< Vprašanje o Svetem pismu iz Pisma Galatcem

V: Kaj je v Gal 1,1–6 tako drugače v Pavlovem pozdravu v primerjavi z drugimi Pavlovimi pismi?

O: Pavlova pisma se vedno začnejo toplo, običajno z milostjo in mirom. Pavel ponavadi hvali svoje brate, svetnike ali sodelavce ter se Bogu zahvaljuje za njihovo ljubezen, vztrajnost in vero, ki jo delijo. Tukaj pa ničesar od tega ne vidimo. V Pismu Galatcem 1,2 je namerno izpuščena toplina, ki je prisotna v drugih pismih. Pavel ne sprejema mnogih Galatov, ki morda sploh niso odrešeni, ker sledijo lažnemu evangeliju. V Pismu Galatcem 1,6–9 se Pavel zdi zelo razburjen zaradi tega, kar je slišal o Galatih. Zdi se, da je vse njegovo trdo delo v južni Galatiji, pa tudi njegovo preganjanje in kamenjanje zaradi Kristusa, v nevarnosti, da ga bo Satan v celoti izničil.

V: Ali so v Gal 1,1–6,18 kakšni odlomki, ki so podobni drugim delom Svetega pisma?

O: Da. Čeprav so natančne besede drugačne, sta logična argumentacija v Pismu Galatcem 4,3–7 in Pismu Rimljanom 8,2–17 podobni. Nekateri so celo šli tako daleč, da so rekli, da je Pismo Galatcem služilo kot nekakšna skrajšana različica ali »osnutek« Pisma Rimljanom. To je sicer preveč poenostavljeno, saj Pismo Galatcem vsebuje tudi veliko o judaistih in legalizmu, česar v Pismu Rimljanom ni.

V: Ali je v Gal 1,1 in Apg 13,30 Jezusa od mrtvih obudil Bog Oče, ali se je Jezus obudil sam, ali pa ga je obudil Sveti Duh?

O: Vse zgoraj navedeno drži. Tudi ljudje lahko delujejo skupaj. Trojica je pri tem čudovitem čudežu sodelovala še bolj. Tukaj je, kar pravi Sveto pismo.

1. Oče je sodeloval (1 Tes1:10 ; Apd3:26 ).

2. Jezus je sodeloval pri svojem lastnem vstajenju (Janez2:19 –21;10:18 ).

3. Vključen je bil Sveti Duh (Pismo Rimljanom8:11 ).

4. Bog je to storil. (Apostolska dela17:31 ;2:32 ;3:15 ; Hebrejcem 13:20).

5. Oče in/ali Sveti Duh (2 Korinčanom4:14 ).

V: Kaj so v Gal 1:1–2 lažna evangelija, ki se od takrat naprej pridigajo?

O: Pridigalo se je številna lažna evangelija, vendar večina izmed njih spada v eno ali več od treh kategorij.

Odvzemalci: Nič ni narobe, če se nekatere dele Novega testamenta ali Svetega pisma, zlasti tiste, ki se zdijo neprijetni, preprosto prezre. Ali pa so bili nekateri deli tako radikalno napačno razloženi, da so postali skoraj popolnoma brez pomena.

Dodajalci: Da bi bili resnično duhovni, morate slediti eni ali drugi obliki legalizma.

Inovatorji: Poleg Svetega pisma moraš na isti ravni kot Sveto pismo slediti tudi drugim knjigam ali naukom.

V: V Gal 1,2, kdaj in komu je bilo napisano Pismo Galatcem?

O: Krščanski učenjaki se o tem ne strinjajo. Najprej nekaj zgodovinskega ozadja, nato dve stališči in na koncu, katero stališče se zdi verjetnejše. Komu je bila napisana, močno zoži čas, kdaj je bila napisana.

Južni pogled: Pavel je pisal cerkvam, ki sta jih obiskala on in Barnaba, tj. v južnem delu rimske province Galatije. Ko Pavel v Pismu Galatijcem omenja Barnabo, ga nikjer ne predstavi, kar nakazuje, da so vsi že vedeli, kdo je Barnaba.

To bi pomenilo, da je Pismo Galatcem najzgodnejše pismo, ki ga je Pavel napisal, okoli leta 48–50 n. št., pred jeruzalemskim koncilom iz Apostolske zgodbe 15. Glede na problem z judaizatorji bi človek pomislil, da bi se Pavel skliceval na jeruzalemski koncil, ki je določil, da se pogani pred spreobrnjenjem v krščanstvo ne morajo spreobrniti v judaizem. Odgovor po južnem stališču je, da se jeruzalemski koncil takrat še ni zgodil. To stališče je prvi zagovarjal sir William Ramsay in je danes prevladujoče.

Severno stališče: Ker je Pavel pisal »Galatom«, je šlo za potomce galatskih Galcev, ne pa za južni del, v katerem ni bilo nobenih »Galatov«. To bi pomenilo, da je Pavel pisal cerkvam, o katerih nimamo nobenih zapisov, ljudem, ki jih ni nikoli obiskal. Zakaj bi jih Pavel obiskal, če bi bil na poti proti Evropi? V Galatiji se je zadržal le zaradi bolezni, kot navaja Galatijcem 4,13. To bi pomenilo, d no pismo Galatijcem je bilo napisano kasneje, okoli let 53–56 n. št. To stališče so zagovarjali nemški učenjaki in v delu The New Geneva Study Bible, str. 1845.

Najverjetnejši odgovor: Nobena od možnosti ni popolnoma gotova, vendar ima južno stališče več dokazov. Vendar pa to v nobenem primeru ne vpliva na krščansko doktrino in dokaze o pristnosti knjige.

V: Zakaj je v Gal 1,4 ta sedanji svet zlo, saj je v resnici dober in čudovit kraj?

O: Najprej, najboljše, kar ta svet ponuja, je v primerjavi s čudovitimi stvarmi nebes osiromašeno in nepomembno. Drugič, ta svet, ki ga je ustvaril Bog, ima res dobre in čudovite vidike. Vendar pa ljudje iz Sudana, Somalije, nemških in japonskih koncentracijskih taborišč iz druge svetovne vojne ter Kambodže niso tako naivni kot nekateri današnji Američani. Pravzaprav je v budistični veri prva od štirih plemenitih resnic ta, da je življenje polno bolečine in trpljenja. Poleg naravnih nesreč mnogi fundamentalistični muslimani in predani komunisti iskreno verjamejo, da je njihova dolžnost, da napadejo in ubijajo ljudi, ki niso bili v vojni z njimi.

Svet vsekakor ni samo dober in čudovit. Živimo v padlem stvarstvu (Rimljanom8:19 –22), v ljudeh pa je zlo (Rimljanom3:23 ). Boga ne zanima toliko izboljševanje sveta ali zagotavljanje udobja ljudem v njem, temveč njihovo osvobajanje iz njega.

V: V Gal 1,6–7 Pavel v bistvu imenuje mnoge Galate »krščanske dezertirance«. Kako obstajajo krščanski dezertiranci danes in kakšen naj bi bil naš odnos do njih?

O: Grška beseda metatithemi tukaj NE pomeni le »odvrniti se« ali »obrniti se stran«. Pomeni »preusmeriti svojo zvestobo, kot pri vojakih, ki se uprejo, dezertirajo ali na splošno zamenjajo stran«. V Apostolskih delih 15,1 in naprej so judaisti svoje sporočilo povzeli takole: »Če se ne obrežete po Mojzesovem običaju, ne morete biti rešeni.«

Za takšne ljudi danes moramo še vedno moliti zanje, saj se lahko tudi pravi kristjan odvrne od vere in se nato vrne. Vendar pa ne smemo sprejemati njihovega napačnega učenja niti jim dovoliti, da zastrupljajo druge. Čeprav se sliši boleče, si tudi ne smemo ustvarjati iluzije, da bodo šli v nebesa, če se ne vrnejo k veri. Upoštevajte, da Pavel ne pravi le, da ima drugačno mnenje, niti da se oddaljujejo od resnice ali prave vere. Namesto tega Pavel tukaj pravi, da se oddaljujejo od Njega, torej od Boga.

V: Zakaj so v Gal 1,6–7 nekateri v cerkvi tako pripravljeni sprejeti zmoto, kot so jo sprejeli Galatijci?

O: Obstajata vsaj dva razloga.

a) Mnogi kristjani nimajo jasne predstave o tem, katere razlike v nauku so še znotraj meja ortodoksnosti in katere so herezije, ki uničujejo dušo. Drugi so poskušali razlikovati med njimi z nekoliko samovoljnimi merili. V osnovi velja, da če nekdo zanika temeljno učenje, ki ga Sveto pismo neposredno uči, je to nekaj drugega kot nesoglasja med kristjani glede implicitnih naukov, sklepov in posledic, ki jih nekateri kristjani razumejo na en način, drugi pa na drugačen.

b) Mnogi kristjani ne razumejo, da se moramo ločiti od tistih, ki poučujejo herezije, ki uničujejo dušo. Janez nam v 2. Janezovem pismu 10 pravi, naj jih niti ne vabimo v našo hišo niti jih ne pozdravljamo. Vendar pa moramo biti v Duhu enotni z drugimi verniki, ki se z nami ne strinjajo v drugotnih zadevah.

V: Kateri so v Gal 1,6–7 navedeni primeri krščanskih odpadnikov v novejšem času?

O: Odpadniki so tisti, ki so izpovedali vero v ortodoksno krščanstvo, nato pa so se odvrnili od nje. V novozaveških časih sta bila Simon Magus in Demas dva, ki sta nekaterim delovala kot kristjana, a sta zapustila vero. V sodobnem času mednje spadajo Joseph Smith ml. (ustanovitelj mormonizma), pastor Sun Myung Moon (ustanovitelj Cerkve združitve), Ted Turner, Charles Templeton (znani evangelist v 40. in 50. letih prejšnjega stoletja, ki je postal ateist) ter Martin Luther King ml., ki je zanikal telesno vstajenje Jezusa.

Na tem seznamu ni veliko krščanskih odpadnikov, znanih in neznanih. A bistvo je, da so krščanski odpadniki bili pogosti in bodo tudi v prihodnje.

V: Zakaj v Gal 1,7 Bog dopušča, da se njegovo evangelij izkrivlja?

O: Pri odgovoru je treba upoštevati dve točki.

Ni izgubljeno: Božje evangelij ni izkrivljeno v smislu, da bi bilo izgubljeno. Božja beseda se nikoli ne bo oddaljila od Božjega ljudstva, kot pravi Izaija 59,21.

Nekatere izkrivljene različice: Vendar Bog dopušča, da nekateri ljudje poučujejo izkrivljeno različico evangelija. Že v Jezusovem času so saduceji zanikali angele in vstajenje mrtvih, kot kažejo Mt 22,23–32 in Apg 23,8.

V: Ali Gal 1,8 kaže, da je zgodnja cerkev postala tako odpadniška, da je bilo potrebno, da jo je [vpišite katero koli ime] skoraj 2000 let kasneje ponovno vzpostavil?

O: Ne. Pavel govori le cerkvi v Galatiji, ne vsem cerkvam. Na primer, po tem, ko je bilo napisano Pismo Galatcem, je sam Jezus v knjigi Razodetja 2,8–11 in 3,7–13 o cerkvah v Smirni in Filadelfiji govoril samo v dobrih besedah. V knjigi When Cultists Ask, str. 248, je omenjeno, da mormoni trdijo, da je Bog moral obnoviti cerkev prek Josepha Smitha. Tudi pastor Moon je učil o potrebi po obnovi, tako kot so to počeli tudi drugi.

V: V Gal 1,8–9 se Pavel ne zdi ravno ljubeč, ko preklinja ljudi. Ali naj tu sledimo Pavlovemu zgledu?

O: Pavel ne pravi, da gre tukaj le za majhno napako; Pavel resno poudarja, kako resno je njihovo lažno evangelij. Pavel jih ne preklinja, ampak jih imenuje preklete. Poleg tega Pavel vključi celo sebe in svete angele, ko pravi: »če mi ali angel iz nebes…« Želi, da jih drugi jasno prepoznajo kot preklete in da ne sledijo, ne priporočajo ali celo ne odobravajo njihovega učenja. Danes moramo biti previdni, da ne dajemo vtisa, da kot učitelje priporočamo kogar koli, ki pridiguje lažno evangelij, ki ljudi pošilja v pekel.

V: Kaj točno je Pavel v Gal 1,9 rekel, da je »že povedal«?

O: Obstajata dve mnenji:

1. Janez Krizostom in drugi pravijo, da Pavel namerno ponavlja verz 8. (Komentar k Pismu Galatcem, str. 8)

2. Dr. Gross Alexander in drugi pravijo, da to ne more biti res, saj je grška beseda v množini, ne v ednini. Prav tako grška beseda označuje večjo časovno razliko. Za več informacij glej The Nicene and post-Nicene Fathers First Series, zvezek 13, str. 8.

Če predpostavimo, da je pravilno drugo mnenje, se lahko iz tega zelo nepomembnega vidika naučimo nekaj pomembnega. Grška slovnica je bila zapletena in celo grško govoreči kristjani niso bili popolni pri razlagi slovnice Svetega pisma.

V: Kaj v Gal 1,10–24 velja za osebo, ki pravi, da verjame v Jezusa, a zavrača Pavla?

O: Pavel utrjuje svojo verodostojnost kot tistega, ki prihaja od Boga. Pavlovo zagovarjanje svojega poklica je osrednja tema 1. poglavja in ena od dveh glavnih točk v prvi polovici Pisma Galatcem. Oseba, ki to trdi, bodisi a) zavrača Božjo imenovanje Pavla za apostola, bodisi b) priznava, da je bil Pavel slepar in da je celotna krščanska cerkev skozi stoletja napačno obravnavala Pavlove besede kot Sveto pismo. Pavel je tu tako neposreden, da nam ne pušča druge izbire. Če zavračate Pavla kot apostola, prosim, ne trdite, da imamo vi in jaz isto vero, ker je to neresnično.

Teolog C. H. Dodd je nekoč napisal: »Včasih mislim, da se Pavel moti, in upal sem si to tudi izreči.« (Pismo Rimljanom v Moffattovem komentarju k Novemu testamentu, 1932, str. xxxiv, xxxv). Citirano iz knjige Johna R. W. Stotta Sporočilo Pisma Galatcem, str. 15.

Glej »Believer’s Bible Commentary«, str. 1875.

V: Zakaj v Gal 1,10 kristjani poskušajo ugajati ljudem? Zakaj je celo Pavel v 1 Kor 9,19–22 poskušal biti vsem vse?

O: 1 Korinčanom9:23 , odgovarja, da se Pavel trudi vzpostaviti odnos z vsemi ljudmi »zaradi evangelija«. Pavel (in mi) si prizadevamo biti prijetni, vzpostavljati stik z ljudmi in predstavljati večno resnico na način, ki je blizu ljudem našega časa. Vendar pa Pavel (in mi) ne smemo popuščati pri našem poučevanju ali izpolnjevanju resnice. Zanimivo je, da je Pismo Galatcem v celoti posvečeno svobodi, Pavel pa pogosto poudarja, da je Kristusov suženj.

Pavlovo željo, da bi bil vsem vse zaradi evangelija, so nekateri napačno razlagali, da je le poskušal vsem ugajati.

V: Ali se je Pavel v Gal 1,11–12 nasprotoval samemu sebi v 1 Kor 15,3–8, kot je trdil »Jesus Seminar«?

O: Ne. V Pismu Galatcem 1,11–12 Pavel pravi, da evangelija ni prejel od nobenega človeka, ampak ga je prejel po razodetju od Jezusa Kristusa. V 1 Korinčanom 15,3–8 pa Pavel pravi: »Kar sem prejel, sem vam posredoval kot najpomembnejše: …«. Upoštevajte, da 1 Korinčanom 15,3–8 ne navaja, kako je Pavel prejel evangelij. Pavel je evangelij prejel od Boga in ga posredoval nam.

V: Kdaj naj si v Gal 1,11–24 vzamemo čas, da temeljito zagovarjamo svoje krščansko pričevanje ali službo?

O: Judaisti so drugim govorili, naj ne zaupajo Pavlu, saj so podvomili v njegovo verodostojnost. Pavel je zagovarjal svojo verodostojnost in neodvisnost. Razlog, da se ni osredotočil na judovski zakon, zagotovo ni bil v tem, da ga ne bi poznal. V verzih 1,11–24 je Pavel poudaril, da je bil apostol, ki ga je imenoval sam Jezus Kristus, in ne »izpeljani apostol«, ki bi izhajal iz drugih apostolov in bil podrejen njim. Po drugi strani pa so ga oni sprejeli.

V: Zakaj je Pavel v Gal 1,14–16 tako močno poudaril svojo prejšnjo gorečnost?

O: Nikogar s tako veliko gorečnostjo ne bi prepričali navadni ljudje. Potrebno bi bilo nekaj posebnega, in Bog je to zagotovil tako, da se je Pavlu prikazal sam Jezus.

V: Ali Gal 1,15–16 in Jer 1,5 učita, da je herezija o reinkarnaciji ali vsaj o predobstoju resnična?

O: Ne. Hebrejcem 9,27–28 kaže, da je reinkarnacija lažna, noben verz pa ne kaže, da je predobstoj resničen. Če Bog nekoga izbere že ob rojstvu ali celo še pred spočetjem, to pomeni, da je Bog zanj načrtoval, da mu bo služil na poseben način. Psalm 139,16 kaže, da je bil vsak dan našega življenja zapisan v Božji knjigi, še preden je kateri koli od njih sploh nastal. Z drugimi besedami, še pred našim prvim dnem obstoja je Bog imel za nas vse načrtovano. Bog ni omejen. Ni bilo treba, da bi najprej obstajali, da bi Bog lahko kaj načrtoval za nas.

Bilo bi precej na silo trditi, da ker je Bog vedel za nas, še preden smo se rodili, ni mogel poznati naše prihodnosti, če takrat še nismo obstajali.

V: Kakšna je v Gal 1,18 in 2,1 Pavlova kronologija?

O: V Pismu Galatcem 1,18 Pavel pravi, da je po treh letih odšel v Jeruzalem. Janez Krizostom je menil, da je Pavel tja odšel, da bi evangeliziral Arabce, vendar je bolj verjetno, da je Pavel tja odšel, da bi se učil od Boga. Tako kot so drugi apostoli preživeli tri leta z Jezusom, je tudi Pavel preživel tri leta v Arabiji. Nato je v Pismu Galatcem 2,1 po 14 letih ponovno odšel v Jeruzalem.

