< Vprašanje o Svetem pismu iz Pisma Filemonu

V: Kakšen pomen ima kratka knjiga Filemon v Svetem pismu?

O: Glede na to, da gre za pismo apostola Pavla, ki ga je zgodnja cerkev sprejela kot Sveto pismo, moramo Pismo Filemonu ceniti kot Božjo besedo, tudi če (hipotetično gledano) v njem ne bi videli nobene vrednosti.

Vendar pa lahko v tej kratki knjigi vidimo veliko vrednost. Medtem ko mnoge druge knjige obravnavajo doktrino in prakso, nam Pismo Filemonu daje dober primer, kako se odnositi do sotrpinov kristjanov pri občutljivih vprašanjih.

Pavel navaja, da je ta suženj, ki je bil prej neuporaben za Filemona, postal koristen tako za Filemona kot za Pavla. Ključni dejavnik te spremembe iz neuporabnosti v uporabnost je bila duhovna preobrazba, ki se je zgodila, ko je Onesimus sprejel Kristusa kot Odrešenika.

Pismo Filemonu prav tako kaže, da čeprav je Bog takrat dopuščal suženjstvo, to ni bila njegova popolna volja.

Nazadnje lahko Pismo Filemonu imenujemo pismo o odpuščanju. Filemon je s osvoboditvijo Onesima utrpel finančno izgubo, Onesimu pa ni bilo odpuščeno le delno ali pod pogojem, ampak popolnoma. Pavel je Filemona pozval k odpuščanju, vendar mu tega ni ukazal, saj mora biti odpuščanje prostovoljno.

V: Kakšen je pregled vsebine Pismo Filemonu?

O: Tukaj je en način, kako razumeti pismo Filemonu

Filemon 1–3 Pozdrav od Pavla

Filemon 4–7 Zahvala in molitev za Filemona

Filemon 8–17 Prošnja za pobeglega sužnja

Filemon 18–22 Pavlov odnos do Onesima

Fil 23–25 Zaključni pozdravi in blagoslov

V: Kaj je v Filemonu 1 tako nenavadnega v Pavlovem pozdravu?

O: V svojih drugih pismih Pavel običajno omenja svojo avtoriteto kot apostol, Kristusov služabnik itd., vendar v tem osebnem, a javnem pismu Filemonu tega ne omenja. Namesto tega Pavel preprosto pravi, da je zapornik. Pavel ve, kako je, ko ima nekdo nad njim oblast.

Toda čigav ujetnik je Pavel? Zaprt je bil zaradi obtožb judovskih voditeljev. Rimski vojaki so ga odpeljali v Rim in ga zaprli v rimski zapor. Toda Pavel tega ne vidi tako. Namesto tega Pavel pravi, da je ujetnik Kristusa Jezusa. Tisti, ki je odgovoren za njegovo zaprtje in osvoboditev (ali ne), je Kristus Jezus, in Jezus je namerno hotel, da Pavel trpi kot ujetnik, da bi bil priča drugim. In Pavel se s tem strinja.

V: Kako je Gospod v Filemonu 1 in 2 Timoteju 1,8 vzel Pavla za ujetnika?

O: Pavla ni zaprl Jezus; Pavel je bil zaprt zaradi Jezusa, kot kaže 2 Timotej1:12 . Rimljani, ki so ga stražili, tega zagotovo niso videli na ta način. Vendar je imel Pavel izbiro. Ker ga je Sveti Duh prek preroka Agaba opozoril na njegovo zaprtje, bi Pavel lahko pobegnil, a se je namerno odločil za to pot, za katero je vedel, da bo vodila v njegovo zaprtje.

V: Kaj je v Pm 2 nenavadnega pri imenu Afi?

O: V jonski grški kulturi tega območja je Apphia nedvomno negrško ime, zapisano v frigijskih napisih.

V: Zakaj se Pavel v Pm 4–5 tako obrača na Filemona?

O: Pavel hvali Filemona, ne zaradi njegove ljubezni do svetnikov (vernikov v Kristusa), ampak zaradi njegove ljubezni do vseh svetnikov, med katere, kot bo Filemon kmalu ugotovil, zdaj spada tudi Onesimus.

