo, da Judje, ker so zavrnili Kristusa, v Božjih očeh trenutno nimajo drugačnega mesta kot katerakoli druga etnična skupina.

Ne glede na to, kako Bog danes gleda na judovsko ljudstvo, imajo Judje očitno posebno vlogo v zadnjih časih. Vseh 144.000 prič v Razodetju bodo čisti judovski moški. V Zahariju 12,1–9 se bodo okoli Jeruzalema zbrali njihovi sovražniki. V Zahariju 12,10–14 bo prišlo do množičnega spreobrnjenja h Kristusu, ko bodo »jokali za tistega, ki so ga prebodli«. V Danielu9:26 bo Antikrist sklenil zavezo z Judi, jo po treh letih in pol prelomil ter uničil mesto in svetišče.

Že pred Judi je Bog Abrahamu obljubil, da bodo skozi njega blagoslovljeni vsi narodi (Gal 3,8–9); vsi smo Božji sinovi skozi vero v Jezusa Kristusa (Gal3:26 ), in vsi veljamo za otroke obljube, Sare in ne Hagare, kot kaže Gal4:24 –28.

V: Zakaj je v Apostolskih delih 2:40 Peter tako nujno želel deliti evangelijsko sporočilo z ljudmi, ki so se že trudili biti dobri?

O: Peter je iskreno skrbel zanje. Samo prizadevanje, da bi bili dobri, ni dovolj za vstop v Božje nebesa; potrebna je preobrazba. Tudi Judje so se morali ponovno roditi.

Peter je v2:40 celo rotil Jude, naj sprejmejo Jezusa. Če je nekdo v goreči hiši, ga ne povabiš le, naj pride ven, ker je lepo vreme; nujno mu rečeš, naj se reši.

Zanimivo je, da isti Peter, ki je trikrat zatajil Kristusa v hiši velikega duhovnika, zdaj v templjskih dvoriščih pogumno oznanja Kristusa. Ali bi Petra zaradi tega bičali ali ubili? Petru to ni bilo preveč mar, v primerjavi z nujnostjo, da se evangelijsko sporočilo razširi.

V: Kaj v Apostolskih delih 2,42 pomeni »lomljenje kruha«?

O: To ne pomeni zgolj jesti in piti, saj se ne bi »posvetili« le jesti in piti. Namesto tega se nanaša na sodelovanje pri Gospodovi večerji, ki jim je Jezus naročil, naj jo opravljajo v spomin nanj v Luku 22,19 in 1. Korinčanom 11,24–26.

V: Ali v Apostolskih delih 2,44–45 in Apostolskih delih 4,32 to pomeni, da kristjani ne smejo imeti zasebne lastnine?

O: Ne. Tega primera prvih kristjanov, ki so živeli v Jeruzalemu, nam ni treba posnemati. V Novi zavezi najdemo nasprotni primer, in sicer Pavlovo zasebno lastništvo plašča v 2. pismu Timoteju 4,13. Poleg tega je Pavel v 2. pismu Korinčanom spodbujal k radodarnosti. Tega mu ne bi bilo treba storiti, če bi cerkev že prevzela vso njihovo lastnino.

Ta razdelitev je bila prostovoljna in ni bila namenjena vsem, ampak tistim, ki so bili v stiski.

V: Ali v Apostolskih delih 2,44 »vse skupno« vključuje tudi promiskuitetno spolno življenje, kot uči sekta Božjih otrok?

O: Ne, iz dveh razlogov.

1. Ženske in moški niso stvari, s katerimi se trguje ali ki se jih uporablja kot predmete. To se nanaša na materialne stvari, ne pa na ljudi ali odnose.

2. Ker so bili poslušni Bogu, tudi med seboj ne bi imeli ničesar slabega, na primer ukradenega blaga.

To zveni kot lovljenje komarja in požiranje kamele, če skušamo na podlagi tega verza opravičevati promiskuitetni seks in ignorirati vse, kar Sveto pismo pravi o spolni čistosti.

V: V Apostolskih delih 3,1–3, kdaj se lahko to, kar hočemo, razlikuje od tega, kar potrebujemo, in je toliko manj od tega?

O: Mož je želel malo denarja, da bi si olajšal trenutno stanje. Peter ga je pozval, naj se dvigne iz svojega trenutnega stanja. Mož je izgubil upanje, da bi kdaj koli bil ozdravljen, toda potem, ko je Peter spregovoril v Jezusovem imenu, je imel vero, da se bo to zgodilo. Mož je vedel, da je bil Jezus šele pred kratkim križan, toda verjetno je vedel tudi, da je Jezus vstal od mrtvih.

Nekateri ljudje, celo kristjani, menijo, da nikoli ne bodo mogli prenehati kaditi, se opijati, obvladati svojega jeza ali drugih grehov. Toda Bog nas kliče, naj imamo vero in se dvignemo iz naše ohromljujoče suženjstva grehu.

V: V Apostolskih delih 3,2, kje ali kdaj je bil ta moški pohabljen?

O: Grška beseda koilia lahko pomeni trebuh ali maternico. Čeprav se ta beseda v Novi zavezi drugje uporablja v obeh pomenih, jo Luka uporablja izključno v pomenu »maternica«. Torej je bil ta moški pohabljen že od rojstva.

V: Kaj so v Apostolskih delih 3,3 miloščine?

O: To je denar, ki se razdeljuje revnim.

V: Koliko vere in upanja je imel v Apostolskih delih 3,3–6 ta človek, da bo ozdravljen?

O: Prosilec je bil hrom od rojstva, dan za dnem je ležal pred vrati templja in ni dal nobenega znaka, da bi upal na ozdravitev. Zadovoljil se je le z majhno denarno miloščino. Koliko se danes zadovoljimo le z malim od Boga, ko pa Bog želi v naših življenjih storiti več.

To ozdravljenje je nenavadno, saj je moški prosil le za nekaj malega, z malo vere, po Božji milosti pa je dobil nekaj velikega.

V: V Apostolskih delih 3,7 je imel moški, glede na resnost in trajanje svoje invalidnosti, vse razloge, da bi se izgovarjal, da ne more hoditi. A tega ni storil. Kdaj poskušamo iskati izgovore pred Bogom, ko bi morali preprosto ukrepati?

O: V primerjavi z Božjo močjo ni pomembno, kako močna je neka stvar. Če bomo le še naprej poslušali Boga, ko se nam ponudi priložnost, nas bo Bog srečal in vodil. Medtem ko dojenček, ki ima potencial, da bo lahko hodil, še vedno prehaja skozi dolg proces učenja hoje, temu moškemu tega ni bilo treba. Ne le da so bile njegove noge ozdravljene, da bi mu dale potencial, ampak je takoj imel sposobnost in veščino za hojo, skakanje in preskakovanje.

Kot je rekel nekdo: »Ne povej Bogu, kako velika je nevihta; povej nevihti, kako velik je tvoj Bog.«

V: V Apostolskih delih 3,11–26, v čem se Petrov pridiga tukaj razlikuje od njegove pridige v Apostolskih delih 2?

O: Ta improvizirana pridiga ni tako izpiljena kot pridiga v Apostolskih delih 2. A morda ni pomembno, kako gladko in dobro pripravljeno je naše govorjenje, ko delimo resnico evangelija, ki je v nas.

V: Ali so Judje v Apostolskih delih 3,13 zanikali Jezusa v Pilatovi prisotnosti, čeprav je bil Pilat odločen, da Jezusa spusti?

O: Da. To je jasno prikazano v Mateju 27,17–26, Luku 23,4–25 in Janezu 19,4–16. Manj jasno je prikazano v Marku 15,9–15.

V: Kaj Peter v Apostolskih delih 3,14–15 postavlja v nasprotje in kako se to nanaša na nas?

O: Množica na Jezusovem sojenju je imela izbiro: osvoboditi morilca, ki jemlje življenje, ali osvoboditi Mesija, ki daje življenje. Izbrali so tistega, ki jemlje življenje. Včasih ljudje sprejmejo napačne odločitve in stopijo na napačno pot, katere konec jemlje življenje. Toda Peter jim je oznanjal dobro novico, da še ni prepozno, da se pokesajo, spremenijo mnenje in stopijo na pot življenja. Peter ni strog do njih, ampak v resnih in nujnih besedah razglaša, kaj so storili in kaj morajo storiti zdaj.

V: Kaj je v Apostolskih delih 3,16–17 pomembnega glede »imena« Jezusa?

O: Luka ga je vsekakor štel za pomembnega, saj ga omenja 33-krat: Apostolska dela 2,21; 38; 3,6.16; 4,7.10.12.17.18; 5,28.40.41; 8,12.16; 9,14.15.21.27.29; 10:48; 15:26; 16:18; 19:5, 13, 17; 21:13; 22:16; 26:9; Luka 10:17; 21:8; 24:47

V: Ali je bilo v Apostolskih delih3:17 –21 judovskemu ljudstvu dana še ena priložnost, da se Božje kraljestvo vzpostavi tukaj na zemlji?

O: Kristjani se v tem ne strinjajo.

Da: Mnogi dispensacionalisti verjamejo, da so Judje kot narod tukaj dobili priložnost, da na zemlji vzpostavijo Božje kraljestvo. Seveda pa je Bog vnaprej vedel, da bodo to priložnost zavrnili.

Ne: Mnogi drugi pravijo, da je bil ta poziv namenjen vsakemu posamezniku, ki je slišal to sporočilo.

Brezpredmetno vprašanje: To je resnična ponudba, vendar povsem hipotetičen primer, podobno kot ponujanje evangelija zavrženim ljudem. Bog je vedel, da ga ne bodo sprejeli.

V: Zakaj jim je bilo v Apostolskih delih 3,19–20 rečeno, naj se pokesajo in spreobrnejo?

O: To je pomembna točka, ki jo je treba upoštevati. Apostolska dela 3,19 navajajo, da je bil namen pokore in vrnitve k Bogu ta, da bi bili njihovi grehi izbrisani. Odrešitev ima še vedno večni vidik, saj je Bog vnaprej vedel in vnaprej določil tiste, ki bodo šli v nebesa. Vendar pa Apostolska dela 3,19 kažejo, da obstaja tudi »časovni« vidik, in v enem pogledu so nam grehi odpuščeni »takrat«, ko se pokesamo in spreobračamo.

Osvežitev in obnova vseh stvari je bila znana že Judom, saj je bila napovedana tudi v Izaiju 34:4; 51:6; 65. Omenjena je tudi v Knjigi Enoha 45:2; 62:1; 91:16–17 ter v Apokalipsi Barucha 32, kot navaja The Expositor's Greek Testament, zvezek 2, str. 116.

V: Ali Apostolska dela 3,21.26 podpirajo univerzalizem, da bodo vsi rešeni?

O: Ne. Jezus je prišel kot odrešilna žrtev za ves svet (1 Jn 2,2), da bi vse odvrnil od njihovih hudobnih poti. Vendar pa Bog tistih, ki se ne odvrnejo od nepoštenih poti, ne sili v nebesa proti njihovi volji.

Takojšnji univerzalizem, da vsi takoj gredo v nebesa, je napačen v skladu z Mt 25,46; Jn 3,36; 5,40–43; 6,45; 8,24; 10,8; 12,47–48; 14,6; (posredno) Apg 4,12; 2 Tes 1,8–9.

Končni univerzalizem, da nekateri morda gredo v pekel, vendar vsi na koncu gredo v nebesa, je napačen v skladu z Markom 9:44–48; Razodetje 20:10.

V: Zakaj je Jezus v Apostolska dela 3:13, 22, 26 in v4:27 v teh verzih imenovan sveti služabnik, in kaj pomeni, ko ga imenujejo Sin človekov?

O: Zdi se, da sta bila dva od Jezusovih najljubših nazivov »Sin človeka« in »Sin Božji«. Vendar je Jezus očitno najprej predstavil en naziv naenkrat. Prvi poudarja, da je Jezus v celoti človek, drugi pa, da je Jezus v celoti Bog. Jezus ni bil le videti kot človek ali imel nekaj skupnega z ljudmi, ampak je bil 100-odstotno človek. Bil je v vsakem pogledu tako človek kot ti in jaz. Prav tako Jezus ni bil le malo Bog ali delno Bog, ampak je bil 100-odstotno Bog.

Jezus je imel vso slavo, ki pripada Bogu v nebesih. Kljub temu pa je Jezus prišel na zemljo. Hebrejcem 5,7–8 ne piše, da je bil Jezus »prijatelj« Boga Očeta, ampak da je bil na zemlji »podrejen« in se je naučil poslušnosti. Pismo Filipljanom ne pravi, da je bil Jezus po pravici služabnik ali da si je zaslužil biti služabnik, ampak da se je prostovoljno odločil, da bo postal služabnik.

A Sveto pismo nadaljuje. Služabniki so pogosto zasedali visoke položaje, kot so bili učitelji, zasebni učitelji, vladni uradniki in računovodje. Le ponižni služabniki so morali umivati noge svojim gospodarjem. Vendar Jezus ni bil le služabnik, ampak ponižen služabnik učencev, ki jim je umival noge v Janezu 13,4–17. Jezus je v Janezu 13,13 še vedno potrdil, da so imeli prav, ko so ga imenovali Gospod, vendar je Jezus ravnal kot služabnik učencev in rekel, da bi morali vsi biti služabniki drug drugemu.

Kot stranska opomba: citat iz 5. Mojzesove knjige 18,15,18–19 tukaj ni povsem enak niti masoretskemu besedilu niti Septuaginti. Sledi pa hebrejskemu besedilu iz 5. Mojzesove knjige 18,18–19 v zvitku 4Q175 (=4QTest), napisanem med letoma 100 in 1 pr. n. št.

V: Ali je Jezus v Apostolskih delih 3,26 uspel vsakogar odvrniti od njegovih grehov?

O: Pri odgovoru je treba upoštevati tri točke.

1. Jezus je popolnoma uspešno izpolnil vse, kar je moral storiti, in s strani Boga zagotovil vse, kar je potrebno, da bi se vsi odvrnili od svojih grehov.

2. Vendar se nekateri odločijo, da se ne bodo odvrnili od svojih grehov, in to ni Jezusova krivda.

3. Peter je poudarjal kraljestvo, ne cerkve, saj je tu govoril izključno Judom.

V: Zakaj so v Apostolskih delih 4,3–14 voditelji takrat le opozorili?

O: Najprej opazimo, da so v Apostolskih delih 4,7 vladarji v bistvu vprašali »s kakšno močjo ali v kakšnem imenu«; zanje je bilo bistveno, da imajo ustrezno avtoriteto. Saduceji so menili, da se je mesijanska doba že začela v makabejskem obdobju, kot navaja knjiga »The Message of Acts«, str. 78. Saduceji, ki so predstavljali večino v Sanhedrinu, so videli, da apostoli pridigajo o Jezusu brez kakršnega koli upravičenega razloga.

Čeprav Sveto pismo na to vprašanje ne daje izrecnega odgovora, obstajajo verjetno trije razlogi.

Vladarji so se bali tistega, kar nekateri imenujejo »vtis«. Bili so prestrašeni, da bi izgubili podporo ljudstva in da bi se to obrnilo proti judovskim vladarjem, ker bi kaznovali ljudi, ki niso storili nič drugega kot dobro, ko so nekoga ozdravili. To naj bi bila glavna skrb v Apostolskih delih 5,26. Peter, poln Svetega Duha, je to točko omenil v Apostolskih delih 4,9. Morda bi bil boljši čas, da se teh apostolov znebijo na skrivaj.

Drugič, bali so se rimskega odziva na množične nemire. Rimljani so pokazali, da nimajo zadržkov pri ubijanju judovskih voditeljev. Če bi množica privolila v ubijanje voditeljev, ki jih ni več podpirala, bi se lahko znašli v težkem položaju. To je bila glavna skrb Kajfa v Evangeliju po Janezu 11,48–50.

Tretjič, v skladu z judovskim zakonom se je morala oseba zavedati posledic svojega zločina, preden je bila zanj kaznovana. Zato je bilo opozorilo le prvi korak, da bi jih seznanili s posledicami.

Peter ni niti poskušal pomiriti Sanhedrina niti govoriti na kompromisni način, da bi ga pomiril. To je bilo morda šokantno, saj je to prišlo od nekoga, ki je po aretaciji pobegnil, da ne omenjamo tega, da je trikrat zatajil Jezusa. Včasih, ko grešimo in se pokesamo, nas Bog postavi v podobno situacijo, da lahko zmagamo tam, kjer smo prej padli.

Rezultat odločitve Sanhedrina je bil v bistvu razglasitev »vojne« med zemeljsko oblastjo Sanhedrina in nebeško oblastjo Jezusa.

V: Zakaj v Apostolskih delih 4,8; 4,31; 2,4; 6,3; 11,24; 13,9; 7,55 Bog napolni ljudi s Svetim Duhom?

O: Apostolska dela nam navajajo pet različnih razlogov.

Za oznanjevanje Božje besede (Apostolska dela 2:4; 4:8; 4:31)

Za služenje (Apostolska dela 6:3)

Za pastirsko delo (Apostolska dela 11:24)

Za grajanje (Apostolska dela 13:9)

Za umiranje (Apostolska dela 7:55)

V: Ali je v Apostolska dela 4:12 Jezus res edina pot?

O: Da. Jezus je edina pot za vse, kot navajajo ta verz, Janez 14:6 in Apostolska dela 4:12. Če se s tem ne strinjate, je nesoglasje s skoraj vsemi pristnimi kristjani skozi zgodovino še vedno manj hudo, kot če bi Jezusa in Petra imenovali lažnivca ali norca, ker sta menila, da je Jezus edina pot. Ali res verjamete, da je Jezus rekel nekaj, kar je tisočletja zavajalo vse njegove privržence, in da je to dopustil tudi svojim apostolom? Misliš, da veš bolje kot Jezus ali Peter?

Klevetanje pomeni govoriti nekaj, za kar oseba ve, da je laž, ali pa kaže brezobzirno preziranje resnice. Če verjamete, da sta bila Jezus in Peter klevetnika, bi bila laž, če bi rekli, da verjamete v Jezusa in da ste njegov privrženec.

Nekateri bi radi »biblijski bife«, kjer bi sprejeli vse doktrine, ki jih želijo, in zavrnili tiste, ki jih ne želijo. To je nekakšen odnos »jaz in Bog« proti »Bog in jaz«. Toda to ni tisto, kar je nameraval Bog, naš Gospod.

V: Kako v Apostolskih delih 4,12, poleg Svetega pisma, vemo, da niso vse religije resnične?

O: Preden odgovorim na vprašanje, naj navedem kratek akrostih o verovanjih nekaterih religij.

V: Kako vemo, razen iz Svetega pisma (Apostolska dela 4:12), da vse glavne svetovne religije niso resnične?

O: Tukaj je nekaj kratkih izjav.

Judje verjamejo, da Jezus ni Božji Mesija. Kristjani verjamejo, da je Jezus Božji Mesija. Hindujci in mnogi budisti verjamejo v čaščenje malikov kot bogov. Krščansko in judovsko učenje pravi, da je malikovanje veliko zlo. Zgodnji kristjani so raje izbrali mučenje in smrt kot čaščenje malikov. Mohamed je muslimane učil, da je treba malikovalce, ki se ne pokesajo, ubiti.

Če bi se ustavili in pet ljudi vprašali za pot do nekega kraja, ti pa bi vam dali tako različne odgovore, kot jih dajejo te religije, bi morali sklepati, da so se vsaj nekateri med njimi motili. Ali

a) je čaščenje idolov sprejemljivo,

b) je treba ljudi, ki častijo idole, ubiti

c) je bolje biti mučen in umreti, kot častiti idole,

Vse tri zgornje trditve ne morejo biti resnične.

Ali

a) moraš biti blagoslov za druge, ali

b) je dobro in Bogu všečno preklinjati Jude in kristjane, kot je učil Mohamed.

Obe trditvi ne moreta biti resnični.

Predstavljajte si, da gledate križišče dveh ulic na majhnem otoku. Verjetno lahko zavijete na katero koli ulico in na koncu prispete na kateri koli želeni cilj na otoku. Večina religij je takšnih. Dokler želite potovati po otoku, ni pomembno, katero cesto izberete. Po otoku lahko vozite po desni, po levi ali po sredini. Ceste se bodo slej ko prej križale. Če pa želite zapustiti otok in priti na celino Božjega kraljestva, preden udari orkan, morate prečkati tisti en dolg most. To ni ozkoglednost, temveč geografska realnost na zemljevidu. Trditev, da obstaja le ena pot do Boga, ni naše ozkogledno mnenje, temveč resnica, ki jo je učil Jezus.

Stara zgodba pripoveduje o prevarantu, ki novim priseljencem v Ameriko pokaže brooklynski most. Medtem ko po njem vozijo avtomobili, prevarant ponudi, da most, ki mu ne pripada, proda priseljencu, da bi ta zaslužil denar z zbiranjem cestnin. Včasih ljudje želijo zaupati v namišljeni most ali most, ki ga nameravajo zgraditi sami. Resnica o odrešitvi je, da ničesar ne moreš »kupiti«. Lahko prosto prečkate ozek most Jezusovega križa ali pa ostanete na otoku katastrofe.

V: Kaj lahko v skladu z Apostolskimi deli 4,12 rečeš nekomu, ki misli, da vse vere vodijo k Bogu?

O: Odvisno je od osebe in situacije. Tukaj so trije različni, a dopolnjujoči se odgovori.

a. Tolažljivo je misliti, da je na svetu vse v redu in da vsaka vera vodi ljudi k Bogu. Ali so talibani, premožni pastor Moon, nemoralni Rajneesh, nasilni David Koresh, samomorilski Jim Jones vsi »vodniki«, ki so svoje privržence pripeljali do tega, kar ugaja Bogu? Ali je bila Jezusova žrtev, ko je v mukah umrl na križu, brez pomena ali, še huje, nepotrebna izguba? Ne, Jezus je rekel, da je široka pot, ki vodi v pogubo, in ozka pot, ki vodi k večnemu življenju. Nekateri Jezusove besede zavračajo kot besede norca, misleč, da ni vedel, o čem govori. Vendar, če iskreno zaupamo Jezusu, se moramo sprijazniti z dejstvom, da z večino sveta ni vse v redu in da imamo delo, da širimo besedo o ozki poti.

b. Če pa že govorimo o lažjih temah: če mi nekdo reče, da vse vere vodijo k Bogu, ga vprašam, ali se zaveda, da s tem resnično tvega. Na primer, v veri Thuggee je dušitev drugih ljudi do smrti akt čaščenja. Ker torej verjamejo, da vse vere vodijo k Bogu, in ker te ne poznajo preveč dobro, naj se prosim obrnejo in zaprejo oči, da bom lahko izvedel akt čaščenja v skladu s to versko tradicijo?

c. Mohamed je v suri 9:29 in v Bukharijevem hadisu, zvezek 4, št. 196, str. 124, učil, naj se napada nemuslimane in ubija pogane. Ljudje, ki jih imenujemo muslimanski ekstremisti, so preprosto ljudje, ki vse, kar je rekel Mohamed, jemljejo resno. Takšen nasilen musliman bi lahko rekel univerzalistu: »Moj prerok, Mohamed, mir z njim, nam je rekel, naj ubijamo nevernike. Vendar, preden ti v poslušnosti Alahu odsekam glavo, bi rad, da veš, da cenim, da potrjuješ, da je moja vera pravilna.«

V: Ali so v Apostolskih delih 4:12 vere, ki delajo dobra dela, dobre?

O: Tukaj je priporočilno pismo o eni od teh religij, ki poudarja ljubezen do drugih.

»Zavest o globoki vpletenosti vaše skupnosti v pomembna družbena in ustavna vprašanja naše države mi je v veliko navdih.« -- Walter Mondale (podpredsednik ZDA) v priporočilnem pismu za pastorja Jima Jonesa. Jones je to priporočilno pismo predložil vladi Gvajane, ko je bil Jonestown prvič ustanovljen. (citirano v reviji The New Republic,12/2/1978 ter v knjigi Experts Speak, str. 283.) Jim Jones je kasneje svoje privržence v Jonestownu prisilil, da so storili samomor.

V: Kdaj naj v skladu z Apostolskimi deli 4,19 ne upoštevamo ukazov verskih voditeljev?

O: Tri točke, ki jih je treba upoštevati: zapovedi, nevernim verskim voditeljem in Petru.

Zapovedi: Podobno kot imajo zakoni države prednost pred zakoni province, imajo Božje zapovedi prednost pred zapovedmi drugih. Vse, kar ti ljudje povedo, celo besede pobožnih pastorjev, je treba preveriti v Svetem pismu.

Voditelji: Pavel v 2. pismu Timoteju 3,5 pravi, da bodo ljudje, ki imajo videz pobožnosti, a zanikajo njeno moč. Z njimi se ne smemo ukvarjati. Seveda se ukvarjate z neko osebo, če jo priznavate kot svojega duhovnega voditelja.

Titus3:10 pravi, da se ne smemo ukvarjati z nikomer, ki povzroča razdor, potem ko smo ga dvakrat opozorili. V Razodetju 2:20 je Jezus grajal cerkev v Tiatirah, ker je dopuščala lažno prerokinjo, ki je spodbujala spolno nemoralnost in uživanje hrane, žrtvovane malikom.

Noben krščanski voditelj ni brez greha popoln ali 100-odstotno prav v vsakem še tako nepomembnem doktrinarnem vprašanju. A če krščanski voditelj ni pripravljen podrediti se Bogu, se mu ne smemo podrediti. Našim krščanskim voditeljem, ki hodijo z Bogom, čeprav so nepopolni, pa se moramo podrediti, kakor kažejo Hebrejcem13:17 in 1. Petrov 5:2–5.

Peter: Peter bi se lahko odzval zgolj z molkom (kar pa ne bi pomenilo soglasja), nato pa bi lahko govoril na skrivaj ali rekel, da se nikoli ni strinjal. Vendar je Peter storil ravno nasprotno. Ni se bal, da bi izpadel iz Božjega varstva. Če bi le molčal, bi to lahko pomenilo, da se strinja, in potem bi ga, upravičeno ali neupravičeno, lahko obtožili, da je preklical tisto, s čimer se je tiho strinjal. Ne, Peter je bil tu pogumen, in prav za pogum so prosili Boga.

Eden od zgodnjih pisateljev, ki je obravnaval to točko, je bil Tertulijan (198–220 n. št.) v delu Scorpiace, poglavje 14, str. 648.

Kot zgodovinsko opombo naj omenimo, da je John Wycliffe (~1330–1382) to idejo ponesel še korak dlje. Richard Fitzralph ga je navdihnil z mislijo, da »oblast izhaja od Boga«. Ta koncept pomeni, da človeška moč in avtoriteta izhajata od Boga in ju Bog ohranja. Neposlušnih in nebožnih verskih voditeljev se ne sme podpirati niti plačevati. Wycliffe je vprašal: Če je celotna rimskokatoliška cerkev pokvarjena, zakaj bi potem Anglija morala Rim oskrbovati z denarjem?

Kakšen je bil odziv rimskokatoliške cerkve? Wycliffeova smrt zaradi možganske kapi ga je verjetno rešila pred mučeništvom. Kakorkoli že, cerkev je izkopala Wycliffeovo truplo in ga zavrgla.

V: Kako so v Apostolskih delih 4,21 vsi slavili Boga?

O: Izraz »vse ljudstvo« se nanaša na vse ljudi, ki so videli, kaj se je zgodilo. Nekateri med njimi so se morda kasneje odvrnili od apostolov, a zaenkrat so vsi izražali svojo hvalo Bogu.

V: Kakšen je v Apostolskih delih 4,22 pomen dejstva, da je bil moški star 40 let?

O: Pomen je v lekciji, da starost za Boga ni pomembna.

Telo po 20. letu ne raste več toliko, s starostjo pa se tudi počasneje zdravi. Vse to je nepomembno za Boga, ki dela čudeže.

Podobno se lahko starejša oseba upira pokori in vrnitvi k Bogu, ker je zapravila svoja mlada leta in se počuti preveč zakoreninjena v svojih navadah. Vse to je za Boga nepomembno. Ne poskušaj Bogu povedati, da se želiš vrniti k Njemu, vendar da On ni dovolj močan, da bi premagal tvoje omejitve ali tvojo starost. Bog temu ne verjame, in tudi ti ne bi smel.

V: Ali sta v Apostolskih delih 4,23 Peter in Janez klepetala, da bi drugim vernikom povedala vse, kar so rekli duhovniki?

O: Ne. Pri odgovoru je treba upoštevati štiri točke.

1. Klepetanje je resen greh, kot navajajo Pregovori 11:13; 16:28; 18:8; 20:19; 26:20,22 ter 2. Korinčanom 12:20; 3. Janezovo pismo 10; Rimljanom 1:29; in 1. Timoteju 5:13. Klepetanje in obrekovanje vključujeta pripovedovanje stvari o drugih, za katere ni nobenega dobrega razloga, ter lažno pripovedovanje stvari.

2. Peter in Janez nista klepetala, saj sta pripovedovala, kaj se jima je zgodilo, in sta govorila resnico.

3. Poleg tega je bilo za druge kristjane pomembno, da so vedeli o sodbi in dejanjih velikih duhovnikov in starešin.

4. Nazadnje sta pripovedovala o Božjem ozdravljenju, o tem, kar je storil Bog, pa lahko vedno pripovedujemo drugim.

V: Kaj je v Apostolskih delih 4,28–29 zanimivega v zvezi z njuno molitvijo?

O: Zelo zanimivi sta dve stvari: kaj sta izjavila Bogu in za kaj nista molila.

Lahko bi pričakovali, da bodo Bogu povedali, da so se vladarji uprli Božji volji. Namesto tega pa nas tu čaka »presenečenje«. Bogu priznavajo, da so neverniki dejansko počeli natanko tisto, kar jim je Bog določil, da storijo, v skladu s Psalmom 2 v Apostolskih delih 4,25–26.

V bistvu so Bogu izrazili tri prošnje.

1. Naj pogleda na grožnje vladarjev (brez da bi si drznili Bogu narekovati, kaj naj stori v zvezi s tem)

2. Daj jim pogum, da bodo oznanjali Božjo besedo

3. Naj še naprej slavijo Tvoje ime z ozdravljenji, znamenji in čudeži.

Najbolj zanimivo je tisto, za kar niso molili. Obračali so se na Boga kot na vladarja, vendar niso molili za varnost, osvoboditev izpod zatiranja ali za to, da bi jih Bog zaščitil. Niso molili, da bi jim Bog kar na pladnju postavil priložnosti za oznanjevanje besede. Videli so obilo priložnosti. Namesto tega so molili le, da bi jih Bog spremenil in jim dal več poguma, da bi ustvarili ali izkoristili priložnosti, ki se bodo zagotovo pojavile za oznanjevanje besede.

Bog je s tem, da se je prostor stresel, pokazal, da je bil z njihovo molitvijo zelo zadovoljen. Kot je opazil Janez Krizostom, so postali, ko se je prostor stresel, še bolj neomajni.

V: Ali naj imajo kristjani danes v skladu z Apostolskimi deli 4,32–35 in 2 Kor 8,13–15 finančno enakost z vsemi drugimi kristjani?

O: Apostolska dela 4,32–35 kažejo, da so bili najzgodnejši kristjani zelo radodarni in so imeli vse skupno, tako da nihče ni trpel pomanjkanja. Vendar Sveto pismo ne zapoveduje niti ne daje zgleda »krščanskega komunizma«, saj Apostolska dela 5,4 kažejo, da je imel Ananija pravico, da zemljišče in denar obdrži zase. Le da ni imel pravice trditi, da je ves denar dal cerkvi, če ga v resnici ni. Pavel je imel osebno lastnino v obliki svojega plašča in nekaterih zvitkov, o katerih piše v 2. pismu Timoteju 4,13.

2. Korinčanom 8,13–15 pravi, da nihče ne sme imeti preveč in nihče ne sme imeti premalo. To so zahtevni verzi za premožne kristjane, vendar moramo slediti celotni Svetemu pismu, ne le delom Svetega pisma.

V: Ali je v Apostolskih delih 4,36 omenjeno pravo Barnabovo evangelij, ki ga je napisal Barnaba, kot trdijo nekateri muslimani?

O: Ne. Evangelij po Barnabu je bila ponaredek iz srednjega veka. Tukaj je nekaj razlogov, zaradi katerih vemo, da ne gre za starodavno delo.

Osnovna dejstva kažejo, da ne gre za starodavno delo. Evangelij po Barnabu je znan le v italijanščini, noben starodavni pisec pa se nanj ni nikoli skliceval. Omenja stvari, ki so se začele uporabljati šele stoletja kasneje. Poleg tega so v Granadi našli tudi druge ponaredke evangelijev, napisane v arabščini. Odkrili so jih po letu 1588, ponarejevalci pa so bili Mavri. Če vsi na splošno zavračajo te druge ponaredke evangelijev, zakaj bi potem sprejeli prav tega? Čeprav je en muslimanski pisec, Ata ur-Rahman, zamenjal Evangelij po Barnabu z drugim delom, imenovanim Pismo/Pismo Barnaba, ni med njima nobene podobnosti, razen imena osebe.

V nasprotju tako s Svetim pismom kot s Koranom

V nadaljevanju so navedena učenja iz Barnabovega evangelija, ki so v nasprotju z islamsko doktrino v Koranu, pa tudi s krščanskim učenjem v Svetem pismu.

Nekatere druge razlike v primerjavi s Svetim pismom

Nekatere druge razlike s Koranom bi morale muslimane opozoriti, naj se ne zanašajo na to »evangelij«. Po Bukharijevem hadisu, zvezek 4, knjiga 56, št. 712, str. 467, je Mohamed rekel, da je ena od treh najhujših laži »pripisovati mi tisto, česar nisem rekel«.

Splošne napake – plovba v mesta v notranjosti: To niso le majhne napake, ampak kažejo, da je avtor vedel zelo malo o geografiji in zgodovini Palestine.

Zgodovinski anakronizmi: Tu ne gre za to, da bi Evangelij po Barnabu vseboval le nekaj zgodovinskih nenavadnosti. Gre za to, da številne napake dokazujejo, da je bila knjiga napisana v srednjem veku v Evropi.

Te »več kot le nekaj« napak dokazujejo, da je bila knjiga napisana v srednjem veku v Evropi.

V: V Apostolskih delih 4:36, kdo je torej napisal Barnabovo evangelij?

O: Najprej nekaj namigov, nato pa trije možni osumljenci.

Namigi: Italijanski tiskar po imenu Arrivabene je leta 1547 izdal prvi italijanski prevod Korana. Avtor Evangelija po Barnabu ni bil dobro seznanjen niti z biblično zgodovino niti z ortodoksno muslimansko teologijo, vendar je očitno (ali ona) zelo dobro poznal evropske srednjeveške običaje. Italijanščina v Evangeliju po Barnabu je vsebovala značilnosti tako beneškega kot toskanskega narečja. Latinski zapis kaže vpliv latinske Vulgate. Opazni so tudi vplivi iz Dantejevih del.

Na robovih so bile arabske opombe. Vendar, kot omenja David Sox (str. 51), jih ni napisal ortodoksni musliman. Raggs domneva, da bi lahko bila vezava in opombe na robovih narejene v Carigradu/Konstantinoplu, saj je temno zelena vezava orientalskega tipa zelo podobna vezavi turškega dokumenta iz leta 1575 v beneških arhivih.

Prvi osumljenec: Fra Marino je bil glavni inkvizitor v Benetkah od leta 1542 do 1550, njegov motiv pa je bil morda maščevanje (Sox, str. 68). Felice Peretti (prihodnji papež Sikst V.) je bil strog in predan beneški inkvizitor, ki si je nakopal veliko sovražnikov. V 16. stoletju je bilo samo v Benetkah 843 sodnih procesov zaradi protestantizma in anabaptizma, 65 zaradi bogokletnih izjav in 148 zaradi čarovništva. (Sox, str. 57) V tridesetih letih 16. stoletja so Benetke kritizirali zaradi njihove strpnosti. Avguštinski menih je bil kaznovan zaradi poučevanja herezije v cerkvi sv. Barnaba v Benetkah. (Sox, str. 59) Analiza pisave Fra Marina in Evangelija po Barnabu kaže, da bi lahko izvirala od iste osebe, kot navaja Sox na str. 70.

Drugi osumljenec: Anselmo Turmeda (ki je kasneje postal Abd-Allah ibn Abd Allah) iz Majorki v Španiji je deset let študiral v Bologni. V svoji biografiji, napisani med letoma 1383 in 1390, je trdil, da je bil duhovnik pred spreobrnitvijo v islam. Njegov učitelj v Bologni je bil tajni musliman. De Epalza (str. 63–64) pravi, da je bil spreobrnjeni frančiškan, ki se je po spreobrnitvi v islam maščeval krščanstvu. Omemba španskih kovancev v Evangeliju po Barnabu podpira to teorijo.

Drugi osumljenci: Drugi ponarejeni evangeliji, ki so jih vsaj napisali Mavri v arabščini, izvirajo iz Granade. Vendar pa pred letom 1588 ni bil znan noben od njih.

Zaključek: Predstavljajte si, da ste musliman, ki mu je nekdo povedal, da je nekdo našel izgubljeno »knjigo« od Boga. Med drugim je ta »sura« omenjala, da je Mohamed s čolnom odplul v Meko, in ta sura je bila v nasprotju z učenjem Biblije ter v desetih točkah v nasprotju s Koranom. Najstarejši rokopis domnevne sure je bil napisan v italijanščini, ki pa ni le ne bližnjevzhodni jezik, ampak v času Mohameda sploh še ni obstajala. Nazadnje, ta domnevna sura je vsebovala nekatere zgodovinske običaje, ki so se v Evropi pojavili šele 1.000 let kasneje.

Mislim, da lahko z gotovostjo rečemo, da bi musliman verjetno imel vsaj nekaj vprašanj. Preden sprejmete to srednjeveško ponaredbo kot avtentično delo, ki prikazuje »prava« Jezusova učenja, se spomnite, da je to delo v nasprotju tudi s Koranom.

V: Kako se lahko vernik v Apostolskih delih 4:36 spremeni, da postane bolj spodbuden, kot sta bila Jožef in Barnaba?

O: Obstaja vrsta stvari, ki jih lahko storiš, pa tudi nekaj stvari, s katerimi moraš prenehati.

Ko vas nekdo vidi, ali pričakuje, da bo pogosteje slišal spodbudne besede ali kritične pripombe? Obstaja prostor za kritične pripombe, vendar bi jih na splošno moralo biti manj kot spodbudnih besed.

Iz svojega govora bi morali izločiti odvračajoče in cinične besede.

Bodite hvaležni za prispevke in prizadevanja drugih. Tudi če je dobro mišljeno prizadevanje spodletelo, bodite hvaležni, da so poskusili.

Poudarjajte dobre stvari, ki jih drugi počnejo ali poskušajo početi.

Po drugi strani pa bodite iskreni, ne laskajte ljudem s pohvalami za stvari, za katere vedo, da niso bile storjene z najboljšimi nameni ali niso bile dobro izvedene.

V: Zakaj so v Apostolskih delih 4,37 in 5,2 cerkvene daritve položili apostolom k nogam?

O: Sveto pismo tega ne navaja, vendar lahko vidimo štiri možne razloge.

Avtoriteta: Priznanje avtoritete apostolov v cerkvi, da sprejemajo in razdeljujejo denar ter druge prispevke.

Brez predpogojev: S takšnim načinom darovanja ni bilo nobenih obveznosti in ni bilo postavljenih nobenih pogojev.

Anonimno darovanje: Ker so prispevke razdeljevali apostoli namesto darovalca samega, darovalec morda ni imel toliko priložnosti za pohvalo ali slavo.

Zaupanje: Ljudje so verjeli, da bodo apostoli ta dar pametno uporabili.

V: Ali naj današnje cerkve v skladu z Apostolskimi deli 4,37 in 5,2 delujejo na podlagi zaupanja ali naj imajo finančne kontrole?

O: Oboje. Če vemo, da ne moremo zaupati cerkvenemu voditelju ali organizaciji, ne smemo darovati temu voditelju ali organizaciji. Tu ne gre le za goljufijo, ampak za porabo Božjih darov za stvari, ki ne častijo Boga. Namenjeni darovi so v redu, tako kot so bili v času Pavla za lakoto v Izraelu.

Vendar zaupanje ne pomeni, da se ne bi smeli uporabljati tudi finančni nadzori. V 2. pismu Korinčanom 8,17–18 so poslali več ljudi z daritvijo, da bi se izognili videzu neprimernosti. To je prav tako pomembno tudi danes, da se izognemo videzu neprimernosti. Celo dobra službovanja so občasno imela težave z zaposlenimi, ki so kradli denar. Dobre službe so to odkrile s pomočjo finančnih kontrol. Obstaja krovna organizacija, imenovana Evangelical Council for Financial Accountability (ECFA), ki združuje na stotine krščanskih organizacij. Vsaka organizacija mora sprejeti Izjavo vere in se mora ravnati v skladu z računovodskimi praksami ECFA, ki vključujejo zunanjo, neodvisno revizijo, ki jo enkrat letno opravi računovodska družba.

V: Ali naj danes v skladu z Apostolskimi deli 4,37 in 5,2 prispevki gredo cerkvi ali neposredno revnim v stiski?

O: Ni nobenega trdnega pravila, vendar je pri odgovoru treba upoštevati štiri točke.

1. Pomoč revnim, sirotam in vdovam bi morala biti pomembna prednostna naloga v naših življenjih (Jakob 1:27; 5. Mojzesova knjiga 15:11; Izaija 1:17; 58:6–10; Jeremija 5:28; 22:16; Galatijci 2:10; Psalm 41:1; 68:5; Pregovori 19:17; 21:13; 22:9; 24:11–12; 29:7; 31:9,20; Matej 25:34–36; Zaharija 7:9–10; Apostolska dela 10:2,4; Efežanom 4:28; 1. Timotej 6:18–19). »Kdor zapre ušesa pred krikom ubogih, bo tudi sam klical in ne bo dobil odgovora.« (Pregovori 21:13)

2. Revnim, ki nočejo delati, se ne sme pomagati, dokler ne bodo pripravljeni delati (2 Tesaloničanom3:10 ).

3. Ko dajete neposredno revnim, dajajte modro. Poskusite zmanjšati verjetnost, da bo denar porabljen za droge, alkohol, cigarete, srečke ali druge nepotrebne stvari.

4. Ko darujete cerkvi ali prek nje, darujte modro. Ugotovite, kaj ta organizacija podpira. Na primer, določen odstotek darov mnogih glavnih verskih skupnosti je šel Svetovnemu svetu cerkva. Ti so dajali denar rodesijskim (zimbabvejskim) gverilcem, ki so ubili misijonarje ene od članic Svetovnega sveta cerkva.

Če del vašega denarja gre za podporo odpadnikom (kot je episkopalski škof Spong) ali teološkim semeniščem, kjer zanikajo Kristusovo fizično vstajenje (kot so nekatera na Teološki šoli Perkins na Južni metodistični univerzi), se zavedajte, da se del denarja, za katerega trdite, da ga darujete Bogu, daje volkovom, ki razganjajo čredo. Zakaj bi zapravljali denar s tem, da ga dajete tistim, ki niso zavezani sledenju Kristusu, kot ga predstavlja Sveto pismo?

V: Kaj je bilo v Apostolskih delih 5,1–10 narobe s tem, da sta Ananija in Safira prodala zemljišče in apostolom pred noge položila le del denarja?

O: To, da sta darovala le del denarja, je bilo v redu. V Apostolskih delih 5,4 Peter pokaže, da ni bilo nikogar prisiljenega, da bi sledil Barnabovemu zgledu. Problem je bil v tem, da sta lagala in rekla, da je to ves denar. Drugi problem je bila nepoštenost. Glavni problem pa je bil v tem, da sta mislila, da lahko preslepita Svetega Duha.

Luka s tem, da je to zapisal, kaže svojo odkritost pri opisovanju tega nesrečnega, nekoliko nerodnega dogodka v cerkvi. Ananija in Safira sta za zgodnjo cerkev tisto, kar je bila Achanova družina za Izraelce – grešna prevara, ki je prekinila zmagoviti napredek Božjega ljudstva.

Na splošno Satan napada cerkev na tri načine.

Zunanji: nasilje v Apostolskih delih

Notranja infiltracija, kot sta moralni kompromis in heretično učenje

Odvračanje pozornosti: zapletanje v druge dobre stvari, ki jih Bog za te ljudi ni namenil.

V: Zakaj v Apostolskih delih 5,1–10 Bog danes ne ubije ljudi, ki napačno prikazujejo svoje prispevke cerkvi?

O: Pri odgovoru je treba upoštevati štiri točke.

1. To se je zgodilo neposredno pred očmi samih apostolov, morda kot delno izpolnitev Janeza 20:23. To je bilo novo obdobje »jasne luči skoraj popolnega pričevanja zgodnje Cerkve«, kot piše v New International Bible Commentary, str. 1277.

2. Po eni strani so bili nepošteni, toda še večji greh je bil, da so lagali apostolom in mislili, da jim bo uspelo uiti kazni, ker so lagali Bogu.

3. Nič ne kaže, da bi si zaslužili takojšnjo fizično smrt bolj kot vsi drugi, ki so v imenu vere prevarali ljudi. Vendar so svojo kazen prejeli »prej«, da bi bili za zgled v prvih dneh Cerkve pod neposrednim vodstvom apostolov.

4. Ananija in Safira sta bila blizu apostolom in središču Božjega delovanja. To je dobra stvar, če si poslušen Bogu in iskren do Njega, vendar boleča, če nisi.

V: Ali je v Apostolskih delih 5,3–4 Sveti Duh ženski Duh, kot uči domnevni korejski Mesija, pastor Moon (Božansko načelo, peta izdaja, 1977, str. 215–216)?

O: Ne. Sveti Duh nima kromosomov X ali Y niti spolnih organov. Vendar pa se v Svetem pismu, ko se govori o Svetem Duhu, nanj sklicuje kot na »On«, nikoli pa kot na »ona«. V Janezu14:17 piše: »Svet ga ne more sprejeti, ker ga ne vidi niti ne pozna. Vi pa ga poznate, …« (BSB). V grški slovnici imajo končnice besed spol, v Janezu 14:16, 26 in Apostolskih delih 13:2 pa je uporabljen moški spol. Tudi v Janezu15:26 in Janezu16:13 je uporabljen izraz »Njega«.

Skratka, Janez 14:17 je resničen. Tisti, ki vztrajajo, da je Sveti Duh ženskega spola, ga ne poznajo.

V: Kako je mogoče, da se v Apostolskih delih 5:13,14 nihče drug ni pridružil vernikom, saj se je njihovo število povečevalo?

O: Dober prevod iz grščine je »noben od preostalih«. Zaradi strahu pred preganjanjem in zaradi tega, kar se je zgodilo z Ananijo in Safiro, se nihče ni hotel pridružiti vernikom, razen če in dokler tudi oni niso začeli verovati. Kot piše v »The Tony Evans Bible Commentary« na str. 1078: »Na žalost, ko Bog začne delovati, začne delovati tudi hudič.«

V: Zakaj so bili apostoli v Apostolska dela 5,19–20 osvobojeni prav tukaj?

O: Apostolska dela 5,20 kažejo, da so bili osvobojeni z namenom: da gredo in spet govorijo ljudem, stoječ v templju. To naj ne bi počeli skrivaj, ampak drzno in odkrito.

Bog je na komičen način pokazal, da so verske oblasti neumne. Zaporniški stražarji so skrbno varovali prazne zaporne celice. Svet se je zbral, da bi sodil zapornikom, ki jih sploh niso imeli. Medtem ko so poskušali ugotoviti, kam so zaporniki pobegnili, so ti že spet na prostem v templjskih dvoriščih pridigali.

Upoštevajte, da ko so bili ponovno aretirani, vprašanja, ali je Jezus morda Mesija ali kako so se sploh izmuznili, da bi pridigali, sploh niso bila na dnevnem redu. Dejansko v tem »zaslišanju« ni zabeleženo nobeno vprašanje, postavljeno apostolom. Le izjava velikega duhovnika, da so prekršili pravila Sanhedrina.

V: Ali je bil Jezus v Apostolskih delih 5,30; 10,39 in 13,29 obesil na drevesu ali križan na križu?

O: Jezus je bil križan na križu iz lesa. Križ je bil verjetno narejen iz debla mrtvega drevesa. »Obesitev na drevesu« je bila po 5. Mojzesovi knjigi 21:23 prekletstvo. Uporaba tega izraza poudarja, da je Jezus za nas prevzel sramoto in prekletstvo.

V: Kaj vemo o Gamalielu I. izven Svetega pisma, kot je navedeno v Apostolskih delih 5:34 in 22:3?

O: Gamaliel, sin Simona, je bil znan judovski rabin, vnuk drugega znanega rabina po imenu Hillel. Gamaliel I. je umrl leta 52 n. št. Farizejska tradicija Hillela je verjela, da se lahko moški loči od žene iz katerega koli razloga.

V: V Apostolskih delih 5,36, kdaj je živel Teudas?

O: Najprej, kaj ni odgovor, nato dejstvo, ki ni pomembno za odgovor, in nazadnje odgovor.

Ni odgovor: Mogoče je, da je Gamaliel tukaj naredil napako, Luka pa nam je le povedal, kaj je Gamaliel napačno rekel. Vendar pa glede na naslednji odgovor ni razloga, da bi dvomili v zaporedje ali časovni potek izrečenega.

Ni pomembno za odgovor: Jožef Flavij v delu »Antiquities of the Jews« 20.5.1 (okoli 93–94 n. št.) omenja Teuda, ki ga je leta 44 n. št. obglavil Kuspij Fadus, ko je bil Fadus prokurator. Vendar je Gamaliel dejal, da je bil ta Teudas pred popisom prebivalstva, ki je potekal med letoma 6–7 n. št. Poleg tega je imel ta Teudas precej veliko vojsko, ne le 400 ljudi.

Zadevo še dodatno zapleta dejstvo, da je v tem času prišlo do številnih manjših uporov. Jožef Flavij omenja, da so v obdobju 40 let štiri upore vodili različni ljudje, ki so se vsi imenovali Simon. Omenja tudi tri različne upore, ki so jih v obdobju desetih let vodili trije različni možje, ki so se vsi imenovali Juda. Seveda je Jožef Flavij, čeprav je bil na splošno skrben zgodovinar, naredil tudi druge napake. Zato bi lahko bodisi Jožef Flavij bodisi kasnejši prepisovalec ime zapisal napačno. Mnogi so nekoč menili, da je Luka uporabil Jožefa Flavija kot vir. Vendar sta nekatera avtorja, med njimi Emil Schürer, to tezo »razbila«.

Odgovor: Teudas s 400 uporniki je bila druga oseba z istim imenom. Uporniško razpoloženje proti Rimljanom je bilo močno, saj je obstajala skupina ljudi, imenovana zeloti, ki so se skoraj neprekinjeno borili proti Rimljanom, vse do uspešnega, a kratkotrajnega upora leta 70 n. št. Ta Teudas je bil tisti, ki se je uprl pred Judom, medtem ko se je upornik, ki ga omenja Jožef Flavij, uprl po Judu.

V: Kakšen dokaz v Apostolskih delih 5,36 kaže, da je Pavel študiral pri Gamalielu?

O: Poleg Pavlovega odličnega poznavanja Stare zaveze in trditve, da je farizej, obstaja še en konkreten primer. V 1. pismu Korinčanom 14,21 je Pavel citat iz Izaija 28,11–12 imenoval del Tore (Zakona). Saduceji in drugi so kot Toro sprejemali le prvih pet knjig Svetega pisma, farizeji pa so za Toro šteli celotno Staro zavezo. To torej kaže, da je Pavel študiral pri farizeju, ne pa pri saduceju.

Ob tem je treba omeniti, da je bil Gamaliel sicer zelo spoštovan farizej, vendar naj bi bil le član sveta Sanhedrina v Jeruzalemu. Farizejski rabini niso nikoli vodili Sanhedrina, dokler ni bil leta 70 n. št. uničen tempelj.

V: Ali je bilo v Apostolskih delih 5,38–39 značilno za farizeje, da so bili v tem primeru tako popustljivi?

O: Obstajajo različne podskupine farizejev, nekateri, kot sta Gamaliel I. in Jožef Flavij, pa so bili bolj popustljivi. Kasnejši rabin, Gamaliel II., je bil strožji. Jožef Flavij v delu »Antiquities of the Jews«, knjiga 13, 294 [x.6], piše: »Farizeji so po naravi popustljivi v zadevah kaznovanja.« Kasnejši farizej, rabin Johanan, izdelovalec sandalov, ki je študiral pri slavnem rabinu Akibi, je rekel nekaj zelo podobnega kot Gamaliel. V Pirke Aboth 4:11 je dejal: »Vsako zbiranje, ki je v imenu nebes, bo na koncu utrjeno, vsako pa, ki ni v imenu nebes, na koncu ne bo utrjeno.«

V: Kaj je v Apostolskih delih 5:40–41 ironično?

O: Apostoli so prejeli štirideset udarcev z bičem minus enega. Včasih ljudje tega niso preživeli. Če ne bi posredoval Bog, bi verjetno utrpeli trajne telesne poškodbe. Torej bi apostoli, ki jih je Bog poslal v svet, zaradi bičanja utrpeli telesne poškodbe. Kljub temu so se apostoli počutili počaščeni, ker so bili sramoteni, in jim je bila dana milost, da so bili osramočeni!

Kot je dejal ugandski škof Festo Kivengere: »Brez krvavitve cerkev ne more blagoslavljati.« Tertulijan je znano rekel: »Ubijte nas, mučite nas, obsodite nas, zmeljite nas v prah; vaša krivica je dokaz, da smo nedolžni. …Čim pogosteje nas pokosite, tem bolj se naše število veča; kri kristjanov je seme.« Apologija, poglavje 50 (ANF, zvezek 3, str. 33).

V: Zakaj bi sploh bilo v cerkvi toliko vdov, kot piše v Apostolskih delih 6,1?

O: Najprej napačen odgovor: »Ker so bili njihovi možje ubiti zaradi vere«, v tem trenutku ni pravilen, saj takrat še skoraj nihče ni bil ubit zaradi vere. Verjetno obstajajo trije razlogi. 1) V družbi na splošno je bilo morda veliko revnih vdov. Takrat je bilo za žensko težko preživeti brez moškega, razen če je bila tkalka ali trgovka ali pa je opravljala poklic z slabim ugledom.

2) Del razloga bi lahko bil tisto, kar smo opazili v nekaterih državah v razvoju: ko se starejša oseba obrne h Kristusu, družina, ki jo je finančno podpirala, s tem preneha. To bi ne le prepričalo mnoge, da se vrnejo k veri svoje družine, ampak bi bilo tudi finančno breme za cerkev, saj bi odvajalo denar, ki bi ga sicer lahko porabili za evangelizacijo. Če pa cerkev ne bi skrbela za svoje vdove, bi s tem svetu pokazala, da se kristjani v resnici ne zmenijo za druge ljudi, ali vsaj za tiste, ki nimajo denarja.

3) Poleg svoje družine so Judje že imeli način za razdeljevanje hrane revnim in lačnim Judom, kot navaja The Expositor’s Bible Commentary, zvezek 9, str. 330. Če pa nekdo ni več poslušal judovskih voditeljev, ti ga morda ne bi več vključili v razdeljevanje hrane.

Toda potrebe vdov sploh niso bile breme za cerkev; ravno nasprotno, skrb zanje je bila pravzaprav prava vloga cerkve. Evangelizacija in denar, povezan s tem, nista naša glavna odgovornost; to je poslušno ugajanje Bogu. Pomoč revnim in vdovam ni breme za poslanstvo cerkve; ravno nasprotno, je temeljni del poslanstva cerkve.

V: V Apostolskih delih 6,1, kdaj in kako je primerno pritoževati se?

