< Vprašanje o Svetem pismu iz Pisma Efežanom

V: V Ef 1,1, kdaj je bilo napisano Pismo Efežanom?

O: Po Efežanom 3:1; 4:1; 6:20 je bil Pavel v času pisanja v zaporu. Pavel bi ga lahko napisal, ko je bil v zaporu v Cezareji v letih 57–59 n. št. ali ko je bil v zaporu v Rimu v letih 60–62 n. št.

V: Ali je bilo pismo Efežanom v Ef 1,1 res napisano Efežanom?

O: Gotovo je bilo naslovljeno na cerkve v tej pokrajini, vendar nekateri zgodnji rokopisi ne vsebujejo besed »v Efezu«.

Dokazi, da je bil izraz »v Efezu« dodan kasneje:

1. Rokopis p46 Chester Beatty II iz let 100–150 n. št. nima vrzeli niti prostora za ti dve besedi. Ta rokopis vsebuje tudi Pismo Galatcem, Pismo Filipljanom, Pismo Kolosanom, 1. Pismo Tesaloničanom ter 1. in 2. Pismo Korinčanom, in v vsakem primeru se mesto pojavi tam, kjer bi moralo. (Čeprav vsebuje dele Pisma Rimljanom, 1.–4. poglavja Pisma Rimljanom niso bila prisotna.)

2. Aleksandrijska rokopisa Vaticanus (325–350 n. št.) in Sinaiticus (340–350 n. št.) tega nista vsebovala. V obeh je bil ta del dodan kasneje s strani korektorja.

3. Med zgodnjimi pisci, ki ne omenjajo »v Efezu«, sta Tertulijan (pisal leta 207 n. št.) in Origen (225–253/254 n. št.).

4. Današnji Priročnik za reševanje težav v Svetem pismu na str. 294 omenja, da bi, če bi Pavel to napisal le Efežanom, pričakovali osebne pozdrave ljudem, s katerimi je tri leta živel, a teh ni.

5. Podobno se zdi, da Pavel v Pismu Efežanom 1,15 govori o regiji, ne le o mestu, kjer je tri leta živel.

6. Origen in Jeronim sta dejala, da besedna zveza »v Efezu« ni bila v najboljših rokopisih, ki sta jih imela, čeprav je Jeronim pri navajanju cerkvenih spisov dejal, da je Pavel napisal eno pismo Efežanom (Jeronim in Gennadius (okoli 485–492 n. št.), 5. poglavje). Tertulijan je prav tako dejal, da so Marcionovi privrženci menili, da je to pismo naslovljeno na Laodicejce.

Med tistimi, ki so zagovarjali teorijo o krožnem pismu, sta bila Teodor Beza in nadškof James Ussher.

Dokazi, da je bil izraz »v Efezu« v izvirniku:

1. Zgodnji pisec Ignacij v svojem Pismu Efežanom iz let 110–117 n. št. v 12. poglavju pravi, da Pavel v svojem pismu omenja Efežane.

2. Kar zadeva besede »v Efezu«, sta tako Sinaiticus kot Vaticanus v rokopisu imela te besede dodane z drugo roko.

3. Alexandrinus (okoli leta 450 n. št.), Claromontanus (5./6. stoletje) in Bizantinski lekcionar vsebujejo besedno zvezo »v Efezu«.

4. Cerkveni pisec Janez Krizostom (392–407 n. št.) to navaja v svojem komentarju. Krizostomovi komentarji vsebujejo neposredne citate iz Svetega pisma.

5. Okrožnica bi se zdela v nasprotju s Tihikovim poslanstvom, da pismo odnese v Efez, kot je zapisano v Pismu Efežanom 6,21–22. Tihik je v Pismu Kolosanom 4,7–9 odnesel še eno pismo Kolosanom.

6. V zgodnji Cerkvi ni znanih drugih okrožnic, v katerih ne bi bilo navedeno ime mesta ali osebe.

7. To bi bilo edino znano krožno pismo, ki bi ga napisal Pavel.

Zaključek: bodisi je bil izraz »v Efezu« izpuščen iz nekaterih rokopisov, kot je Chester Beatty II, pred letoma 100–150 n. št., bodisi je bil dodan v nekatere rokopise pred okoli letom 117 n. št. To je primer zelo zgodnje različice v Svetem pismu, pri kateri nismo prepričani v nobeno smer.

V: Kakšen je v Ef 1,1 pregled vsebine Pisma Efežanom?

O: Skoraj vsi se strinjajo, da je knjiga razdeljena na dva dela: poglavja 1–3 in 4–6. Poleg tega pa obstaja veliko nesoglasij. Tukaj je en pregled.

Ef 1–3 Naš položaj v Jezusu Kristusu

- Ef 1: Skrivnost Božje volje

- - Ef 1,1–2 Pozdrav

- - Ef 1,3–14 Naš položaj v nebesih

- - Ef 1,15–23 Morate vedeti, kako se je za vas vse spremenilo

- Ef 2: Skrivnost življenja v Kristusu

- Ef 3: Skrivnost skupnosti Judov in poganov v Kristusu

Ef 4–6 Naše življenje v Jezusu Kristusu

- Ef 4 Hodite vredno svojega poklica

- Ef 5,1–20 Bodite posnemovalci Boga

- Ef 5,21–6,9 Podrejajte se drug drugemu

- Ef 6,10–20 Oblečite si Božjo bojno opremo

Ef 6,21–24 Poslanec Tihik in slovo

V: Ali je v Ef 1,3.17 in 1 Pt 1,3 Oče Bog Jezusa?

O: V okviru Trojice, da. Hebrejcem 1:9 kaže več pomenov besede »Bog«, ko pravi: »Zato te je Bog, tvoj Bog, mazilil« (BSB). Razlikovati je treba med naravo in vlogo. Vsi trije so Bog v Trojici, vendar ima znotraj Trojice Oče izjemno vlogo, kot Bog Jezusu. Sin ni podrejen Očetu, vendar je njegova vloga podrejena Očetu.

V: Ker Bart Ehrman trdi, da je Ef 1,3–14 v grščini en sam stavek, tako kot Kol 1,3–8, ali dolžina stavka kaže, da teh besedil ni napisal Pavel, ki je na splošno pisal kratke stavke? (Bart Ehrman je to trdil v knjigi Jesus, Interrupted, str. 126)

O: Ne. Ne le da Ehrman nasprotuje splošnemu soglasju o tem, kje so prelomi med stavki, ampak ti stavki tudi niso veliko daljši od tistih, za katere Ehrman priznava, da jih je najverjetneje napisal Pavel. Na to trditev je mogoče odgovoriti s štirimi točkami.

1) Zgodnji grški rokopisi niso imeli ločil, zato lahko le sklepamo, kaj je bila pika in kaj podpičje ali vejica.

2) Tudi če bi nam Bog razkril »božansko navdihnjeno ločevalno znamenje«, bi to še vedno bila zavajajoča statistika, saj bi najdaljši stavek odvisen ne le od dolžine knjige, ampak tudi od vsebine. Na primer, ali je Pavel na začetku svojih knjig pisal bolj poglobljeno teologijo, na koncu pa krajša pozdravna besedila, in ali je bilo razmerje med teologijo na začetku, uporabo v sredini in pozdravnimi besedili na koncu različno za različne knjige?

3) Ef 1,3–6, 1,7–10, 1,11–12 in 1,13–14 niso en, ampak štirje stavki, kot navaja delo Alanda in drugih avtorjev The Greek New Testament, 4. revidirana izdaja (1998). Enako navaja tudi delo »Novum Testamentum Graece« avtorjev Nestle-Aland (1993). Ehrman nikoli ni navedel vira, na podlagi katerega je menil, da gre le za en stavek. Vendar pa je 23 let prej, v 3. izdaji dela »The Greek New Testament« avtorjev Aland in sod. iz leta 1975, bilo to prikazano kot en stavek, zato sumim, da je uporabil precej starejšo različico. Vendar pa grški izvirnik ni vseboval ločil, zato je utemeljevanje trditve na podlagi tega, kam naj bi po mnenju ljudi iz konca 20. stoletja – preden so spremenili mnenje – pripadale pike, v najboljšem primeru le površna trditev.

4) V nasprotju s tretjo točko se Ehrman, Aland et al. (4. revidirana izdaja), Aland et al. (3. izdaja) in Nestle-Aland vsi strinjajo, da je Kolosanom 1,3–8 en sam stavek. Obsega 156 besed. Ehrman piše: »Kolosanci 1,3–8 je v grščini en sam stavek; gre za ogromen stavek, ki se precej razlikuje od tistih, ki jih je Pavel običajno pisal. Efežani 1,3–14 je še daljši, dvanajst verzov – sploh ni v Pavlovem slogu.« (Jesus, Interrupted, str. 126). Ehrman ne navaja nobene podlage za primerjavo, vendar sem jo navedel spodaj.

Ehrman se strinja, da so knjige, zapisane s poševnim tiskom, najverjetneje delo Pavla. »Dolgi stavek« s 102 besedami v Pismu Kolosanom 1:3–8 ni le krajši od drugih stavkov v Pismu Kolosanom, ampak tudi krajši od mnogih drugih stavkov v knjigah, za katere Ehrman meni, da jih je napisal Pavel. Najdaljši stavek v vsaki knjigi in knjige, za katere se strinja, da so delo Pavla, se zdijo naključni.

V: Kako nas je Bog izbral v Ef 1,4?

O: Nekateri menijo, da je Bog vse vnaprej vedel, preden je sploh kaj izbral ali kaj predestiniral. Drugi verjamejo, da je Bog vse predestiniral, preden je uporabil svoje vnaprejšnje znanje. Obstajata le dva verza, v katerih sta Božje vnaprejšnje znanje in predestinacija/izvolitev nas v istem verzu.

Rimljanom 8:29 »Tiste, ki jih je Bog vnaprej poznal, je tudi vnaprej določil« (BSB)

1. Petrov 1:2 »izbrani po predznanju Boga Očeta« (BSB)

V teh verzih predznanje predhaja predestinaciji/izvolitvi.

Pri Jezusovem križanju je vrstni red obraten.

Apostolska dela 2:23 »On [Jezus] je bil izročen po Božjem načrtu in predznanju« (BSB)

Vendar noben verz v Svetem pismu ne pravi, da je moral Bog imeti eno popolnoma, preden je imel drugo.

Če povzamemo, Bog nas lahko izbere na kakršen koli način želi. Vemo, da je Bog razodel, da je pravičen, velikodušen in da ne stori ničesar brez kakršnega koli razloga. Vendar se zdi, da se Bog ne čuti dolžan, da nam razkrije vse svoje razloge.

V: Ali je v Ef 1,4–5 vse predestinacija?

O: Vse, kar obstaja, je predestinirano, celo dejstvo, da nam Bog dopušča svobodo odločanja brez njegovega popolnega nadzora. Nič se ne zgodi, razen tistega, kar Bog ve, dopušča in kar je del njegovega načrta. Vendar pa Bog dopušča, da ljudje počnejo stvari, ki jih izrecno ni želel (glej zla dejanja, omenjena v Jeremiju 5:28; 8:19; 12:8; Ezekielu 8:6).

Kot je dejal Francis Schaeffer v knjigi Cerkev ob koncu dvajsetega stoletja: »Lahko slavimo Boga, Stara in Nova zaveza pa pravita, da lahko Boga celo razžalostimo. To je neverjetno.« (Hymns for the People of God, št. 364) Za več informacij glej tudi naslednje vprašanje.

V: Ali naj kristjani v skladu z Ef 1,4–5 verjamejo v predestinacijo?

O: Nekoč mi je precej zrel kristjan povedal, da ne verjame v predestinacijo. Vedel sem, da redno bere Sveto pismo, čeprav moram priznati, da sem imel svoje dvome, potem ko je izrekel to neumno izjavo.

Efežanom 1,5 in drugi verzi kažejo, da vera v predestinacijo za kristjana ni izbira, prav tako kot ni izbira vera v to, da je Bog svet. Ljudje sicer verjamejo v različne resnice in zmote glede predestinacije, vendar je sama beseda v Svetem pismu jasna. Bog ne le ve vse o vsakem od nas, še preden smo se rodili, ampak je našo usodo izbral, še preden se je kdorkoli rodil. Predestinacija ni »kalvinistična« doktrina. Gre namreč za biblijsko doktrino. Ne glede na to, ali se kristjan imenuje kalvinist, nekalvinist ali arminijanec, bi moralo biti prepričanje, da nas je vsevedni Bog izbral še pred našim rojstvom, del vaše teologije.

V: Kako se v Ef 1,4–5 vklaplja Božja predestinacija?

O: Tukaj je nekaj stvari, ki jih je razkrilo Sveto pismo.

1. Bog lahko stori, kar mu je po volji. On je vladar nad vsako podrobnostjo, saj se nič ne zgodi brez Božjega dovoljenja (Job 1,12; Jakob 4,15).

2. Bog lahko stori, kar hoče. Neposredno in izrecno nadzira vsak dogodek, ki si ga želi (Izaija 14,24.27; 43,13; 55,11; Janez 10,26; Hebrejcem 6,17).

3. Bog lahko stori, kar hoče. Nekaterih dogodkov se ni odločil neposredno in izrecno nadzorovati (Jeremija 5,29; 8,19; 12,8; Ezekiel 8,6).

4. Bog lahko stori, kar mu je po volji. Vsak dogodek, tudi tisti, ki so dovoljeni in niso pod njegovim nadzorom, je vtkan v njegov končni namen (Efežanom 1:11; Pregovori 16:4, 33; Rimljanom 11:36; 1. Korinčanom 8:6; Razodetje 4:11).

V: Katere so v Efežanom 1:4–5 nekatere napačne predstave o predestinaciji?

O: V Efežanom 1:4–5, ko piše, da nas je Bog predestiniral, moramo – če verjamemo v avtoriteto Svetega pisma – verjeti, da nas je Bog predestiniral. Imamo tudi svobodno voljo, pravilno opredeljeno. Morda pa imate težave s predestinacijo, ker se o njej poučujejo nekatera napačna prepričanja. Naj vam predstavim štiri teme, ki bi vam lahko pomagale.

Bog z gotovostjo ve vse o prihodnosti, vendar njegovo znanje ne omejuje naše svobodne volje niti ne zmanjšuje našega znanja. Ne moremo reči: »Bog je vedel, da bom to storil, zato nisem imel izbire, moral sem to storiti.« V Apostolskih delih 2,23 je bil Jezus Kristus izročen Judom po Božjem določenem namenu in vnaprejšnjem poznanju, vendar so bili tisti, ki so Jezusa križali, krivi greha (Jn 19,11). Tukaj je primer. Lahko preberemo knjigo o tem, kako je George Washington pred več kot 200 leti prečkal reko Delaware. Naše skoraj gotovo znanje iz knjige ni prisililo Georgea Washingtona, da bi to storil. Predpostavimo, da bi se lahko s časovnim strojem vrnili 400 let nazaj in s seboj vzeli knjigo. Še vedno nismo storili ničesar, kar bi prisililo Georgea Washingtona, da bi karkoli storil. Bog obstaja zunaj časa (Titus 1:2), pa tudi znotraj njega, in njegovo predznanje nas ni prisililo, da bi storili karkoli.

Božje predznanje o nas predhaja Njegovi predestinaciji / izbiri v dveh verzih, ki omenjata oboje skupaj (Rimljanom 8:29; 1. Petrov 1:2). Kalvinisti imajo navado, da to razvrstijo v nasprotnem vrstnem redu. Bog izbere vsakogar, ki ga izbere, in šele nato to vnaprej ve. Arminijanci pogosto trdijo, da je Bog izbral pred začetkom časa na podlagi svojega vnaprejšnjega poznanja. Vendar, če je Bog resnično zunaj časa, bi lahko bilo oboje sočasno.

Suverenost Vsemogočnega Boga ne izključuje naše svobodne volje, čeprav kalvinisti pogosto trdijo nasprotno. Dogajale so se stvari, ki »niso prišle na misel Bogu«, kot so žrtvovanja dojenčkov v Jeremiju 32:35, in umrli so ljudje, ki ne bi smeli umreti, kot je zapisano v Ezekielu 13:19. Dogajajo se stvari, ki Boga žalostijo. Po drugi strani pa vse deluje v skladu z Božjim načrtom (Efežanom 1:11). Kako uskladiti ti dve ideji? S konceptom »delegirane suverenosti«. Bog bi lahko imel popoln nadzor nad vsem, tako da ga nič ne bi moglo razjeziti in bi bili vsi roboti. Vendar se je Bog, ki lahko stori karkoli, očitno odločil, da svojo suverenost za določen čas in v določenih mejah prenese na nas, tako da imamo sposobnost, da se odločimo, ali bomo Bogu poslušni ali ne. Bog je očitno tako visoko cenil človeka, ustvarjenega po svoji podobi, da je ljudi ustvaril tako, da se lahko svobodno odločijo, da bodo ljubili Boga. Bog to ceni tako visoko, da ljudem dovoli, da ga zavrnejo in trpijo posledice svoje odločitve.

Kaj je svobodna volja? Martin Luther je napisal celo knjigo *O suženjstvu volje*, v kateri je trdil, da je svobodna volja napačna doktrina. Luther je tu zgrešil, ker je stvari pripeljal do nebiblijskih skrajnosti. Rodimo se z voljo, ki je sužnja greha (s čimer bi se Luther strinjal), vendar imamo svobodno voljo, da še vedno prosimo za pomoč. Imamo svobodno voljo, in tudi odvisnik od drog jo ima. Zasvojenec morda nima moči, da se osvobodi svoje navade, vendar lahko zaide v rehabilitacijski center, pade na tla in reče: »Pomagaj mi.« Nekateri bi razlikovali med moralno nevtralno, neomejeno svobodno voljo (kar ni v skladu s Svetim pismom) in tisto, kar imamo mi, pri čemer slednjo imenujejo svobodna odločitev. Drugi, zlasti kristjani v zgodnji cerkvi, so izraz »svobodna volja« uporabljali za sklicevanje na svetopisemski pojem.

Če povzamemo: Bog nas je vnaprej določil, hkrati pa imamo tudi svobodno voljo, če jo pravilno razumemo. Preden se je začel čas, Božja izbira tistih, ki bodo šli v nebesa, ni bila slep na ali kapriciozna, ampak je bil vsak dan našega življenja zapisan v Božji knjigi (Psalm 139,16), ko nas je izbral.

V: V Ef 1,4–5 piše, da smo predestinirani za odrešitev po Božji volji in želji; kaj pa Božja volja in želja glede tistih, ki so predestinirani za pekel?

O: Situacija je podobna tisti, ko je bil prijatelj Georgea Washingtona obsojen na obešanje zaradi izdaje. Washington je imel rad svojega prijatelja in ni hotel, da bi umrl. Vendar pa je George Washington hkrati želel, da se izvrši pravica. Washington ni poskušal posredovati pri pravični obsodbi tega človeka za njegove odločitve.

V: V Ef 1,4–13 je Bog že pred začetkom časa vnaprej vedel, kdo bo odrešen in kdo ne. Zakaj nas torej mora predestinirati, da bomo »posvojeni kot njegovi sinovi skozi Jezusa Kristusa«, kar se zdi nekako odveč? Mislim namreč, da ker ve, da se bo to zgodilo (ker obstaja zunaj časa), ni potrebe po predestinaciji. Ali se ne bi te situacije zgodile tako ali tako, tudi če jih ne bi predestiniral? Zakaj predznanje ni dovolj? Morda moja zmeda izhaja iz mojega razumevanja besede »predestinacija«. Upam, da razumete, kje imam težave z razumevanjem tega pojma.

O: Božja predestinacija ima vsaj tri vidike.

1. Končno je odločitev o tem, kdo bo rešen, v Božjih rokah, ne v naših.

2. Bog vse stvari deluje v dobro za tiste, ki so predestinirani (glej Rimljanom 8:28). Z drugimi besedami, naša življenja so »proces priprave« na nebesa.

3. Bog nam pripravlja mesto tudi v nebesih. Jezus je rekel, da je v hiši njegovega Očeta veliko sob. V nebesih ne bo nobene prazne sobe in nihče v nebesih ne bo ostal brez mesta, ki ga je Bog pripravil zanj.

Nekdo je podal to primerjavo. Morda imajo vrata v nebesa dva napisa. Na zunanji strani piše: »Kdor koli hoče«, na notranji pa: »Dobrodošli, vi, ki ste bili izbrani od ustanovitve sveta.«

Torej, po eni strani ne bodite kot mnogi kalvinisti, ki pravijo, da je naša vloga zgolj pasivna, kot pri lutki, ker izbiro opravi Bog. Po drugi strani pa ne bodite kot nekateri arminijanci in ne mislite, da je Božja vloga zgolj pasivna vloga sodnika, ker izbiro opravimo mi. Sveti Duh aktivno deluje v življenju ljudi, Oče pa privablja ljudi k sebi, sicer nihče ne bi bil nikoli rešen.

Obstaja teološki izraz za to, da se ljudje s svojo voljo odločijo za nekaj, Bog pa se odloči, da bo uporabil njihovo izbiro. Imenuje se »sočasnost«. Ljudje se lahko prepirajo, ali Bog vse vnaprej ve in predestinira le na podlagi tega predznanja, ali pa Bog najprej vse predestinira in šele potem to vnaprej ve. Na obeh mestih, kjer se ti izrazi uporabljata v zvezi z ljudmi, je predznanje navedeno prvo. Vendar ni treba trditi, da je Bog omejen na to, da najprej stori eno, šele potem drugo; z vidika večnega Boga bi se lahko obe stvari zgodili v istem »času«.

V: Katere so v Ef 1,4–5 nekatere koristne kalvinistične ugotovitve o prosti volji?

O: Čeprav nisem kalvinist, cenim nekatere koncepte, ki so jih izpostavili nekateri kalvinisti. Treba pa je omeniti, da se drugi kalvinisti s tem morda ne strinjajo.