Ni jasno, ali se teh 14 let šteje od njegovega spreobrnjenja (kar bi sovpadalo s tistimi tremi leti) ali pa po tistih treh letih. Vendar pa v delu »The Expositor’s Bible Commentary«, zvezek 10, str. 438, piše, da se zdi, da Pavel šteti tistih štirinajst let od svojega spreobrnjenja, a hkrati navaja, da je najverjetneje, da gre za čas ob koncu tistih treh let.

Vendar pa bi tri leta v judovskem razumevanju lahko pomenila eno polno leto plus dele dveh drugih let, tri polna leta ali karkoli vmes. Torej tri leta pomenijo obdobje od malo več kot enega do treh let. Podobno 14 let pomeni obdobje od malo več kot dvanajst do 14 let.

Pavel se je spreobrnil med letoma 32 in 35 n. št. in odšel v Arabijo. (Skeptični Asimovov vodnik po Svetem pismu, str. 1021, navaja obdobje med letoma 32 in 36 n. št.) Pavel je pobegnil iz Damaska v košari in se prvič odpravil v Jeruzalem v Apostolskih delih 9,23–30, okoli let 35–36 n. št. Nato se je Pavel vrnil v Antiohijo. Nato se je Pavel odpravil na svoje prvo misijonsko potovanje, ki se je začelo okoli leta 47 n. št. Takrat je vladala velika lakota, ki je bila zgodovinsko datirana v leto 46 n. št. Pavel se je vrnil v Jeruzalem, da bi za to namenil denar (Apostolska dela 11,27–30). Pavel je nato odšel v Jeruzalem na jeruzalemski koncil (Apostolska dela 15,1–30) leta 49 n. št. Pavel je odšel v Jeruzalem tudi ob koncu drugega misijonskega potovanja, kot je zapisano v Apostolskih delih 18,22. Pavel je bil zadnjič v Jeruzalemu, ko je bil zaprt, kot je opisano v Apostolskih delih 21,15–23,24. Judje so običajno odhajali v Jeruzalem vsaj enkrat na leto, zato je mogoče, da je Pavel v Jeruzalem odšel tudi ob drugih priložnostih.

V: Ali v Gal 1,21–22 cerkve v Judeji niso poznale Pavla ali pa je Saul preganjal cerkve v Judeji in Samariji (Apostolska dela 8,1–3) (Jesus, Interrupted, str. 56)

O: Gotovo so poznale sloves, čeprav ne obraza, Saula iz Tarza. Vendar pa, ko je postal kristjan (in si spremenil ime v Pavla), ga cerkve v Judeji niso osebno poznale. Pismo Galatijcem (1:22 ) NE pravi, da judejske cerkve nikoli niso slišale za Saula. Grški izvirnik namreč pravi: »Po obrazu sem bil neznan« cerkvam v Judeji. Drugi dejavnik, omenjen v delu The Expositor’s Greek Testament, zvezek 3, str. 156, je, da je Pavel po približno 17 letih za mnoge kristjane »postajal neznan«.

V: Zakaj je Pavel v Gal 2,2 rekel, da se boji, da je morda tekel svoj tek zaman?

O: Najprej, kaj ni odgovor, nato pa odgovor.

Ni odgovor: Pavel najverjetneje ni bil v strahu, da bi učil napačno evangelij, saj je v Gal 1,11–12 poudaril, da ga je prejel od Boga.

Odgovor: Pavel se je bal, da bi bila vsa njegova prizadevanja, njegova »tekma« za to, da bi ljudje prišli h Kristusu, zaman, če on in apostoli ne bi govorili z enim glasom. Pavel je videl, da bi njihova napačna odločitev lahko imela resnično strašne posledice. Pavel je verjetno s seboj pripeljal Tita, pogana, kot »preskusni primer«, da bi osebno pokazal sadove med pogani.

V: Kaj je v Gal 2,3–5 nenavadnega v Pavlovem pisanju?

O: Pavel je dober pisec v grščini, toda tukaj so stavki pretrgani in, kot je dejal škof Lightfoot, ta odstavek je »ta gramatična brodolom«. Očitno je Pavel pisal pod vplivom močnih čustev in precej na hitro.

V: Kdaj naj v Gal 2,6 priznamo, da nekdo »zdi se, da je nekaj«, in kdaj ne?

O: Spoštovati moramo avtoriteto, kadar avtoritete delujejo v okviru svoje prave avtoritete. Vendar se ne smemo podrejati lažnim avtoritetam. Morda Pavlu ni bilo jasno, kakšna je vloga Jakoba, Gospodovega brata, škofa cerkve v Jeruzalemu, ki je imel na videz podobno avtoriteto kot apostoli, vendar ni bil apostol in Jezusa ni niti sledil, dokler se ni vstal od mrtvih. Če so ljudje dvomili v Pavlovo avtoriteto, ker ni bil eden od dvanajstih apostolov, potem bi ti judaisti morali dvomiti tudi v Jakobovo avtoriteto. Judaisti so prihajali iz »Jakobove stranke«, vendar Sveto pismo ne pravi, da so dejansko imeli Jakobovo podporo, kot navajata The Expositor’s Bible Commentary, zvezek 10, str. 447, in The Expositor’s Greek Testament, zvezek 3, str. 162.

Pavel tu hkrati poudarja dve stvari. Prvič, te avtoritete so priznale Pavlovo avtoriteto, in drugič, niso mu podelile ali kako drugače dodelile nobene avtoritete, ki je še ni imel.

V: V Gal 2,7 sv. Pavel govori o »evangeliju neobrezanih« in »evangeliju obrezanih«. Kakšna je razlika med njima?

O: Obrezovanje in neobrezovanje se nanašata na dve skupini ljudi: Jude in pogane. V Gal 2,7 piše, da mu je bila zaupana naloga oznanjevanja evangelija poganom, tako kot je bila Petru zaupana naloga oznanjevanja evangelija Judom, vendar je navedeno, da gre za en sam evangelij, ne za več evangelijev.

V: Kako je lahko bil apostol Peter v Gal 2,11–14 slab zgled?

O: Peter je grešil in bil je zmotljiv v svojem razmišljanju in zgledu. Peter verjetno ni spremenil svojega prepričanja, ampak je spremenil svoje vedenje, da bi ugajal tem judaistom iz Jeruzalema. Božje besede, vključno s tistimi, izrečenimi skozi apostole, so bile brez napak. To ne pomeni, da so bile besede vsakega posameznega apostola brez napak ali da so bili apostoli brez greha. Peter ni potreboval popravka kot nekdo, ki ni vedel. Potreboval je grajo, ker je Peter zagotovo vedel bolje, zaradi videnja, ki mu ga je dal Bog, in ker se je Peter v Apostolskih delih 10 usedel k mizi s Kornelijem in drugimi pogani, še posebej pa v Apostolskih delih 11,3–4. Peter je jedel s pogani tudi v Antiohiji, a je hinavsko prenehal, ko so iz Jeruzalema prišli judovski kristjani.

V: V Gal 2,11–14 bi lahko nekdo poskušal trditi, da bi moral Pavel zaradi enotnosti v tej nepomembni zadevi tiho pritrditi Petrovemu hinavstvu. Zakaj bi bilo to narobe?

O: Najprej, to ni bila nepomembna zadeva; pomenilo je, da se je poleg Kristusa zanašal na izpolnjevanje judovskih obredov kot nujnih za odrešitev.

Pavel bi se verjetno strinjal, če bi menil, da je edinost v Kristusu najvišji cilj. A za Pavla to ni bilo tako, in tudi za nas ne bi smelo biti. Pravzaprav je bil Peter tisti, ki je tukaj prvi prekinil edinost vernikov, ne Pavel. Prizadevati si moramo za edinost v Duhu v skladu z Efežanom 4:3, toda ljubezen do Boga, poslušnost in njegovo slavljenje morajo biti naša najvišja prednostna naloga. Ohranjanje edinosti naj bo le eno od sredstev, s katerimi uresničujemo te najvišje prednostne naloge.

V resnici tu ni bilo enega samega problema, ampak trije. Prvi je bil, da se je Peter ločil od drugih vernikov, ker so bili pogani. Drugi je bila njegova hinavščina, da je to počel le v prisotnosti judovskih vernikov; kaj bi si pogani mislili o Petrovem druženju z njimi, ko bi judovski kristjani odšli? Tretji problem je bil, da je bil Peter v tako pomembnem položaju avtoritete, da bi to lahko legitimiralo takšno ravnanje tudi pri drugih kristjanih, in tudi drugi bi padli v to past, vključno celo z Barnabom.

Pavel je skušal doseči kompromis s šibkimi brati, ne pa z lažnimi brati. Ko pa je Peter sam dal ta slab zgled, Pavel v tej zadevi ni mogel popustiti. Pogosto, ko nekdo greši, bi se morali najprej na štiri oči pogovoriti z njim. Ker pa je Peter to storil javno, je moral Pavel Petra javno okarati, v istem obsegu, kot se je zgodil slab zgled. Če Pavel ne bi storil ničesar, bi krščanstvo bodisi stagniralo kot judovska sekta bodisi bi nastali »dva krščanstva« – judovsko in pogansko.

V: Katere so v Gal 2,11–14 nekatere domiselne racionalizacije, ki so jih nekateri podali za ta odlomek?

O: To ne kaže Petra/Kefasa v dobri luči. Kaže, da je delal napake in počel napačne stvari, tako kot vsi ostali. Klement Aleksandrijski je predlagal, da bi lahko šlo za drugega Kefasa kot za apostola Petra. Vendar ni nobenega namiga, da Pavel ne bi govoril o apostolu. Nenavaden učitelj Origen in kasneje Jeronim sta menila, da je šlo le za zrežirano zaroto med Petrom in Pavlom, da bi poudarila pomen milosti. Avguštin in drugi so to sicer ovrgli.

V: Kako naj ravnamo v primeru iz Gal 2,11–14, ko ugleden cerkveni voditelj reče ali stori nekaj, kar daje slab zgled za Kristusa?

O: Najprej se zavedajmo, da to niso osamljeni primeri. To se je zgodilo tukaj s Petrom; zgodilo se je z rimskim škofom Zefirinom v letih 198–217 n. št. Zgodilo se je z mnogimi drugimi škofi pred tem in po tem, po vsej zahodni Evropi v srednjem veku, in se dogaja z rimskokatoliškimi, protestantskimi in karizmatičnimi voditelji danes. Zato je to nekaj, s čimer se moramo pogosto spoprijemati.

To se lahko zgodi a) zaradi pristnih kristjanov, ki so zašli s poti, ali b) ker sploh niso bili kristjani. Kot primer drugega naj navedemo rimskega papeža Formosa, za katerega se vsi strinjajo, da je bil heretik. Sedem mesecev po njegovi smrti so izkopali njegovo truplo in ga obsodili zaradi herezije. Zdaj si predstavljajte, da ste bili takrat kristjan, in poskusite neverniku razložiti, zakaj se je to zgodilo.

V bistvu moramo poudariti, da gledamo na Jezusa kot na začetnika in dovršitelja naše vere (Hebrejcem 12,2), ne pa na kakšnega zmotljivega človeka. Peter ni bil brez napak v svojem zgledu, prav tako pa niso brez napak drugi voditelji. Peter se je odpovedal odrešitvi po delih, a se je zdaj spet vračal k njej. Da, razočaranje je, ko kristjan pade ali ko kristjani nepremišljeno dopustijo, da njihov voditelj postane nekdo, ki ni kristjan. Dobrim krščanskim voditeljem se moramo podrediti, čeprav se zavedamo, da noben od njih ni popoln. A čeprav nam lahko pomagajo, se moramo odvrniti od tistih, ki se zdijo, da vodijo Kristusovo cerkev, a so brezbožni, kakor nam zapoveduje 2. Timotej 3,1–5.

V: Če je bil Peter v Gal 2,11–14 nekoč slab zgled, ali to pomeni, da katoliški papež, ki je bil slab zgled, ni izključen kot Petrov naslednik?

O: Domnevam, da bi nekdo drug lahko trdil, da če je papež kristjane sežigal na grmadi, ni bil pripravljen sedeti in jesti z njimi, vendar menim, da sta ti dve situaciji bistveno različni. Med tem, da se ne usedeš k pravičnim kristjanom, in tem, da odrediš, naj jih sežgejo na grmadi zaradi zločina branja Svetega pisma, je ogromna razlika. Nenameren greh Petrove zmede ne opravičuje celotnega življenja razkazovanja zla, umorov, nemoralnosti, pijanosti in razkošnega življenja na račun darov drugih. Poleg tega se je Peter pokesal za svojo hinavščino, rimskokatoliški papeži pa ne.

Papež Julij II. (1503–1513) je s svojimi vojskami uničil in oplenil celotna italijanska mesta, da bi jih priključil k svojemu imperiju Papeških držav. Po Austinovi knjigi Topical History of Christianity (str. 148) je po letu 904 n. št. vladala tako imenovana »pornokracija«, v kateri so prostitutke imele odnose moči in spolne intimnosti z različnimi papeži, vključno s papeži Sergijem III., Anastazijem III., Landom in Janezom XII. Ljudje so kupovali papeški urad, kot sta to storila Gregor VI. in Aleksander VI. Nekateri so postali papeži zaradi umora prejšnjega papeža (Bonifacij VII., Leon V. in Štefan VII. so bili vsi umorjeni). Bila so obdobja, ko sta bila hkrati na oblasti dva ali celo (enkrat) trije papeži (Ursinus in Damasus (366–384); Gregor VI., Benedikt IX. in Silvestar III.). Papeži so bili včasih prisilno odstavljeni, kar koncept papeškega nasledstva naredi zelo zanimiv. Papež Štefan VII. (896–897) je dal izkopati truplo papeža Formosa in ga v lažnem procesu obsodil zaradi herezije.

Nekateri katoliki bi se morda strinjali, da obstaja možnost, da vsaj eden od prejšnjih papežev ni bil v skladu z Božjo voljo. Dejansko je »papeška nasledstvo«, če je sploh kdaj obstajalo, v srednjem veku izgubilo pomen zaradi pomanjkanja papeške nasledstva.

Po eni strani je treba poudariti, da če najdemo katoličana, ki je pokvarjen in brezbožen človek, to še ne dokazuje, da je katolicizem napačen. Po drugi strani pa, če milijoni katoličanov zvesto sledijo zlobnim željam nekoga, ki je takšen, čeprav vedo, da je brezbožen, je tu nekaj zelo narobe.

V: Ali Pavel v Gal 2,16–21 namiguje, da je bila starozavezna postava zla, kot so učili gnostični heretiki?

O: Nikakor ne. Kot je dejal Janez Krizostom (392–407 n. št.): »Ne pravi, da so zapustili postavo kot zlo, ampak kot šibko.« Za več o gnostikih glej razpravo o 1 Jn 1,1.

V: V Gal 2,16–21 in Gal 3,11; ker pravičnost ni mogla priti po zakonu, kako je mogoče, da so tisti, ki so brali Staro zavezo, bili poučeni o tej zmoti?

O: Stara zaveza te zmote ne uči. Vendar imajo ljudje nenavadno sposobnost, da stvari razlagajo tako, kot si želijo, da bi pomenile, in da dodajajo k Božji besedi. Nekateri so vzeli vse, kar je Bog rekel o svojem usmiljenju, in svojo upanje postavili v poslušnost Božji postavi, ne pa v Boga. Tudi danes so nekateri kristjani lahko neuravnoteženi in se osredotočajo na kakšen dober vidik krščanstva, kot so duhovna izkušnja, študij Svetega pisma, pomoč revnim ali verski obredi , bolj kot na samega Boga. Nekateri lahko ljubijo vero bolj kot Boga.

V: Ali v Gal 3,1 nekateri kristjani lahko postanejo začarani?

O: Ne, Pavel tega ne trdi. Pavel hipotetično sprašuje, ali so bili, ker je bil presenečen, kako hitro so se mnogi Galatijci obračali k drugačnemu in lažnemu evangeliju. Grška beseda za »kdo«, tis, je v ednini, ne v množini, zato se nanaša na Satana in NE na skupino ljudi. Neumni v Svetem pismu ni nekdo, ki je neinteligenten ali neizobražen; je nekdo, ki je naiven ali pa otrdel proti duhovni modrosti.

Grški jezik ima več besed za »neumnega«. Beseda, uporabljena tukaj, se razlikuje od tiste, ki jo je Jezus uporabil v prilikah. Beseda tukaj je »anoetus«, kar pomeni osebo, ki je sposobna razmišljati, a se za to ne odloči.

Kot stranska opomba: v islamski veri se kristjani in sunitski muslimani strinjajo vsaj v tem, da je bil Mohamed vsaj enkrat pod vplivom zla in da je govoril laži. V Hadithu al-Bukharija (zvezek 4, knjiga 53, poglavje 33, št. 400, str. 267; zvezek 4, knjiga 54, poglavje 10, št. 490, str. 317; in zvezek 8, knjiga 75, poglavje 59, št. 400, str. 266) lahko preberete celoten opis tega, kako je bil Mohamed nekoč pod vplivom zlega uroka. Muslimani na splošno menijo, da se je Mohamed opomogel.

V: Kateri so v Gal 3,1 nekateri načini, na katere se lahko ljudje odvrnejo k nečemu manj pomembnemu, namesto da bi se osredotočili na tisto, na kar bi se morali?

O: Ljudje so pogosto boljši v zbiranju informacij kot v določanju prednostnih nalog glede tega, kaj naj s temi informacijami storijo. Pri sprejemanju nakupnih odločitev za podjetje se včasih zdi, da se ljudje nagibajo k izbiri zadnjega prodajalca, s katerim so se pogovarjali. Pri sprejemanju odločitev lahko imamo resne pristranskosti, odvisno od tega, koliko razpravljamo o nečem in kako nedavno smo se ukvarjali z določenim vidikom. Naše oči se prehitro odvrnejo. V našem tihem času z Bogom ne smemo le študirati Božje besede in moliti, ampak moramo tudi meditirati in razmišljati. Ali res ohranjamo najpomembnejše stvari kot najpomembnejše? Ali pa smo, paradoksalno, preprosto preveč zaposleni, da bi se ustavili in ugotovili, kaj bi morali početi?

V: V Gal 3,2–3 se zdi, da je skozi zgodovino obstajala skoraj nepreklicna potreba, da bi ljudje evangeliju kaj dodajali. Zakaj menite, da je tako?