Filemon je imel sloves ljubečega in pobožnega človeka, in Pavel ga najprej opomni na to ter ga za to pohvali, preden ga prosi, naj bo vreden svojega slovesa in naredi uslugo Pavlu.

V: Zakaj je Pavel v Filemonu 10, 2 Timoteju 1:2, Titu 1:4 in 1 Korinčanom 4:17 imenoval Onesima, Timoteja in Tita svoje sinove, saj je Jezus v Mt 23:9 rekel, naj nikogar ne imenujemo oče?

O: Pismo Filipljanom2:22 kaže, da je Pavel Timoteja imenoval svojega sina ne zaradi biološkega sorodstva, ampak zato, ker mu je bil Timotej v službi evangelija tako blizu kot sin.

Onesimus je bil za Pavla, ko je bil ta v Rimu, tako koristen kot sin in mu je bil tako drag kot sin.

Ni laž, če se uporabi metafora, ki ni dobesedno resnična, če se govorci in poslušalci zavedajo, da gre za metaforo.

V: Ali obstaja v Pm 10 kakšen zunajbiblijski dokaz za Onesima?

O: Pravzaprav bi lahko bil. Euzebijeva Cerkvena zgodovina 3:36 omenja pismo Ignacija Efežanom (1. poglavje). Ignacij tam omenja Onesima kot tamkajšnjega duhovnika. Vendar pa ni izrecno navedeno, da gre za istega Onesima.

V: Zakaj Pavel v Pm 10–15 dopušča suženjstvo?

O: Pavel je o suženjstvu govoril v 1. pismu Korinčanom 7,20–23. Pavel posredno svetuje Filemonu, naj osvobodi Onesima. Glede tega, zakaj Pavel suženjstva ni popolnoma prepovedal, si oglejte razpravo o Efežanom 6,5–8 in Efežanom 6,9.

V: Zakaj Pavel v Pm 11 imenuje Onesima »nekdaj nekoristnega«?

O: V grščini ime Onesimus pomeni »koristen«. Pavel tu uporablja besedno igro, saj je bil Onesimus Filemonov pobegli suženj. Suženj, ki je pobegnil, ni ravno koristen.

V: Zakaj je Pavel v Pm 12 prepričan v Filemonovo poslušnost, saj mu v resnici ni ničesar ukazal?

O: Pavel je Filemonu povedal, da ima sicer kot apostol pravico, da mu ukazuje, vendar ga je namesto tega le pozval, naj osvobodi Onesima. Pavel je bil torej prepričan v Filemonovo poslušnost Bogu. Če bi Filemon spoznal, da mora sprejeti, odpustiti in osvoboditi svojega krščanskega brata, je bil Pavel prepričan, da bo Filemon storil tisto, kar je Bogu všeč. Jakob v pismu4:17 pravi: »Zato je tistemu, ki ve, kako delati dobro, pa tega ne stori, to greh.«

V: Kaj v bistvu pravi Pavel v Filemonu 12–15?

O: Štiri stvari.

1. Pavel prosi Filemona za nekaj, kar bo pojasnil v četrti točki. (Filemon 8)

2. Onesimus je postal Pavlov sin v veri, kristjan. (Filemon 10)

3. Pavel je Onesima poslal nazaj k Filemonu. (Filemon 12)

4. Pavel prosi Filemona, naj osvobodi Onesima, svojega pobeglega sužnja, ki ga je Pavel poslal nazaj k Filemonu.

Pogosto zaupamo Kristusu pri oznanjevanju evangelija, vendar nam ni treba zaupati, da ga je oseba sprejela. Oznanjujemo, kakor najbolje znamo, nato pa upamo na Svetega Duha, da bo poskrbel za rezultate, saj ne vemo z gotovostjo, ali nekdo resnično sledi Kristusu ali ne. Toda v tem primeru je moral Pavel zaupati, da je Filemon resnično odrešen, saj je od tega odvisno, kako bo ravnal z Onesimom. Včasih se moramo odločiti, ali zaupamo, da je nekdo resnično kristjan ali ne. Lahko gledamo na njihova dela, vendar ne moremo vedno poznati motivacije za temi deli. Upajmo, da se ne bomo zmotili, ko zaupamo ali ne, toda če se že zmotimo, je bolje, da se zmotimo na strani zaupanja kot na strani skepticizma.