Skrivnost: Loraine Boettner pojasnjuje: imamo svobodno delovanje (vendar ne svobodne volje), tako kot lahko zlata ribica prosto plava v akvariju. »Predestinacija in svobodna volja sta dvojni stebri velikega templja in se srečata nad oblaki, kamor človeški pogled ne more prodreti. Ali pa lahko rečemo, da sta predestinacija in svobodna volja vzporedni črti; in medtem ko kalvinist morda ne more doseči, da se združita, arminijanec ne more doseči, da se prekrižata.« (str. 222)

Dovolilni sklepi: Charles Hodge iz Princetonskega teološkega semenišča je dejal: »Bog nikoli ne odloči, da bo storil ali da bo povzročil, da drugi storijo tisto, kar prepoveduje. Lahko pa, kot vidimo, da to počne, odloči, da dovoli tisto, kar prepoveduje. Dovoli ljudem, da grešijo, čeprav je greh prepovedan.« (Disertacija Curta Daniela, str. 230). V knjigi Chosen by God (Izbrani od Boga), str. 97, R. C. Sproul piše: »[Bog] je določil padec v smislu, da se je odločil, da ga bo dopustil, ne pa v smislu, da se je odločil, da ga bo prisilil.«

Sodelovanje: Louis Berkhof pravi: »Sodelovanje lahko opredelimo kot sodelovanje božje moči z vsemi podrejenimi močmi v skladu z vnaprej določenimi zakoni delovanja, kar povzroča, da delujejo in ravnajo natanko tako, kot delujejo.« Curt Daniel (str. 201) dodaja: »Deluje v stvareh narave, z njimi in pod njimi.«

Odvisni sklepi: Bog ni izrecno odločil vsega neodvisno. Kot omenjata W. D. Smith in Charles Hodge, čeprav lahko delovanje dobrega povzroči zle reakcije zlobnih ljudi, teh zlobnih reakcij ni mogoče pripisati Bogu, čeprav jih Bog v svojem načrtu upošteva. Kot nekakšen kozmični filmski ustvarjalec je Bog izrecno določil vrsto konkretnih dogodkov in pustil, da se film odvija. Po ogledu več »posnetkov« je določil tistega, ki mu je bil najbolj všeč. Če lahko mi po želji izbrišemo in uredimo videokasete, ali ne more Bog storiti enako?

Interakcija: Če združimo zgornje razlage, je naslednje nekalvinistična rešitev vprašanja suverenosti in svobode. Ne moremo upati, da bomo vedeli vse o Božjem delu (kot je Boettnerjeva skrivnost), lahko pa se naučimo tistega, kar je razkril splošni smisel Svetega pisma, ne da bi zanikali podrobnosti katerih koli verzov. Bog je imel odrejeno voljo (kot so Pinkove odredbe), dopustno voljo (kot so Hodgeove odredbe) in zapovedano voljo (tj. vsi morajo biti poslušni Bogu). Božja volja v mnogih zadevah deluje v medsebojnem vplivu z našo voljo (kot je Berkhofovo soglasje) v obsegu, ki ga Bog želi. Morda je najčudovitejša od Božjih odlokov ravno mera svobode z ustrezno odgovornostjo. Čeprav Bog ne želi, ne odloča in ne hoče zla neposredno, ga dopušča (kot odvisni odloki) kot »eksistencialnega parazita«, del svojega načrta za uresničevanje svojih namenov, ki vključujejo ljudi, ki se prostovoljno odločijo, da ga bodo ljubili.

Vsi kalvinisti bi si morali vzeti k srcu, kar je kalvinist Francis Schaeffer dejal v knjigi Cerkev ob koncu dvajsetega stoletja: »Lahko slavimo Boga, in tako Stara kot Nova zaveza pravita, da lahko Boga celo razžalostimo. To je izjemno.« (Hymns for the People of God št. 364.)

Kakor je Jezus rekel v Mateju 23,37: »Jeruzalem, Jeruzalem, ki ubijaš preroke in kamenjaš tiste, ki so ti poslani, kolikokrat sem želel zbrati tvoje otroke, kakor kokoš zbira svoje piščance pod krila, a ti nisi hotel!« (BSB) Bog se lahko zaradi naše volje razžalosti.

V: Zakaj Sveto pismo v Ef 1,7 tako močno poudarja kri?

O: Ker je Jezusova kri tako pomembna. Njegova kri je za nas tako dragocena, ker je Jezus s tem, ko je na križu prelil svojo rdečo kri za naše grehe, utrl pot, po kateri lahko ljudje pridejo v nebesa.

V: Kako v Ef 1,11 in Prg 16,4.33 vse stvari delujejo skupaj v skladu z namenom Božje volje?

O: Čeprav lahko vsakdo vidi, kako Bog uporablja dobre stvari za svojo slavo, se Bog ne opravičuje, ker uporablja tudi zle stvari. Za več informacij o tem si oglejte odgovor v 1. Mojzesovi knjigi 45:8. Tukaj je nekaj načinov, kako Bog lahko uporabi zlo.

1. Za izpolnitev določene zunanje naloge (1. Mojzesova knjiga 45:8; Apostolska dela 2:23)

2. Da doseže notranjo spremembo srca (Sodniki 3:7–8 itd.)

3. Kot opozorilo drugim (Luka 13:1–5)

4. Kot sredstvo za uničenje drugega zla (Habakuk 1)

5. Da prečisti našo vero (1. Petrov 1:6–7)

6. Da nam pomaga umreti grehu (1. Petrov 4:1)

7. Da bi preizkusili našo vero in razvili vztrajnost (Jakob 1:2–4)

8. Ne zaradi nas, ampak zaradi drugih (Kološanom 1,24)

9. Da bi bilo znamenje za nevernike (Filipanci 1:28; Janez 9:1)

10. To preprosto sodi k temu, da smo kristjani (2. Timotej 3,12; Filipljanom 1,29)

11. Da pokažemo Satanu in drugim kakovost našega življenja (Job)

12. Včasih ne vidimo drugih razlogov, razen tega, da naša vztrajnost poveličuje Boga (glej Job 1,8–12; 2,2–6).

V: V Ef 1,13 piše, da smo bili vključeni v Kristusa, ko smo slišali evangelij; kako pa smo bili vključeni pred začetkom časa, kot uči Ef 1,4, in v prihodnosti, kot kažejo Ef 1,14 in Heb 9,28?

O: Sveto pismo nakazuje, da je Bog brezčasen in hkrati v času. Za brezčasnega Boga je odgovor vseh tri: preteklost, sedanjost in prihodnost.

Chuck Swindoll je napisal odlično brošuro za študij Svetega pisma o odrešitvi, v kateri obravnava te vidike.

Vidiki predznanja in predestinacije v preteklosti: Preden se je čas začel, je Bog od začetka poznal konec in vse naše dni (Psalm 139,16; Izaija 44,7; Efežanom 1,4; Titu 1,2).

Vidiki sedanjih dogodkov: Ko smo slišali besedo resnice in prosili Gospoda (Rimljanom 10,9–10), smo postali novo stvarstvo (2 Korinčanom 5,17). Tudi Hebrejcem 4,2 in Apostolska dela 10,44 prikazujeta sedanje vidike.

Sedanji trajajoči vidiki: Ko v svojem življenju uresničujemo odrešitev, ki je v nas, Bog spreminja naša življenja (Filipanci 2:12–13; 1. Petrov 2:2; Hebrejci 3:14; 4:11; 6:11).

Vidiki prihodnje upanja: Hrepenimo po dovršitvi naše odrešitve (Hebrejcem 9,15.28; Rimljanom 8,23–25; 1. Petrovem pismu 1,4–5.9.13; 1. Korinčanom 15,50–53; 2. Korinčanom 5,5).

V: Če smo v Ef 1,14 in 2 Kor 1,22 zagotovljeni in zapečateni s Svetim Duhom, zakaj se nekateri ljudje oddaljijo od vere?

O: Biti kristjan ni enostavno. Obstaja več razlogov, zaradi katerih se ljudje lahko oddaljijo od vere.

1. Nekateri sploh niso bili nikoli pravi kristjani (1. Janezovo pismo 2:18–19; Apostolska dela 8:19–23).

1a. Lahko zavajajo druge (Matej 7:15; 24:11).

1b. Lahko zavedejo celo same sebe z lažnim spreobrnjenjem (Matej 7:21–23; Hebrejcem 3:10–12).

2. Nekateri pravi kristjani odpadajo, a se vrnejo. Pravi kristjani bodo vztrajali.

3. Pravi kristjani se ne strinjajo glede tega, ali se lahko pravi kristjan oddalji, se nikoli ne vrne in za vedno pogine v peklu. Verzi, ki jih nekateri uporabljajo za dokaz, da se kristjani lahko oddaljijo, vključujejo Hebrejcem 6:4–9; 10:26–32; 2. Petrov 2:17–22. Verzi, ki jih nekateri verniki uporabljajo za dokaz, da bodo pravi kristjani vedno vztrajali in nikoli ne bodo izgubili svojega odrešenja, so 1. Janezovo pismo 5:13–14; Rimljanom 8:29–39; Janez 10:28–29.

V: Ali se v Ef 1,14 »odkupljena lastnina« nanaša predvsem na našo lastnino odrešitve ali na to, da smo Božja lastnina?

O: Kristjani se o tem lahko ne strinjajo, zato si oglejmo kontekst, da vidimo trdnosti obeh stališč.

Naša last: Pismo Efežanom 1 govori o našem položaju v Kristusu, Efežanom 1:11,14 pa o naši dediščini odrešitve. 1. Petrov pismo 1:3–4 se nanaša na naše živo upanje in dediščino, ki nam je prihranjena v nebesih. Čeprav Božje ljudstvo oziroma lastnino vidimo tudi v 1. Petrovem pismu 2,9–10, preostali del Efežanom 1 poudarja, kaj imamo v Kristusu, zato navaja našo lastnino.

Njegova last: Pravzaprav bi lahko rekli, da 1. pismo Efežanom ne poudarja le tega, kar imamo v Kristusu, ampak predvsem tega, kdo smo v Kristusu. Čeprav lahko rečemo, da »lastimo« svoje odrešenje v nebesih zaradi zaslug tega, kar je Kristus storil za nas, je bolj tolažljivo vedeti, da nas »lasti« Bog kot svojo odkupljeno lastnino, in da Bog skrbi za tisto, kar mu pripada. John R. W. Stott v knjigi The Message of Ephesians (Sporočilo Efežanom), str. 46–47, zagovarja to stališče.

V: Kaj je v Ef 1,14 »zaveza/jamstvo«?

O: Grška beseda za »zavezo/jamstvo«, arrabon, verjetno izvira iz fenicijskega trgovskega jezika in pomeni pogodbo, polog ali predplačilo. Izraz se je uporabljal tudi za zaročni prstan. Svetega Duha v nas si lahko predstavljate kot naš »zaročni prstan«, ki nam obljublja naše končno odrešenje in poročno gostijo Jagnjeta.

V: Kako bi v Ef 1,15 izgledalo življenje kristjana, če bi imel veliko vere, a malo ljubezni?

O: Morda bi govoril resnico, vendar na način, ki ne bi bil v pomoč ali bi bil celo škodljiv. Brez ljubezni bi bilo to kot govoriti resnico brez sočutja. Včasih se lahko grajanje zamenja za to, toda pri pravilnem grajanju ti je resnično mar, da se pokesajo, in to tudi izraziš. Ljubezen je lahko nežna in sočutna; ljubezen pa je lahko tudi stroga ljubezen. Ena stvar pa ljubezen zagotovo ni – to je brezbrižnost. Jona je govoril resnico brez ljubezni, in Bog mu je pokazal, da je Jona celo rastlino ljubil bolj, kot mu je bilo mar za vse tiste ljudi.

V: Kako bi v Efežanom 1,15 izgledalo življenje kristjana, če bi imel veliko ljubezni, a malo vere ali pa bi vedel le malo o veri?

O: Sočustvoval bi in bil sočuten, a na koncu bi imel le malo ponuditi v smislu dobrih nasvetov ali smernic.

V: Ali v Ef 1,16–18 Pavel moli predvsem za nekaj, kar njegovi bralci že imajo, ali za novo blagoslov?

O: Nekako oboje, a hkrati niti eno niti drugo. Pavlovi bralci so verniki, zato že imajo nekaj znanja o Bogu in razsvetljeno razumevanje. A Pavel še vedno moli za nekaj novega. Pavel moli, da bi se njihovo znanje in razumevanje poglobila, daleč onkraj tega, kar že imajo.

V: Zakaj je bilo v Ef 1,17 treba Efežanom podeliti Duha modrosti in razodetja, saj imajo vsi verniki po Rim 8,9–11 že Duha v sebi?

O: Vsi pravi kristjani imajo Svetega Duha, toda Bog kljub temu zapoveduje pravim kristjanom, naj bodo napolnjeni s Svetim Duhom. Del tega vključuje tudi to, da so napolnjeni z modrostjo in razodetjem.

V: Ali je v Ef 1,18 dediščina tukaj naša dediščina v Kristusu ali pa so svetniki Božja dediščina?

O: Čeprav velja oboje, primerjava tega verza z Efežanom 1,11.14 kaže, da je tukaj v ospredju naša dediščina. Sveto pismo na mnogih mestih omenja naše blagoslove kot našo »dediščino« kot Božjih sinov. A mi smo Božje ljudstvo, izbrano iz sveta. Predstavljajte si otroka iz zelo premožne družine, ki se morda še vedno mora naučiti varčevati s svojimi drobiži za zdaj, vendar ve, da bo, ko bo polnoleten, podedoval ogromno bogastvo. Vi ste ta otrok! Toda vaša dediščina niso le nekateri listi papirja, okrasni kamni ali kovinski kosi, ampak pravo bogastvo v nebesih.

Eden od načinov, kako vernik gleda na to, je, da ima Svetega Duha. Drugi način pa je, da Sveti Duh ima njega.

V: Kaj menite o izjavi teologa Rudolfa Bultmanna v Ef 1,20, da je »Kristus vstal v kerygmi«, tj. le v veri in oznanjanju njegovih učencev?

O: Rudolf Bultmann je bil heretik, namenjen v pekel, in tega ni niti posebej dobro skrival. 1 Korinčanom 15,1–8 kaže, da če nekdo ne verjame, da je Kristus vstal od mrtvih na viden način, je tisto, v kar verjame, zaman. Pavel torej pravi, da je vera osebe, ki tako verjame, zaman, tj. da ji ne bo nič koristila.

V: Kako je Jezus v Ef 1,20; Heb 8,1; 10,12; Apg 2,25; 7,56 in tako naprej na Božji desnici?

O: »Na desni strani« je bil izraz, ki je označeval mesto za najuglednejšega gosta, kot kaže Psalm 110,1.

V: Ker je v Ef 1,21–22 Kristus nad vsem, ali je Kristus tudi nad Bogom Očetom?

O: 1 Korinčanom 15:26–28 odgovarja na to s poudarkom, da je Kristus nad vsem, vendar »vse« očitno ne vključuje samega Boga.

V: Kaj v Efežanom 1,23 pomeni »polnost«?

O: Ta grška beseda za polnost, pleroma, je bila pogosta beseda, ki se je lahko uporabljala za opis sklede, polne vode, ladje, napolnjene s tovorom, ali ladje s polno posadko. To je nekako tako, kot da hiša ni »polna«, če niso vsi otroci doma. V tem kontekstu je lahko aktivna, v smislu, da mi zapolnjujemo Kristusovo lastnino v nebesih, ali pasivna, tj. da Kristus zapolnjuje Cerkev. Ker gre tukaj za slovnično dvoumnost, bi lahko veljalo oboje.

V: Ali bi morali v Ef 1,23, ker je Cerkev Kristusovo telo in Kristusova polnost, častiti kristjane podobno kot v katoliški maši častijo elemente Gospodove večerje?

O: Ne. Navadnih ljudi se ne sme častiti, prav tako kot se ne sme častiti kruha in vina. Častite samo Boga.

V: Kakšna je v Ef 2,1 razlika med prekrški in grehi?

O: To sta sopomenki za isto stvar: prekrški proti Bogu. Vendar ti dve grški besedi tukaj poudarjata različne vidike. Prekršek (paraptoma) je lahko spotikanje, napačen korak, ki prestopi mejo ali odstopa od prave poti. Grška beseda za prekršek ima pomembno vlogo tudi v Pismu Kolosanom 2,13. Greh (hamartia) pomeni zgrešitev cilja ali neuspeh, kot puščica, ki zgreši cilj.

V: Kako smo v Efežanom 2,1.5 »mrtvi« v prestopkih?

O: Ti verzi so nekakšno poročilo sodnega izvedenca. Toda tako kot se bleščeči diamanti najlepše izkažejo na temnem žametnem ozadju, se Božja milost še bolj svetlo kaže v kontrastu z našim prejšnjim, mrtvim stanjem. Vsi smo bili mrtvi vsaj na tri načine: pravno, duhovno in, v manjši meri, v smislu fizičnega propadanja.

Pravno: Že smo mrtvi na način, kot je obsojeni zločinec, ki naj bi bil naslednji dan usmrčen, praktično že mrtev. Glej tudi vprašanje o Pismu Kolosanom 2,13.

Duhovno: Čeprav lahko neverniki še vedno storijo nekaj relativno dobrih stvari (Matej 7,10–11; Luka 6,32–34), je naša duhovna mrtvost tako popolna, da nihče ne more priti k Bogu, če ga Oče ne privleče (Janez 6,44) in če Sveti Duh ne deluje v življenju nevernika (Janez 16,8–11). Nimajo vida, da bi videli Kristusovo slavo. Tako kot mrtvi ne morejo govoriti z živimi, tudi duhovno mrtvi nimajo stika z Bogom. Poleg tega, kot kristjani, še vedno potrebujemo Kristusa, da ohranja naše odrešenje (Judov pismo 24; Rimljanom 8,29–39). Hvalimo Boga za Njegovo neprestano delo!

Fizično propadanje: Haley v knjigi Alleged Discrepancies of the Bible (Domnevna neskladja v Svetem pismu), str. 393, omenja tretjo pot. Vsi imamo »bolezen« smrtnosti, in vsakič, ko se naše telo po bolezni pozdravi, je to le odložitev smrti.

To pa ne pomeni, da nimamo čustev ali volje. V Pismu Efežanom 2:2 je grška beseda za »živeti/hoditi« peripateo, kar dobesedno pomeni »hoditi naokrog«.

Za več informacij glej: »The Expositor’s Bible Commentary«, zvezek 11, str. 34; »When Critics Ask«, str. 475–476; »The Tony Evans Bible Commentary«, str. 1221; John R. W. Stott, »The Message of Ephesians«, str. 72; »The Bible Knowledge Commentary: New Testament«, str. 622, ter »The Expositor’s Greek Testament«, zvezek 3, str. 283.

V: Kdo je v Ef 2,2 vladar zraka in zakaj vlada?

O: Vladar zraka je Satan. Od padca človeka je Satan knez tega sveta (Jn 16,11). Vendar ni Kralj. Satan je bog tega veka (2 Kor 4,4) in vladar zraka. Cel svet je pod vplivom zla (1 Jn 5,19). Kot piše v Pismu Barnaba (okoli leta 100 n. št.): »[Bog] je resnično Gospod na veke vekov, [Satan] pa je knez v času nepravičnosti.« (18. poglavje).

V: Zakaj smo bili v Ef 2,3 vsi predmet Božjega srda?

O: Najprej dva razloga, zakaj smo bili vsi predmet Božjega gneva, nato pa dve pojasnitvi.

Dva razloga sta to, kar smo storili, in to, kar smo.

Kaj smo storili: Rimljanom 3,23 pravi, da so vsi grešili in so brez Božje slave.

Kaj smo: Rimljanom 3:10–20 pravi, da so se vsi odvrnili in da so vsi brez vrednosti. Brez Boga nihče ne dela dobrega.

Obstajata tudi dve stvari, ki ne povzročata dodatnega Božjega srda nad neverniki.

Greh prednikov: Otroci niso krivi za greh staršev (ali prednikov) v Ezechielu 18; 5. Mojzesova knjiga 24,16. Otroci lahko še vedno trpijo prekletstva in slabe posledice, vendar nihče, ki trpi v peklu, ne bo mogel reči: »Del tega ni moja krivda: bil sem žrtev zarote.«

Na žalost obstaja teološko stališče, imenovano traducianizem, ki trdi, da oseba nosi krivdo za grehe svojih staršev, grehe svojih starih staršev in grehe vseh svojih prednikov. Dve skupini, ki verjameta v traducianizem, sta luteranci in vzhodni pravoslavci. V Hitlerjevi Nemčiji so Jude obtoževali, da so »Kristusovi morilci«. Vsi vemo, da takrat živeči Judje niso ubili Kristusa, vendar je bil pomen tega, da so bili tudi oni krivi, ker so njihovi predniki Jezusa izročili Rimljanom. (A čudno je, da so kot Kristusove morilce obtoževali samo Jude, Italijane pa ne!)

Nenameren greh: Greh se ne šteje, kjer ni zakona (Rimljanom 4:15; 5:13). Neznanje zakona pa nas ne naredi vedno nedolžnih. Nasprotno, ko ugotovimo, da smo zakon kršili nenamerno, in tega ne obžalujemo, s tem dokazujemo, da bi Božji zakon kršili namerno, če bi to vedeli.

Kristjani, ki niso avguštinci, NE verjamejo, da je Bog izredno jezen na vsakega otroka, ki se kdajkoli rodi, in da želi v peklu mučiti zavrnjene otroke zgolj zato, ker se je odločil, da jih ustvari z grešno naravo kot Adamove potomce.

Vendar pa, ko se nekdo zaveda, da je grešen, in se ne želi spremeniti, je kriv, ker ne želi, da bi ga Bog spremenil. Ni odgovoren za to, da se je rodil z grešno naravo, je pa lahko odgovoren za to, da se ne želi spremeniti iz tega začetnega stanja.

V: Ali so bili v Ef 2,3 vsi predmeti Božjega gneva ali so le nekateri predmeti gneva, kot je zapisano v Rim 9,22–23?

O: Odgovor na to vprašanje najdemo v naslednjem verzu, Efežanom 2,4. Vsi (vključno s Pavlom) so bili prvotno predmeti [sedanjih in prihodnjih prejemnikov] Božjega jeza. Vendar so se mnogi spremenili in v Božjih očeh niso več predmeti Njegovega jeza. Prvi pomen se nanaša na vse ljudi v času, preden so prišli h Kristusu. Drugi pomen je v smislu predestinacije, da bodo zavrnjeni ostali predmeti jeza, izbranci pa so/bodo predmeti usmiljenja.