O: Človek lahko misli, da evangelij vsebuje resnico, vendar ne verjame, da je popoln. Če menite, da ljudje ne poskušajo na različne načine dopolnjevati evangelija, mi dovolite, da vas iztrgam iz tega prepričanja. Različni ljudje so trdili, da poleg tega potrebujemo še naslednje.

Celoten judovski zakon (nekateri pripadniki gibanja »Hebrew Roots«)

Obrezovanje in drugi deli judovske postave (Adventisti sedmega dne)

Vodni krst ljudi namesto obrezovanja (Cerkev Kristusa)

Krst (pokropitev) avtomobilov, hišnih ljubljenčkov in celo vojaških tankov (ruska pravoslavna cerkev)

Dodatno knjigo pravil (Tyconius)

Dodatno Sveto pismo (mormoni, Cerkev združitve)

Prepletanje z islamom (C5 »krščanstvo« in »Chrislam« v Nigeriji)

Združitev s hinduizmom (nekateri Indijci v Kerali)

Kombinacija z grško-rimskimi bogovi (hermetični gnostiki)

Kombinacija z dodatnim skrivnim učenjem (drugi gnostiki)

Organizacija, ki nam narekuje, v kaj naj verjamemo, ker je Sveto pismo lahko nevarno (Jehovove priče)

Svetniki, ki posredujejo za nas

Nasilna revolucija (teologija osvoboditve)

Molitev k podobam ali kipom svetnikov

Vera in dela (rimskokatolištvo)

Ikone (predvsem v vzhodnih pravoslavnih cerkvah)

»Calvinova dela niso bila Sveto pismo, a bi morala biti«

Napredek teologije: Potrebujemo teološki napredek skozi stoletja, da bi resnično postali kristjani, ki so »na ravni«.

Ljudje so bili zelo ustvarjalni glede tega, kaj potrebujemo poleg evangelija. A ustvarjalnost ni vedno dobra stvar.

Verjetno obstaja veliko različnih razlogov, zakaj je toliko ljudi verjelo, da so poleg evangelija pomembne še številne druge stvari, vendar jih večino lahko uvrstimo v vsaj eno od štirih kategorij: konvencija, strah, ponos in želja.

Konvencija: Zmage na športnih tekmovanjih, dobre ocene v šoli, povišanja na delovnem mestu in večina stvari v življenju, ki smo si jih zaslužili ali vsaj mislimo, da smo si jih zaslužili. Zakaj bi bile duhovne stvari, za katere si je še bolj pomembno prizadevati, kaj drugačne? Če si jih nismo zaslužili, zakaj bi se ljudje sploh trudili?

Strah: Še vedno se oklepajo tistega, kar vidijo kot »dobro« v konkurenčnem svetovnem nazoru ali religiji, in se bojijo, da bodo kaj zamudili, če tega ne sprejmejo tudi sami. Menijo, da je bolje biti na varnem in poleg evangelija početi tudi to drugo, samo da bi se prepričali, da so pokrili vse možnosti.

Ponos: Bog je storil veliko, ko nam je dal svojo besedo, vendar menijo, da jo lahko – in da jo morajo – izboljšati.

Želja: Vidijo (morda pravilno), da bi bilo življenje v tem svetu veliko lažje, če bi lahko rekli, da obstaja še kaj drugega poleg tega, da si kristjan. Preganjanja bi bilo manj, poslovnih priložnosti bi bilo morda več, in preprosto imajo željo, da bi nadaljevali tudi po svojih starih poteh.

V: Kateri so v Gal 3,3.21 primeri, ko ljudje poskušajo nekaj dopolniti, da bi izboljšali stvari, a na koncu uničijo bistvo tistega, kar so poskušali izboljšati?

O: Ko spremeniš bistvo tako, da ni več isto bistvo, si izpraznil evangelij, da bi se bolje prilagodil drugim s temeljito drugačnim sporočilom.

V kitajščini obstaja slengovski izraz za to idejo: »narediti noge kači«, tj. biti prvi, ki v natečaju za risanje kač nariše kačo, nato pa ji v pijanosti nariše noge in s tem svojo risbo diskvalificira.

V: Kako danes ljudje v Gal 3,3.21 dejansko učijo, da je Kristus umrl zaman?

O: Če lahko prideš v nebesa s tem, da si dober človek, potem je Kristus zapravil svoj čas. Seveda, če lahko vsakdo po lastni presoji opredeli, kaj je dober človek, postane to precej arbitrarno. A če lahko prideš v nebesa s tem, da slediš določenemu nizu pravil, potem je bila Kristusova smrt na križu spet nepotrebna. Ali je Kristus res moral umreti za naše grehe in ali je ključnega pomena, da v to verjameš? Če v to verjameš, potem to deli z ljudmi tako, kot v to verjameš.

V: Kakšen je smisel omembe Abrahama in Mojzesa v Gal 3,8?

O: Kot pravi John R. W. Stott, je Pavel pregledal celotno Staro zavezo, kot da bi bila gorska veriga, pri čemer sta Abraham in Mojzes dva od njenih najvišjih vrhov. Toda Mount Everest je Jezus Kristus. Abraham in obljuba, dana njemu, sta prvi vrh, ki ga drugi veliki vrh, Mojzes in Zakon, ne izničita. Pavel ima veliko spoštovanje do Zakona in želi poudariti, da nista le dva vrha, ampak da obstaja tudi tretji.

V: Kako so v Gal 3,10.13 prekleti ljudje pod zakonom?

O: 5. Mojzesova knjiga 28,1–13 govori o blagoslovih za Izraelce, ki poznajo postavo in jo izpolnjujejo. 5. Mojzesova knjiga 28,15–68 pa govori o številnih prekletstvih za Izraelce, ki poznajo postavo, a se od nje odvračajo.

Kar zadeva prekletstvo, je to primeren opis za ljudi, ki poskušajo izpolniti merilo, ki ga ne morejo izpolniti, tega nikoli ne spoznajo, a kljub temu zavračajo edino pot v nebesa, ki jo je za njih izpolnil tisti, ki je izpolnil to nemogoče merilo. »Pod prekletstvom« se zdi primeren opis.

V: Kako se Gal 3,11; Rim 1,17; 3,28 navezujejo na Hab 2,4?

O: V Habakuku se zdi, da se izraz »pravični« nanaša na tiste, ki so v pravem odnosu z Bogom. V teh novozaveških verzih se izraz »pravični« lahko nanaša na tiste, ki so bili razglašeni za pravične in so tako v pravem odnosu z Bogom.

Pavel je v Apostolskih delih 13:41 v pisidijski Antiohiji citiral tudi Habakuka 1:5, zato je Pavel zagotovo imel v mislih Habakuka.

V: Ali je bil Jezus v Gal 3,13 preklet ali pa je bil blagoslovljen, kot pravi Ps 72,17?

O: Oboje drži. Kristus je bil blagoslovljen od Boga Očeta, hkrati pa je Kristus prostovoljno prevzel na križu Božjo prekletost za naše grehe. V Razodetju 5,12 bo Kristus blagoslovljen v nebesih.

V: Ali v Gal 3,13 kristjani častijo in sledijo nekomu, za katerega celo priznavajo, da ga je Bog preklel?

O: Da, to počnemo, in se za to ne opravičujemo. Ne gre le za to, da je bil Jezus pod prekletstvom, temveč za to, da se je Jezus odločil, da bo pod prekletstvom – zaradi tebe in zaradi mene. Jezus je prostovoljno prevzel naše prekletstvo, kazen in sramoto, ko je umrl na križu za naše grehe. Jezus sam ni postal grešen, ampak so bili grehi ljudi položeni nanj.

V: V Gal 3,16 (in Apg 3,25) v primerjavi z 1 Mz 12,7 itd. je »potomstvo« kolektivni samostalnik v ednini (tako kot beseda »potomci«), zakaj torej Pavel pravi, da bi se lahko nanašalo le na enega?

O: V angleščini bi lahko rekli »ljudje«, »potomstvo« ali »razpadanje v seme«, ne da bi s tem mislili le enega samega. Bistvo tukaj je, da Pavel Judom opominja, da so njihova svetopisemska besedila (Stara zaveza) učila, da se bodo obljube, dane Abrahamovim potomcem, izpolnile prek Mesija, ki so ga tako Judje kot kristjani priznavali kot eno osebo.

V: Ali je v Gal 3,17 Mojzes prejel zakon šele 430 let po Abrahamu?

O: Izraelci so v Egiptu živeli 430 let; sužnji v Egiptu pa so bili le 400 let. Pavel je zlasti opominjal bralce, ki so se nagibali k judaizmu, da je Mojzes prejel zakon takoj po tem 430-letnem obdobju. Seveda, ker je minilo več kot 430 let, je res, da je bilo to 430 let po tem.

V: Kaj v Gal 3,17 pove o tem, da je Mojzesova doba razveljavila Abrahamovo dobo?

O: Ne glede na to, ali na zgodovino gledate skozi prizmo razporedov ali ne, ta verz dokazuje, da čas, ko je bila dana Mojzesova postava, ni razveljavil tistega, kar je bilo obljubljeno prej. Mojzesova postava je bila vsekakor nova dimenzija, ki se je dodala Božji zavezi z Abrahamom, vendar ni naredila vsega, kar je bilo rečeno » « Abrahamu, brez vrednosti. Danes je odnos med Novo zavezo v Kristusu in Staro zavezo pod Mojzesom nekoliko drugačen. Mnoge stvari iz Stare zaveze so dejansko prenehale veljati, na primer žrtvovanje živali, prehranski predpisi itd. Vendar se Bog ni spremenil, zato so zapovedi, ki jih uči Stara zaveza, še danes veljavne.

V: Zakaj Pavel v Gal 3,17 ni navedel natančnega števila let?

O: Preden navedem dva verjetna razloga, je pomembno pojasniti razliko med točnostjo in natančnostjo. Če vedro vsebuje natanko 1.056 žogic in nekdo reče, da jih je 2.000 ali pa le 500, sta obe izjavi netočni (in napačni). Če nekdo reče, da jih je tisoč, je to točno (in resnično), vendar nenatančno. Če nekdo reče, da jih je več kot 500, je to prav tako točno in resnično, vendar ne natančno in ne izčrpno. Sveto pismo je v svojih izvirnih rokopisih v celoti resnično, vendar je pogosto nenatančno in ne izčrpno. Tukaj sta dva razloga za to nenatančnost, ki ju lahko opazimo.

1) Bog ni videl potrebe, da bi Pavlu (ali komur koli drugemu) sporočil točno število let med Abrahamom in izhodom iz Egipta. Bog je dal napisati Sveto pismo tako, da je popolnoma resnično in da vsebuje vso natančnost, ki jo potrebujemo za razumevanje tega, kar je Bog želel sporočiti o sebi, o človeku, o odrešitvi, o rasti v Kristusu in o služenju Bogu. Bog očitno ni videl potrebe, da bi bila Sveto pismo napisano z večjo natančnostjo, kot je bilo potrebno, in ni videl potrebe, da bi bilo ohranjeno z večjo natančnostjo, kot je bilo potrebno.

2) Pavel je želel uporabiti najbolj konzervativno število. Če so judaisti želeli izboljšati natančnost, to le poudarja Pavlovo trditev o dolgem časovnem obdobju.

V: Kaj točno je zakon storil za nas v Gal 3,21?

O: Ni nas očistila niti ni storila ničesar, kar bi nas naredilo boljše; raje nam je pokazala, kako slabi smo. Kot pravi Tony Evans, je zakon kot ogledalo. Pokazuje nam, da moramo počesati lase, umiti obraz in si popraviti obleko, vendar ne more storiti ničesar od tega namesto nas.

V: Ali je v Gal 3,26 vsak, ki bere Pismo Galatcem, Božje dete? Ali je univerzalizem resničen?

O: Ne. Evangelij je ponujen vsem, toda tisti, ki se odločijo, da bodo zavrnili Boga, so svobodni, da to storijo – in nosijo posledice. Glej razpravo o Pismu Kolosanom 1,20.

V: V Gal 3,27 piše, da so vsi, ki so krščeni, oblekli Kristusa; ali bodo torej vsi krščeni šli v nebesa? Kaj pa Simon Mag v Apostolskih delih 8,13,18–20?

O: Krst z vodo vas ne reši; reši vas Kristus. Bog zapoveduje vsem kristjanom, naj se dajo krstiti z vodo kot zavezo svoje dobre vesti do Boga, kot piše v 1. Petrovem pismu3:21 .

V: V Gal 3,28 piše, da v Kristusu ni moškega niti ženske; zakaj pa so v cerkvi različne vloge, kot piše v 1 Tim2:11 –15 in 1 Kor14:34 –37?

O: Zanimivo je, da je to najstarejši znani zgodovinski dokument, ki pravi, da so moški in ženske enaki. Kristjani se danes ne strinjajo glede vlog žensk v cerkvi, vendar bi se vsi morali strinjati o treh točkah.

1. Za Boga moški in ženske nikoli niso različni po vrednosti, zato tudi za nas ne bi smeli biti.

2. Vsi kristjani se morajo strinjati, da enaka vrednost ne dokazuje, da nikoli ne bi smelo biti razlike v vlogah, saj ženske – vsaj v tistem času – v cerkvi niso smele imeti oblasti nad moškimi, kot kažejo 1 Timotej 2:11–13, 1 Korinčanom 11:3–9 in 1 Korinčanom 14:34–35.

3. Če nekdo omeji novozavezni verz na »samo za tisti čas«, bi moral imeti dobre svetopisemske razloge, zakaj je omejen prav ta verz na tisti čas, in ne vsak drug verz, s katerim se morda ne strinja.

V: Kako resno naj v Gal 3,28 jemljemo zapoved, da moramo biti vsi eno v Kristusu Jezusu?

O: Galatijci 3:28 se zdi popolno nasprotje molitve judovskih moških: »Hvala Bogu, da me nisi ustvaril kot pogana, sužnja ali žensko«. Seveda je enostavno reči, da bi to morali vzeti resno. Po drugi strani pa bi lahko obstajala skušnjava, da to omilimo, kadar se zdi, da bi bilo bolj plodno pridobiti ljudi za Kristusa. Vendar je to napačno, saj če se nekdo ne podreja Božji avtoriteti, moramo podvomiti, ali je resnično odrešen. Znani krščanski misijonar William Carey je zavrnil krstiti kogarkoli, ki je trdil, da je kristjan, a je še vedno sledil indijskemu kastnemu sistemu.

V: Kako je grška kultura v Gal 3,28 gledala na ženske in poroko?

O: Tukaj je nekaj citatov grških pisateljev, vzetih iz knjige The Great Quotations, ki jo je uredil George Seldes.

»Zakon je, če povem po resnici, zlo, a nujno zlo.« – Aristotel (384–322 pr. n. št.), citiral ga je Diogenes Laertius (str. 67)

»Za žensko bi lahko rekli, da je manjvredni moški.« Menander (342?–291? pr. n. št.) (str. 486)

Ni dobro, da svoje poglede na zakonsko zvezo črpamo iz poganskih grških pisateljev.

V: Kaj točno so v Gal 4,3 »elementi« ali »osnovna načela«, ki so ljudi držali v suženjstvu?

O: Grška beseda stoicheia je splošni izraz, ki lahko pomeni elemente. Najprej tisto, kar ni odgovor, nato pa dva možna odgovora.

Ni odgovor: zli duhovi ali maliki. Ker zakon ni slab, so nekateri menili, da so bili demoni ali maliki tiste »osnovne stvari«, o katerih je tu govora. Vendar pa verzi iz Gal 3,23 do 4,3 govorijo o zakonu kot o našem vzgojitelju, verzi od 4,4 do 4,7 pa govorijo o zakonu. Edini verz, ki tukaj podpira to stališče, je Galatijcem 4,8, ki govori o tem, da so služili neopredeljenim stvarem, ki niso bogovi. To bi se lahko nanašalo na idole, vendar pa v Galatijcem 4,9 piše, da so Galatijci razmišljali o vrnitvi k tem stvarem, in da so bili v nevarnosti, da se vrnejo k judaizmu, ne pa k idolom.

Ni pravi odgovor: fizični elementi. Mnogi Grki, vključno s kristjani, so menili, da je fizični svet sestavljen iz štirih elementov: zraka, zemlje, ognja in vode, zato Pavel uporablja besedo »elementi«. Pavel dejansko govori o stvareh, ki so jim bile znane iz sveta, vendar ni nikjer, niti tukaj niti drugje v Novi zavezi, nobenega namiga, da bi imel kdo težave s čaščenjem ali vrnitvijo k »zraku«, »zemlji«, »ognju« ali »vodi«.

Pravi odgovor: Zakon. Celotno pismo Galatcem do tega mesta prinaša dosledno sporočilo: ne prenehajte se zanašati na Kristusa, da bi se dodatno zanašali na zakon. »Elementi« so tukaj osnovna načela, ki so se jih Judje učili o zakonu že od otroštva. Pavel ne pravi, da bi bilo treba zakon še naprej upoštevati, niti ne pravi, da je zakon slab. Namesto tega Pavel pravi, da je bila vloga zakona podobna pravilom, ki so jih majhni otroci potrebovali, preden so odrasli. Zakon je dal Bog, toda farizejsko osredotočanje na zakone, ki je prevladalo nad ljubeznijo do Boga, je Satan izkoristil, da je zvezal ljudi.

Splošni odgovor: Druga možnost za parafrazo izraza »stoicheia« bi bila skoraj »ABC«, le da to ne odraža disciplinskega vidika zakona. Poleg zakona, ki so se ga Judje učili že od otroštva, se to nanaša na versko učenje, ki ga je oseba osvojila pred svojim novim rojstvom v Kristusu in na katerega se je zanašala ali v katerega je verjela namesto v Kristusa ali poleg njega. Morda lahko to vključuje celo lažno filozofijo, ki so se je naučili v preteklosti, kot omenja Kol 2,8. Komentar »Bible Knowledge Commentary: New Testament«, str. 601, zagovarja to stališče. Čeprav se ta verz lahko nanaša na katero koli preteklo versko »zgodovino«, ki jo je imel človek, preden je prišel h Kristusu, je bil neposredni kontekst, ki ga je imel v mislih galatski poslušalec, judovska postava.

V: V Gal 4,4 in Tt 1,3 piše, da je Oče poslal Jezusa »v polnosti časa«; zakaj je bil Jezus poslan prav takrat in ne prej ali kasneje?

O: Ta svetopisemski odlomek preprosto pravi, da je bil Jezus poslan ob pravem času, ne da bi pojasnil zakaj – a kljub temu je zanimivo ugibati. Opazimo lahko vsaj štiri dejavnike.