V: Kaj pomeni »v mesu« v Filemonu 16?

O: Doslovni izraz je »v mesu«, kot navaja Jay P. Green v svojem doslovnem prevodu. »V mesu« je prevod, ki ga uporabljajo ESV, KJV, NKJV, »NASB « 2020 in NRSV. Obstajajo štiri razlage.

Osebno: »osebno in v Gospodu« (BSB)

Prijatelj: »v mesu in v Gospodu« pomeni, da bi mu Onesimus služil fizično in mu nudil skupnost kot vernik. Verjetno je to razlog, zakaj NIV to prevaja kot »kot človek«. (The Believer’s Bible Commentary, str. 215) NET Bible pravi: »človeško gledano«.

Morda še vedno suženj: »v mesu« se nanaša na odnos med dvema osebama, vendar bi to lahko pomenilo tudi ohranjanje odnosa med gospodarjem in sužnjem. (The Bible Knowledge Commentary: New Testament, str. 773)

Biološki brat: Filemon in Onesimus sta bila fizično brata. Z drugimi besedami, Filemon je v suženjstvo spravil svojega lastnega brata. Knjiga 1001 Bible Questions Answered, str. 314, zagovarja to stališče, vendar pa mu le redko kdo verjame.

Vsem razlagam je skupno, da gre za ponovno vzpostavitev nekakšnega naravnega odnosa

Williamsov prevod je to mesto parafraziral: »tako kot služabnik kot tudi kot kristjan«

V: Kaj je v Filemonu 17 pomembno pri besedi »partner«?

O: To ne pomeni le splošno partnerja, ampak bolj natančno poslovnega partnerja ali sodelavca.

V: Ali je v Pm 17–18 to primer nauka o pripisani pravičnosti?

O: Knjiga »1001 odgovorov na vprašanja o Svetem pismu«, str. 67–68, pravi, da je. Tako kot so bili naši grehi pripisani na Kristusov »račun«, se je Pavel ponudil, da bo poravnal vse, kar je Onesimus dolgoval Filemonu.

Med tem in Kristusovim odkupom obstajata dve podobnosti.

1. Ni nepravično, da Pavel poravna Onesimov dolg. Pavel se je prostovoljno ponudil, da to stori zanj, tako kot se je Kristus prostovoljno žrtvoval za nas.

2. Ni zapisov o tem, ali je to plačal Pavel, ali Onesimus, ali pa je Filemon odpustil kakršne koli dolgove. Podobno je Kristusova ponudba namenjena vsem, vendar plačilo ni izvedeno za tiste, ki Kristusa ne želijo sprejeti.

Razlike: Večina primerjav ni popolna, in tudi ta ni. Od Filemona je bilo odvisno, ali bo sprejel Pavlovo ponudbo. Onesimus pri tem ni imel veliko besede. Nasprotno pa smo odrešeni po milosti »skozi vero«, in kot kaže Hebrejcem 4,2, evangelijsko sporočilo za nekatere ni imelo nobene vrednosti, ker ni bilo povezano z vero.

V: Ali v Filemonu 17–19 Filemon ali drugi kristjani ne bi bili zaskrbljeni, da bi njihovi sužnji vprašali Pavla, kdaj lahko pobegnejo k njemu? Z drugimi besedami, kaj pa »nevarna pot« spodbujanja drugih sužnjev k begu in precedens, da jih gospodarji ne kaznujejo?

O: Ocenjuje se, da je bila vsaj polovica prebivalcev Rimskega imperija sužnjev. Rimljani so se v preteklosti morali spopadati z nekaj suženjskimi upori in so pobegle sužnje jemali zelo resno. Kljub temu se Filemon ni smel skrbeti zaradi »nevarne poti«; ni smel storiti tistega, kar je bilo narobe, samo zato, da ne bi ustvaril težavnega precedensa, in tudi mi ne smemo. To bi pravzaprav ustvarilo precedens, ne za sužnje, ampak za krščanske gospodarje, da so prijazni do svojih sužnjev in da jih osvobodijo.

V: Katero teološko načelo se poučuje v Filemonu 18?