V: Kakšna je v Efežanom 2,4–5 razlika med milostjo in usmiljenjem?

O: Usmiljenje pomeni, da ne prejmeš kazni, ki si jo zaslužiš. Milost pa je prejemanje blagoslova, ki si ga ne zaslužiš. V padlem stanju človeštva nam je žal vse preveč lahko, da stvari jemljemo za samoumevne. Celoten ton tega odlomka se spremeni že z le dvema grškima besedama: » « – »Ampak Bog«. BSB prevaja 4. verz kot: »Ampak zaradi svoje velike ljubezni do nas je Bog, ki je bogat v usmiljenju« (BSB). Situacija je morda brezupna, če smo prepuščeni sami sebi, … a Bog!

V: Kaj nam Ef 2,5 pove o ideji, da se lahko človek nenehno izboljšuje in spreminja, dokler ne doseže odrešitve? Zakaj nekateri ljudje verjamejo v to?

O: Ko si mrtev, lahko le vstajenje kaj spremeni. Sicer pa, zakaj ne bi postopkov, ki jih izvajajo v bolnišnici – kot so dajanje zdravil bolnikom, operacije itd. – uporabili tudi v mrtvašnici? Obstaja pot, po kateri lahko postopoma postajamo bolj pobožni in sveti, imenovana posvečenje, vendar za to potrebujemo Svetega Duha in to se zgodi šele potem, ko smo odrešeni.

Druge religije poskušajo povedati, kako priti do Boga. Krščanstvo pa pove, kaj je Bog storil, da bi prišel k tebi.

V: Ali smo v Ef 2,5–8 odrešeni zgolj po milosti ali po veri in delih, kot piše v Jak 2,14–24?

O: Besedilo v Efežanom 2,8–10 je natančno: »Z milostjo ste namreč odrešeni po veri, in to ni iz vas; to je Božji dar, ne po delih, da se nihče ne bi mogel hvaliti. Saj smo Božje delo, ustvarjeni v Kristusu Jezusu, da bi opravljali dobra dela…« (BSB). Upoštevajte naslednje točke.

1. Po [Božji] milosti – ne po nas samih.

2. Prek vere – ne zaradi naših zaslug ali iz nas samih

3. Božji dar – ne naša dela.

4. Ustvarjeni [in rešeni] smo, da delamo dobra dela.

Kot je rekel neki indijski kristjan: nismo odrešeni s služenjem, ampak odrešeni, da služimo.

Najhitrejši način, da to pojasnimo, je: Pismo Efežanom 2 kaže, da smo odrešeni po milosti zgolj skozi resnično vero, Jakobovo pismo 2 pa kaže, da resnična vera nikoli ni sama, ampak se izraža skozi naša dela. Pismo Galatcem 5:6 pravi, da je edino pomembno »vera, izražena skozi ljubezen«.

Drugi način, kako gledati na to, je vprašanje: »Ali si postal last Kristusa?« Če ne, zakaj ne? Prava vera pomeni, da je naše življenje zdaj skrito s Kristusom v Bogu (Kološanom 3,3). Če tvoje življenje ne pripada Kristusu, potem nimaš odrešilne vere.

V: Kako v Efežanom 2,5–8 medsebojno delujejo milost, vera in dela?

O: Nekaj ključnih vidikov odrešitve lahko razumemo, če si zastavimo vprašanja: kdo, kaj, kako, za kaj in zakaj. Komentator Zerwick imenuje Efežanom 2,1–10 »krajše pismo Rimljanom« zaradi velike vsebinske podobnosti.

Kdo: Bog nas je odrešil

Natančneje, ne mi sami ali Bog + mi (Efežanom 2,8; 2 Timotej 1,9)

Kaj: Odrešeni smo po Božji milosti skozi našo vero. (Hebrejcem 4,2; Efežanom 2,8) Natančneje, ne skozi naša dela ali karkoli, s čimer se lahko hvalimo (Efežanom 2,8–9).

Kako je bila dana: Božja milost je bila dana prek Jezusa, ki je umrl na križu, da bi za nas opravil pokoro (Hebrejcem 2,17; 1. Janezovo pismo 2,2) in da bi bil odkupnina za naše grehe (Matej 20,28; Marko 10,45; 1. Timotej 2,6; Hebrejcem 9,15)

Kako jo prejmemo: Božja milost mora biti združena z našo vero (Hebrejcem 4,2; Rimljanom 10,10). Tudi naša vera pa ni nič, s čimer bi se lahko hvalili, saj tudi to nam je podaril Bog prek Svetega Duha (Efežanom 2,8; Janez 16,8–11).

Za kaj: da delamo dobra dela (Efežanom 2:10), in ker nas Bog ljubi (Janez 3:16) ter nam želi pokazati svojo dobroto (Efežanom 2:7)

Zakaj: Razlogov je veliko, med njimi pa so: da bi pokazal svojo dobroto (Efežanom 2:7), ker smo njegovo delo (Efežanom 2:10), ker ljubi svet (Janez 3:16); zaradi svojega namena in milosti, ne zaradi česar koli, kar smo storili mi (2. Timotej 1:9)

V: Kateri so v Efežanom 2:5–8 glavni vidiki odrešitve?

O: Tukaj je en način, kako gledati na odrešitev.

1. Bog nam daje nezasluženo milost (Efežanom 2:8–10; Titu 3:4,7).

2. Verovati moramo in se pokesati (Efežanom 1:13; Rimljanom 10:9–11).

3. Božji Duh prebiva v nas (Rimljanom 8,9–11; Janez 14,15–18; 1 Janez 3,24; Efežanom 2,22; Titu 3,6).

4. Vera brez del spremenjenega življenja je mrtva (Jakob 2:14–20; 1. Janezovo pismo 2:6–15; 1. Janezovo pismo 3:5, 6, 9; Titu 2:11, 14; 1. Korinčanom 6:9–11, 19).

5. Bog ohranja svoje izbrance (Janez 10:28–29; Rimljanom 8:28–29; Efežanom 1:13–14).

V: Ali se v Efežanom 2:6 ta obljuba o sedenju s Kristusom na njegovem prestolu nanaša na vladanje s Kristusom na zemlji tisoč let ali pa na večnost po tem?

O: Lahko se nanaša na oboje. Vendar Efežanom 2:6 pravi, da bomo sedeli s Kristusom »v nebesnih višavah«, zato je njegov primarni pomen verjetno večni. Ne glede na to, hvalimo Boga, da bomo z Kristusom za vedno.

V: Na kaj se v Efežanom 2:8 nanaša zaimek »to« v besedni zvezi »to je Božji dar«?

O: Nekateri pravijo, da na »milost«, drugi pa, da na »vero«. Vendar sta obe besedi slovnično ženskega spola, »to« pa je slovnično srednjega spola, zato je verjetno, da se »to« nanaša na prejšnji stavek, ki govori o celotnem pojmu odrešitve.

V: Ali so bili v časih Stare zaveze v Ef 2,12–13 vsi, ki niso bili izraelski državljani, obsojeni na pekel, brez možnosti odrešitve?

O: Ko prideš v nebesa, lahko to vprašanje zastaviš nejudovski osebi po imenu Abraham – ali Noe, ali Metuzalem, ali Enoch, ali Job, ali Izak. Bili so » « (tisti, ki so bili izbrani), ne pa Izraelci, in dokazujejo, da se Bog lahko razodene, kakor mu je všeč. Tudi po tem, ko je bil Mojzesu podeljen Zakon, sta bili Rahab in Rut neizraelki, ki sta bili kljub temu odrešeni in sta se spreobrnili v judaizem. Vendar so vsi, ki so odrešeni, tudi v časih Stare zaveze, odrešeni skozi Jezusa Kristusa (1 Korinčanom 10:4; 1 Janezovo pismo 2:2; Hebrejcem 2:9; 1 Timoteju 2:6). Dokler človek zavrača pravega Jezusa kot Pot, Janez 8:24 in Apostolska dela 2:37–40 kažejo, da nima druge poti do odrešitve. Toda Noe, Henok in drugi so bili »odrešeni v Kristusu«, čeprav med svojim življenjem na zemlji niso poznali Njegovega imena.

V: Katerih pet stvari je v Ef 2,12 manjkalo poganom?

O: Kot neverniki so bili 1) ločeni od Kristusa, 2) odtujeni od skupnosti (politeias) Izraela, 3) tujci (xenoi) v zvezi z zavezami obljube, 4) brez upanja in 5) brez Boga (atheoi) na svetu. Bili so v precej mračnem položaju.

V: Kakšna je v Ef 2,14 razlika med tem, da Jezus »ustvarja mir«, in tem, da Jezus »je mir«?

O: Čeprav je oboje res, obstaja razlika. Pravijo, da se »olje in voda ne mešata«. Vendar se v resnici precej dobro mešata, če je prisoten emulgator. (Milo je preprosta vrsta emulgatorja.) Tako kot emulgator Jezus ustvarja mir s tem, da temeljito združi dve skupini, ki sta bili popolnoma ločeni druga od druge. Vendar v nasprotju z običajnim mirovnikom Jezus tega ni storil tako, da bi se skliceval na stvari, ki jih imamo skupne. Prav Jezus sam je temelj našega združevanja. »Enotnost« ni nujno dobra stvar, če se združujete z nečim ali nekom, s čimer ali s kom se ne bi smeli združevati. In ne stremimo k enotnosti, saj imamo različne osebnosti in darove, kar je dobro, saj se med seboj dopolnjujemo. Enotnost Duha v Kristusu ni le tisto, k čemur smo spodbujeni, ampak nam je tudi zapovedano. Ne razmišljajmo o sebi kot o enotni barvi, ampak kot o svetlobnem prizmi ali vitražu, ki odseva različne barve, ko osvetljujemo Kristusa.

Kot je rekel Janez Krizostom, ni tako, da bi Kristus stopil dve kovini in iz njiju naredil en kip. Bolj je tako, da je Kristus stopil srebro in svinec ter iz njiju naredil kip iz zlata! Janez Krizostom, Pridige o Pismu Efežanom, pridiga 5, v: Nicejski in postnicejski očetje, prva serija, zvezek 13, str. 71.

V: Kakšen je v Ef 2,14 pomen porušenja ločevalnega zidu?

O: To zveni, kot da bi Kristus izvedel projekt prenove stavbe. Namesto ločevanja med Judi in pogani (nejudi) Bog združuje vse vernike kot brate. Vsaka trditev o ponosu ali nadrejenosti, ki temelji na etničnem ali kulturnem poreklu ali verskem izvoru, je zdaj odpravljena in jo je treba kot takšno priznati. Japonski, ameriški, arabski, judovski, angleški ali ruski kristjan ni le enako kristjan kot kdor koli drug – ni »kristjanov drugega razreda« –, ampak smo drug drugemu bratje in sestre ter bi morali uživati v skupnosti drug z drugim v Gospodu. A tako kot nimamo nobene podlage za občutek ponosa ali arogance do drugih, nimamo nobene podlage niti za občutek manjvrednosti do drugih. V cerkvi ni »notranjega kroga« pripadnikov proti nečlanom.

Zunaj dvorišč jeruzalemskega templja je bil fizični zid z napisom: »Noben tujec ne sme vstopiti znotraj ograje, ki obdaja svetišče in ograjen prostor. Kdor bo pri tem zaloten, bo sam kriv za svojo smrt.« Pavel je morda imel to v mislih, ko je rekel, da je v cerkvi ta zid popolnoma odpravljen, kot piše v The Expositor’s Bible Commentary, zvezek 11, str. 40. Čeprav se s tem ne strinjata The Bible Knowledge Commentary: New Testament, str. 625–626, in The Expositor’s Greek Testament, zvezek 3, str. 294. Jožef Flavij uporablja isto besedo za ta zid, ki je še vedno stal. Mimogrede, notranja zavesa, ki je ločevala svetišče od svetišča svetišč, je bila zavesa in ne zid.

Jakob 2,1–9 zelo poudarja, da v cerkvi ne smemo kazati pristranskosti. Vendar obstajajo različna mnenja o tem, kako naj to storimo.

Stališče »Kaj pa je pomembno?«: Razumem, da v vaši cerkvi obstaja razdelitev na različne vrste ljudi: tiste, ki imajo radi šparglje, in tiste, ki jih ne marajo. Toda kaj pa je pomembno? Na podoben način ne smemo upoštevati nekoga etničnega porekla, prav tako kot ne smemo pri sprejemanju v članstvo ali pri izbiri voditeljev delno upoštevati, ali imajo radi šparglje.

Stališče »Pazite, da nihče ne bo zapostavljen«: Na žalost na zemlji nismo popolni. Celo v veliki, rastoči cerkvi, kot je opisana v Apostolskih delih 6,1, lahko pride do nesrečne situacije, ko bi bila neka skupina zapostavljena. Zato morajo cerkveni voditelji paziti, da so vključeni vsi, v vseh službah in na vseh ravneh. To bo prineslo večjo enotnost in močnejše pričevanje svetu, ko bo svet videl, da smo eno, kakor je Jezus molil v Janezu 17,21.

Zaključek: Prvi način je idealen. Vendar pa nismo popolni kristjani, in če so morali zgodnji kristjani v Apostolskih delih ravnati po drugem načinu, moramo tudi mi. In vesel sem, da nisem kristjan drugega razreda, ker ne maram špargljev!

V: S čim je v Efežanom 2,15 povezana odprava sovražnosti?

O: Sovraštvo je tisto, kar čutijo sovražniki drug do drugega. Namesto Mojzesovih zapovedi, ki so ločevale Jude in pogane, je vse to za nami, pred Bogom pa stojimo na podlagi Kristusovega dokončanega dela. To ni toliko stvaritev, ampak »ponovna stvaritev«, ki iz dveh skupin ustvarja eno telo.

V: Kako je Jezus v Ef 2,15 iz dveh ustvaril eno?

O: Namesto da bi v Božjih očeh obstajali Judje in pogani, so zdaj v Njegovi cerkvi samo še kristjani.

V: Kdo sta v Ef 2,16–18 tukaj »oba«?

O: »Oba« se tu nanaša na Jude in nejude, ki imajo vsi enak dostop do Boga prek Jezusa Kristusa. To bi lahko povzročilo težave s pravnega vidika. Vsi Rimljani so morali častiti rimske bogove, z izjemo Judov. Če pa nejudovskih kristjanov ne bi smeli šteti za spreobrnjene Jude, bi to predstavljalo problem. Ne glede na to pa so jih morali sprejeti v eno telo.

V: V Ef 2,20–21 piše, da je cerkev zgrajena na apostolih in prerokih. Ali torej danes potrebujemo apostole in preroke?

O: Kristus je edini pravi vodja Cerkve. Naše poznavanje Boga temelji na naukih prerokov iz Stare zaveze ter apostolov (in njihovih pisarjev) iz Nove zaveze. Sami po sebi jih sicer ne potrebujemo, potrebujemo pa njihove besede danes. Zato je Sveto pismo za kristjane tako pomembno.

V: V Ef 2,20–21 piše, da je Jezus glavni vogalni kamen. Ali torej potrebujemo človeka, ki bi zastopal Jezusa Kristusa in danes vodil Božjo cerkev?

O: Obstaja veliko možnih razlogov, zaradi katerih bi nekateri rekli, da potrebujemo namestnika na zemlji. To bi bilo dobro za zmanjšanje naslednjih slabosti:

1. Herezija

2. Združevanje z duhovno ponarejenimi religijami

3. Čaščenje drugih poleg Boga

4. Intelektualna stagnacija (Kopernik, Galileo)

5. Ubijanje in mučenje pravovernih kristjanov

6. Ubijanje in mučenje ljudi na splošno

7. Legitimiranje nevernikov na oblasti

8. Dodane človeške doktrine, ki se izdajajo za božanske

Dobro bi bilo izboljšati tudi naslednje:

1. Biti svetovni svetli moralni vzor

2. Spodbujati večje študiranje svetih spisov

3. Krščanska enotnost (vključno s tem, da se kristjanov ne preganja)

Zahodnoevropski kristjani so to poskušali tisoč let; ta poskus se imenuje »rimskokatoliška cerkev« in je bil do srednjega veka popoln neuspeh. Namesto da bi te stvari zmanjšala, jih je še povečala. Ena dobra stvar pri izkušnji katoliške cerkve je ta: lahko se učimo iz preteklih napak in vidimo nevarnosti, ki jih prinaša opustitev preprostosti sledenja Kristusu, kot uči 2. Korinčanom 11:2–4.

Skeptik bi lahko (v šali) trdil, da je bila celotna rimskokatoliška cerkev le zvijača, da bi namerno izpolnila 1. pismo Timoteju 4,1–5. Odgovor na to lažno obtožbo prepuščam katoličanu.

V: Kje je v Efežanom 2,21 mogoče najti pravo cerkev?

O: Prava cerkev ni nujno tam, kamor jo išče svet. Dokler bo kdo iskal »zgolj človeka«, ki naj bi bil glava prave cerkve, je ne bo videl. Pravi cerkvi predseduje Jezus Kristus kot vogalni kamen (Efežanom 2,20). Prava cerkev ni zgrajena niti iz kamna niti iz opeke, ampak je zgrajena iz vernikov, ki so » « (1. Petrov 2,5). Tako je prava cerkev sestavljena iz pristnih kristjanov iz vseh veroizpovedi, ki so svojo vero položili v Jezusa Kristusa. Ko govorimo o pravi cerkvi, lahko govorimo o »zmagoviti cerkvi« (to so verniki, ki so zdaj v nebesih) in o »bojni cerkvi« (to so verniki, ki se še vedno borijo za vero na zemlji).

Na žalost se kristjani včasih tako osredotočijo na svojo veroizpoved, da to izgubijo izpred oči. Ko sumim, da je nek kristjan takšen, ga vprašam, kateri veroizpovedi pripada. Ko reče »XYZ«, mu rečem: »Ali si vedel, da v nebesih ni nobenih pripadnikov XYZ? Tudi baptistov v nebesih ni, pa vendar hodim v baptistično cerkev. Namesto tega so v nebesih kristjani, ki so pripadniki XYZ, in so v nebesih kristjani, ki so baptisti, vendar smo v nebesih le po Jezusu, ne pa po kakršni koli organizaciji.«

Laž, da je organizacija pomembnejša od osebnega odnosa s Kristusom, je eno od orodij, ki jih sekte, kot so mormoni in Jehovove priče, uporabljajo za spreobračanje cerkvenih obiskovalcev k svojemu lažnemu evangeliju.

Po drugi strani pa ne trdim, da zbiranje in organiziranje skupaj nista pomembna. Hebrejcem 10,25 nam zapoveduje, naj ne zanemarjamo skupnih srečanj.

Vendar pa ima to, kar sem pravkar povedal, tudi nekatere posledice. Ljudje so lahko teološko precej zmedeni, toda dokler imajo prav v bistvenih stvareh (kot nas opozarja 1. Korinčanom 15:1–4) in poznajo Jezusa, morajo vsi kristjani »sprejemati drug drugega, tako kot vas je sprejel Kristus…« (Pismo Rimljanom 15,7, BSB). Pravi kristjani imajo lahko napačna stališča glede sobote (Pismo Rimljanom 14,5) ali prehrane (Pismo Rimljanom 14,2–3). Lahko počnejo celo resnejše stvari, kot je dopuščanje nemoralne osebe v svoji sredi (Razodetje 2,20) ali moškega, ki živi z očetovo ženo (1 Korinčanom 5,1). Lahko se zapletejo v zelo resne težave z legalizmom (Galatčanom 3,1). Vendar so tudi neposlušni kristjani, ki so pod Božjo disciplino, še vedno kristjani.

Kar zadeva številne stvari, o katerih se kristjani strinjajo, kliknite na »Skupno krščansko izpoved« www.Biblequery.org/Doctrine/DoctrinalStatements/ACommonChristianConfession.html, kjer boste našli njihov pregled.

V: Zakaj je Pavel v Ef 3,1 rekel, da je ujetnik Kristusa Jezusa, namesto da bi rekel, da je ujetnik Rima?

O: Pavel je lahko v bližini videl rimske vojake, ki so ga stražili, in spoznal, da je bil neposredni vzrok njegovega zapora zlo Rima. A Pavel, ki je gledal širšo sliko, je videl, da je bil končni cilj prenašanja njegovega zapora slava Jezusa Kristusa, našega Odrešenika. Ko se soočate z neprijetnimi okoliščinami, bodisi zaradi preganjanja bodisi preprosto zaradi tega, kar vam ta padli svet postavlja na pot, ali se osredotočate na neposredni vzrok ali pa si za končni cilj zastavite slavljenje Jezusa?

V: Zakaj je Pavel v Ef 3,3.9 uporabil besedo »skrivnost«, če so obstajale poganske skrivnostne religije?

O: To nima ničesar opraviti z misterijskimi religijami. »Skrivnost« se tu lahko razume kot nekaj posebnega, kot skrivnost, ki jo je treba doživeti, ne le javno slišati. Pavel je »ponovno prevzel« ta pomen, ki so ga uporabljale religije malikov, in ta izraz je verjetno uporabil namerno, kot nasprotje neumnosti, ki so jo poučevale.

V: Kaj je v Ef 3,3.9 ta »skrivnost«?

O: »Skrivnost« je v grščini pomenila nekaj, kar še ni bilo razkrite. Odgovor na to najdemo v Efežanom 3,10–11. Jezus Kristus, ki je ustanovil Cerkev, je bil skrivnost, ki v časih Stare zaveze še ni bila znana, kot navaja Kolosanom 1,26. »Skrivnost« tukaj pomeni skrivnost, ki ni bila razkrite do tega časa.

V: V Ef 3,4–6: ker ljudje v prejšnjih generacijah niso mogli slišati o Kristusu, ali je bil v časih Stare zaveze sploh kdo lahko rešen?

O: Da. Na najosnovnejši ravni nas ne reši ničesar, kar slišimo, verjamemo ali storimo; niti evangelij nas ne reši. Bog nas reši. Bog lahko reši kogar koli želi, vendar vemo, da je Bog usmiljen, a hkrati pravičen in svet.

V: Kako je v Ef 3,8 Pavel najmanjši med vsemi apostoli?

O: Pavel je navedel dva razloga, zakaj je tako menil.