Jezik: Od približno leta 200 pr. n. št. do leta 250 n. št. se je na večjem delu ozemlja Rimskega imperija govorilo grško. Po tem so na vzhodu govorili grško, na zahodu pa latinsko. Enoten jezik je močno pripomogel k širjenju krščanstva.

Mir: To je bilo obdobje miru. To je bilo po številnih vojnah Seleucidov, Ptolemajcev in Perzijcev, ki so se večinoma končale do leta 141 pr. n. št. Pompej je osvojil Feničijo leta 64 pr. n. št. To obdobje relativnega miru je trajalo do leta 161 n. št., ko so Partijci vdrli v Sirijo, in do leta 220 n. št., ko so Goti vdrli v Malo Azijo. Do leta 350 n. št. so se proti Rimu borili severni Evropejci, Huni in Perzijci. Ker je vladal relativni mir, so Rimljani do leta 69 pr. n. št. uspeli odpraviti večino piratstva, ki je pogosto pestilo Sredozemlje, kar je ljudem v Pavlovem času omogočilo, da so se redkeje srečevali s pirati. Na splošno je mir zelo pomagal kristjanom pri potovanjih za širjenje evangelija.

Ceste: Rimljani so zgradili več kot 42.000 milj obsežnega cestnega omrežja, ki je povezovalo njihovo ogromno cesarstvo. To je ljudem, kot je bil Pavel, omogočalo, da so relativno varno in enostavno potovali na številna mesta.

Judovske sinagoge: V tem času so Judje poučevali monoteizem, judovske sinagoge pa so obstajale od Perzije prek Etiopije vse do Lyona v Franciji. To je lahko olajšalo poganom razumevanje, da obstaja le en Bog.

Nazadnje prerokba: Mesija naj bi prišel v času četrtega kraljestva, kot je bilo prerokovano v Danielu 7,1–10.

Rezultati so bili osupljivi. V 300 letih se je krščanstvo mirno razširilo v Etiopijo, Indijo, Gruzijo, Anglijo, Španijo in Severno Afriko. Edini dve večji svetovni veri, ki sta se na začetku širili hitreje, sta bili islam in komunizem, pri čemer sta se obe širili predvsem z vojaškimi osvajanjami.

V: Od česa nas je Kristus v Gal 4,5 in 3,13 odrešil?

O: Kristus nas je v Pismu Galatcem 3:13 odrešil prekletstva zaradi neupoštevanja zakona. A Kristus je storil še več. V Pismu Galatcem 4:5 nas je odrešil tudi suženjstva zakona.

V: Kaj je pomembnega v zvezi z besedo »Abba« v Gal 4,6–7?

O: Besedo lahko tukaj prevedemo kot »očka«. Noben navaden suženj, ki ni sin ali hči, ne bi nikoli imenoval svojega gospodarja »očka«. To besedo je uporabil Jezus v Marku 14,36, kasneje pa tudi Pavel v Pismu Rimljanom 8,15.

V: Zakaj v Gal 4,9.21 nekateri ljudje hrepenijo po suženjstvu?

O: Razlogi so lahko strah, upanje na nagrado, večje udobje ali v nekaterih primerih celo zasvojenost.

V: Zakaj je Pavel v Gal 4,12–20 tukaj spremenil svoj ton?

O: Pavel je bil v celotni knjigi strog in neizprosen, toda tukaj jim govori nežno. Pavel apelira na njihova srca, naj nadaljujejo po isti poti, po kateri so hodili. Človek bi lahko prebral do 4. poglavja in intelektualno spoznal, kako zelo so se Galatijci motili. Prebrali bi lahko tudi Pavlovo opozorilo o resnosti njihove zmote. Toda ne bi mogli prebrati, kako zelo mu je bilo zanje mar. Pavel to tukaj pokaže. Ko moramo koga okarati, mu moramo pokazati, zakaj se moti, in resnost njegove napake v bistvenem vprašanju. Vendar ne smemo pozabiti, da mu hkrati tudi sporočimo, kako zelo nam je mar zanj. V Galatijcem 4,15–20 pa Pavel v bistvu sprašuje, ali imajo še kakšno naklonjenost do njega in zakaj so bili tako nestanovitni.

Spomnite se, da je bila južna Galatija, natančneje Listra, kraj, kjer so ljudje v Apostolskih delih 14,11–18 hoteli darovati žrtve Pavlu in Barnabu kot božanskim bitjem, preden sta jih Pavel in Barnaba ustavila. Verniki tam so Pavla in njegove besede cenili kot Kristusove; kako so se torej lahko spremenili in ga zdaj obravnavali kot sovražnika?

V: V Gal 4,13: če je Pavel lahko ozdravljal druge, zakaj je bil sam bolan?

O: Ta dragoceni verz kaže, da je bila moč zdravljenja v Bogu, ne v apostolu. Nekatere sekte, kot sta Krščanska znanost in nekaj nenavadnih karizmatičnih skupin, učijo, da poslušni, duhovni kristjani nikoli ne zbolijo in da kristjani ne smejo jemati zdravil. Vendar pa dejstvo, da je bil Pavel tukaj bolan, njegova zaskrbljenost zaradi skoraj smrtne bolezni Epafrodita v Pismo Filipljanom 2,26–27 ter predpisovanje zdravila za Timotejeve želodčne težave v 1. pismu Timoteju 5,23 kažejo, da lahko zbolijo tudi najbolj poslušni in duhovni kristjani. To ne pomeni nujno, da jim primanjkuje vere ali da jih Bog kaznuje.

Janez Krizostom (392–407 n. št.) v pridigi »O kipih«, 1. v. 14, podaja podrobnejši odgovor glede situacij, kot so Timotejeve želodčne težave v 1. pismu Timoteju 5,23. Janez Krizostom pravi, da Bog dopušča, da se takšna situacija zgodi kristjanom. Tukaj je parafraza njegovih osmih oštevilčenih razlogov.

1. Da ne bi postali ponosni zaradi veličine svojih dobrih del in čudežev.

2. Da drugi ne bi imeli preveč visokega mnenja o njih.

3. Da bi bilo jasno, da se kaže Božja moč, ne pa moč ljudi.

4. Da bi vztrajnost pobožnih ljudi v preizkušnjah ali bolezni služila kot zgled drugim.

5. Da nas, ko vidimo pobožne ljudi umreti zaradi bolezni, spomni na vstajenje vseh.

6. Ko nas doleti trpljenje, nas lahko tolaži dejstvo, da so drugi pred nami prestali podobno trpljenje.

7. Ko nam je rečeno, naj posnemamo Pavla ali druge, se ne umaknemo v mislih, da so višje narave. Imajo isto naravo in slabosti kot drugi ljudje na splošno.

8. Lahko se naučimo, da blagoslovljenost pobožnega človeka ne izhaja iz okoliščin njegovega zdravja.

Zlatoust nato na več kot sedmih straneh podrobno razlaga in iz Svetega pisma dokazuje vsako od teh točk.

V: Kaj je Pavel v Gal 4,14 mislil s tem, da »niso prezirali moje preizkušnje/bolezni«?

O: Pavel je trpel zaradi bolezni, ko je bil pri Galatijcih. Ne vemo, ali je šlo za malarijo, težave z očmi ali kaj drugega. Pavel poudarja, da čeprav ni bil zdrav, ko je bil z njimi, tega sploh niso prezirali.

V: Kakšen je pomen štirih parov v Gal 4,22–31?

O: Pavel najprej pripoveduje zgodovino, da bi podal alegorično sporočilo, ki velja za nas. Obstajata dva sinova, dve ženski, dve zavezi in dve mesti. Izmael, Hagar, Stara zaveza in Stari Jeruzalem predstavljajo staro, suženjsko pot zakonov. Izak, Sara, Nova zaveza in Novi Jeruzalem predstavljajo novo pot obljube. Tako kot Izmael in Hagar nista mogla ostati z Izakom in Saro, ki sta se jima posmehovala in ju prezirala, tako tudi življenje po zakonu ne more ostati skupaj z življenjem po obljubi Božje milosti skozi vero.

V: Ali je bila v Gal 4,25 gora Sinaj v Arabiji ali pa je bila na Sinajskem polotoku, kot navaja Tora?

O: Oboje, ob upoštevanju, da »Arabija« tukaj ni sodobna država Savdska Arabija. Gre za rimsko provinco Arabijo. Rimska provinca Arabija je obsegala Sinajski polotok, severozahodni del današnje Jordanije in majhen del Sirije. Kot stranska opomba: Rimljani nikoli niso osvojili območij v bližini Meke ali Rijada.

V: Zakaj Pavel v Gal 4,30 pride do takšnega zaključka?

O: Hagar je verovala v Boga, vendar Hagar in Izmael s svojim preziranjem in posmehovanjem nista bila združljiva s Saro in Izakom, otrokom obljube. Po Sariinih besedah sta morala oditi. Abraham ni hotel, da odideta, vendar je Bog Abrahamu rekel, naj v tej zadevi posluša Saro. Podobno je treba opustiti misel, da lahko slediš Kristusu v svobodi milosti in si hkrati še vedno v suženjstvu zakona. Nazadnje Pavel pravi, da je treba iz cerkve izključiti tudi tiste, ki učijo, da moraš biti v suženjstvu zakona.

V: Ko Pavel v Gal 5,1 pravi, da moramo trdno stati v svobodi, od kakšnega suženjstva se moramo pravzaprav varovati?

O: To je prehodni verz; ta verz služi enako dobro kot povzetek Galatov 4 in kot uvod v Galatov 5,1–13. Obstajajo trije možni odgovori.

Greh: Tisti, ki grešijo, so sužnji greha, mi pa smo bili od tega osvobojeni. Pismo Rimljanom 6 to podrobneje razlaga.

Mojzesova postava: Čeprav je prejšnje pravilno, sta greh in meso v Pismu Galatcem 5,1–15 omenjena le na enem mestu: v Pismu Galatcem 5,13. V nasprotju s tem sta postava in obrezovanje omenjena šestkrat. Bogu moramo služiti, ne da bi bili v suženjstvu postave. Judje so govorili o »prevzemanju jarma postave«.

Oboje: V miselnosti, ki temelji na zakonu in grehu, velja bodisi »sem tak grešnik, ker kršim zakon«, bodisi »sem tak odličen človek, ker spoštujem zakon«. Ne glede na to, ali je oseba na eni ali drugi strani gugalnice, je poudarek isti: »jaz«. Namesto tega bi se morali osredotočiti na Tistega, ki je pomemben: na Boga, in ne na sebe. Živimo sveto življenje, ker smo v ljubečem odnosu z Bogom in želimo mu ugajati, ne le zato, ker se želimo izogniti kazni, pridobiti nagrade ali se imeti za boljše ljudi.

Živimo sveto (čeprav ne brez greha) življenje, ker smo osvobojeni suženjstva in odvisnosti od greha ter osvobojeni jarma zakona. Jarem zakona je imel dober namen, da je omejeval grešenje ljudi. A mi Mojzesovega zakona ne potrebujemo več, namesto tega nas od grešenja zadržuje Božja ljubezen.

V: Ali v Gal 5,2 obrezovanje na kakršen koli način omejuje Kristusovo moč ali delo?

O: Nikakor ne. Tako kot to, da nikoli ne verjameš v Kristusa, pomeni, da Kristusova žrtev za človeka nima nobene vrednosti, tudi zaupanje v obrezovanje in zavračanje Kristusa pomeni, da Kristusova žrtev za tega človeka nima nobene vrednosti in da bo šel v pekel.

V: Kakšna bi bila v Gal 5,2, tako v časih Stare zaveze kot v časih Nove zaveze, razlika med legalizmom in spoštovanjem Mojzesove postave?

O: Kako bi poimenovali osebo, ki je zelo resno jemala upoštevanje Mojzesove postave in se osredotočala na to, da bi Bogu ugajala predvsem s spoštovanjem postave? – če bi živela pred Kristusom, bi jo morda imenovali pobožnega Judovca.

Pred Kristusom so morali Judje poskušati čim bolj dosledno upoštevati Mojzesovo postavo. Legalist v tistih časih bi bil nekdo, ki se je bolj ukvarjal z zakonom kot z Bogom. Svoje tradicije in spoštovanje zakona so ljubili bolj kot Gospoda. Podobno kot farizeji so zaupali v lastno pravičnost, namesto da bi imeli vero v Boga, ki odpušča.

Potem ko je Kristus umrl za naše grehe, se je opredelitev pojma »legalist« »spremenila«. Zdaj vključuje tudi tiste, ki zaupajo v zakon in lastna dela namesto v Kristusa ali pa poleg njega. Verjameš, da je Kristusovo odrešenje skozi Njegovo kri bistveno – odlično! A verjamete tudi, da je popolna, da je Kristus storil vse, kar je bilo potrebno? Če nekdo v to ne verjame, ima problem »razdeljenega zaupanja«, pri čemer verjame, da nas je Kristus rešil le delno, za preostanek pa je potrebno še nekaj drugega.

V: V Gal 5,2–3 piše, da Kristus ne koristi tistim, ki so obrezani. Ali lahko Kristus koristi številnim dečkom, ki so danes obrezani? Ali naj tudi oni postanejo dolžniki zakonu?

O: Ne, iz dveh razlogov.

1. Galatijci 5,2–3 govori le o moških, ki se dajo obrezati, ne pa o dojenčkih.

2. Splošni pomen se nanaša na tiste, ki se odločijo za obrezovanje z namenom izpolnjevanja starozavezne postave. S tem kažejo, da se ne zanašajo na Kristusa, da jih bo odrešil, neodvisno od postave.

V: Kaj bi v Gal 5,2–4 rekli nekomu, ki pravi: »Popolnoma zaupam v Kristusovo kri za svojo popolno odrešitev, a se želim še dodatno prepričati, zato bom upošteval tudi judovski zakon«?

O: Tvoje besede si nasprotujejo. Ne zaupaš v celoti v Kristusovo kri za svoje popolno odrešenje, sicer se ne bi zanašal še na kaj drugega. Pavel je imel ostre besede za ljudi, ki so tako razmišljali; Pavel pravi, da gre za izbiro med enim ali drugim. Obrezovanje je le en primer dejanja, s katerim želiš zaščititi nekaj dragocenega (odrešenje), a na koncu to, kar si skušal zaščititi, pravzaprav izniči.

V Pismu Galatcem 5,6 Pavel pravi, da niti obrezovanje niti neobrezovanje v resnici nista pomembna. Pavel je v Apostolskih delih 16,3 celo obrezal Timoteja. Pavel se namreč tako odločno upira teologiji, ki zaupa v Kristusa in še v nekaj drugega.

V: Kako lahko v Gal 5,4 pademo iz milosti?

O: Pavel se neposredno obrača na resno zmedene kristjane, ki so prenehali zaupati v Božjo milost v Kristusu. Pavel govori tudi z neodrešenimi legalisti. Kako razlikuješ med resno zmedenim kristjanom in neodrešenim legalistom? Pogosto tega ne moreš, vendar jih lahko opozoriš ne glede na to, v katero skupino spadajo.

V: Kakšna so v Gal 5,4 različna stališča kristjanov o tem, kaj je tu mišljeno?

O: Najprej grški izraz, nato štiri stališča in na koncu zaključek.

Grška beseda katergethete pomeni »… vsako uničenje rasti in življenja, fizičnega ali duhovnega, koristnega ali škodljivega«, kot navaja Expositor’s Greek Testament, str. 184. Ta beseda se uporablja tudi v Rimljanih 7:2 za razveljavitev obveznosti žene do moža s smrtjo ter za duhovno smrt v Rimljanih 7:6. Obstajajo štiri glavna stališča.

1. Izguba odrešitve se enači z odpadom od milosti. V »Believer’s Bible Commentary« (str. 1891) je navedeno, da je to stališče napačno, ker NE govori o ljudeh, ki padejo v greh in nevernost. Govori namreč o moralnih ljudeh, ki menijo, da jim bodo lastna dela pomagala pridobiti ali ohraniti odrešitev. Prav tako se zdi ironično, da so nekateri, ki želijo ta verz uporabiti za podporo tezi o izgubi odrešitve, legalisti, podobni tistim, proti katerim se zavzema Pavel.

2. Vernik, ki zapusti milost in se obrne k sistemu legalizma, vendar ne izgubi odrešitve. To ni padec iz odrešitve v nevernost ali nameren greh, temveč padec iz milosti v legalizem. Gre za ohromitev duhovnega življenja: prekinitev združenosti s Kristusom ima ohromilni učinek na celotno duhovno naravo in vodi v hrepenenje po pravni opravičenosti. Vendar nekateri trdijo, da je to stališče napačno, ker ne opisuje kristjanov, ki si prizadevajo za posvečenje, ampak nevernike, ki poskušajo biti opravičeni po zakonu.

3. Lažni kristjani, ki si prizadevajo biti opravičeni po zakonu. Komentar »The Believer’s Bible Commentary« (str. 1891) zagovarja to stališče in pravi, da so se morali odločiti med dvema odrešiteljema: bodisi Kristusom bodisi Zakonom. Kalvin je menil, da niso poskušali izbrati zakona namesto Kristusa, ampak zakon poleg Kristusa, in da verjeti, da je kateri koli del odrešitve po delih, pomeni ne verjeti, da je vse po milosti skozi vero.

2+3. Oboje: neumni verniki, ki se odpovedujejo milosti v korist legalizma, in »navidezni« kristjani, ki se za vedno odpovejo evangeliju in nikoli niso bili odrešeni.

V prednicejski Cerkvi se o tem verzu dejansko ne razpravlja. Janez Krizostom poučuje o tem verzu in pravi, da omenja najstrožjo kazen, vendar ne navaja ničesar več kot to.

Zaključek: Po eni strani Pavel v Galatčanom 5,4 nagovarja iste ljudi kot Božje sinove v 3,26; brate, ki jih nagovarja v Galatčanom 3,15; 4,12,28; 5,13; 6,1,18, ki so v Galatčanom 5,7 tekli dober tek.

Po drugi strani pa se Pavel boji, da so bila njegova prizadevanja zanje zaman (Gal4:11 ), in da bi lahko bili med večno obsodbenimi, ki so pridigali drugačno evangelij v Gal 1,8–9.