O: Nikoli ni primerno pritoževati se ali godrnjati. Vendar je pogosto primerno izpostaviti težave in stvari, ki jih je treba popraviti. Ko to storite, vas morda neupravičeno obtožijo pritoževanja, vendar je med tema dvema stvarema razlika.

Mrmljanje lahko demoralizira. To je poniževanje drugih, destruktiven način osredotočanja na problem. Opozarjanje na težave pa se lahko osredotoči na rešitev in sodelovanje z drugimi pri njenem izvajanju. To je konstruktivno, a včasih je del konstruktivnosti tudi rušenje tistega, kar je slabo, in odstranjevanje ruševin.

Če bi Luka želel le naslikati sliko popolne harmonije med prvimi kristjani, bi 6. poglavje Apostolskih del ravno nasprotovalo temu namenu. Namesto tega 6. poglavje Apostolskih del kaže, da je bil Luka namen, da stvari opiše takšne, kakršne so bile, z vsemi težavami vred.

V: Kako naj se obnašate in kaj naj storite, ko se v Božji cerkvi pritoži nekdo drug (Apostolska dela 6,1)?

O: Ločeno preuči ton in vsebino pritožbe. Tudi če je njihov predlog dober in upravičen, bo morda treba spremeniti način, kako izražajo svojo zaskrbljenost. Nič ni narobe, če ste odločni, da bi pojasnili svoje stališče, vendar morate hkrati izkazati spoštovanje do svojih voditeljev in tistih, s katerimi se pogovarjate. Če nekdo nekaj izpostavlja na način, ki povzroča razdor ali je kako drugače neprimeren, ga morate popraviti ali opomniti. Če pa gre še vedno za utemeljeno vprašanje, ki so ga izpostavili na neprimeren način, morate to vprašanje vseeno obravnavati.

Včasih lahko iskren vernik na primeren način izpostavi nekaj, kar se mu zdi problem, a se pri tem popolnoma moti. Morate mu na nežen način povedati, da ste temeljito premislili o vsem, kar je povedal, in da ste se odločili, da je najbolje, da ne storite ničesar. Če je zelo prepričan o začetku novega služenja, vi pa niste tako prepričani, mu dajte malo prostora in pustite, da ga začne.

Drugič, ne glede na to, ali je bila njihova pritožba izražena v pravem tonu ali ne, preuči, ali je njihova zadeva resnično zaskrbljujoča in ali je njihov predlog morda dober. Če so glede tega trdno prepričani, se morda vprašaj – ali še bolje, vprašaj jih –, zakaj. Morda je v tem nekaj, česar ti ne vidiš.

V tem konkretnem primeru apostoli niso poskušali krivde pripisati nikomur; preprosto so se odločili, da bodo rešili problem.

V: Zakaj menite, da so bile v Apostolskih delih 6,1 grško govoreče vdove spregledane v korist hebrejskih vdov?

O: Ker niso govorile aramejščine ali vsaj niso bile materni govorci tega jezika, so verjetno prišle v Jeruzalem šele pred nekaj leti in niso imele trdnih korenin v skupnosti. Znotraj cerkve so obstajale različne subkulture in od kristjanov se je pričakovalo, da bodo pomagali drugim kristjanom brez dajanja prednosti na podlagi kulture.

Ta problem morda ni bil nameren, vendar obstajata tudi nenamerno dajanje prednosti in predsodki. Ko selektivno pomagate tistim, ki jih najpogosteje vidite, pazite, da ne dajete nenamerno prednosti, saj se to zlahka zgodi. V tem primeru rešitev ni bila v tem, da bi razdeljevalcem hrane rekli, naj ne dajejo prednosti, ampak v tem, da so pritegnili raznoliko skupino razdeljevalcev hrane.

V: Ali v Apostolskih delih 6,1 kdaj menite, da je prav, da imamo v cerkvi različne skupine?

O: Lahko je dobro, da imamo v cerkvi različne skupine, vendar včasih pride do težav. Včasih so razlike v jeziku ali kulturi tako velike, da je bolje imeti različne bogoslužja, skupnosti ali cerkve. Slišal sem za cerkev v Peruju, v kateri so se zbirali mestni prebivalci in vaščani, ki so na bogoslužje prinašali svoje dojenčke brez plenic. Urin, ki je tekel po tleh, mestnim prebivalcem ni bil všeč. Zato se lahko različne cerkve včasih med seboj prijateljsko razumejo, a ostanejo različne cerkve.

Ne glede na kulturo in jezik pa 1. Korinčanom 1,10–13 pravi, da med nami kot kristjani ne sme biti razdelitev. Zato bi si vsak član morda moral bolj prizadevati, da spozna, se spoprijatelji in ljubi tiste, ki so drugačni od njega, namesto ljudi, ki so povsem taki kot on sam. Če ste zreli vernik, ne glede na vaše etnično ozadje, razmislite o tem, da bi okrepili cerkev tako, da se pridružite cerkvi, v kateri vaše etnično ozadje ni v večini.

V: V Apostolskih delih 6,2 so se Dvanajsteri namerno odločili, da ne bodo zadovoljili upravičene potrebe. Kdaj je torej primerno, da mi ne zadovoljimo upravičenih potreb drugih vernikov?

O: »Vi« bi morali zadovoljiti potrebe vseh. Toda to ni »ti« v ednini, ampak »vi« v množini, saj bi morala cerkev zadovoljiti potrebe vseh. Niso potrebovali nesmiselnega, obremenjujočega pritiska, da morajo vsako potrebo zadovoljiti osebno. Cerkev ni posameznik, ampak skupnost. Nekoč se je kristjan pogovarjal s sosedom o Kristusu in ta je bil pripravljen sprejeti Kristusa. Zato je kristjan v naglici poklical pastorja in mu rekel, naj hitro pride, ker želi ta oseba sprejeti Kristusa. Pastor je rekel »v redu« in nato odložil slušalko. Potem pa je pastor začutil prepričanje Svetega Duha. Poklical je nazaj in rekel: »Ne bom prišel; ti ga moraš pripeljati k Gospodu.« Kot kristjan ne prenajaj nalog, ki jih moraš opraviti sam. Kot pastor ne spodbujaj odvisnosti.

Spomni se, da je Peter pogumno tvegal svoje življenje, da bi oznanjal evangelij, in je vladarjem in starešinam rekel: »Sami presodite, ali je v Božjih očeh prav, da poslušamo vas namesto Boga. Kajti ne moremo molčati o tem, kar smo videli in slišali.« Zdaj si poskusi predstavljati, da bi se Peter odločil, da evangelija vendarle ne bo več toliko oznanjal, ker bo ves svoj čas posvetil pomoči revnim kristjanom.

Predstavljajte si Petra, ki reče: »Moram oznanjati evangelij in moram pomagati revnim, zato moram nekaj opustiti, zato bom preprosto skrajšal večino svojega časa za molitev.« Mislim, da ta misel Petra nikoli ni prešinila. Nasprotno, v Apostolskih delih 6,4 se zdi, da Peter razume molitev in službo besede kot nekaj, kar gre z roko v roki, saj ne more učinkovito opravljati drugega brez prvega.

V Apostolskih delih 6,3 so dejansko zadovoljili potrebe, vendar posredno in ne neposredno. Naročili so jim, naj izberejo sedem mož, ki bodo razdeljevali hrano potrebnim vdovam.

V: Zakaj bi morali biti ti možje v Apostolskih delih 6,3 polni Duha in modrosti, saj so v bistvu opravljali upravne naloge?

O: Najprej nekaj ozadja. Judje so imeli mrežo za razdeljevanje hrane revnim, zato se zdi naravno, da so kristjani, ki so prišli iz judovstva, počeli enako. Judovski revni in vdove, ki so prejemali hrano iz judovske razdelitve » «, bi verjetno bili izključeni, ko bi postali kristjani. Zato bi lahko imelo tukaj poseben pomen pričevanje o tem, kako je cerkev skrbela za svoje revne. Ena stvar je, da se revnim hrano daje sporadično in občasno, druga pa je, da se jim zagotavlja dosledno dajanje, na katerega se lahko zanašajo.

Ti možje so morali skrbeti (diakonein/diakoneo) za potrebe drugih. Razdeljevanje hrane je bila diakonia. Da bi to počeli z dobrim pričevanjem za cerkev, so morali biti ti ljudje pošteni in ugledni (dober zgled brez graje), duhovni (polni Svetega Duha) in praktični (polni modrosti). Diakoni so omenjeni tudi v Pismu Filipljanom 1,1 in 1. pismu Timoteju 3,8–13. Vendar bi morali ti diakoni biti sposobni tudi spodbujati druge, naj darujejo denar za hrano. Ljudje morda ne bi bili tako pripravljeni darovati, če ne bi menili, da se denar uporablja po namenu in modro. Včasih Božje ljudstvo ne prejme, kar bi moralo, ker Božje ljudstvo ne daje vedno tako, kot bi moralo.

V: Zakaj imajo v Apostolskih delih 6,5 vsi ti imeni isto etnično ozadje?

O: To so grška imena, ne hebrejska. Rešitev za neenako razdeljevanje hrane je bila, da so del vodstvenih nalog v zvezi s tem prenesli na pripadnike manjšinske etnične skupine.

Seveda je mogoče, da so bili nekateri med njimi etnično ne-Grki, a so jim dali grška imena. Vendar dejstvo, da so vsi sedem dobili nehebrejska imena, močno nakazuje, da je bila večina, če ne vsi, bodisi Grki bodisi so v glavnem govorili grško.

Nekateri so domnevali, da so grško govoreči Judje pomenili le pogane, ki so se spreobrnili v judaizem. Vendar to ni pravilno, saj je Nikolaj iz Antiohije v Apostolskih delih 6,5 edini omenjeni, ki se je spreobrnil v judaizem. Omenjanje le Nikolaja močno nakazuje, da ostali šest niso bili spreobrnjenci.

Zanimiva stranska opomba je, da so apostoli prepoznali problem in predlagali rešitev, vendar je moške izbrala celotna cerkvena skupnost, ne apostoli. Apostoli niso nikogar krivili za problem in so spoznali, da bi bilo bolje, da končno odločitev sprejmejo drugi namesto njih.

V: Zakaj menite, da se je v Apostolskih delih 6,7 po izbiri teh sedmih mož veliko število duhovnikov podredilo veri?

O: Ni bilo nobenega naravnega razloga, da bi izbira teh sedmih mož, ki so vsi imeli grška imena, za diakone povečala verjetnost, da se bodo judovski duhovniki približali Kristusu; z naravnega vidika bi človek mislil ravno nasprotno. Morda je časovni okvir tega dogodka pokazal, da je Bog bil zadovoljen z izbiro teh sedmih mož.

Poleg tega bi »duhovniki« vključevali ne le saduceje, ampak tudi druge dejanske duhovnike, duhovniške družine in celo esene, ki so se prav tako imenovali duhovniki.

V: Zakaj so v Apostolskih delih 6,8 Štefana, človeka, polnega Božje milosti in moči, ki je delal velike čudeže in znamenja, postavili v »vsakdanjo« upravno vlogo?

O: Očitno niso menili, da je biti diakon in skrbeti za pravično razdeljevanje hrane nepomembno. Želeli so nekoga, ki je bil pošten in znan po tem, da je poln Svetega Duha, kar bi pomenilo tudi, da je imel dober ugled. Pomembno je tudi, da je bil Jud, ki je govoril grško. (Štefan ni judovsko ime, ampak grško.) Dejansko so bila tudi druga imena grška.

Tudi danes je pomembno izbrati prave ljudi za pomembna dela, kot je skrb za prehrano ljudi. Za to vlogo želite ljudi, ki so usposobljeni in zanesljivi. Če nekdo na nekem področju nekoliko zaostaja, je bolje, da je nekoliko manj usposobljen, kot da je nekoliko manj zanesljiv. Poleg tega je bilo, ker so bile grško govoreče vdove zapostavljene, pomembno imeti grško govorečega diakona iz več razlogov. S svojimi stiki bi morda bolje vedel, kdo so grško govoreče vdove. Prav tako bi to vsem pokazalo, da problem rešuje nekdo, ki ni brezbrižen do njihovih potreb. Tako na primer, če so vsi starešine ali vsi diakoni v cerkvi iste rase, etničnega porekla, maternega jezika ali ekonomskega razreda, se lahko, čeprav si morda prizadevajo za enakopravno skrb za vse, zdi, da gre za pristranskost, pred katero svari Jakobovo pismo 2,1–5. Če so vsi voditelji iz ene skupine, ali res ne bi mogli najti niti ene osebe iz druge skupine, ki bi prav tako postala voditelj?

V: Zakaj bi v Apostolskih delih 6,9, glede na izbiro diakonov, prišlo do nasprotovanja iz sinagoge osvobojencev?

O: Imenovanje teh diakonov kaže, da grško govoreči Judje niso bili le drugorazredni člani cerkve. Osvobojenci so verjetno govorili grško, kar bi grško govoreče Jude spodbudilo, da postanejo kristjani. Drugi Judje med osvobojenci tega ne bi marali.

V: Kaj nam lahko arheologi povedo o sinagogi osvobojencev iz Apostolska dela 6,9?

O: Na vrhu jugovzhodnega hriba v Jeruzalemu so arheologi našli tako imenovani »napis Teodota«, ki je datiran okoli leta 70 n. št. V njem med drugim piše: »Teodot, sin Vettana, duhovnik in predsednik sinagoge, … je zgradil sinagogo … ter gostišče, sobe in vodne cisterne, da bi zagotovil prenočišča tistim iz tujine, ki jih potrebujejo….« Domneva se, da je njegov priimek izviral iz rimske družine Vettani.

V poznejši tradiciji so domači rabini gledali na helenistične Jude zviška kot na nekakšne Jude drugega razreda.

V: Ali menite, da bi Štefan v Apostolskih delih 6,10–11 pridobil njihovo naklonjenost, če bi jih prepričeval bolje ali učinkoviteje?

O: Ne, ti ljudje so bili polni jeze. Ti Judje so skoraj sprožili upor, ker je Pilat v svojem palači v Jeruzalemu postavil zlate ščite z imeni grških idolov, kot navaja The Expositor’s Greek Testament, 2. zvezek, str. 165.

Bili so trdno odločeni in so izkrivili Štefanove besede, da bi upravičili svoja dejanja.

Štefan je posredno rekel, da če častimo Obljubljeno deželo bolj kot Boga, lahko spregledamo Božje delovanje na druge načine.

V: Kaj točno je v Apostolskih delih 6,11 »bogokletstvo proti Mojzesu«?

O: Verniki tega izraza v Svetem pismu nikoli ne uporabljajo, niti pred tem niti po tem. Bogokletstvo proti Bogu pomeni izrekanje nepoštenih besed proti Božji veličini. Čeprav je bil Mojzes dober človek, je skoraj tako, kot da bi ga postavili za idole.

Štefan je očitno spoštoval Mojzesa in njegovo učenje, toda ko so Štefan in zgodnji kristjani rekli, da Mojzesova postava ni bila končni cilj, ampak le začasna, dokler ni prišel Kristus, so mnogi Judje to zavrnili kot bogokletstvo, ne da bi sploh razmislili o tem. Tudi danes, ko govoriš proti nekomu »sveti kravi«, četudi je to potrebno, te lahko utišajo.

V: Zakaj bi v Apostolskih delih 6,13 domnevno bogaboječi, verni Judje postavili lažne priče?

O: Človek je lahko zelo veren, a kljub temu ni v pravem odnosu z Bogom. Očitno so menili, da cilj opravičuje sredstva, in nikoli niso razmišljali (ali se sploh menili), ali Bog želi, da uporabijo ta sredstva ali ne. Nekateri ljudje se lahko trudijo delati za Boga, a kljub temu globoko dvomijo v Božjo sposobnost, da sam poskrbi za stvari.

Če se danes kdaj znajdete v situaciji, v kateri menite, da morate storiti nekaj zlega ali grešiti, da bi »pomagali Bogu«, se takoj ustavite. Bog ne potrebuje pomoči in zagotovo si takšne pomoči ne želi.

V: Ali je v Apostolskih delih 7,3–5 in 1 Mz 11,31 Bog poklical Abrama iz Ura ali iz Harana?

O: Čeprav bi se Štefan, pobožni govornik, hipotetično lahko zmotil, je bil v tem primeru prav. Apostolska dela 7,2–4a izrecno navajajo, da je Bog poklical Abrama iz Ura, preden je ta s svojo družino živel v Haranu. Nato, v Apostolskih delih 7,4b–5, ko je njegov oče umrl v Haranu, je Bog Abrama od tam preselil v Palestino. Bog je z Abramom govoril več kot enkrat.

Danes, ko nas Bog vodi, nas ne vodi le do končnega cilja, kjer naj bi bili, ampak nas vodi na vsakem koraku te poti. Bog nas tudi vodi glede tega, kdaj je pravi čas za odhod. Poslušnost ne pomeni le, da greš tja, kamor Bog želi, da greš, ampak da se Bogu takoj podrejaš in slediš Njegovemu časovnemu načrtu.

V: V Apostolskih delih 7:4 in 1. Mojzesovi knjigi 11:26, ko je Abraham zapustil mesto Haran, kako je bil star 75 let?

O: Razen če niso bili Abram, Nahor in Haran trojčki (kar je sicer mogoče, a malo verjetno), 1. Mojzesova knjiga11:26 navaja, da je bil Terah star 70 let, ko je začel imeti otroke. Abram se ni rodil, dokler ni bil Terah star vsaj 130 let.

V: Kako je lahko Bog v Apostolskih delih 7:6 in 1. Mojzesovi knjigi 15:13 prerokoval, da bodo Izraelci 400 let zatirani, če pa 2. Mojzesova knjiga 12:40–41 pravi, da so bili v Egiptu natanko 430 let? (Dva različna mormona sta to navedla kot razlog, da ne verjameta Svetemu pismu.)

O: Izraelci so bili v Egiptu sužnji 400 let, vendar so bili pred tem v Egiptu že 30 let pod Jožefovo vladavino. (Poznam eno učenko sedmega razreda, Amy, ki je to domnevno protislovje razvozlala v manj kot eni minuti.)

Mimogrede, Irenej (182–188 n. št.) citira Apostolska dela 7,2–8,56,60a, in tisto, kar citira, je tisto, kar imamo danes. (Irenej, Proti herezijam, knjiga 3, poglavje 21, str. 434)

V: Kako je bil v Apostolskih delih 7,7 med izhodom iz Egipta sodil Egipt?

O: Sodba je lahko ocena ali kazen, in v tem primeru sta veljali obe pomeni.

Ocena: Ko je Bog prek Mojzesa rekel faraonu, naj spusti svoje ljudstvo, so faraonova prvotna zavrnitev, kasnejše spletkarjenje in nazadnje pošiljanje vojske za njimi pokazali njegove namere. Namesto da bi to ustavil, je Bog faraonu dovolil, da se mu upira, kakor je hotel. Posledice so pokazale, kako trdo je bilo faraonovo srce, in da so nenehne nadloge njegovo srce le še bolj otrdile.

Kaznovanje: Ne le da je umrl faraonov sin, ampak je bila sodba izrečena nad celim Egiptom za tistih 400 let, v katerih so zatirali Božje ljudstvo.

V: V Apostolskih delih 7,14, koliko ljudi je točno odšlo v Egipt v Jakobovem času?

O: Pri odgovoru je treba upoštevati pet točk.

1. Štefan je rekel 75. Tudi če bi se Štefan pri tem zmotil, bi Sveto pismo lahko natančno zapisovalo domnevno napako, ki jo je izrekel Štefan. Vendar ne smemo prenaglo sklepati, da se je Štefan motil, kot kažejo naslednje točke

2. V hebrejskih rokopisih sta v 1. Mojzesovi knjigi 46,27 in 2. Mojzesovi knjigi 1,5 navedenih 70 moških, vključno z Jakobom, Jožefom in Jožefovima dvema sinovoma. V Apostolskih delih7:14 je navedenih 75. Grška Septuaginta v 5. Mojzesovi knjigi 10,22 prav tako navaja 70.

3. Grška Septuaginta v 2. Mojzesovi knjigi 1:5 navaja 75. Grška Septuaginta v 1. Mojzesovi knjigi 46:27 navaja 75, ker piše, da je imel Jožef devet (ne dva) sinova. Tudi 2. Mojzesova knjiga 1:5 v Mrtvomorskem zvitku 4QExod(b) navaja petinsedemdeset. Glejte zadnje vprašanje na koncu Geneze in zadnje vprašanje na koncu Exodusa za citate iz hebrejskega besedila in Septuaginte.

4. Kdo so bili ti dodatni sinovi v Septuaginti (in verjetno tudi v rokopisih iz Mrtvega morja)? 1. Mojzesova knjiga 46:20 v Septuaginti navaja teh sedem »sinov« (v resnici vnukov in pravnukov) na naslednji način:

»… In Manasesu so se rodili sinovi, ki mu jih je rodila sirijska priležnica, in sicer Machir. Machir pa je spočel Galaada. Sinovi Efraima, brata Manasesa, pa so bili Sutalaam in Taam. Sinovi Sutalaama pa so bili Edom.«

Upoštevajte, da so tu našteti le 3 vnuki in 2 pravnuki, torej skupaj pet (ne sedem). Vendar sta imela tako Manase kot Sutalaam sinove (v množini).

5. Ker je bil Štefan grško govoreči Jud (glej Apostolska dela 6:1–5), je verjetno uporabljal Septuaginto in ne hebrejske Stare zaveze, in ta majhna podrobnost je brez napake zabeležena.

Povzetek: Morda je Štefan tukaj naredil napako, Sveto pismo pa brez napake navaja, kar je rekel. Po drugi strani pa je bil Štefan verjetno vendarle prav.

V: Kako so bili v Apostolska dela 7,16 Jakob in patriarhi pokopani v Šekemu?

O: To je ponovitev razprave o 1. Mojzesovi knjigi 33,18–19.

Abraham je v Prvi knjigi Mojzesovi 23,16–20 za Saro kupil zemljišče v Mamreju blizu Hebrona, vendar to ni isto mesto. Kar zadeva zemljišče, kupljeno v Šekemu, obstajajo trije možni odgovori.

Jakob in Abraham sta jo kupila: Tako v Jozue 24,32 kot v Prvi knjigi Mojzesovi 33,18–19 piše, da je zemljišče blizu Šekema kupil Jakob, Abrahamov vnuk. Ne glede na to, ali je Abraham prišel priča nakupu zemljišča z denarjem, ki ga je zapustil Izaku, ali ne, bi lahko rekli, da je zemljišče kupil Abrahamov rod. Tudi danes lahko najstnik s soglasjem svojega očeta kupi avtomobil v očetovem imenu.

Štefan se je morda zmotil: Ker je Jakob kupil zemljišče, na katerem so bili pokopani njegovi sinovi, sam pa je bil pokopan v Mamreju skupaj z Abrahamom, je Štefan morda po pomoti združil ta dva ločena dogodka. Tudi če bi se Štefan zmotil, bi Sveto pismo še vedno ostalo brez napak. Sveto pismo je preprosto brez napak zapisalo, kar je rekel Štefan, z vsemi napakami vred.

Ponovni pokop: Ko so se za stalno naselili v deželi, so se odločili, da bodo ponovno pokopali Abrahama, Saro, Izaka in Rebeko, da bi bili vsi skupaj.

V: Kako je faraon v Apostolskih delih 7,19 izdajalsko/prefinjeno ravnal z Izraelci?

O: Bil je zahrbten v tem, da je po vsem težkem delu, ki so ga opravljali hebrejski sužnji, ukazal, naj svoje moške dojenčke vržejo v reko. Prav tako jim je faraon večkrat rekel, da lahko odidejo, nato pa si je premislil. Po zadnji takšni obljubi je kasneje še vedno poslal svojo vojsko za njimi.

V: Zakaj je v Apostolskih delih 7,20 zapisano, da je bil Mojzes »lep v Božjih očeh«?

O: Ta grški izraz bi lahko uporabil zdravstveni delavec. Pomeni zdravega, krepkega in dobro hranjenega otroka.

V: Ker Apostolska dela 7,22 pravijo, da se je Mojzes naučil modrosti Egipčanov, kaj so Egipčani takrat vedeli?

O: Egipčani so veliko vedeli o astronomiji, koledarju, geografiji (vključno z mesti, oddaljenimi celo do Indije), uporabi železa iz meteoritov in tkanju oblačil iz finega lanu. Svilena tkanina, verjetno iz Kitajske, je bila v Egiptu najdena že 1000 let pred Kristusom. Bili so odlični arhitekti in, če to kaj pomeni, so bili izjemni tudi v balzamiranju trupel.

V Mojzesovem času Egipčani niso poznali izdelave sedel, primernih za jahanje, konjeniških vojakov ali taljenja železove rude.

V: Kako razumete besedilo iz Apostolska dela 7:29, ko ljudje, ki jim ste zvesti in ki bi morali biti zvesti vam, so pripravljeni vas izdati drugim?

O: Mojzes je videl, da ga vsaj nekateri Izraelci ne bodo zaščitili; morda ga Izraelci sploh niso mogli zaščititi. Zato je Mojzes odšel tja, kjer bi bil varen.

Ne ostajajte v položaju, v katerem ste odvisni od ljudi, ki so se izkazali za nezanesljive, bodisi do vas bodisi do drugih. Lahko odpustite nekomu, ki vas je slabo obravnaval, ali vsaj takrat, ko menite, da vas je slabo obravnaval. Toda četudi odpustite tatvu, mu ni treba zaupati toliko, da bi mu dali še več stvari za krajo.

V: Kaj je nenavadnega v tem citatu iz Apostolskih del7:32 ?

O: Štefanov citat iz 2. Mojzesove knjige 3:6 sledi Samaritanskemu Pentatevhu, ne pa masoretskemu besedilu ali Septuaginti.

V: Ali so v Apostolskih delih 7:36 prečkali Rdeče morje ali Trstno morje?

O: Pri odgovoru je treba upoštevati štiri točke.

1. Grška beseda tako v Apostolskih delih 7:36 kot v Septuaginti v 2. Mojzesovi knjigi 15:4 je eruthro, kar pomeni »rdeče«, ne pa »trstno«.

2. Hebrejščina je podobna angleščini brez samoglasnikov: »Rd« bi lahko pomenilo bodisi »Red« (rdeče) bodisi »Reed« (trstno).

3. Ali je šlo za Rdeče morje in je Štefan to ponovil.

4. Ali pa je šlo za Trstno morje, čeprav ga je grška Septuaginta prevedla kot »Rdeče«. Štefan, Jud, ki je govoril grško, je le ponovil tisto, kar se je naučil.

Povzetek: V vsakem primeru lahko Sveto pismo brez napak navaja, kar je rekel Štefan.

V: Ali je bilo v Apostolskih delih 7,41–43 malikovalno tele lažna podoba pravega Boga ali pa je šlo za čaščenje nebeških bitij?

O: Štefan ne pravi izrecno, da je bilo zlato tele čaščenje nebeških bitij. Namesto tega omenja zlato tele in to, da se je Bog odvrnil od njih, v naslednjih stoletjih pa so se obrnili k čaščenju številnih različnih malikov, vključno z nebeškimi bitji.

Kar zadeva uporabo zlatega teleta, je bil to kip lažnega boga in kršitev prve zapovedi. Apostolska dela 7,42 kažejo, da je bil namenjen lažnim bogovom. Tudi če bi bil narejen kot izklesan kip pravega Boga, bi bil še vedno grešen in bi kršil drugo zapoved.

V: Kdo sta bila v Apostolskih delih 7,43 Molek in zvezda Refan?

O: To je bil citat iz Amosa 5,25–27 v Septuaginti.

V: Ali naj bi v Apostolskih delih 7,43 pisalo »Molech in Rephan« ali »Sakkuth in Kaiwan«, kot navaja masoretski tekst v Amosu 5,26?

O: Štefan je bil grško govoreči Jud in verjetno je citiral iz Septuaginte. Ker Apostolska dela zgolj brez napak navajajo, kar je rekel Štefan, ta verz sam po sebi ne more dokazati, katero je bilo prvotno besedilo v knjigi Amos.

V: V Apostolskih delih 7,43, kdaj jim je bilo rečeno, da bodo v prihodnosti odšli v Babilon?

O: V 5. Mojzesovi knjigi 28,64 piše, da bodo Izraelci, če bodo neposlušni, razpršeni. Vendar pa Babilon ni bil omenjen. Štefan parafrazira Amos 5,25–27. To bi bilo skoraj citat iz Septuaginte, razen da Amos 5,25–27 tako v hebrejščini kot v Septuaginti pravi »za Damaskom«, Štefan pa je rekel Babilon, kar je natančna lokacija za Damaskom, kamor so bili izgnani južni Izraelci.

V: Kaj je zanimivega v izrazu »ne prebiva v hišah, ki so jih zgradile človeške roke« v Apostolskih delih 7,48?

O: Ta Štefanov izraz je nekoliko značilen, a je moral narediti vtis vsaj na enega poslušalca. Pavel uporabi isti izraz, ko govori Atenčanom v Apostolskih delih 17,24. Ideja, čeprav ne besedilo, se nahaja v Izaiju 66,1–2 in 1. knjigi kraljev 8,27.

V: Kakšen je bil v Apostolskih delih 7,51–53 Štefanov namen?

O: Štefanovi poslušalci so bili trdosrčni, ker so razmišljali drugače. Pred uničenjem Jeruzalema leta 70 n. št. so bili trije glavni stebri judovstva: 1) dežela, 2) zakon in 3) tempelj. Štefan je govoril o vseh treh , vendar posredno. Štefan se teh ni odrekel, ampak je raje pokazal, da je Bog večji od njih.

Vendar ne smemo pozabiti, da so Štefana ustavili, še preden je lahko končal svoj govor. Vprašamo se, kako nepristranski so bili Štefanovi poslušalci. Ko so svoje oblačila položili k Sauluovim nogam, je bilo to verjetno zato, ker je bil Saul pobudnik tega dogodka.

Tako Štefanovo življenje NI bilo ogroženo, saj so Judje pod vodstvom Saula iz Tarza že odločili o Štefanovi usodi. Štefanov način govora kaže, da njegov glavni namen tukaj ni bil poskusiti rešiti lastnega življenja, ampak rešiti življenja nekaterih izmed njegovih poslušalcev – za večnost. Štefan ni prosil za lastno življenje; v bistvu je prosil za njihova.

Štefan je verjetno že videl, da nima nobene možnosti, a ker mu je bila dana priložnost za zagovor, je to zadnjo priložnost izkoristil, da jim je pridigal. Čeprav se današnjim bralcem njegov govor morda zdi dolg, je v resnici veliko podrobnosti, ki jih je izpustil. A iz tega, kar je Štefan vključil, se zdi, da je v njegovem sporočilu določen vzorec. Omenil je, kako je Abraham zapustil Ur in Haran, kako se je Jožef preselil v Egipt, kako je Mojzes zapustil Egipt ter najprej šotor zaveze in nato Davida v Jeruzalemu, ki je zgradil tempelj.

1) V Božjem delu je napredek in sprememba.

2) Božja blagoslova niso omejena na deželo Izrael in tempelj. Bog jih je vodil že dolgo preden je bil tempelj, in celo dolgo preden so vstopili v Obljubljeno deželo. Štefan je šestkrat uporabil besedo »Egipt«.

3) Izrael se je vedno upiral Božjim načrtom. Niti Jožefa niti Mojzesa niso sprejeli, dokler se nista pojavila drugič.

Kot pronicljivo ugotavlja »Believer’s Bible Commentary« na str. 1604: »Judje so mislili, da je Štefan v obrambni vlogi, a na koncu je Štefan postal tožilec, oni pa so bili dejansko krivi obtoženci.«

V: V Apostolskih delih 7,51–53 ljudje včasih zavrnejo evangelij, ker ga ne morejo razumeti. Včasih pa ga zavrnejo, ker ga ne želijo razumeti. Kakšna je razlika?

O: Nekaterim je bila predstavljena le karikatura evangelija. Drugi ne razumejo, kako je mogoče, da obstaja le en Bog; nekateri ne morejo razumeti, kako bi lahko bili odrešeni po milosti, brez lastnih zaslug. Po drugi strani pa nekateri morda razumejo, a se odločijo, da ne bodo verjeli.

»Tako razveljavljate Božjo besedo zaradi svoje tradicije.« Matej 15,6b. Glej tudi Marko 7,13.

»Niti njegova beseda ne ostane v vas, ker ne verjamete tistemu, ki ga je poslal.« Janez 5:38

»… vi pa me hočete ubiti, ker moja beseda nima prostora v vas.« Janez 8:37b

Demetrij, srebrar, v Apostolskih delih 19:23–34. Apostolska dela 19:34 »Ko pa so spoznali, da je [Aleksander] Jud, so vsi skupaj približno dve uri kričali: ›Velika je Artemida Efežanov!‹«

V: Kako v Apostolskih delih 7:51–53 dosežete tiste, ki ne razumejo evangelija?

O: Najprej razumite, da niste vi tisti, ki spreobračate ljudi; to počne Sveti Duh. Brez Svetega Duha, ki deluje v njihovem življenju, ne bi bilo nobenega upanja, da bi prišli h Kristusu. Drugič, ne govorimo nujno z ljudmi, ki popolnoma objektivno gledajo le na dejstva. Nekaterim je razumevanje še posebej težko, ker so bili naučeni napačnih stvari in zamenjujejo tisto, kar jim govorite, s tem, kar so se naučili. Drugi pa morda trdijo, da ne morejo razumeti, vendar gre v resnici za to, da ne želijo razumeti. Kot je nekoč nekdo rekel: nikoli ne moreš zbuditi nekoga, ki se pretvarja, da spi.

Vendar moramo biti potrpežljivi, saj tudi če zdaj zavračajo evangelij, še vedno poslušajo; seme je posejano, in seme lahko še vedno vzklije, četudi dolgo časa leži v mirovanju.

Včasih je mogoče najti skupno točko in se navezati na stvari, s katerimi so že seznanjeni. Tudi takrat to ni vedno uspešno. Na Bližnjem vzhodu kroži zgodba o moškem, ki je stopil pred sodnika v svoji vasi in ga vprašal, kakšen je zakon v tem primeru. Njegov bik je namreč po nesreči pobegnil in sodnikovega bika nabodel do smrti. Sodnik je rekel, da je zakon jasen: moški mora plačati za mrtvega bika. Moški se je opravičil, ker je, kot je rekel, eno podrobnost narobe razumel: pravzaprav je bil sodnikov bik tisti, ki je pobegnil in do smrti nabodel moškovega bika. V tem primeru, je rekel sodnik, zakon ni bil jasen. Od tu izhaja izraz »odvisno je, čigav bik je naboden«.

Da bi dosegli padle, napačno poučene ljudi, potrebujemo Svetega Duha in moč križa. Kakor je Pavel rekel o sebi: »Kristus me namreč ni poslal, da bi krščeval, ampak da bi oznanjeval evangelij, ne z besedami modrosti, da ne bi križ Kristusa izgubil svoje moči.« (1 Korinčanom 1,17).

»Moje sporočilo in moje oznanjevanje nista bila z prepričljivimi besedami modrosti, ampak z dokazom moči Duha, da vaša vera ne bi temeljila na človeški modrosti, ampak na Božji moči.« (1 Korinčanom 2,4–5).

V: Kaj je v Apostolskih delih 7:52, Mt 23:37 in Lk 13:34 judovska nebiblijska literatura zapisala o njihovem ravnanju s preroki?

O: b Pesahim 87b pravi, da so preroki doživeli visoko starost (Jeremija in Daniel sta jo). B Nedarim 38a pravi, da so bili preroki premožni (tako sta bila Jožef in Daniel). Vendar so bili preroki po podatkih iz b. Gittin 57b, b Sanhedrin 96b, Lev R 10.3; Exod R 31.16; Pesikta Rabbati 26:1–2 preganjani in/ali ubiti s strani Judov. Vendar so bile te izkušnje navedene kot lekcije, iz katerih so se naučili.

V: Kako so v Apostolskih delih 7:53 prejeli zakon od angelov?

O: Bog je uporabil angele, da so vodili Izraelce z oblakom podnevi in s stebrom ognja ponoči. Očitno je uporabil angele tudi za to, da so Mojzesu izročili prvotne plošče z Desetimi zapovedmi.

V: V Apostolskih delih 7:55, ker je bil Štefan poln Svetega Duha, zakaj je Sveti Duh Štefana navedel, da je izrekel besede, zaradi katerih so ga ubili?

O: Dva dopolnjujoča se odgovora:

1. Sveti Duh včasih namerno vodi poslušne kristjane v situacije, v katerih bodo slavili Boga in umrli zaradi svoje vere.

2. Ubil bi ga tako ali tako. Štefana so že aretirali v Apostolskih delih 6,11–7,1, in ga bi kamenjali ne glede na to, kaj bi rekel.

V: Kako je v Apostolskih delih 7,56 in Marku 16,19 Jezus lahko stal na desnici Boga, če je Jezus sam Bog?

O: Desna stran pomeni častno mesto. Jezusa pogosto upodabljajo, kako »sedi« na desni strani Očeta, toda tukaj Jezus stoji in ploska.

Beseda »Bog« v Svetem pismu, kadar se ne nanaša na lažnega boga, ima več pomenov. Najpreprostejši dokaz za to sta Janez 1,1 in Hebrejcem 1,9. V vsakem od teh verzov je beseda »Bog« uporabljena dvakrat, pomeni pa očitno Očeta in Sina.

Beseda »Bog« ima tri tesno povezane pomene. To so:

Bog Oče tukaj in v 1. Petrovem pismu 1:2,3; Efežanom 1:3,17; 3:14; 5:20; 1. Tesaloničanom 1:1; 3:11; 2. Tesaloničanom 1:1–2; 2:16; Titu 1:4

Bog Sin v Pismu Hebrejcem 1:8–9; Janezu 1:1, 18; 20:28; Hozeji 1:7, Izaiju 7:14; 1. Janezu 5:11, 12 in 21; Pismu Kolosanom 2:9; Mateju 1:23

Bog Sveti Duh v Pismu Rimljanom 8:9–16; v Evangeliju po Luku 1:35; v 1. Janezovem pismu 4:12, 13, 15–16; v 1. Pismu Korinčanom3:16 + v 1. Pismu Korinčanom 6:19; v Apostolskih delih 5:4

Poleg tega

Oče je večni v Psalmu 90:2; 93:2.

Sin je večni v Pismu Hebrejcem 7:3; 13:8

Sveti Duh je večni v Pismu Hebrejcem 9:14.

V: Kako je bilo v Apostolskih delih 7:59 mogoče, da so kamenjali Štefana, če Sanhedrin ni imel pooblastila za usmrtitev nikogar?

O: To so bili zanimivi časi v vladavini Judeje. Poncij Pilat ni bil več tam. Na vztrajanje Vitellija, prefekta Sirije, je bil Pilat v sramoti odpoklican v Rim, da bi se pred cesarjem Tiberijem odgovarjal za svoje slabo vladanje. V Judeji do pozneje, pod Marcellusom, ni bilo drugega rimskega guvernerja. Vendar bi to pomenilo, da je bil Štefan ubit nekoliko kasneje, leta 37 n. št. V tem času bi Vitellius želel pomiriti Jude, zato so Rimljani morda dali vedeti, da bodo to dopustili.

Poleg tega poznejša Mišna Sanhedrin 4:1 pravi, da pri sojenju za umor, ki se kaznuje s smrtjo, kazni ni mogoče izvršiti isti dan kot je izrečena obsodba; počakati je treba vsaj en dan.

V: Ali je Štefan v Apostolskih delih 7,59–60 molil k Jezusu?

O: Da. Izrecno se je obrnil na »Gospoda Jezusa« in prosil »Jezusa«, naj sprejme njegovega duha.

V: Kaj v Apostolskih delih 8:1 vemo o Saulu iz Tarza?

O: Grški besedilni vir navaja, da je bil Saul »mladenič« (neanias), domneva pa se, da je bil star okoli 30 let. To bi bilo premlado, da bi bil član Velikega sveta ali da bi zasedal številne položaje v sinagogi. Pri kamenjanju morajo po 5. Mojzesovi knjigi 17:7 prvi kamenje vržati priče. Pavel ni bil med njimi, ampak je pazil na njihova oblačila. Saul je bil v Apostolskih delih 9:1 vpleten v ubijanje drugih. Kot Pavel se je teh stvari živahno spominjal in o njih z obžalovanjem pisal v Pismu Galatcem 1:13; 1. Pismu Korinčanom 15:9; Pismu Filipljanom 3:6 in 1. Pismu Timoteju 1:13.

V: Ali je bilo to preganjanje v Apostolskih delih 8,1 dobra stvar?

O: Ne, preganjanje kristjanov je bilo zlo. Verjetno jih je spodbujal Saul iz Tarza, poleg tega pa so postali še drznejši, ko so videli, da ubijanje Štefana ni imelo nobenih slabih posledic. To se je zdelo zelo temen dan za krščanstvo. Vendar je Bog to zlo uporabil za dobro, saj lahko Bog vse stvari uporabi za dobro tistih, ki ga ljubijo (Pismo Rimljanom 8:28). Očitno so se najzgodnejši kristjani le počasi odzivali na veliko poslanstvo iz Mateja 28,19 in še zlasti iz Apostolske zgodbe 1,8. Preganjanje jih je pregnalo iz Jeruzalema na druga mesta, kjer naj bi tako ali tako oznanjevali evangelij.

Poleg tega Samaritanci, ki niso marali Judov, morda niso bili naklonjeni temu, da bi evangelij poslušali od ljudi, ki so prišli iz Jeruzalema. Ker pa so kristjani » «, zlasti tisti helenistični, bežali iz Jeruzalema, so bili Samaritanci morda bolj naklonjeni temu, da poslušajo ljudi, ki jih judovske oblasti v Jeruzalemu niso marale. Morda je to eden od razlogov, zakaj jim je Jezus v Apostolskih delih 1,8 rekel, naj bodo priče v Jeruzalemu in Judeji, nato pa v Samariji. Več o tem stališču si preberite v delu The Expositor’s Bible Commentary, zvezek 9, str. 359.

V: Ali bi se v Apostolskih delih 8,1 kristjani razpršili po Judeji in Samariji, če ne bi bilo preganjanja?

O: Verjetno bi se razširili počasneje, kot če preganjanja ne bi bilo. Ko kristjani ne ubogajo ali so počasni pri izpolnjevanju Božje volje, Bog včasih uporabi težave in preganjanje, da jih pripelje tja, kjer naj bi bili.

V: Zakaj so v Apostolskih delih 8,1 kristjani zaradi preganjanja pobegnili iz Jeruzalema, medtem ko so apostoli ostali?

O: Obstajata dve mnenji.

1. Po knjigi Hard Sayings of the Bible, str. 522–523, je preganjanje izvajal Sanhedrin in je bilo usmerjeno predvsem proti grško govorečim kristjanom. Kristjani, ki so bili tudi aramejsko govoreči Judje, so bili preganjani šele kasneje. Glej tudi The Bible Knowledge Commentary: New Testament, str. 371–372, za več o tem stališču.

2. Apostole so res poskušali preganjati, ko so ubili Jakoba, brata Janeza, in zaprli Petra. Ker pa je Bog Petra zaščitil, niso več poskušali, saj bi to v očeh ljudstva izgledalo slabo.

V: Zakaj menite, da se v Apostolskih delih 8,1b–25 pojavijo herezije?

A: Walter Martin je nekoč rekel, da so herezije neplačani računi cerkve. Ko cerkev želi izpustiti poučevanje določenih doktrin, ta neuspeh pri pastirjenju črede ponuja priložnost, da se vmešajo sekte s svojimi lažnimi nauki. Nekoč sem slišal za cerkev v Galvestonu, ki je opravljala razgovore s kandidati za mesto pastorja. Eden od diakonov je vprašal, ali bi pastor lahko pojasnil Trojico. Pastor je odgovoril, da je to zapletena tema in da je ne more zares pojasniti. Kasneje mu je diakon povedal, da je bil to dober odgovor, saj če bi rekel, da jo lahko pojasni, ga ne bi zaposlili. Prav ta napačen odnos do resnice je tisto, kar lahko čredo naredi ranljivo za sekte. Da, Trojica je zapletena, in da, Bog nam v Svetem pismu ni povedal vsega o njej. A izkušen in pobožni učitelj bi moral biti sposoben ustrezno razložiti, kar je Bog razodel o Trojici, pa tudi o vseh drugih pomembnih krščanskih naukih. Ko cerkev želi zmanjšati pomen poučevanja naukov, je zrela za odmik od ortodoksije, čeprav se to morda zgodi šele čez desetletje ali tako.

V: Ali v Apostolskih delih 8,1b–25 govori o pristnih kristjanih, ki so danes precej drugačni?

O: Pravi kristjani se razlikujejo v stranskih naukih, kot so krst vernikov v primerjavi s krstom dojenčkov, odnos med Božjo suverenostjo in svobodno voljo ljudi, Gospodova večerja ter karizmatične darove. Kristjani se ne strinjajo niti glede tega, kaj menijo, da so najboljše prakse: ali naj majhni otroci vedno obiskujejo cerkev skupaj z odraslimi, ali naj obstaja standardiziran učni načrt, ali naj cerkveno premoženje pripada denominaciji ali lokalni skupnosti, ali naj obstaja denominacijski misijski odbor ter še mnoge druge stvari, ki niso podrobno opredeljene v Svetem pismu.

V: Zakaj so v Apostolskih delih 8,2 pobožni verniki žalovali zaradi Štefanove smrti, saj je Štefan odšel k Jezusu?

O: Sveto pismo tega ne pove, vendar lahko vidimo nekaj razlogov.

1. Bili so žalostni zaradi te »na videz prezgodnje« smrti mogočnega Božjega moža in vseh priložnosti za službo Bogu, ki so bile izgubljene zaradi njegove smrti. Vendar pa ima Bog vse pod nadzorom, in tisto, kar se zdi prezgodnja smrt, je morda prispevalo k temu, da se je Saulo obrnil h Kristusu.

2. Morda so žalovali, ker Štefana ne bodo več videli, dokler ne pridejo v nebesa.

3. Čeprav so vedeli, da bo Štefan v nebesih, je včasih težko gledati na stvari z očmi vere, ko je pred njimi pod kupom hladnih, krutih kamnov ležalo raztrgano, zmečkano telo ljubljenega prijatelja.

Grška beseda za »smrt« v tem primeru, anairesei, ni običajna beseda za smrt, ampak medicinski izraz.

Ko danes umre ljubljeni vernik, je naravno in v redu, da žalujemo, ker ga nekaj časa ne bomo mogli videti. Vendar ne žalujemo kot tisti, ki nimajo upanja, saj ga bomo videli v nebesih.

Kot stranska opomba: morda so za Štefana žalovali zasebno, saj judovska Mišna pravi, da se za tiste, ki so bili usmrčeni po sodbi Sanhedrina, ne sme izkazovati »javnega žalovanja«, čeprav je bilo tiho žalovanje v redu.

V: Ali je Filip v Apostolskih delih 8,5 odšel v mesto imenovano Samarija ali v mesto v pokrajini Samarija?

O: Obstajala je tako regija kot tudi mesto znotraj nje, imenovano Samarija. Doslovni grški izraz je »mesto Samarije«, zato bi lahko šlo za katero koli mesto v regiji Samarije. Justin Mučenik (okoli leta 150 n. št.), sam samarijski kristjan, pravi, da je bil Simon iz samarijske vasi Gitto/Gitta. Torej je Filip odšel v Gitto/Gitto ali pa je Simon odšel v drugo mesto. Za več informacij glej Prvo zagovor Justina Mučenika, poglavje 26, str. 171.

V: V Apostolskih delih 8,5–8 in8:26 –40, kateri Filip je bil to?

O: Sveto pismo ne navaja, ali je šlo za apostola Filipa ali za grškega evangelista Filipa iz Apostolska dela 6,1–5 in Apostolska dela 21,8–9. Če bi bil to grški Filip, bi to pomenilo, da sposobnost izvrševanja številnih mogočnih čudežev ni bila omejena le na dvanajst apostolov.

Po drugi strani pa so Papias, Polikrat in Euzebij Filipa evangelista iz Apostolske zgodbe 8,5 in apostola Filipa obravnavali kot isto osebo.

V: Kaj pa v Apostolskih delih 8,9 glede liberalne kritiške teorije, da je bil Simon Magus sopomenka ali kodno ime za Pavla?

O: To teorijo je prvi predstavil Baur, ki se je opiral na spopad med Petrom in Simonom Magom v (heretičnem) ebionitskem delu Priznanja Petra. Vendar pa drug liberalec, Spitta, to imenuje »popolno nesmiselnost«. Zakaj bi Luka to dodal, če bi bil prijatelj in sopotnik Pavla?

V: Zakaj je v Apostolskih delih 8,9–24 Simon poskušal kupiti pravico do zdravljenja ljudi?

O: Iz vidika Simona Magusa to verjetno ni izgledalo tako slabo. Judovsko veliko duhovništvo se je kupovalo že v času Seleucidov in pod Rimljani. V srednjem veku so nekateri papeži izpolnili domnevno »papeško nasledstvo« tako, da so kupili svoj papeški urad. Simon Magus je počel le tisto, kar so počeli mnogi drugi lažni verski voditelji.

Vendar je iz Božje in Petrove perspektive Simon Magus storil grozno dejanje. Kupiti tisto, kar Bog daje brezplačno, in morda zaračunavati za razdeljevanje milosti, ki jo je Bog dal brezplačno, bi bilo žalitev Boga.

V: Ali je bil Simon v Apostolskih delih 8,9–24 rešen?

O: Apostolska dela navajajo, da je Simon veroval in bil tudi krščen. Za povprečnega opazovalca se ni zdelo, da bi bila med Simonom in kým drugim kakršna koli razlika. Vendar, če uporabimo izraze iz ameriškega nogometa, je šlo za »fumble«. Peter je Simonu rekel: »Naj tvoje srebro pogine s teboj«, medtem ko verniki po Janezu 3,16 nikoli ne bodo poginili. Peter je rekel, da Simon ni imel deleža v tej službi, da njegovo srce ni bilo pravo in da ga je zastrupila grenkoba ter ga je vezala krivica. Simon v trenutku, ko mu je Peter to povedal, zagotovo NI bil odrešen. Tisti, ki verjamejo, da lahko ljudje izgubijo odrešitev in da jo je Simon izgubil, bi morali razumeti, da bi bil Simon, če bi bil dejansko odrešen, odrešen največ za kakšno uro. Zdelo se je, da je Simona bolj skrbelo, kako se izogniti tej obsodbi, kot pa Božje usmiljenje in odpuščanje.

Pravi odgovor je mogoče videti v Simonovi nadaljnji zgodovini. Ustanovil je herezijo in imel celo učenca po imenu Menander, ki je nadaljeval njegovo heretično tradicijo.

Od tu izhaja angleška beseda »simony«, ki pomeni plačevanje denarja za pridobitev cerkvenega položaja.

V: Kaj se je v Apostolskih delih 8,9–24 zgodilo s Simonom Magom?

O: Sveto pismo nam ne pove ničesar o Simonovem morebitnem kesanju ali pomanjkanju kesanja. Takrat Simon ni bil odrešen; beseda za vero, »pisteuo«, je ista beseda, ki se uporablja za vero demonov v Jakobovem pismu 2,19; Luka nikjer ne omenja, da bi Simon prejel Svetega Duha, in kar je najpomembneje, Peter je rekel, da je Simon [še vedno] na poti v pogubo. Z drugimi besedami, Simon je »izpovedoval« vero, vendar je ni »imel«. Angleški izraz »simony« izhaja iz tega odlomka. Gre za zlo prakso poskusa pridobitve cerkvenega položaja z podkupovanjem.

Cerkveni pisci Justin Mučenik, Irenej, Klement Aleksandrijski, Tertulijan in Hipolit nam pripovedujejo o Simonovih poznejših dejanjih kot zloglasnega heretika. (Irenej je bil učenec Polikarpa, ki je bil učenec apostola Janeza. Hipolit je bil učenec Ireneja.)

Justini Martir (okoli leta 150 n. št.), sam samarijski kristjan, pravi, da je Simon izhajal iz samarijske vasi Gitto/Gitta. Pravi, da je imel učenca Menandra, Samaritanca iz mesta Capparetaea, ki je po Simonu začel svojo lastno herezijo. Justini pravi, da je Simon kasneje odšel v Rim, tam izvajal čarovništvo in da so mu tam postavili kip v čast. Prva apologia Justina Mučenika, poglavje 26, str. 171. Justin se tu skoraj zagotovo moti. Na otoku v reki Tiber so izkopali kip z napisom »Semoni Sanco Dei Fidio«, ki se nanaša na »Semo Sancus«, sabinskega boga, podobnega Herkulu. Več o tem si preberite v delu The Expositor’s Greek Testament, zvezek 2, str. 213.

Irenej je v delu Proti herezijam (182–188 n. št.) celotno 23. poglavje posvetil Simonu Magu. Dejal je, da je cesar Klavdij Simona Maga zaradi njegove magije počastil s kipom. Irenej pravi, da je Simon učil, da se je Judom prikazoval kot Sin, Samaritanom kot Oče, drugim narodom pa kot Sveti Duh. Simon je iz suženjstva osvobodil žensko iz Tira po imenu Helena, za katero je rekel, da je bila prvo plodilo njegovega uma. Simon je trdil, da je bila to ista Helena, zaradi katere se je odvijala trojanska vojna. Irenej pravi, da je bil naslednik Simona Magusa heretik Menander.

Tudi delo Proti vsem herezijam (200–210 n. št.) posveča prvo poglavje razpravi o Simonu Magusu. Tertulijan pravi, da se je Simon imenoval »Najvišja krepost« in da je bil njegov naslednik Menander.

Tertulijan (198–220 n. št.) v delu »Traktat o duši«, poglavje 34, navaja, da je Simon, potem ko ga je Peter okaral, svojo energijo posvetil uničevanju resnice. Dodaja, da je bila Helena ženska iz Tirja, ki je bila sužnja v bordelu.

Za citate drugih avtorjev glej http://www.BibleQuery.org/history/churchhistory/WhatEarlyChristiansTaughtOnExperienceAndPractice.html.

V: Ali je bila izkušnja iz Apostolskih del 8,14–17 običajna?

O: Ne. Zamuda pri sprejemanju vere v Jezusa, ne da bi imeli Svetega Duha v sebi, je bila posledica:

1. prihodu apostolov ali

2. neustreznega poučevanja Filipa ali

3. napačnemu razumevanju tega, kar je poučeval Filip.

Če bi prejeli Svetega Duha brez apostolov, bi se morda smatrali za »drugo cerkev«, neodvisno od cerkve, ki se je začela v Jeruzalemu. Vendar so bili pomanjkljivi, dokler niso prišli apostoli iz Jeruzalema, zato je bilo vse povezano z [eno] cerkvijo, ki se je začela v Jeruzalemu. Ta izkušnja je bila prehodna v zgodovini cerkve.

V: Zakaj v Apostolskih delih8:15 –17 Sveti Duh ni bil podeljen Samaritanom, ko so prvič slišali evangelij?

O: Kristjani imajo dve mnenji.

1. Pridiga, ki so jo slišali, je bila nepopolna.

2. Pridiga je bila v redu, vendar je bilo za ta »veliki prehod« k pridiganju Samaritanom primerno, da so bili nekateri apostoli prisotni, preden je Sveti Duh prišel k tem nejudom. Več o tem stališču si preberite v knjigi 1001 Bible Questions Answered, str. 50, 53.

V: Kakšen je bil v Apostolskih delih 8,26 namen Filipovega potovanja iz Jeruzalema proti Gazi?