1. Rojen izjemno pozno (1 Korinčanom 15,8)

2. Še pomembneje pa je, da je Pavel nekoč preganjal Božjo cerkev (1 Korinčanom 15,9; 1 Timoteju 1,13). Vendar je od vseh prehodil najdaljšo pot: od morilca do misijonarja.

V: V Ef 3,8, ker so Kristusova bogastva neizmerna, zakaj pa Pavel želi, da spoznamo obseg Kristusove ljubezni v Ef 3,17–19?

O: Odgovor najdemo v Efežanom 3:18–20. Kristusovo bogastvo je neizmerno, toda mi imamo prijetno (in neskončno) nalogo, da izkušamo, kako velika je Božja ljubezen do nas.

Zanimiva je tukaj grška beseda; dobesedno pomeni »nezasledljiva po stopinjah«. Ne moremo natančno ugotoviti, zakaj ali kako zelo nas Bog ljubi, lahko pa se veselimo dejstva, da nas ljubi.

V: Ali beseda v Ef 3,9 tukaj pomeni »upravljanje« ali »skupnost«?

O: Grška beseda oikonomia, iz katere izhaja naša beseda »ekonomija«, ima širok spekter pomenov. Pomeni upravljanje, pri čemer je prvotna konotacija žena ali gospodar, ki vodi družino ali gospodinjstvo. Lahko se nanaša na to, kako se stvari upravljajo, tj. na gospodarjenje. V cerkvi si jo lahko predstavljate tudi kot vodenje odnosov.

V: Ali bi v Ef 3,15 moralo biti zapisano »od katerega vsaka družina«, »od katerega vsa njegova družina« ali »od katerega vse očetovstvo«?

O: Grška slovnica je v tem primeru neobičajna. Beseda »His« v grškem besedilu ni navedena, zato so drugi prevodi tega verza verjetno natančnejši. Grška beseda »pater« pomeni oče, grška beseda »patria« pa pomeni družino, čeprav lahko pomeni tudi očetovstvo. Pavel je tu uporabil besedno igro. Natančnejši pomen je »oče … družina«, čeprav so nekateri prevajalci zaradi ohranitve besedne igre uporabili prevod »Oče … očetovstvo«. Za več informacij glej The Bible Knowledge Commentary: New Testament, str. 631, The Expositor’s Greek Testament, zvezek 3, str. 312–313, in The Message of Ephesians, str. 133–134.

V: Kaj točno je Pavlova molitev za vernike v Efezu v Ef 3,16–19?

O: Kristus je že v njih. Zato Pavel moli, da bi jim Bog podelil moč proti nasprotovanju, da bi bil Kristus v središču njihovih življenj, da bi bili zakoreninjeni v ljubezni in da bi razumeli neizmernost Božje ljubezni.

V Pismu Efežanom 3,16 BSB navaja »iz bogastva svoje slave« (BSB), vendar grški predlog tukaj bolj dobesedno pomeni »v skladu z«. Pavel ni le prosil Boga, naj jih okrepi iz svojega bogastva, kot bi bogataš lahko daroval nekaj dolarjev iz svojega bogatega bančnega računa. Namesto tega Pavel prosi Boga, naj jih okrepi »v skladu z« svojim bogastvom, tako kot bi bogataš daroval sorazmerno s tem, kar ima. Njihovo odrešenje je bilo takojšnje, njihovo posvečenje pa je postopno.

Ali ste že končali z rastjo v Kristusu? – Iskreno upam, da se zavedate, da je pravi odgovor »ne« in da še vedno rastete.

V: Kaj v Ef 3,18 pomenijo širina, dolžina, globina in višina Kristusove ljubezni?

O: Kakšne so meje Kristusove ljubezni, če sploh obstajajo? Morda je Pavel imel v mislih naslednje. Širina so ljudje po vsem svetu. Dolžina, ali trajanje, je večna, od večnosti do večnosti. Globina ne zajema le živih, ampak tudi tiste, ki so umrli. Višina sega do nebes.

Bog ni niti najmanj skoparjen v tem, kar daje, toda včasih smo mi kot verniki skoparjeni v tem, kar želimo prejeti.

V: Kaj v Ef 3,19 pomenijo tri različne grške besede, povezane z močjo?

O: Poudarjajo različne vidike Božje moči.

Moč (dynameos), iz katere izhajata besedi »dinamičen« in »dinamit«, poudarja Božje energično delovanje. Lahko bi jo imenovali tudi »dinamična, živa moč«.

Okrepiti (krataiothenai, iz kratos) pomeni biti spodbujen ali moč, ki nam je dana, da smo močni in premagamo odpor.

Razumeti (exischysete, iz ischys) lahko pomeni moč, da nekaj dojamemo, zadržimo, zaznamo ali razumemo. Z drugimi besedami, moč poznavanja.

V: Kako lahko v Ef 3,19 dosežemo »polnost« Boga?

O: Ne gre za to, s čim smo polni, ampak s Kdo smo polni. To ne pomeni, da lahko dojamemo neskončnost, ampak da lahko razumemo, da je Sveti Duh sam v nas, da daje moč našemu življenju. Grška beseda »eis« tukaj označuje cilj, na primer dojemanje polnosti Boga, ne pa, da v sebi vsebujemo vso neskončno polnost Boga.

V: Kako lahko v Ef 3,20 Božja neizmerna moč deluje skozi majhne kristjane?

O: Kot pravi Tony Evans, lahko hidrant izbruhne ogromne količine vode. To ni zaradi 3 do 5 galonov vode, ki jih hidrant vsebuje, ampak zaradi tega, kar teče skozi hidrant. Podobno ni tako, da imamo sami po sebi tako veliko moč, ampak gre za Božjo moč, ki teče skozi nas.

A Pavlova molitev je še vedno ogromna prošnja; da bi skozi nas tekla polna Božja moč.

V: Kaj v Ef 4,1 pomeni »hoditi na način, ki je vreden«?

O: Grška beseda za »dostojno« tukaj, axios, pomeni »enako/uravnoteženo težo« ali »dvigniti drugo stran tehtnice«, ne pa zasluge. Glagol tukaj je peripateo, kar dobesedno pomeni »hoditi« ali, v avstralskem žargonu, »walkabout«. Torej naj bo vaše »hodenje« v življenju enako težko kot to, kar govorite o sebi, ko se imenujete kristjan.

V: Katere so v Ef 4,1–2 nekatere koristne lastnosti za ohranjanje enotnosti?

O: Odgovor je sestavljen iz treh delov.

Kako lahko »prenašate« enotnost z drugim vernikom? Ohranjanje enotnosti z nekom, ki ima nasprotne lastnosti, je lahko izziv. Ključni del je zadnja lastnost, ki se prevaja kot »prenašanje drug drugega« ali »potrpežljivost«. Potrpežljivost pomeni tudi, da imate svoje občutke pod nadzorom, namesto da vas ti občutki nadzorujejo. Ne pozabite, da je Bog toliko let prenašal vas, vaše grehe in vaše izjave, da nečesa ne morete storiti. Ker vas Bog ljubi in vas prenaša, bi morali biti sposobni ljubiti in prenašati pomanjkljivosti drugih vernikov.

Kako lahko je drugim prenašati vas? Vendar bi se morali vprašati, ali je komu lahko prenašati vas. Ali imate štiri bistvene lastnosti, zaradi katerih se ljudje z vami dobro razumejo: ponižnost duha (tapeinophrosyne), nežnost (ali krotkost) (praotes/prautetos), potrpežljivost (makrothymias) in prenašanje drugih? Včasih se zavedamo, da imamo svoje ambicije, stvari, na katere smo ponosni, in stvari, ki nas motijo, ki jih moramo »potlačiti«, da bi se podredili tem verzom in postali oseba, s katero se lažje razume. Bog morda v življenje nekoga postavi osebo, da ga nauči potrpežljivosti, a upajmo, da ti nisi ta oseba! V grški kulturi je bila ponižnost šteta za slabost, ki je bila vredna le sužnja.

Česa ste pripravljeni se odreči? Pavel, ki nam to pravi, se je odrekel veliko (varnosti, svobodi, položaju, ugledu, zdravju in daljšem življenju), da bi opravljal svoje služenje v cerkvi. V 2. pismu Korinčanom 1,8–10 je Pavel v nekem trenutku doživel hudo depresijo. Koliko bi bili pripravljeni žrtvovati, da ne bi le delali z drugimi, ampak delali za druge, brez koristi zase in brez zemeljske nagrade ali pohvale? Pogosto delo z drugimi ni brez določene cene; vključuje odpoved lastnim ambicijam in ponosu.

V: Ali Pavel v Ef 4,3 govori o enotnosti znotraj ene organizacije, kot to učijo rimski katoliki, grški pravoslavci, mormoni, lokalna cerkev, Mednarodne cerkve Kristusa in drugi?

O: Najprej prezrimo dejstvo, da te skupine med seboj ne morejo biti enotne. Ta konkreten verz govori o »enotnosti Duha«, ne o enotnosti organizacije. Omenja sedem stvari, ki so »eno«, vključno z enim telesom, ne pa z eno organizacijo. Prav tako pravi, da moramo ohranjati enotnost Duha, ne pa poskušati ustvariti lastne. Torej ta konkreten verz ne dokazuje ničesar o organizacijah. Dejansko je mogoče, da je tudi organizacija idol. Kar zadeva širše vprašanje, ali je organizacijska enotnost zaželena, glejte naslednje vprašanje.

V: Ali je v Ef 4,3 organizacijska enotnost nekaj, kar bi si verniki morali želeti?

O: Pravi kristjani se o tem ne strinjajo.

Ne. Nekateri protestanti trdijo, da to ni pomembno ali pa da je nevarno, če postane pomembnejše od resničnega sledenja Bogu, kot je žal, a nedvoumno pokazala zgodovina.

Da. Katoliki, pravoslavci, lokalna cerkev in drugi protestanti menijo, da je organizacijska enotnost zaželena.

Ne glede na to bi se morali vsi resni študentje Svetega pisma strinjati o naslednjem:

1. Sveto pismo omenja enotnost v duhu in enotnost Jezusovih učencev, vendar nikjer ne pravi, da moramo biti enotni s tistimi, ki zavračajo, zanikajo ali očitno izkrivljajo vero.

2. Čeprav ni noben kristjan popoln, niti v svetosti niti v nauku, moramo paziti na volkove in se ločiti od heretikov.

3. Na splošno je včasih težko doseči smiselno enotnost z ljudmi, ki vas poskušajo ubiti ali sežgati na grmadi.

4. Prizadevati si moramo, da odpravimo vse, kar povzroča razdor med kristjani, in sprejemamo drug drugega, tako kot nas je sprejel Kristus (Rimljanom 15,7).

5. Enotnost, ki ni osredotočena na Jezusa Kristusa, ni zaželena enotnost, in tej se moramo izogibati.

V: V Ef 4,4 piše, da je le eno telo, zakaj pa je potem toliko cerkva?

O: Obstajajo vsaj štirje glavni razlogi.

1. Tako kot obstajajo majhne razlike med različnimi sunitskimi muslimanskimi šolami, mahajanskimi budisti, vedantskimi hindujci, dvema bahajskima sekta in drugimi religijami, se tudi kristjani ne strinjajo v drugotnih zadevah. Na primer, Pavel in Barnaba sta se nesoglašala glede tega, ali naj s seboj vzameta Janeza Marka. Kasneje sta se sicer pomirila (Apostolska dela 15:36–41; Pismo Kolosanom 4:10; 2. pismo Timoteju 4:11).

2. Dodajanje: V preteklih letih so bili mnogi podobni farizejem iz Marka 7,6–8, saj so želeli krščanstvu dodati svoje zapletene tradicije. Na splošno mnogi pravijo, da je treba slediti Svetemu pismu in njihovi tradiciji, ki jo postavljajo na enako raven kot Božjo besedo. Svetopisemsko krščanstvo preprosto pomeni slediti temu, kar Bog pravi v Svetem pismu, in priznati, da je človeška tradicija le človeškega izvora.

3. Odvzemanje iz krščanstva je napovedano v 2. Timoteju 3:5, kjer piše, da bodo v zadnjih dneh nekateri imeli videz pobožnosti, a zanikali njeno moč. Številne »liberalne« cerkve odvzemajo iz Božjega učenja, trdijo, da Bog ne more opravljati fizičnih čudežev in da ne obstajata nebesa in pekel, hkrati pa se še vedno pretvarjajo, da so kristjani.

4. Izkrivljanje: Kakor je bilo napovedano v Apostolskih delih 20,29–30, obstajajo duhovni »volkovi«, ki z zavajanjem odvračajo učence k sebi, da bi ustanovili svojo lastno, človeško ustvarjeno vero, medtem ko še vedno trdijo, da sledijo Jezusu. Mnogi med njimi imajo poleg Svetega pisma še svojo lastno knjigo. O teh hudobnih stvareh je bilo prerokovano v 1. pismu Timoteju 4,1–5, 2. pismu Petra 2,1–3 in Judovem pismu 8–19.

V: Ali gre v Efežanom 4,5 za krst z vodo ali za krst z Duhom?

O: Nekateri menijo, da ima to dvojni pomen. A če bi Pavel mislil oboje, to v resnici ne bi bil en krst.

Vendar je malo verjetno, da se nanaša na krst v Svetem Duhu, saj so trije odstavki, ki se nanašajo na Svetega Duha, Sina in Očeta, ta pa je v odstavku, ki se nanaša na Sina.

V: Če v Ef 4,6 in Ef 1,23 piše, da Bog vse na vsak način napolnjuje, ali je potem panteizem resničen, ki trdi, da je vse del Boga?

O: Ne. Čeprav Psalm 139,7–12 kaže, da je Božji Duh povsod, panteizem gre še dlje in trdi, da je vse del Boga, ki se mu časti, na primer ljudje, kamni, celo pasji iztrebki. Na primer, kup smeti ni Bog, prav tako pa niso Bog strani ateistične brošure, ki zanika Božji obstoj. Ne smemo častiti stvarjenih stvari namesto Stvarnika (Rimljanom 1:23,25). Nasprotno, kot kaže Kolosanom 1:17, vse stvari drži skupaj Kristus.

V: Zakaj je Pavel v Ef 4,8 rekel, da je Bog »dal« darove ljudem, če pa Ps 68,18 pravi, da je Bog »prejel« darove od ljudi?

O: Kristjani imajo dve različni stališči.

Napaka prepisovalca: »Dal« je morda bil izvirni izraz v Psalmu 68,18. Medtem ko je »prejel« v masoretskem besedilu in grški Septuaginti, je »dal« v aramejskih targumih » « in sirski Peshitti. Poleg tega celoten psalm, razen morda tega enega verza, govori o tem, kar Bog daje drugim.

Iz aramejskega targuma: Drugo mnenje je, da Pavel običajno začne svoje citate iz Svetega pisma z »Napisano je«, v Efežanom 4,7–8 pa je drugače, saj piše »Pravi«. To se zelo tesno ujema z ustno tradicijo v aramejskem targumu k Psalterju in sirski Peshitti. Zgodnji rabini so ta verz nanašali na Mojzesa, rekoč, da je prejel zakon, da bi ga dal ljudem. Za več informacij glej The Expositor’s Bible Commentary, zvezek 11, str. 57, in Evangelical Commentary on the Bible, str. 1027.

Splošni povzetek: Pavel ni citiral nobenega verza, ampak je parafraziral celoten Psalm 68. Za več informacij o tem stališču glej The Bible Knowledge Commentary: New Testament, str. 634.

Kakorkoli že, Janez Krizostom (Homilije o Pismu Efežanom, okoli leta 396 n. št.) ugotavlja, da tu v bistvu ni nobene razlike. Bog od ljudi tako daje kot tudi prejema. Gledanje na odrešitev kot na to, da Bog prevzame breme naše krivde, ali pa kot na to, da nam podeli odpuščanje, je preprosto gledanje na dve strani iste stvari.

V: Ali je Jezus po svoji smrti v Ef 4,9 in Apg 2,27 odšel v pekel ali ne?

O: Čeprav je bil izraz »Jezus je sestopil v pekel« vstavljen v Apostolsko veroizpoved (akvilejska oblika iz leta 390 n. št.), Sveto pismo o tem izrecno ne govori niti v eno niti v drugo smer. Tukaj je, kar pravi Sveto pismo.

Efežanom 4,9: »spustil se v najnižje dele zemlje«

Psalm 16,10 omenja »šeol«, kar pomeni grob.

Apostolska dela 2,27–28, ki citirajo Psalm 16,10: Jezus ne bo prepuščen grobu (Hadesu)

1. Petrov 3:19 Jezus je pridigal duhovom v zaporu

Po judovskem verskem mišljenju, ki se odraža v 1. knjigi Henoka, 22. poglavju, in drugih spisih, so mrtvi odšli na dva mesta: pravični v raj, nepravični pa v ječo.

1. Petrov 4,6 omenja, da se evangelij pridiguje tistim, ki so umrli. (V prevodu NIV piše »zdaj mrtvi«, vendar beseda »zdaj« v grškem izvirniku ni).

V: Ali bi lahko Ef 4,9 pomenilo, da je Jezus prišel na zemljo, namesto da bi se spustil v grob?

O: Obstajajo tri stališča, ki so združljiva s kontekstom tega odlomka.

Spustil se na zemljo (genitiv poleg)

Spustil se v smrt (genitiv primerjave)

Spustil se je v spodnje dele, ki pripadajo zemlji (genitiv lastništva)

V: Ali v Ef 4,11 to pomeni »pastir-učitelj« kot eno vlogo ali pa pastirje in učitelje kot dve vlogi?

O: Na tem seznamu grška beseda »kai« ločuje pastorje od učiteljev. Ta grška beseda pomeni »in/tudi«, v tem odlomku pa se lahko razlaga v obeh smislih, prav tako kot v angleščini. Pastorji torej poučujejo (Titus 1:9; 1 Timotej 3:2; 5:17), zato gre za kombinirano vlogo. Pravo vprašanje je torej, ali Sveto pismo podpira vlogo učiteljev, ki niso pastorji. Odgovor je jasno »da«, in sicer vsaj iz petih razlogov:

Štefan je pričeval Judom in jih poučeval s podrobnim poznavanjem Svetega pisma, čeprav je v Apostolskih delih zapisano, da je bil le diakon.

a) Pavel je pohvalil učitelja Apola, čeprav Apolo ni bil pastor.

b) Barnaba, Timotej in drugi so poučevali in pridigali besedo, čeprav niso bili pastorji.

c) Od starešine se je pričakovalo, da zna poučevati (1 Timotej 3,2), kar pomeni, da so poučevali že preden so postali starešine.

d) Dejansko Kolosanci 3,16 zapoveduje kristjanom na splošno, naj se med seboj poučujejo in opominjajo.

V: Ker v Ef 4,11 piše, da danes obstajajo pastorji in učitelji, ali danes obstajajo tudi preroki in apostoli?

O: Efežanom 4,11 se nanaša na pomembne službe v cerkvi, ne da bi natančno opredeljeval, katere se raztezajo v sedanjost in katere ne. Ne, danes ne hodijo po svetu ljudje z novozaveznim apostolskim in starozaveznim prerokovskim poklicem.

V: Kakšna je v Efežanom 4,11 razlika med naravnim talentom in duhovnim darom?

O: Najprej je treba povedati, da se na nekaterih področjih prekrivata. Oseba, ki ima zelo sočutno srce do drugih, bi lahko imela tudi duhovno darilo pomoči. Oseba, ki ima duhovno darilo znanja, bi lahko bila inteligentna in izobražena, čeprav to ni nujno. Ne podcenjujte naravnih talentov, saj cerkveno telo od njih zelo koristi, naj gre za javno nastopanje ali pomembne naloge v ozadju, kot je računovodstvo. Duhovna darila pa presegajo naše naravne sposobnosti, in Bog je vsakemu verniku podelil vsaj eno duhovno darilo, kot piše v 1. pismu Korinčanom 12,7, čeprav je mogoče, da vašega darila tam ni našteto. (Ne, pritoževanje in iskanje napak se ne štejeta za duhovna darila!) Pri nekaterih duhovnih darilih se lahko drugi verniki čudijo in sprašujejo: »Kako, naravno gledano, lahko to sploh počnejo!« Bog lahko da besedo, ki jo naj nekdo izreče, in ta oseba tega sploh ni vedela; tudi sama se uči iz tega, kar prihaja iz njenih ust. Kako lahko ima oseba vzdržljivost, da še naprej ljubi in skrbi, kljub dolgčasu, človeškemu preganjanju ali duhovnemu nasprotovanju? Včasih je preprost odgovor: naravno gledano, ne more. To je Božja moč, ki teče skozi njo, kot neomejena voda skozi majhen hidrant.

V: Kako v Ef 4,11–13 cerkveno telo ugotovi, kdo ima katere darove in bi moral opravljati katere vloge?

O: Enotnost ne pomeni enotnosti. Kot kristjani imamo različne darove in za to hvalimo Boga! Vendar je prepoznavanje darov v ljudeh morda pogost, a pogosto spregledan problem v mnogih današnjih cerkvah. Eden od razlogov je morda nepopolno razumevanje tega, kaj je pravo učenčevstvo. Učenčevstvo si lahko predstavljamo kot proces, v katerem se mlade ali »zlomljene« kristjane vodi k zrelosti v poznavanju in prakticiranju vere ter jih varuje pred napačnim učenjem, da postanejo zreli kristjani. Ta pogled je resničen, a nepopoln. Vključuje tudi to, da mlajši verniki odkrijejo svoje darove in Božji poseben namen zanje prav zdaj. Seveda morajo biti odprti za dejstvo, da lahko Bog razvija darove, jim kasneje podeli nove darove in spremeni njihovo službo. Dobro učenčevanje torej vključuje pomoč verniku pri iskanju službe, h kateri ga je Bog poklical zdaj, ter pomoč pri vključevanju v službo. Služba mlajšega vernika morda sploh ne bo podobna službi tistega, ki ga uči. To je v redu; morda bo prišel trenutek, ko bo tisti, ki ga uči, moral vernika predati nekomu drugemu.