O: To je načelo povračila škode. Če je nekdo kaj ukradel ali storil kaj narobe in mu je bilo odpuščeno, mora kljub temu vrniti tisto, kar je ukradel. V največji možni meri mora popraviti krivico, ki jo je storil.

V: Kdaj naj v Filemonu 18 povrnemo škodo za druge?

O: Če je Onesimus ukradel denar, bodisi za potovanje v Rim bodisi v splošnem, bi ga moral vrniti. Lahko bi tudi rekli, da je Onesimus od Filemona »ukradel« ceno enega sužnja. Vendar bi morali ljudje povrniti škodo, Onesimus pa verjetno ni bil v položaju, da bi jo lahko povrnil. Zato se je Pavel ponudil, da jo bo povrnil namesto njega. Danes se lahko zgodi, da Bog od nas želi, da povrnemo škodo drugim ali za druge, čeprav za to nismo niti pravno niti moralno odgovorni. Ker je Kristus kot » « umrl za nas, ko je bila krivda naša, bi lahko razmislili o tem, da poravnamo dolg drugega.

Vendar je tu treba najti ravnovesje. Bog ne želi, da bi bili »podporniki« ljudi, ki so odvisniki ali razsipniki. Pavel v 2. Tesaloničanom 3,10 pravi: »Saj smo vam že, ko smo bili pri vas, zapovedali: ›Kdor noče delati, naj tudi ne jé.‹« (BSB). Ne smemo le dajati denarja, ampak ga moramo dajati modro. Seveda se lahko izognemo težavi, da ne dajemo modro, tako da preprosto nikoli ne dajemo. Toda to je preveč poenostavljena rešitev; in Bog tega ne želi.

Nekateri ljudje so revni, delajo, kolikor le morejo, morda imajo celo tri službe, pa še vedno ne pridejo do konca meseca. Drugi so revni zaradi stroškov zdravstvenih težav, bodisi zase bodisi za svojo družino. Predstavljajte si, kako velika žalitev je za te ljudi, če rečemo: »So revni, gotovo so leni.« Moramo biti modri, a moramo biti tudi radodarni.

Včasih nas morda nekdo prosi, naj plačamo odškodnino, ker v njihovih očeh smo k temu dolžni, čeprav mi sami menimo, da za to nismo odgovorni; v naših očeh nismo dolžni. Ali naj kljub temu plačamo odškodnino? Včasih je odgovor da; da bomo dobri pričevalci in luč v svetu.

V: Koliko bi človek izgubil, če bi osvobodil sužnja, kot piše v Pm 19?

O: V tistem času je mlad, zdrav, neusposobljen moški suženj stal okoli 500 denarjev, en denar pa je bil dnevni zaslužek navadnega delavca. Z drugimi besedami, to je približno eno leto in pol zaslužka. Vendar ne vemo, kakšen suženj je bil Onesimus. Mnogi sužnji so bili visoko usposobljeni in so delali kot računovodje, učitelji, mentorji in vladni uradniki. Torej je bil Onesimus morda vreden več kot to. Rimski pisatelj Cicero v delu Q. Rosc. 28 omenja enega sužnja, kupljenega za 3.000 denarjev, ki je bil usposobljen in je bil zdaj vreden 50.000 denarjev. Poleg tega ne vemo, ali je Onesimus Filemona okradel, ko je pobegnil; denar za potovanje v Rim je moral namreč od nekje dobiti.

V: Zakaj Pavel v Pm 19 opominja Filemona, da mu je dolžan svojo dušo?

O: Zaradi Onesima je Pavel tukaj precej odločen. Pavel v bistvu pravi: »Če si mi, Filemon, hvaležen, ker sem ti oznanil evangelij, da bi rešil tvojo dušo, pokaži svojo hvaležnost tako, da osvobodiš Onesima iz suženjstva.«

V: Ali je bilo v Pm 19 narobe, da je bil Pavel tako odločen in strog?

O: Ne. Pavel je ljubil tako Filemona kot Onesima. Pavel je vedel, da je osvoboditev sužnja finančno žrtvovanje, in čeprav je bilo to težko, bi moral Filemon to storiti. Včasih morajo kristjani biti bolj odločni glede dobrih stvari, v korist drugih.

