< Vprašanje o Svetem pismu iz knjige Jona

V: Kaj vknjižbi Jona 1 vemo o Jonahu?

O: Jonah je omenjen tudi v 2. knjigi kraljev 14,25. Jonah je bil iz Gath-Hepherja, ki je bil pravzaprav zelo blizu Nazaretu v Galileji. Bilo je dve leti, ko Asirci niso vojskovali (približno 758–757 pr. n. št.), in domnevno je Jonah prišel takrat. 2. knjiga kraljev 14,25 umešča Jonaha v to obdobje, približno v čas vladavine asirskih kraljev Ašur-dana III. (približno 772–754 pr. n. št.) in Ašur-nirarija V. (približno 754–746 pr. n. št.).

V: Katere lekcije lahko iz Jona izvlečemo?

O: Jonah nas hkrati uči vsaj tri lekcije. Zelo preprosto so to:

1. Bog želi popolno poslušnost, ne delno. Nihče, niti pravi prerok, ni izvzet iz tega, da si mora nenehno prizadevati za poslušnost.

2. Lahko bežiš pred Bogom, a se ne moreš skriti. Božja volja se nikoli ne izniči.

3. Bog ljubi izgubljene, celo grešne ljudi. Tudi mi bi jih morali.

V: Na kakšne različne načine lahko beremo knjigo o Jonahu?

A: Knjiga Jonaha je zanimiva knjiga, ki jo je mogoče brati na sedmih različnih ravneh. Jonah kaže, da nikoli nisi preveč zrel, da bi prenehal varovati svojo vero. Tukaj so različne ravni branja knjige Jonaha.

1) Zgodba o Božji moči, ki jo razume celo otrok

2) Liberalni tako imenovani »učenjaki« so menili, da gre preprosto za izmišljeno zgodbo, zgodbo, ki je popolnoma izčrpana.

3) Vendar obstajajo zgodovinski dokazi, da so kruti, vojni Asirci na skrivnosten način res opustili vojno, vsaj za nekaj let, od leta 758 do 757 pr. n. št.

4) V knjigi Jona so namigi na Kristusovo odrešitev ter na Jezusovo smrt in vstajenje.

5) To lahko razumemo kot sporočilo, da se lahko bežiš pred Bogom, a se ne moreš skriti.

6) Knjigo o Jonu pa lahko beremo kot našo zgodbo – o tem, kar smo bili v večji ali manjši meri, in o tem, kar bi lahko postali, če ne bomo pazljivi.

7) Nazadnje menim, da je knjiga o Jonahu knjiga, iz katere se lahko naučimo o »izhodih«. Če smo na poti, ki sledi Jonovi – bodisi poti neposlušnosti bodisi poti delne poslušnosti –, lahko pri Jonahu vidimo in se od njega naučimo, kako zapustiti to slabo pot ter stopiti na pot iskrene poslušnosti.

John Hannah je dejal: »Jonovo življenje je bilo niz nepovezanih presenečenj in razočaranj. Pobegne pred Bogom in se znajde v pasti. Sprejme neizogibnost propada, a je rešen. Dobi drugo priložnost in je sramotno uspešen. Ko se knjiga zaključi, mu ostane le še razmišljanje o lastnem pomanjkanju sočutja in globini Božjega sočutja.«

V: Zakaj je Jona v Svetem pismu?

O: Jonah je fascinantna knjiga z vsaj tremi glavnimi temami, ki se med seboj prepletajo.

Božje sočutje do vseh: Bog ni ljubil samo Judov. Ljubil je tudi pogane in celo grešnike.

Poslušnost: Jonah je bil neposlušen le na enem področju, a Bog želi popolno poslušnost. Če menite, da se neposlušnost Bogu splača, se prepričajte, da boste prenesli posledice.

Naša ljubezen: Ne smemo iskati le spoznanja o Bogu in Božje svetosti, ampak tudi Božje srce. Naša življenja naj najprej zaznamuje ljubezen do Boga, šele nato pa ljubezen do drugih, celo do ljudi, ki so tako grešni kot Ninivčani.

V: Katere so podobnosti med knjigo Jona in Psalmi?

O: Očitno je Jona dobro poznal Psalme. Tukaj so podobnosti.

V: Ali je knjiga Jona 1 zaradi svojih fantazijskih elementov izmišljena?

O: Ne. Kritiki, ki trdijo to, ponavadi ne navajajo nobenih konkretnih fantazijskih elementov, zato je težko odgovoriti na tako nejasen ugovor. Tukaj so možni argumenti, ki jih imajo morda v mislih, skupaj z odgovori.

Pogoltnjen od velike ribe: Čeprav bi lahko šlo za čudežno ustvarjeno ribo, ni razloga, da bi to moralo biti nujno tako. Obstaja vrsta drugih primerov, ko so bili ljudje pogoltnjeni od velike ribe (imenovane »Jewfish«), nato pa izbruhanih in so preživeli, da so lahko o tem pripovedovali. Za več informacij o tem glej razpravo o Jona 1:17.

Potovanje v Taršiš: Taršiš (Tartessus) v Španiji so ustanovili Feničani okoli 9. ali 10. stoletja pr. n. št., zato ni nobenega problema pri poskusu potovanja v Taršiš, saj je ta mesto obstajalo že stoletje ali dve pred Jonom.