Ali ste vedeli, da lahko skoraj vsaka srednješolska ekipa ameriškega nogometa premaga katero koli profesionalno ekipo, vključno s prvaki Super Bowla 2023, Kansas City Chiefs, pod enim pogojem? V profesionalni ekipi naj bodo napadalni branilci široki sprejemniki, najhitrejši igralec za vračanje začetnega udarca center, nosač vode podajalec, obrambna linija linijski igralec, trenerji tekači ter maskota ekipe izvajalec udarcev in srednji linebacker. Torej je v cerkvi, tako kot v športu, pomembno, da so ljudje na mestih, za katera imajo darove.

Mnogi se ukvarjajo s spoznavanjem svojih duhovnih darov in (upajmo) z njihovo uporabo v cerkvi. A ali ne bi morali enako skrbeti tudi za to, da spoznamo in pomagamo drugim spoznati duhovne darove drugih ter jih uporabimo v cerkvi? Zato vprašanje ne bi smelo biti: »Ali imaš krščansko službo?« Vprašanje bi moralo biti: »Kakšna je tvoja krščanska služba?«

Kot je duhovnik duhovito pripomnil, se nihče ne mora skrbeti, da ne bi imel službe, saj ima cerkev na tisoče prostih delovnih mest. Večina od njih pa je neplačanih. Zato bi moral imeti vsak v cerkvi – upokojenci, mlajši, najstniki – svojo službo, cerkve pa bi morale storiti več, da bi vsak član prispeval svoj delež. Cerkev ne bi smela biti takšna, kot jo je nekdo opisal v primerjavi z ameriškim nogometom: 22 ljudi, ki nujno potrebujejo počitek, in 50.000 ljudi, ki nujno potrebujejo vadbo! Morda je cerkev takšna, kadar ima pastor pomanjkljiv pogled na vodstvo; misli, da večina članov ne rabi služiti, ker bodo on in njegovo majhno osebje vse opravili sami.

Ko pastor čuti izčrpanost, je eden od razlogov lahko to, da služi Bogu na napačen način. Poskuša preveč storiti sam in opravlja tisto, kar bi morali delati člani. Na primer, nekega dne je pastor prejel paničen klic od člana cerkve. Član je povedal, da se je večkrat pogovarjal s svojim sosedom o Kristusu in da se je sosed končno odločil, da je pripravljen sprejeti Kristusa. Ali bi torej pastor lahko takoj prišel in molil z njim? Pastor je rekel, da bo takoj prišel, in nato odložil slušalko. Nato je Sveti Duh pastorja prepričal, in pastor je poklical nazaj. Pastor je moškemu rekel: »Ne bom prišel. Ti ga moraš pripeljati h Kristusu.«

V: Kakšna je v Efežanom 4,14–15 razlika med kristjanom, ki je »dojenček«, in tistim, ki je zrel?

O: Čeprav dojenček zmore veliko stvari, nima modrosti niti fizične sposobnosti, da bi se izognil nevarnostim in se držal stran od vtičnic, vročih štedilnikov, prometa in drugih nevarnih stvari. Nekateri kristjani, vključno z nekaterimi, ki niso več tako mladi, nimajo pojma, da je pomembno, da se izogibajo heretičnim ali drugače napačnim naukom, grehu ter prijateljstvom in članstvom, ki jih odvračajo od Boga. Tudi ko se kristjan tega zaveda, ga je treba naučiti, kako prepoznati tiste nauke in situacije, od katerih se mora držati stran. V Svetem pismu nam je rečeno, naj se upremo hudiču (Jakob 4,7; 1. Peter 5,9), vendar nam je tudi rečeno, naj bežimo pred različnimi skušnjavami (1. Korinčanom 6,18; 1. Korinčanom 10,14; 2. Timoteju 2,22), hkrati pa nam je rečeno, da nam Bog lahko pomaga, da se upremo skušnjavi, kadar sami tega ne zmoremo (1. Korinčanom 10,13).

V: Kakšna je v Ef 4,15 razlika med »govorjenjem resnice«, »govorjenjem v ljubezni« in »govorjenjem resnice v ljubezni«?

O: Govorjenje resnice je lahko ostro, brez poskusa, da bi dosegli poslušalca. V nekem smislu ni toliko pomembno, kaj rečeš, kot to, kar oni slišijo. Govorjenje v ljubezni je lahko govorjenje tistega, kar se čustveno zdi najboljše, vendar pri tem lahko izpustiš neprijetne resnice, ki jih morajo vedeti. Govorjenje resnice v ljubezni osebi pove vse, kar mora vedeti, čeprav morda v pravem trenutku. A to stori na način, ki kaže, da ti je mar.

Na splošno je govorjenje resnice v ljubezni lahko težje, saj gre za to, da na pravi način posreduješ tisto, kar mora slišati (ne glede na to, ali je to prijetno ali neprijetno). Osredotočiti se moraš tako na svoj ton kot na besede. Prav tako je bolje vedeti, v kakšnem položaju je oseba, preden jo popraviš ali okaraš.

V: Kako smo v Ef 4,16 vsi podobni sklepom in vezi, ki rastejo?

O: Odgovor vsebuje dve točki.

Vsi imamo pomembne vloge v Božji cerkvi, čeprav morda nimajo imena in se zdijo nepomembne. V človeškem telesu se zapestja morda ne zdijo pomembna, a brez zapestja je roka odrezana. Kateri sklep v telesu bi bili pripravljeni žrtvovati? – Verjetno nobenega. Tudi v cerkvi se ne smemo zadovoljiti s tem, da se sprijaznimo z pomanjkanjem. Če skupina ljudi ne dela ničesar za Boga in se v cerkvi ne izpolnjujejo številne potrebe, se zdi, da imate dva problema. A morda se lahko ta dva problema medsebojno rešita.

Vsi deli prejemajo ukaze od glave. Ne glede na to, ali je vaše služenje del lokalne cerkve ali ne, moramo sprejemati ukaze od Jezusa Kristusa, glave telesa. Če menite, da lahko dosežete več z etičnimi bližnjicami ali s tem, da na splošno počnete stvari, za katere veste, da jih Bog ne želi, da bi jih počeli ( ), potem v resnici ne delujete kot del telesa; če niste pripravljeni, da vas vodi glava, Jezus Kristus. Imamo izraz za celice, ki zdravo rastejo, a nočejo sprejemati navodil od glave – imenujemo jih rak.

V: Kako je v Ef 4,17 in Rim 1,21 mogoče, da nekateri ljudje hodijo v praznosti svojega razmišljanja?

O: Beseda za praznost, mataioteti, se v Novi zavezi pojavi le tukaj, v Rimljanih 1,21; 8,20 (o stvarjenju) in v 2. Petrovem pismu 2,18 (o besedah). Pomeni nekoristno, prazno, brez vrednosti, čeprav se včasih uporablja tudi v povezavi z malikovanjem, ki prav tako zajema te lastnosti.

Predstavljajte si, da razmišljate, živite, načrtujete in iščete nekaj, kar je popolnoma prazno, brez vrednosti in na koncu brez smisla. Ni težko si to predstavljati; to počne molj, ko kroži okoli plamena. Ko človek hrepeni po grehu in ga načrtuje, čeprav mu lahko škoduje, se v resnici ne razlikuje dosti od tega molja.

Predstavljajte si človeka v zaporu, ki je tam že mnogo let, potem ko je storil tisto, kar je načrtoval kot popoln zločin. Padlo človeštvo nima le grešne volje in zatemnjenih želja, ampak tudi zatemnjen razum. »Praznina njihovih misli« v King Jamesovi verziji je prav tako dober izraz, saj poudarja tako neuporabnost njihovega razmišljanja kot tudi njihovo ponosno prepričanje o pomembnosti tega razmišljanja.

V: Kako mislite, da bo Bog v Ef 4,17 nekaterim kristjanom, prav tako kot nevernikom, povedal, da so se preveč osredotočali na stvari, ki niso pomembne?

A: Če pišeš dnevnik (ali še bolje, če ga začneš pisati), seštej naslednje časovne vrednosti v enem mesecu.

a. Čas, ki ga posvetiš molitvi, razmišljanju o Bogu in njegovi besedi ter študiju Božje besede.

b. Čas, ki ga porabite za brskanje po internetu ter poslušanje in branje novic.

c. Čas, ki ga porabite za gledanje športa.

d. Čas, ki ga porabite za razmišljanje o svoji najljubši dejavnosti.

e. Čas, ki ga porabite za razmišljanje o delu zunaj delovnega časa.

f. Čas, ki ga preživite z razmišljanjem o financah in naložbah, vključno z nepremičninami.

Katera od teh dejavnosti se vam bo v nebesih zdela veliko pomembnejša od drugih?

g. Poleg tega, ko ste že pri tem, preštejte tudi čas, ki ga preživite v odnosih z družino in prijatelji. Upajmo, da ga ni veliko manj kot drugih. Res bi bilo žalostno, če bi na podlagi porabljenega časa rekli, da je moj najtesnejši osebni odnos očitno z YouTubeom!

V nekaterih delih države menim, da so ljudje v nasprotju s tem, kar kažejo statistike, zelo verni – njihova vera je njihova športna ekipa!

V: Ali naj v Ef 4,18 piše »slepost« ali »trdovratnost«?

O: Grška beseda porosis se lahko nanaša na marmor ali na okostenelo sklepno tkivo. Iz nje izhaja angleška beseda osteoporosis. Lahko si jo predstavljamo kot »okamenelost«. Vendar pa krščanski komentator Armitage Robinson trdi, da ker to ne pomeni, da se je oseba namerno odločila za otrdelost, gre bolj za otopelost čutov, zato pravi, da je »slepost« boljši prevod. Vendar pa »otrdelost« bolje ustreza grškemu izrazu, če se razume, da ne gre za nenadno, namerno dejanje otrdelosti, ampak za postopno izgubo zaznave in sposobnosti za spremembo.

V: Kaj v Ef 4,19 pomeni »izvajanje vsake vrste nečistosti« (BSB)?

O: To lahko pomeni, da iz vsake vrste greha delaš posel ali da iz njega izkoriščaš finančno korist.

V: Kaj Pavel v Ef 4,25–5,2 pravi o teh osmih zlih dejanjih?

O: Vsako od njih je postavljeno v nasprotje z nasprotno vrlino. Nekatere so srčne naravnanosti, nekatere so dejanja, nekatere pa navade. Z močjo Svetega Duha moramo očistiti te srčne naravnanosti, prenehati z zlimi dejanji in prekiniti slabe navade. Težava pa je v tem, da se stvari pogosto ponavljajo. Zamenjajte te slabe naravnanosti z dobrimi, ta zla dejanja z dobrimi in slabe navade z dobrimi.

V: Ali je v Ef 4,26 greh, da se razjezimo, saj sta se tudi Jezus in Pavel razjezila?

O: V mnogih primerih ni greh, da se razjezimo. Vendar Efežanom 4,26 kaže, da je greh, če ostajamo jezni in gojimo zamero. Če sonce zaide, medtem ko ste še vedno jezni, ste bili jezni predolgo.

V: Ali je v Ef 4,26 greh, če ostanemo jezni? Zdi se, da Bog ostaja jezen na ljudi in demone v ognjenem jezeru.

O: Pri odgovoru je treba upoštevati tri točke.

1. Mi ne smemo ostati jezni, biti ljubosumni, sprejemati čaščenje ali biti imenovani Bog, toda Bog ni prisiljen delati tisto, kar zapoveduje svojim služabnikom.

2. Bog je neskončen in lahko hkrati čuti različne stvari. Lahko je jezen na enega nepravičnega človeka in se hkrati veseli enega od svojih otrok. To lahko počne hkrati, ker je Bog.

3. Sveto pismo ne pravi, ali bo Bog jezen za vedno ali ne. Morda se bo Bog sčasoma sploh ne bo več menil za tiste, ki se odločijo živeti brez Njega.

V: Kakšna je v Ef 4,26–27 razlika med jezo, ki je greh, in jezo, ki ni greh?

O: Jeza postane greh, ko gojiš zamero, nočeš odpustiti, želiš maščevanje, izgubiš nadzor nad svojimi čustvi ali se jeziš zaradi nečesa, zaradi česar se ne bi smel jeziti. Jezus, Pavel in Mojzes so se občasno jezili zaradi božjih zadev.

Krščanska jeza ni le nekaj, kar se zgodi in za kar bi se morali opravičevati. John R. W. Stott pravi, da problem v cerkvi ni v tem, da je preveč krščanske jeze, ampak ravno nasprotno – da je premalo. Ko se življenja uničujejo in jemljejo, mi pa se zaradi tega ne jezimo, kaj to pove o naši ljubezni do drugih ljudi?

V: Zakaj v Ef 4,28 piše, da naj kristjani opravljajo dela, pri katerih ne delajo z rokami?

O: Ta izraz pomeni pošteno preživljanje. Poleg običajnih kriminalnih dejavnosti so mnogi v tistem času nakopičili precejšnje bogastvo z podkupovanjem ter pokvarjenimi političnimi in poslovnimi praksami, ki so bile pogosto zakonite, a niso bile pravične. (Morda se tisti časi niso tako zelo razlikovali od naših.) Vendar, tako kot je Jezus ljubil davčnega izterjevalca po imenu Matej, želi Jezus, da se pokvarjeni ljudje danes pokesajo za svoje grehe, pridejo k Jezusu in povrnejo škodo svojim žrtvam.

V: Kaj so v Ef 4,29 »zle besede«?

O: Beseda za »zlo« tukaj ni tipična beseda za zlo. V grščini je to »sapros«, ki se uporablja za gnilo sadje ali gnilo rastlino. Gnilo, pokvarjeno, pokvarjeno ali zlo so vsi dobri prevodi te misli.

V: Zakaj je v Ef 4,29 pomembno, da kristjani ne preklinjajo?

O: Preprosto zato, ker Sveto pismo pravi, naj tega ne počnemo. Jakob 3,10–12 pravi, da preklinjanje ne sme izhajati iz istih ust, iz katerih hvalimo Boga. Čeprav je res, da je Peter preklinjal, ko je zatajil Kristusa, je Peter kasneje jokal in se pokesal za svoj greh.

V: Kaj Pavel v teh dveh verzih v Ef 4,31–32 postavlja v nasprotje?

O: Grenkoba, jeza in bes so čustvena stanja, iz katerih izvirajo zli govori. Zlonamernost je splošni izraz za vse to. Jeza (thymos) in bes (orge) sta si podobna, vendar sta oba omenjena kot ločeni grehi. Jeza je eksplozivna izguba samokontrole, medtem ko je bes lahko tleče, maščevalno sovraštvo. Na jezo si lahko predstavljate kot magmo, ki se nabira v vulkanu in počasi izteka, medtem ko je gnev bolj podoben vulkanskemu izbruhu.

V: V Ef 5,1, v kakšni meri naj bi bili le posnemovalci?

O: Ali ste posnemovalec, ki poskuša le storiti tisto, kar je storil nekdo drug? – Upam, da je tako. Tako kot otrok posnema svoje starše, moramo mi posnemati Boga (Efežanom 5,1). Otrok naj poskuša ohraniti čast svojih staršev. Prav tako smo posnemovalci Kristusa (Jn 15,12; 1 Jn 3,16), posnemovalci tega, kar je dobro (3 Jn 11), posnemovalci naših voditeljev (Heb 13,7) in posnemovalci Pavla (1 Kor 4,16; 11,1; Flp 3,17; 4,9; 1 Tesaloničanom 1:6; 2 Tesaloničanom 3:7,9). Po drugi strani pa lahko v dobrem smislu delamo stvari po lastni pobudi, volji ali dogovoru, kot kažejo 2 Korinčanom 8:17 in 9:7.

Ob tem nekateri trdijo, da ker je Bog tako velik in neskončen, ljudje pa tako majhni, o Bogu ne moremo vedeti skoraj ničesar. A če to vzamemo preveč dobesedno, bi to opravičevalo naše neupoštevanje tega verza, saj bi zanikali, da imamo zmožnost, da to storimo. Ne moremo vedeti vsega o Bogu; toda Vsemogočni in vsevedni Bog se je odločil in ima zmožnost, da nam o sebi razkrije toliko, da lahko postanemo posnemovalci Boga.

V: Kaj v Ef 5,2 pomeni »hoditi v ljubezni« in kakšne so alternative temu?

O: Mnogi ljudje nimajo niti najmanjšega pojma, kaj je hoja v ljubezni, ker so tako daleč od tega, da bi to počeli. Ko živite svoje življenje, naj bo to med hojo, vožnjo ali karkoli drugega, kar počnete, kaj je glavna stvar, o kateri razmišljate? Ali je to, kako zaslužiti več denarja, kako si privoščiti več užitkov ali kako doseči kakšen cilj? Upam, da vaša glavna skrb ni nobena od naštetih. Nič ni narobe, če o teh stvareh malo razmišljate, vendar bi morala biti vaša glavna, »osnovna« misel, kako lahko ljubite in blagoslavljate druge ter kakšen je vaš ljubeč odnos z Bogom. Prevečkrat poskušamo živeti v skladu s kulturnimi zahtevami. Kot kristjani se ne bomo popolnoma prilagodili kulturi, niti ne bi smeli poskušati.

Pavel nam daje dober namig, kako se lahko osredotočimo na to. Tako kot je Kristus prišel predvsem zato, da bi bil daritev in žrtev za nas, moramo tudi mi svoje življenje obravnavati kot daritev in žrtev Bogu. Namesto da se sprašujete, koliko denarja zaslužite ali koliko užitka imate, se vprašajte, koliko je vaša žrtev (tj. vaše življenje) Bogu všeč.

Kot kristjani se včasih tako zapletemo v druge stvari, da smo sicer rešeni, a ne živimo v ljubezni. V Razodetju 2,4 Jezus opominja efesko cerkev (in posredno tudi nas), naj ne zapustimo svoje prve ljubezni. Apostol Janez v 1. Janezovem pismu 2,5–6 pravi, da se mora Božja ljubezen v nas izpopolniti, zato moramo hoditi tako, kot je hodil Jezus. Tudi Pavel tu poudarja, kako pomembno je za nas, da ne le verujemo kot kristjani, ampak tudi hodimo v ljubezni.

V: Kaj v Ef 5,3 pomeni »niti najmanjši namig na spolno nemoralnost« (BSB)?

O: Seveda to vključuje spolno nemoralnost, vendar se predvsem ne zapletaj v situacije ali prijateljstva, v katerih bi se zdelo, da ravnaš nemoralno. To se lahko nanaša tudi na neprimerne šale in oblačila. Ko lahko rečeš nekaj smešnega, a malce neprimernega, Bog želi, da ne bi bil smešen. Tudi v 1. Tesaloničanom 5:22 piše, da se je treba izogibati videzu/obliki zla.

V: Ali naj bi v Ef 5,7 ta grška beseda pomenila »družiti se« ali »sodelovati«?

O: Grška beseda v Efežanom 5,7, summetochoi, ne pomeni, da se nikoli ne smete zadrževati v njihovi bližini. Pomeni, da ne smete sodelovati, se udeleževati ali imeti kakršnega koli deleža v tem, kar počnejo. Kaj pa vlaganje v podjetje, ki spodbuja nemoralne ali kako drugače grešne stvari? Tudi če sam teh stvari ne počnete, je narobe, da imate korist, ko jim gre dobro v tem, kar počnejo.

V: Kako lahko kristjani v Efežanom 5,11 grešno sodelujejo pri neplodnih delih teme?

O: Če neposredno sodelujete v delih teme, je to seveda slabo. Vendar pa morate prenehati tudi s tem, če omogočate, podpirate ali imate korist od neplodnih del teme. Ena od skupin, ki je kot parazit pestila nekatere cerkve, zlasti nekatere konzervativne cerkve, je prostozidarstvo. Na nižjih ravneh se zdi kot zgolj družbena organizacija, ki opravlja dobrodelno delo. Na višjih ravneh pa, ko častijo bitje, imenovano Bafomet, in trdijo, da mnoge glavne religije častijo istega boga, so verska organizacija, ki je v nasprotju s krščanstvom. Ko sem bil v srednji šoli, o vsem tem nisem vedel ničesar. Bil sem povabljen, da se pridružim DeMolayu, ki je v bistvu prostozidarska organizacija za srednješolce. A preden sem šel tja, sem ugotovil, da črnci tja ne smejo. To se mi je zdelo zelo čudno in nisem hotel obiskati ali se pridružiti taki organizaciji. A ne glede na prostozidarje – če obstaja katera koli organizacija, ki izključuje ljudi zaradi barve kože ali etnične pripadnosti, kot kristjan nimaš pravice, da se ji pridružiš ali jo podpiraš. Torej, če želi tvoja cerkev biti odprta za skupnost in se tam želi sestati lokalna prostozidarska loža, cerkev tega ne sme dovoliti.

Nekateri poskušajo združevati krščanstvo z nekrščanskimi stvarmi. Na primer, Camilo Torres Restrepo, vodja osvobodilne teologije, je dejal: »Če bi Jezus danes živel, bi bil gverilec.«

V negativnem smislu so se nekateri nekristjani odločili, da ne bodo vlagali v nobeno podjetje, ki ne podpira njihove socialne agende. Skupina Blackstone je bila ustanovljena leta 1985 kot družba za alternativne naložbe. Na spletni strani finance.yahoo.com je 30. septembra 2023 imela tržno kapitalizacijo 130 milijard dolarjev. Uvrščena je bila na 175. mesto med največjimi podjetji na svetu. Mnoga podjetja so pripravljena podpreti določeno protikrščansko družbeno agendo, ne zato, ker bi jih k temu silile ZDA, ampak zato, ker bi Blackstone in drugi lahko umaknili svoje naložbe v njih, če tega ne bi storila.

V: V Ef 5,11, v kakšni meri smo poklicani, da razkrivamo neplodna dela teme, v primerjavi s tem, da o njih preprosto molčimo?

O: Najprej se zavedajmo, da ne bomo priljubljeni, ko razkrivamo dela teme, in da bomo morda trpeli preganjanje. Vendar moramo razkrivati dela teme, kadar lahko zapeljujejo druge ali kadar ljudje trdijo, da so moralno sprejemljiva. Druge vernike moramo opozoriti, naj se ne vpletajo vanje. Včasih je že samo molčanje greh.