O: S Filipovega vidika ni imel pojma. V Jeruzalemu je bilo veliko ljudi, le redki pa so potovali po 50 milj dolgi puščavski cesti iz Jeruzalema bodisi v Novo Gazo (zgrajeno leta 57 pr. n. št.) bodisi v Staro Gazo (opustošeno leta 93 pr. n. št.), znano tudi kot Gaza ob puščavi. Bilo je veliko vernikov, ki jih je bilo treba učiti, veliko nevernikov, s katerimi je bilo treba deliti evangelij, in na splošno veliko priložnosti za pričevanje – veliko več, kot bi jih bilo na puščavski cesti. Filip ni vedel, zakaj mu je bilo ukazano, naj gre v Gazo. Mimogrede, Apostolska dela 8,40 kažejo, da Filip nikoli ni prispel v Gazo, vsaj ne na tem potovanju.

A z Božjega vidika je imelo to, da je Filip odšel iz svoje poti, da bi se pogovoril z enim samim človekom, pomemben namen. Krščanstvo se je od tega trenutka naprej začelo v Etiopiji. Kot da bi judaizem to ljudstvo pripravil na evangelij, in Bog je to takoj izkoristil. Niti Filip niti demoni tega seveda niso vedeli. Poleg tega kristjani še niso pridigali evangelija zunaj Jeruzalema in Samarije, zato je Bog Filipa pripeljal k Etiopcu.

V: V Apostolskih delih 8,27, kdaj bi nas Bog lahko prosil, naj nekaj storimo, ne da bi vedeli, zakaj?

O: Bog lahko to stori kadarkoli želi. Morda to stori, da preizkusi našo poslušnost, ali pa želi, da se odzovemo tako, kot bi se odzvali, če ne bi poznali celotne zgodbe.

Ogledamo si lahko zgodbo velikega misijonarja Adonirama Judsona, ki je živel v letih 1788–1850. Rodil se je v Maldenu v Massachusettsu kot sin kongregacionalističnega duhovnika in njegove žene, Adoniram pa je Kristusa sledil že od otroštva. Pri 16 letih je vstopil na univerzo (kasneje Brownovo univerzo) in jo pri 19 letih zaključil kot najboljši študent v letniku. Vendar se je med študijem na univerzi tesno spoprijateljil s skeptikom in deistom ter izgubil vero. Odprl je šolo in napisal učbenik za slovnico in matematiko. Kasneje je med potovanjem prenočeval v gostilni in slišal smrtno stokanje osebe v sosednji sobi. Naslednji dan je Adoniram izvedel, da je ta oseba umrla, in »po naključju« je bil to njegov najboljši prijatelj. Judson se je po tem dogodku leta 1808 vrnil k veri. Znal je latinščino, grščino in hebrejščino. Judson in njegova žena Nancy sta se poročila, naslednji dan pa sta se leta 1812 kot kongregacionalistični misijonarja vkrcala na ladjo za Kalkuto v Indiji. Judson se je poglobil tudi v vprašanje krsta in prišel do zaključka, da je krst nekaj, kar morajo opraviti verniki; ni namenjen dojenčkom. Ko je prispel, je zapustil kongregacionalistično misijo in prosil južne baptiste za podporo, ki so mu jo tudi zagotovili. Krstil ga je William Ward. Med britansko-ameriško vojno leta 1812 je Britanska vzhodnoindijska družba odredila, da morajo ameriški misijonarji zapustiti Indijo, zato so se leta 1813 vkrcali na ladjo za Burmo; njegova žena je na ladji splavila. Tri leta je preživel s študijem burmanskega jezika, približno 12 ur na dan. Od leta 1810 do 1823 je videl, da je le 18 ljudi spoznalo Gospoda, a je bil na poti k svojemu 24-letnemu projektu prevajanja Svetega pisma v burmanski jezik, ki ga je tudi dokončal. Med anglo-burmansko vojno leta 1824 ga je burmanski kralj skupaj s partnerjem vrgel v grozno ječo, polno podgan. Njegova noseča žena je rodila njunega tretjega otroka. Nato je umrl njegov drugi otrok, leta 1824 pa je umrla tudi njegova žena. Leta 1827 je umrl še njegov tretji otrok.

Medtem ko je pridigal ljudstvu Karen in drugim plemenom na jugu, je Adoniram odkupil in osvobodil sužnja, ki je pripadal enemu od njegovih spreobrnjencev: Ko Tha Byu. Ni bil ravno obetaven kandidat. Za razliko od Judsona ni znal brati. Medtem ko je Judson preživel tri izčrpavajoča leta, Ko Tha Byu ni znal niti burmansko govoriti. Bil je razbojnik in se ni mogel spomniti, koliko moških je ubil, čeprav jih je bilo vsaj 30. – resnično neoporečna preteklost! Po osvoboditvi je bil krščen, nato pa je takoj izginil v džunglo, da bi se vrnil k svojemu plemenu. A ko je pridigal svojim plemenitim tovarišem iz plemena Karen, so se štirje izmed njih takoj spreobrnili h Kristusu. Ljudstvo Karen je imelo »tradicijo starešin« o nespremenljivem, večnem, vsemogočnem Bogu, Stvarniku, ki je ustvaril moškega in žensko, vzeto iz njegovega rebra. Hudič ju je skušal, in da bo nekega dne prišel Odrešenik. Verjeli so, da jim bodo nekega dne beli tujci prinesli sveta pisma o tem. Krščanstvo se je širilo kot požar, ko so Ko Tha Byu ter George in Sarah Boardman evangelizirali južno ljudstvo Karen. To ga je spodbudilo, da se je Judson otresel svoje leto dni trajajoče depresije. Zato se je odpravil v džungle, polne tigrov, da bi evangeliziral severno karensko ljudstvo. Kakšni so bili rezultati kljub vsem tem težavam, neuspehom in skromnemu začetnemu odzivu? Do njegove smrti je bilo 100 cerkva in 8.000 vernikov, predvsem pripadnikov plemen Karen in Kachin. Danes so države z največjim številom južnih baptistov ZDA, Indija in Mjanmar. (vzeto iz Wikipedije o Adoniramu Judsonu, 30. 3. 2018).

V: Kdo je bila Kandake v Apostolskih delih 8,27?

O: Kandake (ali Kandake) je bil naziv za kraljice Nubije, podobno kot je »faraon« naziv za egiptovske kralje, »Cezar« pa za rimske cesarje.

Etiopska kraljica je vedno vladala kot regentka v imenu svojega sina, saj so sina šteli za otroka sonca in preveč svetega, da bi se ukvarjal s posvetnimi zadevami. To temelji na delu Biona iz Soli Aethiopica 1; Strabonovi Geografiji 17.1.54; Pliniju Starejšemu v delu Naravna zgodovina 6.186, Dio Kasiju v delu Zgodovina Rima 54.5.4 ter Euzebiju v delu Cerkvena zgodovina 2.1.13 NPNF2, str. 105.

V: Zakaj bi v Apostolskih delih 8,27 Etiopijec želel iti v Jeruzalem?

O: Starodavna dežela, imenovana Etiopija, je dejansko ležala severno od današnje Etiopije, na ozemlju današnjega Sudana. Po letu 590 pr. n. št. so judovski najemniki varovali trdnjavo v Elefantini v južnem Egiptu, da bi Nubijce odvrnili od napadov na Egipt. Nekateri, ki so prišli iz Etiopije, so morda bili njihovi potomci.

Poleg tega je kraljica Sabe obiskala Jeruzalem v času Salomona (okoli leta 960 pr. n. št.). Čeprav je Saba ležala na drugi strani Rdečega morja od Etiopije, so se očitno nekateri ljudje iz ozemlja današnje Etiopije takrat spreobrnili v judaizem in so tam ostali še v 20. stoletju. V 10. stoletju n. št. se je severno etiopsko kraljestvo Beni Hamwiyah bojevalo proti krščanskemu etiopskemu kraljestvu južno od njega.

Irenej v delu Proti herezijam (180–188 n. št.), knjiga 3, poglavje 12.6, str. 432, in Euzebij v delu Cerkvena zgodovina, knjiga 2, poglavje 1.13, str. 105, navajata, da je bil evnuh poslan od Boga, da pridiguje Etiopcem.

Če povzamemo, je ta Etiopijec verjetno odhajal v judovski tempelj, ker je bil judovske vere. Poleg tega je mogoče, da je imel v sebi tudi malo judovske krvi.

V: Zakaj je v Apostolskih delih 8,27 zapisano, da je Etiopec odšel v Jeruzalem, da bi se poklonil, namesto da bi šel v tempelj?

O: V 5. Mojzesovi knjigi 23,1 piše, da evnuh ne sme vstopiti v tempelj. Ker je bil evnuh, ni smel vstopiti v sam tempelj, lahko pa je vsaj odšel na zunanje dvorišče za pogane. Ne vemo, ali je odšel v Jeruzalem, ker je to vedel, ali ne.

Preden se mu je pridružil Filip, je morda bral Izaija 56,3–7. Etiopski evnuh bi še vedno lahko odšel v Jeruzalem, da bi praznoval pasho, in poslal druge, da bi namesto njega obiskali tempelj.

V: Ali naj se v Apostolskih delih 8,36 oseba krsti, ko veruje?

O: Ko človek veruje in preprosto razume, kaj pomeni biti kristjan, bi se moral krstiti. Tu sta dve vprašanji: pouk pred krstom ter krst vernikov v primerjavi s krstom dojenčkov.

1. Nekateri kristjani menijo, da bi se morala oseba krstiti takoj, ko veruje v Kristusa, tako kot etiopski evnuh. Drugi kristjani menijo, da bi moralo najprej potekati poučevanje, cerkev v Aleksandriji pa je to pripeljala do skrajnosti, saj je pred krstom uvedla dvoletni katehumenski tečaj. Upoštevajte, da je bil evnuh že pred srečanjem s Filipom seznanjen s Svetim pismom, in čeprav je bilo njegovo znanje nepopolno, je bilo zadostno, da se je takoj krstil.

2. Ta verz ne obravnava vprašanja krsta vernikov v primerjavi s krstom dojenčkov. Vsi kristjani verjamejo, da bi moral odrasel, ki veruje v Kristusa in še ni bil krščen, prejeti krst. Za več informacij si oglejte razpravo o krstu vernikov in dojenčkov v Pismu Kolosanom 2,11–12.

Kot stransko opombo naj dodamo, da na tej puščavski cesti ne vemo natančno, kje sta se Filip in evnuh potopila v vodo, da bi se krstila, vendar bi bil Wadi el-Hesi, severovzhodno od Gaze, primeren in na poti. Vendar pa ne moremo biti prepričani, saj je bilo med Jeruzalemom in Gazo več sezonskih wadijev, podnebje v Palestini pa je bilo takrat nekoliko manj suho.

V: Zakaj so v Apostolskih delih 9,1–2 judovski duhovniki tako hrepeneli po tem, da bi ubili kristjane?

O: Obstajajo trije sočasni razlogi.

Prvič, verska grožnja: Jezusov prihod in uvedba novega reda, ki je bil v nasprotju s tradicijami farizejev, je predstavljal grožnjo njihovemu verskemu vodstvu.

Drugič, politična moč: prav v tem času so Rimljani odvzeli nekaj, kar je bilo za judovske voditelje zelo pomembno; pravico do usmrtitve ljudi za smrtne zločine. Ker bi Rimljani očitno privolili v ubijanje kristjanov, je domneva, da bi bil to način, da bi vsaj navidezno ohranili to moč.

V duhovnem smislu je tu deloval Satan. Tudi danes Satan želi ubiti Božje častilce.

V: Zakaj bi v Apostolskih delih 9,1–2 pisma judovskih (ne rimskih) voditeljev iz Jeruzalema sploh imela kakršen koli učinek na nejudovsko mesto zunaj Judeje? Predstavljajte si, da bi šel k svojemu pastorju in ga prosil, naj napiše pismo voditelju Severne Koreje, naj mi izpusti vse krščanske zapornike. Ko bi odpotoval v Severno Korejo, da bi ga izročil, kako mislite, da bi to potekalo? Če menite, da ne bi šlo dobro, zakaj bi potem Saul pričakoval boljši sprejem v Damasku?

O: Obstajata dva odgovora in oba sta lahko pravilna.

1) Verjetno je, da bi Rim priznal pravico judovskim duhovnikom, da izročijo Jude iz drugih mest, da bi bili sojeni.

2) Nabatejski arabski kralj Sirije in Damaska v tistem času, Aretas IV., je sovražil Rimljane, ki so ga nadzorovali. Zelo verjetno bi ustregel judovskim duhovnikom, za katere je vedel, da tudi oni ne marajo Rima. V Damasku je živelo veliko Judov; Jožef Flavij poroča, da so prebivalci Damaska ubili (podatki se razlikujejo) bodisi 10.500 bodisi 18.000 Judov v Damasku.

Nazadnje, Saul morda ni bil prepričan, ali bodo pisma judovskih duhovnikov priznana ali ne.

V: Kaj je Saul vedel v Apostolskih delih 9,1–2?

O: V svojem življenju je Saul verjetno zelo cenil tradicijo. Po 1. Mojzesovi knjigi 10,4 in arheoloških najdbah je bilo mesto Tars ali njegovo prebivalstvo starejše od Abrahama. V Pismo Filipljanom 3,4–6 je Pavel poudaril svoj rodovnik, svoj položaj kot farizej in svojo gorečnost. To je bilo seveda pred odstavkoma Pisma Filipljanom 3,7–8, kjer je Pavel dejal, da je vse to gnoj v primerjavi s spoznanjem Kristusa.

O kristjanih je Saul vedel, da so predani, pripravljeni na žrtvovanje in da bi storili vse, kar je v njihovi moči, da bi judovsko ljudstvo pridobili za Kristusa.

V: Zakaj se opis v Apostolskih delih 9,3–8 razlikuje od opisov v 22,6–11 in Apostolskih delih 26,12–18?

O: Zapisi se razlikujejo v treh vidikih.

Svetloba in Pavlovi spremljevalci

Apostolska dela 26:13: Luč je obdajala Saula in njegove spremljevalce

Apostolska dela 22,6.9: Saul in njegovi tovariši so vsi videli svetlo luč.

Apostolska dela 9,3: Luč z neba je zasijala okoli Saula, vendar ni navedeno, kaj je bilo okoli njegovih tovarišev ali kaj so videli.

Zaključek: Saul in njegovi tovariši so vsi videli svetlo luč, ki jih je obdajala. Ni navedeno, ali je luč najprej obdajala Saula ali pa jih je obdajala vse hkrati, in pravzaprav to ni pomembno.

Glas in Pavlovi spremljevalci

To ni odgovor: V Apostolska dela 22:8–9 se je Pavel morda preprosto zmotil glede tega, kar so moški slišali, Sveto pismo pa je zvesto zapisalo, kar je Pavel rekel. Vendar je Pavel verjetno vedel in se tu verjetno NI zmotil.

Odgovor:

Apostolska dela 26,14: Saul iz Tarza (Pavel) je slišal glas. Ni navedeno, kaj so slišali njegovi tovariši

Apostolska dela 22,9: Sauluvi tovariši niso slišali/razumeli glasu.

Apostolska dela 9,7: Saulovi tovariši so slišali zvok, vendar niso videli nikogar.

Sklep: Ni nobene težave, če so Saulovi tovariši slišali zvok, vendar niso razumeli glasu. Beseda v Apostolskih delih 22:9 se v Lukuovem pisanju pojavi 153-krat. 57-krat pomeni »poslušati, da bi razumel«, 7-krat pa pomeni »ubogati«. Ta glagol v genitivni obliki ponavadi pomeni preprosto »slišati«. V akuzativni obliki, kot je uporabljena v Apostolskih delih 22:9, pogosto pomeni »poslušati, da bi razumel«, čeprav lahko pomeni tudi samo »slišati«.

Položaj Saula in njegovih spremljevalcev

Apostolska dela 26,14: Saul in vsi njegovi spremljevalci so padli na tla

Apostolska dela 22,6–9: Saul je padel na tla, vendar ni navedeno, kaj so storili njegovi tovariši.

Apostolska dela 9:7 Saulovi tovariši so tam stali brez besed.

Zaključek: Vsi so sprva stali. Saul je oslepel in padel na tla. Po tem, ko so sprva stali brez besed, bi strah pred glasom in svetlobo zlahka povzročil, da bi tudi njegovi tovariši padli na tla.

V: Kako to, da je Pavel v Apostolska dela 9:4–7 slišal in videl drugačne stvari kot ostali?

O: Drugi možje so videli svetlobo in slišali glas, toda Bog je hotel, da besede razume le Saul.

V: Ali v Apostolskih delih 9,11 obstajajo kakšni arheološki dokazi za obstoj Ravne ulice v Damasku?

O: Da. Ne le da obstajajo arheološki dokazi, da je bila ulica nekoč obdana s stebriščem, ampak se ta ulica uporablja še danes. Ulica poteka od severovzhoda proti jugozahodu in je bila v Pavlovem času dolga vsaj dve milj (3,2 km).

V: Zakaj je v Apostolskih delih9:15 –16 Bog izbral Saula iz Tarza za svojega izbranega orodja?

O: To je eden izmed številnih verzov, ki kažejo, da Gospod deluje na skrivnostne načine. Čeprav danes vsi lahko beremo Apostolska dela in vidimo, da je Bog dobro izbral, se je to Ananiju verjetno zdelo zelo čudno. Razumljivo je, da je Ananija, čeprav je verjel v Boga, v Apostolskih delih 9:13–14 prosil za potrditev, in Bog mu jo je prostovoljno in milostno dal.

V: Kakšen je bil v Apostolskih delih 9,16 smisel tega, da je Ananiju povedal, koliko bo Saul trpel zaradi Kristusovega imena?

O: Sveto pismo tega ne navaja. Ananija ne bi smel imeti občutka, da je Saulu iz Tarza »odšlo zlahka«, saj so bila trpljenja, ki jih je prestal, verjetno večja od tistih, ki jih je povzročil kateri koli posameznik.

V: Kdo je v Apostolskih delih 9,23 poskušal ubiti Pavla?

O: V Apostolskih delih9:23 piše, da so Judje poskušali ubiti Pavla. Poleg tega v 2. pismu Korinčanom 11:32–33 piše, da je tudi guverner pod kraljem Aretasom poskušal aretirati Pavla.

V: Zakaj so se v Apostolskih delih 9,26 učenci bali Saula, saj se smrti sploh ne bi smeli bati?

O: Kristjani morajo biti previdni, Jezus pa je vernikom povedal, da je preganjanje sicer neizogibno (Janez15:20 ), vendar se mu lahko izognejo (Matej10:23 ).

Poleg tega so se učenci morda naravno bali boleče smrti, ki jo je Saul iz Tarza povzročil drugim.

V: Ali je bil Barnaba v Apostolskih delih 9,27–28 pogumen ali nepremišljen, ko je drugim predstavil Saula, potencialnega »vsiljivca«?

O: Čeprav se pogum in nepremišljenost lahko pojavljata skupaj, Barnaba v tem primeru ni bil nepremišljen. Njegovo zaupanje v to, kar je Bog storil v Saulu, mu je dalo pogum, da je šel naprej in Saula predstavil drugim.

V: Zakaj menite, da je imel Barnaba v Apostolskih delih 9,27–28 toliko drznosti, da se ni bal Saula, čeprav so se ga drugi bali?

O: Sveto pismo tega ne pove, vendar lahko ugibamo o treh razlogih.

Temperament: Barnaba je bil človek, ki je rad spodbujal druge, in morda je bil bolj pripravljen zaupati nekomu.

Čas, preživet s Pavlom: Barnaba ni le slišal govoric, da se je Pavel morda spremenil; pogovarjal se je z Pavlom osebno in ga slišal razpravljati z drugimi v Damasku.

Bog mu je pokazal: Če je Bog z Barnabom govoril o Pavlu, tako kot je to storil z Ananijo, ali če je Bog Barnabu dal zaupanje, potem se Barnaba seveda ni bal.

Ena lekcija, ki jo lahko iz tega izpeljemo, je, da Bog stvari ne razkriva vedno najprej vodstvu cerkve. Voditelji morajo biti pripravljeni učiti se tudi od drugih članov.

V: Kako so v Apostolskih delih 9,31 cerkve živele v strahu Gospodovem in kako naj to počnemo danes?

O: Imele so spoštovanje do Boga in njegove moči. Spoštovale so njegovo besedo, strah Gospodov pa je bil motivacija za evangelizacijo in sveto življenje.

Drugi verzi, ki prikazujejo strah vernika pred Gospodom, so 1. Mojzesova knjiga 22:12; Pregovori 1:7; 1. Samuelova knjiga 12:14; 2. Kronika 6:33; 19:7; Nehemija 5:9; Psalm 19:9; 22:25; 33:8; 119:74; 128,1; Pridigar 8,13; 12,13; Izaija 11,3; Jeremija 5,22; Mihej 6,9; Malaki 3,5 in 2. Korinčanom 5,11.

V: Ali je bil v Apostolskih delih9:43 poklic kožarja za Jude nečist?

O: Izraelci so se tega pomembnega poklica naučili od Egipčanov, čeprav so ga opravljali tudi Sirci. Judje v Jezusovem času niso šteli strojarstva za dober poklic, saj so morali pri odstranjevanju kož ravnati z mrtvimi živalmi. Simon je našel skupnost med kristjani, med Judje pa je morda ne bi našel. To je bil obredno nečist poklic, v Jopi pa so bile hiše strojarjev na jugu, tik zunaj Jope ob obali (kjer je bilo mogoče odlagati izrabljene kemikalije).

V: Kakšna je v Apostolskih delih 10 glavna vsebina teh dveh sporočil?

O: Sporočilo, posredovano Korneliju v Apostolskih delih 10,1–8, je, da evangelij izhaja od Judov. V Apostolskih delih 10,9–23 je sporočilo, posredovano Petru, da je evangelij namenjen tudi poganom.

V: Kaj v Apostolskih delih 10,2,4,31 vemo o Korneliju?

O: Kornelij je imel tako nenavadno kot tudi običajno ime. Leta 82 pr. n. št. je Kornelij Sula osvobodil 10.000 sužnjev, ki so si vsi v njegovo čast spremenili ime v Kornelij. Komentar »The Expositor’s Bible Commentary«, zvezek 9, str. 384–385, domneva, da je bil morda Kornelij iz rodu » « (italijanski polk) eden izmed njihovih potomcev. Vemo, da je rimski »italijanski polk« služil v Siriji leta 69 n. št.

Cornelius sam je bil nenavaden človek, saj je bil vojak v okupacijski vojski, a je kljub temu daroval denar za pomoč revnim v okupirani deželi. Verjetno je imel nekaj zasebnega premoženja, saj je lahko dajal obilno miloščino. O centurionih na splošno zgodovinar Polibij pravi: »Od centurionov se ne pričakuje toliko drznosti in pustolovščine, temveč da so dobri voditelji, z mirnim in preudarnim umom, ki niso nagnjeni k napadanju ali k brezrazumnemu sprožanju bojev, ampak so sposobni, ko so premočeni in v stiski, trdno vztrajati in umreti na svojem mestu.« Zgodovinska knjiga 6, poglavje 24. Cezareja je bila za rimske oblasti glavno mesto Judeje.

Piše, da je bil Kornelij centurion kohorte. »Centurion« je pomenil poveljnika več kot 100 mož, vendar so centurioni običajno poveljevali kohorti, ki je predstavljala desetino legije, torej od 300 do 600 mož. »Italijanska kohorta« je bila verjetno Cohors II Miliaria Italica Civium Romanorum. Ta kohorta je bila sestavljena iz osvobojencev iz Italije, ki so postali državljani in so bili vsi lokostrelci. Nekaj pred letom 69 n. št. so bili premeščeni v Sirijo in so sodelovali pri zavzetju Jeruzalema tako leta 70 n. št. kot tudi leta 135 n. št. Čeprav arheologi ne morejo samostojno preveriti, kje se je kohorta nahajala v letih 41–44 n. št., je logično, da je bilo treba varovati oskrbo z vodo v Cezareji.

Mimogrede, ta dogodek je bil za Petra zelo pomemben, saj ga je ponovno omenil v Apostolskih delih 11 in 15,6–9.

V: Kakšen je bil v Apostolskih delih 10,2,4,31 odnos med Kornelijevimi miloščinami in tem, da je Bog uslišal njegove molitve?

O: Kornelij je v Stari zavezi spoznal resnico o Bogu. Pri odgovoru je treba upoštevati tri točke.

1. Kornelijeve miloščine niso bile nikakor potrebne, da bi Vsemogočni Bog lahko deloval ali odgovoril na njegove molitve.

2. Kornelijeve iskrene molitve so bile uslišane, prav tako kot Bog usliši iskrene molitve vsakogar, ki želi spoznati Njega.

3. Zanimivo je, da so se pred Bogom pojavile tako miloščine kot molitve. Skorajda je, kot da so bile miloščine obravnavane kot oblika molitve ali kot okrepitev njegovih molitev.

V: V Apostolskih delih 10,2.22.44–48 je navedeno, da je bil Kornelij bogaboječ in se je redno molil k Bogu, vendar še ni bil ponovno rojen, dokler ga ni obiskal Peter. Ali bi Kornelij šel v pekel, če bi umrl?

O: To je sporna točka. Če bi Bog, o katerem govorimo, bodisi ni bil dovolj vedel, da bo Kornelij z veseljem sprejel Jezusa, bodisi ni bil dovolj moč , da bi Kornelija ohranil pri življenju do tega trenutka, potem ne govorimo o Bogu iz Svetega pisma.

Upoštevajte, da so bile Kornelijeve molitve in daritve, še preden je slišal za Jezusa, Bogu sprejemljiv spomin. To velja tudi za ljudi, ki so umrli pred Jezusom in so se držali Božje besede v Stari zavezi, Kornelij pa je bil med Judi spoštovan ne zaradi strahu pred katerim koli bogom, ampak zaradi strahu pred pravim Bogom, njihovim Bogom.

V: V Apostolskih delih 10,10–16 in Mk 7,17–23, ker je Jezus v Mt 5,17 rekel, da ne bo ničesar v zakonu odpravil, zakaj kristjani ne upoštevajo starozaveških prehranskih predpisov, kot to [domnevno] počnejo muslimani?

O: Čeprav niti kristjani niti muslimani ne upoštevajo prehranskih predpisov, jih kristjani ne upoštevajo zato, ker poslušajo Jezusa. V odgovoru je treba upoštevati pet točk.

V tistem času so Jezusovi učenci upoštevali starozavezne prehranske predpise. Jezus je dejansko rekel, da ne bo izginila niti ena črka niti ena pika, dokler se vse ne izpolni.

Dejstvo Jezusovega vstajenja je temeljito spremenilo način, kako je Bog ravnal s svojimi otroki. Angel je v Apostolskih delih 10,9–16 obvestil Petra, Jezusovega apostola, da je Bog vso hrano razglasil za čisto. Upoštevajte, da ni rečeno, da so bile te živali vedno čiste, ampak da jih je Bog razglasil za čiste.

Tudi muslimani, ki izpostavljajo ta ugovor, morajo sami priznati, da nekaterih prehranskih predpisov iz Stare zaveze ni treba upoštevati. Mohamed je muslimane naučil, da lahko jedo kamelje meso (Sahih Muslim, 1. zvezek, 1. knjiga, št. 220, str. 70), čeprav Levitikus 11:3–8 in Deuteronomij 14:6–8 prepovedujeta uživanje kamelje mesa.

Poslušajte Jezusa v Mateju 15:10, 17–20 in Marku 7:14–15. Jezus je rekel, da človeka oskruni tisto, kar izhaja iz njega, ne pa tisto, kar vstopi vanj. Marko 7:19 kaže, da je Jezus s tem razglasil vsa živila za čista. Če Jezusa imenujemo preroka, bi morali poslušati njegove besede.

Glas iz nebes je v Apostolskih delih 10:10–16 Petru ukazal, naj je, in mu s tem pokazal, da so prehranski zakoni veljali le do Jezusove žrtve, ne pa tudi po njej. Poslušati moramo glas Božjega angela in Jezusovega apostola.

Skratka, ne smemo prezreti tega, kar so rekli Božji preroki, ampak jim moramo prisluhniti.

V: Ali je Peter v Apostolskih delih 10,20–23, ko mu je bilo zapovedano, naj ne okleva in gre s tremi možmi, prekršil zapoved, ker jih je izpraševal, povabil v svojo hišo in odšel šele naslednji dan?

O: Morda Peter ni bil tako hiter, kot bi lahko bil. Po drugi strani pa, če je bilo že pozno, je bilo edino praktično, da odide zgodaj naslednje jutro, namesto da bi v temi iskal hišo. Ne pozabite, da takrat še niso imeli uličnih znakov niti uličnih svetilk.

Kljub temu je Peter vsekakor nameraval iti z njimi. Judom ni bilo dovoljeno jesti z ne-Judom, toda ko je Peter iz vizije izluščil nauk, je moške povabil, naj jedo z njim.

Verjetno je bilo potrebno tako poguma kot neposredne vizije, da se je Peter prepričal, da bo pojedel kakršno koli hrano. Judovski skeptik Asimov v knjigi Asimovov vodnik po Svetem pismu (str. 1050) poudarja, da so v makabejskih časih Judje raje umrli pod mučenjem, kot da bi jedli svinjino.

V: Zakaj je Kornelij v Apostolskih delih 10,25–26 poskušal »častiti« Petra?

O: Grška beseda, ki je tu uporabljena, je proskuneo, kar pomeni bodisi »častiti« bodisi »padati na kolena v spoštovanju«. Bodisi je bil Kornelij, ki še ni bil poučen v krščanski veri, zmeden, ko je poskušal častiti Petra, bodisi pa ni nameraval častiti, ampak izkazati veliko spoštovanje tistemu, ki ga bo naučil poti k odrešitvi.

V: Ali v Apostolska dela 10,28 ne bi smeli za nečiste ali nečistne šteti le nejudov na splošno ali pa vsakega posameznika?

O: V tem verzu »noben človek« pomeni nikogar, ne glede na posameznika ali raso.

V: Kako je lahko Luka v Apostolskih delih 10,30–33 zapisal: »Postim se že od srede, ko sem ob deveti uri molil v svoji hiši, in se mi je prikazal mož v svetlih oblačilih, ki je stal pred menoj?« Ali je Kornelij molil štiri dni zaporedoma vse do devete ure (15. ure), ko se je pogovarjal s Petrom? In kateri dan se je prikazal mož v svetlih oblačilih? Nazadnje, kakšna je jezikovna utemeljitev za prevajanje konstrukcije APO … MECRI … v Apostolskih delih 10,30 kot česarkoli drugega razen »trajanja« štirih dni v času? Vse, kar je podobno »pred štirimi dnevi«, se mi zdi zgolj neutemeljena jezikovna akrobatika.

O: Poglejmo celotne tri verze: Apostolska dela 10,30–32 pravijo: »Kornelij je odgovoril: ›Pred štirimi dnevi sem bil v svoji hiši in sem se ob tej, deveti uri, molil. Nenadoma je pred menoj stal mož v sijočih oblačilih in rekel: ‚Kornelij, tvoja molitev je bila uslišana in tvoja darila ubogim so bila zapisan v spomin pred Bogom. Zato pošlji v Jopo po Simona, ki se imenuje Peter. Je gost v hiši Simona, kožarja, ob morju.‘«« (BSB)

Luka zapisuje, kar je rekel Kornelij. To je bil pomemben trenutek za cerkev, saj je bil to trenutek, ko je cerkev, še posebej pa Peter, jasno razumela, da Kristus ni bil poslan le k Judom, ampak vsemu svetu. Luka je morda slišal, kako se je ta ključni dogodek odvijal, neposredno od Petra, ali pa je to izvedel od koga drugega. Luka je morda dobesedno citiral, kar je rekel Kornelij, ali pa je zelo verjetno, da je to parafraziral. Vendar to ni pomembno; pomemben je pomen.

Ko nekdo govori, lahko nekdo drug vedno najde dvoumnost, če le dovolj dolgo in vztrajno išče, ne glede na to, ali dvoumnost dejansko obstaja ali ne. V drugih primerih, vključno s tem, se lahko posamezen stavek v besedah nekoga sam po sebi razlaga na več različnih načinov, vendar zdrava pamet pomen pojasni vsem poslušalcem. Tukaj je zaporedje dogodkov v obratnem vrstnem redu.

3. Peter je prišel nekaj dni po tem, ko so ga poklicali (Apostolska dela 10,23–24)

2. Mož v sijočih oblačilih je Korneliju rekel, naj pokliče Petra.

1. Pred tem je Kornelij molil, ko se je pojavil mož v sijočih oblačilih.

Zdrava pamet narekuje, da je bila »ta ura«, ko je Kornelij molil, ista ura (15.00) pred štirimi dnevi, ne pa ta ura na ta dan. Sicer bi Kornelij poslal može po Petra šele potem, ko so ti že odšli po Petra.

V: Ali se v Apostolska dela 10,31 Bog spominja vseh pravičnih dejanj, ki jih opravijo ljudje?

O: Bog pozna vse pravične (in nepravične) stvari, ki jih storimo, še preden se sploh rodimo (Psalm 139). Vendar pa, kar zadeva njihovo upoštevanje za pridobitev nagrad v nebesih, to ni nujno. Ezekiel v3:20 navaja primer pravičnega človeka, ki se je odvrnil od svoje pravičnosti, in njegova pravična dejanja niso bila upoštevana. Tudi Pavel se je bal, da bi se oddaljil in izgubil krono, za katero si je prizadeval.

V: Kako je v Apostolskih delih 10,34–35 Peter [domnevno] nasprotoval Jezusu, ko je rekel, da Bog sprejema ljudi iz vseh narodov, ki se bojijo Boga in delajo pravičnost, če pa je Jezus v Jn 14,6 rekel, da nihče ne pride k Očetu razen po Jezusu? (To je izpostavil musliman Ahmad Deedat.)

O: Tu ni nobenega nasprotja. Bog ima otroke, ki verujejo vanj, iz vseh narodov. V Jezusa verujejo Arabci, Kitajci, Avstralci, Afričani, Evropejci, Eskimosi, Čilenci in Argentinci. Ne glede na to, iz katerega ljudstva prihajate, od Ababde do Zunija, Jezus je za vas.

Nihče ne pride k Očetu razen skozi Jezusa. Celo ljudje, kot je patriarh Abraham, ki je umrl, preden je slišal ime Jezus, pridejo k Očetu v nebesih le skozi Jezusa. V Janezu 8 je Jezus rekel, da je Abraham [v prihodnosti] videl Jezusov dan in se je razveselil.

Treba je zapomniti tri točke:

1) Ni vsak, ki je odšel v nebesa, pred smrtjo slišal Jezusovo ime, na primer tisti, ki so v Stari zavezi sledili Bogu, preden so slišali za Jezusa.

2) Vsi, ki zaupajo v pravega Boga, pridejo v nebesa prek Jezusa.

3) Tisti, ki v tem življenju zavrnejo Jezusa (in se nikoli ne pokesajo), so zavrnili edino pot, po kateri bi lahko prišli v nebesa.

V: V Apostolskih delih 10,34 je Peter ugotovil, da je bil njegov »predsodek« do poganov v nasprotju z Božjo voljo. Kaj naj storimo, če nenadoma ugotovimo, da imamo predsodke do nekaterih ljudi?

O: Obstajajo različne vrste in stopnje predsodkov do različnih skupin ljudi, ne le glede na spol ali proti črncem, belcem, Hispancom, Azijcem itd. Predsodki so lahko tudi proti revnim ali bogatim, proti manj ali bolj izobraženim, manj ali bolj modnim, proti »geekom« ali zaradi mnogih drugih dejavnikov.

A ne glede na vrsto in stopnjo predsodkov jih moramo izkoreniniti iz svojega življenja. Čas za ukrepanje je »zdaj«, takoj ko jih odkrijete. Spoprijateljite se z nekom iz te skupine in, kot uči Filipljanom 2,3–4, dajte prednost njihovim interesom pred svojimi. Takoj se podredite in se veselite, da vam je Bog odstranil zaslepljenost z oči, ki se je morda niti niste zavedali.

Če ugotoviš, da je nekdo izmed vernikov pristranski, je to zelo žalostno. Vendar pa je lahko še vedno iskren vernik, le da je neposlušen ali slep. Poleg tega, da moliš zanj, ga pozitivno spodbujaj, naj izraža svojo ljubezen do »vseh ljudi«, naj ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe.

V: V Apostolskih delih 10,34–43, kako blizu so te besede Petrovim dejanskim besedam?

O: Čeprav bi Luka lahko uporabil parafrazo, menimo, da je bil tukaj precej dobeseden. Luka je pisal v izpopolnjenem, prefinjenem grškem jeziku, z strokovnimi izrazi in zapletenimi stavki. V tem odlomku pa sta bila izbira besed in slog značilna za Juda, ki govori grško.

V: Kako je bil v Apostolskih delih 10,38 Bog z Jezusom, saj je Jezus Bog?

O: Na zemlji se je Jezus prostovoljno izpraznil svoje slave in začasno opustil uporabo svojih božanskih lastnosti. Vendar sta Oče in Sveti Duh pokazala, da sta bila z Jezusom. To sta pokazala ob njegovem krstu in skozi Jezusove čudeže. Za več informacij glej razpravo o Apostolskih delih 7:56.

V: Ali je v Apostolskih delih 10,45–48 krst z vodo nujen za odrešitev?

O: Ne. Pri odgovoru je treba upoštevati štiri točke.

1. Govorili so v jezikih še pred krstom z vodo.

2. Govorjenje v jezikih je znamenje (vendar ne edino znamenje) polnosti Svetega Duha.

3. Napolnjenost s Svetim Duhom je namenjena le tistim, ki so ponovno rojeni.

4. Tisti, ki so ponovno rojeni, so odrešeni.

Torej so bili ponovno rojeni še pred krstom z vodo. Drugi primer odrešitve pred krstom z vodo najdete v razpravi o Apostolska dela 22:16.

V: Ali dejstvo, da je odlomek iz Apostolskih del10:45 –48 opisoval zelo poseben dogodek, pomeni, da tega odlomka ne moremo uporabiti za dokaz, da krst z vodo ni nujen za odrešitev?

O: Ne. Ta odlomek sicer opisuje pomemben prehod za cerkev, vendar nas to ne izključuje iz razumevanja vseh njegovih naukov. Pri odgovoru je treba upoštevati tri točke.

1. Pogani so lahko bili napolnjeni s Svetim Duhom in s tem odrešeni že pred krstom v tistem času. To ni bilo nemogoče za Boga, da bi to storil in še vedno ostal zvest svoji besedi.

2. Zato je mogoče, da so ljudje v drugih časih odrešeni že pred krstom, ne da bi Bog prelomil svojo besedo.

3. Če nekdo razlaga Sveto pismo tako, da Bog ne more ostati zvest svoji besedi, če je kdor koli po Kristusu odrešen pred krstom, potem je treba upoštevati, da je napačna prav ta razlaga, ne pa Božja beseda.

V: V Apostolskih delih 10,48 in Apostolskih delih 2,38 so ljudje krščeni v imenu Jezusa, v Mateju 28,19 pa so krščeni v imenu (ednini) Očeta, Sina in Svetega Duha. Ali to pomeni, da so vsi trije Jezus, kot uči pentekostalizem enosti?

O: Ne. Kristjanom je krst ukazal Jezus, ne Oče ali Sveti Duh. »V njegovem imenu« pomeni tudi po Jezusovi oblasti.

V: V Apostolskih delih 11,1–3, ker je bil Pavel apostol poganom, zakaj bi Bog k Korneliju poslal Petra in ne Pavla?

O: Odgovor je sestavljen iz štirih delov.

Prvič, Pavel ni bil posvečen za misijonarsko delo vse do Apostolska dela 13; morda Bog ni videl potrebe, da bi čakal tako dolgo, da bi nekdo govoril s Kornelijem.

Drugič, bolje je bilo, da je bil to Peter, vodja apostolov, da bi bilo jasneje, da obstaja le ena cerkev, ne pa judovska cerkev in poganska cerkev.

Tretjič, Peter je bil morda zaradi svoje vzgoje nekoliko zadržan pri oznanjevanju Kristusa poganom. V Apostolskih delih 10,34 Peter pravi: »Zdaj se zavedam, kako resnično je, da Bog ne dela razlik.« Včasih, če ima vernik predsodke do določene skupine, Bog morda pošlje prav tega kristjana, da služi prav tej skupini. Na ta način Peter ni bil tisti, ki bi dvomil v pravilnost krsta pogana, ampak je bil tisti, ki je zagovarjal svoje lastno dejanje krsta pogana.

Četrtič, Peter je bil na binkošti napolnjen s Svetim Duhom, nad njim pa so bili ognjeni jeziki, in njegov opis tega, kar se je zgodilo tem vernikom izmed poganov, spominja na binkošti.

Po eni strani bi nekateri morda menili, da je bilo odlično, da je Peter imel videnje in da mu je angel natančno povedal, kaj naj stori. Po drugi strani pa je bilo to, da je Bog videl, da Peter potrebuje »vodstvo«, morda znak Petrove šibkosti, ne pa njegove moči.

V: Ali so imeli možje v Apostolskih delih 11,1–3 prav, ko so se prepirali z apostolom Petrom?

O: V enem pogledu so imeli prav, v širšem smislu pa ne.

Prav: Imeli so prav, da so postavljali pod vprašaj ravnanje katerega koli kristjana, celo Petra, kadar so menili, da ni v skladu s Svetim pismom. Konec koncev je Jezus v Mt 10,5–7 takrat rekel, naj ne gredo govoriti z pogani, ampak le z Izraelovo hišo. Tudi Pavel je Petra popravil v Pismu Galatcem 2,11–21.

Napačno: Njihovo razumevanje Svetega pisma je bilo napačno. Poleg tega so nekateri od teh ljudi še naprej povzročali razdor, potem ko je jeruzalemski koncil rešil to vprašanje v prisotnosti vseh živih apostolov, saj niso dopustili, da bi jih drugi popravili.

V: V Apostolskih delih 11,1–3 bi Peter lahko rekel: »Vem, da sem sledil Bogu, in popolnoma mi je vseeno, kaj mislite.« Kaj bi bilo na tem narobe?

O: Peter ni hotel povzročiti nobenih nesporazumov, saj bi moral biti dober zgled. Pri vodstvu sta pomembni dve stvari: delati tisto, kar je prav, in to delati na pravi način. Čeprav je Peter storil tisto, kar je bilo prav (kot mu je pokazal Sveti Duh), je svoja dejanja ponižno (in upravičeno) prepustil vprašanjem drugih. Potrpežljivo je pojasnil, zakaj je tako ravnal, in nepristransko delil rezultate. Današnji voditelji bi morali biti voditelji-služabniki, ki vodijo s svojimi besedami, dejanji in s tem, kako se obnašajo ter spoštujejo druge.

V: V Apostolskih delih 11,1–3, v kakšnih situacijah bi danes vi ali kdo drug lahko to rekel ali pa ste to dejansko že rekli? Kako bi se to izteklo?

O: Nekoč sem bil član kitajske krščanske cerkve v Ameriki. V Ameriki so skupine, odbori in glasovanja običajni. Zaposlili so enega pastorja, ki je bil usposobljen v tujini in je imel bolj hierarhično miselnost. V precej težkem času je pastor rekel, da so starešine odgovorne meni, jaz pa sem odgovoren le Bogu. Kmalu zatem so ga odpustili. Problem NI bil v tem, da ni deloval v nekatoliškem ameriškem slogu (čeprav res ni). Problem je bil v tem, da ni deloval v skladu s Svetim pismom; niti apostol Peter ni ravnal na tak način.

V: Kako strukturirana naj bi po vašem mnenju bila cerkev v skladu z Apostolskimi deli 11,1–4?

O: »Najboljši« odgovor se lahko razlikuje glede na različne kulture in okoliščine. To vprašanje ima dve plati: nadkulturno stalnost in kulturno prilagodljivost.

Nadkulturna stalnost: Koncepti cerkvenega vodstva in organizacije, ki so zapovedani ali prikazani v Svetem pismu, bi se morali izvajati v vseh cerkvah. Na primer, 1. pismo Timoteju 3,1–13 in Pismo Titu 1,5–9 navajata zahteve za starešine, diakone in diakonise v cerkvi. Ni nobene »izjeme«, kjer bi Pavel rekel: »Razen če ste v tej kulturi, potem vam tega ni treba.«

Kulturna prilagodljivost: Cerkve se morajo prilagoditi okolju, kulturi in času, v katerem delujejo. Velike cerkvene stavbe v primerjavi z domačimi cerkvami. Kako ravnati z več jeziki v cerkvi? Če imate cerkev, v kateri se zbirajo izobraženi mestni prebivalci in pripadniki plemen, ali naj se ti vedno zbirajo skupaj? Koliko naj bodo voditelji aktivno vključeni in koliko naj se umaknejo? Naj bodo moški in ženske skupaj ali ločeni? Načela, ki vam lahko pomagajo odgovoriti na ta vprašanja za vašo cerkev, so v Svetem pismu, vendar samih odgovorov v Svetem pismu ni. To je verjetno namerno s strani Boga, saj se odgovori razlikujejo glede na cerkev, in Bog želi, da se pri odločanju zanašamo na božansko presojo.

V: Ali so bili apostoli v Apostolskih delih 11,3 poslušni Jezusovemu ukazu iz Mateja 28,19 in Apostolskih del 1,8, naj širijo evangelij do koncev zemlje?

O: Apostoli niso bili brez greha in ne zdi se, da bi to zapoved aktivno izpolnjevali. Razlog za to je morda bil njihov zadržek glede druženja z nejudovskimi ljudmi. Na žalost se tudi danes včasih zgodi, da kristjani dopustijo, da jim njihovi zadržki preprečijo popolno poslušnost Bogu. Oglejte si razpravo o Apostolskih delih 8,1, da boste videli, kako se je Bog očitno spopadel s to situacijo.

V: Ali je bil Kornelij v Apostolskih delih 11:14 odrešen, preden je poslal po Petra?

O: Ta odlomek kaže, da ni bil. Vendar je Kornelij po Božji milosti iskal Boga in poslal po Petra.

V: Kakšna bi bila v Apostolskih delih 11:18 dva učinka tega dogodka: prvi na druge pogane in drugi na Jude?

O: Za pogane bi to pomenilo dokaz, da so pogani v Božji cerkvi enako dobrodošli kot Judje. Po drugi strani pa bi se poganski verski voditelji morda počutili bolj ogroženi, kot če bi mislili, da morajo ljudje postati Judje, preden lahko postanejo kristjani.

Za Jude je to povzročilo večjo razdeljenost med judovskimi kristjani in nejudovskimi Judi.

V: Kako mislite, da bi se v Apostolskih delih 11,18 počutil nekdanji poganski vernik, ki se je spreobrnil v judaizem zgolj zato, da bi se nato spreobrnil v krščanstvo?

O: Odrasli moški bi potreboval približno teden dni, da bi si opomogel po obrezovanju. Zakaj mu nihče ni rekel: »Samo šala je bila!«? Vernik bi se morda počutil »prevaran«. Verniki so mu namreč povedali, da mora najprej postati Jud, toda vse te druge ljudi so sprejeli, ne da bi najprej postali Judje. Ali je to res storil za Boga, saj Bog očitno od nikogar drugega ni zahteval, da to stori?

Ampak Bog gleda na naše namere in srce, ne le na dejanja. Stvari, storjene po nepotrebnem, ker je krščanski voditelj dal slab nasvet, bi bile še vedno storjene za Boga.

V: Zakaj so v Apostolskih delih 11,19 pridigali samo Judom?

O: Takrat je obstajalo nesoglasje o tem, ali lahko pogani postanejo kristjani, ne da bi najprej postali Judje. Tudi potem, ko je bilo to nesoglasje rešeno na jeruzalemskem zboru v Apostolskih delih 15, je Pavel še vedno najprej pridigal evangelij Judom, šele nato pa poganom. Primer si preberite v Apostolskih delih 18,6.

V: Kaj je v Apostolskih delih 11,20 pomembnega glede Antiohije?

O: Antiohija ni bila tako staro mesto, saj jo je okoli leta 300 pr. n. št. ustanovil Seleukos Nikator I., čigar oče in sin sta se oba imenovala Antioh. Nahajala se je približno 300 milj severovzhodno od Jeruzalema. Vendar je bila Antiohija s približno 500.000 prebivalcev tretje največje mesto v Rimskem cesarstvu. Večja sta bila le Rim in Aleksandrija. Imenovala se je tudi Antiohija Orontes, da bi jo ločili od petnajstih drugih mest z imenom Antiohija, ki jih je ustanovil Seleuk. Tam so živeli Rimljani, Grki, Sirci in Perzijci, približno sedmina prebivalstva pa je bila judovskega porekla. Vendar je bilo kasneje, v času Kaligule (37–41 n. št.), ubitih veliko Judov. Antiohijo so leta 540 n. št. oplenili Perzijci, od takrat pa se ni več zares opomogla.

V: Kaj je Pavel počel v Apostolskih delih 11,25–26, ko se je vrnil v svoje rojstno mesto Tarz?

O: Sveto pismo o teh morda sedmih ali osmih letih ne govori neposredno. Vendar Pavel v 2. pismu Korinčanom 11,24 omenja, da je od sinagogskih oblasti prejel pet bičanj, v 2. pismu Korinčanom 11,23–27 pa tudi druge oblike telesnega preganjanja, pri čemer ni zabeleženo, kdaj so se ti dogodki zgodili. Morda so se nekateri ali vsi zgodili, medtem ko je Pavel pridigal v Tarzu.

Kot nam kaže Apostolska dela 11,20–21, Pavel ni bil nujno potreben za širjenje evangelija. V Kireni (severovzhodna Libija) in na Cipru (od koder je bil Barnaba) je bilo veliko vernikov, ki so sodelovali pri velikem Gospodovem delu v Antiohiji. Ne poznamo imena niti enega od teh » nih« kristjanov, in očitno Bog ni videl potrebe, da bi jih poznali ali da bi postali slavni.

To je že drugič, da je Barnaba pomagal olajšati Pavlovo službo. Katere priložnosti izkoristite vi, da spodbujate in omogočate službo drugim?

V: Kakšen pomen ima v Apostolskih delih 11,26 dejstvo, da se izraz »krščenci« prvič uporabi prav v Antiohiji?

O: Pri odgovoru je treba upoštevati dve točki.

Posmeh: Morda so jih drugi najprej imenovali kristjani kot obliko posmeha. V tistem času so bili ljudje, ki so bili zelo predani čaščenju Cezarja, in imenovali so se Cezarijanci. 1. Petrov 4,14 pravi, da ste blagoslovljeni, če vas žalijo zaradi Kristusovega imena. 1. Petrov 4,16 omenja trpljenje kot »kristjana«.

Čast: Verniki so besedo »krščan« sprejeli kot znak časti. Kristus je edino ime, pod katerim se lahko ljudje rešijo.

»Kristjan« je bilo dragoceno ime za zgodnje Kristusove privržence. To je ime, ki ga moramo uporabljati za sebe, kot navajajo 42 zgodnjekrščanskih pisateljev iz obdobja pred letom 325 n. št. Citate posameznih avtorjev najdete na spletni strani http://www.BibleQuery.org/History/ChurchHistory/WhatEarlyChristiansTaughtOnExperienceAndPractice.html.

V: Kateri dokazi v Apostolskih delih 11:28, Apostolskih delih 14:17 in 2 Kor 8–9 kažejo na lakoto po vsem svetu v času Klaudija (41–54 n. št.)?

O: Kristjani imajo dve stališči.

Lokalna lakota

1. Grška beseda za svet/deželo, oikoumene, tukaj ne pomeni nujno celotnega planeta ali sveta, kot grška beseda kosmos. Lakota je namreč zajela Judejo.

2. Jožef Flavij v delu »Antiquities of the Jews« 20.5.2 (okoli 93–94 n. št.) omenja lakoto v Judeji v letih 44/46–47/48 n. št.

3. Kot dodatni dokaz je Pavel zbral darove od cerkva v Grčiji (kjer verjetno ni bilo lakote), da bi jih poslal nazaj v Palestino (1 Korinčanom 16,2–3 in 2 Korinčanom 8,1–4, 13–15, 18–21).

4. Dodatno to potrjuje dejstvo, da sta Helena in kasneje njen sin Izates, potem ko sta prestopila v judaizem, okoli leta 46 n. št. poslala pšenico, kupljeno v Egiptu, in fige, kupljene na Cipru, da bi jih razdelili v Judeji in tako pomagali pri lakoti, kot navaja Jožef Flavij v delu »Antiquities of the Jews«, knjiga 20, poglavja 51–52 [ii.5].

Lakota po celotnem Rimskem imperiju

Grški izraz, ki je tu uporabljen, so Rimljani pogosto uporabljali za označevanje celotnega rimskega sveta. Ni bilo ene same lakote, ki bi hkrati prizadela celotno Rimsko cesarstvo. Vendar pa »The Expositor’s Bible Commentary«, zvezek 9, str. 403–404, navaja, da zgodovinarji Svetonij (Življenje Klavdija 18:2), Tacit (Letopisi 12:43), Dio Kasij (Zgodovina Rima 60:11) in Orosij (Zgodovina 7.6.17) omenjajo več lakot po Rimskem imperiju med vladavino Klavdija. V rimski zgodovini ni drugega obdobja, v katerem bi se tako pogosto govorilo o lakotah.

V: Zakaj nas Bog v Apostolskih delih 12 finančno ne blagoslovi toliko, kolikor smo sposobni sprejeti?

O: Najprej, Pregovori 30:8–9 kažejo, da bi lahko bil človek blagoslovljen nad tisto, kar je sposoben sprejeti. Lahko bi bil tako blagoslovljen, da bi pozabil na Boga. Poleg tega pa bi mnogi verniki lahko sprejeli več finančnih blagoslovov, kot so jim bili dani. A za Boga je naša vera dragocenejša od zlata (1. Petrov 1,7) in Bog uporablja težave, da okrepi in poglobi našo vero. Pravijo, da ko se iz kokona izleže nov metulj, če mu pomagamo pri izleganju, metulj nikoli ne bo letel. Potrebuje ta boj, napor, da se osvobodi iz kokona, da okrepi mišice in bo lahko letel.

Očitno Božji načrt v zvezi z nami ni v prvi vrsti v naših materialnih blagoslovih. Namesto da upamo, da bo Bog sledil našim prednostnim nalogam, bi morali opustiti svoje prednostne naloge in namesto tega sprejeti Božje prednostne naloge za svoje. Bog morda ni preveč zainteresiran, da nas blagoslovi zgolj zato, da bi živeli udobneje z več materialnega bogastva. Namesto tega bi Bog lahko nekatere močno blagoslovil z namenom, da bi ti pomagali drugim.

V: Kdo je bil ta Herod v Apostolskih delih 12,1–2 in zakaj bi hotel ubiti Jakoba in Petra?

O: To ni bil niti Herod Veliki niti Herod Antipas, ampak drug Herod, imenovan Herod Agripa I., ki je vladal od leta 41 n. št. in umrl leta 44 n. št. Rodil se je okoli leta 10 pr. n. št. kot sin Aristobula IV. in Bernice. Bil je vnuk Heroda Velikega, ki je vladal ob Jezusovem rojstvu. Agripa II. v Apostolskih delih 25,13–22 je druga oseba.

Ko je bil Herod Agripa I. star tri leta, so ga odpeljali v Rim, potem ko je Herod Veliki leta 7 pr. n. št. dal zadušiti svojega očeta, Aristobula IV. Bil je blizu kraljevi družini. Leta 23 n. št. je pobegnil v Idumejo (Edom), da bi se izognil svojim upnikom. Kasneje mu je stric Herod Antipas dodelil pokojnino, čeprav sta se sčasoma sprla. Leta 36 n. št. se je Agripa I. vrnil v Rim, kjer je užalil cesarja Tiberija in bil zaprt. Ko je Tiberij umrl leta 37 n. št., ga je novi cesar, » « Kaligula, izpustil. Ko je bil Herod Antipas leta 39 n. št. izgnan, je Agripa I. prejel njegova ozemlja. Agripa I. in njegova žena sta skrbno upoštevala judovsko postavo, verjetno zato, da bi si pridobila naklonjenost Judov, kar mu je tudi uspelo, vsaj dokler ni dopustil, da so ga častili kot boga. Ko je leta 41 n. št. cesar postal Klavdij, osebni prijatelj Agripe I., je Klavdij Judejo in Samarijo zaupal v upravljanje Agripi I., dokler ta ni umrl zaradi bolezni, ki so jo povzročili črevesni paraziti, leta 44 n. št. Nismo prepričani, za kateri praznik je šlo. Lahko je šlo bodisi za poseben praznik, ki ga je Agripa I. uvedel v čast Klaudijevega rojstnega dne 5. avgusta, bodisi za praznik ob ustanovitvi Cezareje, ki se je praznoval enkrat na pet let in bi bil okoli 5. marca, ali pa je šlo za letni praznik šotorov.