Pavel, tako kot mi, ni vedel, kdo so izbranci. Razmislimo o tem primeru: če nekdo, ki se je zdel pravi kristjan, pade v velik greh, ali je to: izbranec, ki se bo kasneje pokesal, vrnil in vztrajal, ali zavrženec, ki je za vedno zapustil resnico, ki jo je slišal? Bog ve; mi ne vemo in nam tega tudi ni treba vedeti. Vendar pa zagotovo nimamo zagotovila, da so rešeni, ko to storijo. Podobno, če nekdo pade v resno doktrinarno zmoto, kot so to storili legalistični Galatijci, ali so bili vsi, na katere se je Pavel obrnil, pravi kristjani, ki so padli v herezijo, a se bodo vrnili, ali so bili vsi neodrešeni, obsojeni na pekel, ki nikoli ne bi verjeli evangeliju milosti, ali pa so morda bili mešanica pšenice in plevela, in niti Pavel ni vedel, kdo je kdo, toda Pavlova naloga ni bila soditi njihovim dušam, ampak jih opozoriti na posledice, če bi nadaljevali s svojim legalizmom. Torej je odgovor »2 + 3«.

V: V Gal 5,7, v čem je krščansko življenje podobno tekmi?

O: Je kot zelo tekmovalna dirka, vendar kristjani ne tekmujejo med seboj. Namesto tega poskušamo teči tako hitro, kot le lahko, kljub počasnejšim tekačem ali avtomobilom, ki se nam vmešavajo in nas upočasnjujejo.

V: Zakaj je Pavel v Gal5:11 in 2 Kor2:15 –16 pridigal o križu, če je vedel, da je križ za ljudi žaljiv? Pavel ni hotel nikomur postavljati ovire (2 Kor 6:3) niti storiti ničesar, kar bi oviralo evangelij (1 Kor 9:12).

O: Tako kot Pavel tudi mi ne želimo storiti ničesar, kar bi ljudi osebno užalilo. Vendar pa, ko oznanjamo evangelij, ne želimo skrivati ali omalovaževati tistih delov, ki jih nekateri ljudje dojemajo kot žaljive. Nekateri se počutijo užaljene, ker Bog opazuje vsak njihov korak, ali ker sami po sebi niso dovolj dobri, ker so pred Božjim sodiščem neuspešni. Nekateri se počutijo užaljene, ker bi jim nekdo namigoval, da počnejo stvari, ki so dovolj slabe, da potrebujejo odrešitev. Naj se počutijo užaljene ali ne, ljudje morajo poznati resnico evangelija.

V: Zakaj bi Pavel v Gal 5,12 omenil, da bi se moški, ki se oklepajo obrezovanja, lahko kastrirali?

O: Čeprav se nam to morda zdi čudno, je v Mali Aziji obstajala boginja po imenu Kibela, njeni duhovniki pa so bili vsi moški, ki so se sami kastrirali. Torej niti judaisti, ki so poudarjali obrezovanje, niso bili tako goreči glede tega kot duhovniki Kibele.

V: Kaj je v Gal 5,13 »priložnost mesa«?

O: Pavel pravi, da moramo biti pazljivi, da pod pretvezo krščanske svobode tega ne uporabljamo kot izgovor za grešenje. Imamo svobodo od greha, ne pa svobodo za greh. Grška beseda za priložnost, aphorme, pomeni ugodno mesto za vojaški napad. Zato ne dopustite, da bi Satan izkoristil racionalizacijo krščanske svobode, da bi grehu omogočil oporo v vašem življenju.

V: Kaj Pavel namiguje v Gal 5,14–15?

A: Galatijci 5:1–13 in Galatijci 5:14–15 se zdita kot nekoliko ločeni temi, vendar Pavel v resnici nakazuje[povezavo. Legalisti, ki dajejo prednost zakonu pred Bogom, povzročajo razdor in se hitro sprtejo z drugimi. Če menim, da je duhovnost zgolj v tem, da spoštujem vse zakone, kot jih razumem jaz, ti pa ne slediš vsemu, kot ga razumem jaz, potem želim, da se prilagodiš programu – seveda mojemu programu!

V: Kako v Gal 5,16 hodimo/živimo v Duhu? Ali to pomeni, da moram vsako sekundo dneva, ne glede na to, kaj počnem, moliti k Bogu, medtem ko to počnem? Ali to pomeni, da moram vedno misliti na Boga? Govoriti z Bogom? Kaj pomeni »hoditi v Duhu«, kot pravi Pavel? Ali to pomeni, da ko hodim v trgovino, v mislih rečem: »Bog, vsak korak, ki ga naredim, je popolnoma odvisen od tebe, in hvalim te za vsak dih, ki ga vzamem«? Ne pravim, da je to neumno ali absurdno, samo poskušam ugotoviti, ali je to res tisto, kar pomeni hoditi v Duhu.

Če je to res, potem je res, res težko vedno hoditi v Duhu, kar pomeni, da grešim veliko več, kot sem mislil. Hvala, Bog te blagoslovi. P.S. – Ali sem to e-pošto pisal v Duhu, saj je bila o Bogu?

O: Če si prizadevaš približati se Bogu, se bodo grešne želje tega sveta (ljubezen do denarja, poželenje, ponos in druge želje) zbledele. Kot kristjani moramo bojovati proti zlu v nas samih, pa tudi zunaj nas, kot kaže Rimljanom 7,7–25. Na srečo v tej vojni nismo prepuščeni sami sebi; Bog je tu, da nas reši (Rimljanom7:24 –25) in celo opravlja delo v nas (Filipancem2:12 –13).

Namesto »hoditi« se grška beseda peripatite tukaj lahko prevede kot »nadaljuj s hojo«. Torej, ko hodiš z Bogom in vidiš skušnjavo, ki te vabi, da se ustaviš, preprosto nadaljuj s hojo. Hoja v Duhu ni lahka, saj je »vedno« zelo zahtevna beseda. Mislim pa, da v bistvu razumeš, da gre za zavest o Bogu v vsem, kar počneš.

Izkušnja

Pavel v 1. Tesaloničanom 5,16–18 pravi, naj bomo vedno veseli, naj neprestano molimo in naj se v vseh okoliščinah zahvaljujemo.

»Vedno se zahvaljujte Bogu Očetu za vse v imenu našega Gospoda Jezusa Kristusa.« (Efežanom5:20 ) (Berean Standard Bible)

[Ljubezen] »vse prenaša, vse verjame, vse upa, vse prenaša. Ljubezen nikoli ne preneha.« 1 Korinčanom 13,7–8a (Berean Standard Bible)

V konkordanci lahko poiščete še druge primere tega, kar nam je zapovedano, da moramo „vedno“ početi.

Jezus je v Mateju 28:20 rekel, da je vedno z nami.

Veseljite se v Gospodu vedno v Pismo Filipljanom 4:4.

Pavlov zgled

Pavel je v 2. Tesaloničanom 1,11 nenehno molil za druge

Pavel se je Bogu zahvaljeval vsakič, ko se je spomnil Filipljanov (Filipljanom 1,3–4).

Dejanja

Kološanom3:17 »In karkoli delate, v besedi ali dejanju, delajte vse v imenu Gospoda Jezusa, zahvaljujoč se Bogu Očetu skozi Njega.« (Berean Standard Bible)

Vedno bodite pripravljeni dati odgovor … 1. Petrov 3:15.

Jakob4:17 pravi: »Kdor torej ve, kaj je prav, pa tega ne stori, je kriv greha.« (Berean Standard Bible)

Sveto pismo vsebuje veliko verzov o vztrajnosti, in tudi te pomembne krščanske vrline ne smemo pozabiti.

Nazadnje predlagam, da vsak dan začnete pravilno, tako da ga posvetite Bogu. To sem se naučil pred mnogimi leti na mladinskem taboru, kjer je bil govornik Josh McDowell.

V: Ali sta v Gal 5,19 omenjena prešuštvo in umori?

O: Čeprav »prešuštvo« ustreza seznamu, ga v najzgodnejših rokopisih ni. »Umori«, phonoi, so v grščini skoraj enaka beseda kot »zavist«, phthonoi, le za eno grško črko krajša. Nekateri grški rokopisi vsebujejo »umore«, drugi pa ne.

V: Ali lahko kristjani v Gal 5,19–21 počnejo te stvari in gredo v nebesa?

O: Pravi kristjan lahko stori eno od teh stvari in se nato pokesa. Če pa nekdo redno počne eno od teh stvari, je zelo verjetno, da bo šel v pekel in da sploh ni bil nikoli večno rešen. V Braziliji se ocenjuje, da polovica ljudi, ki trdijo, da so katoliki, prakticira tudi neko obliko čarovništva ali drugega spiritizma ali pa verjame v to, da je treba plačati čarovniku, da nekoga prekleti. Čeprav je lahko rimski katolik pravi kristjan in je lahko oseba, ki prakticira čarovništvo, katolik, se ne zdi, da bi bili ti katoliki pravi kristjani.

V: Zakaj v Gal 5,19.22 piše »dela mesa« in »sad Duha« in ne »sad mesa« in »dela Duha«?

O: Dela se opravljajo z človeško energijo; sad (v ednini, ne v množini) pa je tisto, kar Bog goji v nas. Ne glede na to, ali se mora nekdo zelo truditi pri delih (množina) mesa (in nekateri se res zelo, zelo trudijo), se trudijo, da bi zmanjšali posledice. Da bi imeli sadež, je treba odstraniti ovire za rast, ki so morda v vašem življenju. Komentar »The Believer’s Bible Commentary« na str. 1894 podaja analogijo, da dela mesa prihajajo iz tovarne, sadež Duha pa iz vrta.

V: Katere so v Gal 5,19–21 nekatere značilnosti teh sedemnajstih naštetih del mesa?

O: Prva štiri se nanašajo na spolnost, naslednja dva na vero, osem na odnose in dva na pitje alkohola. Če nisi v miru z Bogom, nisi v miru niti z drugimi niti s samim seboj.

V: Kaj je zanimivega pri besedi »sovraštvo« v Gal 5,20?

O: Grška beseda echtrai je pravzaprav v množini, zato je boljši prevod »sovraštva«. Ko ljudje gojijo eno sovraštvo do osebe, resnice ali Boga, ali je to običajno osamljeno, ali pa kmalu zatem pojavijo še druga sovraštva? Če ne izkoreniniš nobenega sovraštva, ki ga gojiš, lahko to sproži druga sovraštva. Edino, kar bi morali sovražiti, so grehi. Niti grešnih ljudi ne smemo sovražiti.

V: Kaj v Gal 5,20 pomeni delo mesa, imenovano »jeza«?

O: To je močna grška beseda, thymoi, ki NE pomeni le jeze. Pomeni izgubo samokontrole v izbruhu besa. Ko nimate nadzora in vas jeza obvladuje, se spomnite na Jakobovo pismo 1,20: človeška jeza ne prinaša Božje pravičnosti.

V: V Gal 5,20 se zdi, da je misel, da so razprtije in stranke/herezije zgolj intelektualna nesoglasja, tukaj zelo daleč od Pavlovega mišljenja. Zakaj menite, da so te stvari uvrščene med druge, kot so malikovanje, čarovništvo in umori?

O: Pavel ni naštel vseh možnih del mesa, temveč le tista resnejša, in očitno so razprtije in herezije prav tako resne kot ostale. Lahko oslabijo vero nekaterih in uničijo vero tistih, ki zaupajo neki osebi ali organizaciji.

V: Kaj natančno pomeni grška beseda pharmakeia (čarovništvo/čarodejstvo) v Gal 5,20?

O: Ta beseda ima širok spekter pomenov. Po eni strani lahko pomeni čarovništvo, magijo ali uroke. Po drugi strani pa lahko pomeni tudi dajanje drog, zastrupitev in celo izdajanje dobrih zdravil, kot pomeni naša angleška beseda »pharmacist«. Na splošno Pavel v tem odlomku svari pred sadeži nemoralnosti, sovraštva in pretepov, drog in magije ter divjih zabav. Skoraj bi pomislili, da je Pavel poznal številne sodobne filme!

V: Kaj točno je zadnje delo mesa, omenjeno v Gal 5,21?

O: V nekaterih prevodih je uporabljen izraz »razuzdano praznovanje«, v drugih pa »orgije«. Izraz se lahko nanaša na divje zabave ali razuzdano zabavo na različnih ravneh. Grki in Rimljani so prirejali zabave, posvečene bogu vina, Bakhu/Dionizu, od koder izhaja tudi naša beseda »bakhanalije«. Bakhanalije so bile tako divje, da jih je rimski senat leta 186 pr. n. št. prepovedal (vsaj za nekaj časa).

V: Če v Gal 5,22–23 neverniki kažejo sad Duha, ali bodo tudi oni šli v nebesa?

O: Le če te nošenje volnenega puloverja naredi za ovco. Izvajanje nekaterih zunanjih del brez notranje preobrazbe ne pomaga.

Neverniki ne kažejo sadov Duha. Lahko počnejo nekatere od teh dobrih stvari in jih celo počnejo iz hvalevrednih motivov. Vendar, če v njih ni Kristusovega Duha in če teh stvari ne počnejo zaradi Jezusa, potem njihova dejanja niso sadovi Duha, storjeni iz ljubezni do Boga, ki nam je dal Sveto pismo.

V: Kaj je pomembno pri glagolu v Gal 5,24?

O: Je v aktivnem, ne v pasivnem načinu. Z drugimi besedami, križanje mesa z njegovimi željami ni nekaj, kar se nam zgodi. Temveč je nekaj, kar storimo sami. Kot poudarja John R. W. Stott, je bilo križanje v antiki neusmiljeno, boleče in odločilno. Ko sami križamo svoje meso, je enako. Pavel to uporabi v pasivni obliki v Pismu Rimljanom 6,6 in Pismu Galatcem 2,20, toda tukaj Pavel poudarja, kaj moramo storiti mi, verniki.

V: Kaj bi v Gal 5,24–25 rekli kristjanu, ki meni, da bi morali le pasivno dopustiti, da Sveti Duh v našem življenju dela, kar hoče, in sami ne bi smeli prevzeti nobene pobude ali sprejemati odločitev?

O: Kristjan ima delno prav in delno narobe. Svetemu Duhu moramo dopustiti, da v našem življenju dela, kar hoče, in mu ne smemo postavljati ovir. Vendar Galatijci 5,25 prav tako pravi, da moramo hoditi (ali korakati) v koraku z vodstvom Duha. To NE pomeni, da sprejemamo lastne odločitve, da bi zadovoljili svoje ambicije, neodvisno od tega, kar Bog želi, da storimo. Vendar moramo prevzeti pobudo in se namerno odločiti, da bomo sprejemali odločitve v skladu s tem, h čemur nas vodi Duh.

V: Kaj v Gal 5,26 pomeni »izzivati« nekoga?

O: To ne pomeni, da se razjezimo ali kako drugače močno odzovemo na nekoga ali nekaj. Pomeni pa, da rečemo ali storimo nekaj, kar bo nekoga drugega razjezilo ali ga bo prisililo k močnemu odzivu. To se lahko stori namerno ali nenamerno. Če je nekaj nenamerno, to še ne pomeni nujno, da je nedolžno. Lahko je posledica brezbrižnosti ali pomanjkanja skrbi in ljubezni do druge osebe ali ljudi. To si lahko predstavljamo kot izziv k spopadu.

V: V Gal 5,15.26, kakšna je natančno razlika med tem, da izpostavimo in razpravljamo o nesoglasju, v katerega druga stran morda trdno verjame, in tem, da prekoračimo mejo ter povzročimo spor?

O: Verjetno skoraj vsak, ki neupravičeno povzroča razdor, misli, da le izpostavlja točko, v kateri se ne strinja, zato bodite previdni, saj je pogostost samozavajanja zelo visoka. Obstajajo vsaj trije različni vidiki razlikovanja med povzročanjem razdora in izpostavljanjem nesoglasja. Če pademo v katerikoli od teh treh, povzročamo razdor.

Motiv – Ali to govorite ali počnete izključno zato, ker želite ugajati Bogu in želite najboljše za njih ter za vse, ki to slišijo? Ali pa obstajajo tudi drugi motivi, kot je »postaviti jih na njihovo mesto« ali druge oblike ljubosumja? Ali gre za »maščevanje« ali druge oblike maščevanja? Ali gre za »veš, kdo sem«, s čimer kažeš, kako pameten ali izkušen si, ali za druge oblike ponosa? Preden greš govoriti z nekom drugim, se moraš prepričati, da so tvoji motivi pravi. Ko nekdo stori nekaj z slabimi motivi, drugi pogosto vidijo te slabe motive, še preden se ta oseba zaveda, da »razkriva« svoje slabe motive.

Metoda – Jezus je v Mateju 18,15–17 podal primer premišljenega pristopa. Jezus je imel tudi primere, ko je »jim dal vedeti«, ne da bi uporabil kakršne koli vmesne korake, kot na primer v primeru Korazina in Betsaide v Mateju 11,21 ter saducejev v Mateju 22,23–32. Ali bo prišlo do »stranske škode« ali negativnih posledic, ki jih niste želeli? Kaj lahko storite, da osredotočite sporočilo ali omejite občinstvo, da zmanjšate posledice »prijateljskega ognja« ali stranske škode?

Obseg – Če lahko prepričate drugo stran in ljudi, ki poslušajo spor, potem je to odlično – morda. Ali ste pripravljeni upoštevati, da se morda ne strinjajo zato, ker imate prav vi napačno stališče? Morda ni res, da imate prav vi napačno stališče, a če niste sposobni niti zastaviti tega vprašanja, je to opozorilni znak. Vendar recimo, da ste prepričani, da imate prav, oni pa kljub temu ne spremenijo mnenja. Ko boste izrazili svoje stališče, kaj boste storili? Ali boste a) pustili pri miru, saj oni že vedo, b) s seboj pripeljal še dva ali tri druge ali to predložil celotni cerkvi, c) če se nihče ne postavi na stran resnice (kot jo vidiš ti), ali boš odšel in pri tem otresel prah s svojih nog, d) pred odhodom poskušal rešiti čim več drugih ljudi iz »ognja«, dokler še lahko, e) si prizadeval tudi opozoriti svet na to zmoto, ki jo zagovarjajo, in pri tem izrecno navedel imena teh ljudi? Kaj bi moral storiti?

Vsak od teh petih odzivov je pravilen odgovor, odvisno od zadevnega nauka ali prakse. Odzivi c, d in e povzročajo razdor. Včasih moramo povzročati razdor in se boriti proti zmoti, ki uničuje duše, včasih pa tega ne smemo storiti. Rimljanom 14,1–15,7 so nekateri primeri, kdaj mi, » «, tega ne smemo storiti. Galatijci 1,6–10, 2. Janezovo pismo 9–10 in 3. Janezovo pismo 9–10 so primeri, kdaj moramo zagovarjati resnico, tudi če to lahko povzroči spore. Jezus je v Mateju 10,21–23, 34–37 celo napovedal, da bodo spori nastali prav zaradi poslušnih kristjanov. Vendar ne smemo povzročati sporov, ki jih Bog ne želi, da bi jih povzročali.