V: Zakaj je v Pm 24 in Kol 4,14 Pavel skupaj z Demasom, saj se je Demas v 2 Tim 4,10 odvrnil, ker je ljubil ta svet?

O: Tako kot drugi je tudi Demas najprej pomagal v službi, kasneje pa se je odvrnil. Ali se je Demas kdaj vrnil in ali je bil rešen? Upamo, da je tako, vendar o tem nimamo nobenih zapisov.

V: Ali je v Pismo Filemonu Filemon storil, kar je od njega zahteval Pavel?

O: Pismo Filemonu tega ne navaja. Morda je to ostalo odprto, ker bodo v naših življenjih trenutki, ko bomo, tako kot Filemon, vedeli, da Bog od nas želi nekaj, kar je v neposrednem nasprotju z našo kulturo ali našimi naravnimi nagoni in željami.

Po drugi strani pa Filemon pisma ni raztrgal (saj ga imamo ohranjenega), kar je nekakšen namig, da je storil, kar je od njega zahteval Pavel.

V: Ali poznamo še koga, ki je napisal pismo v imenu pobeglega sužnja?

O: Da. Približno 60 let kasneje je poganski guverner Plinij Mlajši napisal pismo Sabinianusu v imenu pobeglega sužnja, ki je pripadal Sabinianusu. To omenja »The Expositor’s Bible Commentary«, zvezek 11, str. 456.

Rimski pisatelj Cicero v svojih delih omenja tri pobegle sužnje. Eden je bil zaprt v ječi. Včasih so jim zavezali oči in jih prisilili, da so ves dan hodili v krogu in vrteli mlinski kamen, tako kot živali.

V: Kdaj je bilo napisano pismo Filemonu?

O: Ker je bilo napisano, ko je bil Pavel v zaporu, in po tem, ko je Pavel potoval po tem območju, sta možna dva časovna obdobja.

58–60 n. št., ko je bil Pavel zapornik v Rimu

56 n. št., ko je bil Pavel zaprt v Efezu.

Manj verjetna možnost je, da je bilo napisano, ko je bil Pavel zaprt v Cezareji.

Liberalni učenjaki iz 19. stoletja iz Tübingenske šole, kot je bil F. C. Baur, so menili, da ga je v 2. stoletju napisal nekdo drug, vendar so poskušali zanikati navedeno avtorstvo delov skoraj vsake knjige v Novi zavezi, zato ni presenetljivo, da bi zanikali tudi to, da je Pismo Filemonu napisal Pavel.

Večina kristjanov se nagiba k poznejšemu datumu, vendar bi Onesimus lahko poiskal zatočišče tako v Efezu kot v Rimu.

V: Kakšne so podobnosti med Pismo Filemonu in Pismo Kolosanom?

O: Učenjaki se ne strinjajo, ali sta bili ti dve knjigi napisani istočasno ali z nekaj letnim razmakom. Vendar je bila ena pismo cerkvi, druga pa pismo posamezniku, pa tudi cerkvi (Filemon 2). Kakorkoli že, tukaj so podobnosti.

1) Kolose so bile skupaj s Hierapolisom in Laodicejo v Frigiji, Apphia pa je bilo frigijsko ime.

2) »Milost in mir vam od Boga, našega Očeta« (Filemon 3 in Kol 1,2b)

3) Obe pismi naj bi napisala Pavel in Timotej, čeprav je vsebina Pisma Filemonu očitno le Pavlova. Timotej pa bi lahko bil Pavlov pisar.

4) Obe pismi omenjata Arhipa (Kol4:17 , Flm 2)

5) »vera v Kristusa Jezusa in ljubezen, ki jo gojite do vseh svetnikov« (Kol 1,4) ter »vera v Gospoda Jezusa in vaša ljubezen do vseh svetnikov« (Flm 5)

6) »Jaz, Pavel, pišem ta pozdrav z lastno roko.« (Kol 4,18a) »Jaz, Pavel, pišem to z lastno roko.« (Flm 19)

7) Končata se z »Milost naj bo z vami« (Kol 4,18b) in »Milost Gospoda Jezusa Kristusa naj bo z vašim duhom« (Fm 25)

V: Kakšne dokaze imamo v Pismo Filemonu, da bi morala biti ta knjiga v Svetem pismu?