Okroglice lahko zrastejo do 10 do 16 palcev in lahko povzročijo črevesno zaporo, pogosto bruhanje, hude bolečine in smrt. Jožefov opis se nekoliko razlikuje od Lukovega, vendar pravi, da je umrl po petih dneh muk. Človek, ki je usmrtil apostola Jakoba in poskušal usmrtiti Petra, ni umrl zlahka, ampak je postal hrana za črve.

Herod Agripa I. ni bil znan kot posebej krvoločni, za razliko od Heroda Velikega, razen da je užival v krvavih gladiatorskih igrah. Herod Agripa I. je hotel ubiti Jakoba, Petra in verjetno še druge, da bi postal priljubljen. Očitno mu je bilo zelo pomembno, da ima podporo svojih judovskih podanikov, da se ne bi pritoževali Rimu nad njim. Agripa I. je leta 40 n. št. prepričal Kaligulo, naj ne postavi svojega kipa v tempelj.

Judje morda niso ravno cenili Herodove naklonjenosti do njih med pasho, poleg tega pa verjetno sploh ni bilo primerno izvrševati smrtne kazni med pasho, zato je Herod želel počakati do konca tedna, da bi usmrtil Petra.

Leta 40 n. št. je cesar Kaligula želel v Jeruzalemu postaviti svoj kip, vendar ga je Herod od tega odvrnil.

Za več informacij glej Jožefovo delo »Antiquities of the Jews«, knjigi 18 in 19.

V: Kako je lahko Peter v Apostolskih delih 12,6 tako trdno spal noč pred svojo usmrtitvijo?

O: Ljudje, ki imajo težave s spanjem, si zagotovo želijo, da bi imeli to, kar je imel Peter! Peter je bil prepričan, da ga Bog varuje in da Jezusove besede ne bodo izostale. Iz Janeza 21,18–19 je Peter z gotovostjo vedel, da ne bo umrl, dokler ne bo star. Predstavljajte si, da bi vedeli, da vas nihče in nič ne more ubiti, dokler Bog tega ne dovoli. Vendar je Peter še vedno trdno spal, kljub temu da je vedel, da je bil apostol Jakob pred kratkim obglavljen.

Peter je bil verjetno v varni trdnjavi Antonia na severni strani Jeruzalema. Običajno bi bil zapornik priklenjen največ na enega stražarja. Peter pa je bil priklenjen na dva stražarja. V Apostolskih delih 12,4 ga je varovalo štiri čete po štiri vojake. Morda je imela vsaka četa šesturno izmeno. Zakaj bi potrebovali toliko varnostnih ukrepov za enega samega neoboroženega človeka? Spomnite se, da je bil to že drugič, ko so oblasti imele opravka s Petrom. V Apostolskih delih 5,18–21 je angel pomagal Petru pobegniti.

Morda nimamo obljube, kako dolgo bomo živeli na tej zemlji, imamo pa obljubo, da bo Bog bedel nad nami in da bomo večno živeli v nebesih. Zato spite mirno.

V: Zakaj so v Apostolskih delih 12,15 mislili, da se je na vratih pojavil »Petrov angel«?

O: Obstajata dve razlagi.

1. Najpreprostejše mnenje je, da so mislili, da je bil Peter ubit, in da je bil to Petrov duh.

2. Vendar bi lahko namesto »njegovega angela« uporabili druge izraze, kot so »njegov duh« ali »njegov prikazen«. Morda so verjeli, da je bil to njegov angel varuh, ki je bil podoben Petru, saj imajo ljudje angele varuhe.

Ne glede na to so bila to prepričanja mladih kristjanov v tisti hiši. Sveto pismo kaže, da so se v tem primeru motili, saj se je pojavil sam Peter.

V: Kakšen je v Apostolskih delih 12,23 zunajbiblijski dokaz, da je Herod nenadoma umrl zaradi črvov?

O: Judovski pisec Jožef Flavij v delu »Antiquities of the Jews« 19.8.2. (okoli 93–94 n. št.) zapisuje naslednje

»Ko je Agripa tri polna leta vladal nad vso Judejo, je prišel v mesto
Cezarejo, ki se je prej imenovala Stratov stolp. Tam je priredil prireditve v čast Cezarju in jih razglasil za praznik za cesarjevo blaginjo. Zbrala se je množica pokrajinskih uradnikov in tistih, ki so bili povišani na ugledne položaje. Drugi dan prireditve si je nadel plašč, v celoti iz srebra, čudovito tkan, in ob zori prispel v gledališče. Srebro je zasijalo, ko so nanj padli prvi sončni žarki, in se čudovito lesketalo; njegov sijaj je v tistih, ki so ga gledali, vzbudil nekakšen strah in trepet. Takoj so mu njegovi laskavci z vseh strani vzklikali besede, ki v resnici niso bile v njegovo dobro, ga naslavljali kot boga in ga klicali z vzklikom: »Bodi naklonjen! Če smo te doslej častili kot človeka, te od zdaj naprej priznavamo za višjega od smrtne narave.«

Kralj jih ni okaral niti ni zavrnil njihovega bogokletnega laskanja. A ko je kmalu zatem pogledal navzgor, je zagledal sovo, ki je sedela na vrvi nad njegovo glavo, in jo je takoj prepoznal kot glasnico zla, kakor je bila nekoč glasnica dobrega, in bolečina žalosti mu je prebodla srce. Pojavila se je tudi huda bolečina v trebuhu, ki se je začela z nasilnim napadom… Zato so ga hitro odnesli v palačo in med vsemi se je hitro razširila novica, da bo zagotovo kmalu umrl…. In ko je pet dni neprekinjeno trpel zaradi bolečine v trebuhu, je zapustil to življenje v svojem štiriinpetdesetem letu starosti in sedmem letu vladanja.«

Kot stranska opomba: to ni nekaj, kar bi se pogosto dogajalo poslušnim Judom, ki nikoli niso jedli nečistih živali.

Čeprav sta Jožef Flavij in Apostolska dela podobna, so razlike dovolj velike, da kažejo, da Luka ni mogel preprosto prepisati od Jožefa Flavija ali obratno. Verjetno so šlo za črevesne gliste, ki so lahko dolge do 16 palcev.

V: V Apostolskih delih 12,2.7 so bili Jakob, Janez in Peter trije od Jezusovih najbližjih učencev. Zakaj menite, da so ti trije umrli na tako različne načine?

O: Sveto pismo tega ne pojasnjuje in ne navaja, da bi bil kateri od njih »bolj zaslužen« ali da bi bil za to kakšen drug razlog. A to je podobno kot pri današnjih kristjanih. Nekateri kristjani živijo dolgo in umrejo mirno. Pri nekaterih se zdi (vsaj v našem zelo omejenem pogledu), da jim je življenje prekinila kakšna nesreča ali bolezen. Nekateri umrejo slavno kot mučenci, ne da bi sami uporabili nasilje, medtem ko je bilo nasilje storjeno njim, medtem ko so služili Gospodu. Na koncu nam to kaže, da Bog z vsakim od nas ravna na drugačen način.

A kdo mislite, da je bil »najsrečnejši«? Jakob, ki je hitro umrl mučeniško in se izognil tolikim skušnjavam? Peter, ki je umrl veliko kasneje, okoli leta 63 n. št., kot mučenik, križan z glavo navzdol v Rimu. Ali Janez, ki je lahko najdlje služil, a ni umrl kot mučenik. Kakovosti človekovega življenja ne morete soditi po njegovi dolžini. Pravzaprav pa vam sploh ni treba soditi o kakovosti življenja druge osebe; to bo storil Bog, ne vi.

V: Zakaj v Apostolskih delih 12,2.7 Bog reši nekatere ljudi, nekatere celo na čudežen način, druge pa ne?

O: Pavel na to odgovarja v Pismu Filipljanom 1,22–25. Bog bi lahko Pavla takoj odpeljal domov, toda Pavel je verjel, da Bog želi, da še nekaj časa ostane zaradi dela, ki ga mora opraviti tukaj. V stripu »Calvin in Hobbes« Calvin reče: »Bog me je postavil na zemljo, da izpolnim določene stvari, in če bom nadaljeval s tem tempom, bom živel večno!« Calvinova teologija morda ni vedno najboljša. Kljub temu bi nas Bog lahko že zdaj poslal v nebesa, a to odlaša, da nam da priložnost, da mu služimo in ga slavimo na zemlji. Izkoristite v polni meri priložnosti, ki so vam bile dane.

V: Kaj je v Apostolskih delih 12,13–16 pri tem precej nerodno?

O: Neprijetnost ni toliko v zvezi z Rodo (grško ime za Rose), ki je zaradi svojega začudenja pozabila odpreti vrata. Bolj gre za kristjane v hiši, ki so v Apostolskih delih 12,5 molili za Petra in so Rodo grajali, ker jim je v bistvu povedala, da je Bog uslišal njihovo molitev. Opomba zase: če se nameravaš za nekaj moliti, verjemi, da se bo to zgodilo! Kot piše v Evangelical Commentary on the Bible na str. 902, je bil to verjetno edini primer, ko je bilo lažje priti iz zapora kot priti na molitveno srečanje!

V: Ali bi v Apostolskih delih 12,17 »drugo mesto« lahko pomenilo Rim in ali je Peter tam ostal 25 let, kot so predlagali nekateri rimskokatoliški teologi?

O: Ne, ni nobenega namiga, da bi bilo to mesto Rim, prav tako kot ni nobenega namiga, da bi bilo Kitajska. Vendar je bil Peter v Apostolskih delih 15,7 v Jeruzalemu ali pa se je vrnil v Jeruzalem, le nekaj let kasneje. Po tem je bil Peter v Antiohiji v Siriji, kot piše v Pismu Galatom 2,11, in je potoval po različnih krajih, kot poroča Pavel v 1. pismu Korinčanom 1,12; 9,5.

V: Zakaj bi bili stražarji v Apostolskih delih 12,18–19 zaskrbljeni?

O: Po rimskem pravu, na primer v Justinijanovem zakoniku 9.4.4., stražar, ki dovoli pobeg zaporniku, prejme enako kazen, kot bi jo prejel zapornik. Grški besedilo v Apostolskih delih preprosto navaja, da so stražarje »odpeljali«, kar verjetno pomeni, da so bili usmrčeni.

V: Ali je ta Janez Marko v Apostolskih delih 12,25 in 15,37 tisti, ki je napisal Evangelij po Marku?

O: Da.

V: Kaj so bile v Apostolskih delih 13,1 te službe in kaj je tukaj pomenilo polaganje rok?

O: Zanimivo je, da so v cerkvi v Antiohiji imeli dve različni službi: preroke in učitelje. Preroki so bili Simeon, Lucij in Manaen. To ni bila posvetitev, saj sta bila tudi Barnaba in Saul v cerkvenem služenju. Manaen in Herod Antipa (tetrarh, ki je sodil Jezusu) sta bila oba vzgojena v hiši Heroda Velikega. Manaen je postal Jezusov privrženec, tetrarh Herod pa se je uprl krščanstvu in dal obglaviti Janeza Krstnika.

V: Ali je bil v Apostolskih delih 13,1 Simon/Simeon Niger iz afriške države Niger?

O: Ne. Ta država takrat še ni obstajala, beseda »niger« pa je preprosto latinska beseda za črn. Morda je bil črn. Vendar, kot vam lahko pove gospod White ali gospa Green, priimki ne pomenijo nujno barve kože. Vendar pa Študijska biblija NIV pravi, da bi ta priimek lahko nakazoval njegovo temno polt.

To ni pomembno, saj, kot ustrezno pravi »Believer’s Bible Commentary« na str. 1619: »Uvedeno je bilo novo merilo: ni pomembno, kdo si, ampak čigav si.«

V: Ali bi v Apostolskih delih 13:1 lahko bil Lucij iz Kirene isti kot Luka, avtor Lukovega evangelija in Apostolskih del?

O: Najverjetneje ne. Čeprav je Luka skrajšana oblika imena Lucius (tako kot tudi Lucanus), nič ne kaže na to, da sta bila Lucius in Luka ista oseba.

V: Kakšna je v Apostolskih delih 13,1–15 razlika med evangelizacijo »med potjo« in tem, da si posebej vzameš čas za evangelizacijo?

O: Dobro je, da si pripravljen na »nenamerno evangelizacijo« in jo izvajaš. Sprva niste nameravali deliti evangelija, a se je pojavila priložnost in ste ga lahko delili. Toda namerno evangeliziranje je prav tako dobro, ko se načrtujete in delite z nekom. Samo nenamerno evangeliziranje ne more nadomestiti namernega evangeliziranja in obratno. Kdaj ste nazadnje izvajali nenamerno evangeliziranje? Kdaj ste nazadnje izvajali namerno evangeliziranje?

Apostolska dela 13,1–15 predstavljajo začetek namernega evangeliziranja, ki se strateško usmerja tja, kjer evangelij še ni bil oznanjen. Najprej so se odpravili na Ciper, od koder je bil Barnaba (Apostolska dela 4,36). Apostolska dela 13,5 ne navajajo, da so oznanjevali sporočilo v »sinagogi«, ampak v »sinagogah« v množini, zato je na Cipru verjetno živelo veliko judovskega prebivalstva. Pavel je bil iz Tarza, zato so se nameravali ustaviti tudi tam. Nato pa so se odpravili v »neznana območja«.

Dobro je, da evangelij širimo »nenamerno«, pa tudi, da namerno odhajamo na kraje, ki jih poznamo, in evangelij delimo s tistimi, ki ga potrebujejo. Potem pa je dobro oditi tudi v »neznane kraje«, da vidimo, kako nas bo Bog uporabil, da bomo evangelij širili tudi tam.

V: Zakaj se je v Apostolskih delih 13,6 čarovnik imenoval Bar-Jezus?

O: Bar-Jezus pomeni »sin Jezusa«. Morda se je njegov oče imenoval Jezus/Jozue. Alegorično gledano lahko rečemo, da se današnje sekte trudijo biti »sinovi Jezusa«. Trdijo, da so združljive s krščanstvom, poleg tega pa trdijo, da so »nove in izboljšane« različice tega, kar je učil Jezus.

Medtem ko so pri evangelizaciji v Samariji naleteli na Simona Magusa, so pri evangelizaciji zunaj Palestine naleteli na Elimasa (Bar-Jezusa). Luka je ta del napisal tako, da bralec lahko vidi vzporednice.

V: Zakaj bi v Apostolskih delih 13,6 na videz razumen prokonzul zaposlil čarovnika na svojem dvoru?

O: V rimski družbi so čarovnike zaposlovali ne le vladni uradniki, ampak tudi mnogi drugi, »kot pričajo rimski pisci od Horaca do Livija«. Po podatkih iz dela The Expositor’s Greek Testament, 2. zvezek, str. 286. Dodaja tudi, da se v isti osebi pogosto ni skepticizem in naivnost dopolnjujeta. To velja tudi danes.

V: Kateri izvenbiblijski dokazi za Sergiusa Pavla obstajajo v Apostolskih delih 13,6–13?

O: Obstajata dva vira.

1. Napis v Soliju (danes Karavastasi) na severni obali Cipra omenja prokonzula Paulosa. (Inscriptiones Graecae ad res Romanas pertinentes, 3:930). Napis v pisidijski Antiohiji o L. Sergiusu Paullusu, propraetorju Galatije v letih 72–74 n. št., se verjetno nanaša na njegovega sina.

2. Zgodnjekrščanski pisec Tertulijan (198–220 n. št.) v delu O malikovanju, poglavje 9, str. 66, omenja, da je čarovnik, ki je služil Sergiusu Paulusu, izgubil vid.

Dodatna možnost je Lucius Sergius Paulus, ki je bil »kurator reke Tiber« pod cesarjem Klavdijem. (Corpus Inscriptionum Latinarum 6.4.2, št. 31545). Morda je bil po izteku mandata poslan na Ciper kot prokonzul.

Ob tem naj omenimo, da je imel Sergius Paulus hčerko Sergio Paullo, ki je bila kristjanka, in njen sin Gaj Caristanius Fronto, ki je postal rimski senator, je bil prav tako kristjan.

V zvezi s tem je v nekaterih rokopisih namesto »bar Jezus« zapisano »Etymas« ali »Hetiomos«, kar pomeni Elymas (čarovnik / modrec / učenjak). Jožef Flavij piše o judovskem čarovniku na Cipru po imenu Atomos, ki ga je Felix najel, da bi prepričal Azizusovo ženo Drusillo, naj zapusti svojega moža oziroma zaročenca in se poroči s Felixom, skupaj z njegovimi tremi drugimi ženami.

V: Kakšna je bila v Apostolskih delih 13,7 razlika med prokuratorjem in prokonzulem?

O: Večina provinc je bila pod vladavino cesarja, nekaj pa, med njimi tudi Ciper, pod vladavino senata. Za vodenje provinc je rimski cesar imenoval prokuratorje, rimski senat pa prokonzulje.

To je bila nekoč velika težava pri razlagi Svetega pisma. Če bi bil Ciper cesarska provinca, bi bil Luka v zmoti, ko je uporabil besedo »prokonzul«; zdelo bi se, da bi moral uporabiti besedo »prokurator«. Vendar pa so ugotovili, da sta cesar in senat opravila »zamenjavo«, in v tem času je bil Ciper pod nadzorom senata, zato je Luka dejansko uporabil pravo besedo. Nekdo morda ne bi vedel za to zamenjavo, če ne bi živel v tem času ali blizu njega. Prav tako je bil najden napis o »prokonzulju« Pavlu.

V: Ali je v Apostolskih delih 13,7–9 Saul iz Tarza morda prevzel svoje novo, rimsko ime od Sergiusa Pavla, prokonzula v Pafosu?

O: To je prvič, da je bilo ime »Pavel« uporabljeno za Saula iz Tarza, zato knjiga Ante-Nicene Fathers, zvezek 5, str. 562, trdi, da bi to lahko bilo tako. Vendar pa za to domnevo ni nobene druge podpore. Paulus v latinščini pomeni »majhen«.

V: Zakaj je Saul v Apostolskih delih 13,9–11 tako ostro okaral Elimasa?

O: Za ostro grajanje obstaja pravi čas in pravo mesto, in to je bil ravno ta primer. Elimas se ni le namerno odločil, da bo sam zavrnil resnico, ampak je tudi dejavno poskušal odvrniti druge od resnice. V 1 Tesaloničanom 2,16 Pavel govori o tistih, ki so se dejavno upirali Božjemu sporočilu. Tudi Pavel je bil nekoč slep, tako duhovno kot fizično, zato je vedel, kako je to. Morda je Pavel menil, da bi to bila edina upanje za Elimasa.

V 2. Petrovem pismu 2,20–21 Peter govori o nekaterih ljudeh, za katere bi bilo bolje, da resnice ne bi poznali, kot da jo poznajo in jo zavrnejo. Danes moramo razlikovati med štirimi vrstami ljudi.

1. Nekateri bodo verjetno želeli spoznati resnico in ji slediti. Te je treba poučevati.

2. Nekateri, kot v 2. Petrovem pismu 2,20–21, bodo zavrnili resnico, ki jim jo podate. Če jim ponudite več, je to lahko kot metanje biserov pred svinje. Vprašanje, ki ga rad zastavljam ljudem v Cerkvi združitve pastorja Moona, je naslednje: »Če bi na kakršen koli način z gotovostjo izvedeli, da pastor Moon ni od Boga, kaj bi storili? Bi mu kljub temu še vedno sledili ali bi iskali resnico, kakršna koli že je?« To sem vprašal številne ljudi in le enkrat sem dobil odgovor, »da bi sledili resnici«.

3. Nekateri, kot je bil Elimas, ne le zavračajo resnico, ampak poskušajo odvrniti tudi druge. To, da je Elimas oslepel, je bilo še en dokaz resničnosti Božjih besed. To se ni zgodilo toliko zato, da bi pomagalo Elimasu, temveč da bi potrdilo resnico pred Sergijem Pavlom in drugimi.

4. Novo spoznani: ne vemo, v katero kategorijo spadajo.

V: Kakšna megla je v Apostolskih delih 13,11 padla na Elimasa?

O: To ne pomeni, da je na Elimasa padala voda, ampak da se mu je vid zameglil, kot bi bil v megli.

V: Zakaj mislite, da jih je v Apostolskih delih 13,13 Janez (znan tudi kot Janez Marko) tako nenadoma zapustil in se vrnil v Jeruzalem?

O: Čeprav Sveto pismo ne navaja razloga, zakaj jih je Janez Mark zapustil, lahko ugibamo o nekaterih možnostih, zakaj verniki danes včasih opustijo svoje delo z drugimi verniki.

To ni bilo ravno tisto, za kar se je Janez Marko prijavil.

Barnaba je bil prvotni vodja, zdaj pa je bil to Pavel.

Prvotno so pridigali predvsem Judom, zdaj pa poganom.

Pot čez gorovje Taurus je bila nevarna.

Mesto Perga je bilo prizadeto zaradi malarije in morda se je Pavel tam okužil z malarijo. Pavel je bil v Galatijcih 4:13 nekoliko bolan.

Markova mati je bila morda vdova (Apostolska dela 12:12). Morda je Marka obhajala domotožje.

V: V Apostolskih delih 13,14, v kateri provinci je bila »Antiohija v Pisidiji«? (zagonetno vprašanje)

O: Pravzaprav ni bila v Pisidiji, ampak tik ob njej, v Frigiji. Zgodovinsko so jo imenovali Pisidijska Antiohija, da bi jo ločili od druge Antiohije, ki je bila prav tako v Frigiji. Ustanovil jo je Seleukos Nikator leta 281 pr. n. št. v čast svojemu očetu ali sinu, ki sta se oba imenovala Antioh. Tam je bil močan rimski vpliv, saj je cesar Avgust leta 25 pr. n. št. tja preselil 3.000 vojaških veteranov in njihove družine.

V: Zakaj je v Apostolskih delih 13,16 Pavel stal in govoril, medtem ko je v Lk 4,16.20 Jezus stal, ko je bral Sveto pismo, in sedel, ko je govoril?

O: Tudi Filon, judovski učenjak iz Aleksandrije, pravi, da so govorniki stali, ko so nagovarjali zbrano občestvo. Očitno so vsaj v Palestini stali, ko so brali Sveto pismo, in sedli, ko so ga razlagali. Tako so ljudje lahko razlikovali, katere besede so bile iz Svetega pisma in katere so bile le njihova razlaga Svetega pisma. Ko pa niso razlagali odlomka, vsaj zunaj Palestine, so stali, ko so govorili, prav tako kot so stali grški in rimski govorniki.

V: Kateri so bili v Apostolskih delih 13,19 tisti sedem narodov Kanaana, ki so jih Izraelci osvojili?

O: Ko je Pavel govoril, je očitno imel v mislih (po abecednem redu) Amorejce, Kanaance, Girgašite, Hetite, Hivite, Jebusejce in Perizite. V 5. Mojzesovi knjigi 7:1, Jozue 3:10 in Jozue 24:11 so ti sedem navedeni v drugačnem vrstnem redu, zato ta vrstni red ni nič posebnega.

Narodi so se nekako prepletali, saj je bilo veliko majhnih mestnih držav. 2. Mojzesova knjiga 3:8; 3:17; 2. Mojzesova knjiga 23:23; 5. Mojzesova knjiga 20:17, Jozue 12:8 in Sodniki 3:5 omenjajo šest narodov, pri čemer vsak od teh šestih verzov izpušča Girgašite. 2. Mojzesova knjiga 13:5 omenja le pet narodov, pri čemer izpušča Girgašite in Perizite. 1. Kraljeva knjiga 9:20 in 2. Kronika 8:7 prav tako omenjata pet narodov, pri čemer izpuščata Girgašite in Kanaance.

Za več informacij o narodih, ki so živeli v Kanaanu pred Izraelci, si oglejte razpravo o 5. Mojzesovi knjigi 7:1.

V: Kaj v Apostolskih delih 13:20 pomeni »približno 450 let pred Jozuejem do Samuela« za datiranje Stare zaveze?

O: Izraelci so bili 400 let zatirani v Egiptu, po puščavi so tavali vsaj 40 let, Jozuevo osvajanje pa je trajalo do deset let.

To je podobno temu, kar pravi 1. Kraljeva knjiga 6:1, da je Salomon zgradil tempelj v 480. letu po tem, ko so Izraelci odšli iz Egipta. Arheologi so precej prepričani, da je bil Salomonov tempelj dokončan oktobra/novembra leta 960 pr. n. št. (Wycliffe Bible Dictionary, str. 1673). To bi pomenilo, da je izhod iz Egipta potekal okoli leta 1440 pr. n. št. Ker je Samuel umrl približno 30 let pred dokončanjem Salomonovega templja, bi to bilo okoli leta 990 pr. n. št.

Letnica 1440 (ali 1447/6 pr. n. št.) za izhod iz Egipta je pomembna, saj so v začetku 20. stoletja mnogi menili, da se je izhod zgodil več kot sto let kasneje. Vendar se ta poznejša letnica ne ujema najbolje z arheološkimi dokazi.

V: Kako je lahko bil David v Apostolskih delih 13,22 »mož po Božjem srcu«, če je grešil z Batšebo in Urijo?

O: Davidov greh je bil grozen. Čudovita novica pa je, da se je David pokesal in da je Bog sprejel njegovo kesanje. Seveda so sledile kazni in posledice: otrok je umrl, meč ni odšel iz Davidove hiše, Davidova ljubljena sinova, Amnon in Absalom, pa sta oba nasilno umrla. Absalom je ubil Amnona. Absalom je bil ubit, potem ko je David poslal svojo vojsko, da bi zatrla Absalomov upor.

Vse te negativne stvari so še vedno majhne v primerjavi z dejstvom, da je Bog Davidu milostno odpustil. Bog ni le odpustil Davidu, ampak »odpusti in pozabi«. Čeprav Bog »ne izgubi informacij«, se odloči gledati na Davida, kot da ti grehi nikoli niso bili storjeni.

Vsem bi moralo biti jasno, da ko so David, Salomon, Abraham ali drugi zagrešili kakšen greh, kristjani nimajo potrebe, da bi sledili njihovemu slabemu zgledu. Bog nas ne kliče k grehu, kot so ga zagrešili oni. Ko pa je Jezus dal zgled, kako nekaj storiti, verjamem, da je treba slediti Njegovemu zgledu.

V: Kako je Bog v Apostolskih delih 13,30 obudil Jezusa od mrtvih, saj je Jezus Bog?

O: To je ponovitev odgovora iz Pisma Galatcem 1:1.

Tudi ljudje lahko delajo skupaj. Trojica je pri tem čudovitem čudežu sodelovala še bolj. Tukaj je, kar pravi Sveto pismo.

1. Oče je sodeloval. (1 Tesaloničanom 1:10; Apostolska dela 3:26)

2. Jezus je sodeloval pri svojem obuditvi. (Janez 2:19–21;10:18 )

3. Vključen je bil Sveti Duh. (Rimljanom 8:11)

4. Bog je to storil. Apostolska dela (17:31 ;2:32 ;3:15 ; Hebrejcem13:20 )

5. Oče in/ali Sveti Duh. (2 Korinčanom 4:14)

V: V Apostolskih delih 13:32–33 skeptik Bart Ehrman piše: »V tem besedilu je bil ‚dan‘, ko je bil Jezus spočet kot Božji sin, dan vstajenja.« Nato Ehrman sprašuje, kako se to uskladi s tem, da je bil Jezus spočet v Lk 3:22. (Jesus, Interrupted, str. 95)

O: Splošno velja, da sta oba odlomka delo Luka, in Luka v tem zagotovo ni videl nobenega problema. Zdi se, da Ehrman ni prebral niti Luka niti Apostolskih del zelo pozorno. Pri odgovoru je treba upoštevati tri točke.

a) Lk 3,22 ne pravi, da je bil Jezus spočet ob svojem krstu, niti ne pravi, da je Jezus postal Božji Sin ob svojem krstu. Namesto tega je Oče izrekel priznanje: »Ti si moj Sin«, ne da bi natančno določil, kdaj se je to zgodilo.

b) Podobno tudi Apostolska dela 13,32–33 ne pravijo, da je Jezus postal Božji Sin ob svojem vstajenju. Citirajo Psalm 2, ne da bi navedli, kdaj, nato pa nadaljujejo s prikazom Jezusovih pooblastil skozi njegovo vstajenje.

c) Ehrman se torej moti glede tega, kdaj je Jezus postal Božji Sin, toda kdaj točno je Jezus postal Božji Sin? Po krščanstvu je bil Jezus Božji Sin v dveh različnih pomenih. Prvič, bil je vedno Božji Sin, še preden se je začel čas. Drugič, Oče je bil Jezusu najbližja oseba, ki jo je imel namesto biološkega očeta, čeprav Jezusovo telo ni bilo plod spolnega odnosa.

V: Kako je v Apostolskih delih 13,32–37 združevanje Psalma 2,7 in 2. Samuela 7,14 mesijansko?

O: Danes lahko vidimo, da se ti odlomki nanašajo na Mesija, toda že v tistem času je pesher komentar, najden v Kumranu in imenovan 4QFlorilegium, prav tako povezal Psalm 2:7 in 2. Samuelovo knjigo 7:14 kot besedilo, ki govori o Mesiju.

V: Kako je v Apostolskih delih 13,41 Habakuk 1,5 mesijanski?

A: Habakuk 1,5 se nanaša na Mesija v skladu z Mrtvomorskim zvitkom 1QpHab.

V: Kako je mogoče, da sta bila Pavel in Barnaba v Apostolskih delih 13,42–43 dobro sprejeta, v Apostolskih delih 13,45 pa zavrnjena?

O: Različni ljudje imajo lahko različna mnenja, mnenja pa se lahko spreminjajo. Tako pogani kot sprva tudi Judje so v Apostolskih delih 13:42–45 želeli poslušati Pavla in Barnaba. Toda ko so ju poslušali, so bili teden dni kasneje nekateri judovski voditelji polni zavisti zaradi sprejema, ki sta ga Pavel in Barnaba uživala pri drugih Judih in poganeh, zato so se jima uprli.

V: Kako je v Apostolskih delih 13,46–47 mogoče, da so se nekateri sami ocenili za nevredne večnega življenja? Ali niso vsi nevredni večnega življenja?

O: Nihče na zemlji ni dovolj dober, da bi brez Kristusa prišel v nebesa; toda to ni tisto, kar Pavel tukaj poudarja. Pavel namreč kritizira te ljudi, ker so se sami odločili, da ne bodo poslušali, kaj šele verjeli v milostni dar večnega življenja, podarjen skozi Jezusa.

V: Kaj ta verz v Apostolskih delih 13,48 pravi o izvoljenosti?

O: Ta verz zgolj pravi, da so vsi izbranci (ljudje, ki bodo šli v nebesa) v tej množici takrat verovali, ko je Pavel govoril tej konkretni množici.

V: Kako so v Apostolskih delih 13,50 lahko povzročili težave Pavlu in Barnabu?

O: Judovstvo je bilo v tistem času v Rimskem imperiju zakonita vera. Ker pa so Judje lahko Rimljanom povedali, da Pavlovo pridiganje ni bilo legitimno judovstvo, so jih Rimljani lahko izgnali kot pridigarje nezakonite vere.

V: Če so bili v Apostolskih delih 13,52 učenci nenehno polni veselja in Svetega Duha, ali bi morali biti tudi današnji kristjani takšni?

O: Da. Morda je bilo takrat lažje, ko so bili apostoli še med njimi in je od Jezusovega vstajenja minilo le nekaj let, toda Pavlovo zapoved v Pismo Filipljanom 3,1 velja danes enako kot v njegovem času. Ne smemo idealizirati zgodnje cerkve. Tudi oni so imeli velike težave, kot kažejo 1. Pismo Korinčanom, Pismo Galatcem, Pismo Kolosanom in sedem cerkva v knjigi Razodetja.

V: Kaj lahko storite v primeru iz Apostolskih del 14,2, ko Satan deluje v nekaterih nevernikih, da bi zastrupil misli drugih proti evangeliju?

O: Satan deluje tako v duhovnem kot v fizičnem svetu, zato je najpomembnejše, da molimo zanje in da Bog v tej situaciji zaveže Satana. Drugič, poskrbimo, da sijemo kot luči za Kristusa ter izkazujemo svojo ljubezen in potrpežljivost.

Apostolska dela 14,3 pravijo, da sta Pavel in Barnaba »tam preživela precej časa«. Očitno sta potrebovala daljše bivanje, da bi se zoperstavila Satanovim lažem. Nekateri boji trajajo dolgo, zato moramo imeti vztrajnost, da preživimo Satanove napade na njih.

Apostolska dela 14,3 pravijo, da je Bog podelil znamenja in čudeže, da bi pokazal resnico. Ne moremo le moliti, ampak se skozi molitev zanašati na Božjo moč. Poleg besed lahko pričujete tudi s svojim značajem in s tem, kako se spopadate s trpljenjem in preganjanjem.

V: Kaj je v Apostolska dela 14,6 pomembno v zvezi s tem, da so »odšli« v Likaonijo?

O: Ikonij, Listra in Derbe so bila vsa v veliki provinci Galatiji. Galatija je bila tako velika, da je bila razdeljena na pet okrožij, vključno s Frigijo in Likaonijo. Po navedbah rimskih pisateljev Cicerona in Plinija v delu »Naravna zgodovina« 5.25 so bila vsa tri mesta v Likaoniji. Vendar je arheolog sir William Ramsay pokazal, da je bil Ikonij del Frigije od leta 37 n. št. do leta 72 n. št., kar je relativno kratko obdobje. Torej se ti dogodki niso le zgodili v tem času, ampak bi to tudi nakazovalo, da bi moral avtor, Luka, živeti v tem času, da bi to vedel, saj so bila kasneje vsa ta mesta v Likaoniji.

V: V Apostolskih delih 14,8–13, kako presenečeni bi bili pogani ob videnju tega čudeža?

O: Morda ne tako presenečeni, kot bi pričakovali. Menili so, da lahko njihovi bogovi in boginje delajo čudeže, zato so Pavlove čudeže poskušali razlagati kot enega od čudežev svojih bogov.

V: V Apostolskih delih 14,11–13, v čem je ta satanov napad hujši od drugih?

O: Če bi Pavel in Barnaba preprosto ne storila ničesar in se ne odzvala, bi bila pozornost usmerjena na Kristusove služabnike in ne na Kristusa. To bi se skoraj lahko zgodilo, saj Pavel in Barnaba nista vedela, kaj so kričali v njihovem lokalnem jeziku. Pozornost bi bila usmerjena na razlago te moči kot dela poganskih idolov namesto pravega Boga. Danes se lahko Božje delo preveč osredotoča na ljudi, ki to delo opravljajo, in ne na Boga. Takrat je za satana enostavno »prevzeti« ali ugrabiti službo, da bi izpolnil svoje namene.

V: Zakaj so v Apostolskih delih 14,12–14 Listranci mislili, da sta Pavel in Barnaba Zeus in Hermes?

O: Ovid je bil latinski pesnik, ki je živel od leta 43 pr. n. št. do leta 18 n. št., približno 50 let pred Pavlom in Barnabom. Ovid je edini pisec, ki je to zabeležil: v osmi knjigi svojih »Metamorfoz« (vrstice 626 in naprej) pripoveduje, da sta Zeus in Hermes prišla v Listro neprepoznana in obiskala starejši par po imenu Filemon in Baucis. Z njima sta delila svoj dom, medtem ko jima nihče drug ni hotel ponuditi zatočišča. Zeus in Hermes sta uničila ostale hiše, njun dom pa spremenila v tempelj z marmornimi stebri in zlato streho. Postala sta skrbnika templja. Bogova sta jima izpolnila željo, da bo, ko eden od njiju umre, umrl tudi drugi. Ko sta umrla, sta se spremenila v prepletena drevesa. Zato so Frigijci med vsemi grškimi bogovi verjetno menili, da sta bila prav Zeus in Hermes.

Po Ovidiovih »Metamorfozah« 4.755, Persijevih »Satirah« 2.44, Vergilijevi »Eneidi« 5.366 in Evripidovem »Herakleju« 529 so Zeusu in Hermesu darovali bike in venčke.

Napis v Sedasi blizu Listre (okoli leta 250 n. št.) navaja, da so moški z likonskimi imeni Zeusu posvetili kip Hermesa.

Klement Aleksandrijski (193–217/220 n. št.) v delu »Povabilo poganom«, poglavje 4, str. 186, navaja še vrsto drugih primerov ljudi, ki so jih imenovali bogovi ali celo določenega boga. Pravi, da je Keiks, sin Eola, bil po imenu Zeus, kot ga je imenovala njegova žena Alkiona. Njen mož jo je imenoval Hera. Ptolemaj IV. so imenovali Dioniz. Aleksander je želel, da bi ga imeli za sina egipčanskega boga Amona, zato so mu na kipih upodabljali roge. Zdravnik Menekrat je prevzel ime Zeus. Slovničar Aleksarh je želel, da bi ga poznali kot sončnega boga. Nikagoras iz Zele so imenovali Hermes in se je oblačil kot Hermes. Navaja tudi različne druge osebe, ki so jih častili kot bogove.

Torej sta bili na voljo dve možnosti: da sta bila Pavel in Barnaba Hermes in Zeus ali da sta bila sleparja. V njihovem posebnem poganskem svetovnem nazoru sta bili to edini dve možni izbiri.

V: Zakaj sta Pavel in Barnaba v Apostolskih delih 14,14 raztrgala svoja oblačila?

O: Obstajajo tri mnenja.

1. To je bil njihov način, da so Listrancem poskušali pokazati, da nosita navadna oblačila in da sta le navadna človeka.

2. To je bil običajen znak žalosti, stiske ali protesta in žalovanja.

3. Judovska navada je bila, da so si raztrgali oblačila, ko so slišali bogokletstvo. Raztrganine so bile narejene štiri do pet palcev od izreza oblačil. Oseba je bila še vedno skromno oblečena, vendar so bila oblačila po tem uničena.

V: Kaj je v Apostolskih delih 14,2.19 tisto, kar je lahko povzročilo, da se je množica, ki je hotela častiti Pavla in Barnaba, obrnila proti njim, Pavla kamenjala in ga pustila za mrtvega?

O: Njihovi največji navijači so se spremenili v njihove največje kritike in preganjalce. To ponazarja nestanovitnost v najbolj skrajni obliki. Morda je bil pogled iz Listre takšen.

Nekateri Listranci so hoteli častiti Pavla in Barnaba kot bogove. Druga skupina pa se je morda spraševala, ali sta morda sleparja.

1. Prvi skupini sta Pavel in Barnaba povzročila, da so izpadli neumni.

2. Druga skupina pa ni hotela bogov-prevarantov. Ko so drugi trdili, da sta Barnaba in Pavel Zeus in Hermes, ljudje pa so ugotovili, da to nista (ker sta jim to povedala), so takoj sklenili, da sta Barnaba in Pavel prevaranta.

3. Vsem prebivalcem Listra sta Pavel in Barnaba zagovarjala, naj se odvrnejo od svojega tradicionalnega čaščenja malikov in sledijo »novemu« Bogu, za katerega si ne morejo izdelati malikov.

4. Žrtveni duhovniki, ki so z žrtvovanjem služili denar, tega niso hoteli slišati.

5. Častilci malikov, ki so jim v bistvu povedali, da so bile njihove pretekle daritve zapravljen denar, tega niso hoteli slišati.

Na žalost je pogosto lažje verjeti laži, ko pa resnica pomeni priznati, da si se v preteklosti motil ter zapravil svoje vire in denar.

V: Zakaj misliš, da Bog v Apostolskih delih 14,10–20 ni storil še enega čudeža, na primer da bi s neba spustil ogenj na ljudi, ki so kamenjali Pavla, ali da bi preprečil, da bi kamni zadeli Pavla?

O: Pavel je v Apostolskih delih 14,14–18 poudaril, da sta bila on in Barnaba le ljudje, tako kot oni. Nadnaravno reševanje bi ustvarilo vtis, da imata nadčloveško zaščito, in utrdilo prepričanje, da sta v resnici tudi božanstvi.

Kasneje, potem ko so Pavla kamenjali, sta se vrnila na kraj, kjer so ga kamenjali. Čeprav bi lahko vzela bližnjico, ki je bila le 160 milj nazaj do Antiohije v Siriji, sta v Apostolskih delih 14,21 izbrala daljšo pot, sledila svojim stopinjam in se še enkrat vrnila v Listro, Ikonijo in Antiohijo.

Ni verjetno, da bi bil Pavel tako hudo poškodovan, da so ga pustili za mrtvega, in da bi se nato naravno opomogel, saj ljudje z zlomljenimi kostmi in velikimi ranami ne hodijo zlahka nikamor. Morda so Pavla pustili za mrtvega, a se je okreval, vendar ga je Bog bodisi delno bodisi popolnoma ozdravil. Ali pa je bil Pavel resnično ubit in ga je Bog obudil od mrtvih. Čeprav Sveto pismo pravi le, da so Pavla pustili za mrtvega – morda zato, ker je Pavel v vsakem primeru nadaljeval s pridiganjem, ne glede na to, ali ga je Bog ozdravil ran ali pa ga je ozdravil »smrti«.

V: Zakaj menite, da Pavel v Apostolskih delih 14,15–17b tukaj ni citiral Stare zaveze?

O: V Apostolskih delih 14,15–17 v Listri ni bilo sinagoge, tam ni bilo veliko Judov. Sinagoga bi morala obstajati, če bi bilo tam vsaj deset judovskih moških, v skladu z M. Sanhedrin 1,6 in M. Pirke Aboth 3,6 (The Expositor’s Bible Commentary, zvezek 9, str. 460. Glej tudi Evangelical Commentary on the Bible, str. 909).

Stvari, ki jih je Pavel tukaj povedal, običajno ni govoril Judom. Judje so to že vedeli. Pavel ni poudarjal Svetega pisma niti filozofije (kot kasneje v Atenah), ampak naravo in nesmiselnost malikov.

V: Kako bi v Apostolskih delih 14:19–20 pridigali, če bi vedeli, da vas bodo, odvisno od tega, kar boste rekli, kamenjali?

O: V nekem smislu bi lahko rekli, da je Pavel dobil, kar si je »zaslužil«, dobil je, kar mu je pripadalo. Kot Savel iz Tarza je preganjal in ubijal druge kristjane, zdaj pa bi bil sam preganjan in na koncu ubit zaradi svoje vere. Toda Pavel se tega ni ustrašil; bil je neustrašen. Namesto da bi pobegnil od službe, je sprejel svoje poslanstvo, in celo preganjanje je uporabil, da bi pripeljal ljudi k Bogu. Kaj bi storili, če bi bili neustrašni? Ne neustrašni zato, ker bi vam Bog rekel: » « – da vas bo obvaroval pred kamenjanjem, vrženjem divjim zverem ali umorom, ampak neustrašni zato, ker je Pavel vedel, da se mu tudi glede stvari, za katere je vedel, da prihajajo, ne bo zgodilo ničesar, česar Bog ne bi mogel uporabiti za svojo slavo. »In vemo, da Bog vse deluje v dobro tistim, ki ga ljubijo, ki so poklicani po njegovem namenu.« (Pismo Rimljanom 8:28)

V: Zakaj so v Apostolskih delih 14:23 takrat postili?

O: V povezavi s svojimi molitvami so postili, da bi prosili Boga za vodstvo pri posvetitvi starešin. Bilo je pravi izziv imenovati zrele krščanske moške za starešine, ko so bili kristjani šele kratek čas.

V: Koliko časa so bili ti starešine v Kristusu v Apostolskih delih 14:23? Ali mora biti človek že dolgo kristjan, preden postane starešina?

O: Ti ljudje so bili kristjani šele nekaj tednov ali največ nekaj mesecev. Med Pavlovim prvim stikom z njimi in njegovo vrnitvijo je torej minilo nekaj časa, da so lahko zrasli v veri. A vseeno to ni bilo veliko časa. Po drugi strani bi lahko rekli, da so kot Judje »hodili z Bogom«, še preden so spoznali Kristusa. Vendar temu argumentu nasprotuje dejstvo, da v Apostolskih delih 14,15–17 v Listri ni bilo sinagoge, zato v Listri skoraj ni bilo Judov.

1 Timotej 3,6–7, ki je bil napisan kasneje, pravi, da starešina ne sme biti novoverenec. Zato je običajno dobro, da je oseba že nekaj let kristjan. Zanimivo je, da so imenovali starešine, ki so tam živeli in poznali jezik ter kulturo, namesto da bi »uvozili« starešine iz Antiohije ali Jeruzalema.

V: Zakaj je v Apostolskih delih 14,27 pomembno, da misijonarji cerkvi poročajo o tem, kar so storili?

O: To ni hvalisanje, ampak pripovedovanje o tem, kaj je Bog storil skozi njih. Eden od namenov je spodbuditi vernike. Drugi namen pa je pomagati jim usmeriti molitve. Nazadnje pa je to danes namenjeno tudi temu, da se cerkvi pomaga pri sprejemanju odločitev o dodeljevanju sredstev za misijonsko delo.

V: Katera sta v Apostolskih delih 15,1–29 dva različna načina za preučevanje tega odlomka?

O: Prvi način je, da se osredotočimo na to, kar je bilo odločeno; drugi način pa je ideja o mirnem zboru, na katerem se odloča o stvareh in na katerem vsi dosežejo soglasje. V najzgodnejših časih islama po Mohamedu so imeli podobna nesoglasja in rešitve, le da jih niso imenovali zbori; bile so bitke (npr. bitke pri Kameli, Siffinu, Harri in Karbali).

V: Ali je bil v Apostolskih delih 15,1–29 Peter »papež« prvega cerkvenega zbora, kot bi radi trdili nekateri rimski katoliki?

O: Ne. Peter je bil vodja tega cerkvenega zbora, vendar ne edini vodja. To potrjuje naslednje.

1. Spor je bil predložen apostolom in drugim v Apostolskih delih 15:4,6.

2. Peter je govoril v Apostolskih delih 15:7–11, vendar so govorili tudi drugi v Apostolskih delih 15:1; Apostolskih delih 15:2; Apostolskih delih 15:5.

3. Peter ni imel zadnje besede; Pavel in Barnaba (ki sta podpirala Petra) sta govorila naslednja v Apostolskih delih 15:12

4. Zadnjo besedo je imel Jakob, ki je izrekel svojo »odločitev« v Apostolska dela 15:13–21.

5. Pismo, ki je bilo poslano, ni bilo poslano kot »papeška bula« niti na podlagi Petrove avtoritete (Apostolska dela15:22 –29). Poslano je bilo na podlagi avtoritete vseh apostolov in starešin.

6. Nazadnje, beseda »papež« izhaja iz besede pappa, ki pomeni oče, Jezus pa je v Mateju 23:9 rekel, naj nikogar ne imenujete oče.

V: Ali je bila v Apostolskih delih 15,1–6 prisotna celotna cerkev ali le Pavel, Jakob in apostoli?

O: To se je zgodilo okoli leta 49 n. št. Bilo je nujno, da se sestanejo precej hitro, da se ta potencialna razdeljenost ne bi še poslabšala. Upoštevajte tudi, da so moški prišli iz Judeje, vendar Jakob v Apostolskih delih 15:24 izrecno pravi, da niso dali nobenega takšnega zapovedi, da bi se morali najprej obrezati. Obstajata dve mnenji.

Celotna cerkev: V »Believer’s Bible Commentary« (str. 1628, 1629) je navedeno, da čeprav se v Apostolskih delih 15,6 zdi, da so bili prisotni le apostoli in starešine, pa Apostolska dela 15,12 kažejo, da je bila prisotna celotna cerkev.

Samo starešine: Apostolska dela 15,6 ne nakazujejo, da bi bili prisotni kdorkoli razen apostolov in starešin. »Celotno zbrano občestvo« v Apostolskih delih 15,12 lahko pomeni zbrano občestvo apostolov in starešin. Ko pa je bila sprejeta odločitev, je bila v Apostolskih delih 15,22 sporočena apostolom, starešinam in celotni cerkvi. Vodstvo je bilo torej pregledno; celotna cerkev je lahko videla problem, slišala različne strani, opazovala, kako so se vsi obnašali, in videla rešitev. Videlo se je stališče judaizatorjev, saj 1. Mojzesova knjiga 17,14 pravi, da mora biti judovski moški »izključen« iz ljudstva , če se ne da obrezati. Tudi v 2. Mojzesovi knjigi 12,48–49 piše, da so se morali obrezati tujci, ki so živeli med njimi in so želeli praznovati pasho. Če torej predpostavimo, da je celotna Stara zaveza še vedno veljala (kar je velika predpostavka), bi lahko razumeli njihovo stališče.

Mimogrede, Apostolska dela 15:7 se lahko prevede kot »veliko razprave, debate, poizvedovanja ali spraševanja«. V Apostolskih delih 15:7 je bila omenjena oseba Kornelij (v Apostolskih delih 10:1–11:18), in to se je zgodilo pred desetimi leti.

V: Kako gibanje »Hebrew Roots« in mnogi adventisti sedmega dne v Apostolskih delih 15,1–3 danes nadaljujejo to združevanje Božje zaveze v Kristusu in starozavezne postave?

O: Ti dve različni hereziji imata skupno temo, in sicer poskus, da bi Jezusa dodali k zakonom Stare zaveze. Lahko prepoznate, ali je nekdo član gibanja Hebrejskih korenin, ker trdi, da sledi Kristusu, vendar ne priznava, da je bil Pavel Božji apostol. Običajno namesto »Bog« pišejo »G_d« ali »g_d«. Verjamejo v spoštovanje sobote (sobota) in v spoštovanje Mojzesovih prehranskih zakonov. Verjamejo, da je Jezus le dopolnil Mojzesovo postavo.

Adventisti sedmega dne ne verjamejo vsi enako, vendar tisti, ki so bolj »tradicionalni«, zanikajo Trojico, spoštujejo Mojzesove prehranske zakone in spoštujejo soboto (soboto). Verjamejo, da je znamenje zveri danes v svetu, in da je to nedeljsko bogoslužje. Predstavljajte si, da bi svojim otrokom rekli: »Ne vem, kaj nameravate danes, v nedeljo, početi, ampak karkoli že bo, upam, da ne vključuje čaščenja Boga!«

V: Zakaj Bog v Apostolskih delih 15,5, ko so ti farizeji postali kristjani, ni pojasnil njihovega stališča glede obrezovanja in starozavezne postave?

O: Sveto pismo tega ne pojasnjuje, Bog pa ima pravico razodeti toliko ali tako malo, kolikor želi. Tistim, ki se ne naučijo tega, kar je Bog že razodel, ima Bog pravico, da »to ponavlja, dokler ne razumejo«, ali pa se tega vzdrži.

Čeprav tu ne poskušamo natančno pojasniti, zakaj Bog počne vse, kar počne, lahko v tem primeru podamo nekaj opažanj, ki ponujajo razumen odgovor na vprašanje, zakaj Bog ne popravi takoj vseh napak vseh tistih, ki se izpovedujejo za kristjane.

Povezanost s Kristusom, tako kot je veja povezana z vinsko trto (Janez 15), je v Božjih očeh očitno pomembnejša od tega, da imamo vedno pravilen odgovor. Če oseba ni povezana, glavni problem niso njeni napačni odgovori, ampak dejstvo, da ni povezana.

Ustvarjeni smo bili tako, da se v Kristusovem telesu potrebujemo drug drugega (1 Korinčanom12:17 –19, 21–26). Vsak vernik ima nekaj, s čimer prispeva k telesu, in vsakemu verniku nekaj manjka, kar lahko dobi le tako, da je povezan z drugimi.

Skusnjava, s katero se soočajo kristjani, je, da mnenja o drugotnih vprašanjih postanejo za nas tako pomembna, da ne uspemo izpolniti Božjega zapovedi, da ljubimo druge in sodelujemo. Iz kakršnega koli razloga Bog te ali druge skušnjave ni odstranil. Če to dopustimo, je vedno mogoče, da drugotna doktrinarna vprašanja povzročijo propad naše vere, našega skupnega pričevanja in naše edinosti med drugimi resničnimi kristjani.

Enotnost v Kristusu kljub našim različnim mnenjem je izziv, ki nam ga je dal Bog. Z enim srcem in usti moramo (še vedno) slaviti Boga (Rimljanom 15,5–6). Enotnost bi bila veliko lažja, če bi vsi kristjani imeli enaka mnenja. Ker pa jih nimamo, je bila Kristusova molitev, da bi kljub temu ostali eno (Janez17:21 –23). Sveto pismo nikjer ne pravi, da moramo ustvariti enotnost, ki je ni. Nasprotno, v Pismu Efežanom 4,3 piše, da imamo odgovornost, da »ohranjamo enotnost Duha«. Med verniki v Pismu Rimljanom 14 so obstajale razlike v nauku. Pavel je sprejel vernike, ki so imeli različna mnenja o teh drugotnih vprašanjih, in tudi mi bi morali sprejeti druge vernike, tako kot jih je sprejel Kristus (Rimljanom 15,7).

Časovni okvir in prednostne naloge so pri Bogu pogosto drugačni kot pri nas. Morda želimo, da bi bili drugi takoj popravljeni glede določene podrobnosti, medtem ko Bog želi, da se oseba najprej posveti drugim področjem.

Povzetek: Znanje napihuje, ljubezen pa gradi (1 Korinčanom 8:1). Bogu je bolj pomembno, da tisti, ki poznajo temeljno resnico evangelija, poslušajo njega, ljubijo druge in živijo v edinosti z drugimi resničnimi kristjani, kot pa to, da imamo prav v vseh drugotnih vprašanjih.

V: Kako se v Apostolskih delih 15:9 naša srca očistijo po veri?

O: Bog je razglasil, da je njegovo ljudstvo v njegovih očeh očiščeno, ko je Jezus za nas umrl na križu. Peter je rekel, da je bilo to »po milosti Gospoda Jezusa«, ne pa »po milosti in zakonu«. Vendar moramo v tem življenju doživeti očiščenje. Po Božji milosti skozi našo vero nas Bog ni le rešil in opravičil, ampak nas tudi očisti in posvečuje.

Čeprav nihče razen Jezusa ne bo imel brezgrešno čistega srca, dokler ne pridemo v nebesa, moramo proces očiščenja prestajati že zdaj na zemlji. Očiščenje ni nekaj, kar lahko storimo sami, ampak nekaj, kar Bog stori z nami, ko se mu podredimo. Očiščenje se ne zgodi takrat, ko se osredotočamo na greh in ponavljamo: »Tega ne bom storil, tega ne bom storil itd.«, ampak po veri, ko usmerimo svoj pogled na Jezusa, kot nas k temu spodbuja Kolosanci 3,1–4. Pomembno je , da je čudovita podoba v Pismu Kolosanom 3,1–4 skoraj priprava na boj (dejansko boj na življenje in smrt) proti naši grešni naravi v Pismu Kolosanom 3,5–10.

V: Kakšen je povzetek Jakobovega govora v Apostolskih delih 15,14–21?

O: V Apostolskih delih 15:14–18 je Jakob razlagal nedavno delo med pogani tako, da je povezal zgodovino dogodkov s preroštvom v Stari zavezi. V Apostolskih delih 15,19–21 Jakob zaključi, kaj je treba storiti in katere omejitve (oziroma odsotnost omejitev) je treba uvesti za vernike izmed poganov. Zanimivo je, da Jakob v isti misli omenja uživanje hrane, darovane malikom, in uživanje krvi skupaj z zlom spolne nemoralnosti.