Po mnenju Marxa je religija v tem svetu izkoriščanja izraz stiske in hkrati tudi protest proti dejanski stiski. Z drugimi besedami religija še naprej preživi zaradi zatiralskih družbenih razmer. Ko bodo te zatiralske in izkoriščevalske razmere odpravljene, bo religija postala nepotrebna. Hkrati je Marx videl religijo kot obliko protesta delavskega razreda proti svojim slabim gospodarskim razmeram in odtujenosti. Glej Raines, John. 2002. »Uvod«. Marx o religiji (Marx, Karl). Filadelfija: Temple University Press. str. 5–6.

V: Ker v Ef 5,11 piše, da se kristjani ne smejo ukvarjati z dejanji teme, ali naj kristjanski odvetniki zagovarjajo stranke, za katere vedo, da so krive?

O: Na splošno je poklic kazenskega zagovornika težak način preživljanja, če nikoli ne lažeš, ne prikrivaš resnice, svoje stranke spodbujaš, naj nikoli ne lažejo, in zavračaš zagovarjanje strank, za katere veš, da lažejo. To bi moral kristjan storiti, če želi biti kazenski zagovornik.

Vendar, kot poudarja knjiga *Now That’s a Good Question*, str. 525–527, tudi ljudje, ki se priznajo za krive, potrebujejo pošteno sojenje in se zavzemajo za manj strogo kazen. Kljub temu bi se vsi kristjani morali strinjati, da laganje in namigovanje, da je nekdo nedolžen, ko so razumno prepričani, da je kriv, ni nekaj, kar bi moral početi noben kristjan.

V: O kakšnih stvareh v Ef 5,12 sploh ne smemo govoriti?

O: Nič ni narobe, če na splošni ravni omenimo, da se nekaj počne in da je to narobe. Vendar pa se moramo izogibati »GSD« (Gross Sin Detail – podrobnosti o grobih grehih), ko omenjamo greh na tak način, da bi to lahko bilo v skušnjavo za nekoga, ki je nagnjen k temu grehu. Prav tako ne smemo omenjati nobenih »dobrih nasvetov« o tem, kako se izogniti posledicam greha. Tako sem na primer od nekoga slišal način, kako ogoljufati podjetje, ki je popolnoma neopazno. Želite slišati, kaj je to? – Žal, odločil sem se, da tega nikomur ne bom povedal.

V: V Ef 5,14, kje je bil ta verz že prej omenjen?

O: Te natančne besede niso bile izrečene v Stari zavezi, čeprav so nekateri deli odmev Izaj 60,1 in 26,19. Nimamo zapisa, kje je bilo to prej izrečeno. Ta pesniški verz bi lahko izviral iz preroštva, Jezusove izjave, ki ni zapisana v evangelijih, ali iz zgodnje krščanske himne. Pavel je predpostavil, da ga bodo njegovi neposredni bralci prepoznali.

V: V Ef 5,16, v kakšnem smislu so dnevi zli?

O: Pavel ne misli na dnevno svetlobo, ampak pravi, da so časi zli. Če si družbo predstavljate kot ocean, obstaja »podvodni tok«, ki vas bo potegnil navzdol, če ne boste pazljivi. Darovanje poganskim bogovom, nemoralnost, podkupovanje in korupcija ter izkoriščanje drugih niso bili le v navadi, ampak so se šteli za družbeno sprejemljive in popolnoma normalne.

Krščanski pisec Jeronim (393 n. št.) poroča, da so drugi rimskemu admiralu Duiliusu povedali, da ima slab zadah. On je okaral svojo ženo Billio, ker mu tega ni nikoli povedala. Ona mu je odgovorila, da mu tega ni povedala, ker je mislila, da imajo vsi moški slab zadah. Bil je tako zadovoljen, ker mu je nehote pokazala, da mu je bila vedno zvesta. Rimljani so jo postavljali za vzor velike čistosti. Predstavljajte si življenje v družbi, v kateri se je ena ženska prav zaradi tega resnično izstopala od drugih. Proti Jovinianusu, knjiga 1, poglavje 46, str. 382

Danes se je ta podtalni tok morda nekoliko spremenil, a še vedno obstaja. Mi, naši zakonci in naši otroci se lahko preveč zlahka pustimo odnesti s tokom, če namerno ne živimo v nasprotju s prevladujočo kulturo.

V: V Ef 5,16, katere navade ali druge stvari lahko uvedemo, da bi kar najbolje izkoristili svoj čas?

O: Preden karkoli storimo, se moramo najprej zavedati, kako dragocen je dar, ki nam je bil podarjen in se imenuje »čas«. Ustvarite prostor za stvari, s katerimi želite preživeti več časa, tako da opustite druge stvari, ki so slabša raba vašega časa.

Kot pravi John R. W. Stott v knjigi The Message of Ephesians, str. 201–203: »Jonathan Edwards je pred svojim dvajsetim rojstnim dnem v delu Resolutions zapisal: ›Sklep: Nikoli ne bom izgubil niti enega trenutka časa, ampak ga bom izkoristil na najbolj donosen način, ki mi je mogoč.‹«

V: V Ef 5,17 Pavel govori vernikom, kako je torej mogoče, da so nekateri pravi verniki nerazumni?

O: Grška beseda aphrones tukaj pomeni »brez razuma«, grška beseda za »nerazumne« v Pismu Efežanom 5,15 pa je asophoi, kar lahko pomeni »neumni«. Ti pomeni se nekoliko razlikujeta, čeprav se prekrivata. »Brez razuma« v bistvu pomeni, da nimaš pojma, da nimaš nobene predstave o svojem okolju ali o tem, kar te čaka. »Nerazumen« lahko pomeni to, ali pa to, da misliš, da jasno vidiš, kaj te čaka, a se popolnoma motiš. Obstaja nerazumnost majhnega otroka, obstaja nerazumnost, ki se nauči, in obstaja nerazumnost, ki pride le s pogostim vajo.

Verniki, ne le ljudje na splošno, morajo ostati blizu Bogu, v Njegovi besedi, da ne bi padli v neumnost.

V: Ef 5,18 vsebuje dve zapovedi, ne le eno, kako se torej druga zapoved navezuje na prvo?

O: Prva zapoved je negativna: ne opijajte se. Druga, pozitivna zapoved, nadomešča čas, ki ga porabite za spopadanje s pijanostjo.

Zakaj se ljudje opijajo? Razlogi so lahko različni, pri čemer se lahko razlog, zaradi katerega se nekdo sploh poda na pot opijanja, razlikuje od tistega, zaradi katerega ostane alkoholik. Ljudje se lahko opijajo, da bi omilili svojo bolečino, bodisi fizično bodisi boleče spomine. Ljudje se lahko opijajo iz dolgčasa ali pa poskušajo pozabiti na praznino v svojem življenju in na to, kar dojemajo kot nesmiselnost svojega življenja. Ljudje se lahko opijajo zaradi užitka ob pitju s prijatelji ali vsaj s tistimi, ki se zdijo prijatelji. Ljudje se lahko opijajo zaradi dražljaja ali zaradi tega, kar dojemajo kot vznemirjenje. Po dolgotrajnem uživanju alkohola se lahko ljudje opijajo zaradi hrepenenja po alkoholu, ki ga je njihovo telo razvilo. V opijanju ne vidijo ničesar narobe ali slabega. Prav tako ne vidijo ničesar slabega v cirozi jeter, demenci ali pospešenem staranju, ki sledi po zadostni količini popitega alkohola.

A biti napolnjen z Duhom je nekaj povsem drugega kot biti napolnjen z alkoholom; že samo zato, ker tega ne moreš doseči zgolj s tem, da popiješ nekaj tekočine. To je namerno dejanje, zahteva disciplino, da moliš in se približuješ Bogu ter da »z veseljem« rečeš ne stvarem, ki izgledajo prijetne in zapeljive, ker imaš višje poslanstvo; Bog te hoče zase. Kot v knjigi Sporočilo Efežanom (str. 204–205) omenja John R. W. Stott, dr. Martyn Lloyd-Jones pravi: »Če bi bilo mogoče Svetega Duha uvrstiti v učbenik farmakologije, bi ga uvrstil med stimulante, saj tja sodi. On resnično stimulira … Stimulira vse naše sposobnosti … um in intelekt … srce … in voljo …« (Lloyd-Jones, *Življenje v Duhu*, str. 20–21.)

Noben pravi kristjan ne bi rekel »ne« izkušnji Svetega Duha; problem pa nastane, ko kristjani hočejo oboje: tako Duha kot greh. To ne pomeni reči »da tudi« Duhu, ampak reči »ne« drugim stvarem in »da samo« Duhu.

Tako kot vpliv alkohola vpliva na vaše odločitve, presojanje, samokontrolo in želje, tako tudi vpliv Duha vpliva na vaše odločitve, presojanje, samokontrolo in želje. Apostoli so bili v Apostolskih delih 2,13 pod vplivom Svetega Duha, kar so zamenjali za vpliv alkohola.

V: Kaj točno je v Ef 5,18 narobe s pijanostjo?

O: Obstaja en razlog, in ta sam po sebi zadostuje: Bog nam zapoveduje, naj se ne opijamo. Ljudje se običajno opijajo zaradi užitka, da bi utopili svoje žalosti, ali pa, če so odvisni, zaradi slabega počutja, ko ne dobijo svojega pijača. Kristjan ne sme izgubiti nadzora nad seboj ali oslabiti svoje samokontrole. Poleg škode, ki jo povzroča telesu, lahko opijanje škoduje odnosom, vpliva na zmožnost ohranjanja zaposlitve in vpliva na finančno stanje. Ena od težav z opitim človekom je, da misli, da lahko nadzira svoj alkohol, vendar, ne da bi to vedel, ga alkohol nadzira.

Nekoč sem na biblijsko uro (ki ni imela ničesar opraviti z Pismom Efežanom) povabil nekega nekrščanskega prijatelja, ki se je pogosto opijal. Ne vem, kdaj je nazadnje odprl Sveto pismo, toda ko ga je tam prvič odprl, je prebral prav ta verz. Na žalost se ni več vrnil na biblijsko uro, ker je rekel, da je bilo »preveč strašljivo«!

Za sprostitev pa naj navedem, da v »The Communicator’s Commentary 1, 2 Kings«, str. 262, piše, da je neki priljubljen pridigar rekel: »Nekateri med vami mislite, da lahko svoje težave utopite v pijači. Želim, da se spomnite: ›Težave znajo plavati!‹«

V: Ali se Ef 5,18 nanaša na enkratno napolnitev ali na nenehno napolnjevanje z Duhom?

O: Grški sedanjik tukaj kaže, da ne gre za enkratno napolnjevanje, ampak za ponavljajoče se napolnjevanje.

Prav tako je v množinski obliki, zato gre za nekaj, kar velja za vse vernike, ne le za posameznike. Izraženo je v pasivnem glasu, zato bi bil prevod »Napolnite se s Svetim Duhom« napačen. »Bodite napolnjeni« ali »naj vas Sveti Duh napolni« bi odražalo pasivni glas. Nazadnje, to ni le želja, ki bi jo morali poskušati uresničiti; to je zapoved, ki se od nas pričakuje, da jo izpolnimo.

V: Kakšno zavezo moramo sprejeti v Ef 5,20?

O: Za vse, kar se ti zgodi, se zahvali Bogu in za to, kako lahko to uporabi v tvojem življenju. To ne pomeni, da je vse, kar pride na tvojo pot, dobro; nekatere stvari so zlo. Bogu se ne smeš zahvaljevati za zlo, vendar se mu lahko še vedno zahvališ za to, kako ga lahko uporabi. Tudi za vsakdanje stvari, kot so prehranjevanje, intimnost s svojim zakoncem ali dovolj dobrega zdravja za vadbo, se Bogu zahvali vsakič.

V: Kako lahko v Efežanom 5,21 bolje izkazujemo vzor medsebojnega podrejanja iz spoštovanja do Kristusa?

O: Najprej moramo prenehati skrbeti za to, ali smo nad drugimi »v vodilnem položaju« ali ne. Nezanimanje za napredovanje v vlogi ali položaju je v večini današnjih družb v nasprotju s prevladujočo kulturo. Zadovoljiti se moramo s tem, da je na določenem področju nad nami nekdo drug. Premagati moramo strah, da bi nas ta oseba morda slabo obravnavala, manipulirala z nami ali nas izkoriščala.

Nazadnje, ko se nam nekdo drug podreja, ga moramo obravnavati tako, kot bi želeli, da obravnavajo nas. Avtoriteta ni podrejanje. Paziti moramo, da ga ne bomo grdo obravnavali, manipulirali z njim ali ga izkoriščali. Dati mu moramo svobodo, da stori, kar želi, v okviru cilja, in svobodo pri tem, kako to stori, v okviru timskega dela z drugimi.

V: Zakaj Pavel v Ef 5,22–6,4 toliko govori o zakonu?

O: Pavel veliko govori o odgovornostih ter o tem, kako biti vzor dobrega zakona in družine. Razmislite o tem: zakon ni namenjen osebni sreči. To je le stranski učinek zakona, toda glavni namen zakona, tako kot glavni namen preostalega našega življenja, je slaviti Boga. Pokazite svetu, kako lahko ste srečni, ko slavite Boga. A sreče ne morete večno pretvarjati; ljudje bodo to prepoznali. V zakonu se morate naučiti biti popolnoma zadovoljni, srečni in hvaležni.

Zanimivo je, da so stoicistični filozofi trdili, da morajo tudi možje ljubiti svoje žene, vendar so za to uporabljali le grško besedo »phileo«, ki pomeni bratsko ljubezen. Pavel pa pravi, da morajo možje ljubiti svoje žene, pri čemer uporablja besedo »agape«, kar pomeni žrtvovalno ljubezen.

V: Zakaj naj žene v Ef 5,22 poslušajo svoje može?

O: Obstajata dva dopolnjujoča se odgovora.

1. Če želi žena biti poslušna Bogu, bo upoštevala, kar je tukaj zapovedano. Žene naj poslušajo svoje može, tudi če mož ni kristjan. Vendar pa naj žene ne poslušajo svojih mož, kadar pride do nasprotja med tem, kar želi mož, in tem, kar želi Bog. V tem primeru naj sledijo Bogu, višji avtoriteti.

2. Poslušnost žena svojim možem ni konec zgodbe v krščanskem zakonu. Možje morajo ljubiti svoje žene, kakor je Kristus ljubil Cerkev (Efežanom 5,25). Vsem je zapovedano, naj se v Kristusu podrejajo drug drugemu, kot piše v Efežanom 5,21.

V: Ali je res, da Sveto pismo v Efežanom 5,22 nikjer izrecno ne navaja, da morajo žene ljubiti svoje može?

O: To je napačna trditev, ki sem jo slišal. Sveto pismo v Titu 2,4 pravi, da je treba ženske učiti, naj ljubijo svoje može.

V: Kaj je v Efežanom 5,22 najbolj nenavadno pri tej prispodobi?

O: To je tu nenavadna metafora; Kristus je svoj lastni posrednik pri poroki. Kristus je za svojo nevesto naredil pet stvari. Ljubil jo je, se zanjo žrtvoval, da bi jo posvetil, jo očistil in jo predstavil sebi.

V: Kako naj možje ljubijo svoje žene v Efežanom 5,28?

O: V nasprotju s tem, kar bi nekateri morda mislili, grški izvirnik NE pravi le, da naj možje ljubijo svoje žene tako, kot ljubijo same sebe. Prvi del je celo še močnejši. Mož naj bi ženo obravnaval kot del svojega telesa. To potrjujejo tudi Efežanom 5,29–31.

V: Zakaj naj žene v Ef 5,33 spoštujejo svoje može?

O: To bi morale storiti, četudi samo zato, ker to zapoveduje Bog. Vendar pa lahko vidimo številne razloge, zakaj je za nas dobro, da je Bog dal to zapoved. Kot mož cenim njeno spoštovanje. Otrokom je lažje poslušati in spoštovati očeta, kadar ga spoštuje njihova mama. Zato je pomembno, da možje in žene drug drugega ne kritizirajo pred otroki.

Poleg tega otroci opazujejo in posnemajo vaša stališča in vedenje, ko se tega ne zavedate, na načine, ki jih ne pričakujete. Nekoč sem slišal, kako so se moji otroci igrali družino. Ena je hotela igrati vlogo starejše sestre, druga mlajše sestre, ena mame, ena pa dragega.

Mimogrede, tudi grško-rimsko družbo je priznavalo, da imajo žene obveznosti do svojih mož, ne pa, da bi imeli možje kakršne koli obveznosti do svojih žena, kot navaja The Expositor’s Bible Commentary, zvezek 11, str. 76. Zato Pavel tukaj pravi nekaj »čudnega« v primerjavi s tem, kar novi kristjani že vedo.

V: V Ef 6,1 piše, da morajo otroci poslušati starše. Kaj pa, če jim starši rečejo, naj zapustijo krščansko vero?

O: Pri odgovoru je treba upoštevati dve točki.

Tudi nevernim staršem: Efežanom 6,1 ne pravi, da naj poslušamo starše le, če so kristjani, ampak da naj jih poslušamo ne glede na njihovo vero.

Samo v Gospodu: V Efežanom 6,1 je Pavel to izjavo omejil z besedami, da naj poslušamo starše v Gospodu. Poslušati moramo vso starševsko in državno avtoriteto, kolikor ta ni v nasprotju z Božjo besedo.

Kot zgodovinsko opombo naj navedemo, da je ta odgovor v bistvu podal Janez Krizostom v Homilijah o Pismu Efežanom okoli leta 396 n. št.

V: V Efežanom 6,1 in 4, kakšna je starostna meja grške besede za »otroke«?

O: Ni starostne omejitve, saj grška beseda dobesedno pomeni »potomstvo«, ne pa »mladi otroci«.

V: Zakaj je Pavel v Ef 6,2 rekel, da je to »prva zapoved«, čeprav je bila v resnici peta izmed desetih zapovedi?

O: V izrazu »prva zapoved« beseda »prva« v grškem izvirniku ni navedena. »Prva« lahko pomeni »osnovna«, in to je bila ena od osnovnih zapovedi. Wuestov razširjeni prevod ta izraz prevaja kot »ki je zapoved takšne narave, da je prva zapoved…«. Seveda je ta zapoved tudi prva, ki se jo naučijo majhni otroci.

V: Ali bi bilo treba verz v Ef 6,3 prevesti kot »v deželi« ali »na zemlji«?

O: Pavel citira odlomke iz 2. Mojzesove knjige 20:12 in 5. Mojzesove knjige 5:16. V hebrejščini in grščini (vključno z grško Septuaginto) lahko beseda v vseh treh verzih pomeni bodisi »zemlja« bodisi »dežela«.

Vendar pa tako 2. Mojzesova knjiga 20,12 kot 5. Mojzesova knjiga 5,16 pravita: »… da bodo tvoji dnevi dolgi v deželi, ki ti jo daje Gospod, tvoj Bog« (BSB). Torej je kontekst »dežela Kanaan« in ne »zemlja«. Ker Pavel pravi, da citira prejšnjo zapoved, sta dovoljeni obe pomeni, vendar je bil primarni pomen »dežela«.

V: Kaj točno je obljubljeno v Ef 6,3; 2 Mz 20,12 in 5 Mz 5,16?

O: Kristjani lahko vidijo, da je ta obljuba resnična ne le na en, ampak na štiri načine. Čeprav se morda vsi ne strinjajo, kateri je primarni pomen, so vsi štirje pomeni resnični.

Kot skupnost: Kot kaže odgovor na prejšnje vprašanje, je bila starozavezna obljuba prvotno dana zato, da bi ljudstvo lahko dolgo živelo v deželi Kanaanu, ne da bi bilo izgnano. To lahko posplošimo kot »skupnostno« načelo. Če pogledamo večji del zahodne zgodovine, mora za to, da krščanstvo ostane močno v neki deželi, otroci učiti od svojih staršev.

Drug primer skupnostne obljube je 2. Kronika 7,14: »Če se bo moje ljudstvo, ki se imenuje po mojem imenu, ponižalo, molilo, iskalo moj obraz in se odvrnilo od svojih hudobnih poti, bom jaz poslušal iz nebes, odpustil njihove grehe in ozdravil njihovo deželo« (BSB).

Na osebni ravni: Kot uči Pavel, veljata tako ta zapoved kot tudi obljuba za nas danes. Efežanom 6,3 ne obljublja, da bodo kristjani živeli dlje kot drugi, ampak da bodo krščanski otroci z Božjo zaščito na zemlji živeli dlje, kot bi sicer. Tudi nekdo, ki je umrl pri 25 letih, je živel dlje, kot če bi umrl pri 20 letih. Morda ne živimo v deželi Izrael, vendar želimo živeti v deželi, kjer naj bi po Božjem mnenju bili.

Še en primer individualne obljube je Matej 19,29–30, kjer bodo vsi, ki so zaradi Jezusa zapustili hiše ali družino, prejeli stokratno nagrado in podedovali večno življenje.

Kakovost življenja: Vsi trije verzi ne obljubljajo le dolgega življenja, ampak tudi to, da boste živeli dobro. Zanimiva je celo grška beseda za dolgoživost: macrochronious, kar dobesedno pomeni »dolgočasen«. Obstaja šala o nekom, ki je srečal starejšega pijanca, ki se je opotekal, sklonjen, z gubami in starostnimi pegami. Vprašala ga je: »Kako to, stari mož, da lahko toliko piješ in še vedno živiš tako dolgo?« Pijanec je odgovoril: »Stari! Saj imam šele 30 let!« Bog nas ne le varuje, ampak tudi čisti način življenja brez drog, pijanosti in nezakonitega spolnega odnosa pogosto podaljša našo življenjsko dobo na zemlji.

Še en primer obljube o kakovosti življenja najdemo v 2. Mojzesovi knjigi 23:26, kjer Bog poslušnim Izraelcem obljublja, da bodo od njih odstranjene bolezni in spontani splavi ter da bo Bog »izpolnil število vaših dni« (BSB), kar zveni zelo podobno obljubi v Pismu Efežanom 6:3.

Tisočletno: Seveda bodo v Razodetju 20:4 kristjani oživeli in vladali s Kristusom 1.000 let, preden se vrnejo ostali mrtvi.

Drugi primeri obljub, ki bi lahko veljali za tisočletne, so: vstajenje Izraela v Ezechielu 37 in tempelj v Ezechielu 40–47, vključno z vodo, ki izvira iz njega v Ezechielu 47.