O: Iskreno povedano, ker je Pismo Filemonu tako kratko, nimamo toliko sklicevanj nanj kot na druge knjige. Tukaj so trije razlogi, zaradi katerih vemo, da bi moralo biti v Svetem pismu.

1. Napisal jo je Pavel, ki je bil apostol. Peter je v 2. Petrovem pismu 3,15–16 potrdil, da so Pavlove besede Sveto pismo.

2. Pavel sam je dejal, da je apostol, v 1. pismu Timoteju 1:1; 2:7, Pismu Rimljanom 1:1; 1. pismu Korinčanom 1:1; 9:1, 2. pismu Korinčanom 1:1, 11:5; Pismu Galatcem 1:1, Pismu Efežanom 1:1; Pismu Kolosanom 1:1; 2. pismu Timoteju 1:1; Pismu Titu 1:1.

3. Dokazi iz zgodnje cerkve

Muratorijev kanon (170–210 n. št.) (ANF, zvezek 5, str. 603) omenja, da je Pavel v svojih pismih pisal sedmim cerkvam: Korinčanom (2 pismi), Efežanom, Filipljanom, Kološanom, Galatcem, Tesaloničanom (2 pismi) in Rimljanom. Pavel je napisal Pismo Filemonu, Pismo Titu in dve pismi Timoteju.

Tertulijan (198–220 n. št.) omenja, da Marcion ni »ponarejal« Pisma Filemonu, čeprav ni navedel imena knjige. Tertulijan, Proti Marcionu, knjiga 5, poglavje 21, str. 473 (posredno)

Origen (225–253/254 n. št.) citira Filemona 14: »Pavel je v Pismu Filemonu glede Onesima z razumom rekel Filemonu: Da tvoje dobro ne bi bilo iz prisile, ampak iz svobodne volje.« Homilije o Jeremiju, homilija 28, poglavje 2, str. 224

Po Nicejskem koncilu

Euzebij iz Cezareje (326–339–340 n. št.) omenja »sovojake«, tako kot v Pismu Filemonu 2, vendar je to njegova najbližja sklicevanja na Pismo Filemonu.

Hilari iz Poitiersa (355–367/368) citira prvo polovico Filemona 1: »Preberite apostole: Pavel, Kristusov služabnik, se hvali s svojimi verigami. Poglejmo, ali je ta ‚jetnik Jezusa Kristusa‘« O Trojici, knjiga 4, poglavje 39, str. 83

Atanazij iz Aleksandrije (367 n. št.) se ne sklicuje na noben konkreten verz iz Pisma Filemonu, vendar v »Prazničnem pismu« 39, str. 552, navaja knjige Novega testamenta

»Synopsis Scripturae Sacrae« (350–370 n. št. ali 5. stoletje) omenja Pavlovo pismo Filemonu kot del Novega testamenta. Citira celoten 1. poglavje Pisma Filemonu.

Cheltenhamski kanon (= Mommsenov katalog) (okoli 360–370 n. št.)

Efraim Sirski (350–378 n. št.)

Ciril Jeruzalemski (okoli 348–386 n. št.) (posredno)

Sinoda v Laodiceji (v Frigiji) (343–381 n. št.) v kanonu 60 na str. 159 navaja knjige Stare in Nove zaveze. Kanon 59 na str. 158 pravi, da se v cerkvi smejo brati le kanonične knjige Stare in Nove zaveze.

Ambrosiaster (po letu 384 n. št.) se sklicuje na Pismo Filemonu 2,6,12,25

Amfilohij, Iambi ad Seleucum (394 n. št.)

Janez Krizostom (396 n. št.) je zapisal tri pridige o Pismo Filemonu. V prvi pridigi pravi, da je Pavel to pismo napisal Filemonu, občudovanja vrednemu človeku.

Sirski katalog sv. Katarine (okoli leta 400 n. št.)

Epifanij iz Salamisa (360–403 n. št.) (posredno)

Papež Inocenc I. iz Rima (okoli leta 405 n. št.)

Rufinus (374–406 n. št.)