V: Katere so v Gal 5,16; 22–23 tri skupine naštetih sadežev Duha?

O: Trije vidiki hoje v Duhu so: dopustiti Bogu, da stori po svoji volji, »duhovno dihanje« oziroma ostajanje v neprestani skupnosti z njim ter sprejemanje svetih odločitev.

1) Ljubezen, radost in mir so odnosi. Ljubezen do Boga in drugih je pravilen odnos, takšen, kakršen bi moral biti. Radost je zadovoljstvo in sreča v naših sedanjih okoliščinah, tako v stvareh, ki nam ugajajo, kot v tistih, ki nam ne ugajajo. Mir z Bogom, z drugimi in z našo lastno situacijo je neomajna mirnost celo sredi viharjev.

2) Potrpežljivost, prijaznost in dobrota so odnosi, ki jih moramo gojiti drug do drugega. Potrpežljivost, v grščini makrothumia, lahko pomeni prenašanje drugih. Prijaznost vključuje zgledovanje po prijaznosti do drugih, ki nam jo je pokazal Bog. Dobrota ima mnoge vidike in zgledovati se moramo po vseh.

3) Notranje življenje je zvestoba, nežnost in samokontrola. Prva beseda ne pomeni imeti vero ali v nekaj verjeti. Pomeni biti zanesljiva oseba, na katero se lahko ljudje zanašajo, da bo naredila tisto, kar je obljubila. V takratni družbi, ki je cenila moč, oblast in včasih tudi neusmiljenost, je bilo v nasprotju s prevladujočo kulturo trditi, da bi morali mi ravno nasprotno izstopati v nežnosti. Na nekaterih koncih sveta danes velja enako. Samokontrola se v današnji družbi ne zdi posebej cenjena, vendar je ključna za razvoj drugih vidikov sadu Duha.

Prve tri lastnosti sadu moramo odkriti, pri srednjih treh se moramo odločiti, da jih bomo izvajali, pri zadnjih treh pa se moramo odločiti, da se bomo zanašali na Svetega Duha.

V: Kaj pravi Gal 5,25 o »hoji« v tem kontekstu?

O: Ta grška beseda, stoichumen, se razlikuje od besede za »hojo« v Gal 5,16, peripatite. Ta grška beseda v Gal 5,25 pomeni hoditi ali korakati v koraku, kot bi to storil vojak. Želimo, da nam Svetega Duha vodi in nam na splošno pokaže, kje želi, da smo. Vendar ta verz poudarja, da nas Sveti Duh usmerja tudi pri tem, kako priti tja, na vsakem koraku poti.

V: Zakaj v Gal 5,26 ljudje, ki morda prej niso bili domišljavi, postanejo domišljavi? Kaj lahko storimo, da to v sebi ustavimo?

O: To ima vsaj dva vidika. Prvi je vsestranska osredotočenost nase. Včasih izhaja iz vprašanja »Kaj bom imel od tega?«, včasih pa iz poskusa, da bi držali korak z drugimi, ali pa preprosto iz tega, da se učimo po slabem zgledu drugih. Drugi del je prepričanje, da si v določenem pogledu boljši od nekoga drugega ali pa od večine ljudi. Resnica je, da je verjetno vsak od nas v nekem pogledu boljši od druge osebe. To pa ni nič posebnega, saj je verjetno vsak od nas v nekem pogledu tudi slabši od druge osebe. V osnovi gre za neupoštevanje Filipljanom 2,3 in naprej, kjer naj bi cenili druge kot boljše od sebe.

Medtem ko nekateri ljudje želijo biti v družbi tistih, ki imajo isti greh, je domišljavost običajno nasprotje tega. Domišljav človek pogosto ne more prenašati drugega domišljavega človeka. Nečesa zavidaš drugemu, če misliš, da je na nekem področju boljši od tebe (in ti je to pomembno). In do nekoga izkazuješ domišljavost, če si v pomembnem pogledu boljši od njega, ali vsaj v svojih lastnih očeh.

V: Zakaj misliš, da Pavel v Gal 6,1 takoj po sadu Duha obravnava vernika, ki je ujet v grehu?

O: Na prvi pogled se zdi, da gre za nenadno spremembo, a v resnici je to smiselno. Eden od vidikov rasti sadu Duha je, da ima vernik moč; moč, da premaga svoje odvisnosti.

V: Kako naj cerkev v Gal 6,1 ponovno vključi vernika, ki je padel v greh?

O: Osebo se ne sme ponovno sprejeti, dokler se ne pokesa. Ko pa izrazi, da se je pokesala, in se zdi, da je to res storila, jo je treba ponovno sprejeti. Včasih se oseba, ko se pokesa, tega greha ne bo več ponovila. V drugih primerih, zlasti pri nekaterih odvisnostih, pa lahko nagnjenost in želja ostajata prisotni, in če predpostavljamo, da ima oseba namero živeti življenje brez te odvisnosti, bodo kristjani morda morali hoditi ob njej, jo spodbujati in jo držati odgovorno, da ji bodo na voljo v njenih šibkih trenutkih. Pavel tu posebej poudarja, da moramo to početi z nežnostjo.

Upajmo, da bo kristjan, ko pade, obiskoval dobro cerkev, kjer so dobri ljudje, ki mu bodo pomagali. Če ste telesno bolni, si ne želite slabega zdravnika. Podobno si tudi duhovno ne želite nekoga, ki daje nebiblijske duhovne nasvete.

Grška beseda za »obnoviti«, katartizō, je ista beseda, ki se uporablja pri naravnavanju zlomljene kosti ali popravljanju mreže. Pogosto, čeprav ne vedno, zlomljena kost potrebuje zunanji poseg, pomoč druge osebe, da se jo ponovno naravna. Nato je treba ud obvezati, z mavcem ali opornico, da se ne bo ponovno izmaknil. Oseba mora biti med celjenjem previdna, da se kost ne zlomi ponovno . Nazadnje se opornica ali mavec odstrani, kost je tako močna kot prej, včasih pa celo močnejša. Mišice pa bodo šibke, zato bo treba mišično moč postopoma ponovno okrepiti.

V: Ali naj v Gal 6,2 nosimo bremena drugih ali le svoja, kot pravi Gal 6,5?

O: Grška beseda za »nositi«, bastazo, je v obeh verzih ista, beseda za »breme« pa je drugačna. V Gal 6,2 je grška beseda »barē«, kar pomeni zdrobilno breme. V Gal 6,5 je beseda »phortion«, kar bi lahko pomenilo nahrbtnik, ki ga nosi vojak na pohodu. Ta verz nakazuje, da ima skoraj vsakdo svoja bremena, in pomeni tudi, da svojega bremena ne smemo vedno nositi sami. Tony Evans to primerja s pomočnikom, ki pomaga dvigniti utež, če jo dvigovalec ne more sam dvigniti.

Odgovorni smo za svoja dejanja. Vendar pa moramo tudi pomagati drugim, prav tako pa dopustiti, da nam drugi pomagajo. Odgovorni smo za nosenje lastnega bremena, a je pogosto lažje, če nam pomagajo drugi verniki. Prav tako moramo biti pripravljeni pomagati drugim vernikom, naj bo to z razvedritvijo, spodbujanjem, da se uprejo hudičevim pastem, materialno ali na kakršen koli drug način.

Kot piše v knjigi To Walk and Not Grow Weary (Hoditi in ne utrujati se), str. 17: »Beseda, prevedena kot ›nositi‹, ima v sebi pomen podpore. Prav tako se beseda ›breme‹ v 2. verzu močno razlikuje od besede ›obremenitev‹ v 5. verzu. ›Obremenitev‹ se preprosto nanaša na nekaj, kar se nosi, medtem ko ›breme‹ označuje učinke nečesa, kar pritiska na naše vire.«

V: Kaj v Gal 6,2 lahko kristjane ovira, da bi bolje nosili drug drugovo breme?

O: Lahko je vsaj pet stvari.

Zaznana pomembnost osebe, ki lahko pomaga. Včasih nekdo misli, da ima veliko pomembnejše stvari za početi, kot da bi pomagal določeni osebi. Nobeden od nas nima časa, da bi sam pomagal vsem na svetu, ali to pomeni, da ne smemo pomagati nikomur? – seveda ne. A če bi vsak pomagal nekaterim ljudem v svoji bližini, bi lahko skupaj pomagali vsem.

Strah, da bi nekomu priznali, da potrebujete pomoč. To je prav tako ponosno kot prejšnji razlog, vendar gre za povsem drugačno obliko ponosa. Morda se pogosto primerjate z drugimi ali menite, da to počnejo drugi z vami. Ne želite priznati, da se na nekem področju borite, ali pa se sploh ne borite, ampak na tem področju preprosto ne uspete. Morda menite, da vas ljudje ne bi spoštovali ali ljubili, če bi to vedeli.

Lažna skromnost je lahko iskrena ali pa le dimna zavesa, ki si jo človek ustvari, da bi prikril prejšnji razlog. »Moral bi se že znebiti te odvisnosti, pa se nisem, zato moram to rešiti sam ali pa le jaz in Gospod. Drugi ljudje imajo preveč pomembnih stvari, da bi porabljali čas za nekaj tako nepomembnega kot sem jaz.«

Znano je, da so slabi svetovalci. Ko se je Job boril, so mu na pomoč prišli trije prijatelji, a na neki točki je Job rekel, da je njihova prijateljska pomoč brez vrednosti. Za različne stvari so različni časi. Obstaja čas za grajanje in čas, ko je treba vedeti, kdaj ne grajati, na primer takrat, ko oseba prizna, da dela narobe, in se želi pokesati. Obstajajo tudi časi za popravljanje in časi za spodbujanje.

Pomanjkanje ljubezni pri svetovalcu. Vsaj Jobovi prijatelji mu niso primanjkovali ljubezni, Jonu pa je primanjkovala do Ninivčanov. Ne le da moramo ljubiti svoje brate (1 Jn 4,11.20), ampak Filipljanom 2,3 pravi, da moramo druge ceniti kot pomembnejše od sebe.

V: V Gal 6,2 pravi Pavel, da smo osvobojeni zakona, zakaj pa naj bi potem »izpolnjevali Kristusov zakon«?

O: Svobodni smo od Mojzesove postave, vendar nismo svobodni, da grešimo. Nasprotno, smo pod postavo ali »vladavino« Kristusa iz Galatov 6,16. V Stari zavezi nam je prepovedano imeti izklesane podobe, se ukvarjati z malikovanjem, krasti, prešuštvovati, lažno pričati, ubijati, poželiti in podobno. Čeprav smo osvobojeni Mojzesove postave, nam Kristusova postava (ki pomeni služenje v Duhu in ne le upoštevanje pisnega zakona) prav tako zapoveduje, da teh stvari ne smemo početi.

V: Ali Gal 6,2 kaže, da lahko svetnik nosi bremena drugih ljudi, kot uči rimskokatoliška cerkev?

O: Ne. Očitno so tako razmišljali v časih Stare zaveze, in če bi kateri koli svetnik lahko nosil grehe drugega, bi to zagotovo lahko storili Noe, Daniel in Job. Vendar Ezechiel14:14 ,20 in Jeremija 15:1 jasno pravita, da so s svojo pravičnostjo lahko rešili le sebe, ne pa drugih.

V: Zakaj Gal 6,6 omenja denar v tem duhovnem odstavku?

O: Najprej, to kaže, da je v redu, če je krščanski učitelj plačan za službo; plačani učitelji so obstajali že v Pavlovih časih. Čeprav je bil Pavel izdelovalec šotorov, drugi apostoli in učitelji niso bili, in to je bilo za Pavla v redu, kot piše v 1 Korinčanom 9:3–15. A še pomembneje od tega je, da vaš denar sledi tistemu, kamor vas vodi vaše srce. Če ti je resnično mar za evangelizacijo, gradnjo cerkve, misijsko delo ali druge stvari, boš želel modro darovati za te namene.

V nasprotju s tem so Judje plačevali tempeljski davek za svoje duhovnike in levite. Tudi pogani so plačevali prispevke in izpolnjevali obete za podporo svojih templjev. John R. W. Stott opozarja, da je rimskokatoliška cerkev v preteklosti od premožnih vernikov pričakovala velika darovanja, s katerimi so financirali razkošen življenjski slog nekaterih duhovnikov.

V: Ali Gal 6,7–8 kaže, da je zakon karme in s tem reinkarnacija resnična, kot uči [tako imenovana] krščanska šola »Unity«?

O: Ne. Preprosto pravi, da človek žanje, kar poseje. Po Svetem pismu se žetev za nevernike v glavnem ne zgodi pred zadnjim sodnim dnem.

V: Kateri dve laži se v prvem delu tega verza iz Gal 6,7 ovržejo?

O: Boga ni mogoče zasmehovati, myktērizetai iz grškega muktērizō, kar dobesedno pomeni posmehovati se ali »zavihati nos« nad nečim ali nekom. Prva laž je, da naš greh ni pomemben, ker nima posledic. Morda res nima takojšnjih posledic ali ima le začasen učinek, vendar pa lahko ima dolgoročne in trajno nepovratne posledice.

Druga laž je, da dobre stvari, ki jih delamo, niso pomembne, ker takoj ne vidimo nobenih sadov. Fant, ki sem ga poučeval v nedeljski šoli, od šestega razreda do srednje šole, z vmesnimi prekinitvami približno šest let, me je prejšnji teden spomnil, da lahko poučevanje drugih prinese sadove. Danes je glavni pastor cerkve PCA v Filadelfiji. V Galatijcih 6,9 pa je zadržek: ne smemo se tega naveličati, se sredi poti vdati in vržiti brisačo v ring.

Tako v pozitivnem kot v negativnem smislu vam bo Bog vrnil sad tistega, kar delate. Vendar pa lahko včasih veliko dobrega sejanja uniči greh. In ko se pokesamo za zlo sejanje greha, lahko Bog včasih, a ne vedno, odstrani del tega sadu.

Ljudje se morda lahko slepijo, da lahko sejejo zlo in ne požanjejo nič slabega, ali pa sejejo malo in pričakujejo veliko, vendar Boga ne morejo preslepiti.

V: Katere šest stvari, pozitivnih ali negativnih, lahko v Gal 6,7–8 in naprej vidimo v zvezi s sejanjem dobrih stvari?

O: Obstaja vsaj šest stvari.

1) Pravo polje: Ali seješ na polju Duha ali na polju mesa?

2) Pravi pridelek: Če seješ divji oves, ali pričakuješ, da boš požela pšenico? O tem, kakšen bo pridelek, ne odločajo žanjci, ampak sejalci. V Jobovi knjigi 4:8 piše, da bo tisti, ki ora nepravičnost in težave, požal isto. V Hozejevi knjigi 8:7 piše, da bo tisti, ki seje veter, požal vihar.

3) Imejte dobro seme: Ne boste dobili veliko pšenice, če vaše seme ni dobro.

4) Ne sejte dobrih stvari le skromno: Ne boste dobili veliko pšenice, če sejemo le skromno, skoparsko. O tem bomo kasneje še podrobneje spregovorili.

5) Sejte namerno: ne boste dobili dobre letine, če boste neodločno sejali naključna semena. Ta verz kaže, da se lahko namerno odločite, kaj želite posejati, in tako čez nekaj časa požanjete.

6) Vpliva tudi na tebe: Vsako dejanje, za katero se odločiš, dobro ali slabo, nima le zunanjih posledic, ampak vpliva tudi na tvoj značaj.

Da bi dobili dober pridelek, morate na polju Duha posejati pravo seme, dobre kakovosti, in to obilno ter vztrajno.

»Posadi misel in požanješ dejanje; posadi dejanje in požanješ navado; posadi navado in požanješ značaj; posadi značaj in požanješ usodo.« (Ralph Waldo Emerson, parafrazirano v knjigi Johna W. Lawrencea Sedem zakonov žetve – Zakon 2 (2023))

V: Kaj lahko v Gal 6,7–8a vidimo glede sejanja slabih stvari v teh verzih?

O: Tukaj je vsaj pet stvari.

Žanješ tisto, kar poseješ. Job 4,8 pravi, da tisti, ki orjejo težave, žanjejo enako. Psalm 7,15–16 pravi, da če izkoplješ jamo, boš padel v jamo, ki si jo sam izkopal. Matej 26,52 pravi, da tisti, ki vzamejo meč, umrejo z mečem, kar kaže tudi Hozej 10,13–14.

Kdor seje veter, žanje vihar (Hozej 8,7) – žetev je veliko večja od tega, kar je bilo posejano. Pregovori 22,8 pravi, da kdor seje krivico, žanje nesrečo.

To lahko nenamerno vpliva na druge: učinki na druge so lahko tako namerni kot naključni. Če sejemo semena strupenih rastlin, kot sta strupeni bršljan ali volčji bob, nas lahko poškodujejo ali ubijejo, če jih pojemo. Vendar lahko škodujejo tudi drugim. Tudi če se semena teh rastlin naključno pomešajo z dobrim semenom, lahko to še vedno naredi celoten pridelek strupen.

Lahko poteka postopoma: Človek ne postane odvisnik od drog, alkoholik ali odvisnik od pornografije ali iger na srečo čez noč. Gre za postopni proces, žetev tega, kar je bilo posejano skozi čas. Običajno oseba, ki se znajde v brezizhodnem položaju, ni imela pojma, da bo tako končala, ko je prvič začela »eksperimentirati«. Zver se lahko ujame, ko se past hitro sproži. Toda to je drugače. Gre za počasno delujočo past, toda vaba je tako privlačna, da žrtev preprosto sedi tam, kot jelen v žarometih, dokler se past počasi, a učinkovito ne zapre.

Brez odrekanja grehu ni izhoda: Nazadnje ujetnik morda ne vidi izhoda, čeprav vsi okoli njega mislijo, da ni nobenega problema, če preprosto preneha. V jugovzhodni Aziji so imeli nenavaden način lovljenja opic, bodisi kot hišne ljubljenčke bodisi za hrano. V džunglo so postavili glineno posodo z ožjim vratom, na dno pa so položili nekaj sladkarij. Opice obožujejo sladke stvari, zato vtaknejo roko noter, zgrabijo sladkarije in odidejo. To počnejo vedno znova, vrat pa se postopoma ožuje. Nekega dne opica pomoli roko noter, in ko jo stisne v pest zaradi držanja sladkarije, je ne more več izvleči. Da bi opica pobegnila, bi morala spustiti sladkarijo, a tega ne more prenesti. Zato opica odreče svojemu svobodnemu življenju ali celo svojemu življenju zgolj zaradi ene same sladkarije. Tudi greh je lahko takšen.