V: Kako v Efežanom 6,3 in naprej ravnate z majhnim otrokom ali celo odraslim, ki kot otrok ni bil nikoli discipliniran ali popravljen?

O: Poskušajmo biti blagoslov. Smo živa Biblija (2 Korinčanom 3:2–3), zato jim moramo pokazati resnico. Prosite Boga, kako naj molite zanje. Delajte stvari, ki kažejo, da jih spoštujete. Določite pravila, kot je na primer: »Lahko se strinjamo, da se ne strinjamo.«

Vendar je to lahko težko, njihova prisotnost pa je morda neznosna. Morda boste čutili nekaj sočutja zaradi pomanjkljivega vzgojnega ozadja, ki so ga prejeli od staršev. Vendar morate nekako poskusiti vtisniti v njihovo glavo, da se morajo spremeniti in biti pripravljeni sprejeti popravke in graje.

V: Ali naj očetje v Efežanom 6,4 kdaj razjezijo svoje otroke?

O: Včasih da. Vendar očetje ne smejo razjeziti svojih otrok, in tudi v Pismu Kolosanom 3,21 piše, da očetje ne smejo ožalostiti svojih otrok. A pomembneje od samega kaznovanja otrok je, da jim tudi izrazite, da jih imate radi, da jih spoštujete in da ste veseli, da so z vami. Pobožni starši nimajo pravice, da bi se do svojih otrok vedli nerazumno. Ne smejo razjeziti svojih otrok brez dobrega razloga, kot je na primer vzgoja. Telesno kaznovanje (udarec po zadnjici) je sprejemljivo in včasih potrebno, kot kažejo Pregovori 13:24; 22:15 in 23:13–14.

V: Ali naj matere v Efežanom 6:4 tudi tukaj posvečajo pozornost?

O: Po mnenju tako dela The Expositor’s Bible Commentary, zvezek 11, str. 82, kot tudi Genea Getza v pridigi z dne 16. 1. 2000 se grška beseda za »očetje« pogosto splošno nanaša na starše. Tudi »New Geneva Study Bible« na str. 1870 pravi, da se to nanaša na starše. Podobno tudi »The Bible Knowledge Commentary: New Testament« na str. 642 pravi, da so tu naslovljeni očetje, ker »predstavljajo vodilno glavo družine, na kateri leži odgovornost za vzgojo otrok«.

V: Na kakšne načine starši v Ef 6,4 razjezijo / razburijo / razdražijo svoje otroke?

O: Grška beseda parorgizete se uporablja le tukaj, v Rimljanih 10:19 (prim. Kolosanom 3:21). Dobesedno pomeni »izzvati jezo«. V »Expositor’s Bible Commentary«, zvezek 11, str. 81, je zapisano, da je bil ta verz resnično revolucionarni, saj je bil izrečen v družbi, kjer je bila očetova avtoriteta absolutna, otrokova čustva pa se niso upoštevala.

Otroke morate vzgajati v njihovo dobro, ne pa na podlagi svojih občutkov. Obravnavajte jih tako, kot da so za Boga prav tako pomembni kot vi sami, saj to tudi so. Ne ustrahujte jih, ne ponižujte in ne odvračajte. Razen kadar se zavedajo, da jih vzgajate, jim morate izkazovati enako spoštovanje, vljudnost in odsotnost ustrahovanja, kot bi jih izkazovali svojemu odraslemu prijatelju.

Tukaj je seznam nekaterih načinov, kako lahko starši razjezijo svoje otroke, ki ga je navedel Gene Getz v pridigi 16. januarja 2000.

Fizično nasilje, vključno z izgubo samokontrole ali kaznovanjem otrok, ko je vaš gnev izven nadzora

Psihološko nasilje, vključno z osramotitvijo

Zanemarjanje otrok, z drugimi besedami, razdraževanje otrok s tem, česar ne storite.

Ne poskušajte jih razumeti. Ne kazujte zanimanja za njihova življenja, izobraževanje, šport ali rojstne dneve.

Hinavščina. Starši včasih od svojih otrok pričakujejo vedenje, ki ga sami ne kažejo.

Preveč pričakujte od njih

Zahtevajte od njih, da izpolnjujejo določene standarde uspešnosti

Siljenje, da sprejmejo naše cilje in ideale, ne bo delovalo. To morajo biti njihovi cilji in ideali.

Ko nismo pripravljeni priznati svojih napak.

Drugi načini so:

Določanje nepomembnih pravil – otroku prepovedujemo naključne stvari, ki niso slabe ali nevarne in ki jih drugi otroci lahko počnejo.

Dajanje prednosti nekaterim otrokom

Manipuliranje z njimi – govorjenje, da iz njih ne bo nič.

Postavljanje zahtev, ki so bodisi nerazumne bodisi nerazumne zanje, in tega ne pojasnite.

V: Ali Sveto pismo v Ef 6,5–7 podpira suženjstvo?

O: Sveto pismo je priznavalo, da so bili nekateri kristjani sužnji, in je kristjanom dovoljevalo, da imajo sužnje. V 1 Korinčanom 7:21,23 pa je spodbujalo svobodo sužnjev. Za razliko od suženjstva v Novem svetu in muslimanskem svetu se ljudi ni smelo ugrabljati in prodajati kot sužnje (2. Mojzesova knjiga 21:16); sužnjev se ni smelo zlorabljati (2. Mojzesova knjiga 21:26–27), pobeglih sužnjev pa se ni smelo vračati njihovim gospodarjem (5. Mojzesova knjiga 23:15–16).

Sveto pismo je dopuščalo tako to, da je bil kristjan suženj, kot tudi to, da je kristjan imel sužnja, saj je bilo suženjstvo neločljivo povezano s takratno kulturo. Vendar pa krščanskim gospodarjem ni bilo dovoljeno ravnati s sužnji tako, kot so z njimi ravnali nekrščanski lastniki sužnjev. V Novi zavezi gospodarji sužnjev nikoli niso smeli groziti (Efežanom 6,9), temveč so morali z njimi ravnati pravično in pošteno (Kološanom 4,1).

V: V Ef 6,5–8 naj bi krščanski sužnji še vedno poslušali svoje gospodarje, četudi so bili ti slabi; v kakšni meri naj torej poslušamo in spoštujemo svojega šefa na delovnem mestu, če je ta slab?

O: Da. To je nekako podobno kot otrok, ki mora v Gospodu poslušati svoje starše, tudi če ti niso kristjani. Sveto pismo sužnjem namenja več besed kot kraljem. Kraljev je bilo relativno malo, sužnji pa so, odvisno od obdobja, predstavljali največ od polovice do dveh tretjin prebivalstva Rimskega imperija.

V: Zakaj naj v Ef 6,7 dajemo vse od sebe, tudi ko nas nihče ne opazuje?

O: Nekoč je nekdo opredelil značaj kot »to, kar si, ko te nihče ne opazuje«. Vendar te ljudje vidijo več, kot misliš. Morda bi bilo treba ta izrek popraviti v »značaj je to, kar si, ko misliš, da te nihče ne opazuje«.

Seveda nas Bog vedno opazuje. Nekoč je nekdo rekel, da kot kristjan lahko počneš, kar hočeš. Seveda pa ne pozabi, da te Bog vedno opazuje, da te opazujejo angeli, da te opazujejo demoni in morda tudi pokojni svetniki, ter da boš moral pred Kristusom dati račun za vse, kar si storil. Torej, če veš, da te opazujejo vsi ti ljudje in da boš moral dati račun, potem seveda, pojdi in počni, kar hočeš!

Nekega kristjana, prodajalca, je nekoč stranka prosila, naj ji da več, kot je plačala, pri čemer ji je stranka zagotovila, da njegov delodajalec ne gleda. Toda kristjan je odgovoril: »Moj Gospod vedno gleda!« (The Believer’s Bible Commentary, str. 1951)

Ne pozabite, da služimo Bogu in ljudem po najboljših močeh, ne glede na to, ali vidimo, da nas kdo opazuje ali ne.

V: Zakaj Bog v Ef 6,9 in 1 Pt 2,18 ni rekel gospodarjem, naj osvobodijo vse svoje sužnje?

O: Kam bi šli sužnji? Takoj po obdobju pogostih vojn je bilo morda dve tretjini prebivalcev Rimskega imperija sužnjev, ki bi imeli težave pri poštenem zaslužku kot svobodni ljudje. V tistem času bi bilo bolje imeti krščanskega gospodarja, ki se je zavedal, da je Bog gospodar obeh, kot pa biti osvobojen brez kakršnih koli veščin ali podpore. Krščanski gospodar sužnjev ne bi zlorabljal, jih ne bi izkoriščal spolno ali na kakršen koli drug način ter bi jih pred Bogom obravnaval kot enakovredne. Glej tudi prejšnje vprašanje.

V: Kaj v Ef 6,10–18 vemo o rimski vojaški opremi?

O: Pavla je varoval rimski vojak, zato je verjetno lahko preprosto pogledal in opazil, kaj je imel rimski vojak. Rimski vojak v boju bi vedno imel pilum, vrsto kopja, vendar vojak, ki varuje ujetnika, ga ne bi imel.

Ena stvar, ki tu ni izrecno navedena, a je močno nakazana, je, da moramo biti zaščiteni pred napadi hudiča. Če celo zreli kristjani potrebujejo zaščito, koliko bolj jo potem potrebujejo tudi naši otroci in mladi kristjani? Če kristjan kdaj reče, da bi bilo treba otroke vzgajati nevtralno in da naj sami poiščejo svojo pot k Bogu, se sprašujem, ali je sploh kdaj prebral Efežanom 6,10–18.

Druga točka je, da vojak ni sam izdelal svoje opreme. To mu jo je izdal Bog. Ni tako, da bi vojak potreboval le del te opreme; vojak potrebuje celoten komplet te opreme.

Rimski vojaki so bili težko oklepni, da bi branili položaj pred vsem, kar jim je prišlo na pot. Braniti so se morali pred neposrednimi napadi z meči, kopji, noži » «, macami itd. ter pred napadi, ki jih niso videli prihajati, kot so puščice. Zgodovinar Polibij (6.23.2) je podal podrobno opis pešaka. Celotna oklepna oprema, imenovana panoplia, od koder izhaja naša beseda »panoply«, je bila pomembna zato, da niso imeli nobenih nezaščitenih mest, v katera bi lahko streljal lokostrelec.

Tukaj je šest delov oklepa, razdeljenih v dve skupini po tri. Prve tri je bilo treba nekaj časa oblačiti, nositi pa smo jih morali ves čas. Zadnje tri dele je vojak lahko hitro nadel tik pred bitko. Čelada je vroča in težka, zato so jo prav tako nadeli šele pred bitko.

Prsni oklep, imenovan tudi »toraks«, so imenovali »zaščitnik srca«. Bil je bronast in je pokrival tako sprednjo kot zadnjo stran, čeprav so nekateri častniki namesto njega nosili lažjo verižno srajco. V 1. Tesaloničanom 5,8 sta vera in ljubezen imenovani »prsni oklep«.

Pas, imenovan »zone«, je držal oklep na mestu, na njem pa je visel nožnica za meč. Po »The Expositor’s Bible Commentary«, zvezek 11, str. 87, je popuščanje pasu pomenilo, da je vojak zapustil službo.

Ščiti v rimski vojski so bili dolgi in pravokotni. Rimski vojaki so se najbolje borili drug ob drugem, da so oblikovali zid iz ščitov, ki so ga imenovali »testudo«, kar pomeni »želve«. Merili so približno 4 x 2,5 ft ali 1,2 x 0,75 metra. Po obleganju Dyrachiuma je vojak po imenu Sceva na svojem ščitu našel 220 zabodlih kopij.

Čelada, ali perikephalaia, kar pomeni pokrivalo za glavo, je bila bronasta z usnjenimi dodatki. Čelada odrešitve je omenjena tudi v Izaiju 59,17, kjer jo nosi Bog. Čelada se v 1. Tesaloničanom 5,8 imenuje upanje odrešitve. Tukaj je pomemben vrstni red. Ščit je bil pritrjen na vojaka z ročajem, in ščit je bilo treba pritrditi, preden si je bilo mogoče nadeti čelado.

Čevlji so bili za Rimljane pomembni, da ne bi izgubili opore. Vojaki so imeli posebne čevlje, imenovane caligae. Judovski zgodovinar Jožef Flavij (Vojne Judov 6.1.8) pravi, da so imeli na podplatu kratke, ostre žeblje, da so ohranili oporo. V delu »The Expositor’s Bible Commentary«, zvezek 11, str. 87–88, je navedeno, da so lahko vojske Aleksandra Velikega in Rima hitro pohodile dolge razdalje po neravnem terenu prav zaradi svojih škornjev.

Meč: Rimski pehotnik je imel tri napadalna orožja, a zanimivo je, da Pavel omenja le eno od njih. Imel je kopje ali pilum, tračanski široki meč ali rhomphaia ter gladius ali kratek meč, ki ga Pavel tudi omenja. Gladius je bil najprimernejše orožje za boj na blizu.

Edina slabost vse te opreme je, da je njeno oblačenje trajalo kar nekaj časa. Če bi nekdo izvedel presenečenjski napad in vojaki ne bi bili pripravljeni, bi minilo nekaj časa, preden bi se lahko spopadli. Zato moramo, tako rekoč, celo spati v opremi.

V: V Efežanom 6,10–18, v čem je cerkev podobna vojaški bazi?

O: Glede na vse to poudarjanje mode in manekenk si lahko Efežanom 6,10–18 predstavljate kot nekakšno »krščansko modno revijo« ali našo duhovno garderobo, s poudarkom na »vojnem« delu.

Cerkev lahko primerjamo z bolnišnico za bolnike, kjer rešujemo umirajoče, z veleposlaništvom, predavalnico in šolo za učenje, s dvorano za druženje bratov in sester v Gospodu ali z glasbenim koncertom oziroma zabavo. Vse te stvari so vidiki lokalne cerkve, vendar Pavel tukaj ničesar od tega ne omenja, ker poudarja pomembnejši vidik. Cerkev je vojaška baza v vojnem času, na sovražnem ozemlju. Naša naloga je, da slavimo Boga, uporabljamo ofenzivno orožje molitve in rešujemo propadajoče ljudi z oznanjevanjem evangelija. Oh, in mimogrede, moramo opremiti in pomagati drugim, da storijo enako. Vendar pa opremljanje drugih ne prinaša veliko koristi, če sami ne služimo kot Božji vojaki.

Naša bitka ni fizična in ne poteka z orožjem nasilja, ampak je duhovna bitka proti satanskim silam. Včasih lahko napačno domnevamo, da se bitka vodi proti ljudem, ki jih vidimo. V resnici pa se bitka vodi proti duhovnim silam, ki jih ne vidimo.

Kot vojaki se moramo boriti, da bi pridobili ljudi za Gospoda. Če se ne borite ali si za to sploh ne prizadevate, kako dober Kristusov vojak ste potem?

V: Kako se v Ef 6,10 kristjan, ki je močan v Gospodu, obnaša drugače od tistega, ki ni močan v Gospodu?

O: Kristjan, ki je močan v Gospodu, se običajno izkaže na vsaj štirih področjih.

Približujejo se Bogu s polno gotovostjo in iskrenim srcem, kot pravi Hebrejcem 10,22–23. Z veseljem delijo svoje življenje, in vsakdo lahko vidi njihov sijaj, ko izražajo svojo ljubezen do Boga s tem, da živijo svojo vero.

Zanašajo se na Boga. Zaupajo v Boga, mislijo na Boga in niso tako dovzetni za skušnjave, ker so njihove misli usmerjene v Njega. Pripravljeni so se zaradi Boga odreči drugim stvarem, bodisi dobrim bodisi slabim, kot kaže Pismo Filipljanom 3,7–10.

Zmorejo prenašati ne le skušnjave, ampak tudi težke čase in izgube. So kot tekači, ki tečejo na tekmi, kot piše v Pismu Hebrejcem 12,2–7.

Ne skrbijo toliko zase, ampak se iskreno in resnično skrbijo za druge. Blaginjo drugih imajo za pomembnejšo od svoje, kot pravi Filipljanom 2,3.

V: Kakšna je v Efežanom 6,12 razlika med »močmi teme tega sveta« in »duhovnimi silami zla v nebesnih sferah« (BSB)?

O: Vse so zle sile in so lahko enake, vendar ti dve opredelitvi prikazujeta različne vidike. Moči teme tega sveta se nanašajo na zle ideje, sile in ljudi, ki imajo lahko moč in avtoriteto nad različnimi institucijami, kot so vlada, šole, podjetja in mediji. Duhovne sile zla v nebesnih sferah se ne nanašajo na zemeljsko moč, temveč na neposredne demonske sile in zle verske vplive, tako zunaj kot znotraj cerkva.

Grška beseda za vladarje sveta se lahko prevede tudi kot kozmični vladarji. Gre za besedo kosmokratores, ki so jo v grških orfičnih himnah Zeusu uporabljali za nebeške sile, ki so nadzorovale usodo ljudi.

V: Proti komu ali čemu točno se borimo v Ef 6,12?

O: Pomembno je, da razumemo, da se naš boj ne vodi zgolj proti človeški nevednosti, šibkosti in predsodkom. Ne gre le za to, da je treba že tako dobre ljudi obveščati, jim pomagati in jim pokazati pravo pot. Nasprotno, celoten svet je pod nadzorom zla (1 Jn 5,19) in sovražen do Boga (Rim 8,7).

Naš boj je nenavaden v tem, da nas Bog kliče k dejanjem, ki bi bila popolnoma neučinkovita, če bi jih morali opraviti iz lastnih moči. Bog namreč od nas pričakuje, da storimo stvari, ki so same po sebi nemogoče, a so mogoče z Bogom.

V: Zakaj je v Ef 6,13 pravzaprav pomembno, da smo močni v Gospodu in da imamo Božjo opremo?

O: To ni nekaj, kar je le »lepo imeti«, ampak bistven del naše varnosti in osebne učinkovitosti iz treh razlogov:

Kdo je proti nam: hudič in temne sile so lahko močne, inteligentne in zvite, očarljive do te mere, da nas razorožijo, a hkrati krvoločne, krute in neusmiljene, zato potrebujemo zaščito tako pred neposrednimi napadi kot pred prikritimi napadi.

Naša naloga: Moramo se upreti hudičevim zvijačam (Efežanom 6,11), moramo se boriti proti silam teme tega sveta (Efežanom 6,12) in v dnevu zla ostati trdni (Efežanom 6,13–14).

Kdaj moramo vztrajati: Kot kristjani moramo z Božjo pomočjo in v Njegovo čast pričakovati, da bomo vedno sposobni vztrajati, še posebej pa takrat, ko postane težko na dan zla (Efežanom 6,13).

Tako kot se vojak ne bi smel zlahka odločiti za boj brez svoje oklepne opreme in orožja, in tako kot se športnik ne bi smel zlahka odločiti za tekmovanje brez svojih ščitnikov in druge športne opreme, se tudi kristjan ne bi smel zlahka odločiti za življenje in boj za vero brez svoje duhovne oklepne opreme.

V: Ali je v Ef 6,14 pas resnice Božja resnica, naša resničnost ali naše razpoznavanje resnice?

O: Grška beseda za resnico (aletheia) lahko, podobno kot angleška beseda »truth«, pomeni oboje. Vendar pa na podlagi konteksta obstajajo tri stališča:

Po mnenju The Bible Knowledge Commentary: New Testament, str. 643, gre za integriteto in zvestobo vernika, ne pa za dejstva evangelija. NIV Study Bible, str. 1799, pravi, da gre za naš značaj. Evangelical Commentary on the Bible, str. 1032, pravi, da gre za našo iskrenost do drugih ljudi. New International Bible Commentary, str. 1438, pravi, da gre za našo iskrenost in osebno integriteto.

Resničnost Božje besede in naše zaupanje, ki izhaja iz njene gotovosti. »New Geneva Study Bible«, str. 1871.

Prvi dve: »The Expositor’s Bible Commentary«, zvezek 11, str. 87

Janez Krizostom ima v svojem »Komentarju k Pismu Efežanom« celotno pridigo (23) posvečeno prav temu verzu. Osredotoča se predvsem na prvi vidik, na naše resnično in sveto življenje. Vendar na str. 164 tudi sprašuje, kako si lahko opasamo ledja z resnico, in metaforično pravi: »Kdor išče nauke resnice, nikoli ne bo padel na tla.«

Vsi trije: »The Believer’s Bible Commentary«, str. 1952, pravi: »Seveda moramo biti zvesti v ohranjanju resnice Božje besede, toda prav tako je nujno, da nas resnica drži. Uporabljati jo moramo v našem vsakdanjem življenju. Ko vse preizkušamo z resnico, najdemo moč in zaščito v boju.«

V povzetku: opasati se moramo z vsemi vidiki resnice: ne smemo le verjeti v vir resnice – Boga –, ampak moramo dopustiti, da se ta ukorenini v naših življenjih, da nas preoblikuje, in tako bomo sposobni razlikovati med tem, kar je resnično, in tem, kar je lažno v tem svetu.

V: Kako v Ef 6,15 izhaja naša pripravljenost iz evangelija miru?

O: Pripravljenost lahko izhaja iz študija Božje besede, učenja in druženja z drugimi verniki, vendar to tukaj ni omenjeno. Ta pripravljenost izhaja iz naše upanja in navdušenja nad dobro novico za nas in za vse, ki bodo verovali.

V: Zakaj v Ef 6,16 potrebujemo ščit poleg ostale opreme?

O: Dobro je imeti večplastno zaščito pred napadi. Če prebijejo eno plast, je tu še druga. Ne morejo prebiti oklepa, če jih ustavi ščit. Rimski ščit je bil običajno pravokoten, velik 2 feet na 4 feet, in izdelan iz kovine, obložene z usnjem. Težil je lahko 12 pounds ali morda celo 15 pounds. Včasih so s ščiti udarili sovražnika, da bi ga vrgli s nog. Če že imate pas resnice in prsni oklep pravičnosti, morate še vedno z ščitom vere ugasniti goreče puščice zla. Pismo Hebrejcem 11 navaja mnoge dobre primere vere. Študijska biblija NIV na str. 1799 dodaja, da so bili rimski ščiti kovinski, a prekriti z usnjem. Usnje bi bilo mogoče namočiti v vodo, da bi pogasili goreče puščice, čeprav bi to povečalo težo. Grški zgodovinar Herodot pravi, da so puščice namakali v smolo in jih zažgali. Pompej je v pomorski bitki z Markom Antonijem uporabil v smolo namočene goreče puščice. Oktavijan (Avgust) je uporabil goreče puščice v pomorski bitki pri Aktiju. Nikjer ne vemo, da bi bile uporabljene zastrupljene puščice.