Kartaginski koncil (218 škofov) (393–419 n. št.) (posredno)

Jerome (373–420 n. št.) obravnava knjige Novega testamenta. Izrecno omenja vsa štiri evangelija, Pavlova pisma sedmim cerkvam, Pismo Hebrejcem ter Pavlova pisma Timoteju, Titu in Filemonu. Nato obravnava Apostolska dela. Sledi obravnava sedmih pisem Jakoba, Petra, Janeza in Juda. Nazadnje obravnava Janezovo razodetje. Pismo 53, poglavje 9, str. 101–102.

Jerome (373–420 n. št.) se sklicuje na Pismo Filemonu 2,6,12

Avguštin iz Hipona (388–430 n. št.)

Janez Kasijan (oče polpelagianizma) (419–430 n. št.)

Dokazi o heretikih in ponarejenih knjigah

Keretik Marcion je vključil Pismo Filemonu v svoj kanon, kot navaja The Expositor’s Bible Commentary, zvezek 11, str. 453.

Keretik Pelagij (416–418 n. št.) se sklicuje na Pismo Filemonu 2,6,12

Pelagijanski heretik Teodor iz Mopsuestije (392–423/429 n. št.) se sklicuje na Pismo Filemonu 6,25

Vse to imamo še danes.

V: Kako vemo, da je današnje pismo Filemonu zanesljiv ohranjeni zapis tega, kar je bilo prvotno napisano?

O: Obstajajo vsaj trije dobri razlogi.

1. Bog je obljubil, da bo ohranil svojo besedo v Izaiju 55,10–11; Izaiju 59,21; Izaiju 40,6–8; 1. Petrovem pismu 1,24–25 in Mateju 24,35.

2. Dokazi zgodnje cerkve. V prejšnjem vprašanju si oglejte nekaj avtorjev, ki so se sklicevali na verze iz Pisma Filemonu.

3. Najstarejši rokopisi Pisma Filemonu, ki jih imamo, kažejo, da obstajajo majhne razlike med rokopisi, vendar nobenih teološko pomembnih napak.

p87 vsebuje Filemonovo pismo 13–15, 24 (delno), 25b z vrzeli (okoli leta 125 n. št.). Pisava je skoraj identična p46.

V delu »The Complete Text of the Earliest New Testament Manuscripts« na str. 608 je navedeno, da so prvotni uredniki p87 datirali v »začetek 3. stoletja«, ker je pisava skoraj identična p46, za katerega se je nekoč menilo, da izvira iz 3. stoletja. Ker je zdaj znano, da je p46 starejši, je bil ponovno datiran v sredino do konec 2. stoletja. Drugi dokaz je, da so črke tako na p46 kot na p87 skoraj identične tistim na papirusu Oxyrhynchus 841 (drugi rokopis, 120–130 n. št.). Tretji dokaz je, da ima p87 »presenetljive podobnosti« s p52, datiranim v zgodnje 2. stoletje.

str. 61 Rimljanom 16:23, 25–27; 1. Korinčanom 1:1–2, 2–6; 5:1–3, 5–6, 9–13; Filipanci 3:5–9, 12–16, Kološanom 1:3–7, 9–13, 1 Tesaloničanom 1:2–3; Titu 3:1–5, 8–11, 14–15; Filemonu 4–7. okoli leta 700 n. št.

okoli leta 700 n. št. – 1968 – Besedilo Novega testamenta.

Okoli leta 700 n. št. – 1975 – Aland in drugi, tretja izdaja.

Okoli leta 700 n. št. – 1998 – Aland in sod., četrta revidirana izdaja.

Sinaiticus [Si] 340–350 n. št.

Pismo Filemonu ni ohranjeno v rokopisu Vaticanus [B]

Alexandrinus [A] okoli leta 450 n. št.

Bohairski koptski [Boh] 3./4. stoletje

Sahidski koptski [Sah] 3./4. stoletje

Efraemov reskript [C], 5. stoletje

I Washington D.C., 5. stoletje (Phm 2, ostali?)

Claromontanus [D] 5./6. stoletje

V knjigi The Text of the New Testament, str. 167, napisani leta 1968, je navedeno, da obstaja vsaj 10 uncialnih rokopisov (s štirimi korektorji) in 42 minuskulnih rokopisov.

Za več informacij o zgodnjih rokopisih Pisma Filemonu glej www.BibleQuery.org/Philemon Manuscripts.html.