V: Kateri so v Gal 6,7 in Jak 3,5–6 nekateri primeri iz Svetega pisma, ko so ljudje poželi slabe stvari, ki so jih posejali?

O: Primere človeških sodnih kazni, kot sta razselitev Simeona in Levija v Izraelu, bomo prezrli in se osredotočili na stvari z daljnosežnejšimi posledicami.

Adam in Eva – smrt za ljudi

Kain, ki je ubil Abela – zemlja mu ni prinesla pridelka.

Abraham ni zapustil vse svoje družine, ampak je s seboj vzel Lota – Moabci in Amonci so bili nenehni sovražniki Izraela.

Abraham je podvomil v Božjo obljubo in imel Izmaela – mnogi arabski muslimani imajo v sebi Izmaelovo kri.

Izmael se je posmehoval Izaku ali ga ustrahoval, nato pa sta bila on in njegova mati izgnana.

Jakob je prevaral Ezava, nato pa ga je prevaral Laban, in moral se je ponovno soočiti z Ezavom. V 1. Mojzesovi knjigi 27. poglavju je Jakob moral pobegniti, Rebeka ga ni nikoli več videla, Jakob pa je bil prevaran s strani Labana.

Eli ni discipliniral svojih sinov – oba sta umrla, njihovi potomci pa so bili prekleti.

David je preštel Izraelce – kuga

David je prešuštvoval z Batšebo in umoril Urija – 2. Samuelova knjiga 12:9–12. David je bežal pred Absalomom.

Salomon je ljubil tuje žene in gradil poganske templje – polovica kraljestva mu je bila odvzeta v času njegovega sina.

Jekonija ni upošteval Božjih besed, ki jih je posredoval Jeremija – zato ni imel potomcev, ki bi kdaj koli sedeli na prestolu.

Na splošno Jakob 3:5–6 pravi, da je jezik ogenj, ki lahko zažge gozd.

V: V Gal 6,7 in Jak 3,5–6, kakšni so primeri v cerkveni zgodovini, ko so verniki sejali slabe stvari, ki so obrodile sadove?

O: Obstaja več primerov.

Konstantin je na nenasilen način zaprl poganske templje in številne sinagoge, da bi ljudje namesto tega prihajali v cerkev. Nekateri pravijo, da se evropsko krščanstvo nikoli ni v celoti opomoglo od tega, kar je storil Konstantin.

Konstantin je krščanstvo razglasil za zakonito in privilegirano vero Rimskega cesarstva. Poleg tega so med letoma 325–381 n. št. pod vladavino Šapura II. milijon ali perzijskih kristjanov trpelo in se zmanjšalo, ko je njihova vera postala državna vera sovražne države.

Perzijski cesar Šapur II. je dal ubiti 60.000 krščanskih arabskih Lakhmidov po njihovih prejšnjih vpadih v Perzijo.

Zwingli je zbral vojsko, da bi premagal katoliški kanton v Švici. Zmagal je, vendar so njegovi privrženci v kasnejši bitki izgubili, sam pa je bil ubit.

Luther je druge učil, naj ubijajo anabaptiste, vse do zadnje pridige, ki jo je pridigal, ko je spremenil svoje mnenje. 72 let kasneje je izbruhnila tridesetletna vojna med katoliki in luteranci, v kateri je umrla približno četrtina nemškega prebivalstva.

Luther je postal antisemit, ko je videl, da se Judje ne bodo spreobrnili v luteranstvo. Štiri stoletja po tem, ko je Luther pridigal, naj jih ubijajo in zabadajo, je bila večina Nemcev strpna do nacistov, ki so povzročili izginotje 6 milijonov Judov.

John Wesley je zmanjšal pomen doktrine in doktrinarnih razlik, da bi se osredotočil na evangelizacijo. Metodistična cerkev je hitro zavila v krščanski liberalizem.

V: Kaj pridobimo v Gal 6,7–8, če dobro sejemo?

O: V Pregovorih 11:18 piše: »Kdor pa seje pravičnost, žanje resnično nagrado.« To ni le večno življenje, temveč tudi druge nagrade. Med nagrade lahko sodi tudi veselje, ko pripeljemo druge ljudi k Gospodu. V Hozeji 10:12 piše: »Sejte zase pravičnost in požanjte sad ljubeče predanosti; preorajte svojo neorano zemljo. Kajti čas je, da iščete Gospoda, dokler ne pride in vam pošlje pravičnost kot dež.« (Berean Standard Bible)

V: Kako v Gal 6,7 ljudje ne požanjejo tistega, česar niso posejali?

O: V Jezusovi priliki o štirih vrstah zemlje bi si lahko zamislili tudi peto vrsto zemlje; nič ni vzklilo, ker nihče ni posejal semena. Rast rastlin traja, in ko prvič vzklijejo, še niso nič posebnega. Lahko bi obstajala velika dela za Boga, ki bi zacvetela šele po mnogih letih, a se nikoli niso zgodila, ker nihče ni opravil dela, da bi posejal seme in zanj skrbel.

Jakob 5,7–8 nam pravi, da moramo biti potrpežljivi kot kmet. Ne bodite kot tisti deček, ki je za šolo gojil fižol. Nikoli ni dobro zrasel, ker ga je vsak dan izkopaval, da bi videl, kako napreduje. Ne pozabite, da žanjemo v drugem letnem času kot sejemo.

V: Kateri so v Gal 6,6–8 in Mateju 6,21–33 navedeni pet načinov, po katerih lahko ugotovimo, kam sejemo?

O: Lahko rečeš eno stvar, ne da bi se zavedal, da je v resnici nekaj drugega. Da bi to preveril, obstaja vsaj pet načinov, kako lahko pregledaš svoje življenje.

Izpiski s kreditne kartice in čekovne knjižice. Glede na Mateja 6,19–20, kam vlagate svoj denar? Denar lahko obravnavate kot seme, ne glede na to, ali ga namenjate za podporo cerkvenega dela ali za druge stvari.

Vaše srce. Glede na Mateja 6,21, kakšna upanja in sanje imate, ki bi si želeli, da se uresničijo?

Vaše oči. Glede na Mateja 6,22–23, kaj ves čas gledate? Zabavo, novice, borzo ali kaj drugega, kar vam vzame ogromno časa?

Vaš koledar. Glede na Mateja 6,24.33, kako preživljate večino svojega časa? Ga preživljate v iskanju Božjega kraljestva, mamona ali česa drugega?

Tvoje misli. O čem razmišljaš v trenutkih, ko nimaš ničesar posebnega, o čemer bi moral razmišljati? So tvoje misli pobožne, polne sovraštva ali kako drugače nebožanske? Ali so tvoje misli polne skrbi in tesnobe, pred čimer nas svari Matej 6,25–32,34?

V: Kako se Gal 6,9 navezuje na Gal 6,7–8?

O: Tu ne gre za sejanje za en dan, ampak za vztrajno sejanje skozi celotno setveno obdobje, ne da bi se utrudili. Če se med setvenim obdobjem utrudite in posejete le malo semena, ne bo pomembno, kako pridni ste preostanek leta – pridelek bo le zelo skromen.

V: Kako v Gal 6,9; 2 Kor 9,6 in Prg 11,1–6 žanjemo sorazmerno s tem, kar sejemo?

O: Pregovori 11,24–26 to jasno pojasnjujejo. Človek, ki je radodaren in celo razsipa več, kot je potrebno, bo imel obilen pridelek in postal bogat (bodisi materialno bodisi duhovno). Tisti pa, ki drugim odrekajo, bodo zašli v revščino. Resno moramo vzeti, kar pravi Pregovori 22,9 o radodarnosti do drugih.

Lahko se trudiš, vztrajaš, seješ in neguješ seme za dober pridelek. Ali pa sploh ne storiš ničesar. Obstaja pa še tretja pot: le občasno posejati malo semena in se prepričevati, da seješ, čeprav v resnici ne storiš veliko. Nekaj, kar verjetno ne veste o meni, je, da sem okoli leta 1985 po pogovoru z mojim borznim posrednikom vložil 5.000 dolarjev v podjetje z imenom Apple Computer. Kljub vzponom in padcem podjetja Apple in trga je ta naložba danes vredna približno 4 milijone dolarjev. Predstavljajte si, če bi vložil 10 ali 15 tisoč!

Kakorkoli že, po približno enem mesecu je vrednost že nekoliko narasla in na nasvet mojega borznega posrednika sem delnice prodal. Kasneje mi je borzni posrednik svetoval, naj ponovno kupim za 5.000 dolarjev, kar sem tudi storil. Ko je vrednost po približno enem ali dveh mesecih spet narasla, sem jih ponovno prodal. Namesto da bi zaslužil 4 milijone dolarjev, sem verjetno zaslužil okoli 4.000 dolarjev. Ali sem sejal? – tehnično gledano da. Ampak ali sem resno mislil s sejanjem v to konkretno delnico? – ne. Ali delamo v službi na podoben način? Poigravamo se z neko dobro stvarjo in se prepričujemo, da sejemo, čeprav v resnici ne počnemo veliko. Kako to izgleda, ko nekateri zaslužijo 300 ali 400 dolarjev na leto, medtem ko med njimi že desetletja živi misijonar, ki živi na njihovi ravni dohodka. Nato pa skupina ljudi plača okoli 1.200 dolarjev na osebo, da pride za 8 dni opravljat misijonsko delo. Nič ni narobe s kratkoročnimi akcijami, a ne mislite, da so nadomestilo za dolgoročno sejanje.

Nekoč sem slišal za izkušeno, dobro plačano krščansko kirurginjo, ki je razmišljala, da bi opustila svojo prakso in odšla v Afriko, da bi tam opravljala operacije. A ko je naredila izračun, je ugotovila, da lahko še naprej opravlja operacije v Ameriki, iz svojega dohodka pa bi lahko plačala tri afriške kirurge, da bi ti opravljali operacije. Zato je bilo zanjo ekonomsko bolje, da financira tri kirurge, kot da bi odšla sama. Torej obstaja igranje s sejanjem, vztrajno sejanje in nato, v primeru kirurginje, pametno, vztrajno sejanje.

V: Kako nekateri verniki v Gal 6,6–9 sami sebi postavljajo omejitve pri dobrem sejanju?

O: Preprosto smo lahko preveč zaposleni. Lahko smo preveč zaposleni s sejanjem drugih stvari ali pa zapravljamo čas tako, da ne sejemo ničesar. Kot je rekel neki pastor: »Ne dopustite, da bi vas delanje dobrih stvari odvračalo od delanja velikih stvari.« Preveč zlahka nas zmoti svet, politika, aktualni dogodki, novice, komentarji, filmi in tisoč drugih prijetnih stvari, da bi imeli dovolj časa za službo Bogu. Kristjani morajo postati »manjši«; to pomeni, da se moramo manj ukvarjati z drugimi motečimi stvarmi, da bomo, ko bomo prazni, lahko do roba napolnjeni z Duhom.

Drugi pomemben način, kako prenehati sejati dobre stvari in celo začeti sejati slabe stvari, je, da v svojem srcu ohranimo neprizanesljivost. V Mateju 18,21–22, ko je Peter vprašal Jezusa, kolikokrat mora odpustiti svojemu bratu, je Jezus metaforično odgovoril: »70-krat po 7.«

V: Kakšen je časovni kontekst teh verzov v Gal 6,6,9–10?

O: Pavla so preganjali Judje, ki so ga hoteli ubiti. Pavel se je moral tukaj spoprijeti tudi s kristjani, ki so se nagibali k judaizmu in so ga hoteli diskreditirati. Pavel je bil sredi zbiranja obsežne daritve, ki naj bi jo podaril cerkvi v Jeruzalemu za pomoč ob lakoti. Ti so hoteli diskreditirati Pavlovo zbiranje, bodisi z vzbujanjem dvoma o resnični potrebi, o tem, kako bo denar porabljen, ali o Pavlovih motivih. Ni bilo potrebno prepričati drugih, da je Pavel pohlepen; zadostovalo je, da so vzbudili dovolj dvoma in negotovosti, da bi ljudje oklevali pri darovanju, in že z majhno daritvijo bi Pavel izgubil ugled.

V: Kaj naj storiš, če v Gal 6,9 začutiš, da te sejanje dobrih del začenja utrujati?

O: Bodite potrpežljivejši, ko tečete svoj maraton. Ne glejte več nase; namesto tega pogledajte navzgor in okoli sebe. Najprej se ne obtožujte zaradi tega, saj niste sami. Pavel, ki to piše, je sam dobro vedel, kako se to počuti, kot je zapisano v 2 Korinčanom 1,8–11. Toda tako kot Pavel, ki se je soočal z mnogimi težavami zaradi cerkve, le da bi videl, kako je korintski zbor v nevarnosti, da bi se morda oddaljil (2. Korinčanom), je Pavel pogledal nad sebe in onkraj sebe. Rezultati so v Božjih rokah. Moč za službo je v Božjih rokah. Ljubezen, ki te spodbuja k službi, je v Božjih rokah.

Izčrpani lahko postanemo, ko poskušamo služiti Bogu zgolj z lastno močjo, ko si sami osvetljujemo pot (Izaija 50,11), gradimo svoje lastne pokvarjene cisterne za vodo (Jeremija 2,13), se borimo z lastnim orožjem (Matej 26,51–54) in smo celo tako prepričani v svojo pamet, da Bogu dajemo lastne nasvete (Matej 16,22–23).

Tvoja vrednost v Božjem delu na zemlji ni v tem, kdo si, ampak v tem, kako Kristus sije skozi tebe. »Sem tako duhoven, tako izobražen, tako veren in ljubeč (in tudi skromen!), zato glejte mene, mene, mene – namesto Kristusa.« Ni pomembno, kako velik vernik si (poglej Estero in Mordokaja), ampak kakšen kanal za Boga si. Učinkovitost krščanskega služenja ni v tem, kar delaš ti, ampak v tem, kar Bog dela skozi tebe. Zato delaj stvari v Božji moči, ne v svoji (Jeremija 17,5–8), približuj se Njemu v molitvi (Luka 18,1) in se veseli, ko vidiš Božje rezultate.

Nazadnje, poglej okoli sebe in opazi nujnost. V Janezu 4,35–36 in Luku 10,2 piše, da so polja bela za žetev. Ni nam treba toliko moliti za to, da bi imeli žetev, ampak raje za to, da bi bilo več žanjcev. Spomni se, da tvoje delo ni zaman, kot pravi 1 Korinčanom 15,10.58.

V: Zakaj nas Pavel v Gal 6,9 svari, naj se ne utrudimo in naj ne obupamo?

O: Pri sejanju je pomembno, da ne storimo nobene od dveh stvari: da se ne utrudimo in da ne omedlimo (ali se ne vdam). Rastline niso pripravljene za žetev šele približno štiri mesece po tem, ko jih posadimo. Pridelek dobimo le, če počakamo »v primernem času in ne izgubimo srca«. Skoraj bi lahko pomislili, da je Pavel tukaj govoril tudi sam sebi, ob preizkušnjah, ki jih je prestajal, ko so ga kamenjali in pustili za mrtvega zaradi tega, kar je bilo sprva le majhno število sadja v Galatiji.

Pri kmetovanju bi delavca lahko premamila skušnjava, da bi se predčasno vdal in nehal, ali pa da ne bi uravnaval svojega ritma in omedlel zaradi vročine.

Ne pozabite, kot nas nenehno učijo, se vsi problemi in konflikti rešijo v eni uri – SAMO NA TELEVIZIJI.

Kot pravi John Brown (str. 344): »Kristjani se v zvezi s to žetvijo pogosto obnašajo kot otroci. Radi bi sejali in želi še isti dan.« (citat iz knjige Johna R. W. Stotta Sporočilo Galatijcem, str. 172).

V: Ali naj v Gal 6,10 delamo dobro vsem, ali pa naj ne izkazujemo gostoljubnosti lažnim učiteljem, kot pravi 2 Jn 10–11?

O: Oboje. Če v svoje domove sprejmemo lažne učitelje, to tako njim kot drugim daje vtis, da nam je njihovo učenje sprejemljivo in da menimo, da je sprejemljivo tudi za Boga. Ne želimo na ta način zavajati ljudi. Lažnim učiteljem in drugim ne delamo dobrega, ko jih sprejmemo.

V: Zakaj je Pavel v Gal 6,11 poudaril svoje velike črke?

O: Obstaja več teorij, nekatere so precej neverjetne. Tukaj je ena malo verjetna in dve verjetni.

a) Pavel je namerno pisal z večjimi črkami, kot bi bilo potrebno, da bi poudaril nekaj. A če bi bilo to res, kaj točno je Pavel poudarjal?

b) Pavel je pisal z večjimi črkami kot poklicni pisar.

c) Morda je imel Pavel slab vid ali pa je postajal slep. Če bi Pavel pred obiskom pri njih zbolel za očesno boleznijo, bi to lahko bil razlog, zakaj je Pavel v Gal 4,15 rekel, da so Galatijci »bili pripravljeni iztrgati si oči zanj«. To stališče zagovarja knjiga The Expositor’s Greek Testament, zvezek 3, str. 190.

V: Zakaj bi v Gal 6,12 obrezovanje pomenilo način, kako se izogniti preganjanju?

O: V Pavlovem času (51–57 n. št.) bi to pomagalo nekomu, da bi se izognil preganjanju s strani Judov.

V: Kaj v Gal 6,12 pomeni »narediti dober vtis navzven«?

O: V angleščini je to nevtralen izraz, ki lahko pomeni ustvarjanje dobrega vtisa iskreno iz dobrih razlogov ali neiskreno iz slabih razlogov. V grščini pa ni tako. V grščini beseda euprosōpēsai pomeni ustvarjanje dobrega vtisa neiskreno, zavajanje nekoga.

V: Ali naj se v Gal6:14 in 1 Kor1:17 –2:2 ponašamo s križem? Mormoni, Jehovove priče in muslimani menijo, da je to narobe.