V: Zakaj menite, da je v Ef 6,17 meč omenjen na zadnjem mestu?

O: Preden se odpravite z mečem, morate imeti vzpostavljeno obrambo.

V: Kako naj bomo v Ef 6,19–20 mi in Pavel neustrašni?

O: Grški izrazi za »brez strahu«, en parrhesia in parrhesiasomai, lahko pomenita »z drznostjo«. To ne pomeni »z zaprtimi očmi« ali brez upoštevanja tveganj, ampak – kljub tveganjem, ki jih poznamo, in tistim, ki jih ne poznamo, vseeno izpolnjujemo Božjo voljo.

V: Kaj v Ef 6,19 pravi o rimskokatoliškem pojmu »zaloge milosti«?

O: Zaloge milosti so rimskokatoliška zamisel, da imajo svetniki, še posebej Marija, Jezusova mati, dodatno milost, ki jo lahko podarijo ljudem, ki se k njim molijo. V Efežanom 6,19 pa Pavel ne podeljuje dodatne milosti drugim, ampak prosi, naj molijo k Bogu, da bi ga okrepil. Zanimivo je tudi, da je bil Pavel v času pisanja Pisma Efežanom zaprt (verjetno v hišnem priporu). Njegova glavna molitev ni bila za predčasno izpustitev ali za svojo varnost, ampak je svojo največjo potrebo videl v tem, da bi lahko govoril pogumno.

V: Kaj je zanimivega pri besedi »verige« v Ef 6,20?

O: Gre za besedo z dvojnim pomenom. Bogati ljudje, vključno z ženskami in veleposlaniki, so nosili majhne zlate okrasne verige; mi bi jih imenovali ogrlice in zapestnice. Ista beseda lahko pomeni tudi verige zapornika. Kar so Rimljani obravnavali kot verige zapornika, je Pavel morda imel v mislih kot okrasne verige, vidne v nebesih.

V: Zakaj je Ef 6,21–24 tako tesno podoben Kol 4,7–8?

O: Pavel je obe pismi napisal skoraj istočasno, Tihik pa ju je verjetno obe odnesel v njune cerkve. Pavel se je verjetno hitel, da bi ju dokončal, preden je Tihik odšel. Če bi kasneje nekdo ponaredil Pismo Efežanom in/ali Pismo Kolosanom v Pavlovem imenu, bi pazil, da ne bi bila tako podobna.

V: Katere so podobnosti med Pismom Efežanom in drugimi Pavlovimi pismi?

O: Tukaj je nekaj podobnosti in razlik z drugimi Pavlovimi pismi. Zaradi potrditve bomo te knjige primerjali tudi z Jakobovim pismom, 1. in 2. Petrovim pismom, 1.–3. Janezovim pismom ter Judovim pismom, za katera je znano, da jih ni napisal Pavel.

(nepopolno)

V: Ali je Pavel napisal Pismo Efežanom?

O: Vsi so se strinjali, da je Pismo Efežanom napisal Pavel, dokler tega ni zanikal oče krščanskega liberalizma, Friedrich Schleiermacher (1768–1834). Trdijo, da se razlikuje zaradi dolgih stavkov, edinstvenih besed in podobnosti s Pismom Kolosanom, za katerega prav tako trdijo, da ni Pavlovo. Pismo Efežanom vsebuje 39 (ali 42) edinstvenih besed, ki jih ni mogoče najti v knjigah, ki jih priznavajo kot Pavlova. Vendar pa Pismo Rimljanom jih vsebuje 100, 1. pismo Korinčanom 180, 2. pismo Korinčanom 95, Pismo Galatcem 33 in Pismo Filipljanom 41.

V: Kakšne dokaze imamo v Pismu Efežanom, da bi moralo biti to pismo v Svetem pismu?

O: Obstajajo vsaj trije dobri razlogi.

1. Napisal jo je Pavel, ki je bil apostol. Peter je v 2. Petrovem pismu 3:15–16 potrdil, da so Pavlove besede Sveto pismo.

2. Pavel sam je v 1. pismu Timoteju 1:1; 2:7, v Pismu Rimljanom 1:1; v 1. pismu Korinčanom 1:1; 9:1, v 2. pismu Korinčanom 1:1, 11:5; v Pismu Galatcem 1,1; v Pismu Efežanom 1,1; v Pismu Kolosanom 1,1; v 1. pismu Timoteju 1,1; v 2. pismu Timoteju 1,1; v Pismu Titu 1,1.

3. Citati in sklici iz del zgodnjih krščanskih pisateljev

Pismo Ignacija Efežanom (110–117 n. št.) v 1. poglavju citira Efežanom 5:2, v 12. poglavju pa pravi, da Pavel v svojem pismu omenja Efežane. Ignacijevo pismo Polikarpu v 5. poglavju citira Efežanom 5:25.

Pismo Polikarpa Filipljanom (škof v letih 100–155 n. št.) navaja Efežanom 2:8–9 in 4:26, skupaj z vrsto drugih verzov, ne da bi navedel vir, razen da pravi, da so citati iz Psalma 4:5 in Efežanom 4:26 »takrat razglašeni v teh svetih spisih«.

Irenej iz Lyona (182–188 n. št.) na številnih mestih. Na enem mestu v knjigi »Proti herezijam«, 5. knjiga, poglavje 2.2, str. 528, citira Efežanom 5,30 kot besede Pavla v njegovem pismu Efežanom.

Od heretika Markiona (pred letom 170 n. št.) imamo po navedbah Tertulijana in Epifanija njegove citate iz Pisma Efežanom 1,1.18; 3,9; 4,6; 5,14; 6,1.12.19

V »Mučeništvu scilitskih mučencev« (180–202 n. št.) je omenjeno, da so kristjani imeli Pavlova pisma, vendar ni navedeno, katera.

Muratorijev kanon (190–217 n. št.) navaja, da je Pavel v svojih pismih pisal sedmim cerkvam: Korinčanom (2 pismi), Efežanom, Filipljanom, Kolosanom, Galatcem, Tesaloničanom (2 pismi) in Rimljanom. Pavel je napisal tudi pismo Filemonu, Titu in dve pismi Timoteju.

Klement Aleksandrijski (193–217/220 n. št.) omenja, da je apostol pisal Efežanom, in citira Efežanom 4,13–15. Knjiga »The Instructor«, 1. knjiga, poglavje 5, str. 213

Tertulijan je leta 207 n. št. v delu »O vstajenju mesa«, poglavje 40, zapisal, da je to delo apostola Pavla. Tertulijan je v delu »Pet knjig proti Marcionu«, knjiga 4, poglavje 38, str. 415, navedel, da je Pavel napisal Efežanom 2,20.

Teodot (verjetno montanist) (okoli leta 240 n. št.) namiguje na Pismo Efežanom. Izbor iz Preroških spisov, poglavje 20, str. 45

Gnostični Naaseni (pred letom 235/6 n. št.) se po navedbah Hipolita sklicujejo na Efežanom 5,14 v delu »Ovrženje vseh herezij«, knjiga 5, poglavje 2, str. 51

Hipolit (222–235/6 n. št.) v delu »Ovržba vseh herezij«, knjiga 5, poglavje 2, str. 51, navaja Efežanom 5,14 kot svetopisemski citat.

Origen (225–253/254 n. št.) v delu *De Principiis*, knjiga 3, poglavje 4, str. 332, navaja Efežanom 6,12 kot besedilo, ki ga je Pavel napisal Efežanom.

Novatian (250/254–257 n. št.) v delu »Traktat o Trojici«, 17. poglavje, str. 627, navaja Efežanom 4,10 in pravi, da je to napisal Pavel

V »Traktatu proti Novatianu« (254–256 n. št.), 17. poglavje, str. 663, citira Efežanom 5,6–7 kot besedilo apostola

Kiprian, škof v Kartagini (okoli 246–258 n. št.), v »Traktatu 12«, tretji knjigi, v odstavkih 7, 70, 72 in 117 citira iz »Pavlovega pisma Efežanom«.

Firmilian iz Cezareje v pismu Ciprijanu (256 n. št.) citira Efežanom 4,5–6 v »Pismih Ciprijana«, pismo 74, poglavje 24, str. 396.

Na Sedmem kartaginskem koncilu (258 n. št.) na str. 571 Viktor iz Assurija parafrazira Efežanom 4,5 z besedami »tako je zapisano«.

Gregor Thaumaturgus (240–265 n. št.) parafrazira Efežanom 5,5–13 z besedami: »Sveto pismo pravi« v Kanoničnem pismu, poglavje 2, str. 18.

Adamantius (= Adamantius Judaeus) (okoli leta 300 n. št.) citira Efežanom 2,11–13 kot besede apostola Efežanom. Dialog o pravi veri v Boga, drugi del, str. 99. Prav tako se sklicuje na Pismo Efežanom 1,5 kot na besede apostola, pa tudi na Pismo Efežanom 1,6–7 in 2,17–18.

Victorinus iz Petaua v Avstriji (mučenec leta 304 n. št.) navaja Pavlova pisma kot Rimljanom, Korinčanom, Galatcem, Efežanom, Tesaloničanom, Filipljanom, Kolosanom in Timoteju.

Peter iz Aleksandrije (306, 285–311 n. št.) v »Fragmentu 2 o Božanstvu«, str. 280, citira Efežanom 2,8–9 kot apostolovo besedilo.

Metodij (270–311/312 n. št.) citira Efežanom 5,28–30 kot Pavlovo pismo. »Pogostitev desetih devic«, razprava 3, poglavje 2, str. 317.

Atanazij iz Aleksandrije (318 n. št., pred Nicejskim koncilom) citira Efežanom 3,18 kot besede Pavla. »Utelešenje Besede«, poglavje 16, str. 45.

Laktancij (okoli 303–okoli 325 n. št.) citira polovico Efežanom 4,26 kot: »Bog nam je zapovedal, naj sonce ne zaide nad našim jezo.« »Božanske ustanove«, knjiga 6, poglavje 18, str. 185

Euzebij iz Cezareje (318–325 n. št.) navaja Efežanom 6,12m (ne 11, 15, ne 3 besede) kot »sveto pismo« v delu Priprava na evangelij, poglavje 16, str. 22

Euzebijeva *Cerkvena zgodovina* (323–326 n. št.), knjiga 3, poglavje 3, str. 134 (posredno). Pravi: »Pavlovih štirinajst pisem je dobro znanih in nespornih.« Nato pravi, da nekateri dvomijo, ali je Pavel napisal Pismo Hebrejcem ali ne. Prav tako v knjigi 3, poglavje 25, str. 155 pravi, da so Pavlova pisma Sveto pismo. Nicejski in postnicejski očetje, druga serija, zvezek 1, str. 155.

Po Niceji

Eustathius (323–337 n. št.)

Asterius Sofist (po letu 341 n. št.) se sklicuje na Pismo Efežanom 6,12

Afrahat Sirski (337–345 n. št.) Izbrane dokaze

Hegemonius (4. stoletje) v delu »Disputation with Manes«, poglavje 34, str. 207, citira polovico Efežanom 3,8 kot Pavlovo besedilo.

Amon (4. stoletje n. št.) se sklicuje na Pismo Efežanom 6,12

Mariujev odgovor Kandidu Arijancu (359–362 n. št.)

Victorinus iz Rima (po letu 363 n. št.)

Bazilij Kapadokijski (= Bazilij iz Ankire) (357–378/379 n. št.) v delu »Efežanom« o Svetem Duhu, poglavje 5, odstavek 9, str. 61, navaja Efežanom 4,15–16. Bazilij prav tako v delu »O Svetem Duhu«, poglavje 11, str. 7, navaja Efežanom 3,9 kot Pavlovo pismo.

Atanazij iz Aleksandrije (367 n. št.) navaja knjige Novega testamenta v »Prazničnem pismu« 39, str. 552

Hilari iz Poitiersa (355–367/368 n. št.)

»Synopsis Scripturae Sacrae« (350–370 n. št. ali 5. stoletje) omenja Pavlovo pismo Efežanom kot del Novega testamenta. Citira celoten odlomek iz Pisma Efežanom 1,1.

Šizmatik Lucifer iz Cagliarija (370/371 n. št.) se sklicuje na Efežanom 4,9; 5,9; 5,15

Marcellus iz Ankyre (okoli leta 374 n. št.) se sklicuje na Efežanom 4,6

Titus iz Bostre (pred letom 378 n. št.)

Efraim Sirski, avtor hvalnic (350–378 n. št.)

Basilij Kapadokijski (357–378 n. št.) se sklicuje na Pismo Efežanom 4,32

Sinoda v Laodiceji (v Frigiji) (343–381 n. št.) v kanonu 60 na str. 159 navaja knjige Stare in Nove zaveze. Kanon 59 na str. 158 pravi, da se v cerkvi smejo brati le kanonične knjige Stare in Nove zaveze.

Ambrosiaster (po letu 384 n. št.)

Ciril Jeruzalemski (okoli 349–386 n. št.) v predavanju 2.1, str. 8, navaja Efežanom 2,10 kot besede apostola

Ambrož iz Milana (370–390 n. št.)

Gregor Nazianški (330–391 n. št.)

Gregor iz Elvire (po letu 392 n. št.)

Gregor iz Nise (okoli 356–397 n. št.) se sklicuje na Pismo Efežanom 3,18 kot na »Pavla … ljudi iz Efeza«. Prav tako Veliki katekizem, poglavje 32, str. 150

Janez Krizostom je leta 396 n. št. zapisal 23 pridig o Pismu Efežanom, ki jih imamo še danes. Dejal je, da ga je napisal Pavel.

Didimus (398 n. št.)

Šizmatik Lucifer iz Cagliarija na Sardiniji (361–okoli 399 n. št.) se sklicuje na Pismo Efežanom 5,9.15

Epifanij iz Salamisa (360–403 n. št.)

Rufinus (374–406 n. št.)

Severian (po letu 408 n. št.)

Orosius/Hosius iz Brage (414–418 n. št.) citira polovico Efežanom 4,7 kot besede apostola. Obramba proti pelagianom, poglavje 17, str. 137

Jerome (373–420 n. št.)

Kartaginski koncil (218 škofov) (393–419 n. št.)

Kromacij iz Akvileje (umrl leta 407 n. št.) se sklicuje na Pismo Efežanom 4,29

Nilus (okoli leta 430 n. št.) se sklicuje na Pismo Efežanom 4,32

Makarij/Simeon (4. ali 5. stoletje)

Maksimin (4. do 5. stoletje n. št.) se sklicuje na Pismo Efežanom 4,6

Avguštin iz Hipona (388–28. 8. 430 n. št.) pravi, da je Pavel (O odpuščanju grehov in krstu), knjiga 1, poglavje 43, str. 31 (zvezek 5), napisal Pismo Rimljanom, 1. in 2. pismo Korinčanom (poglavje 44, str. 32), Pismo Galatcem (poglavje 45, str. 32), Pismo Efežanom (poglavje 46, str. 33), Pismo Kolosanom (poglavje 47, str. 33), 1. Timotejevo in 2. Timotejevo pismo (poglavje 48, str. 33), Pismo Titu (poglavje 49, str. 33), Pismo Hebrejcem (kar nekateri dvomijo) (poglavje 50, str. 34), Janez, ki citira Razodetje 5,9 (poglavje 51, str. 34), Apostolska dela (poglavje 52, str. 34)

Janez Kasijan (410–430 n. št.) v knjigi 10.17, str. 272, dela »Instituti« navaja Ef 4,28 kot Pismo Efežanom

Mark iz Eremite (po letu 430 n. št.)

Ciril Aleksandrijski (444 n. št.)

Teodot iz Ankire (5. stoletje n. št.)

Hesihij iz Jeruzalema (–450 n. št.) se sklicuje na Ef 5,19; 6,12

Hesihij iz Jeruzalema (po letu 450 n. št.)

Quodvultdeus (okoli leta 453 n. št.) se sklicuje na Pismo Efežanom 5,14

Teodoret iz Kirusa (okoli leta 466 n. št.)

Varimadum (445/480 n. št.)

Speculum (5. stoletje) se sklicuje na Pismo Efežanom 4,19; 5,2

Teodot iz Ankire (5. stoletje n. št.)

Prokl (412–485 n. št.) se sklicuje na Pismo Efežanom 4,32

Dokazi o heretikih in ponarejenih knjigah

Keretik Marcion po mnenju Tertulijana in Epifanija iz Salamisa

Naasenci so se sklicevali na Pismo Efežanom 5,12 po Hipolitovem mnenju

Eksegeza o duši (gnostična) navaja citate iz Pisma Efežanom, kot da jih je napisal Pavel.

Keretik Priscilian (usmrčen leta 385 n. št.) se sklicuje na Pismo Efežanom 6,12

Keretik Pelagij (416–418 n. št.)

Pelagijanski heretik Teodor iz Mopsuestije (428 n. št.)

Nekaj od tega je v skladu z Alandom in drugimi, četrta revidirana izdaja, Adamantius: Dialog o pravi veri v Boga in Knjiga stopnic: sirski Liber Graduum.

V: Kako v Pismu Efežanom vemo, da je današnje Sveto pismo zanesljiv ohranjeni zapis tega, kar je bilo prvotno napisano?

O: Vsaj 74 rokopisov in zgodnjih cerkvenih pisateljev je citiralo ali se sklicevalo na verze v Pismu Efežanom. Imamo vsaj tri dobre razloge.

1. Bog je obljubil, da bo ohranil svojo besedo v Izaiju 55,10–11; Izaiju 59,21; Izaiju 40,6–8; 1. Petrovem pismu 1,24–25; Mateju 24,35.

2. Dokazi zgodnje cerkve. Pisci zgodnje cerkve do Prvega nicejskega koncila (325 n. št.) so iz Pisma Efežanom citirali približno 208-krat, ne da bi pri tem upoštevali namige. Citirali so 66 % Pisma Efežanom, pri čemer so delne verze šteli kot dele. To je 102,85 od skupno 155 verzov.

Glejte prejšnje vprašanje za nekatere pisce, ki so se sklicevali na verze v Pismu Efežanom.

3. Najstarejši rokopisi Pisma Efežanom, ki jih imamo, kažejo, da obstajajo majhne rokopisne nejasnosti, vendar nobenih teološko pomembnih napak.

p46 Chester Beatty II iz obdobja 100–150 n. št. vsebuje 150 verzov iz Pisma Efežanom. Natančneje vsebuje Efežanom 1:1–2:7; 2:10–5:6; 5:8–6:6; 6:8–18, 20–24 ter druge dele Pavlovih pisem in Pisma Hebrejcem. Fotografija prve strani Pisma Efežanom je objavljena v delu A General Introduction to the Bible na str. 389, v Wycliffe Bible Dictionary na str. 532 in v Eerdmans’ Bible Dictionary na str. 340. V knjigi »The Complete Text of the Earliest New Testament Manuscripts« je na str. 192 fotografija dela strani p46. Na str. 197–198 je tudi navedeno, da kakovost in stihometrične oznake kažejo, da je to napisal profesionalni pisar.

Prva polovica 3. stoletja – 1936 – Frederic G. Kenyon po delu »The Complete Text of the Earliest New Testament Manuscripts«.

2. stoletje, leto 200 n. št. – 1935 – Ulrich Wilken po delu »The Complete Text of the Earliest New Testament Manuscripts«.

200 n. št. – 1968 – *Besedilo Novega testamenta*.

81–96 n. št. – 1988 – Young Kyu Kim po delu »The Complete Text of the Earliest New Testament Manuscripts«.

Okoli leta 200 n. št. – 1975 – Aland et al., tretja izdaja.

Okoli leta 200 n. št. – 1998 – Aland in sod., četrta revidirana izdaja.

Zgodnje do sredine 2. stoletja – 1999 – »Celotno besedilo najzgodnejših rokopisov Novega testamenta«. To delno temelji na tem, da je pisava zelo podobna papirusu Oxyrhynchus 8 (konec 1. ali začetek 2. stoletja) in papirusu Oxyrhynchus 2337 (konec 1. stoletja).

str. 49 + str. 64 (sredina 3. stoletja) Efežanom 4:16–29; 4:31–5:13 V delu »The Complete Text of the Earliest New Testament Manuscripts« je na str. 346 fotografija dela str. 49. Navedeno je tudi, da sta str. 49 in str. 65 napisala isti pisar.

Konec 3. stoletja – 1968 – Besedilo Nove zaveze.

p92 Efežanom 1:11–13, 19–21; 2 Tesaloničanom 1:4–5, 11–12 (okoli leta 300 n. št.) V knjigi »The Complete Text of the Earliest New Testament Manuscripts« je na strani 614 objavljena fotografija dela p92. Prav tako je navedeno, da je datiran v konec 3. ali začetek 4. stoletja, saj je pisava precej podobna P. Bodmer IX, P. Cairo Isid. 2 in P. Rylands III 389.

Vaticanus [B] 325–350 n. št.

Sinaiticus [Si] 340–350 n. št.

I (Washington D.C.) 5. stoletje Ef 3,20; 4,9,29; 5,22; 6,12; 6,19–20, druge?

Bohairski koptski [Boh] 3./4. stoletje

Sahidski koptski [Sah] 3./4. stoletje

Fajumski koptski [Fay] 3./4. stoletje

Aleksandrijski [A] okoli leta 450 n. št.

Claromontanus 5./6. stoletje

armenski jezik [Arm] od 5. stoletja

gruzijščina [Geo] od 5. stoletja

etiopščina [Eth] od okoli leta 500 n. št.

Latinska Vulgata [Vg] 4. in 5. stoletje

Peshitta, sirščina [Syr P], 400–450 n. št.

str. 13 London/Firence, 3./4. stoletje

Filoksenov sirski [Syr Ph] 507/508 n. št.

Za več informacij o zgodnjih rokopisih Pisma Efežanom glejte www.BibleQuery.org/Ephesians Manuscripts.html.