Glej The Expositor’s Greek Testament, 2. zvezek, str. 320–321.

V: Zakaj se v Apostolskih delih 15,15–17 Jakobov citat iz Amosa 9,11–12 ujema s Septuaginto in ne z masoretskim besedilom? Tukaj je Amos 9,11a, 12.

Masoretski tekst: »Na tisti dan, … da bodo zavzeli (yaras v hebrejščini) ostanek Edoma (Edom je v hebrejščini »dm«) in vse narode, ki se imenujejo po mojem imenu, pravi Gospod, ki stori te stvari.«

Septuaginta: »Na tisti dan … da bi me ostanek ljudi in vsi pogani, ki se imenujejo po mojem imenu, iskreno iskali, pravi Gospod, ki stori vse te stvari.«

Apostolska dela 15:17a »Po tem … da bi ostanek ljudi (Adam je v hebrejščini »dm«) iskal (daras v hebrejščini) Gospoda in vsi pogani, ki se imenujejo po mojem imenu, pravi Gospod, ki stori te stvari.«

Midraš 4QFlorilegium 1:12?

O: To je težko, ker je bila Stara zaveza prvotno napisana brez samoglasnikov, soglasniki za »Edom« in »Adam« (»dm«, prevedeno kot »ljudje«) pa so enaki. Beseda za »imeti«, yaras, se od hebrejske besede za »iskati«, daras, razlikuje le po enem soglasniku. Ta citat se nahaja v hebrejskem midrašskem rokopisu, najdenem med Mrtvomorskimi zvitki, imenovanem 4QFlorilegium 1:12, in je podoben, a ni identičen Septuaginti. Masoretski tekst navaja »podedovali bodo od ljudi«, pri čemer je »ostanek« predmet, medtem ko Septuaginta in 4QFlorilegium navajata »iskali bodo med ljudmi«, pri čemer je »ostanek« subjekt.

Če povzamemo, Jamesov citat se ujema s hebrejskim 4QFlorilegium 1:12. Masoretski tekst ni vedno najboljši izvod.

V: Kaj je v Apostolskih delih 15,16 »Davidova šotorišče«?

O: BSB to prevaja kot »ponovno zgraditi padlo Davidovo šotorišče«. Tako kot mi govorimo o hiši tega ali onega, ko govorimo o njihovi družini, bi nomadske kulture govorile o šotorih. Ta verz je opomin na Božjo obljubo o Davidovi rodovni liniji. Pomembnost Davidovega prestola je omenjena v 2. Samuelovi knjigi 7:16 in Psalmu 89:4. Kristus bo sedel na prestolu v Mateju 19:28; 25:31. Smisel navajanja tega je bil v naslednjem verzu, ki govori o poganeh, ki bodo nosili Božje ime. Zdi se, da Bog z veseljem obnavlja tisto, kar je propadlo; vendar to pogosto obnavlja na drugačen način kot prvotno. Nekateri vidijo to kot izpolnjeno v cerkvi; drugi pa vidijo to kot izpolnjeno v Tisočletju.

V: Ali so v Apostolskih delih 15:20 transfuzije krvi napačne?

O: Ne, Sveto pismo tega ne pravi. Takrat še niso poznali pojma transfuzije krvi. Niso uvajali nobenih novih pravil, ampak pomen njihovih jedrnatih izjav o »vzdržanju od krvi« je jasno pomenil, da so učili, da so starozavezni predpisi o uživanju krvi še vedno veljavni. Prejemanje lastne krvi pri transfuziji ni kanibalizem proti sebi, prav tako pa tudi prejemanje krvi od nekoga drugega ni kanibalizem, saj se ničesar ne »je«.

V: Zakaj so v Apostolskih delih 15:20 in 21:25 navedli prav te štiri prepovedi?

O: Najprej, Jakob ni govoril o odrešitvi, ampak o praksi in skupnosti z judovskimi verniki ter o tem, čemu naj se pogani podrejajo. Tukaj sta dva možna odgovora. Oglejmo si oba in se nato odločimo, kateri je pravi.

Možni odgovor 1: Kulturna občutljivost, da se ne bi koga užalilo: Včasih kristjan morda ne stori nečesa, vsaj v javnosti, ker bi to prizadelo vest drugih in bi ti menili, da kristjan ravna narobe. Na primer, v indijski zvezni državi Andhra Pradesh v 21. stoletju je hindujec vrgel govejo kost v cerkev. Nato so hindujci kristjane obtožili, da v cerkvi skrivaj jedo goveje meso, in na podlagi dokaza v obliki goveje kosti so vaščani cerkev podrli. V časih preganjanja kristjani morda ne počnejo stvari, ki bi jim prinesle takojšnje preganjanje in ki niso povezane s pridigovanjem evangelija. V nekaterih cerkvah moški in ženske sedijo ločeno, ker bi bilo kulturno škandalozno, če bi sedeli skupaj. Vendar pa je izogibanje spolni nemoralnosti (v grščini »porneia«) enako za vse kristjane po vsem svetu. Nasprotni argument je, da mnogi kristjani menijo, da je pitje krvi (kot je krvna juha v Nemčiji in na Kitajskem) sprejemljivo, in morda je bila omemba »porneia« tukaj namenjena poudarjanju, da se je treba izogibati celo najmanjšemu videzu spolne nemoralnosti. Nekateri, ki to obravnavajo zgolj kot obredne zadeve, to ponovno razlagajo tako, da gre le za prepovedane odnose med bližnjimi sorodniki iz Levitika. Vendar bi grški izraz tukaj nejudovski kristjan razumel kot splošn no nemoralnost, zato je ta razlaga precej »prisiljena«, da bi podprla zaključek.

Možni odgovor 2: Splošna morala: Vsi kristjani, tudi danes, ne bi smeli početi nobene od teh stvari. Tudi v Razodetju 2,14.20 je navedeno, da ne smemo jesti hrane, za katero vemo, da je bila žrtvovana malikom, torej hrane, ki je onesnažena z maliki. Prepoved spolne nemoralnosti je prisotna tako v Stari kot v Novi zavezi. Prepoved uživanja krvi, ki je sicer tudi v Mojzesovi postavi, dejansko sega vse do Noeta v 1. Mojzesovi knjigi 9,4. Živali, ki so bile zadušene, ne da bi se jim izcedila kri, so implicitno omenjene v 3. Mojzesovi knjigi 17,10–14.

V: Zakaj Pavel v Apostolskih delih 15,22–29 ni ponovil sklepa koncila, ko je pisal Galatcem?

O: Najprej tisto, kar verjetno ni odgovor, nato glavni odgovor in na koncu še stranski odgovor.

Odgovor, ki ni pravi: Možno je, da je Pavel obiskal Galate v osrednji Mali Aziji in jim pisal še pred jeruzalemskim koncilom. Vendar večina krščanskih učenjakov meni, da se je jeruzalemski koncil zgodil okoli leta 49 n. št., Pavel pa je Galatom pisal med letoma 53 in 59 n. št.

Glavni odgovor: Pavel je v Pismu Galatcem 2,2–10 res omenil svoje razprave v Jeruzalemu, vendar le delno. Galatci so sprejeli, da sta bila tako on kot Peter apostola, Pavel pa je omenil, da sta s Petrom dosegla sporazum. Ni jasno, ali je bil koncil javni ali pa je bil dejansko zaseben in je bil javno objavljen le končni sklep. Nazadnje pa ni vedel, kaj so rekli možje, ki so trdili, da prihajajo od Jakoba. Zato je Pavel poudaril tisto, kar mu je sam povedal Peter.

Drugi odgovor: Če bi Pavel ponovil sklep koncila, ni jasno, ali bi mu verjeli ali ga sprejeli. Še stoletja po Pavlovem času so obstajali heretiki, imenovani ebioniti, ki so trdili, da verujejo v Jezusa, a so učili, da morajo vsi verniki še vedno spoštovati celoten Mojzesov zakon. Trdili so, da je bil Jezus imenovan Bog le kot častni naziv. Tudi Peter, strogo gledano, ni kršil sklepa koncila, ko ni jedel z nejudovskimi verniki, ko so prišli nekateri Judje.

V: V Apostolskih delih 15,28, če se je Svetemu Duhu zdelo dobro, zakaj je bilo pomembno, ali se je tudi njim zdelo dobro ali ne?

O: To kaže, da so vedeli, da je to tisto, kar je želel Sveti Duh. Čeprav ne bi hoteli ravnati v nasprotju s Svetim Duhom, ne bi bilo prav, da bi Sveti Duh od njih želel, naj poslušajo in storijo nekaj, pri čemer nihče ne bi vedel, kaj se od njih pričakuje.

Podobno tudi danes Bog ve, kaj je dobro in kaj ni. Vendar pa še vedno potrebujemo svojo presojo, da razlikujemo, kaj je najboljše z Božjega vidika.

Mimogrede, Jud Bar-Sabbas je zanimivo ime. »Bar-Sabbas« pomeni sin sobote, torej je bil morda rojen na soboto, a skoraj gotovo je bil judovski vernik.

V: Ali so zapovedi iz Apostolska dela 15,29 še vedno veljavne za današnje kristjane?

O: Kristjani se strinjajo, da se zapovedi o spolni nemoralnosti niso spremenile, vendar se ne strinjajo glede zapovedi o hrani, žrtvovani malikom, krvi in mesu zadušenih živali. Vsi se strinjajo, da je bilo pismo apostolov takrat zavezujoče za vse kristjane in da bi njihovo upoštevanje ne povzročilo užaljenosti judovskega ljudstva (tako kristjanov kot nekristjanov).

1. Nekateri pravi kristjani menijo, da je bilo to pismo od apostolov, ti pa nikoli niso rekli, da velja le za določeno obdobje, zato so vsa ta navodila zavezujoča tudi danes. Tako so na splošno gledali na ta navodila kristjani v drugem in tretjem stoletju. To je tudi moje mnenje.

Na primer, v delu »Octavius« avtorja Minucija Feliksa (okoli leta 210 n. št.), poglavje 30, str. 192, je zapisano, da kristjani v svoji hrani niso uporabljali niti krvi živali, primernih za prehrano. Drugi prednicejski kristjani, ki so trdili, da kristjani niso uživali krvi, so bili Justin Mučenik (150 n. št.), kristjani iz Vienne in Lugdunuma (177 n. št.), Klement Aleksandrijski (193–217/220 n. št.), Tertulijan (198–220 n. št.) in Laktancij (okoli 303–okoli 325 n. št.)

2. Drugo stališče je, da so spolne omejitve zavezujoče, medtem ko so prehranske omejitve prepuščene naši vesti in vesti tistih, ki jih ne želimo spraviti v spotiko. Čeprav je bilo pismo takrat zavezujoče, je Pavel kasneje dejal, da je popolna prepoved uživanja mesa, žrtvovanega malikom, stvar vesti.

V: Kdo je imel prav v Apostolskih delih 15,37–40 in kako se je to končalo?

O: Z vidika Barnaba je bil Janez Marko njegov bratranec, in morda je Barnaba videl, da se je Marko resnično pokesal, ker jih je zapustil. Z vidika Pavla je bilo za to službo ključno imeti nekoga, ki je bil preizkušen v boju (in uspešno prestal preizkušnjo), na katerega se je dalo zanašati, in za katerega je Pavel vedel, da se nanj lahko zanaša. Pavel verjetno ni poznal Marka tako dobro kot Barnaba.

Z Božjega vidika je ločitev pripomogla k Božji slavi. Silas (= Silvanus) in Timotej sta se pridružila kot Pavlova sodelavca. Cerkvena zgodovina nam pravi, da sta Barnaba in Mark odšla v Egipt in tam oznanjevala evangelij. Nekaj stoletij kasneje je Egipt postal eno od glavnih središč krščanstva, ostala tri pa so bila Jeruzalem, Rim in Konstantinopel. Pavel in Mark sta se pomirila v 2. pismu Timoteju 4,11.

V: Ali je oseba iz Apostolska dela 16,1 ista oseba kot naslovnik 1. in 2. Timotejevega pisma?

O: Da.

V: Kako mislite, da se je Pavel v Apostolskih delih 16,1 počutil, ko se je ponovno vračal v mesto, kjer so ga kamenjali in pustili za mrtvega?

O: Morda je Pavel imel nekaj strahu, da bi ponovno storili tisto, kar so že pokazali, da so pripravljeni storiti. Ali pa morda Pavel o tem sploh ni razmišljal. Tretje mnenje je, da se mu je ta boleč spomin resnično prikazal, ko je Pavel ponovno vstopil v mesto, vendar se je odločil, da mu je vseeno. Morda je Pavel po vsem, kar je storil proti kristjanom, in ob Božji čudoviti milosti pomislil, da mu bo sledenje Bogu prineslo še več trpljenja in smrti, preden bo odšel v nebesa, zato bi se lahko kar lotil dela, dokončal tisto, kar je Bog od njega želel, in imel to za sabo.

Morda obstajajo kraji in ljudje, ki ti zbujajo precej boleče spomine. A če te je Bog poklical, da se vrneš, upajmo, da je Božja ljubezen v tvojem srcu močnejša od tvojih spominov.

V: Zakaj sta Pavel in Silas v Apostolskih delih 16,1–5 obrezala Timoteja, potem ko sta potrdila, da se pogani ne potrebujejo obrezati, in nista obrezala Tita?

O: Pavel je vedel, da Timoteju obrezovanje ni potrebno, vendar je bila ta »izbirna obrezitev« namenjena pomiritvi Judov. V resnici gre za tri vprašanja: zakaj je Pavel to storil, ali je Pavel ravnal pravilno in katerim načelom naj danes sledimo.

1. Zakaj je Pavel obrezal Timoteja?

Pavel je to storil, da bi pomiril Jude, ki so vedeli, da Timotej ni bil obrezan, kot bi moral biti Jud. Pavel je želel odstraniti oviro, ki je Judom preprečevala sprejem evangelija. V mejah razuma moramo biti vsem vse, kot piše v 1. Korinčanom 9,19–23. Drugi primer: Pavel bi celo prenehal jesti določeno meso, če bi to pomenilo, da ne bi povzročil padca nekoga, kot piše v 1. Korinčanom8:13 in Rimljanom 14,20–21.

2. Ali bi moral Pavel obrezati Timoteja?

Pavel je bil apostol, a to ne pomeni, da se mu nikoli ni zgodila napaka v presoji. Da, prepričan sem, da je to pomirilo Jude, a na račun določene cene. Mnogi Judje nikoli niso razumeli sporočila, da je evangelij nadomestil zakon in da nismo več pod zakonom, ampak pod milostjo. Mnogi Judje so vstopili v cerkev kot »judaizatorji« in nikoli niso pravilno razumeli tega sporočila. Apostolska dela 16,1–5 navajajo, da se je to zgodilo v Listri blizu Derbe in Ikonija. Vsa ta mesta so v Galatiji, in po Pismu Galatijcem so imeli težave s tem, da so se vračali k zakonu. Čeprav je Pavel prej v Galatiji obrezal Timoteja zgolj zato, da bi pomiril Jude, je kasneje Galatijcem dejansko rekel: »Pazite: jaz, Pavel, vam pravim, da če se pustite obrezati, vam Kristus ne bo nič koristil.« (Galatijcem 5,2)

3. Katera načela se lahko iz tega naučimo in jih danes upoštevamo?

3.1 Da, moramo se prilagajati in slediti načelu, da smo vsem vse, vendar ne smemo zanemariti višjega načela, da ne smemo popuščati pri sporočilu. Obrezovanje Timoteja je morda naredilo evangelizacijo na videz lažjo, vendar na račun tega, da so v cerkev vstopili neverniki in da so bili mladi kristjani zmedeni. Podobno se lahko zdi, da smo pri evangelizaciji učinkovitejši, če nikoli ne govorimo o peklu ali Kristusovem gospostvu. Toda ali je razvodenjevanje evangelija res tisto, kar želijo storiti poslušni ambasadorji?

3.2 Ko se želiš kompromisno odločiti, da bi lažje delil evangelij, se vprašaj, zakaj. Če to ni povezano z evangelijem, potem se kompromisno odloči. Če je neposredno povezano z evangelijem, se ne kompromisno odloči. Če je posredno povezano z evangelijem, na primer, da te hrana približa ali oddalji od Boga, si oglej naslednjo točko.

3.3 V Pismu Rimljanom 14,15–16 je naveden boljši način za sklepanje kompromisov. Ne počni tistega, kar povzroča, da tvoj brat spotika, po drugi strani pa ne dopusti, da bi se o tem govorilo kot o zlu.

3.4 Tudi voditelji, kot sta Peter in Pavel, lahko naredijo napako in sprejmejo slabe odločitve. Te odločitve so lahko tako slabe, da imajo posledice, ki lahko zmedejo nove kristjane. Voditeljem moramo pokazati njihove napake, popravek pa lahko razširimo med tiste, ki jih je ta problem zavedel, tako kot je Pavel storil s Petrom v Pismu Galatcem 2. Vendar pa so, dokler ne počnejo stvari, ki bi jih diskvalificirale za službo, še vedno naši voditelji. Če menite, da je kateri koli krščanski voditelj popoln, to pomeni le, da tega krščanskega voditelja ne poznate dovolj dobro. Nihče od nas ni popoln in vsi bi si morali prizadevati, da bi bili bolj podobni Kristusu.

V: Ali je bilo v Apostolskih delih 16,3 prav, da je Pavel obrezal Timoteja zgolj zaradi odobravanja drugih, saj 1 Kor 7,18–19 pravi, da obrezovanje ni nič, Gal 5,2–3 pa pravi, da se ne smemo obrezati?

O: Obstaja pet različnih stališč.

a) Drugačna zadeva: Pavel in Timotej nista nikoli verjela, da bi obrezovanje Timoteja opravičilo. To ni bilo storjeno iz verskih razlogov, ampak zato, da ne bi užalili Judov.

b) Prej: Pavel je Timoteja obrezal dolgo pred tem, ko je napisal 1. pismo Korinčanom in Pismo Galatcem. Bog očitno še ni razodel Pavlu, da se kristjani ne smejo obrezovati iz verskih razlogov. Bog ne pričakuje, da bi kdo izpolnjeval zapoved, ki je še ni dal.

c) Pavel je bil nedosleden: Pavel je storil napako, ko je obrezal Timoteja, saj je to v očeh Judov dajalo vtis, da je šlo za verske razloge. Ko se je Pavel kasneje zavedel svoje napake, je napisal 1. pismo Korinčanom 7,18–19 in Pismo Galatcem 5,2–3. Pavel je v Pismu Galatcem 2,3 izrecno omenil, da Tita ni obrezal.

Ni presenetljivo, da apostoli niso bili popolni. Peter je storil nekoliko podobno napako, ko ni jedel z nejudovskimi verniki v Pismu Galatcem 2,11–14.

d) Da ne bi bili kamen spotike drugim: Pavel je Timoteja obrezal že prej, ker ni hotel biti kamen spotike šibkejšim bratom, kot je zapisano v Pismu Rimljanom 14. Ko pa so »šibkejši bratje« postali tako močni, da so tiransko vladali cerkvi, se je Pavel moral odzvati na to grožnjo legalizma.

e) Obisk sinagoge: Timotej bi veljal za Juda, ker je bila njegova mati Judinja. Poleg tega glagolski čas kaže, da je bil njegov oče mrtev. Ker je bila Pavlova metoda, da je najprej odšel v sinagogo, Timoteju ne bi dovolili vstopa, če bi se razvedelo, da ni bil nikoli obrezan. Čeprav je Pavl morda naredil napako, obstaja razlika med prepričanjem, da je obrezovanje nujno za odrešitev (kar Pavl nikoli ni namigoval), in tem, da je koristno za evangelizacijo.

V: Kako je v Apostolskih delih 16,6 Sveti Duh preprečil Pavlu in njegovim tovarišem, da bi pridigali v rimski provinci Aziji?

O: Ni dokazov o nasilju ali prisili. Pavel in njegovi tovariši so bili poslušni Bogu, in najverjetneje jim Sveti Duh ni dal miru pri odhodu v Azijo, ali pa jim je Sveti Duh preprosto rekel, naj ne gredo. Pavel je potoval po obrobju vzhodne Mizije (vključno s Troasom), vendar tam očitno ni pridigal. Mesto Troas je bilo v Pavlovem času južno od klasičnega mesta Troja. Ta prepoved je veljala le do prihoda primernega časa. Drugi pa menijo, da je bila bolezen sredstvo, ki ga je Sveti Duh uporabil, da je Pavla odvrnil od tja. Tudi danes Sveti Duh včasih gane našega duha, da nam da vedeti, kaj naj storimo in česa ne.

To bi lahko imenovali »dvojno vodenje«, ko Bog reče: »Tega ne stori, namesto tega stori to.« Drugi primeri dvojnega vodenja so, da je David Livingstone poskušal oditi na Kitajsko, a ga je Bog namesto tega poslal v Afriko. William Carey je želel oditi v Polinezijo, a ga je Bog namesto tega poslal v Indijo. Adoniram Judson je najprej odšel v Indijo, a tam ni ostal, temveč je odšel v Burmo (Mjanmar). Bog ti očitno pove toliko, kolikor moraš vedeti, in to šele takrat, ko to moraš vedeti.

Očitno je imel Bog druge načrte za Bitinijce in prebivalce province Azije (vključno z Efežani). Evangelij so slišali kasneje, kot kažejo Apostolska dela 18,19–21, 18,24–19,41 in 1. Petrov pismo 1,1.

V: Kako naj se v Apostolskih delih 16,6–7 odzovemo, ko Bog reče »ne« nečemu, za kar vemo, da ni greh, čeprav bi to morda prispevalo k širjenju njegovega kraljestva?

O: Če to še vedno želimo storiti, je to neposlušnost. Ne bodite kot Balaam, ki ga je Bog v 4. knjigi Mojzesovi 22 opozoril s pomočjo osla, a je Balaam kljub temu še vedno hrepenel po denarju. Širjenje Božjega kraljestva ni naš glavni cilj. Naš glavni cilj je slaviti Boga s tem, da ga ljubimo in mu poslušamo. Naj bo to na duhovnem področju, v poslovnem svetu ali na kakršen koli drug način, so ljudje, ki so padli v greh, zelo nagnjeni k temu, da odvrnejo pogled od cilja in zamenjajo eno od sredstev za doseganje cilja s ciljem samim.

V: Ali je bil v viziji iz Apostolska dela 16,9 Luka?

O: Ne. Študijska biblija NIV na str. 1676 pravi, da ni nobenega namiga, da bi bil. Nasprotno, v Apostolskih delih 16,11 Luka uporabi zaimek »mi«, ko govori o Pavlu in njegovih tovariših, ki so se prvič odpravili v Evropo, torej je bil Luka tukaj s Pavlom. Obstaja tudi domneva, da je Pavel tukaj prvič srečal Luko, ko je k njemu prišel zaradi zdravstvenih razlogov.

V: Zakaj je morala Lidija v Apostolskih delih 16,14 odpreti svoje srce, da bi se odzvala na Pavlovo sporočilo, saj je že častila Boga?

O: Vsi potrebujemo odprto srce, da se odzovemo na evangelij. Sveti Duh deluje v ljudeh v skladu z Janezom 16,8–11. Nihče, vključno s tistimi, ki so po naravi najboljši med ljudmi, ne išče Boga sam od sebe, kot navaja Rimljanom 3,10. 2 Korinčanom 4,3–4 pravi, da je evangelij zakrit tistim, ki propadajo. Moliti moramo, da se jim razkrije. Apostolska dela 16,14 preprosto navajajo čudovito novico, da je Sveti Duh deloval v Lidiji, da bi sprejela evangelij. Čeprav ni nobenega namiga na prisilo s strani Boga, je delovanje Svetega Duha bistveno za to, da se nekdo ponovno rodi.

Ob tem naj omenimo, da je bila Tiatira mesto v deželi Lidiji, preden so jo osvojili Rimljani. V Pavlovem času so jo Rimljani vključili v svojo provinco Azijo, vendar je ostala lidijsko mesto.

V: Ali Apostolska dela16:15 podpirajo krst dojenčkov?

O: Ne. Odgovor najdete v razpravi o 1. Korinčanom 1:16.

V: Zakaj je v Apostolskih delih 16,16–18 Pavla vznemirila obsedena sužnja, ki je trdila, da prihajata od Boga?

A: Sveto pismo tega ne navaja. Sveto pismo pravi, da je imela duha vedeževanja – v grščini »pitonovega« duha –, kar pomeni, da jo je obsedel pitonov duh grškega demona Apolona. Tukaj je nekaj teorij o tem, zakaj je bil Pavel vznemirjen.

1. Govorila je na način, ki je ljudi odvračal. Ali pa je morda nenehno kričala in s tem odvračala pozornost od Pavlovega sporočila.

2. To je govorila na pozitiven način, da bi po Pavlovem odhodu verjeli, da je dekle, ki ga je obsedel demon, ena izmed njih, in bi kasneje sledili njenemu učenju. Prisvajala si je njihovo sporočilo.

3. Demon je hotel, da vsi vedo, da Pavel poskuša spreobračati pogane (proti temu je obstajal rimski zakon), in da rimskim državljanom pravi, naj ne častijo cesarja ali rimskih bogov.

Ljudje lahko zlahka napačno razumejo naše sporočilo in mislijo, da je Jezus »pot odrešitve«. Če bi ljudje verjeli resničnim stvarem, ki jih je povedala sužnja, bi to v očeh drugih utemeljilo, da je tudi slediti Apolonu dobro.

V: V Apostolskih delih 16,19 je Pavel dejansko izgnal vir dohodka gospodarjev sužnje. Kdaj bi morali v naših življenjih »izgnati naš vir dohodka«, ker ni po Božji volji?

O: Luka je dvakrat uporabil isti glagol. Ko je duh »izšel« iz deklice, je vir dohodka »izšel« iz njih. To je lahko precej boleče, če denar, blaginjo in varnost cenimo bolj kot slavljenje Boga. Vendar lahko razvijete boljši odnos, če se zavedate, da če to ni po Božji volji, potem to sploh ni bilo nikoli vaše.

Če ljudje uporabljajo prevare, okultizem, nekoga obup ali celo religijo , da bi od ljudi dobili več, moramo pomagati žrtvam in potencialnim prihodnjim žrtvam tako, da to razkrijemo. Če imamo v našem življenju vir dohodka iz nečesa, kar Bogu ni všeč, moramo ta vir dohodka odrezati. To lahko pomeni, da moramo sprejeti finančno izgubo in to ustaviti, ne pa le prodati nekomu drugemu, da bi na tem zaslužili.

Upoštevajte, da je bila ta deklica obsedena z demonom, in ko je bila osvobojena, so bili lastniki, ki se sploh niso menili za njeno dobrobit, jezni, ker so izgubili dohodek. To ni bil zadnji primer, ko so zlobni ljudje raje pustili druge trpeti, kot da bi izgubili nekaj dohodka. Ni nobenega znaka, da bi lastnike sploh zanimal verski vidik; hoteli so le kaznovati Pavla, ker jim je zmanjšal dohodek.

Včasih se lahko človek domisli, da je njegova kariera dobra, če ne vključuje ropanja, kraje ali umora drugih. Kaj pa, če opravljate redno delo, na primer kot računovodja, programer, tovarniški delavec itd., za podjetje, za katero veste, da oropa, krade ali ubija druge (vključno z nerojenimi otroki), in vaše delo jim pomaga doseči njihov cilj? Takrat morate to delo »izgnati« iz svojega življenja.

V: V Apostolskih delih 16,19, ko drug vernik zasluži denar na način, ki ni po Božji volji, kako mu naj rečemo, naj izžene svoj dohodek?

O: Apostolska dela nam navajata le dva primera, ko so pogani škodovali Pavlu in Silasu: tukaj in v Efezu v Apostolskih delih 19,23–41. V obeh primerih je bil glavni problem izguba dohodka. Satan je tukaj uporabil dve različni tehniki: lažno prijateljstvo in odprto vojno.

Predstavljajte si, da bi nekomu rekli: »Izgnal sem iz tebe potrebo po opravljanju tvojega poklica. Pravzaprav sem šel k pristojnemu organu in ti ne boš več mogel opravljati izbranega poklica. Lahko se mi zahvališ kasneje.« Kako bi to sprejel?

V: Kako ravnaš v Apostolskih delih 16,21, ko ti ni dovoljeno pridigati?
O: Rimsko cesarstvo je ljudem dovoljevalo, da imajo svojo vero, vendar jim ni bilo dovoljeno poskušati spreobračati rimskih državljanov.

V: Kaj nas v Apostolskih delih 16,25 uči o bolečini in hvaljenju?

O: Pavel in Silas sta bila v temni celici, z zbitimi telesi in krvavimi hrbti. V Apostolskih delih 16,33 je zaporniški čuvaj očistil Pavlove sveže rane. Upajmo, da običajno nista spala na hrbtu! Razmere niso izgledale ravno obetavno in nista imela pojma, kako se bo vse končalo. A sta slavila Boga, ne v sončnih časih, ampak prav tu, sredi svoje bolečine in brezupa. Bog nas prosi, naj ga slavimo, toda želi, da ga slavimo tudi sredi lastne bolečine in brezupa, ko še ne vemo, kako se bo vse končalo.

V: Ali v Apostolskih delih 16,26–28 obstaja kakšen zunajbiblijski dokaz za ta potres?

O: Ne. Vendar:

1. V tej gorski regiji severne Grčije in Makedonije so bili pogosti potresi. Tukaj je nekaj večjih potresov v tej regiji. (V antiki je bilo poročanje zelo nepopolno.)

403 n. št. Konstantinopel (izgnanstvo Hrizostoma)

856 n. št. Korint, Grčija 45.000 mrtvih

1858 Korint, Grčija

1928 Korint, Grčija

3/18/1953 Severozahodna Turčija 1.200 mrtvih 7,2 po Richterjevi lestvici

7/26/1963 Skopje, Severna Makedonija 1.100 mrtvih 6,0 po Richterjevi lestvici

Kar zadeva manjše potrese, Enciklopedija Britannica za Grčijo in Turčijo navaja, da:

Med letoma 1902 in 1946 je bilo 58 potresov

Med letoma 1947 in 1966 je bilo 82 potresov

Med letoma 1967 in 1976 je bilo 45 potresov

Med letoma 1977 in 1981 je bilo 9 potresov

2. Vendar to ni bil navaden potres. Stavba je ostala stoječa, verige pa so se na čudežen način pretrgale. Morda je bil potres omejen le na območje zapora.

Kar zadeva to, kako so se lahko odprla vsa vrata, je treba vedeti, da so bila v nekaterih turških zaporih vrata zaprta le z rešetkami. Potres bi lahko razmaknil vratne okvire.

V: Kako bi se v Apostolskih delih 16,34 počutil, če bi bil gost v hiši človeka, ki te je dal v klado?

O: Tik pred tem, v Apostolskih delih 16,33, je zaporniški čuvaj umil rane Pavlu in Silasu, verjetno zato, da bi preprečil okužbo. Seveda bi se to zdelo zelo čudno. Vendar bi jim bil zaporniški čuvaj zelo hvaležen, da nista pobegnila, saj bi po (kasnejšem) Justinijanovem zakoniku 9.4.4 oseba, ki je varovala zapornika, prejela enako kazen kot zapornik, če bi ta pobegnil. Poleg tega, če bi se ječar in njegova družina želeli spreobrniti h Kristusu, bi bilo to edino, kar bi lahko storili. Najprej je prišlo do fizičnega potresa, nato pa se je tresel tudi duh ječarja, ko je mislil, da so vsi zaporniki pobegnili. Kot je opazil Janez Krizostom, je bilo, ker je Kristus ječarja in njegovo družino očiščil njihovih grehov, povsem primerno, da sta umila rane Pavlu in Silasu.

Kot stranska opomba: zaporniški čuvaji so bili običajno upokojeni vojaški veterani.

Pomislite na raznoliko sestavo cerkve v Filipih: med drugim bogata poslovna ženska, ki je častila Boga, nekdanja poganska sužnja, ki so jo obsedli demoni, in rimski zaporniški čuvaj. Ko mi kot kristjani pokažemo, da smo vsi eno v Kristusu, sredi naše raznolikosti, to poveličuje Boga in je pričevanje svetu.

V: Na kateri rimski zakon sta se Pavel in Silas sklicevala v Apostolskih delih 16,37?

O: V skladu z Valerijanskimi in Porcijanskimi zakoni, ki so bili zapisani med letoma 509 pr. n. št. in 195 pr. n. št., rimski državljan ni bil podvržen lokalnim zakonom, razen če se s tem ni strinjal. Rimski državljan se je lahko izognil smrti, mučenju ali zaprtju, če se je pritožil pri Cezarju, ki je nato odločil o zadevi. Kar zadeva vprašanje, zakaj so Pavla bičali, preden so ga sploh vprašali, ali je rimski državljan, se je podoben dogodek zgodil rimskemu državljanu, ki so ga še nekaj časa bičali, čeprav je že zavpil, kot piše Cicero v delu »Verrine Orations«, 2.5.161–162. Če pa je sodnik rimskega državljana pretepel, čeprav tega ne bi smel storiti, bi to lahko pomenilo, da ta sodnik nikoli več ne bi smel zasedati rimske funkcije.

V: V Apostolskih delih 17,6, kakšni so zunajbiblijski dokazi za to nenavadno grško besedo za »vladarja mesta« (politarch)?

O: Nekoč jih sploh ni bilo. Vendar so arheologi to besedo prvič odkrili leta 1835 na loku zunaj Soluna. Od takrat so ta izraz našli še na šestnajstih ali sedemnajstih drugih mestih, vendar le v zvezi z mesti v Makedoniji. Mimogrede, tem Judom se je moralo zdeti čudno, da so se pretvarjali, da so tako ogorčeni zaradi potrebe po branjenju ugleda Rimskega imperija.

V: Zakaj so bili v Apostolskih delih 17,11 berejci plemenitejši od Tesaloničanov, ker niso tako zelo zaupali Pavlu?

O: Bili so plemenitejši, ker so Pavlove besede kritično primerjali s Staro zavezo. Vera Tesaloničanov ni bila nič manj veljavna. Danes je vera kristjana še vedno veljavna, če je preprosto verjel tisto, kar so mu povedali njegovi krščanski prijatelji in družina. Vendar je bolje preučiti dejstva in si ogledati vse dokaze za vero.

V: Ali je Pavel v Apostolskih delih 17,14–15 [domnevno] odšel sam v Atene, Silasa in Timoteja pa pustil v Bereji, ali pa je Timoteja poslal nazaj v Solun, kot kaže 1 Tesaloničanom 3,1–2?

O: Najprej moramo poudariti, da ne vemo, ali je Pavel sploh prvotno nameraval oditi v Atene, ki so takrat verjetno imele največ 10.000 prebivalcev. V tistem času so izgubile ves politični vpliv, bile pa so »intelektualna prestolnica« Grčije. Bilo je v bistvu »zgodovinsko templjsko mesto« in univerzitetno mesto. Pavel je morda nameraval slediti 500 milj dolgi Egnatijevi poti do Jadranskega morja in se odpraviti naravnost v Rim. Vendar so ga nemiri v Solunu morda prisilili, da je zavil južno proti Atenam. Obstajata dva različna odgovora, ki učinkovito odgovarjata na to vprašanje, čeprav jaz dajem prednost drugemu.

Ni dokaza, da je bil Timotej v Atenah: 1 Tesaloničanom 3,1–2 nikjer ne piše, da je bil Timotej s Pavlom v Atenah. Piše le, da je Pavel poslal Timoteja. Pavel bi lahko Timoteju naročil, naj gre, prek pisma ali ustno prek drugega delavca. Ljudje so takrat, tako kot danes, ves čas pošiljali sporočila, da bi naloge prenesli na druge.

Timotej bi lahko odšel v Atene in nato odšel: Apostolska dela 17,14–15 navajajo, da je Pavel najprej odšel v Atene, vendar je tam čakal nanju. Torej je Pavel odšel na Areopag, preden sta Timotej in Silas prišla v Atene; ona sta prišla v Atene, nato pa je Pavel poslal Timoteja nazaj v Solun.

Torej, potem ko je Timotej odšel v Bereo, je bodisi

a) je odšel v Atene za Pavlom, nato pa mu je Pavel naročil, naj se vrne v Solun,

b) je ostal v Bereji in mu je bilo v pismu ali prek sela naročeno, naj se vrne v Solun.

c) na poti v Atene je prejel pismo ali sporočilo prek sela, naj se vrne v Solun.

To je ena od podrobnosti, ki nam jih Apostolska dela ne povedo.

V: Zakaj bi se Pavel v Apostolskih delih 17,16 razburil ob pogledu na vse te čudovite skulpture? Kako naj se počutimo, ko vidimo umetniško dovršene, lepo izdelane templje in oltarje?

O: V najslabšem primeru pomislite na natančno, profesionalno umetnost majevskih templjev z njihovimi dobro zasnovanimi bazeni na dnu, v katere so metali trupla človeških žrtev. Grki, Rimljani, Egipčani in drugi sicer niso izvajali človeških žrtvovanj. Ksenofont je, mimogrede, Atene opisal kot en velik oltar in žrtvovanje. Sarkastično je dejal, da je v Atenah lažje najti boga kot človeka. V Atenah je bilo verjetno več oltarjev kot v preostali Grčiji skupaj. Toda ti idolatrski templji in oltarji so ljudi spravili v duhovno suženjstvo njihovim »bogovom«, ki so bili v resnici demoni. Pomislite tudi na arhitekta čudovitega Tadž Mahala. To ni bil verski tempelj, ampak mavzolej za vladarjevo zelo ljubljeno ženo. Želel se je prepričati, da ne bo zgrajeno ničesar drugega, kar bi mu lahko konkuriralo, zato je arhitekta za dobro opravljeno delo nagradil s smrtjo. Bog morda bolj gleda na moralno stran stvari, medtem ko mnogi ljudje gledajo le na fizično stran. Grška beseda, ki tukaj opisuje Pavlovo »stisko«, je medicinski izraz, ki se lahko nanaša tudi na napad ali epileptični izbruh. Morda bi morali tudi mi bolj gledati na moralno stran.

Morda ne govorimo kot Pavel, ker ne čutimo tako, kot je čutil Pavel. Ne čutimo tako, kot je čutil Pavel, ker ne vidimo tako, kot je videl Pavel.

V: Katere so v Apostolskih delih 17,16 tri možne reakcije, ki bi jih Pavel lahko izbral, in katero je dejansko izbral?

O: Trije odzivi so: boj, beg ali dialog. Čustveno bi se Pavel lahko odzval iz jeze, strahu ali ljubezni. Pavel se je odločil za dialog zaradi svoje ljubezni do Boga in do njih.

V: Zakaj je Pavel v Apostolskih delih 17,18–34 citiral resnico iz poganskih virov? Natančneje, pesnik Epimenid (600 pr. n. št.) iz Knosa na Kreti, kot je rekel Minos, sin Zevsa: »v njem živimo, se gibljemo in obstajamo«, ter kiliški pesnik Aratus (okoli 315–240 pr. n. št.) v delu »Fenomeni« in stoik Kleantes iz Assosa (331–233 pr. n. št.) v »Himni Zeusu«: »Mi smo njegovi potomci«

A: Pavlova citata sta bila namerna in so ju njegovi poslušalci tudi tako razumeli. Pavel je ustvarjal skupno izhodišče, s katerim se je lahko identificiralo veliko njegovih poslušalcev. Arat je zapisal: »Z Zeusom ima vsak od nas v vseh pogledih opravka, saj smo tudi mi njegovi potomci.« Klement Aleksandrijski v delu *Stromata* (193–202 n. št.), knjiga 1, poglavje 14, str. 313, izraža zanimivo misel o tem. Pravi, da je Pavel citiral resnične izjave grških pesnikov, da bi nekatere poučil, druge pa osramotil. Morda je Pavel želel poudariti, kako nenavadno je bilo, da so polateistični epikurejci in panteistični stoiki častili grške idole in jim pisali hvalnice.

V: V Apostolskih delih 17,23–30 je Pavel Grkom oznanil neznanega boga, za katerega so imeli nekakšen občutek. Ali imajo tudi druge religije danes neznanega boga, ki ga čutijo, ali, kot je nekdo dejal, »skritega Kristusa hinduizma«?

O: Ta zamisel in izraz sta izhajala iz dela Raymonda Panikkarja »Neznani Kristus hinduizma«, str. 137. To je enako napačno kot trditev, da so častilci Bala v resnici častili pravega izraelskega Boga. Pavel ni pohvalil njihovega čaščenja, ampak njihovo odkrito priznanje, da niso poznali nobenega konkretnega Boga. Kako blizu ali daleč je nevernik od Kristusa, ali kaj je storil za lažnega boga v primerjavi z iskanjem edinega resničnega Boga, niso podrobnosti, ki jih moramo ugotoviti. Pavl je bil raje »v krču«, ko je v Apostolskih delih 17,16 videl vse bogove in oltarje v Atenah. Pavel je vedel, da se morajo odvrniti od malikov, katerih daritve so namenjene demonom, ne Bogu, kot piše v 1 Korinčanom 10,19–20. Pavel je rekel: »Zato, moji ljubljeni, bežite od malikovanja,« v 1 Korinčanom 10,14. Od malikov se moramo varovati, kot piše v 1 Janezu 5,21.

V: Ali je Pavel v Apostolskih delih 17,18–34 kasneje obžaloval ta pristop, ko je v 1 Kor 1,18–2,8 – na svoji naslednji postaji po Atenah – poudaril, da Korinčanom ni pridigal nič drugega kot Kristusa?

O: Čeprav se mnenja o tem razlikujejo, nekateri menijo, da je.

V Atenah je Pavel najprej vzpostavil stik z njihovo vero, pokazal nekaj dobrih resnic, ki jih je treba spoštovati v njihovi veri, izpostavil nekaj neskladij v njihovem malikovanju in poudaril resnico o Kristusu.

V Korintu je Pavel poudaril, da se svetovne modrosti ni mogoče postopoma spreminjati, da bi prišli h Kristusu, da je pridigal izključno o Kristusu in da je želel, da bi njihova vera temeljila na Božji moči, ne na človeški modrosti.

Kljub temu je Pavel pridigal o Kristusu, uporabljal Sveto pismo, se odzival na potrebe ljudi, še vedno rušil trditve (2 Korinčanom 10,5) in se trudil biti vsem vse, da bi nekatere rešil (1 Korinčanom 9,19–22).

Zanimivo je primerjati tri Pavlove pridige:

1) Antiohija v Pisidiji (v resnici v Frigiji, ne v Pisidiji) Apostolska dela 13,16–43

2) V Listri ni bilo sinagoge (Apostolska dela 14,15–17)

3) Atene, Apostolska dela 17,22–31; Apostolska dela 20,18–35; glej 1 Korinčanom 2,2–5

Za več informacij glej razpravo o 1 Korinčanom 1:18–2:8.

V: Kaj v Apostolska dela 17,18–34 kaže, da Pavel ni bil uspešen?

O: Mnenje, da je bil Pavel razočaran nad rezultati v Atenah, je populariziral sir William Ramsay, kot navaja knjiga *The Message of Acts Revised Edition*, str. 272–273. Vendar N. B. Stonehouse piše, da je to »neutemeljeno«. V odgovoru je treba upoštevati štiri točke.

1. Cerkev v enem od vodilnih grških mest je morala biti nepomembna; omenjeni sta bili le dve osebi, poleg tega pa tej cerkvi ni nikoli pisal. Po drugi strani pa je bilo v knjigi » « navedeno, da so Atene in njihova univerza sicer veljale za kulturno in izobraževalno središče rimskega sveta, vendar je imelo mesto le okoli 10.000 prebivalcev.

2. V cerkveni zgodovini je le malo dokazov o pomembnosti cerkve v Atenah.

3. V Apostolskih delih 17,18 so nekateri Pavla kritizirali kot »izbiralca semen«, eklektika, ki je iz različnih virov jemal besede, da bi oblikoval svojo lastno filozofijo.

4. Ko je Pavel prišel iz Aten v Korint, je prišel v slabosti, strahu in z veliko trepetom, kot piše v 1. pismu Korinčanom 2:3.

Atenski prebivalci so ga hoteli poslušati in čeprav se niso strinjali z njim ter so bili do Pavla zvišani, ga niso preganjali. Nekateri radi razpravljajo o Bogu in duhovnih stvareh, a se nikoli ne želijo zavezati k ničemer. Nekateri zavračajo evangelij, ker menijo, da je lažen, drugi pa ga zavračajo, ker menijo, da je nepomemben. Tako mislijo, ker imajo »nadomestek za Boga«. Idol je vse, kar je nadomestek za Boga. Včasih je lahko celo ideologija »idolologija«.

A vsaj na pozitivni strani je, da se Judje, ki so Pavla preganjali od mesta do mesta, očitno niso upali poskusiti ga ustaviti, ko je prispel v pogansko Atene. Atene so se sramovale, da so pred stoletji usmrtile filozofa Sokratesa. Od takrat so bile pripravljene dati besedo vsem šolam, in ker so Pavla štele za filozofa, bi verjetneje škodovale preganjalcem filozofa kot pa samemu filozofu.

Zaključek: Dokazi niso prepričljivi, da je bil Pavel popolnoma neuspešen. Vendar je ugotovljeno dejstvo, da je bila cerkev v Atenah veliko manjša in manj vplivna kot grške cerkve v Filipih, Solunu in Korintu.

V: V Apostolskih delih 17,18, česa so Pavla obtoževali?

O: Beseda, ki se tu včasih prevaja kot »klepetalec«, je imela dejansko bolj specifičen pomen. Uporabljala se je za ptice, ki so zbirale različna semena, in za ljudi, ki so zbirali odpadke. V bistvu so Pavla obtoževali, da nima izvirnih idej, ampak da tu in tam pobira koščke modrosti in jih predstavlja, kot da bi bili nekaj novega.

Zanimivo je, da so bili prav atenski filozofi obtoženi, da le sedijo in čakajo na nove ideje. To ni zapisal le Luka v Apostolskih delih 17,21, ampak tudi Tukidid v Zgodovini 3,38,5 o Atenčanih pravi: »Vi ste najboljši v tem, da se pustite zavesti z novimi besedami.« Kasneje, ko so Makedonci hoteli osvojiti Atene, je atenski Demostenes obtožil Atenčane, da vedno iščejo nove ideje. Filip 1,10.

V: Kako je Pavel v Apostolskih delih 17,18 poskušal nagovoriti epikurejce, ki so izhajali iz učenja Epikura iz Samosa (341–270 pr. n. št.)?

O: Epikur je verjel, da sta bolečina in užitek dve glavni stvari, katerih se človek lahko zaveda. Dejal je, da je glavni cilj človeka čim večji užitek in sreča. Verjel je, da so bogovi, če sploh obstajajo, za človeštvo nepomembni, ter da sta snov in naključje glavni vzroki. http://www.nidlink.com (October 29, 2002 ) navaja, da je bil Epikur novator, ker je v svojo šolo sprejemal ženske in sužnje.

Epikurejci so verjeli, da le materialni atomi trajajo večno in da posmrtnega življenja ni. Epikur in Krisip sta trdila, da bodisi boga sploh ni, bodisi, če obstaja, skrbi le zase, kot navaja Teofilovo Pismo Avtoliku, knjiga 2, poglavje 4, str. 95.

Tako stoiki kot epikurejci so verjeli, da bo svet uničen v ognju, kot navaja delo »Oktavij« Minucija Feliksa (210 n. št.), poglavje 34, str. 194. Po podatkih Enciklopedije Britannica je bil eden od glavnih ciljev Epikura, da človeka osvobodi strahu pred bogovi. Ljudje naj bi bili osvobojeni strahu pred smrtjo in sodbo. Epikurejci niso imeli veliko etičnih naukov. Obstajali sta dve vrsti epikurejcev: prvotni in »spremenjeni«. Prvotni epikurejci so verjeli v zmernost. Na primer, tako stradanje kot prenajedanje sta povzročala bolečino. Kasnejši, spremenjeni epikurejci so bili ljubitelji zabav, ki so rekli: »Jej, pij in bodi vesel, kajti jutri umremo.« Današnje privržence Ayn Rand bi lahko primerjali s prvotnimi epikurejci. Znane osebnosti med epikurejci so bile redke, med njimi pa je bil rimski pesnik Lukrecij.

V nasprotju s tem je Pavel omenil naslednje.

1) Bog, ne naključje, je ustvaril svet in vse, kar je v njem

2) Bog določa, kdaj in kje živijo ljudje

3) Ljudje bi morali iskati Boga

4) Pred Bogom se moramo pokesati

5) Bog je blizu nas

6) Bog bo svet sodil pravično

7) Dokaz prave vere: Jezusovo vstajenje

V: Zakaj se v Apostolskih delih 17,18–31 epikurejcem omenjajo idole?

O: Epikur ni zanikal obstoja grških bogov, saj je zapisal (Pismo Menoeceusu 123): »Njihov obstoj nam je znan po neposrednem dojemanju.« Drugi epikurejci so zapisali: »Ustvarjeni so iz bolj plemenite snovi kot mi in prebivajo daleč v medsvetovnih prostorih« (Plutarh, Moralia 731 D, 734 C; Intermundia, Cicero, N.D. i.8). Stoiki so epikurejce obtoževali, da so ateisti. Ta obtožba ni bila povsem resnična, vendar epikurejci niso verjeli, da se bogovi menijo za človeške zadeve ali da nanje vplivajo.

Glavni nasprotniki epikurejcev so bili stoiki. Medtem ko so bili stoiki panteisti, epikurejci pa podobni ateističnim racionalistom, sta obe skupini pokazali nedoslednost, saj so zanikali bogove, hkrati pa izrecno priznavali grške in kasneje rimske idole.

V: Kako je Pavel v Apostolskih delih 17,18 poskušal nagovoriti stoike, ki so izhajali iz učenja Zenona iz Kitiuma na Cipru (okoli 320–okoli 250 pr. n. št.)?

O: Stoiki so verjeli v panteistično silo ali božansko dušo, ki je prežemala vse, in verjeli so, da zgodovino usmerja višji namen. Niso menili, da je užitek nujno najboljši način za izogibanje bolečini. Včasih človek ni vedel, kako pravilno izbrati najboljši užitek. Bili so fatalistični, Jožef Flavij pa opozarja, da so imeli veliko podobnosti s farizeji. Namesto da bi verjeli v božanski zakon, so verjeli, da morajo slediti »zakonu narave«.

Po besedah Atenagore v delu »Zagovor za kristjane« (177 n. št.), poglavje 19, str. 138, so stoiki trdili, da bo vse pogorelo in da bo svet doživel nov začetek. Tatian v delu »Govor Grkom«, poglavje 6, str. 67, dodaja, da so stoiki verjeli, da bo vse uničeno in da se bo krog ponovil, tako da bo vse spet takšno, kot je bilo prej.

Stoiki so poudarjali tri stvari: logiko, fiziko in etiko, prizadevali pa so si tudi za oblikovanje močnega značaja ljudi skozi zmage in tragedije. Njihove štiri najvišje vrline so bile modrost, pogum, samokontrola in pravičnost. Stoicizem je imel pomemben vpliv. Seneka, Epiktet in cesar Mark Avrelij so bili stoiki.

Proti stoicizmu je Pavel v Atenah omenil naslednje.

1) Bog je ustvaril svet in vse, kar je v njem; svet ni Bog

2) Bog je osebna bitja

3) Bog nas vzdržuje, mi pa ne storimo ničesar, da bi vzdrževali Boga

4) Ljudje bi morali iskati Boga, ne le modrosti in etike

5) Pred Bogom se moramo pokesati

6) Bog bo sodil svet

7) Dokaz prave vere: Jezusovo vstajenje

V: Zakaj je Pavel v Apostolskih delih 17,18–31 omenil idole panteističnim/ateističnim stoikom?

O: Znani filozof Sokrat je bil edini grški filozof, za katerega je znano, da je bil usmrčen, ker ni verjel v grške bogove. Od takrat ni noben drug grški filozof stopil naprej in rekel, da so grški bogovi lažni. Eden od Sokratovih učencev, Antisten, je ustanovil kiniksko šolo, iz katere so izšli stoiki.

Opaziti je treba neskladje med stoicistično filozofijo in dejanskimi prepričanji stoikov.

Stoična filozofija: Stoicizem je učil, da vsi ljudje izhajajo iz enega samega univerzalnega duha (ne iz grških idolov), ki prežema materijo, in da so vsi ljudje bratje in enaki.

Stoiki: Vendar pa stoiki niso bili ateisti, saj je eden od vidnih voditeljev stoikov, Kleantes iz Assosa, napisal »Himno Zeusu« (Zeus je bil grški idol), iz katere je citiral Pavel. Vera stoikov v idole je kasneje postala za kristjane vprašanje življenja in smrti. Rimski cesar Mark Avrelij je bil stoik, ki je preganjal kristjane, med drugim tudi zato, ker niso verjeli v nobenega boga razen v edinega pravega Boga.

Pavlov namen: V Apostolskih delih 17,18–31 je Pavel verjetno premeteno, a implicitno opozarjal na intelektualno hinavščino hvalnic Zeusu in odobravanja grških božanstev v primerjavi z vero v enega samega (vendar panteističnega) Boga. Osnovno vprašanje je, da če je Bog vzrok našega bivanja, potem mi ne moremo biti vzrok Božjega bivanja.

V: Ali je Pavel v Apostolskih delih 17,18–31 uporabil argument »slamnatega moža«, ko je trdil, da bogovi niso ti človeško ustvarjeni idoli? Nekateri politeisti so verjeli, da so idoli le nežive upodobitve bogov.

O: Pogani so nedosledno verjeli tako v nevidne bogove kot v vidne kipe. Natančneje, bogovi so se lahko »naselili« v vidnih kipih, ki so bili sveti in so imeli moč, da so dajali preroštva in zdravili. Na primer, v Efezu niso rekli, da je boginja Artemida pomembna; raje so vzklikali: »Velika je Artemida Efežanov!« Poglejmo, kaj so rekli zgodnji kristjani, sodobni hindujci in sodobni katoliki, ne o politeizmu na splošno, ampak o čaščenju samih kamnitih kipov.

Zgodnja Cerkev: Poleg Pavla je na to neskladje opozorilo še mnogo zgodnjih krščanskih pisateljev, ki so uporabili številne argumente iste vrste, da »les, kovina in kamen sami po sebi ne morejo ničesar storiti«. Nekaj primerov:

Tatianov Nagovor Grkom, poglavje 4, str. 66, 110–172 n. št.

Teofil k Autoliku, knjiga 1, poglavje 10, str. 92, 168–181/188 n. št.

Atenagora, Zagovor za kristjane, 177 n. št., graja pogane, ker verjamejo, da dejanske kipe zdravijo bolnike in izgovarjajo prerokbe.

Klement Aleksandrijski, »Povabilo« (193–217/220 n. št.), poglavje 10, str. 199, kritizira obravnavanje kamnov in lesa kot svetih stvari.

Minucius Felix (210 n. št.) »Koliko bolj resnično pa o vaših bogovih sodijo po naravi nemi živali? Miši, lastovke, kanje vedo, da ti nimajo čustev: jih glodajo, jih teptajo, sedajo na njih; in če jih ne odženete, si gnezda zgradijo prav v ustih vašega boga. Pajki pa spletajo svoje mreže čez njegov obraz in svoje niti obešajo prav z njegove glave. Vi brišete, čistite, strgate ter varujete in hranite tiste, ki jih sami ustvarjate;« Oktavij iz dela Minucius Felix, poglavje 24, str. 187

Oktavij iz Minucija Feliksa, 210 n. št., poglavje 19, str. 184, in poglavje 27, str. 189–190. V poglavju 27, str. 190, omenja, da se pod kipi in podobami skrivajo demoni.