O: Ker naj bi bila naša vera enaka veri apostolov, bi to morali storiti. Pavel bi bil v Pismu Galatjanom6:14 in 1. pismu Korinčanom 1:17–2:2 zelo slab mormon ali Jehovova priča. Prav tako bi bil slab tudi Tomaž, ki je Jezusa imenoval »moj Gospod in moj Bog« v Evangeliju po Janezu20:28 . Enako bi veljalo za Štefana, ki se je v Apostolskih delih 7:59 molil k Jezusu. Enako bi veljalo za Janeza, ki je z lastnimi očmi videl ljudi in angele, kako v nebesih slavijo in poveličujejo Jezusa v Razodetju 5:8–14; 7:9–10. Da bi bilo vse skupaj še bolj jasno , je Jezus v Evangeliju po Janezu 5:23 rekel, da morajo vsi častiti Sina tako, kot častijo Očeta.

Ignac je bil učenec apostola Janeza, ki je umrl leta 107 ali 116 n. št. V Drugem pismu Ignaca Efežanom v 13. poglavju piše: »Moj duh se v čaščenju klanja križu, ki je kamen spotike za tiste, ki ne verujejo, za vas pa je odrešitev in večno življenje.« (Ante-Nicene Fathers, 1. zvezek, str. 102.) Verujmo in živimo po tem, kar je bil Ignacij naučen.

V: Kdo je v Gal 6,16 »Božji Izrael«?

O: Kristjani imajo dve stališči:

1. Od Kristusove smrti naprej je Božji Izrael Cerkev, ne glede na to, ali je oseba Jud ali pogani.

2. To se nanaša na judovsko ljudstvo, bodisi na tiste, ki še ne verujejo v Kristusa, a bodo, bodisi na tiste, ki so se že obrnili h Kristusu.

Knjiga Hard Sayings of the Bible, str. 633–636, navaja grške slovnične argumente za obe stališči.

V: Kaj so bile v Gal 6,17 znamenja na Pavlu?

O: Sveto pismo tega ne navaja. Ena razlaga je, da so bile to brazgotine in telesne poškodbe zaradi pretepov, brodolomov in preganjanj, ki jih je Pavel prestal. Tako kot so v rimskem svetu sužnje zaznamovali z imenom lastnika, je bil tudi Pavel na nek način zaznamovan z imenom Kristusa prek pretepov in poškodb, ki jih je utrpelo njegovo telo.

Druga razlaga, da so šlo za »stigmate«, ni tako verjetna, saj se zdi, da zgodnja cerkev tega pojma ni poznala.

V: Ali bi v Gal 6,17 lahko bile znamenja na Pavlu »stigmate«?

O: -Verjetno ne. Stigmate so odprte rane, ki so se pri nekaterih katoliških mistikih pojavile na rokah in boku brez znanega fizičnega vzroka. Padre Pio (1887–1968) je bil eden izmed njih. Kasneje je umrl naravne smrti, kar je Padre Pio opisal kot žrtev v imenu enotnosti Cerkve.

Po podatkih iz knjige Johna R. W. Stotta »The Message of Galatians« (str. 181) je bilo do začetka 20. stoletja vsaj 321 trditev o stigmah.

Nekateri trdijo, da so stigmate psihološki pojav, drugi pa, da so čudežni znak od Boga. Pomembna točka se nanaša na roke. Grška beseda za »roko« vključuje tudi zapestje, danes pa vemo, da so bili pri križanju žeblji zabiti v zgornji del zapestja žrtve, kjer je kost držala žebelj. Če bi bili žeblji zabiti v dlani, bi jih iztrgali. Stigmate se pojavljajo na dlanih.

V: Kako v Pismu Galatijcem vemo, da je to pismo napisal Pavel?

O: Obstajata vsaj dva razloga.

1. Pavel to pravi v Pismu Galatcem 6,11. Verjamemo, da je to pravilno, ker tega v zgodnji cerkvi nihče ni nikoli dvomil. Bog je obljubil, da bo ohranil svojo besedo v Izaiju 55,10–11; Izaiju 59,21; Izaiju 40,6–8; 1. Petrovem pismu 1,24–25; Mateju 24,35.

2. Dokazi iz zgodnje cerkve. Glejte dve vprašanji naprej, kjer so navedeni pisci, ki so se sklicevali na Pismo Galatijcem.

V: Kakšne dokaze imamo, da bi morala biti Pismo Galatijcem v Svetem pismu?

O: Obstajajo vsaj štirje razlogi.

1. Napisal jo je Pavel, ki je bil apostol. Peter je v 2. Petrovem pismu 3,15–16 potrdil, da so Pavlove besede Sveto pismo.

2. Pavel sam je rekel, da je apostol, v 1. pismu Timoteju 1:1; 2:7, Pismu Rimljanom 1:1; 1. pismu Korinčanom 1:1; 9:1, 2. pismu Korinčanom 1:1, 11:5; v Pismu Galatcem 1,1; v Pismu Efežanom 1,1; v Pismu Kolosanom 1,1; v 1. pismu Timoteju 1,1; v 2. pismu Timoteju 1,1; v Pismu Titu 1,1.

3. Dokazi iz zgodnje cerkve. V naslednjem vprašanju si oglejte nekatere pisce, ki so se sklicevali na verze iz Pisma Galatcem.

4. Zgodnji rokopisi Pisma Galatcem

Tukaj so pisci zgodnje Cerkve, ki so se sklicevali na Pismo Galatcem.

2. Klement, poglavje 2, str. 251 (120–140 n. št.) citira tako Izaija 54:1 kot Pismo Galatcem 4:27

Pismo Polikarpa Filipljanom (100–155 n. št.) navaja četrtino verza iz Pisma Galatcem: »Boga ni mogoče zasmehovati« (3 od 14 grških besed).

Mathetes Diognetu (okoli 130–200 n. št.), 4. poglavje, str. 26, namiguje na Pismo Galatcem 4,10: »na njihovo upoštevanje mesecev in dni«

Muratorijev kanon (okoli 190–217 n. št.) omenja, da je Pavel v svojih pismih pisal sedmim cerkvam: Korinčanom (2 pismi), Efežanom, Filipljanom, Kolosanom, Galatcem, Tesaloničanom (2 pismi) in Rimljanom. Pavel je napisal tudi pismo Filemonu, Titu in dve pismi Timoteju.

Irenej iz Lyona (182–188 n. št.) navaja Galatijcem 4,4–5 kot pismo, ki ga je Pavel napisal Galatijcem. Irenej, Proti herezijam, knjiga 3, poglavje 16.3, str. 441

V delu »Mučeništvo scilitskih mučencev« (180–202 n. št.) so omenjena Pavlova dela, vendar brez navedbe konkretnih knjig.

Klement Aleksandrijski v delu »Stromata« (193–202 n. št.), knjiga 1, poglavje 27, str. 338, navaja Galatijcem 3,19, 23, 24 kot Pavlova besedila.

Tertulijan (198–220 n. št.) v delu »O predpisu proti heretikom«, poglavje 27, str. 256, navaja 1. pismo Korinčanom 8:2 ter Pismo Galatcem 1:7 in 5:7 kot dela apostola.

Tertulijan (198–220 n. št.) v delu »Proti Marcionu«, knjiga 4, poglavje 5, str. 350, omenja, da je Pavel avtor Pisem Galatcem, Korinčanom, Filipljanom, Tesaloničanom, Efežanom in Rimljanom, Janez pa avtor Apokalipse (Razodetja).

Tertulijan leta 207 n. št. je v delu »Proti Marcionu«, knjiga 4, poglavje 5, str. 350, dejal, da je Pavel pisal Galatcem. To je bila knjiga, »ki izhaja od apostolov in je bila hranjena kot sveto zapuščino v apostolskih cerkvah«.

Teodot, verjetno montanist (okoli leta 240 n. št.), v 19. poglavju, str. 45, namiguje na Pismo Rimljanom8:15 , in Pismo Galatcem 4:6.

Hipolit (222–235/6 n. št.) v delu »Traktat o Kristusu in Antikristu«, 8. poglavje, str. 206, citira polovico Galatov 1:1 kot Pavlovo besedilo. Citira tudi Galatov 3:20 v fragmentu iz »Komentarjev k Številkam«, str. 169

Origen (pisal 225–253/254 n. št.) se sklicuje na Galatijcem2:12 kot na Pavlovega v Pismu Galatijcem. Origen, Proti Celsusu, knjiga 2, poglavje 1, str. 429

Novatian (250/254–257 n. št.) je citiral Pismo Galatcem 1:1 in1:12 kot delo Pavla. Razprava o Trojici, poglavje 13, str. 622

Kiprian iz Kartagine (okoli 246–258 n. št.) »Pavel Galatcem« in iz »Pisma Galatcem« v »Traktatih Kipriana«, traktat 12, tretja knjiga, 3,9,64, med drugim. Prav tako citira Pismo Galatcem 5:17–22 in pravi, da je to delo apostola Pavla, v Traktatu 4, poglavje 16, str. 452.

Firmilian iz Cezareje v pismu 74, poglavje 12, str. 393 (256 n. št.), naslovljenem na Cipriana, citira polovico Pisma Galatcem 3:27

Sedmi kartaginski koncil, str. 566 (258 n. št.) – Nemesian iz Thubune navaja Gal 5,19–21 kot besede apostola.

Adamantius (okoli leta 300 n. št.) pravi, da je Pavel pisal Galatcem; »Dialog o pravi veri« (808a), str. 44

Metodij (270–311/312 n. št.) citira Pismo Galatcem 5,22–23 kot besede apostola. »Pogostitev desetih devic«, razprava 10, str. 340

Aleksander Aleksandrijski (313–326 n. št.) navaja Galatijcem 1,8–9 kot besede »blagoslovljenega Pavla« v »Pismih o arijanski hereziji«, poglavje 1.13, str. 296

Atanazij iz Aleksandrije (okoli 318 n. št.)

Euzebij iz Cezareje (318–325 n. št.)

Po Nicejskem koncilu

Euzebijeva Cerkvena zgodovina (323–326 n. št.), knjiga 3, poglavje 3, str. 134 (posredno). Pravi: »Pavlovih štirinajst pisem je dobro znanih in nespornih.« Nato pravi, da nekateri dvomijo, ali je Pavel napisal Pismo Hebrejcem ali ne. V knjigi 3, poglavje 25, str. 155, prav tako pravi, da so Pavlova pisma Sveto pismo. Nicejski in postnicejski očetje, druga serija, zvezek 1, str. 155.

Asterius Sofist (po letu 341 n. št.)

Afrahat (337–345 n. št.) Izbrane dokaze

Hegemonius (3. stoletje) citira del Gal 4,3 kot besede apostola Pavla. »Disputation with Manes«, poglavje 13, str. 188. Citira tudi Gal 1,6–8 v »Disputation with Manes«, poglavje 36, str. 209

Euzebij iz Emeze (okoli leta 359 n. št.)

Victorinus iz Rima (po letu 363 n. št.)

Atanazij iz Aleksandrije (367 n. št.) navaja knjige Novega testamenta v Prazničnem pismu 39, str. 552

Hilari iz Poitiersa (355–367/368 n. št.)

»Synopsis Scripturae Sacrae« (okoli 350–370 n. št. ali 5. stoletje) omenja Pavlovo pismo Galatcem kot del Novega testamenta. Citira vse razen zadnjega stavka iz Galatcem 1,1.

Marcellus iz Ankyre (okoli 374 n. št.) se sklicuje na Gal 1,11

Efraim Sirski, avtor hvalnic (350–378 n. št.)

Bazilij Kapadokijski (357–378/379 n. št.) navaja Galatijcem 4,7 kot Pavlovo besedilo. O Svetem Duhu, poglavje 5,10, str. 7

Sinoda v Laodiceji (v Frigiji) (343–381 n. št.), kanon 60, str. 159, navaja knjige Stare in Nove zaveze. Kanon 59, str. 158, pravi, da se v cerkvi smejo brati le kanonične knjige Stare in Nove zaveze.

Ambrosiaster (po letu 384 n. št.)

Ciril Jeruzalemski (okoli 349–386 n. št.)

Ambrož iz Milana (370–390 n. št.)

Gregor Nazianški (330–391 n. št.)

Pacian iz Barcelone (342–379/392 n. št.)

Gregor iz Elvire (po letu 392 n. št.)

Gregor iz Nise (okoli 356–397 n. št.)

Didimus (398 n. št.)

Šizmatik Lucifer iz Cagliarija na Sardiniji (361–okoli 399 n. št.)

Amon (4. stoletje)

Epifanij iz Salamisa (360–403 n. št.)

Rufinov komentar k Apostolskemu izročilu (374–406 n. št.)

Gaudentius (po letu 406 n. št.)

Janez Krizostom (392–407 n. št.) je napisal komentar k Pismu Galatcem, ki ga imamo danes.

Kromacij (407 n. št.)

Severian (po letu 408 n. št.)

Niketa iz Remesiana (414 n. št.)

Jerome (373–420 n. št.)

Kartaginski koncil (218 škofov) (393–419 n. št.)

Avguštin iz Hipona (388–28. 8. 430 n. št.)

Polpelagianec Janez Kasijan (419–430 n. št.)

Nilus (okoli leta 430 n. št.) se sklicuje na Pismo Galatcem 6,10

Mark iz Eremite (po letu 430 n. št.)

Vincent iz Lerina (okoli 434 n. št.)

Sokratova Cerkvena zgodovina (okoli 400–439 n. št.)

Aleksandrijski rokopis (A) (okoli leta 450 n. št.)

Hesihij iz Jeruzalema (po letu 450 n. št.) se sklicuje na Galatijcem 6,2, na noben drug verz v Pismu Galatijcem pa ne

Kalkedonski koncil proti monofizitom (451 n. št.)

Quodvultdeus (okoli leta 453 n. št.)

Teodoret iz Kira (škof in zgodovinar) (423–458 n. št.)

Papež Leon I. iz Rima (440–461 n. št.)

Prosper iz Akvitanije (sovražnik Kasijana) (426–465 n. št.)

Varimadum (445/480 n. št.)

Makarij/Simeon (4. ali 5. stoletje)

Speculum (5. stoletje)

Teodot iz Ankire (5. stoletje n. št.)

Drugi koncil v Carigradu (okoli 153 prisotnih) (maj 553 n. št.)

Prokl (412–485 n. št.)

Dokazi o heretikih in ponarejenih knjigah

Keretik Marcion po Tertulijanu in Adamantiju

Manihajski heretik Faustinus iz Milevisa/Milevuma (4. stoletje)

Keretik Priscilian (usmrčen leta 385 n. št.) se sklicuje na Galatijcem 3:28

Donatist Tikonij (po letu 390 n. št.) se sklicuje na Galatijcem 3:28 in druge verze.

Keretik Pelagij (416–418 n. št.)

Nestorijev »Bazar Herakleida« (451/452 n. št.)

Pelagijanski heretik Teodor iz Mopsuestije (425 n. št.)

Veliko tega temelji na četrti revidirani izdaji Alanda in sodelavcev, delu Adamantiusa: »Dialog o pravi veri v Boga« ter »Knjigah stopnic: sirski Liber Graduum«.

V: Kako v Pismu Galatcem vemo, da je današnje Sveto pismo zanesljiv ohranjeni zapis tega, kar je bilo prvotno napisano?

O: Obstajajo vsaj trije dobri razlogi.

1. Bog je obljubil, da bo ohranil svojo besedo v Izaiju 55,10–11; Izaiju 59,21; Izaiju 40,6–8; 1. Petru 1,24–25; Mateju 24,35.

2. Dokazi zgodnje cerkve. Pisci zgodnje cerkve do Prvega nicejskega koncila (325 n. št.) so iz Pisma Galatcem citirali približno 182-krat, ne da bi pri tem upoštevali namige. Citirali so 59 % Pisma Galatcem, pri čemer so delne verze šteli kot dele. To je 87,4 od skupno 149 verzov.

Glejte prejšnje vprašanje za pisce, ki so se sklicevali na verze v Pismu Galatcem.

3. Najstarejši rokopisi Pisma Galatcem, ki jih imamo, kažejo majhne razlike med rokopisi, vendar nobenih teološko pomembnih napak.

p46 Chester Beatty II (100–150 n. št.) vsebuje 140 verzov Pisma Galatcem ter druge verze. Natančneje vsebuje Gal 1,1–8;1:10 –2,9;2:12 –21; 3,2–29; 4,2–18;4:20-5:17 ;5:20 –6,8;6:10 –18 ter druge dele Pavlovih pisem in Pisma Hebrejcem. V knjigi The Complete Text of the Earliest New Testament Manuscripts je na str. 192 fotografija dela papirusa p46. Na str. 197–198 je tudi navedeno, da kakovost in stihometrične oznake kažejo, da je to napisal profesionalni pisar. Precej berljiva fotografija strani papirusa Chester Beatty z odlomkom iz Pisma Galatcem 6,10–18 in začetkom Pisma Filipljanom je v knjigi »Paul: Apostle of the Heart Set Free«.

Prva polovica 3. stoletja – 1936 – Frederic G. Kenyon po knjigi »The Complete Text of the Earliest New Testament Manuscripts«.

2. stoletje, 200 n. št. – 1935 – Ulrich Wilcken v skladu z delom »The Complete Text of the Earliest New Testament Manuscripts«.

200 n. št. – 1968 – delo »Besedilo Novega testamenta«.

81–96 n. št. – 1988 – Young Kyu Kim po delu »The Complete Text of the Earliest New Testament Manuscripts«.

Okoli leta 200 n. št. – 1975 – Aland in sod., tretja izdaja.

Okoli leta 200 n. št. – 1998 – Aland in sod., četrta revidirana izdaja.

Zgodnje do sredine 2. stoletja – 1999 – »Celotno besedilo najzgodnejših rokopisov Novega testamenta«. To delno temelji na tem, da je pisava zelo podobna papirusu Oxyrhynchus 8 (konec 1. ali začetek 2. stoletja) in papirusu Oxyrhynchus 2337 (konec 1. stoletja).

str. 51 (= Papirus Oxyrhynchus 2157) Galatijci 1:2–10, 13, 16–20 okoli leta 400 n. št.

okoli leta 400 n. št. – 1968 – Besedilo Nove zaveze in – 1975 – Aland et al., tretja izdaja, ter – 1998 – Aland et al., četrta revidirana izdaja

Vaticanus [B] 325–350 n. št.

Sinaiticus [Si] 340–350 n. št.

Bohairski koptski [Boh] 3./4. stoletje

Sahidski koptski [Sah] 3./4. stoletje

Gotski [Goth] 493–555 n. št.

Za več informacij o zgodnjih rokopisih Pisma Galatcem glejte www.BibleQuery.org/Galatians Manuscripts.html.