Kiprian iz Kartagine (okoli 246–258) v Traktatu 6, poglavje 7, str. 467, parafrazira Oktavija o zlih duhovih, ki se skrivajo pod kipi in posvečenimi podobami.

Hinduistično malikovanje: Danes vedantski hindujci poudarjajo Upanišade in eno, panteistično bitje, Brahmana. Za razliko od drugih hindujcev ne poudarjajo Indre, kralja bogov, niti tega, da je Šiva Vzvišeni, niti tega, da je Višnu Vzvišeni, niti drugih bogov. Vendar pa, kar je nedosledno, v svojih domovih še vedno lahko imajo idole teh ali drugih božanstev, katerim darujejo ghee (maslo) ali druge daritve. Kako ti majhni plastični ali kovinski idoli zaužijejo maslo in drugo hrano, še posebej če je vse Brahman?

Katoliško malikovanje: Danes katoličani verjamejo ne le, da Marija joče in ozdravlja, ampak da dejanske njene kipe jočejo in ozdravljajo.

V: Ali v Apostolskih delih 17,23 obstaja kakšen zunajbiblijski dokaz o oltarju neznanemu bogu?

O: Arheoloških dokazov ni, so pa obilni literarni dokazi. Pausanias (2. stoletje n. št.) v delu Opis Grčije 1:1:4 pravi: »oltarji neznanih bogov«, Filostrat (3. stoletje n. št.) pa v delu Življenje Apolonija iz Tiane 6:3:5 omenja: »Preudarneje je govoriti dobro o vseh bogovih, še posebej v Atenah, kjer so postavljeni oltarji celo neznanim bogovom.« Diogenes Laertius v delu »Življenja filozofov« 1:110 omenja, da je Epimenides med kugo v Atenah spustil črne in bele ovce. Atenčani so morale ovce žrtvovati tam, kjer so se ustavile, na oltarju, ki je bil najbližji mestu, kjer so se ustavile. Ko so se ovce ustavile daleč od kakršnega koli obstoječega oltarja, posvečenega bogu, so Atenčani postavili oltar neznanemu bogu.

Prav tako ne vemo z gotovostjo, ali je Pavel končal svoje pridiganje, ko so ga prekinili atenski filozofi, ki so se mu posmehovali.

V: Ali Apostolska dela 17,23 na kakršen koli način podpirajo ateistično trditev, da je »Bog« preprosto ime za tisto, česar ne poznamo?

O: Obstaja ena točka, v kateri se kristjani lahko delno strinjajo z ateisti. »Bog« je izraz za tisto, česar ne poznajo. A skozi Kristusa mi poznamo Boga. Druga točka, s katero bi se morali ateisti strinjati, je, da glede na obseg Svetega pisma in glede na številna pričevanja kristjanov krščanstvo – če je resnično – razkriva veliko o Bogu.

Mimogrede, Ajshil je v drami »Eumenide« v usta boga Apolona vložil besede: »Ko prah vpije človekovo kri, ko je ta enkrat mrtev, ni več vstajenja.« Če bi kdo verjel v to, bi se posmehoval, ko je Pavel govoril o vstajenju.

Za vsakogar, vključno z ateisti, se lahko reče, da verjame v Boga. Če tukaj opredelimo Boga kot tisto, kar ni ustvarjeno, kar je postavilo naravne zakone, prvotni vzrok, je ime ateističnega boga »naključje« (vzeto iz predavanja Davida Prentissa).

V: Kako in kdaj naj v Apostolskih delih 17,28 pri oznanjevanju evangelija ali v razpravah z nekristjani citiramo iz nekrščanskih virov kot resnične?

O: To je treba storiti zelo previdno. Ne želimo ustvariti vtisa, da verjamemo – ali da bi morali oni verjeti – v celotno delo, iz katerega citiramo, četudi je del tega resničen. Pavel in mi lahko citiramo nekaj, da vzpostavimo skupno podlago, tako da se strinjamo o stvareh, ki jih obe strani že štejejo za resnične, preden preidemo na novo področje. Vendar lahko tisto, kar povemo, uvodimo z nekaj takega kot: »Ne verjamem, da je ta knjiga/vir v celoti resničen, vendar mislim, da se lahko strinjamo, da je ta en stavek v njej resničen.« V nekem smislu hodite po tanki vrvi med ad hominem argumentom, ko se sklicujete na tisto, kar oni verjamejo, da je že verodostojno in zanesljivo, ne da bi pri tem potrjevali ali dopolnjevali njihovo mnenje o verodostojnosti protibiblskega vira.

Včasih pa se vendarle najdejo tudi kakšne zanimive resnice. Na primer, Ksenofan, ki je pisal leta 570 pr. n. št., se je posmehoval trditvi, da so bili vsi bogovi v nebesih svetlopolti in modrooki, prav tako kot Tračani – vsaj po mnenju Tračanov v sodobni Bolgariji in severovzhodni Grčiji. V resnici pa so bili vsi bogovi v nebesih temnopolti in so, no, po mnenju Etiopijcev izgledali kot Etiopijci. Če že govorimo o tem, ali ste slišali za blond in modrooko hindujsko boginjo po imenu »Brigitte« ali hindujskega boga po imenu Chau Chung? – Mislim, da ne. Če bi vsaka kultura menila, da so ljudje, ki so fizično najbolj podobni nebeškim bogovom, prav oni sami, bi se lahko spraševali, ali so bile podobe teh nebeških bogov le ponaredki ali prevare, in morda je imel Ksenofan res nekaj na tem. Bi to torej delili s pogani? – morda. Ali je to oznanjevanje evangelija? – ne. To se imenuje polemika.

V mnogih primerih sploh ni potrebe, da bi se sklicevali na kakršne koli nekrščanske in protibibliske vire ali jih sploh omenjali. A če imajo ljudje, ki vas poslušajo, oviro za sprejem evangelija, je v takem primeru včasih – vendar ne vedno – dobro pokazati, kaj je pravilno in kaj je napačno v viru ali avtoriteti, ki ji zaupajo.

V primeru Pavla so kristjani razdeljeni glede tega, ali je Pavel tukaj ravnal najbolje. V Atenah ne vidimo nobene cvetoče cerkve, verovalo pa je le nekaj ljudi. Morda so poslušalci menili, da so bile Pavlove besede zanimive, vendar se je njegovo učenje zlahka vklopilo v njihovo obstoječe versko stališče, saj je vse, kar je rekel, tako ali tako navajalo tudi njihove lastne vire. Po drugi strani pa bi drugi trdili, da je Pavel v okoliščinah zelo skeptičnega občinstva storil najboljše, kar je bilo mogoče.

Poznal sem ponovno rojenega kristjana, nekdanjega mormona, ki je, ko je pričeval mormonom, le citiral iz Knjige Mormona (ki jo je zelo dobro poznal). Z njim niso mogli zares ugovarjati, saj je to zapisano v njihovi lastni verski knjigi. Vendar ne vem, koliko uspeha je imel s tem edinstvenim pristopom.

V: Ali Apostolska dela17:28 , kažejo, da je panteizem resničen?

O: Ne. Izraz »V njem živimo, se gibljemo in obstajamo« se ne nanaša na to, da bi bili fizično znotraj Boga, ki je duh. Pomeni namreč, da nas je vse ustvaril Bog in da je naše nadaljnje obstajanje odvisno od Boga. Več o Pavlovem razmišljanju na to temo si preberite v Pismu Kolosanom 1:16–17.

V: Ali Apostolska dela17:28 –29 kažejo, da sta nebeški oče in mati rodila duhovne otroke, kot učijo mormoni?

O: Ne. Pri odgovoru je treba upoštevati dve točki.

1. Opozorite na to, da ni nobenega sklica na kakršno koli boginjo ali mater.

2. Opozorite na to, da ni nobenega sklica na spolno aktivnost s strani Boga. Muslimani pogosto napačno menijo, da kristjani verjamejo, da lahko Bog ima spolne odnose. Pravi kristjani nikoli niso trdili, da je Bog spolno bitje, čeprav mormoni učijo, da je Bog spolno bitje.

V: Ali je bil Dionizij iz Apostolska dela 17:34 isti, ki je kasneje postal škof v Atenah?

O: Nismo prepričani, vendar Euzebij v svoji »Cerkveni zgodovini«, knjiga 3, poglavje 4, str. 137–138, navaja, da je Dionizij iz Korinta (170 n. št.) dejal, da sta bila Dionizij, prvi atenski škof, in Dionizij Areopagita ista oseba.

V: Ali je ta Dionizij iz Apostolskih del 17,34 napisal dela, za katera se pravi, da jih je napisal Dionizij Areopagita?

O: Ne. Ta dela so bila napisana šele več sto let kasneje, približno med letoma 485 in 528 n. št. Enciklopedija Britannica, izdaja iz leta 1956 (zvezek 7, str. 396–397), navaja, da so ta štiri dela skupaj z desetimi pismi močno vplivala na teologe v srednjem veku, med njimi na Tomaža Akvinskega, Erigeno, Petra Lombarda, Alberta Magnusa in druge. Teologe je bolj zanimala krščanska teologija, združena z grško filozofijo, ki jo najdemo v teh delih, kot pa identiteta dejanskega avtorja.

Na žalost je to postavilo filozofijo na mesto odnosa in poslušnosti Bogu. Enciklopedija Britannica (1956), str. 396, pravi: »Njihove sestavine – krščanske, grške, vzhodne in judovske – so združene v organski sistem, ne pa grobo pomešane. Morda teološko-filozofska domišljija še nikoli ni ustvarila ničesar bolj izjemnega.« Ta sistem je poudarjal tok življenja od Boga skozi nebeško hierarhijo treh po treh:

I. serafini, kerubini in prestoli

II. Vladarji, krepostniki in moči

IIIIII. Knezov, nadangelov in angelov.

Preučevanje domnevnih odnosov med temi bitji, trojicami obredov in drugimi stvarmi je nadomestilo preprosto preučevanje Božje besede. Skorajda je videti, kot da bi pisec, ki je uporabljal psevdonim Dionizij Areopagita, zelo pozorno prebral Kolosanom 2,18–19, nato pa storil vse, kar je mogel, da bi se temu ne podredil.

V: Kdo so bili v Apostolskih delih 17,34 prvi, ki so verovali v Ahaji: Atenčana Dionizij in Damaris ali Stephanasova družina iz 1 Kor 16,15?

O: Prvi, ki so verovali v Ahaji, so bili Stephanasova družina. Atene niso bile del rimske province Ahaja, ampak upravno neodvisno mesto, obdano z Ahajo. Pisec tega verjetno ne bi vedel, razen če bi živel prav v tistem času.

V: Ali imamo v Apostolskih delih 18,2 kakšno zunajbiblijsko potrditev, da je cesar Klavdij (41–54 n. št.) vsem Judom ukazal, naj zapustijo Rim?

O: Da, rimski zgodovinar Svetonij v delu »O Klavdiju« (25) piše o izgonu in navaja, da je bil razlog »njihovi nenehni nemiri, ki jih je podžigal Chrestus«. Chrestus je verjetno napačna pisava imena Kristus, nemiri pa so verjetno pomenili nasprotovanje mnogih Judov, ki so sprejeli Kristusa. To se je zgodilo okoli leta 50 n. št., vendar Svetonij ne navaja natančnega leta.

Tudi rimski zgodovinar Dio Kasij in judovski zgodovinar Jožef Flavij omenjata Klaudijev odlok o izgonu vseh Judov iz Rima, vendar ne navajata letnice.

Tudi krščanski pisec Orosius to omenja in pravi, da se sklicuje na Jožefa Flavija. Orosius navaja leto 49 n. št.

V: Zakaj je bil Pavel v Apostolskih delih 18,3; 20,34; 1 Kor 9,1–18; 2 Kor 11,7–12; 1 Tes 2,9; 2 Tes 3,7–10 izdelovalec šotorov in ne poklicni rabin?

O: Poklicnih rabinov ni bilo. Vsi rabini so se morali naučiti kakšnega poklica, kot navaja Mišna Pirke Abot/Avot 2:2.

V: V Apostolskih delih 18:6, kdaj menite, da je primerno ravnati kot Pavel v tem primeru in »otresati oblačila« (ali, kot v Apostolskih delih 13:51, »otresati prah z nog«)?

O: Odločili so se, da pod nobenim pogojem ne bodo sprejeli Pavlovih besed, in to so Pavlu jasno povedali. Ko je prepričanje vseh ljudi, s katerimi govoriš , da ne bodo sledili Bogu, tebe in tvoje sporočilo zavračajo ter ne posvečajo pozornosti tvojim besedam, potem je tvoja vloga, da jih opozoriš, morda končana. Stresanje prahu z nog je zadnje sporočilo zanje, da jih od zdaj naprej lahko opozarja sam Bog. Mimogrede, Pavel je to storil le v sinagogi v Korintu. Kasneje je Pavel obiskal sinagogo v Efezu.

V: Zakaj misliš, da je Bog v Apostolskih delih 18,9–10 tukaj spregovoril Pavlu?

O: Po preganjanjih in pomanjkanju pozitivnega sprejema v Atenah se je morda počutil potrt. Tudi drugod je pogosto imel obetaven začetek, a je bil zaradi vseh nasprotovanj prisiljen oditi. Ko se je morda spraševal, ali njegova prizadevanja sploh prinašajo kakšen trajen učinek, ga je Bog spodbudil. Kljub temu, kar se je zgodilo prej, je Bog Pavlu obljubil, da mu v Korintu nihče ne bo storil ničesar. Tudi 2. Korinčanom 1,3–11 kaže na potrtost, ki jo je Pavel občutil v tem času.

V: Zakaj se v Apostolskih delih 18,9–10 pobožni voditelji včasih počutijo potrte in obupane?

O: Včasih je to lahko zato, ker ne vidijo rezultatov, ki bi jih po njihovem mnenju morali videti. Ali pa, kar je prav tako slabo, vidijo sicer pozitivne rezultate, a nato ugotovijo, da ti rezultati niso trajni. Ne pozabite pa, da so rezultati v Božjih rokah.

Po drugi strani pa se voditelji včasih preveč napihujejo. To lahko demotivira druge ljudi.

Tudi poslušni kristjani, ki ljubijo Gospoda, se lahko včasih počutijo obupane. Primeri iz Svetega pisma vključujejo Joba, Elija, Davida in Pavla. Drugi primeri kristjanov, ki so trpeli zaradi obupa ali depresije, so Martin Luther, Charles Spurgeon, Adoniram Judson, Hudson Taylor, Mary Morrison, žena Roberta Morrisona, David Brainerd in A.B. Simpson.

Poglejmo, kaj je Pavel videl v različnih situacijah svojega življenja. Pot, po kateri je šel Pavel, je lahko imela veliko strateško vrednost. Če bi Pavel lahko govoril z judovskimi voditelji in jih prepričal, naj sprejmejo Jezusa kot Mesija, bi to imelo ogromen vpliv. Če bi Pavel lahko pričeval rimskemu cesarju in ga pripeljal h Kristusu ali pa vsaj poskrbel, da bi krščanstvo postalo sprejeta vera, ki ne bi bila preganjana, bi to znatno olajšalo življenje kristjanom po vsem cesarstvu. Pavel je naredil korake v obe smeri, vendar ne vemo, koliko je Pavel razmišljal o teh strateških pobudah. Ne glede na to pa sta obe ti potencialno veliki priložnosti izpadli v nič. Kristjani v tistem času niso imeli na voljo sredstev judovskega naroda niti sredstev Rimskega imperija, ki bi jim pomagala pri širjenju evangelija. Namesto tega so se spopadali z napornim bojem s pomočjo Boga, ne pa institucij.

Kako bi se počutili, če bi bili nadarjeni pridigar, učitelj in čudežnik, nato pa bi bili dve leti v zaporu, z zelo omejeno možnostjo vpliva? Mi smo orodja. V svoji skrinji z orodjem imam kladivo in to je dobro kladivo. Vzamem ga in ga uporabim, ko ga potrebujem, ostali čas pa ga pustim v skrinji z orodjem. Ne skrbi me, ali je kladivo v celoti izkoriščeno ali ne, niti ali se kladivo počuti izpolnjeno. Mi smo orodja za Boga. Bog nas uporablja, kadar želi, v drugih časih pa nam morda daje le omejene priložnosti.

Včasih nas je Bog prosil, naj bomo zaporniki in sužnji. Ni nam vedno dovoljeno delati stvari v skladu z našim polnim potencialom, niti delati stvari za Boga v skladu z našim polnim potencialom. Toda Bog od nas ne zahteva rezultatov, ampak poslušno ljubezen. Moramo biti pripravljeni, vedno na voljo, in se ne smemo užaliti, ko nas postavi na stranski tir in moramo čakati.

V: Kaj naj storimo, ko se počutimo obupane, kot piše v Apostolskih delih 18,9–10?

O: Kot je rekel neki dober krščanski pisec, se ne smemo užaliti zaradi nepojasnjenega. Približajmo se Bogu. Zavedajmo se, da je sedanji trenutek zelo majhen v primerjavi z večno prihodnostjo. Kdo si, je pomembnejše od tega, kaj delaš in kaj se ti dogaja. Pavel se je tega zavedel v zaporu, in to je skrivnost, kako je lahko bil vesel, celo tam, ter pel in slavil Boga.

V: Kaj naj storimo v skladu z Apostolska dela 18,9–10, da bi spodbudili pobožne voditelje?

O: Molite zanje, dajte jim vedeti, da jih cenimo in molimo zanje. Tudi kadar bi morda potrebovali popravljanje ali celo grajanje, jim dajte vedeti, da jih še vedno spoštujemo in skrbimo zanje.

V: Ali imamo v Apostolskih delih 18,12 kakšne zunajbiblijske informacije o prokonzulu Galiju?

O: Da, vendar preden se posvetimo zlasti Galiju, najprej spregovorimo o prokonzulih na splošno. Nekatere rimske province so bile pod nadzorom cesarskega legata, ki je poročal cesarju, druge pa pod prokonzulom, ki je poročal senatu. V Rimu je bila to pomembna razlika, saj je od tega bilo odvisno, kdo je pobiral davke. Korint je bilo starodavno mesto, ki so ga Rimljani porušili, a so ga leta 47 pr. n. št. ponovno zgradili. Korint je bil glavno mesto grške regije, znane kot Ahaja. Ahaja je bila do leta 27 pr. n. št. del Makedonije in je bila pod nadzorom prokonzula (iz senata). Leta 15 n. št. jo je Tiberij združil z Makedonijo in Moesijo v cesarsko provinco. Klavdij jo je leta 44 n. št. podredil prokonzulu iz senata, kot navaja Suetonius v delu »Klavdij 25«.

Junius Annaeus Gallio je bil starejši brat slavnega stoicističnega filozofa Luciusa Annaeusa Seneke, ki je bil učitelj Nerona. Napis v Delfih navaja, da je bil Gallio prokonzul okoli let 51–52 n. št. Drugi razlagajo datum kot 52– 53 n. št. Očitno je postal prokonzul šele nedavno, ko je bil tam Pavel. Gallio je bil zelo popustljiv. Po besedah Galliovega lastnega brata Seneke: »Noben smrtnik ni nikomur tako prijeten kot je Gallio vsem.« Gallio ni bil prokonzul zelo dolgo. V nekaj letih se je odpravil na križarjenje, da bi se znebil ponavljajoče se vročine. Nekaj let kasneje se je odpravil na križarjenje v Aleksandrijo, da bi si olajšal astmo. Nazadnje je bil Galliov brat Seneka prisiljen storiti samomor, kasneje pa je Neron dal Gallia ubiti.

Gallijeva odločitev, da zavrne obtožbo proti Pavlu, je bila pomembna, ker je ustvarila precedens. Če bi Gallio Pavla spoznal za krivega zagovarjanja nezakonite vere, bi mu lahko sledili tudi drugi guvernerji in Pavla izgnali takoj, ko bi stopil na njihovo ozemlje.

V: Kdo je v Apostolskih delih 18,17 pretepel Sostena in zakaj?

O: Sveto pismo ne navaja, kdo je pretepel Sostena in zakaj. Oglejmo si štiri možnosti in nato presodimo, katera je najverjetnejša.

a) Sostenesa so pretepli antisemitski Grki

b) Judje so pretepli Sostena, ker je bil mlačen zagovornik.

c) Sosthenes, Jud, je »žrtvovalno« sprejel pretep, da bi poskušal prepričati Galiona.

d) Judje so pretepli Sostena, ker je postal kristjan.

Pravilen odgovor je verjetno a), vendar je verjetna tudi možnost d). Pavel omenja Sostena v 1. pismu Korinčanom 1,1. Ker Pavel ni razlikoval med drugim Sosténom, je verjetno šlo za istega, kar pomeni, da je d) verjetno pravi odgovor. Sostén ni bilo običajno grško ime.

V: Ali je bil Apolo v Apostolskih delih 18,24–28 vernik, še preden je spoznal Jezusa?

O: Apolo ni poznal Jezusa, vendar je, podobno kot Abraham, Job in drugi resnični verniki, verjel v Boga, a še ni imel priložnosti slišati o Jezusu. Kot je poučeval J. D. Pentecost, je bil Apolo, kar zadeva njega, še vedno v Stari zavezi, preden se je pogovarjal z Akvilo in Priscilo. Apolo je bil iz Aleksandrije in je verjetno imel »helenistično obarvanost judovstva«, zaradi česar je bil seznanjen z grško filozofijo. Morda bi se z grškimi filozofi pogovarjal bolje kot Pavel.

V: Če bi v Apostolskih delih 18,24–28 Apolo umrl, preden se je pogovarjal s kristjani, bi šel v nebesa?

O: Sveto pismo tega ne navaja, vendar obstajajo tri točke.

1. Apolo je verjel v resnico o Bogu, ki jo je poznal.

2. Verjetno ni razumel Svetega Duha niti ga ni imel.

3. Namesto da bi Apolosa prepustil temu vmesnemu stanju, v katerem bi bil nekako podoben verniku iz Stare zaveze, je Bog poskrbel, da bi Apolos spoznal resnico.

V: Kako v Apostolskih delih 18,24–28 poučujete nekoga, ki ima delno, a nepopolno poznavanje resnice?

O: Če je ta oseba nevernik, začnite z molitvijo; le Sveti Duh jo lahko spreobrne, vi pa lahko posejete seme, jo spremljate na poti ali jo pripeljete h Kristusu, odvisno od tega, kje se nahaja. Mnogi kristjani, ki so nekdanji mormoni in s katerimi sem se pogovarjal, so povedali, da so morali tisto, kar jih je pripeljalo iz mormonizma, slišati približno desetkrat, preden je to imelo kakršen koli učinek na njih. Šele takrat so se odločili, da bodo opravili nekaj raziskav, »prepričani«, da bodo dokazali, da ima kristjan narobe. Nato so ugotovili, da tega ne morejo, in na koncu so zapustili mormonizem ter se kasneje obrnili h Kristusu.

Če so verniki, ki se motijo v pomembnih, a sekundarnih stvareh, vseeno začnite z molitvijo. Morda boste morali biti tudi do njih potrpežljivi. Ne razpravljajte z njimi, razen kadar je to nujno. Včasih morate skrbno dokazati vsako svojo trditev; včasih pa s tem ni treba zapravljati časa, ampak preprosto predstavite svoje argumente. Ugotoviti morate, kje se nahajajo, in se prilagoditi posamezniku ter situaciji. Dobro je, da jih vprašate, na kakšni podlagi zagovarjajo svoje stališče. Morda že vidijo prednosti vašega stališča, a menijo, da ga ne morejo sprejeti, ker bi morali v tem primeru spremeniti še kakšno drugo stališče. Tega pa ne boste vedeli, dokler jih ne vprašate, zakaj vztrajajo pri svojem stališču. Takrat jim morda lahko pokažete, da se lahko spremenijo in sprejmejo vaše stališče, ne da bi morali spremeniti svojega stališča glede druge zadeve.

Lahko se tudi zgodi, da po tem, ko ste predstavili svoje stališče in so oni pojasnili razloge za svoje stališče, ugotovite, da ste tisti, ki se motite, in da bi morali bodisi vi bodisi oba spremeniti svoja stališča, da bi se uskladili z resnico.

V: Kakšno je bilo mesto Efez v Pavlovem času, kot je opisano v Apostolskih delih 19,1?

O: Efez je bil eno od treh ali štirih največjih mest v Rimskem imperiju. Tam je bila zelo močna poganska prisotnost, finančni interesi pa so bili povezani z ohranjanjem poganstva. Njegov trgovski razcvet je bil že za njim, saj se je pristanišče zamuljevalo zaradi prekomernega sekanja dreves, prekomernega paša in proizvodnje oglja gorvodno. Rimljani so leta 65 n. št. poskušali odstraniti mulj, vendar jim to ni uspelo v celoti. Kljub temu so še vedno lahko zaslužili veliko denarja s svojo srebrno boginjo Artemido. Glavna ulica je bila za tiste čase zelo široka, približno 11 metrov. Vendar nič od tega ni resnično vplivalo na veliko širjenje evangelija tam. Tempelj Artemide je bil po Plinijevi »Naravni zgodovini« 36.95 širok 239 čevljev in dolg 418 čevljev. To je bil verjetno največji tempelj na svetu, približno štirikrat večji od atenskega Partenona.

V: Kaj so v Apostolskih delih 19,1 »zgornje/višje obale«?

O: To je bilo notranje gorsko območje Male Azije (frigijska in galatska planota), skozi katero je Pavel potoval na poti v Efez.

V: Kako so v Apostolskih delih 19,2–3 lahko resnično verovali, ne da bi prejeli Svetega Duha?

O: Pri odgovoru je treba upoštevati štiri točke.

Intelektualno lahko vsakdo verjame, da je krščanstvo resnično, ne da bi se zavezal, da bo kristjan in da bo odrešen.

V časih Stare zaveze so mnogi verjeli v Boga, ne da bi imeli Svetega Duha v sebi.

V tem prehodnem obdobju so ti pogani poslušno verovali, čeprav jih Sveti Duh še ni napolnil.

Danes ta primer sicer ni zgled za nas, vendar dokazuje, da prisotnost Svetega Duha v človeku ni bila pogoj za to, da so verjeli v Boga.

V: Ali lahko v Apostolskih delih 19,2–3 ljudje danes resnično verujejo, ne da bi prejeli Svetega Duha?

O: Pri odgovoru je treba upoštevati dve točki.

1. Ta odlomek, pa tudi izkušnje mnogih vernikov v Stari zavezi, dokazujejo, da je teoretično mogoče, da Bog ljudi pripelje do vere, ne da bi imeli Svetega Duha v sebi.

2. Ko je Pavel pisal Pismo Rimljanom 8, je Sveti Duh prebival v vsakem, ki je bil resničen vernik.

V: Ali lahko v Apostolskih delih 19,5 pojasnite, zakaj je v Apostolskih delih zapisano, da so Jezusovi učenci krščevali samo v Jezusovem imenu? Zakaj?

O: Čeprav Sveto pismo tega izrecno ne navaja, lahko opazimo nekaj stvari.

1. Tudi drugi ljudje so krščevali. Judje so imeli obredna umivanja, kasneje pa so krščevali tudi cerintijanski heretiki. V grških misterijskih religijah so obstajali različni obredi.

Vendar so v nasprotju s temi drugimi krsti krstili po Jezusovi oblasti; zato »v imenu« tukaj vsekakor vključuje pomen »po oblasti«.

2. Seveda je krščeval tudi Janez Krstnik. Dejansko so nekateri kristjani v Efezu ravnali nepravilno. Več o tem si preberite v Apostolskih delih 19:1–6.

3a. Nekateri menijo, da ni pomembno, ali krščuješ v imenu Jezusa ali v imenu Očeta, Sina in Svetega Duha – vse je enako. Ni pomembna »formula« ali besede, ampak pomen in namen.

3b. Po drugi strani pa so morda kristjani ali Luka namerno želeli prikriti, da so krščevali v imenu Očeta, Sina in Svetega Duha, ampak so kot skrajšano obliko rekli, da krščujejo v pooblastilu/imenu Jezusa.

4. Pentekostalci enosti trdijo, da so ti izrazi sopomenke, ker je Jezus Oče in Jezus je Sveti Duh. Toda to ne more biti res, saj je v Mateju 27:46 JESUS zavpil: »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?«.

Torej sta točki 1 in 2 vsekakor resnični, resnična pa je lahko bodisi točka 3a bodisi 3b. Točka 4 je vsekakor napačna.

V: Ali so bili učenci v Efezu v Apostolskih delih 19,6–7 pravi kristjani, preden so bili krščeni s Svetim Duhom?

O: Še niso bili kristjani, čeprav so bili med izbranimi. Pri odgovoru je treba upoštevati štiri točke.

V časih Stare zaveze je lahko človek resnično veroval v Boga, ne da bi imel v sebi Svetega Duha. Sveti Duh je lahko zapustil nekoga, tako kot je Bog zapustil Samsona v Knjigi sodnikov (16:20 ) in kot je David prosil Boga, naj tega ne stori v Psalmu 51:11.

V časih Nove zaveze imajo vsi pravi kristjani Svetega Duha v sebi, kot pravi Rimljanom 8:9–11 in kot nakazuje 1. Korinčanom 2:16. Apostolska dela 19:2 prikazujejo ljudi, ki so verovali v Jezusa, a še niso imeli Svetega Duha. Ker je prehod iz starozavezne Mojzesove zaveze/dispensacije v Novo zavezo že potekal, je bilo treba takoj prositi za Svetega Duha.

Bog ni omejen na delovanje v okviru naših pričakovanj. Na primer, nekateri dojenčki umrejo, ne da bi imeli zmožnost verovati v Jezusa. Nič v Svetem pismu ne omejuje Boga, da bi jih prek Jezusa poslal v nebesa.

Efeški učenci so poznali le Staro zavezo in Janeza Krstnika. (Morda jim je o tem govoril Apolo.) Morda so bili podobni tistim iz časov Stare zaveze.

V: Ali bi morali danes zdravilci po veri v skladu z Apostolskimi deli 19,12 razdeljevati robčke za ozdravljenje?

O: Kot nekdo, ki ni karizmatik, lahko rečem, da v tem svetopisemskem odlomku ali katerem koli drugem v Svetem pismu ni ničesar, kar bi to neposredno izključevalo.

V: Ali dejstvo, da so bili v Apostolskih delih 19,12 ljudje ozdravljeni z robčki in predpasniki, ki jih je dotaknil apostol, podpira verske relikvije, kakršne uporabljata katoliška in pravoslavna cerkev?

O: Ne, ker so bile med apostolskimi robčki in kasnejšimi relikvijami pomembne razlike.

1. Oblačila so se uporabljala za ozdravljanje, ne pa za bogoslužje ali čaščenje.

2. Šlo je le za oblačila apostolov, ne pa drugih svetnikov, kot sta Marija ali Jakob, Gospodov brat.

3. Pri tem ni šlo za denar.

Od časa Janeza Klimaka (pred letom 670 n. št.) naprej so različni krščanski teologi poskušali sestaviti izčrpen seznam vrlin in grehov. Najpomembnejše pri skoraj vseh teh seznamih je, da so popolnoma pozabili na drugo od desetih zapovedi. (Če niste prepričani, kaj je druga zapoved, si preberite 2. Mojzesovo knjigo 20:4–6.)

Upoštevajte, da obstajajo nekatere razlike med katoliškim in pravoslavnim pogledom na čaščenje. Pravoslavni običajno uporabljajo ikone, tj. dvodimenzionalne podobe, prek katerih molijo k Bogu. Katoliki imajo več kipov.

V: Zakaj v Apostolskih delih 19,13–17 judovski izganjalci hudiča niso mogli izgnati hudičev?

O: Govorili so prave besede, vendar moč ni bila v besedah. Pomembna je bila Božja moč, ki je pretokala skozi življenje kristjana. Ker niso bili kristjani, te moči ni bilo.

Ob tem je treba omeniti, da dejstvo, da naj bi bil Sceva veliki duhovnik, v resnici ne pomeni, da je bil ali ni bil; morda je bil to le naziv, ki si ga je sam nadel. Prav tako, čeprav so se Scevini sinovi ukvarjali z izganjanjem demonov, Sveto pismo ne navaja, ali se je s tem ukvarjal tudi sam Sceva.

Upoštevajte, da se ti izganjalci niso podredili Jezusu kot svojemu Gospodu in Odrešeniku, vendar niso videli razloga, da ne bi uporabili Jezusovega imena v svojo korist. Nekateri ljudje so danes enaki.

V: Ali imamo v Apostolskih delih 19,13–17 kakšen dokaz, da so poznejši magični izganjalci poskušali uporabiti Jezusovo ime?

O: Dejansko da. Pariški magični papirus št. 574, vrstici 3018–3019, pravi: »Zaklinjam te v imenu Jezusa, boga Hebrejcev« (prim. K. Preisendanz, Papyri Graecae Magicae, 2 zvezka [Leipzig: Teubner, 1928, 1931], plošča IV. Tudi judovski rabini so pisali proti uporabi Jezusovega imena pri zdravljenju (prim. Tos Hulin 2:22–23; j. Shabbath 14.4.14d; j Abodah Zarah 2.2.40d–41a; b Abodah Zarah 27b). Zakaj bi to obsodili, če ne bi nekateri ljudje poskušali ravno tega? Okultnega in Jezusa ne smemo mešati. Kot kristjani se ne smemo ukvarjati z horoskopi, branjem iz dlani, Ouija-tablami, tarot kartami ali kakršnimi koli okultnimi praksami.

V: Kakšen naj bi bil v skladu z Apostolskimi deli 19:19 naš odnos do okultnih knjig in lažnih religij?

O: Kot je rekel Zola Levitt: »Če se igraš s Satanom, se bo on igral s tabo.«

Morda je bilo med velikim številom lažnih zdravil tudi eno ali dve zdravilni sredstvi, ki sta delovala. Morda je bilo med mnogimi okultnimi lažmi tudi nekaj modrih besed, ki so bile smiselne. Morda je bilo tudi nekaj urokov, ki so dejansko delovali, ker so demoni ustvarili vtis, da delujejo. Kljub temu so bile vse knjige sežgane.

Čeprav knjige drugih religij vsebujejo veliko resničnih stvari, ne smemo iskati resnice s preučevanjem knjig, posvečenih drugim bogovom. V Pregovorih9:17 je neumnost, ne modrost , ki pravi: »Ukradena voda je sladka, kruh, zaužit v skrivnosti, pa okusen!« (BSB). To pomeni, da je neumnost, če poskušamo biti eklektični in vzamemo kakršne koli dobre »podrobnosti«, ki bi jih lahko našli v delu, posvečenem lažnemu bogu. Ali imate v svojem domu kakšne sporne kipce, revije, videoposnetke ali knjige? Če je tako, vzemite svoj odnos z Jezusom resno in se jih znebite.

Dopolnitev prejšnjega odstavka je, da je Pavel citiral poganske grške pesnike, ko je govoril Grkom v Atenah in drugod. Čeprav je Pavel v Pismu Kolosanom 2:8 in 1. pismu Korinčanom 1:18–31 zelo jasno izrazil svoje mnenje o zaupanju v grško filozofijo, je svoje znanje o grški filozofiji in religiji uporabljal za razlago krščanskih pojmov na način, ki jim je bil bližji. Kristjani se ne strinjajo glede relativne učinkovitosti Pavlove uporabe te metode v primerjavi z »pridigovanjem nič drugega kot evangelija«, kot je sam dejal v 1. pismu Korinčanom 1,18–31.

V: Ali je v Apostolskih delih 19,24 omenjen isti Demetrij, ki je bil vernik iz 3. Janezovega pisma 12?

O: Čeprav je to mogoče, je zelo malo verjetno, saj je bilo ime Demetrij pogosto grško ime.

V: Zakaj je Demetrij v Apostolskih delih 19,26.28 na tak način povzel vse Pavlovo učenje?

O: Njegov pristranski povzetek je pravzaprav zelo poučen. Vzel je vse Pavlovo učenje in ga »zgoščal« na tisto, kar je zanj štel za pomembno. Ker ni želel slediti resnici, je slišal le to, da bi se njegov posel z izdelavo malikov morda zmanjšal, če bi ljudje verjeli v Boga, ki nima malikov.

Nekateri kristjani bi bili morda presenečeni, če bi bil povzetek njihovih besed s strani nekoga, ki ni kristjan, prav tako pristranski in površen kot Demetrijeva analiza. Čeprav je bil Pavel učinkovit krščanski govorec, njegove besede preprosto niso premostile vrzeli, saj so ljudje, kot je bil Demetrij, most na drugi strani že zažgali. Tudi če bi vedeli toliko kot Pavel, imeli njegove izkušnje in bi lahko delali čudeže, kot jih je delal on, če Sveti Duh ne deluje v srcu poslušalca, vaše besede same ne bodo dovolj učinkovite, da bi premostile vrzel.

Po drugi strani pa so bile iste besede učinkovite pri spreobrnjenju mnogih v Efezu. Torej dejstvo, da vaše besede morda ne dosežejo nekaterih ljudi, ne pomeni, da je napaka v besedah.

V: Kaj so v Apostolskih delih 19,31 »aziarhi«?

O: To so uradniki province. Azijski arhanti so bili del častnega društva in so imeli nalogo spodbujati čaščenje cesarja v provinci Aziji. Njihov sedež je bil v Pergamu. Vsakokrat je ena oseba delovala kot aziarh celotne province, v vsakem mestu pa so bili tudi aziarhi. Po izteku mandata so bili do konca življenja počaščeni s titulom aziarh. V provinci Liki so bili tudi liziarhi, v provinci Galatiji pa galatarhi. Očitno je množica morda menila, da če je bil nekdo prijatelj aziarhov, ni predstavljal grožnje Rimskemu cesarstvu.

V: Zakaj so bili v Apostolskih delih 19,35 tako občutljivi glede »Artemide Efežanov«?

O: Tukaj je bil zgrajen Artemidin tempelj, najverjetneje po padcu meteorita, ki so ga častili. Grška Artemida je bila celibatna boginja lova, medtem ko je bila ta Artemida groteskno izgledajoča boginja plodnosti. Grški bog ali boginja je lahko imel različne lastnosti na različnih krajih. Daritve, ki so jih puščali v templju, in prodaja kipov Artemide so mestu prinašale prihodke. Poleg tega je tempelj, ker je veljal za sveto in s tem varno mesto, služil tudi kot banka, kjer so bogati lahko shranjevali svoje premoženje. Kot poudarja skeptični Asimovov vodnik po Svetem pismu (str. 1072), so osvajalci Efez na splošno prizanesli zaradi spoštovanja do templja Artemide. Vendar je bil tempelj leta 400 pr. n. št. po nesreči pogorel, leta 356 pr. n. št. pa ga je nekdo, ki je hrepenel po slavi, imenovan Herostrat, namerno zažgal na rojstni dan Aleksandra Velikega, da bi Herostratovo ime postalo nesmrtno. Herostrata so usmrtili, v prihodnosti pa bi verjetno usmrtili vsakogar, ki bi bil obtožen oskrunitve Artemidovega templja, ki jim je prinašal varnost in dohodek. V Pavlovem času je bil to okrašen tempelj s 127 marmornimi stebri v zlati in beli barvi. Tempelj je služil tudi kot bančna hranilnica.

Za nekatere ljudi je čaščenje idole enakovredno nacionalnemu patriotizmu. V rimskih časih so morali zvesti rimski državljani darovati žrtve cesarju. Revija Hinduism Today iz aprila 1998 na str. 36 omenja, da je hinduizem »patriotičen« do Indije. Seveda je bil do prihoda Britancev eden redkih elementov, skupnih vsem oblikam hinduizma, »suttee« – običaj, da so vdovo zažgali na pogrebni grmadi njenega moža. Če je tradicionalni hinduizem pravi patriotizem, hvala bogu, da je le malo Indijcev »patriotičnih« po tej izkrivljeni definiciji zvestobe svojim hindujskim tradicijam.

Ni potrebno imeti preroškega daru, da bi lahko napovedali, da bo Pavel v Efezu doživel zanimivo obdobje, polno težav. A to Pavla očitno ni niti malo upočasnilo. Če bi vedeli, da vas bo odhod nekam spravil v veliko težav, a bi hkrati vedeli, da Bog želi, da tja greste, ali bi še vedno bili pripravljeni iti? – Upam, da bi bili.

V: Kaj vemo o položaju »mestnega uradnika« iz Apostolska dela 19,35?

O: Mestni uradnik, ali grammateus, je bil običajno najvišji mestni uradnik, vodja mestnega sveta, in ne le tajnik. Bil bi nekakšen mestni upravitelj v Združenih državah Amerike. Rimsko pokrajinsko upravno središče je bilo v Efezu , mestni uradnik pa je bil povezovalec med mestom in rimsko vlado. Rimljani ga niso imenovali, toda rimski prokonzul ga je držal odgovornega za javni red. Če bi prišlo do nemirov, bi bila ogrožena njegova služba in morda celo njegovo življenje. Gledališče v Efezu je lahko sprejelo več kot 24.000/25.000 ljudi. Kratek, a učinkovit govor mestnega uradnika je pokazal njegovo spretnost pri uporabi poznavanja ljudi, da jih je prepričal, naj ostanejo mirni, ter spoštovanje, ki so ga ljudje gojili do njega.

V: Zakaj v Apostolskih delih 19,35 omenjajo podobo, »ki je padla z neba« (KJV: »ki je padla z Jupitra«)?

O: Očitno je bil eden od dejavnikov, zaradi katerih je bila Artemida v Efezu posebej poudarjena, meteorit, ki je padel z neba v bližini tega mesta. Poleg Efeza so meteorite častili tudi v Troji, Pessinus, Enni in Emesi (Amasei), kot navaja The Expositor’s Bible Commentary, zvezek 9, str. 502.

Podobno so meteorit častili tudi v Ka’abi v Meki tako pred Mohamedom kot v njegovem času. Zgodnjekrščanski pisec Arnobius (297–303 n. št.) piše: »Vi [pogani] se smejete, ker so v antičnih časih Perzijci častili reke, kakor je zapisano v spisih, ki te stvari ohranjajo v spominu; Arabci so častili neoblazinjen kamen; skitska ljudstva pa sabljo;…« Arnobius, *Proti poganom*, knjiga 6, poglavje 10, str. 510

V: Ali bi v Apostolskih delih 20:3 v nevarnih situacijah morali včasih spremeniti svoje načrte zaradi strahu ali previdnosti?

O: Pavel je to storil. Pavel je bil zaščiten, ne na nadnaraven način, ampak tako, da je izvedel za zaroto in ustrezno ukrepal. Pavel je prvotno nameraval iz prenatrpanega korintskega pristanišča Kenhreje odpluti jugovzhodno naravnost v Sirijo, kar je bila najhitrejša pot do Jeruzalema. Ko pa je Pavel izvedel za zaroto proti sebi, se je odpravil v nasprotno smer, v notranjost in na sever v Makedonijo, morda pa še severneje v Iliriko (sodobna Srbija, Bosna in Črna gora). Pavel ali eden od njegovih spremljevalcev je prinesel evangelij v Iliriko, kot je zapisano v Pismu Rimljanom 15,19.

V: Kako je v Apostolskih delih 20,4 Gaj iz Derbeja, če je bil Gaj v Apostolskih delih 19,29 Makedonec?

O: Derbe leži v osrčju današnje Turčije, daleč od Makedonije. Čeprav je mogoče, da bi se Makedonec preselil v Derbe, je veliko verjetnejši odgovor, da gre za dva različna moška. Gaj je bilo takrat zelo pogosto ime. V 3. Janezovem pismu se pojavi še en Gaj (verjetno tretja oseba).

V: Kaj so bili v Apostolskih delih 20,6 dnevi nekvašenega kruha?

O: To je bil izraz za čas pashe. V Svetem pismu se to enači s pasho v 2. Mojzesovi knjigi 23:15 in 3. Mojzesovi knjigi 23:4–8. Pavel se je želel pohiteti v Jeruzalem verjetno iz dveh razlogov. Pavel je pasho preživel v Filipih (Apostolska dela 20:6) in se je želel pravočasno vrniti v Jeruzalem za binkoštni praznik (Apostolska dela 20:16), poleg tega pa ni hotel, da bi ga oropali, saj je nosil s seboj veliko denarja. Biti kristjan ne pomeni, da ne bi smeli sprejeti varnostnih ukrepov, niti ne pomeni, da vas ne morejo oropati.

V: Kaj Apostolska dela 20:7–9 pravijo adventistom sedmega dne in Jehovovim pričam?

O: Zgodnji kristjani so se zbirali k bogoslužju prvi dan v tednu, v nedeljo, kot je zapisano v 1. pismu Korinčanom 16,1–2. Če je bilo za Pavla in najzgodnejše kristjane v redu, da so častili Boga prvi dan v tednu, je to v redu tudi za nas.

V: Kaj v grščini pomeni ime »Eutih« v Apostolskih delih 20,9–12?

O: Ime Eutih pomeni »srečen«. To zgodbo si lahko zapomnite, saj le redki, ki zaspijo ob priložnosti, dobijo drugo priložnost. Nekateri učenjaki so domnevali, da so, ker je bila noč, verjetno gorele številne svetilke, kar bi lahko odvzelo del kisika iz prostora in povzročilo, da so se ljudje počutili bolj zaspanih. Vendar je Eutih sedel na oknu, zato je verjetno imel dovolj kisika.

V: Ali je bil v Apostolskih delih 20,9–12 Eutih mrtev ali je bil še živ, kot je očitno rekel Pavel?

O: Eutih je bil živ, potem ko ga je Pavel obudil iz mrtvih. Luka je bil zdravnik in je verjetno lahko ugotovil, ali je speča oseba, ki je padla iz okna v tretjem nadstropju, mrtva ali ne.

V: Zakaj je Pavel v Apostolskih delih 20,13 želel potovati peš?

O: Sveto pismo ne navaja, zakaj je Pavel želel prehoditi teh približno 20 milj. Morda je Pavel želel preživeti nekaj časa sam, z Gospodom, ali pa je želel še zadnjič na zemlji videti nekatere ljudi.

V: Kaj v Apostolskih delih 20,15 in 17 vemo o mestu Milet?

O: Zaradi Perzijcev in nanosov mulja je to mesto »izgubilo svoj nekdanji sijaj«. Perzijci so Milet oplenili leta 494 pr. n. št. Mesto se je opomoglo in postalo eno od pomembnejših mest v Mali Aziji. Milet je ležal na obali, približno 30 milj od Efeza. Danes je morska obala oddaljena deset milj, ker so se vzdolž celotne obale nabrale velike količine mulja.

V prvem stoletju n. št. je imelo 100.000 prebivalcev. Vendar pa drug vir navaja, da ni bilo mesto velikega pomena.

Razlog za to razhajanje v mnenjih je verjetno v tem, da je bil Milet prvotno večji od Efeza. Vendar je bil okoli 2. stoletja n. št. nepomemben, ker se je pristanišče zamuljevalo. Ni jasno, kako velik je bil v Pavlovem času.

V: Zakaj je Pavel v Apostolskih delih 20,16 želel pohiteti, da bi bil v Jeruzalemu do binkošti?

O: Očitno je Pavel vedel, da ga na tem določenem kraju in v tem določenem času čaka usodno srečanje. V Apostolskih delih20:23 je omenjeno, da mu je Sveti Duh razodel del Pavlove prihodnosti.

Drugi razlog bi lahko bil, da je vedel, da bodo v Jeruzalemu v tistem času velike množice iz mnogih dežel, in Pavel jim je hotel pridigati.

V: Katere so bile glavne točke Pavlovega sporočila v Apostolskih delih 20:18–35?

O: Primer služenja iz preteklosti (20:18–21)

Sedanja pot (20:22–27)

Opozorila starešinam glede prihodnosti (20,28–31)

Zaupanje v Gospoda (20,32)

Primer radodarnega dajanja (20,33–35)

V: Katere smernice za oznanjevanje Božjega sporočila lahko izvedemo iz Apostolska dela 20:20?

O: Ta verz ne podaja izčrpnega seznama, vendar se lahko iz njega naučimo pet stvari.

Pavel ni okleval: govoril je, ne glede na to, ali je bilo to pozitivno ali negativno, in ne glede na to, kaj so poslušalci želeli slišati. V nasprotju s Pavlovim »izpolnjevanjem dolžnosti« v 2. Timoteju 4:5–9 so lažni učitelji v 2. Timoteju 4:3–4 zadovoljevali »srbeča ušesa« ljudi.

Kaj bi bilo koristno: Število zanimivih manjših tem, ki niso pomembne za osebo, ki se ponovno rodi ali raste v odnosu z Gospodom, je neomejeno. Pavel je govoril, da bi spodbujal, popravljal in grajal (2. Timotej4:2 ), ter spodbujal, tolažil in prigovarjal (1. Tesaloničanom2:12 ). Naš pogovor mora biti vedno »posoljen«, kot pravi Pismo Kolosanom 4,6.

Za vas: Jezus pogosto ni uporabljal popolnoma istih besed pri različnih ljudeh. Tudi Pavel je govoril tisto, kar so potrebovali njegovi poslušalci.

Javno poučevanje: Pavel se ni bal, da bi se spontano obrnil na množico ljudi, saj je vedel, da bo Bog govoril skozi njega.

In od hiše do hiše: Pavlov ugled, sloves in uspeh niso povzročili, da bi ta javni govornik postal ponosen in da ne bi govoril v štirih očeh z manjšimi skupinami ljudi v njihovo korist.

V: Zakaj je Pavel v Apostolskih delih 20,21 učil, naj verujejo v Gospoda Jezusa namesto v Boga Očeta?

O: Če pravilno razumemo, je vera v enega vera v drugega, saj sta skupaj s Svetim Duhom Trojica. Herezija enosti (modalizem) je bila v tistem času tako daleč od Pavlovega mišljenja in mišljenja prvih kristjanov, da se o tej temi sploh ni razmišljalo.

V: Zakaj je v Apostolskih delih 20,22–23 Sveti Duh vodil Pavla v preganjanje in morda celo v smrt?

O: Odgovor najdemo v Apostolskih delih 20,24. Sveti Duh mu je odkrito povedal, kaj se bo zgodilo, če bo Pavel sledil Bogu. Pavel se je s tem znanjem prostovoljno odločil, da bo kljub temu odšel. Pavel si je v duhu zadal, da bo odšel v Jeruzalem (Apostolska dela 19,21). Ne smemo se zmesti in misliti, da nekaj, kar zahteva pogum, ni nikoli potrebno. Včasih Bog tudi danes vodi kristjane na ta način. Lahko se zgodi, da se Božja pot za poslušnega kristjana konča s smrtjo za Božjo slavo.

V: Ali je bil Pavel v Apostolskih delih 20,22–21,11 poslušen ali neposlušen Svetemu Duhu?

O: Pavel je bil poslušen. Pri odgovoru je treba upoštevati štiri točke.

1. Sveti Duh je Pavlu izrecno povedal, da je Božja volja, da gre v Jeruzalem.

2. Sveti Duh ga je večkrat opozoril na nevarnosti, ki ga tam čakajo.

3. Morda je imel Pavel izbiro, da gre v Jeruzalem in trpi ali da ne gre v Jeruzalem.

4. Pavlova lastna odločitev, da stori natanko to, kar je Bog hotel, in odide v Jeruzalem, ni bila prisiljena niti sprejeta v nevednosti, ampak je bila sprejeta z zavedanjem, ki ga je Bog dal Pavlu, da bo trpel.

V: Zakaj je Pavel v Apostolskih delih 20,25 rekel, da ga vsi ne bodo nikoli več videli, saj ga bodo vendarle spet videli v nebesih?

O: Najprej, v delu »The Bible Knowledge Commentary: New Testament« (str. 414) piše, da to ne pomeni, da ga noben posameznik, ki je bil prisoten, ne bo nikoli več videl, ampak da ga kot skupina vsi ne bodo več videli. Kljub temu pa večina ali vsi med njimi s svojimi smrtnimi očmi Pavla ne bodo nikoli več videli. Pavel je podajal napoved, vendar tu ni nujno izrekel preroštva, saj je v Apostolskih delih 20,22–23 izrecno povedal, da ne pozna vse svoje prihodnosti, temveč le njene dele. Poleg tega grški izvirnik dobesedno pravi, da ne bodo nikoli več videli Pavlovega obraza. 1. Korinčanom 15:50–54 pravi, da meso in kri ne moreta podedovati Božjega kraljestva, ampak da se mora tisto, kar je minljivo, spremeniti v tisto, kar je nepominljivo. Zato je res, da ne bodo nikoli več videli Pavlovega mesa ali smrtnega obraza.

V: Kako za vraga lahko Pavel v Apostolskih delih 20,26 reče, da je čist glede krvi vseh, saj je ubil toliko kristjanov?

O: Pri tem gre za dva vidika: fizični in neuspeh pri oznanjevanju evangelija.

Fizično je bil Pavel nekoč kriv teh zločinov proti Bogu, vendar ga je Bog očistil skozi žrtev Jezusa Kristusa. Ne glede na to, kako zlo je lahko nekdo, Kristusova kri lahko to osebo očisti njenih grehov, če se pokesa in veruje v Jezusa.

Neizpolnjevanje dolžnosti širjenja evangelija: Pavel je evangelij prostovoljno širil vsem, razen v redkih primerih, ko mu je Sveti Duh izrecno pokazal, da tega še ne sme storiti (Apostolska dela 16,6–7). Tako v Ezechielu 3,17–21 kot v Ezechielu 33,2–7 je Bog preroka Ezechiela imenoval za stražarja, da bi opozoril ljudstvo. Če ne bi upoštevali opozorila, bi bila njihova kri na njihovi lastni glavi. Če pa Ezekiel ne bi izpolnil svoje dolžnosti, da jih opozori, bi bil za to poklican na odgovornost. Podobno, ko Bog želi, da kristjan širi evangelij, in kristjan ne stori tistega, kar Bog želi, bo poklican na odgovornost, kot kaže 1 Korinčanom 3,11–15. To se ne nanaša na izgubo odrešitve, ampak na izgubo nagrad.

V: V Apostolskih delih 20,28 piše, da je Kristus svojo cerkev odkupil s svojo lastno krvjo. Ali to pomeni, da ni odkupil odrešitve za neizbrane?

O: Obstaja le en odgovor, ki pa ima dva dela.

Ne. Kristus je prinesel žrtev in v ponudbo vključil vse.

Da. Ker ponudbe niso sprejeli, transakcija, s katero je Jezus odkupil njihovo odrešitev, ni bila nikoli zaključena.

Pri mnogih kalvinistih obstaja temeljna neskladnost (razen pri amyraldijskih kalvinistih in hiperkalvinistih). Verjamejo namreč, da je Kristus ponudil celo neizbranim nekaj, česar zanje ni odkupil in česar zanje nikoli ni nameraval ali želel, da bi imeli.

Upoštevajte tudi, da jih je »Bog« odkupil s »svojo krvjo«. Ali ima Sveti Duh kri ali Bog Oče? Seveda ne. To je še en verz, ki kaže, da je Jezus Bog.

V: Katera so v Apostolskih delih 20:28 vsa navodila, ki jih je Pavel dal starešinam (episkopous)?

A: Pavel je rekel, naj bodo pazljivi in naj delujejo kot pastirji. Tu gre za več predmetov: paziti morajo tako na sebe kot na cerkev. Torej mora vsak starešina poleg skrbi za cerkev paziti tudi na sebe ter na druge starešine.

Starešine ne smejo dopuščati niti herezije niti vztrajnega, nepokesanega greha drugih starešin ali samih sebe. Jakob 3,1 pravi: »Ne bodite mnogi med vami, bratje moji, učitelji n , saj veste, da bomo mi, ki učimo, strožje sodeni.« (BSB). Ne smemo paziti le na zablodele ali zavedeno vernike, ampak tudi na tiste, ki jih Pavel imenuje »divji volkovi«. Na žalost med nekaterimi krščanskimi cerkvami v Evropi obstaja nesoglasje glede tega, ali naj se »divjim volkovom« dovoli poučevati v cerkvi. Z drugimi besedami, če nekdo ne poučuje le nekaterih napak, ampak herezijo, mu je še vedno dovoljeno poučevati v cerkvi. Lahko si predstavljate, kakšen vpliv bi to imelo na vitalnost cerkve. Žalostna zgodba, ki sem jo prebral, govori o tem, da je po drugi svetovni vojni na Japonsko odšlo več krščanskih misijonarjev. Zelo liberalni teolog Paul Tillich je bil povabljen na Japonsko, da bi tam govoril. Po njegovem obisku cerkev tam ni doživela večje rasti. Pavlovo učenje na tem mestu lahko prezremo le na lastno tveganje cerkve.

V: Zakaj bi v Apostolskih delih 20,29–30 Vsemogočni Bog dopustil, da »divji volkovi« vdrejo in opustošijo Njegovo čredo?

O: Ne glede na razlog Bog pogosto dopušča preizkušnje svojega ljudstva. Eden od namenov življenja na zemlji je, da služi kot preizkušnja za nebesa. Vendar pa Bog skozi vse preizkušnje, s katerimi se srečujejo kristjani, obljublja, da jim bo vedno pokazal pot do uspeha. Konkretno so tukaj verzi na naslednjih področjih.

Skušnjava: 1 Korinčanom 10,13 pravi, da nas ne doleti nobena skušnjava, razen tiste, ki je skupna vsem ljudem. Še pomembnejši je zadnji del istega verza: ko smo v skušnjavi, nam bo Bog zagotovil tudi izhod, da bomo lahko vzdržali.

Vera: V Janezu 16:13 je Jezus obljubil, da nas bo Sveti Duh vodil v vso resnico. 1. Janezovo pismo 4:1–3 nam ponuja en način, kako preizkusiti duhove. Jezus nam je v Mateju 7,15–20 podal še en način (po njihovih sadežih). 2. Timotej 3,5,8–9 pravi, da bo vsakdo lahko prepoznal tiste lažne učitelje, ki imajo videz pobožnosti, a zanikajo njeno moč.

Obup: Jezus je v Mateju 5:4 obljubil, da bodo tisti, ki žalujejo, potolaženi, 2. Korinčanom 1:3–5 pa obljublja, da nas bo Oče potolažil v vseh naših stiskah. Včasih se voditelji lahko obupajo ali jim zmanjka potrpljenja za svojo čredo. A ker je Jezus umrl zanje, ali ne bi mogli vsaj delati zanje?

V: Ali je Pavel v Apostolskih delih 20,31 tri leta opominjal Efežane ali pa je dve leti poučeval v šoli Tirana v Efezu, kot pravi Apostolska dela 19,10?

O: Oboje drži. Preden je poučeval v dvorani Tirana (Apostolska dela19:10 ), je Pavel preživel nekaj časa v Efezu, kjer je pridobival nove vernike (Apostolska dela 19:1–7), med drugim pa je tri mesece pridigal v sinagogi (Apostolska dela 19:8).

Pavel je kljub nasprotovanju poganov, nasprotovanju Judov in, kot nekateri domnevajo, tudi zdravstvenim težavam, nadaljeval s pridigovanjem evangelija. Eden od predlogov je , da sestaviš seznam svojih najbližjih družinskih članov in prijateljev, s katerimi še nikoli nisi delil evangelija, ter da prenehaš biti plašen ali len in jim ga predstaviš.

V: V Apostolskih delih 20,35, kje je Jezus rekel: »Bolj blagoslovljeno je dajati kot prejemati«?

O: Te Jezusove besede niso zapisane v nobenem od štirih evangelijev. Apostol Janez je v Janezu 21,25 zapisal, da je Jezus povedal še mnoge druge stvari, ki niso bile zapisane.

V: Zakaj so v Apostolskih delih 20,38 nekateri žalovali zaradi Pavlovega bližnjega mučeništva in ali je za kristjane v redu, da žalujejo?

O: Da, v redu je, da nekaj časa žalujemo zaradi smrti nekoga, in v redu je, da kristjani žalujejo. Jezus je v Mateju 5:4 od pobožnih ljudi pričakoval, da bodo žalovali zaradi greha, čeprav bi širši kontekst lahko podpiral žalovanje na splošno.

V: V Apostolskih delih 21,8, v katero skupino sedmih je bil vključen Filip?

O: To so bili prvotni sedem diakoni, izbrani v Apostolskih delih 6,3–5.

V: Zakaj so v Apostolskih delih 21:4 učenci prek Duha pozvali Pavla, naj ne gre v Jeruzalem, če pa je Duh Pavlu v Apostolskih delih 20:22–23 rekel, naj gre?

O: Najprej, ko so učenci Pavla pozvali, naj ne gre, Sveto pismo ne navaja, ali je Pavel spoznal, da je to prišlo od Svetega Duha ali ne. Ko pa je isto rekel Agabus, prerok, ki ga je Pavel priznal, je Pavel to zagotovo vedel.

Apostolska dela 20,22 in 21,14 kažejo, da je bilo Bogu všeč, da je Pavel odšel v Jeruzalem. Sveti Duh je učencem povedal, da Pavla, če odide, na zemlji živega ne bodo več videli. Opozoriti Pavla na nevarnosti je nekaj drugega kot mu prepovedati odhod. Ali je Sveti Duh Pavlu prek Agaba rekel, naj ne gre, ali pa je Agab iz lastne pobude Pavlu povedal, kar mu je Sveti Duh pokazal? Mogoče je oboje. Vendar je Bog vedel, da bi se Agabus tako odzval, če bi mu razodel prihodnost, in rezultat je bil, da se je Pavel dobro zavedal, kaj se mu bo zgodilo v Jeruzalemu. Ko je bil že v Jeruzalemu, je Bog Pavlu v Apostolska dela 23:11 povedal, da bo Pavel pričal v Rimu.

V: V Apostolskih delih 21,4–6, ker Pavel ni imel ničesar opraviti s cerkvijo, ustanovljeno v Tiru, zakaj je Pavel preživel sedem dni z učenci?

O: Cerkev v Tiru ni bila Pavlova cerkev, pa tudi cerkve v Korintu, Solunu, Ikoniju ali katerakoli druga cerkev niso bile Pavlove cerkve. Vse so bile Božje cerkve! Pavel je bil tam, da bi poučeval in spodbujal vernike, in ni bilo pomembno, ali so prišli h Kristusu prek njega ali ne. Podobno bi morali tudi mi pomagati Kristusovemu telesu, ne da bi se ozirali na priznanje, ki ga bomo dobili, ali na to, kdo jih je pripeljal h Kristusu.

V: Kdo sta bila Filip in njegove štiri hčere v Apostolskih delih 21,9?

O: Filip ni bil apostol, ampak eden od sedmih prvotnih diakonov iz Apostolska dela 6,5. Verjetno je bil isti Filip, ki je pridigal Samaritanom in Simonu Magu v Apostolska dela 8,5–13 ter etiopskemu evnuhu v Apostolska dela 8,26–40. Filip je imel štiri neporočene hčere, ki so prerokovale. Večina žensk se je poročila, v judovski kulturi pa je bila dovoljena poligamija, zato je verjetno, da so se odločile za celibat zaradi predanosti Bogu. Čeprav ženske ne bi smele biti pastorice nad moškimi, Sveti Duh podeljuje svoje darove brez razlikovanja po spolu. Euzebij piše, da jih je Papias omenil v času zgodnje cerkve.

V: Zakaj je v Apostolskih delih 21,11 Agabus prerokoval, da bodo Judje Pavla na ta način zvezali, saj so ga v Apostolskih delih 22,25.29 zvezali Rimljani?

O: Mimogrede, Agabus je bil isti prerok, ki je v Apostolskih delih 11,28 prerokoval lakoto. Prerokovanje z gestami (mimiko) so uporabljali tudi Izaija v Izaiju 20,3, Ezekiel v Ezekielu 4,1 in Ahija Šilonit v 1. kraljevski knjigi 11,29–39.

Najprej je treba povedati, da so Pavla morda zvezali tudi Judje, ko je stal pred Sanhedrinom v Apostolskih delih 23,1–10. Ne glede na to so Rimljani delovali v imenu Judov, ko so Pavla zvezali zaradi judovskega nemira. Ta jezikovna raba je podobna tisti, ki jo je uporabil Peter v Apostolskih delih 4,10, ko je rekel svetu: »Vi ste križali« Jezusa, čeprav so to dejansko izvedli rimski vojaki.

Misel, da bi bil nekdo, ki je načrtoval in odredil storitev zločina, nedolžen, ker je to storila roka drugega, jim je bila prav tako tuja, kot bi morala biti tudi nam.

V: Zakaj je Pavel v Apostolskih delih 21,19 vedno pripovedoval drugim vernikom, kaj je Bog storil skozi njega?

O: V tem ni bilo nič narobe. Jakob in drugi so slavili Boga za Pavlovo delo, kot piše v Apostolskih delih 21,18–20.

V: Ali imajo v Apostolskih delih 21,21 Judje, ki so kristjani, dodatna pravila, ki jih nejudovski kristjani nimajo?

O: Takrat so jih imeli. Od Judov, ki so postali kristjani, se je pričakovalo, da bodo spoštovali starozaveški zakon, in obstajala sta dva praktična razloga, da se Judov ne bi užalilo.

a) Želeli so jih pridobiti za Kristusa.

b) Morda bi se tako izognili nekaterim preganjanjem, ko bi živeli na njihovi zemlji.

Kljub temu je angel judovskemu kristjanu (Petru) v bistvu povedal, da vsi kristjani niso dolžni spoštovati judovskih prehrambenih zakonov (Apostolska dela 10,9–16). Drug judovski kristjan (Pavel) je dejal, da je v redu, če se pravi kristjani razlikujejo v spoštovanju sobote in v uživanju nekaterih vrst mesa (Pismo Rimljanom 14).

Glede prehranskih zakonov ni nobenega znaka, da bi se moralni zakon Stare zaveze spremenil ali postal neveljaven.

Kljub temu, kar je Pavel povedal poganom, Judom nikoli ni rekel, naj ne upoštevajo judovskih običajev ali naj ne obrezujejo svojih sinov.

V: Ali je bila prošnja, ki sta jo Jakob in starešine izrazili Pavlu v Apostolska dela 21,21–26, modra?

O: Glede na Apostolska dela 21,27–36 se zdi, da se je načrt obrnil proti njim. Če je to pri komu vzbudilo vtis, da bi se spreobrnjeni Judje še vedno morali držati zakona, je ta vtis zameglila lažna obtožba, da so v tempelj pripeljali nejudje, zaradi česar so Pavla aretirali. Po eni strani je morda Pavel v 1. pismu Korinčanom 9,19–23 skušal biti vsem vse, po drugi strani pa bi to nekaterim dajalo vtis, da se Pavel skuša pretvarjati, kot da je spet pod zakonom. A kljub temu, čeprav nismo pod zakonom, imamo svobodo, da sprejmemo nazirejsko zaobljubo, če to želimo. Kot je dejal F. F. Bruce: »Resnično osvobojen duh, kakršen je bil Pavlov, ni v suženjstvu lastne osvoboditve.«

Vendar nekateri trdijo, da je šlo za obred očiščenja in ne za to, da bi Pavel sklenil nazirejsko zaobljubo, saj je bilo najkrajše obdobje za nazirejsko zaobljubo 30 dni, kot navaja Mišna Nazir 3:6

Pavel in Jakob sta se strinjala, da je odrešitev skozi Kristusa in ne skozi zakon. Drugič, strinjala sta se, da pogani niso bili dolžni upoštevati judovskih običajev, kot je bilo že sklenjeno na Jeruzalemskem koncilu v Apostolskih delih 15:1–31. Toda ali naj Judje, ki so postali kristjani, še vedno upoštevajo judovske običaje, bodisi kot zahtevo bodisi zgolj kot pričevanje Judom? Jakob in starešine so menili, da da, in Pavel se je strinjal.

A tako ali tako to ni delovalo. Včasih lahko tudi pobožni ljudje, ki si prizadevajo vestno služiti Bogu, še vedno delajo napake. Vendar je Pavel menil, da je bil v središču Božje volje. V Apostolskih delih 23:1 je dejal, da ni kršil svoje vesti.

V: V Apostolskih delih 21,22–26, v kakšni meri naj spremenimo svoje običaje, da se bolje prilagodimo tistim, med katerimi delujemo?

O: V 60. letih 19. stoletja, ko je večina kitajskih moških nosila lase v kiti, ali bi morali v Kitajski nositi lase v kiti – tako kot je to počel Hudson Taylor? Na Bližnjem vzhodu, kjer imajo mnogi moški dolge brade, ali bi morali krščanski misijonarji pustiti rasti dolge brade, če jim to sploh uspe? Ko so kitajske ženske v 60. letih 19. stoletja svojim hčeram zavezovale noge, da bi bile »ljubkejše«, ko so hodile s svojimi pohabljenimi nogami, ali bi morali to početi tudi kristjani? Kje potegnete mejo in zakaj?

O tem so bile napisane knjige, vendar lahko v Svetem pismu najdemo nekaj vodilnih načel. Najprej, ne glede na to, ali je to družbeno sprejemljivo ali ne, ne smemo popuščati pri tem, kar nas Bog uči v Svetem pismu. Če je torej družbeno sprejemljivo, da smo neskromni ali da klepetamo o drugih ljudeh, potem ne smemo početi tistega, kar je družbeno sprejemljivo. Moramo poslušati Boga bolj kot ljudi (Apostolska dela 4,19–20). Po drugi strani pa bi morali, kolikor je mogoče, popustiti in slediti lokalnim običajem, kadar to ne ogroža naše vere (1. Korinčanom 9,19–23), v korist evangelija. Ne smemo početi stvari, ki bi druge spravile v spotiko (1 Korinčanom 8:9,13; Rimljanom 14:13–15,21), bodisi s tem, da nečesa ne počnemo, bodisi s tem, da nekaj počnemo. Vendar pa ne smemo dopustiti, da bi se o tem, kar poznamo kot dobro, govorilo kot o zlu (Rimljanom 14:16).

V: V Apostolskih delih 21,24–26, ker je Jezus umrl na križu, zakaj misliš, da bi Pavel plačeval za žrtvovanje živali?

O: Verjetno bi to štel za spomin, saj bodo žrtvovanja služila kot spomin v Ezechielu 43:18–46:24; Malaki 1:11 in Malaki 3:3–4. Mimogrede, plačevanje stroškov nazirejca se je štelo za pobožno dejanje. Herod Agripa I. je kril stroške številnih revnih nazirejcev, kot navaja Jožef Flavij v delu »Antiquities of the Jews«, knjiga 19, št. 294 (6.1).

V: Ali obstajajo v Apostolskih delih 21,28.31 kakšni arheološki dokazi za judovsko pravilo, da je treba ne-Judje ubiti, če vstopijo v tempelj?

O: Da. Leta 1871 so v Jeruzalemu našli napis, na katerem piše: »Noben tujec ne sme vstopiti znotraj ograje, ki obdaja tempelj in ograjeno območje. Kdor bo pri tem zaloten, bo sam kriv za svojo smrt.« Leta 1935 so našli še drugi napis.

V: Kaj v Apostolskih delih 21,38 vemo o tem Egipčanu, s katerim so Pavla zamenjali?

O: Po besedah judovskega zgodovinarja Jožefa Flavija je neki Egipčan trdil, da je prerok, zbral vojsko 30.000 mož in prišel na Oljsko goro, rekoč, da se bodo jeruzalemska obzidja porušila na njegov ukaz. Luka pravi, da jih je bilo le 4.000, vendar Jožef Flavij pogosto navaja neverjetno velika števila.

Mimogrede, ko je Pavel ponosno govoril o Tarzu z zanimivo zvenečim izrazom: »državljan ne navadnega mesta«, je to isti izraz, ki ga je Evripid uporabil pri opisu Aten kot »ne navadnega mesta Grkov« 500 let prej v drami Ion 8.

V: Zakaj je Pavel v Apostolskih delih 21,40–22,23 želel nagovoriti množico?

O: Verjetno ne zato, da bi jih pomiril in zadovoljil. Spomnite se, da je Pavel imel zelo podobno izkušnjo, le da je bil takrat na drugi strani, ko je Štefan govoril v Apostolskih delih 7,1–58. Pavel je dejansko imel pogum, da je to omenil v Apostolskih delih 22,20. Pavel jih je evangeliziral, da bi verovali v Jezusa.

V: Kaj je zanimivega v začetku Pavlovega govora v Apostolskih delih 22,1?

O: Pavel začne svoj govor z besedami »bratje in očetje«, kar je enako, kot je Štefan začel svoj govor v Apostolskih delih 7,2.

V: V Apostolskih delih 22,6–8 je Pavel lahko zlahka predvidel, da ga bodo mnogi, ko bo pripovedoval o svoji izkušnji spreobrnjenja, označili za norca. Bi še vedno oznanjali evangelij, če bi vedeli, da nas bodo mnogi ob tem označili za zablodele?

O: Upajmo, da da, saj bi morali bolj ceniti Božje zadovoljstvo in naklonjenost kot pohvale in spoštovanje ljudi. Ko te nekateri zavrnejo, te to morda še vedno malo boli, a to ni tako pomembno kot to, da ugajaš Bogu. Ko ti nekateri vedno pravijo, da si nor, ničvrednež, neuporaben ali brez vrednosti, moraš, da bi uspel, priti do točke, ko te preprosto ne zanima več, kaj mislijo.

V: Zakaj v Apostolskih delih 22,9 piše, da niso razumeli glasu, če pa v Apostolskih delih 9,7 piše, da so slišali zvok?

O: Slišali so zvok, a niso razumeli besed. Pri odgovoru je treba upoštevati tri točke.

1. V Apostolskih delih 22,9 v grškem izvirniku Pavel pravi: »glasa pa niso slišali od Njega«

2. V Apostolskih delih 9,7 v grškem izvirniku piše: »zares so slišali zvok«.

3. Kot poudarja Encyclopedia of Bible Difficulties (Enciklopedija težav v Svetem pismu), str. 382–383, so slišali zvok, vendar niso razumeli besed glasu. Čeprav je grški samostalnik isti, je glagol v genitivu, ko gre za slišanje zvoka, in v akuzativu, ko gre za slišanje sporočila, ki prenaša misel.

V: Kako se v Apostolskih delih 22:16 ljudje dajo krstiti in si operejo grehe?

O: V Apostolskih delih 22,16 je grški jezik tukaj nekoliko natančnejši od angleškega. Tukaj sta dva ločena stavka. Prvi je, da vstanejo in se dajo krstiti. Drugi je, da si odplaknejo grehe, ko kličejo Njegovo ime.

V redu je reči, da ljudje tukaj odplaknejo svoje grehe, če se spomnite štirih točk.

1. Moč za odplakovanje je v Bogu, ne v magiji vode.

2. Bog ni omejen s tem, da ne more rešiti ljudi, ki niso krščeni, saj je bil tat na križu z Jezusom v raju.

3. Z naše strani je obljuba iskrene vesti pred Bogom pomembnejša od vode, kot kaže 1. Petrov 3,21. Vendar je krst z vodo zapoved za vsakega posameznega kristjana.

4. Judje so bili v Stari zavezi seznanjeni s obrednimi umivanji. Zato so Pavlovi poslušalci razumeli, kaj je hotel povedati, in tega niso zamešali z zmotami o »čarobni vodi« ali »omejenem Bogu«.

Izraz »klicanje Njegovega imena« je grški aoristni deležnik, ki »se nanaša bodisi na dejanje, ki poteka sočasno z glavnim glagolom, bodisi na dejanje, ki mu predhaja. Tukaj je Pavlovo klicanje Kristusovega imena (za odrešitev) predhodilo njegovemu krstu z vodo. Deležnik se lahko prevede kot »ko je klical Njegovo ime«.

V: V Apostolskih delih 22,22–23 se zdi, da so Judje imeli tukaj »sprožilni izraz«, in sicer o odhodu k poganom. Kdaj naj uporabimo ali ne uporabimo sprožilnega izraza?

O: Pavel morda ni vedel, da bo to sprožilna fraza, ki jih bo razburila, vendar ne glede na to je Bog v Prvi knjigi Mojzesovi 12,3 rekel, da bodo vsi narodi blagoslovljeni z Abrahamom, Jona je odšel k Ninivčanom, v Izaiju 49,22 pa piše, da bodo prišli vsi narodi. Očitno, če bi bil Pavlov glavni cilj njegova lastna varnost, tega ne bi smel reči, niti ne bi smel priti v Jeruzalem. Toda Pavlov glavni cilj je bil oznanjevati polno evangelij, in oni so morali vedeti, da je evangelij namenjen vsem, vključno z neverniki.

Ko z nekom delimo Božjo resnico, si včasih morda želimo začeti z »skupno osnovo« in potrditi stvari, o katerih se strinjamo, kot je to storil Pavel tukaj v Apostolskih delih 22,3. A kadar obstaja določena točka, na kateri poslušalci nasprotujejo evangeliju, moramo to izrecno izpostaviti in jim pokazati, kje se morajo spremeniti. V nasprotnem primeru, če jim govorimo le tisto, kar že vedo in s čimer se strinjajo, ali smo jim res prinesli kakšno novo razsvetljenje?

V: Kako ljudje danes v Apostolskih delih 22,24–25 včasih sodijo o tem, ali je nekdo ali neko stališče prav ali narobe, zgolj na podlagi nemira, ki ga povzročajo drugi ljudje?

O: Nekateri se ne ukvarjajo s pravičnostjo, temveč le z ohranjanjem miru. Seveda rimski poveljnik garnizona, imenovan chiliarch, verjetno ni razumel Pavlovega govora v aramejščini.

Če le predpostavljamo zaključek in zaupamo drugim, namesto da bi sami ugotovili dejstva, je to hitreje in je lahko bodisi bolj učinkovito bodisi lenobno, če se oseba preveč ne skrbi za pravilnost zaključka. Vendar je treba v njegovo čast priznati, da se je rimski poveljnik spremenil in je želel sam ugotoviti razlog.

V: Zakaj je v Apostolskih delih 22,28 poveljnik rekel, da je sam plačal, da je postal rimski državljan?

O: Morda je hotel s tem zavesti Pavla, če bi ta lagal. Človek, ki bi se pretvarjal, da je rimski državljan, bi lahko preprosto rekel, da je rimski državljan postal tudi s plačilom. Postati rimski državljan s plačilom za to privilegij je bilo zelo redko. Rimsko državljanstvo je bilo mogoče kupiti v času cesarja Klavdija (41–54 n. št.). Rimski zgodovinar Kasij Dio piše, da je Messalina, Klavdijeva žena, skupaj z osvobojenci prodajala rimsko državljanstvo za ceno enega ali dveh razbitih čaš. Dokumenti, ki so dokazovali rimsko državljanstvo, so bili pogosto varno shranjeni in jih niso nosili s seboj, zato so sprejeli ustno potrditev in niso zahtevali dokumentov. Drugi razlog za sprejem ustne potrditve je bila tudi stroga kazen za lažno trditev o tem. Lažna trditev o državljanstvu se je lahko kaznovala s smrtjo.

Poleg tega je bilo mogoče poveljnika prepričati tudi zato, ker je Pavel, čeprav je prej govoril k ljudem v hebrejščini, verjetno govoril v grščini, in ker je bil iz Tarza, je bila to verjetno brezhibna grščina brez palestinskega naglasa.

V: Kakšen je bil v Apostolskih delih 23,1–2 veliki duhovnik Ananija, sin Nedebaeusa?

O: Jožef Flavij je zapisal, da je bil veliki duhovnik Ananija, sin Nedebaeusa, iz Apostolska dela 23,1–2 aroganten, vzkipljiv, bogokleten in pohlepen. Za velikega duhovnika ga je imenoval rimski vladar Herod iz Halisa v letih 47–59 n. št. Evangelijski komentar Svetega pisma na str. 917 navaja, da se je Pavlova odgovorna izjava, da bo Bog udaril Ananijo, uresničila. Ananija je bil veliki duhovnik od leta 47 do 58 n. št. Bil je znan po svoji brutalnosti, kradel je desetino iz templjskih skladov ter podkupoval tako Jude kot Rimljane. Judje so ga sovražili; v Talmudu je o njem zapisana celo posmehljiva pesem: »Dvignite glave, o vrata, in pustite, da vstopi Yohanan [Ananija], sin Narbaja/Nadbaja [kar pomeni »velikodušni«] in učenec Pinqaja (kar pomeni »razvajati«), ter si napolni želodec z božanskimi žrtvovanji« (b. Pesahim 57a). Ko je leta 66 n. št. izbruhnila vojna z Rimljani, so judovski fanatiki zažgali njegovo hišo. Ušel je, a so ga kmalu skupaj z bratom Hezekijem ubili na dvorišču palače Heroda Velikega.

V: V Apostolskih delih 23:3, v čem so nekateri ljudje podobni pobeljenim stenam?

O: Belilo je poceni barva. Ograjo ali zid lahko naredi zelo belega videza, vendar se bela barva zlahka spere v dežju ali ob dotiku. Ananija je presojal, ali je Pavel prekršil Zakon ali ne, vendar je sam ukazal nekaj nezakonitega, ko je dal Pavla pretepati, čeprav Pavel še ni bil spoznan za krivega ničesar. Podobno se nekateri ljudje lahko zdijo zelo pravični, vendar se ta pravičnost zelo zlahka izgubi. Prizadevati si moramo za pravičnost, ki prežema naše celotno bitje. Belilo je v redu za ograje in stene, ne pa za kristjane.

V: Ali se je Pavel v Apostolskih delih 23,3 razjezil in izgubil živce?

O: Da, zdi se, da se je. Pavel ni bil brez greha, in pogosto, ko izgubimo živce, lahko rečemo stvari, ki jih kasneje obžalujemo. Spomnite se Jakoba 1:20, da človeški jeza ne prinaša Božje pravičnosti.

V: Zakaj je Pavel v Apostolskih delih 23,5 rekel, da ni vedel, da je Ananija veliki duhovnik?

O: Pavel je v Apostolskih delih 23,5 govoril na podlagi 2. Mojzesove knjige 22,28. Ananija je bil veliki duhovnik od leta 47 n. št. do leta 58 n. št., ko ga je Agripa odstavil in za velikega duhovnika imenoval Izmaela ben Fabija, ki je to funkcijo prevzel leta 58 n. št. Sveto pismo tega ne navaja, vendar obstajajo štirje možni razlogi.

(malo verjetno) 1. Pavel je bil tu sarkastičen. Za tujca bi bilo težko prepoznati Ananija kot velikega duhovnika, še posebej glede na to, da je Ananija prekršil judovski zakon, ko je ukazal, naj Pavla udarijo.

(malo verjetno) 2. Nekateri menijo, da je imel Pavel slab vid, takrat pa še niso imeli očal. Če je Pavel poznal Ananijev obraz, ga z daljave ni prepoznal.

(verjetno) 3. Ker Pavel ni živel v Jeruzalemu, ni vedel, da je Ananija veliki duhovnik, ali pa, če je poznal ime, tega človeka še nikoli prej ni videl.

(verjetno) 4. Ko so Pavla udarili, je slišal ukaz, naj ga udarijo, vendar ni videl, kdo je govoril. Pavel je govoril proti tistemu, ki je govoril, ne da bi se zavedal, da je bil to veliki duhovnik.

V: Zakaj je Pavel v Apostolskih delih 23,5 rekel, da ne smemo zle govoriti o vladarju svojega ljudstva?

O: V 2. Mojzesovi knjigi 22,28 piše, da ne smemo »preklinjati« vladarja svojega ljudstva. Hebrejska beseda, ki je tu uporabljena, qalal, pomeni tudi zmerjati, spravljati v prezir, podcenjevati in podobno.

V: Ali je imel Pavel v Apostolskih delih 23,6 prav, ko je podžgal farizeje in saduceje drug proti drugemu?

O: Pavel je to storil upravičeno. Pavel je izpostavil pomembno zadevo (glej 1 Korinčanom 15,1–4), da bi pokazal, da je bila enotnost med saduceji in farizeji le površinska. Ker so se farizeji kasneje v velikem številu spreobrnili h Kristusu (Apostolska dela 15,5), so v nekem smislu še vedno ostali farizeji.

V: Ali se v Apostolskih delih 23,6–7 strinjate ali ne strinjate s trditvijo, da saducej, ko postane kristjan, preneha biti saducej, medtem ko farizej, ko postane kristjan, lahko ostane farizej, kot navaja New International Bible Commentary na str. 1307?

O: To je preveč zapleteno, da bi lahko odgovorili z »da« ali »ne«. Najprej si oglejmo primer farizeja, nato pa primer saduceja. Za primerjavo se vprašajmo tudi, ali bi lahko bil pravi kristjan v drugi svetovni vojni nacist.

Ali bi kristjan še vedno lahko bil farizej? Da, vendar kasneje ne.

Očitno da: Ni bilo nobene uradne zahteve, da bi moral nekdo zanikati, da je Jezus Mesija, da bi se lahko pridružil farizejem ali ostal med njimi. Njihova ljubezen do in poznavanje svetopisemskih spisov Stare zaveze je bila prednost. Zato farizej, ko je postal kristjan, ni moral prostovoljno zapustiti farizejske skupine. V zgodnji zgodovini Cerkve Apostolska dela 15,5 prikazujejo kristjane, ki so bili še vedno del skupine farizejev, čeprav so žal s seboj prinesli tudi vztrajanje pri upoštevanju judovskih običajev.

Kasneje pa ne: Drugi farizeji bi ga lahko izključili, ker jim ni bilo všeč, da je verjel, da je Jezus Mesija. Če pa ga ne bi izključili, bi lahko ostal. Mimogrede, v Jezusovem času je bilo le okoli 5.000 farizejev. Preganjali so jih saduceji, vendar so bili farizeji med ljudmi zelo cenjeni kot učitelji zakona. Zato bi bilo ostajanje, če bi bilo mogoče, morda prednost.

Poglejmo Pavlov odnos v Pismo Filipljanom 3,6. Pavel je bil, po lastnih besedah, farizej, prav tako kot je bil Hebrejec iz plemena Benjamina. To se ni spremenilo. Vendar je Pavel v Pismu Filipljanom 3,7–9 te stvari štel za smeti v primerjavi z neprimerljivo veličino Kristusa. Pavel je še vedno imel svoje farizejsko ozadje in ni se bal tega omeniti kot dosežek, vendar ni dopustil, da bi mu to preprečevalo poslušnost Kristusu.

Ali bi kristjan še vedno lahko bil saducej? Na prvi pogled ne, na skrivaj pa da

Na prvi pogled ne: Vsi saduceji so zanikali vstajenje, zanikali so posmrtno življenje ter obstoj angelov in demonov. Kristjan ne bi mogel verjeti v to, kar so Jezus in apostoli govorili o teh stvareh, in hkrati verjeti v popolno nasprotje.

Na skrivaj da: Če pa bi bil nekdo saducej in bi nato postal kristjan, bi lahko bil »skriti kristjan« in na skrivaj ne bi povedal tistim na vodilnih položajih, da zavrača ta saducejska učenja. To bi delovalo, dokler saducejski voditelji ne bi izvedeli. Ali pa bi lahko delovalo za nedoločen čas, če bi ti voditelji gledali stran ali jim ne bi bilo mar. Tako bi bil saducej-krščan »skrivni vernik«, ki bi moral zavajati oblasti (morda z molkom), da verjame v saducejsko učenje, medtem ko bi morda širil resnico evangelija drugim saducejem.

Ali bi lahko bil kristjan med drugo svetovno vojno nacist: na prvi pogled ne, na skrivaj pa da

Predpostavimo, da je nacist kasneje postal kristjan ali pa je kristjan postal nacist, ne da bi vedel, za kaj se zavzema nacistična stranka.

Očitno ne: nacistična stranka je verjela, da je tisto, kar so napačno poimenovali arijska rasa, nadrasa, medtem ko naj bi bile druge rase podjarmljene ali ubite. Zagovarjali so ubijanje Judov, duševno prizadetih in mnogih vzhodnoevropejcev, da bi naredili prostor za širitev. Kristjan, ki naj bi ljubil vse ljudi, verjel, da v Kristusu ni Judov ali poganov ali kakršnih koli drugih delitev, in verjel, da je umor narobe, ne bi mogel slediti Kristusu in verjeti v to, kar so učili nacisti.

Na skrivaj pa vendarle: Ali ste vedeli, da je v Jeruzalemu s častmi pokopan član nacistične stranke? Oskar Schindler, član nacistične stranke, ki je videl, kaj se dogaja z Judi, se NI odpovedal članstvu v nacistični stranki. Namesto tega ga je izkoristil, da je v Evropi rešil pred iztrebljenjem okoli 1.200 Judov, pri čemer je vso svojo precejšnjo premoženje porabil za podkupnine, da bi rešil Jude. Kasneje je bankrotiral. Na Kitajskem si je nemški nacist po imenu John Rabe prizadeval za zaščito četrtine Nanjinga in okoli 200.000 Kitajcev pred japonskimi grozodejstvi. Tudi on bi lahko rekel: »Ne maram tega, kar zagovarja nacistična stranka, izstopam in se bom preprosto umaknil v samoto.« Ampak ne, namesto tega je izkoristil svoj položaj in članstvo v tej zlobni organizaciji, da bi rešil življenja. Zaradi tega so ga po vojni obtožili, da je nacist, kasneje pa je trpel zaradi podhranjenosti, ker ni mogel najti dela. Poleg tega Schindler in Rabe nista bila znana kot kristjana; oba sta bila ob začetku vojne zelo predana nacista.

Pomen za današnji čas

To je danes zelo aktualno vprašanje, saj se kristjani sprašujejo, ali je lahko Jezusov naslednik tudi musliman ali hinduist.

Na strani nasprotnikov bi lahko grešili, če bi potrjevali laž, da so Koran ali Vede dragocene duhovne knjige od edinega pravega Boga, ali pa ne bi opozarjali ljudi, da je Mohamed lažni prerok in da ne smemo častiti nikogar razen pravega Boga. Če nekateri (vendar ne večina) zavračajo, da je Jezus Bog, ali zanikajo, da je Pavel apostol in pisec Svetega pisma, potem sploh niso pravi verniki.

Na pozitivni strani pa v državah, kot je Malezija, ko se nekdo rodi v muslimanski družini, na njegovi osebni izkaznici piše, da je musliman. Ni pomembno, v kaj verjame kasneje, osebna izkaznica se ne bo spremenila.

V zadnjih časih bo morda za vernike priložnost, da poskušajo delovati od znotraj, da se skrivaj vključijo v Babilon, da preživijo in skrivaj delijo z drugimi. Vendar verniki te priložnosti NE SMEJO izkoristiti, ampak morajo pobegniti iz Babilona, kakor zapoveduje Bog v Razodetju 18:4.

V: V Apostolskih delih 23,6–7, v kakšnih skupinah bi danes lahko nekdo še vedno odkrito sodeloval, ko postane kristjan, in v kakšnih skupinah ne bi smel več sodelovati?

O: Mislim, da bi lahko bila oseba del skupine, ki nima nobenih protibiblskih prepričanj, s katerimi bi se morali strinjati, da bi se ji pridružili ali ostali njen član. Če pa skupina zagovarja protibibljska prepričanja, vi pa jim ni treba verjeti, se morate vprašati, zakaj sploh želite biti njen član. Da bi postali musliman, morate reči: »Ni drugega boga razen Alaha in Mohamed je njegov prerok.« Tega ne moreš reči, ne da bi grešil.

Predpostavimo, da nekdo reče, da je postal kristjan, a pravi, da ne verjame v Boga, da ne želi slediti Jezusu in da ne sprejema Božje besede. Ali bi vsaj imeli nekaj sumov, da gre morda za lažnega kristjana? Kar velja za zanikanje temeljnih načel krščanstva, velja tudi za zanikanje načel drugih religij. Torej, da, hipotetično bi lahko bila oseba kristjan in lažni hinduist, lažni častilec rimskih bogov ali celo lažni satanist. Toda ali bi resnični Bog želel, da to storiš? – Seveda ne.

V: Zakaj bi se Gospod v Apostolskih delih 23,11 tukaj prikazal Pavlu?

O: Pavel je bil na pragu težkih časov, saj je bil zaprt za dve leti. Bog mu je govoril, da bi ga spodbudil in zagotovil, da je Pavel na pravem mestu, točno takrat, ko je moral biti tam. Upoštevajte, da ni bilo nobene kritike, ker je Pavel sploh odšel v Jeruzalem, in ni bilo nobene kritike, ker je Pavel spravil farizeje in saduceje drug proti drugemu.

V: Ali je Pavel v Apostolskih delih 23,1–11 s svojo drznostjo dobro opravil svojo nalogo pričevanja?

O: Da, saj je dejansko pričeval. Eden od načinov, kako zagotovo spodleteti pri oznanjevanju evangelija, je, da ga sploh ne oznanjamo. Toda Pavel ni hotel izpustiti te priložnosti. Molite, da bomo imeli takšno drznost, kot jo je imel Pavel. V tem dialogu ni bilo veliko gladkosti. Pavla niso prosili, naj drži govor; šlo je za vprašanja in odgovore, kjer so ga lahko kadarkoli prekinili. Danes, ko se znajdemo v kaotičnem, nepripravljenem okolju, je dobro najprej izpostaviti ključne točke, tako kot to počne časopisni članek, za primer, da se odločijo, da ne bodo poslušali preostalega, kar imate za povedati.

Najprej tisto, kar ni odgovor, nato pa odgovor.

Ni odgovor: Pavel tu ni zares pričal; pričal bo v Cezareji v Judeji, kasneje pa v Rimu. Vendar to ni odgovor, ker ga Gospod ni pohvalil za to, kar bo storil, in ga ni pohvalil za pričevanje v Judeji, ampak v Jeruzalemu.

Odgovor: Opravil je dovolj dobro delo, ko je pogumno pričal pred sovražno publiko.

V: Ali je v Apostolskih delih 23,15–25 umrlo štirideset morilcev in zakaj so uporabili 470 Rimljanov?

O: Zanimivo je, da so Judje menili, da imajo večje možnosti, da bo Pavel umrl v zasedi rimskih vojaških stražarjev, kot pa da bi ga obsodili na sodišču. To kaže, da so se sami zavedali šibkosti svojega primera.

Vsi ti Judje so prisegli, da ne bodo jedli niti pili, dokler ne bodo ubili Pavla. Vendar pa bi jih judovski voditelji razrešili te prisege, če Pavla ne bi mogli ubiti brez lastne krivde. Rabini so dovoljevali kršenje obljub iz štirih razlogov: obljube zaradi podžiganja, obljube zaradi pretiravanja, obljube, dane po pomoti, in obljube, ki jih ni mogoče izpolniti zaradi prisile (M Nedarim 3:1–3).

Rimski poveljnik Klavdij Lizij je želel zagotoviti Pavlovo varnost, ne zaradi časti ali skrbi za Pavla, ampak zato, ker bi izpadel slabo, če bi zaradi svoje popustljivosti dopustil, da Judje ubijejo rimskega državljana, ki je bil pod njegovo zaščito. Cezareja je ležala 65 milj severozahodno od Jeruzalema, dovolj daleč, da bi bili nemiri zunaj dosega. Verjetno so se ustavili v Antipatrisu, približno na polovici poti, 35 milj od Jeruzalema in 23 milj od Cezareje. Poleg tega je pehota zaradi hitrosti morda jahala na tovornih živalih.

V: Kateri so v Apostolskih delih 23,26–30 nekateri pomembni deli tega pisma?

O: V njem je napaka in nekaj izpustov. Iz pisma se zdi, da je Liziáš rešil Pavla, ker je bil rimski državljan. V resnici pa je Liziáš šele veliko kasneje izvedel, da je Pavel rimski državljan. Liziáš je očitno »pozabil« omeniti, da je nameraval Pavla bičati. Večina preostalega pisma je točna, vendar je bilo zelo sebično.

Luka bi vedel za to pismo od Pavla, toda kako bi Pavel poznal vsebino tega pisma? Tudi če mu Feliks pisma kasneje ne bi pokazal, je bilo pismo verjetno prebrano med sodnim postopkom.

V: Kaj v Apostolskih delih 24,1–27 vemo o tistem, ki ga Tertulij imenuje »plemeniti Feliks«, in o njegovi ženi Drusili?

O: Po podatkih iz Evangelical Commentary on the Bible, str. 918, se je Antoninus Felix rodil kot suženj, ga je osvobodila mati cesarja Klavdija, leta 52 n. št. pa je bil zaradi vpliva svojega brata Pallasa povišan v guvernerja Judeje. Felix je bil pohlepen in je z banditi ravnal kruto.

Po tem času je v Cezareji izbruhnil upor, s katerim se je Feliks spopadel s svojimi vojaki, pri čemer je ubil veliko judovskih civilistov in jim odvzel premoženje. Judovski veliki duhovnik po imenu Jonatan je napisal pismo Feliksu in ga prosil, naj se bolj izkaže kot vreden svojega položaja. Zato je Feliks plačal protirimske sikarije, ki so bili morilci, da so umorili Jonatana. Zaradi Feliksovega splošnega ravnanja so nekateri Judje odšli v Rim, da bi se pritožili Neronu, in Feliks je bil odpoklican. V Rimu bi trpel, če se ne bi zanj zavzel njegov brat Pallas.

Drusila je bila najmlajša hči Heroda Agripe I. Njeni bratje in sestre so bili Berenika, Mariamna in Herod Agripa II. (Apostolska dela 25,13–26,32). Drusila je bila Felixova tretja ali četrta žena. Ona in Azizas/Azizus, kralj (pod rimsko oblastjo) Emeze (današnji Homs v Siriji), sta načrtovala poroko, ko je bila stara 14 let, pod pogojem, da se on spreobrne v judaizem. Kasneje pa jo je Felix prepričal, naj zapusti Azizasa/Azizusa in se namesto tega poroči z njim kot njegova četrta žena.

Tertullus sam je imel precej običajno ime, ki pomeni »mali Tertius«. Felix je bil seznanjen z judovskimi običaji in je zatrl upor roparjev, na kar Tertullus verjetno namiguje v Apostolskih delih 24:2. Poleg tega pa Tertullus verjetno ni imel kaj dosti drugega pohvalnega za povedati o Felixu. Včasih je lahko laskanje nekoga precej težka naloga!

Za več informacij glej Jožefovo delo »Antiquities of the Jews«, knjiga 20, poglavje 7.1–2,5, str. 420–421.

V: Kaj je v Apostolskih delih 24,5–8 bistvo Tertulove obtožbe o Pavlovi krivdi?

O: Tertulij je navedel le štiri stvari. Pavla je precej subjektivno označil za nadlogo, rekel, da je Pavel povzročal razdor, pravilno navedel, da je Pavel vodja nazarejcev (tudi znanih kot kristjani), in napačno trdil, da je Pavel poskušal oskruniti tempelj. Vendar pa lahko vsakogar, ki ga vi ali tisti, ki so vas najeli, ne marate, preprosto označite za nadlogo. Čudno je, da za Jude, ki so hodili za Pavlom in so celo načrtovali njegov umor, ni bilo rečeno, da povzročajo razdor, temveč le za Pavla. Ali je voditi skupino ljudi zločin? – Judje sami so imeli različne rabinske šole. Tertul je torej najresnejšo obtožbo, oskrunitev templja, prihranil za konec, in celo ta je bila lažna. Kot odvetnik je Tertul poskušal iz tistega malo, kar je imel, iztisniti čim več.

V: Kaj je bistvo Pavlove obrambe v Apostolskih delih 24,11–21?

O: V zelo kratkem času, ko je bil v Jeruzalemu – dvanajst dni –, ni ničesar podžigal. Judje, ki so podžigali množico, bi morali biti tukaj, ne pa on. Pavel ni oskrunil templja in nimajo nobenega dokaza, da bi to storil. Da, bil je del »Poti«, tj. kristjan.

Vendar je Pavel povedal tudi veliko stvari, ki niso bile namenjene njegovi obrambi. Najprej je opozoril, da mu niso navedli nobenih konkretnih obtožb o tem, kako naj bi oskrunil tempelj, niti o tem, zaradi česa sploh stoji pred sodiščem, zato je Pavel z veseljem povedal Feliksu, kakšna je prava obtožba, ki so jo imeli proti njemu. Pavel je to priložnost izkoristil, da je pridigal del evangelija o vstajenju mrtvih. Kot da bi svojo obrambo prekinil sredi govora, ker je moral oznaniti evangelij.

Na začetku sojenja Felix ni rekel: »Na razsodbo moramo počakati, dokler ne pride Liziáš.« Skorajda je videti, kot da Felix ni videl hitrega izida, morda se je naveličal sojenja in se preprosto odločil, da ga odloži, dokler ne pride sam Liziáš. Če bi Felix Pavla takrat in tam oprostil, bi bili judovski voditelji jezni nanj, Felix pa si je prizadeval ohraniti njihovo naklonjenost in praznovanje praznika. Medtem bi se judovski voditelji morali naporno vračati v Jeruzalem in se kasneje vrniti za nadaljevanje sojenja. A Felixa verjetno ni skrbelo, kakšne težave imajo, niti to, kako dolgo bo Pavel ostal v zaporu. Mimogrede, nimamo nobenega zapisa, da bi Lisias kdaj koli opravil to dvodnevno potovanje.

V: V Apostolskih delih 24,25b, kakšna je danes razlika med zavračanjem evangelija in zgolj odlašanjem z razmislekom o evangeliju?

O: Če je odlašanje neskončno, potem na koncu ni nikakršne razlike. Toda Bog je potrpežljiv z nami in lahko molimo, da je nekdo odlašal le začasno in da se bo spreobrnil. Bog je zelo potrpežljiv z neverniki in tudi mi bi morali biti. Na žalost je v tem primeru Feliks rekel, naj odidejo, in da bo Feliks poklical Pavla, ko bo to primerno zanj. Očitno za Feliksa nikoli ni bil primeren čas, da bi sprejel evangelij. Ko nekdo posluša evangelij le takrat, ko mu to ustreza, v mnogih primerih nikoli ni primernega časa.

V: Ali je bil Feliks v Apostolskih delih 24,25–27 nepravičen, ker je zadržal Pavla v zaporu?

O: Po rimskih merilih Felix ni bil nepravičen, v resnici pa je bil. Felix ni izrekel nobene napačne sodbe proti Pavlu. Vendar je bilo narobe, da je Pavla zadržal v zaporu dve leti. Pavel je bil v stanju, ki so ga Rimljani imenovali custodia libera, kar pomeni, da je bil vedno pod stražo, vendar so ga lahko njegovi prijatelji obiskovali. Poleg tega je bilo sicer pravično, da se je Pavel med sojenjem branil, vendar je imel Pavel v bistvu štiri sojenja: pred Sanhedrinom, pred Feliksom, pred Festusom in pred Herodom Agripo II. Pavel se je morda spraševal, koliko sojenj bo moral prestati, ne da bi ga spoznali za krivega, preden ga bodo izpustili. Danes so ljudje lahko nepravični ne le s tem, da nekdo ne dobi tistega, kar bi mu pripadalo, ampak tudi s tem, da to za nedoločen čas odlagajo.

V: Zakaj bi v Apostolskih delih 24,26 Feliks upal na podkupnino od Pavla, ki je bil le izdelovalec šotorov?

O: Pavel najverjetneje ni bil premožen, toda nekdo, ki je lahko v Jeruzalem prinesel znatno denarno daritev, je imel prijatelje, ki so skupaj imeli veliko denarja. Poleg tega je po navedbah iz Jožefove knjige »Antiquities of the Jews«, knjiga 20, poglavje 9.5, str. 424, po vladavini Feliksa in Festusa guverner Albinus skoraj izpraznil zapore, ostali pa so bili le tisti, ki Albinusu niso mogli plačati niti centa.

Po eni strani bi Feliks verjetno lahko dobil denar, če bi od Judov zahteval podkupnino za izročitev Pavla. A če bi kdorkoli kdaj povedal, da je Feliks to storil, da bi dal ubiti rimskega državljana, bi bilo to zanj zelo nevarno.

V: Katera zunajbiblijska informacija o Festusu je navedena v Apostolskih delih 24,27?

O: Porcius Festus je bil imenovan za guvernerja Judeje jeseni leta 60 n. št. Vendar pa obstaja nekaj negotovosti glede datuma, ki se lahko giblje med letoma 55 n. št. in 60 n. št. Tudi Jožef Flavij (Zgodovina Judov 20.8.9–11; 20.185–188 in »Južne vojne« 2.271, napisano okoli let 93–94 n. št.) prav tako navaja, da je bil Festus imenovan za guvernerja Judeje. Judje so Festusa verjetno imeli za boljšega in razumnejšega od njegovega predhodnika Feliksa, pa tudi od njegovih naslednikov Lucceiusa Albinusa (62–64 n. št.) in pokvarjenega Gessiusa Florusa (64–66 n. št.).

Festus je bil priimek plemiške družine v Rimu.

O Festusu ni nobenih zapisov pred njegovim prihodom v Palestino. Vendar zapisi o njegovem vladanju kažejo, da je bil modrejši in poštenejši od Feliksa. Kljub temu je moral Feliks odpotovati v Rim, da bi se zagovarjal zaradi svojega ravnanja ob nemirih med Judi in pogani v Cezareji.

Nasprotno pa je Felix prebivalstvo nasilno zatiral. Sprva je bil suženj, kasneje pa je bil osvobojen. Rimski zgodovinar Tacit je o Felixu dejal: »Kraljevsko oblast je izvrševal z miselnostjo sužnja«. Uredil je umor velikega duhovnika po imenu Jonatan, ki ga je kritiziral zaradi njegovega slabega vladanja.

V: Zakaj v Apostolskih delih 25,2 piše »veliki duhovniki« (v množini), če naj bi bil po predpostavki le en veliki duhovnik?

O: Veliki duhovnik v tem času je bil Izmael, sin Fabija, ki ga je imenoval Herod Agripa II. (Mark Julij Agripa II.). Izmael je nasledil Ananija. Na splošno se je nekdanjega velikega duhovnika še vedno lahko imenovalo »veliki duhovnik«, vendar je bil v tem primeru še neposrednejši razlog. Ananija je še vedno imel oblast, dokler ga judovski uporniki niso ubili leta 66 n. št. Ananija ni okleval pri uporabi umorov in atentatov za doseganje svojih ciljev, zato je primerno, da so tisti, ki so živeli z mečem, umrli z mečem. Za več informacij glej Jožefovo delo »Antiquities of the Jews« 20, 179 (i.8), 194–196 (8.11).

V: Kaj še vemo o Bernici / Berenici iz Apostolskih del 25,23?

O: Najprej, njeno ime je bilo bodisi Berenice bodisi Pherenika, v latinščini pa se je izgovarjalo kot Veronica. Bernice je bila zaročena z Markom, nečakom judovskega filozofa Filona. Nato se je poročila s svojim stricem Herodom iz Halkisa, zelo majhnega kraljestva pod rimsko oblastjo v libanonskih gorah. Po njegovi smrti leta 48 n. št. je zapustila svojega tretjega moža in živela s svojim bratom (ki je bil eno leto starejši) Agripo II. Tako rimski pesnik Juvenal (Satirae 6,156–160) kot judovski zgodovinar Jožef Flavij (Antiquities 20,145–147) sta navajala, da sta imela incestno razmerje. To pa ne bi bilo problematično, saj je cesar Neron imel spolno razmerje s svojo lastno materjo (čeprav je bila ta verjetno neprostovoljna). V judovski vojni ( ) se je postavila na stran Rimljanov, kasneje pa je postala ljubica Vespazijana in nato rimskega generala Tita. To je postalo javni škandal, zato jo je Titus na koncu moral odpraviti.

Torej imamo tu ta »par«, ki poskuša pisati cesarju, ki bo kasneje (po letu 60 n. št.) postal pošast, in poskuša cesarju Neru predložiti obtožbe, zakaj je Pavel zlo, kriv človek, pri čemer se jim to težko posrečuje. Omenimo, da Pavel kljub temu z njima ravna spoštljivo.

Kakorkoli že, ker je bil Agripa veljal za strokovnjaka za judaizem in prijatelja cesarjeve družine, je dobil privilegij, da izbere judovskega velikega duhovnika; odstavil je Ananija in izbral Izmaela, sina Fabija. Kasneje je prišlo do spora zaradi zidu, ki je kralju zastiral pogled na tempelj, zato je Agripa odstavil Izmaela in izbral Jožefa, sina Simeona. Kljub temu pa je nekdanji veliki duhovnik Ananija še vedno vodil zadeve v ozadju, in verjetno je to razlog, zakaj Luka govori o velikih duhovnikih v množini.

V: Apostolska dela 25,23 omenjajo, da sta Agripa in Bernice vstopila z veliko slavo, vendar Sveto pismo tega ne navaja niti za Heroda niti za Pilata. Zakaj nekateri ljudje počnejo stvari z »slavo«?

O: V grščini se je to imenovalo meta polles phantasias. Stvari počnejo zaradi videza, pri čemer se pretvarjajo, da videz ustreza vsebini. Rimljani so pogosto prirejali veliko slovesnosti. Morda so menili, da bo ta pompa naredila vtis na judovske voditelje ali zastrašila obtožence. V Cezareji je bilo nameščenih pet kohort, vsaka kohorta pa je imela nominalno 1.000 mož. Tako bi bilo pet rimskih tisočnikov, ki so spremljali Festusa.

Rimske cesarje so včasih imenovali Avgust, v grščini Sebastos, kar pomeni, da so bili višji od drugih smrtnikov. Šele v času Nerona pa so jih začeli imenovati »Gospod«.

Danes nekateri menijo, da če izgledajo pomembno, jih bodo ljudje sprejeli kot pomembne, in bodo tako postali še pomembnejši. Žalostno je, če misliš, da je tvoja lastna vrednost odvisna od tvojega videza in priljubljenosti.

V: V Apostolskih delih 26,12–15 je Pavel izpustil nekatere podrobnosti, na primer o Ananiju in o tem, kako je kasneje prejel nalogo. Kdaj je v redu, da povzamemo in poenostavimo?

O: Pavel ni uporabil prevare in tudi mi ne smemo. Vendar je Pavel izpustil nekatere podrobnosti, saj za poslušalce ne bi bile pomembne. Tudi za nas je popolnoma v redu, da izpustimo podrobnosti.

V: Kako je v Apostolskih delih 26,14 glas lahko govoril Saulu v hebrejščini, saj je bil priljubljen izrek »težko je brcati proti ostrogam« znan v grščini, ne pa v hebrejščini?

A: To je bil v grščini dobro znan izraz, ki je pomenil boj proti božanstvu, kot kažejo ti pet sklicev. Evripid, Bakhantke 794–795; Ajshil, Prometej v verigah 324–325; Agamemnon 1624; Pindar, Pitija 2.94–95; Terencij, Formion 1.2.27. Pavel je poznal grščino in grško kulturo prav tako dobro kot hebrejščino. Obstajata dve možni odgovori in, odkrito rečeno, ni pomembno, kateri od njiju je pravi.

1. Ni nič nenavadnega, da se slengovski izraz prevede iz enega jezika v drugega, še posebej ker je Pavel, da ne omenjamo Boga, oba jezika dobro poznal.

2. Bog bi lahko govoril s Pavlom v hebrejščini, to frazo pa izrekel v grščini. Še vedno bi bilo točno, čeprav ne povsem natančno, reči, da je Bog govoril s Pavlom v hebrejščini, če je izrekel tudi eno majhno frazo v grščini.

V: V Apostolskih delih 26,14 je bil »bič za vola« trda, ostra palica, s katero so zbadali vola, ko se ta ni hotel premakniti. »Brcanje proti bičem« je več kot le greh. Kako ljudje danes grešijo in brcajo proti bičem?

O: Kot je duhovito pripomnil eden od sodobnih pisateljev: »Tvoje roke so prekratke, da bi se z Bogom boril.« Ena stvar je grešiti, druga pa je, da se temu upiraš. Ko je Bog jasno rekel, naj nečesa ne storiš, ti pa kljub temu to storiš, se v bistvu boriš proti Bogu.

V: Kaj točno pomeni »prvo« v Apostolskih delih 26,23?

O: Najprej si oglejmo grško besedo za »prvi«, ki jo Pavel uporablja tukaj in drugje, nato pa si oglejmo, kaj točno je Pavel mislil z vstajenjem, tukaj in drugje.

Grški izrazi protos/proton (Strongova številka 4412/4413) sta sorodni besedi, ki lahko pomenita prvi v času, vrstnem redu ali pomembnosti. Pavel to besedo uporablja tudi v približnem pomenu, da pomeni »zgodaj« ali »pred drugim«.

Če združimo Pavlova pisma in Lukovo poročilo o Pavlovem poučevanju, Pavl ta izraz uporablja na naslednji način:

Samo v smislu časa ali vrstnega reda: Apg 13,46; 20,18; 26,20; 1 Kor 14,30; 16,2; Gal 4,13; Ef 1,12; 4,9; 1 Tes 4,16; 2 Tes 2,3; 1 Tim 3,10; 5,4; 5,12; 2 Tim 1,5; 4,16; 2 Tim 2,6; Tit 3,10

Samo pomembnost: 1 Kor11:18 ;12:28 ; 15:3; 2 Kor 8:5,12; 1 Tim1:16 ; 2:1

Tako čas/vrstni red kot pomembnost: Apg 26:23; Rim 1:8;1:16 ; 1 Kor 15:45,46,47; 1 Tim 2:13

Zgodaj ali pred drugim: Rim 10:19–20; 15:24; Ef 1:12; 6:2; Flp 1:5; 1 Tim 1:16; 2 Tim 4:16

Nediferencirano: Rim 2:9; 2:10; Ef 6:2

Zaključek: Apostolska dela 26:23 lahko pomeni vse tri: čas/vrstni red, pomembnost in pred drugimi. Kristus je bil prvi, ki je vstal s nepokvarljivim telesom, On je vir našega vstajenja in je vstal, preden bo kdorkoli od nas vstal.

Kakšno vstajenje:

Pavel ni bil tujec v zvezi z vstajenjem, saj je v Apostolska dela 20:9–12 obudil Eutihusa od mrtvih. A če smo natančni, grški izraz ne pomeni dejanja »vstajenja od mrtvih«, temveč samostalnik »vstajenje mrtvih«. Na kaj se torej Pavel sklicuje?

a) Začasno vstajenje s telesi, ki bi ponovno umrla: Lazar (Janez11:38 –42), sin vdove (1. Kralji17:22 ), sin Šunamitke (2. Kralji4:28 –37) in Eutih (Apostolska dela 20:9–12).

b) Trajno vstajenje, pri katerem je bil Jezus prvi, ki je vstal s nepokvarljivim telesom.

Pavel nikjer drugje ni pridigal o prvi vrsti, ampak le o drugi. V Pismu Rimljanom 6:9 pravi, da ker je Kristus vstal od mrtvih, »ne more več umreti«, in prav tako so naša vstala telesa neuničljiva (1. Korinčanom 15:20–23, 35–55). Pavel prav tako pravi: »Pravzaprav ga je Bog [Jezusa] obudil od mrtvih, da ne bi nikoli več videl razpadanja« v Apostolskih delih 13:34a

Napačno bi bilo misliti, da je Pavel pridigal, da je Kristus doživel le začasno vstajenje, ali da nam je Pavel obljubil le začasno vstajenje. Njegovo sporočilo Festusu in Agripi ter vsem drugim je govorilo izključno o trajnem vstajenju, ki ga imamo Kristus in mi.

V: Zakaj je bil Pavel v Apostolskih delih 26,24–29 tako drzen pred kraljem Agripo?

O: Kaj je imel Pavel izgubiti? Sveti Duh je Pavlu povedal, da bo pričal v Rimu, in Pavel je vedel, da gre v Rim. Pavel je bil tu drzen zaradi spreobrnjenja svojih poslušalcev. Pavel je očitno menil, da je neposreden, preprost poziv najboljši pristop. Morda je bil za Pavla tudi nujen razlog, da se je zdaj pritožil v Rim. Festus ni bil seznanjen s situacijo in očitno ni sumil, da so Judje hoteli Pavla poslati v Jeruzalem le zato, da bi ga tam napadli iz zasede. Pavel se je morda pritožil v Rim prav zdaj, ker je videl, da ga bodo kmalu poslali v Jeruzalem.

Lahko bi se vprašali, zakaj bi se Pavel sploh trudil oznanjati evangelij vladarjem, ki so se zdeli tako daleč izven dosega evangelija. Morda je odgovor v tem, da Pavel tega ni videl tako. Pavel se ni spraševal, kdo je izven dosega evangelija, ampak ker je imel priložnost, jo je nameraval izkoristiti in oznanjati ne le Feliksu in kralju Agripi, ampak vsem drugim, ki so poslušali.

Kot zgodovinsko opombo naj dodamo, da so bili v drugem stoletju (100–200 n. št.) rimski državljani na splošno poslani v Rim, ne da bi se morali pritožiti pri Cezarju. V tretjem stoletju so bili skoraj vsi, ki niso bili sužnji v Rimskem imperiju, državljani, tako da se je skor no vsakdo lahko odločil, da ga pošljejo v Rim. V Pavlovem času pa rimski državljani niso bili poslani v Rim, razen če so se izrecno pritožili.

Tudi danes moramo biti drzni. Ne smemo predstavljanja evangelija obravnavati le kot skriti motiv, ampak moramo odkrito povedati, da je najpomembnejši motiv za naše govorjenje z njimi to, da se lahko rešijo.

V: Zakaj je v Apostolskih delih 26,24–25 Festus obtožil Pavla, da je nor?

O: Ne zato, ker bi menil, da je Pavel neveden; pravzaprav je trdil, da ga je prav Pavlova velika učenost spravila v norost, kar na nek način pove nekaj o Festusovi lastni ravni izobraženosti. Eden od razlogov, zakaj je Festus to morda rekel, je, da morda ni sledil vsem Pavlovim argumentom. Drugi razlog je, da je bil Festus Grk, ne Jud, grška filozofija pa (skoraj) ni poznala pojma vstajenja od mrtvih.

V: V Apostolskih delih 26,27 je Pavel dobro napredoval s svojim zgovornim, učenim in na Svetem pismu temelječim govorom, a je vse to prekinil, da bi kralju Agripi zastavil neposredno, prodorno vprašanje. Kdaj menite, da bi morali pri oznanjevanju evangelija narediti premor, da bi zastavili neposredna, prodorna vprašanja?

O: Pri evangelijskem govoru se lahko bralec zlahka prepusti pasivnemu poslušanju in ne dojamem, da je na pragu najpomembnejše odločitve v svojem življenju: ali naj verjame in sledi evangelijskemu sporočilu ali ne. Kralj Agripa je bil domnevno strokovnjak za judaizem, vključno s preroki. Toda Pavel je tu postavil jasno mejo. Agripa je poznal preroke, toda ali je v njih verjel ali ne? Agripa je bil vsekakor poslušalec, ki je bil pripravljen prisluhniti, toda ali je bil tudi poslušalec, ki je bil pripravljen spremeniti svoje življenje na podlagi tega, kar bo slišal?

V: Zakaj kralj Agripa v Apostolskih delih 26,27–29 ni sprejel Kristusa, ko mu je Pavel govoril?

O: Čeprav ne poznamo vseh razlogov, je morda šlo za ponos, strah ali zaradi prisotnosti drugih ljudi. Končno je Bog vnaprej vedel in vnaprej določil, kdo bo šel v nebesa. Ne glede na to, kako si morda predstavljate medsebojno povezanost vnaprejšnjega poznanja in predestinacije, je napačno, če ti dve stvari združite tako, da izrecno ali posredno razbremenite kralja Agrippa odgovornosti, da sprejme in veruje.

V: Ali bi se moral Pavel v Apostolskih delih 26,32 in 25,11 pritožiti pri Cezarju?

O: To bi pomenilo, da bi se Pavel odpravil v Rim, da bi Cezar osebno odločil o njegovem primeru.

Pavel je bil pameten, da se je pritožil pri Cezarju, in sicer iz treh razlogov.

Prvič, Pavel je želel iti v Rim, in to bi bila njegova vstopnica.

Drugič, Pavel se je morda zavedal, da bi neizprosen, morilski odpor pomenil, da v Judeji nikoli ne bi bil izpuščen. Spomnite se, da so veliki duhovniki želeli, da se Pavel vrne v Jeruzalem, da bi ga lahko napadli iz zasede.

Tretjič, če bi se Pavel predstavil pred Cezarjem in bi bil razglašen za nedolžnega, bi to krščanstvu dalo pravno podlago, tako kot jo je imel judaizem.

Nazadnje se spomnite, da ko nekdo nekaj reče, to še ne pomeni, da je to, kar pravi, nujno res. Festus in Agripa sta se strinjala, da je bil Pavel nedolžen, in če se ne bi pritožil pri Cezarju, bi ga spustili. To jima je bilo zdaj lahko reči. Pavla bi lahko spustili kadarkoli v teh dveh letih, ko je bil v zaporu! Lahko bi ga osvobodili celo zdaj, kar bi pritožbo pri Cezarju naredilo za brezpredmetno. Lahko je zveneti zelo prijazno in spravljivo, kadar to nič ne stane, ko nimaš ničesar izgubiti in veš, da je nemogoče, da bi svojo »velikodušnost« tudi uresničil. Pravzaprav je Festus verjetno z olajšanjem vzdihnil, ko je Pavel vložil pritožbo, saj ga je to rešilo iz zapletene situacije. Ni hotel razjeziti Judov in raje ne bi ubil nedolžnega rimskega državljana, za kar bi morda kasneje moral odgovarjati. Zato se je Festus verjetno zavedel, da bi Pavel, četudi je bil nedolžen, še vedno lahko predstavljal nevarnost.

V: Kaj lahko sklepamo iz sloga pisanja v Apostolskih delih 27,1–28,13?

O: Opis je tako podroben, da je moral biti Luka očividec in verjetno je imel dostop tudi do ladijskih dnevnikov. Kot je dejal Thomas Walker: »V celotni klasični literaturi ni tako podrobnega zapisa o delovanju antične ladje.« Ker je bil Luka zdravnik, ki je v Apostolskih delih pogosto uporabljal medicinske izraze, je imel zagotovo oko za podrobnosti. Po drugi strani pa Lukaova preprosta terminologija o plovbi kaže, da ni bil mornar. James Smith iz Renfrewshira na Škotskem je bil trideset let jadralec in se je odpravil na Malto, da bi preučil Pavlovo potovanje. Leta 1848 je napisal knjigo The Voyage and Shipwreck of Paul (Pavlovo potovanje in brodolom): »Noben mornar ne bi pisal v slogu, ki bi bil tako malo podoben slogu mornarja; noben človek, ki ni mornar, ne bi mogel napisati pripovedi o pomorskem potovanju, ki bi bila v vseh svojih delih tako dosledna, razen če bi temeljila na dejanskem opazovanju.« Po drugi strani pa je Pavel, če ne upoštevamo tega potovanja, na svojih enajstih drugih potovanjih preplul skupno 3.500 milj. Čeprav torej Pavel ni bil izkušen mornar, je bil izkušen potnik na ladjah.

Poleg tega, kdo drug bi verjetno bil na krovu? Med potniki so bili verjetno tudi drugi zaporniki, ki so bili na poti v Rim, da bi bili tam sojeni ali usmrčeni. Pogosto so jih usmrtili v Koloseju ali drugih arenah.

V: Ali je Pavel v Apostolskih delih 27:10 podal lažno preroštvo, da bodo ljudje izgubili življenje, saj po Apostolskih delih 27:22–23 nihče ni izgubil življenja?

O: Ne, vendar obstajata dva različna odgovora.

Pavlovo prvotno mnenje v primerjavi z Božjo kasnejšo obljubo: Pavel je v Apostolskih delih 27,10 govoril na podlagi lastnega znanja, saj je rekel: »Vidim«, in ne »Bog je rekel« ali »angel je rekel«, kot je zapisano v Apostolskih delih 27,22.

Božja razodeta volja se lahko spremeni, ko se spremeni naša volja: Morda je Bog Pavlu res povedal, da bi lahko prišlo do izgube življenj pred Apostolska dela 27,10. Ker Apostolska dela 27,24 pravijo, da so bila življenja tistih, ki so bili s Pavlom, »podarjena« njemu, se mora biti Pavel goreče molil zanje. Božja razodeta volja do nas se lahko spremeni, ko molimo ali ko se spremeni naša volja. Za še en primer tega glej 1. Mojzesovo knjigo 20,3–7. Za primer, kjer je bila Davidova zvestna, pogosta in goreča molitev odgovorjena z »ne«, glej 2. Samuelovo knjigo 12,15–19.

V: Kako naj ravnaš v Apostolskih delih 27,10, če si nehote vpleten v nekaj, kar drsi proti brodolomu?

O: Najprej se za to pomoli, nato pa opozori druge, kot je storil Pavel. Včasih to ne deluje, ker tisti, ki jim to poveš, podcenjujejo bodisi resnost nevarnosti bodisi verjetnost, da se bo to zgodilo. Morda bi se želeli izkrcati z ladje, če bi bilo to mogoče, čeprav to v Pavlovem primeru ni bilo izvedljivo. Ali pa, če bi bili na Titaniku, ko se je potapljal, bi lahko ljudem rekli, naj se vkrcajo v rešilne čolne, naj počakajo, da se čolni napolnijo z drugimi, in na splošno ravnali tako, kot bi Kristus želel, da ravnate v tej situaciji. Da bi lahko to storili, pa bi morali ohraniti trezno glavo in ne panike. Ljudje se lažje prepustijo paniki, kadar ne vedo, da Bog bdi nad njimi. A to, da Bog bdi nad vami, lahko vključuje tudi pomirjanje vaših živcev, da se lahko odločite za najboljšo potezo.

Morda se zadovoljimo z mislijo, da dokler zvesto sledimo Bogu, ne bomo naleteli na hude nevihte ali brodolom. Toda to ni res niti v fizičnem niti v čustvenem smislu, niti za Pavla. Bog nas bo popeljal skozi nevihte, toda medtem moramo biti »otoček miru«, biti dober pričevalec in slaviti Boga tudi sredi nevihte.

V: Kaj je v Apostolskih delih 27,14 »evroklydon«?

O: Dobesedno pomeni »severovzhodni veter« in gre za močan severovzhodni veter, ki piha jeseni in v zgodnji zimi v tem delu Sredozemlja. Zaradi njega je plovba po vzhodnem Sredozemlju po 14. septembru nevarna. To je bilo po dnevu sprave, in po navedbah Williama Ramsaya je bil v letu 59 dnev sprave 5. oktobra, zato je bilo obdobje mirne plovbe končano do približno 5. marca. Cauda je bil majhen otok približno 25 milj južno od Krete. Plovba v tej sezoni je bila nepreudarna, a lastniki so verjetno hoteli tvegati zaradi denarja iz » «. Plovba iz Fair Havens do Phoenixa je bila krajša od 100 milj, veter pa je bil ob odhodu blag, zato so se odločili tvegati.

V: Kako se danes ljudje v nevarnih situacijah počutijo bolje, če sprejmejo majhne varnostne ukrepe, kot je opisano v Apostolskih delih 27:17?

O: V Apostolskih delih 27,17 so okoli zunanjega dela ladje ovili vrvi, da bi jo v burnih morjih bolje držali skupaj. Predstavljajte si, da bi vam rekli, da boste na morju naleteli na vetrove z močjo orkana, a naj se ne skrbite, saj bomo okoli vaše ladje ovili vrvi! Čeprav je bilo ovijanje ladje z vrvmi dobra ideja, ni bila niti stotina tako dobra kot ideja, da sploh ne bi odpluli tja tako pozno. A ko so enkrat sprejeli to odločitev – zaradi denarnega dobička na račun varnosti vseh –, je bilo ovijanje ladje z vrvmi bolje kot nič. Druge štiri stvari, ki so jih storili – dvignili rešilni čoln na ladjo, spustili jadro, da bi upočasnili napredovanje, spustili sidro, da bi nekoliko upočasnili napredovanje, in iz obupa vrgli tovor čez krov –, so bile najboljše, kar so lahko storili, zdaj ko so se že znašli v tej situaciji. Želeli so upočasniti ladjo, ker niso hoteli ponoči trčiti ob libijsko obalo. Pred libijsko obalo so se bali peščenih plitvin.

Danes ljudje včasih storijo stvari, zaradi katerih so le malo varnejši, ne zato, ker bi to kaj dosti spremenilo, ampak da se v tveganem položaju počutijo bolje. Bolje je oceniti celotno tveganje in se morda sploh ne zapletati v tvegan položaj. Majhni koraki, da bi nekaj izboljšali ali zmanjšali tveganje, so v redu, vendar naj vas to ne zaslepi, da ne bi videli celotne situacije. Pomislite na primer na Robina Hooda, ki je kradel bogatim in dajal revnim. Ali bi sploh smel krasti? Ne. Toda če bi malo dal revnim, bi se zaradi tega počutil bolje? Bolje je, da ne kradete ljudem, kot da kradete, četudi denar, ki vam ni pripadal, daste revnim.

V: Kako in kdaj naj v Apostolskih delih 27,21 rečeš »Saj sem ti rekel«, kot se zdi, da je to storil Pavel?

O: Veliko je odvisno od tvojega odnosa in tona glasu, ko to rečeš. Pavel jih ni hotel ponižati, ampak s tem je hotel namigniti, da bi v prihodnje morali bolj upoštevati njegova priporočila.

V: Kako so v Apostolskih delih 27,27 pluli po Jadranskem morju, saj bi morali biti južno od Italije?

O: Takrat je tisto, kar so imenovali Jadransko morje, vključevalo tudi vode južno od Italije vse do Sicilije in Malte na zahodu ter do otoka Krete na vzhodu. To je precej južneje od tega, kar danes imenujemo Jadransko morje. Jožef Flavij, ki je tukaj prav tako doživel brodolom, ga je imenoval »morje Adria«.

V: Zakaj je bilo v Apostolskih delih 27,37 na ladji, s katero je potoval Pavel, toliko ljudi (276)?

O: Očitno je šlo za veliko ladjo, večina ladij v tistem času pa je imela sužnje, ki so veslali. Jožef Flavij v knjigi »Življenje«, 15. knjiga, 3. poglavje, omenja, da je ladja, ki je prepeljala Jožefa Flavija v Italijo, imela 600 potnikov. Tudi Jožef Flavij je doživel brodolom, preživelo pa je le 80 potnikov.

V: Zakaj so v Apostolskih delih 27,38–41 hoteli ladjo usmeriti v reko ali potok?

O: Verjetno zato, da bi se izognili velikim skalam.

V: Kakšen je v Apostolskih delih 27,41 pomen tega, da so ladjo pripeljali na obalo med dvema morjema?

O: V zalivu, ki se danes imenuje St. Paul’s Bay, med otokom Malto in bližnjim otočkom Salmonetta, so bile (in še vedno so) peščene plitvine. Ta kraj je bil idealen za nasedanje ladje, saj nihče ne bi hotel, da bi ladja nasedla na skale.

Ta na videz nepomembna podrobnost je zelo pomembna, saj tega ne bi vedel nihče, razen če bi živel na Malti ali bil očividec.

V: Zakaj so bili v Apostolskih delih 27:42 vojaki tako odločeni, da bi ubili ujetnike?

O: Rimski vojaki bi lahko bili usmrčeni, če bi pustili ujetnike pobegniti, vendar pa ne bi bili kaznovani, če bi jih ubili, da bi jim preprečili pobeg. Morda bi bili vojaki zadovoljni, saj bi vsa krivda padla na stotnika, saj jim je on ukazal, naj ujetnikov ne ubijajo.

V: V Apostolskih delih 27,1–28,1 vsi doživljamo nevihte v življenju. Kako bi primerjali in nasprotovali Pavlovo potovanje z Jonovo?

O: Zanimivo je primerjati Pavlovo potovanje s podobnim potovanjem, ki ga je opravil Jona po približno istem območju. Oba sta doživela nevihte in sta nepričakovano morala zapustiti zaščito ladje. Toda Jona, ki je bil pod Božjo zaščito, je prostovoljno bežal, da bi se uprl Bogu. Pavel, kljub morebitnemu nasprotovanju satana, a še vedno pod Božjo zaščito, je bil ujetnik, ki ni imel nobenega vpliva na to, kam bo odšel. Oba sta vendarle prispela na cilje, ki jih je namenil Bog. In oba sta tja prispela na načine, ki sta jih popolnoma presenetili.

V: Kaj v Apostolskih delih 28,1 vemo o otoku Malti?

O: Malta je majhen otok (18 krat 8 milj, 95 kvadratnih milj ali 246 kvadratnih kilometrov), ki leži le 58–60 milj (93–96 kilometrov) južno od Sicilije in približno 180 milj severovzhodno od Tunizije. Nahaja se 600 milj (960 kilometrov) zahodno od Fair Havens na Kreti.

Prebivalci so bili nekdanji Feničani ter rimski vojaki in njihove družine. Imenovali so jih »barbari«, ne zato, ker ne bi bili civilizirani, ampak ker je beseda »barbar« prvotno pomenila nekoga, ki ni bil rojeni govorec grščine (ali kasneje latinščine). Študijska biblija NIV na str. 1699 dodaja, da so bili ti ljudje potomci Feničanov, ki so bili romanizirani in zato precej civilizirani.

V: V Apostolskih delih 28,1, kje točno je Pavel pristal na Malti?

O: Verjetno je bil to kraj, ki se danes imenuje Pavlov zaliv (iz očitnih razlogov). Nahaja se približno 8 milj (13 km) severozahodno od mesta Valletta.

V: Kako se je v Apostolskih delih 28:3 kača lahko ugriznila v Pavlovo roko, saj danes na Malti ni kač?

O: Danes sta na Malti le dve vrsti kač, obe pa sta bili uvoženi. Na Malti danes tudi ni veliko gozdov, iz katerih bi se lahko nabiral les. Vendar pa, preden so ljudje posekali gozdove, ni razloga za domnevo, da na Malti ni bilo enakih vrst kač, kot so bile v okoliških deželah. Kača Vipera aspis živi v južni Evropi, Vipera latastei naseljuje Španijo in Portugalsko, Vipera ammodytes pa je nekoliko dlje, v jugovzhodni Evropi.

Čeprav bi lahko šlo za demona, preoblečenega v kačo, ni razloga za domnevo, da ni šlo za običajno, naravno žival. Ne glede na to, ali je bila kača avtohtona ali pa je prišla z ladjo, so bili Maltežani seznanjeni s strupenimi kačami.

V: Kdo ali kaj je v Apostolskih delih 28,4 »Pravičnost«?

O: Pravica pomeni »pravico«, vendar je obstajala tudi grška boginja po imenu Dike/Dice, imenovana tudi »Gospa Pravica«, ki je bila boginja pravice in moralnega reda. Bila je hči Zevsa in njegove druge žene, titanke Temide, ki je bila boginja »božanskega reda in pravice«. Tako so Maltežani morda govorili o eni ali drugi. Medtem ko je bila večina Maltežanov fenicijskega/kartaginskega porekla, so bili drugi družine rimskih vojakov. Očitno so se različni bogovi in boginje prosto gibali med kulturami.

V: Ali obstajajo v Apostolskih delih 28,7 kakšni arheološki dokazi za naziv »prvi/glavni mož« otoka?

O: Da. Malta je bila premajhna, da bi bila provinca ali kraljestvo. Napis kaže, da je cesar Avgust imenoval »glavnega moža nad celotno občino Malte«.

V: Ali v Apostolskih delih 28,7 obstajajo kakšni zunajbiblijski dokazi za tega Publiusa, »glavnega uradnika otoka«?

O: Da. Po izročilu naj bi Publius postal prvi škof Malte. Gennadius/Jerome v delu O slavnih možeh 19 piše, da so ga kasneje ubili zaradi njegove krščanske vere.

V: Zakaj so jim v Apostolskih delih 28,7–10 otočani dajali zaloge?

O: Malta je majhen otok in otočani niso bili dolžni dajati zalog, namesto da bi jih prodajali. Verjetno pa so bili zelo hvaležni za ljudi, ki jih je Pavel ozdravil na otoku. Tako so vsi rimski vojaki in posadka imeli korist od Pavlovih dejanj. Ali kot vernik danes ljudje okoli tebe imajo korist od tvojega blagoslovljenega življenja?

V: V Apostolskih delih 28,8, za kaj bi lahko trpel Publijev oče?

O: Malta ima zmerno podnebje. Pozimi lahko temperatura znaša med 50 in 65 F (10–17 C), zato bi lahko šlo za več različnih bolezni. Na večini krajev je dizenterija posledica onesnažene vode ali pokvarjene hrane. Na Malti pa obstaja še tretji vzrok. Obstaja mikroorganizem, ki se nahaja v kozjem mleku na Malti, v Gibraltarju in drugih toplih krajih v Sredozemlju, imenovan micrococcus melitensis. Danes obstaja cepivo proti njemu, vendar brez cepiva lahko prekinjajoča se vročina traja od štirih mesecev do treh let.

V: Kdo sta bila Kastor in Polluks v Apostolskih delih 28:11?

O: Po grški mitologiji sta bila Kastor in Polluks dvojčka, rojena Zeusu in Ledi, kraljici Sparte, ko je Zeus prevzel podobo laboda in oplodil Ledo. Bila sta zaščitna božanstva mornarjev. Če se je med nevihto videlo njuno ozvezdje, Dvojčki, je to pomenilo srečo. Domnevno sta se izlegla iz jajc. Ta mit v tistem času ni bil tako priljubljen kot drugi, toda kasneje, v renesansi, so številni umetniki ustvarjali slike, ki so prikazovale ta prizor, med njimi tudi Leonardo da Vinci (delo ni bilo nikoli dokončano) in Michelangelo. Za to so jih plačali pokrovitelji. Če te nekdo plača za nekaj, koliko časa porabiš za razmišljanje, ali Bog res želi, da delaš to, ali ne?

Mimogrede, v Vatikanu, na vratih bazilike sv. Petra, je slika, ki prikazuje, kar izgleda kot Leda in labod. Trip Advisor je imel sliko tega. Ne vem, zakaj je to tam v Vatikanu.

V: Kaj vemo o Judih v Rimu iz Apostolskih del 28,24–25?

O: Najprej so bili v Puteoliju, pristanišču blizu Neaplja, okoli leta 4 pr. n. št. Cesar Klavdij je Jude iz Rima izgnal med letoma 41 in 53 n. št., vendar so jim od takrat dovolili vrniti se. V Rimu je bilo sedem različnih judovskih sinagog. Bili so manjšina v Rimu, a pomembna manjšina.

V: Kaj je Pavel v Apostolskih delih 28,30–31 počel dve leti, ko je bil v Rimu v hišnem priporu?

O: Sveto pismo pravi, da je Pavel sprejemal obiskovalce in pridigal evangelij, vendar več kot to ne navaja. Morda je bil to čas, ko je Pavel napisal Pismo Efežanom, Filipljanom, Kolosanom in Filemonu.

V: Ali menite, da je bil Pavel v Apostolskih delih 28,30–31 osvobojen ali ne?

O: Sveto pismo tega ne navaja. Tudi zgodovina nam ne pove, ali je a) bil Pavel obsojen in umrl mučeniško, ali b) osvobojen, nadaljeval s svojim delom, nato pa ponovno aretiran, obsojen in umrl mučeniško. Lahko pa si ogledamo razmere. Ni nobenega znaka, da bi se pojavili njegovi judovski obtožniki, verjetno zato, ker so vedeli, da imajo tako šibek primer. Neron na začetku svoje vladavine še ni bil morilsko nor. Zato je bila velika verjetnost, da je bil Pavel sčasoma osvobojen.

Tako kot mi je tudi Pavel doživljal dobre in slabe čase, čase, ko je bil prepričan, kaj se bo zgodilo, in čase, ko ni imel pojma. A ne glede na to, ali je bil Pavel tokrat osvobojen ali ne, je bil Pavel kristjan v vseh okoliščinah. Bil je lahko zadovoljen, ko je pridigal velikim množicam in ozdravljal ljudi, bil je lahko zadovoljen tudi v zaporu, od koder je napisal Pismo Filipljanom. Pavel je bil zadovoljen z gotovostjo, da bo odšel v Rim, in zadovoljen je bil tudi v negotovih časih, ko se je življenje zdelo kot brodolom. Ko smo preučevali Pavlovo življenje, bi si morali prizadevati, da bi naša življenja postala bolj podobna Pavlovemu (Filipancem 3,17).

V: Kaj lahko rečemo o Lukaovem slogu pisanja v Apostolskih delih in Lukaovem evangeliju?

O: Medtem ko je Marko pisal kot »človek dejanj«, je Luka zanimalo, kaj je bilo rečeno. Več kot 22 % Apostolskih del sestavljajo glavni govori, skupaj z drugimi, krajšimi govori pa govori predstavljajo več kot polovico knjige Apostolskih del. Govori so bili nedvomno veliko daljši, kot jih je Luka zapisal, in priznano je, da jih je Luka parafraziral. Podobno tudi Lukovo evangelij pripoveduje več Jezusovih prilik kot druga evangelija.

Lukova grščina je odlična in očitno je bil visoko izobražen. Dejansko današnji študenti grščine menijo, da je njegova grščina najtežja za prevajanje v Svetem pismu.

V: Kdo je napisal Apostolska dela?

O: Precej soglasno velja, da jo je napisal Luka, ista oseba, ki je napisala Lukovo evangelij.

Obstajajo znaki, da je bil avtor Apostolskih del pravzaprav Pavlov tovariš, ki ga je spremljal na potovanjih.«

Luka je omenjen tudi v Pismu Kolosanom 4,14, 2. pismu Timoteju 4,11 in Pismu Filemonu 24.

V: Kdaj je bila napisana Apostolska zgodba?

O: Obstajata dve mnenji.

1. Zgodnje obdobje, saj bi Luka, če bi vedel zanje, verjetno omenil Pavlovo smrt, Nerovo preganjanje in padec Jeruzalema, če bi se ti dogodki zgodili; Luka bi lahko napisal Apostolska dela med letoma 61 in 64 n. št. Drugi pravijo, da med letoma 63 in 70 n. št., ker v knjigi ni omenjenih kasnejših dogodkov.

2. Drugo mnenje je, da je bilo mogoče, da je Luka načrtoval tretji zvezek (čeprav to ni bilo v Božji volji), zato bi Luka lahko napisal knjigo kasneje in načrtoval kasnejše dogodke za tretji zvezek.

Klement Rimski (96–98 n. št.) citira četrtino Apostolskih del 20,35 in naprej (5 besed od 26 besed) 1. Klement, 1. zvezek, 2. poglavje, str. 5, in Polikarp (100–155 n. št.) citira polovico Apostolske zgodbe 2,24a (7 od 15 grških besed) v Polikarpovem pismu Filipljanom, 1. poglavje, str. 33. To je bilo nedvomno napisano pred leti 96–98 n. št.

V: Ali je bila ta knjiga napisana v 2. stoletju (dolgo po Lukuovi smrti), kot je trdila liberalna tübingenska šola?

O: To so trdili zaradi številnih vzporednih dejstev, navedenih tako v Apostolskih delih kot v delih Jožefa Flavija. (Jožef Flavij je napisal delo »Zgodovina Judov« okoli let 93–94 n. št.)

Vendar bi to bilo pričakovano, če bi imel Luka dostop do mnogih istih virov, ki jih je uporabil Jožef Flavij. Poleg tega Irenej (182–188 n. št.), Klement Aleksandrijski (193–202 n. št.), Muratorijev kanon (170–210 n. št.), Origen (225–254 n. št.) in Pamfil (mučenik, umrl leta 309 n. št.) vsi trdijo, da je Apostolska dela napisal Luka.

V: Kako v Apostolskih delih vemo, da je današnje Sveto pismo zanesljiv zapis tega, kar je bilo prvotno napisano?

O: Obstajajo vsaj trije dobri razlogi.

1. Bog je obljubil, da bo ohranil svojo besedo v Izaiju 55,10–11; Izaiju 59,21; Izaiju 40,6–8; 1. Petrovem pismu 1,24–25 in Mateju 24,35.

2. Dokazi zgodnje cerkve. Krščanski pisci iz obdobja pred nicejskim koncilom so citirali 20,4 % knjige Apostolska dela. To je 204,86 od 1003 verzov. Tukaj so pisci, ki so se sklicevali na verze v Apostolskih delih.

Klement Rimski (96–98 n. št.) citira 1/4 Apostolskih del 20:35f (5 besed od 26 besed) 1. Klement, 1. zvezek, 2. poglavje, str. 5

Barnabovo pismo (okoli 100–150 n. št.), 7. poglavje, str. 142, namiguje na Apostolska dela 14,22

Polikarp (100–155 n. št.) citira polovico Apostolska dela 2,24a (7 od 15 grških besed) v Polikarpovem pismu Filipljanom, poglavje 1, str. 33. V poglavju 2, str. 33, citira tudi Apostolska dela 17,31

»Pastir Hermas« (160 n. št.), knjiga 1, poglavje 2, str. 18, citira polovico Apostolska dela 4:12.

Justin Mučenik (okoli 138–165 n. št.) v delu O vstajenju, 9. poglavje, str. 298, jasno parafrazira Apostolska dela 1,9.

Kristjani iz Vienne in Lugdunuma (177 n. št.) navajajo polovico Apostolska dela 7,60: »tako kot je rekel Štefan, popoln priča: ›Gospod, ne pripiši jim tega greha.‹« Ante-Nicene Fathers, zvezek 8, str. 784.

Irenej, ki je med letoma 182–188 n. št. napisal delo »Proti herezijam«, se na 48 mestih sklicuje na 88 verzov iz Apostolskih del.

Irenej (182–188 n. št.) citira Apostolska dela 8,9–11, 20, 21, 23 (Simon Čarovnik), kot jih je zapisal Luka. Irenej, Proti herezijam, knjiga 1, poglavje 23.1, str. 347

Muratorijev kanon (190–217 n. št.), ANF, zvezek 5, kanon 2, str. 603: »Poleg tega je Luka Apostolska dela zbral v eni knjigi,«

Klement Aleksandrijski (193–217/220 n. št.) navaja 48 verzov iz Apostolskih del: 1:7;2:26 –28, polovico2:41 ; 6:2; 8:22a;10:10 –15,34,35;15:23 , 28, 29,17:18 , 22, 23, 28; 26:17–18. Sklicuje se na 9 verzov v Apostolskih delih:3:14 , 17, 19, 21; 5:1;8:30 ;10:24 ;17:15 (omemba Aten);17:30 .

Klement Aleksandrijski (193–202 n. št.) citira Apostolska dela 17:22, 23 z besedami: »Luka v Apostolskih delih« v delu Stromata (193–202 n. št.), knjiga 5, poglavje 12, str. 464. Prav tako citira »Petra v Apostolskih delih« v delu Stromata, knjiga 6, poglavje 8, str. 494.

Tertulijan (198–220 n. št.) v delu O vstajenju mesa, poglavje 39, izrecno omenja Apostolska dela.

Tertulijan navaja številne citate in aluzije iz Apostolskih del, pri čemer pravi, da so iz Apostolskih del, v delu »Pet knjig proti Marcionu«, knjiga 5, poglavje 2, str. 432–433.

Hipolit (222–235/236 n. št.) citira Jeremija 23,18 in Apostolska dela 10,36, nato pa takoj reče: »Te stvari, bratje, so torej razglašene v Svetem pismu.« V delu Proti hereziji Noeta, poglavji 13–14, str. 228

Origen (225–254 n. št.) »… kot poroča Luka v Apostolskih delih« Origen, Proti Celsusu, knjiga 6, poglavje 11, str. 578

Novatian (250–257 n. št.) navaja tri četrtine Apostolskih del2:17 (tudi Joel2:28 ) kot preroštvo Joela, ki ga je podal Kristus. Razprava o Trojici, poglavje 29, str. 640

Traktat o ponovnem krstu, poglavji 1 in 2, str. 668 (250–258 n. št.) »Zato bomo, kot je potrebno, zbrali v eno celoto vse odlomke Svetega pisma, ki se nanašajo na to temo.« Nato v 2. poglavju citira Mateja 3:11b in Apostolska dela 1:4,5 kot Apostolska dela, Apostolska dela 11:15–17, Apostolska dela 15:5,8

Trakta o ponovnem krstu (okoli 250–258 n. št.), poglavje 12, str. 674, navaja Apostolska dela15:13 –17 ter po imenu omenja Jakoba, ki govori v Apostolskih delih.

Kiprian iz Kartagine (okoli 246–258 n. št.) »Božje pismo to dokazuje, ko pravi: ›Vsi verniki pa so bili enega srca in ene duše.‹ [Apostolska dela 4:32] In še: ›Vsi ti so enoglasno vztrajali v molitvi skupaj z ženskami, z Marijo, Jezusovo materjo, in z njegovimi brati.‹« [Apostolska dela 1,14] Ciprijanove razprave, Razprava 1, poglavje 25, str. 429

Kiprian Kartaginski (okoli 246–258 n. št.) v svojem Traktatu 12, tretja knjiga, 3,43, citira iz »Apostolskih del«.

Kiprian Kartaginski (okoli 246–258 n. št.) omenja Apostolska dela in citira Apostolska dela 5,3–4 v delu »Kiprianova dela – Pričevanja«, poglavje 30, str. 543. Glej tudi Pismo 72, poglavje 17, str. 383.

Pontijevo delo Življenje in trpljenje Cipriana (po letu 258 n. št.), poglavje 3, str. 268, se sklicuje na Apostolska dela 8,37 kot na »v Apostolskih delih«.

Dionizij Aleksandrijski (246–265 n. št.) v delu »Dve knjigi o obljubah«, poglavje 5, str. 83, navaja Apostolska dela 13,5.13 kot »v Apostolskih delih«.

Adamantius (okoli leta 300 n. št.) omenja »Apostolska dela« v »Dialogu o pravi veri«, drugi del, 12d, str. 90.

Victorinus, škof v Petauju v današnji Sloveniji (mučenec leta 304 n. št.), omenja Apostolska dela v delu »Komentar k Apokalipsi blaženega Janeza«, str. 355.

Pamphilus (mučeniško umrl leta 309 n. št.): ohranjen je njegov povzetek Apostolskih del. Ante-Nicene Fathers, zvezek 6, str. 166–168.

Peter iz Aleksandrije (306, 285–311 n. št.) citira Apostolska dela 7,59, ko govori Štefan. Kanonična pismo, kanon 9, str. 273.

Koncil v Neocaesarei (okoli leta 315 n. št.), kanon 15, str. 86: »Diakonov mora biti sedem, v skladu s kanonom, tudi če je mesto veliko. O tem vas bo prepričala Knjiga Apostolskih del.«

Atanazij (okoli leta 318 n. št.) pred Nicejskim koncilom citira del Pavlovega govora v Apostolskih delih (14:15 ) kot Pavlovega. Proti poganom, 3. del, poglavje 35, str. 22

Laktanc (okoli 303–okoli 325 n. št.) namiguje na Apostolska dela 1,9 in pravi: »On [Jezus] bi se lahko odpravil k svojemu Očetu, dvignjen na oblaku.« Božanske ustanove, knjiga 4, poglavje 12, str. 111

Po Nicejskem koncilu

Euzebij iz Cezareje (323–326 n. št.) pravi, da je to v »sveti knjigi Apostolskih del«; Cerkvena zgodovina, knjiga 2, poglavje 18; Nicejski in postnicejski očetje, druga serija, zvezek 1, str. 122. Luka je napisal Apostolska dela; ibid., poglavje 22, str. 124

Euzebij iz Cezareje (323–339/340 n. št.) se sklicuje na Apostolska dela 12,3 z besedami »kot pravi božansko Sveto pismo«; Euzebijeva *Cerkvena zgodovina*, knjiga 2, poglavje 9, str. 111

Eustatij iz Antiohije (pred letom 337 n. št.) se sklicuje na Apostolska dela 16,17 in druge verze.

Afrahata Sirijec (337–345 n. št.) v delu Izbrane razlage namiguje na Apostolska dela

Pismo arijanskega heretika Kandidusa Mariusu (359–362 n. št.)

Hegemonius iz Sirmiuma (3. stoletje n. št.), ki prevaja Archelausa (262–278 n. št.), citira Apostolska dela 2,6 kot Sveto pismo. »Disputation with Manes«, poglavje 36, str. 210.

Archelaus v delu »Disputation with Manes«, poglavje 34, str. 208, citira tudi Apostolska dela 9,15. V »Fragmentu 1«, str. 234, se morda sklicuje na Apostolska dela 9,40. Na noben drug verz iz Apostolskih del se ne sklicuje.

Sinoda v Laodiceji (v Frigiji) (343–381 n. št.) v kanonu 60, str. 159, navaja knjige Stare in Nove zaveze. Kanon 59, str. 158, pravi, da se v cerkvi smejo brati le kanonične knjige Stare in Nove zaveze.

Victorinus iz Rima (po letu 363 n. št.)

Atanazij (367 n. št.) »Tudi govoriti o [knjigah] Novega testamenta ni dolgočasno. To so štiri evangeliji po Mateju, Marku, Luku in Janezu. Nato Apostolska dela in pisma (imenovana katoliška), sedem, in sicer: eno Jakoba, dve Petra, tri Janeza; po njih pa eno Judovo. Poleg tega je štirinajst Pavlovih pisem, napisana v tem vrstnem redu. Prvo, Rimljanom; nato dve Korinčanom; za njimi Galatcem; nato Efežanom; nato Filipljanom; nato Kolosanom; za njimi dve Tesaloničanom in tisto Hebrejcem; ter spet dve Timoteju; eno Titu; in nazadnje tisto Filemonu. Poleg tega pa še Janezovo Razodetje.« Atanazijevo praznično pismo 39, poglavje 5, str. 552

Hilari iz Poitiersa (355–367/368 n. št.) navaja Apostolska dela 1,7 kot Jezusove besede. V delu O Trojici, knjiga 9, poglavje 75, str. 181

Delo »Synopsis Scripturae Sacrae« (350–370 n. št. ali 5. stoletje) omenja Apostolska dela kot del Nove zaveze. Citira celoten 1,1 iz Apostolskih del.

Efraem Sirski (350–378 n. št.) v delu »Tri pridige« (pridiga 1, poglavji 26 in 27, str. 316) navaja Apostolska dela 22,11 in 26,13.

Basilij Kapadokijski (357–378/379 n. št.)

Ambrosiaster (po letu 384 n. št.)

Ciril Jeruzalemski (okoli 349–386 n. št.) omenja Apostolska dela v Predavanju 14.28, str. 102

Cheltenhamski kanon (= Mommsenov katalog) (okoli 360–370 n. št.) omenja vsa štiri evangelija, Apostolska dela, Pavlova pisma, 1. pismo Petra, 1. pismo Janeza in Razodetje.

Ambrož iz Milana (370–390 n. št.)

Gregor Nazianški (330–391 n. št.)

Pacian iz Barcelone (342–379/392 n. št.) v »Dejanjih apostolov«, pismo 4.2, str. 31, omenja Pavla, ki citira grškega pesnika (Apostolska dela17:28 –29).

Gregor iz Elvire (po letu 392 n. št.)

Gregor iz Nise (okoli 356–397 n. št.) omenja Apostolska dela v Drugi knjigi Proti Eunomiju, str. 274 in str. 276.

Gregor iz Nise (okoli 356–397 n. št.) citira Apostolska dela 2:36 v delu Proti Eunomiju, knjiga 5, poglavje 3, str. 177

Amfilohij (umrl leta 397 n. št.) se sklicuje na Apostolska dela (15:24 ) in druge odlomke v delu »Iambi ad Seleucum«

Didimus Slepi (398 n. št.) namiguje na Apostolska dela 13,8–11. Komentar k Zahariju 11, str. 285

Šizmatik Lucifer iz Cagliarija (361–399 n. št.) se sklicuje na Apostolska dela 12:23

Sirski katalog sv. Katarine (okoli leta 400 n. št.) se sklicuje na štiri evangelije, Apostolska dela, Pismo Rimljanom in Pismo Galatcem ter Pismo Hebrejcem.

Maksimin (4./5. stoletje)

Maksim iz Torina (4./5. stoletje)

Donatistični šizmatik Petilianus (4./5. stoletje)

Epifanij iz Salamisa (360–403 n. št.) omenja štiri evangelije, 14 Pavlovih pisem, Jakoba, Petra, Janeza, Juda, Apostolska dela, Janezovo razodetje, Modrost Salomona in Siraha (= Ekleziastik).

Papež Inocenc I. iz Rima (okoli leta 405 n. št.)

Rufinus (374–406 n. št.), ki prevaja Origena (225–254 n. št.), se sklicuje na Apostolska dela 7 kot na Apostolska dela de Principiis, knjiga 2, poglavje 4.2, str. 276

Donatistični schizmatik Gaudentius (po letu 406 n. št.)

Janez Krizostom (392–407 n. št.) je zapisal 55 pridig o Apostolskih delih.

Kromacij (umrl leta 407 n. št.)

Severian (po letu 408 n. št.)

Asterius iz Emeze (okoli leta 410 n. št.)

Orosius/Hosius iz Brage (414–418 n. št.) se sklicuje na Apostolska dela 6,11–13 v delu Obramba proti pelagianom, poglavje 8, str. 124

Kartaginski koncil (393–419 n. št.) (218 škofov)

Jerome (373–420 n. št.) obravnava knjige Novega testamenta. Posebej omenja vsa štiri evangelija, Pavlova pisma sedmim cerkvam, Pismo Hebrejcem ter Pavlova pisma Timoteju, Titu in Filemonu. Nato obravnava Apostolska dela. Sledi obravnava sedmih pisem Jakoba, Petra, Janeza in Juda. Nazadnje obravnava Janezovo Razodetje. Pismo 53, poglavje 9, str. 101–102.

Sulpicius/Sulpitius Severus (363–420 n. št.) omenja Apostolska dela v knjigi Zgodovina, 1. knjiga, poglavje 36, str. 89, in knjigi Zgodovina, 2. knjiga, poglavje 28, str. 110

Avguštin iz Hipona (388–430 n. št.) citira Apostolska dela 17,30–31 v delu »Božje mesto«, knjiga 18, poglavje 54, str. 395

Janez Kasijan (419–430 n. št.) v delu »Instituti« (knjiga 2.5, str. 206) omenja Apostolska dela 4,32–34 kot del Apostolskih del

Efeški koncil (431 n. št.) citira Apostolska dela.

Vincent iz Lerina (okoli 434 n. št.)

Sokrat iz Konstantinopla (okoli 400–439 n. št.) se sklicuje na Apostolska dela 15,29 in druge verze. Sokratova »Cerkvena zgodovina«

Ciril iz Aleksandrije (444 n. št.)

Hesihij iz Jeruzalema (umrl leta 450 n. št.)

Speculum (5. stoletje)

Teodot iz Ankire (5. stoletje)

Kalkedonski koncil (451 n. št.)

Quodvultdeus (okoli leta 453 n. št.)

Euharij (okoli 424–455 n. št.) Instructiones

Teodoret iz Kira (škof in zgodovinar) (423–458 n. št.)

Papež Leon I. iz Rima (461 n. št.)

Prosper Tyro iz Akvitanije (425–465 n. št.) pravi, da je Apostolska dela10:45 v Apostolskih delih

Dokazi o heretikih in ponarejenih knjigah

Apostolske ustave (datum ni znan, okoli leta 380 n. št.)

Keretik Priscilian (okoli 385 n. št.)

Keretik Apollinaris iz Laodiceje (okoli leta 390 n. št.)

Arijanski heretik Eunomij (okoli 360–okoli 394 n. št.) citira Apostolska dela 2:36, ko govori Peter. Apologetsko pismo, poglavje 25, str. 71

Pelagijanski heretik Teodor iz Mopsuestije (392–423/429 n. št.) se sklicuje na Štefana v Apostolskih delih 7,42–43 kot na »v Apostolskih delih«. Komentar k Amosu, poglavje 5, str. 154

Nestorijevo delo »Bazar Herakleida« (451/452 n. št.)

Vse to imamo še danes.

3. Najzgodnejši rokopisi Apostolskih del, ki jih imamo, kažejo, da obstajajo majhne razlike med rokopisi, vendar nobenih teološko pomembnih napak.

V: Kateri so najzgodnejši svetopisemski rokopisi v Apostolskih delih?

O: Tukaj je večina izmed njih. Skupaj prednicejski svetopisemski rokopisi navajajo 32,5 % Apostolskih del. To je 326 od 1003 verzov. Prednicejski krščanski pisci in prednicejski svetopisemski rokopisi pokrivajo 43,9 % Apostolskih del. Za več informacij glejte https://www.biblequery.org/Bible/BibleReliability/EarlyChristianNTQuotes.xlsx.

str. 8 (= Berlin Inv. 8683) Apostolska dela4:31 –37; 5:2–9; 6:1–6, 8–15 (4. stoletje)

str. 29 Apostolska dela 26:7–8,20. 200–225 n. št. Pisec, ki je napisal ta rokopis, je naslednje črke zapisal na nenavaden način: theta, pi in epsilon. Rokopis str. 45 (Chester Beatty I) ima enak nenavaden slog pisave. Datum je naveden kot 200–225 n. št., ker je pisava podobna Papirusu Marmarica, ki je skoraj gotovo aleksandrijski tekst iz obdobja med 200 in 225 n. št.

str. 33 Apostolska dela 7:6–10, 13–18;15:21 –24, 26–32 (6. stoletje) Ustreza rokopisu Sinaiticus

str. 38 (=Ann Arbor Inv. 1570, =papirus Michigan 137) Apostolska dela18:27 –19:6;19:12 –16 okoli leta 300 n. št.

Konec 2. ali začetek 3. stoletja – 1999

str. 41 (8. stoletje) Apostolska dela 17:28–34; 18:1f, 17f, 22–25, 27; 19:1–4, 6–8, 13–16, 18f; 20:9–13, 15f, 22–24, 26–38; 21:1–4, 26f; 22:11–14,16f. Vir: Dunaj, Papirussammlung Nationalbibliothek, K. 7541–7542–7543–7544–7545–7546–7547–7548. Stud. Pal. 015 237; P. Weigandt, v: K. Aland, Materialien (1969), str. 54–72. glavno uredništvo (faksimile); J. Henner, H. Förster, U. Horak, Christliches mit Feder und Faden, Nilus 3 (1999), str. 10, št. 9

(Glej http://www.tyndale.cam.ac.uk/Tyndale/staff/Head/NTPapyri.htm#_ftn40)http://www.tyndale.cam.ac.uk/Tyndale/staff/Head/NTPapyri.htm – _ftn40

str. 45 Chester Beatty I (100–150 n. št.) Vsa štiri evangelija in 29 % (289/1003 verzov) Apostolskih del. Apostolska dela 4:27–36; 5:10–20; (8 od 33 črk v 5:21) 30–39; 6:7–7:2; 7:10–21; 7:32–41; 7:52–8:1; 8:14–15, 8:34–9:6; (8:37 ni bil nikoli napisan); 9:16–27; 9:35–10:2; 10:10–23, 31–41; 11:2–13; 11:24–12:6; 12:13–22; 13:6–16, 25–36; 13:46–14:3; 14:15–23; 15:2–7, 9–27; 15:38–16:4; 16:15–21, 32–40; 17:9–17. V Apostolskih delih 15:7 je prepisovalec izgubil nit in ponovil šest verzov iz Apostolskih del 15:2. (Nekoč se je menilo, da izvira iz konca 2. ali začetka 3. stoletja oziroma iz leta 200 n. št.)

p48 Apostolska dela 23:11–17, 25–29 (okoli leta 220 ali v drugi polovici 3. stoletja n. št.)

str. 50 (Papirus Yale 1543) Apostolska dela 8:26–32; 10:26–31 Aland je to datiral v 4. ali 5. stoletje, »vendar uredniki iz Yalea precej prepričljivo zagovarjajo datiranje v čas vladavine Dioklecijana (284–305 n. št.)«.

str. 53 Matej 26:29–30 in Apostolska dela 9:33–38; (3 črke v Apostolskih delih 9:39b); Apostolska dela9:40 –10:1. okoli leta 260 n. št. Datum temelji na podobnostih s Pismi Heronina, datiranimi okoli leta 260 n. št.

str. 56 Apostolska dela 1:1,4–5,7,10–11 (5.–6. stoletje) aleksandrijski tekst

str. 57 Apostolska dela4:36 –5:2; 5:8–10 (4. ali 5. stoletje) aleksandrijski tekst

str. 58 isti izvirnik kot str. 33. Tukaj so podatki s str. 33. Apostolska dela 7:6–10, 13–18;15:21 –24, 26–32 (6. stoletje) Ustreza Sinaitiku

str. 74 (=Bodmer 17) Apostolska dela 1:2–5, 7–11, 13–15, 18–19, 22–25; 2:2–4; 2:6–3:26; 4:2–6, 8–27; 4:29–27:25; 27:27–28:31; Jakobovo pismo 1:1–6, 8–19, 21–23, 25; 1:27; 2:1–3; 2:4?; 2:5–15; 18–22, 25–26; 3:1, 5–6, 10–12, 14, 17–18; 4:8,11–14; 5:1–3,7–9,12–14,19–20; 1. Petrov 1:1–2,7–8; 1:12?; 1:13,19–20,25; 2:6–7,11–12,18,24; 3:4–5; 2. Petrov 2:21; 3:4,11,16; 1. Janezovo pismo 1:1,6; 2:1–2,7,13–14,18–19,25–26; 3:1–2,8,14,19–20; 4:1, 6–7, 12, 16–17; 5:3–4, 9–10, 17; 2. Janezovo pismo 1, 6–7, 13; 3. Janezovo pismo 6, 12; Judovo pismo 3, 7, 12, 18, 24 (7. stoletje)

str. 91 (= Sydney Inv. 360) Apostolska dela2:30 –37;2:46 –3:2 sredi 3. stoletja. To je le en list (dva fragmenta), »napisan v dokumentarnem pisavi«.

str. 112 (=papirus Oxyrhynchus 4496) Apostolska dela 26:31–32; 27:6–7 (5. stoletje)

Uncial 0165 (Berlin, 5. stoletje) Apostolska dela 3:25; 4:1; 4:6; 4:8;4:10 ter verjetno še drugi verzi.

Uncial 0189 Apostolska dela 5:3–21. Je eden najstarejših uncialov: konec 2. ali začetek 3. stoletja.

Vaticanus [B] (325–350 n. št.)

Sinaiticus [Si] (340–350 n. št.) vsebuje celotno Apostolska dela. Po Pavlovih pismih (vključno s Pismom Hebrejcem), ki se končajo s Pismom Filemonu, sledi prazna linirana stran, nato pa Apostolska dela. Po Apostolskih delih sledi Jakobovo pismo.

Alexandrinus [A] (okoli 450 n. št.)

Bohairski koptski [Boh] 3./4. stoletje

Sahidski koptski [Sah] 3./4. stoletje

Meg. koptski [Meg] 3./4. stoletje

Fajumska koptska [Fay] 3./4. stoletje

Efraemov reskript [C] 5. stoletje

Italika

Latinska Vulgata [Vg] 4. in 5. stoletje

armenski [Arm] po letu 406 n. št.

Gruzinsko [Geo] od 5. stoletja

Cambridge 5./6. stoletje

Etiopščina [Eth] od okoli leta 500 n. št.

Gotščina 493–555 n. št.

Filoksenov sirski jezik [SyrPh] 507/508 n. št.

Harclejski sirski jezik [SyrH] iz leta 616 n. št.

Bizantinska [Byz] (Bizantinska družina obsega od 1.761 do 2.209 ločenih rokopisov. Ti segajo od okoli leta 850 n. št. do leta 1576 n. št.)

Za več informacij o zgodnjih rokopisih Apostolskih del glejte www.Biblequery.org/Acts Manuscripts.html.