Velika nevihta: V vzhodnem delu Sredozemskega morja pogosto divjajo silovite in nenadne nevihte. O še eni nevihti lahko preberete v Apostolskih delih 27:13–38.

Obstoj Ninive: Po mnenju arheologov je Niniva obstajala že okoli leta 5000 pr. n. št. Niniva je omenjena na klinopisnih tablicah kralja Gudeja (okoli leta 2200 pr. n. št.) in Hammurapija (okoli leta 1700 pr. n. št.). Zato je mogoče pričakovati, da je bil Ninive v zgodnjih časih dovolj pomemben, da je bil omenjen v 1. Mojzesovi knjigi 10,11.

Velikost Ninive: Ninive je bila veliko mesto že pred Jonovim časom, zato tu ni nobenega problema. Kalah je bilo mesto, manjše od polovice Ninive, in je imelo leta 879 pr. n. št. 69.574 prebivalcev.

Kralj v Ninive: Ninive ni bila prestolnica Asirije vse do kralja Sennaheriba (705–681 pr. n. št.), kar je bilo kmalu po Jonovem času. Kljub temu sta bila Ašurnasirpal II. (884/883–859 pr. n. št.) in Salmanasar III. (859–824 pr. n. št.) med kralji, ki so del časa preživeli v Ninive. Ninive je bila ena od kraljevih rezidenc od leta 1100 pr. n. št. naprej.

Kralj Ninive v primerjavi z Asirijo: Imperij se je imenoval Asirija, ne Ninive, vendar ni bilo neobičajno, da so kralja neke države imenovali po kraju, kjer je prebival. Na primer, Ahab je v 1. knjigi kraljev 21,1 imenovan kralj Samarije (ne Izraela), Ahazija je v 2. knjigi kraljev 1,3 prav tako imenovan kralj Samarije (ne Izraela), Ben-Hadad pa je v 1. knjigi kraljev 15,18 in 2. knjigi kronik 16,2 imenovan kralj Damaska (ne Arama/Sirije).

Hitro rastoča buča: Res je, da je bila to verjetno čudežna rastlina. Najhitreje rastoča rastlina v naravi je bambus, ki lahko zraste do 91 cm (36 palcev) na dan.

Vzhodni veter: Ni nič čudežnega v tem, da vzhodni veter piha z gora.

Kot povzema Walter Kaiser v knjigi Hard Sayings of the Bible, str. 332–333: »Tako se ugovori proti tej knjigi strnijo v naslednje: v njej je preveč čudežev!«

V: V Jon 1,1–3 nikjer ni zapisano, da bi Jona Bogu z besedami rekel »ne«. Kako lahko človek z dejanji izraža upor, ne da bi uporabil besede?

O: Človeku ni treba ničesar reči; lahko preprosto ravna v nasprotju z Božjo voljo in v tem vztraja. Ne glede na to, ali je upor glasen ali tih, je še vedno upor.

V: Zakaj točno je Bog v Jon 1,2 rekel, da hoče, da Jona pridiguje proti temu? Kateri so po vašem mnenju trije razlogi za ta razlog?

O: Sveto pismo navaja, da je bil razlog v tem, ker se je njihova hudobija pokazala pred Bogom. To opažanje lahko razumemo na tri načine.

1) Nekateri bi morda slišali Jonovo pridiganje, se pokesali in po tem še naprej sledili Bogu.

2) Drugi Ninivčani bi jasno slišali, da je Bog nezadovoljen z njihovo nepravičnostjo, in bi imeli več podlage za sodbo, ker so bili opozorjeni.

3) Drugi, ki niso Asirci, bi slišali in videli, da je bilo uničenje praktično nepremagljivih Asircev Božje delo.

Na splošno velja, da je, ko Bog opozori posameznika ali ljudstvo, to dobra stvar, če se pokesajo. Zanje pa je nesreča, če slišijo opozorilo in ga ne upoštevajo. Več o tem pojmu si preberite v Jeremiju 42, zlasti v 42:19–22.

V: V Jon 1:3, v kateri Taršiš je bežal Jona?

O: Obstajajo tri mesta z imenom Taršiš, kar ponuja tri možnosti.

Malo verjetno: Taršiš (Tars) v Mali Aziji: To je bilo srednje veliko pristaniško mesto, oddaljeno približno deset milj (16 kilometrov) od Sredozemskega morja. Več stoletij kasneje je od tu prišel apostol Pavel. Za Jonaha ne bi bilo smiselno potovati na jug, da bi se z ladjo odpravil v to mesto v notranjosti, ko bi lahko tja preprosto hodil peš.

Najverjetnejše: Taršiš (Tartessus) v Španiji: To je verjetnejša lokacija. Taršiš, omenjen v Herodotu 4:152, je bil verjetno zahodno od Gibraltarja, na ozemlju današnje Španije ali Portugalske. Bil je takrat najbolj zahodno ležeče civilizirano mesto, razen olmeške civilizacije v Mehiki. Taršiš so ustanovili Feničani v devetem ali desetem stoletju pr. n. št. To je bil tisti Taršiš, v katerega je bežal Jona. Zaradi zlata, srebra in bakra, ki se tam pridobivajo, je to danes eno najbogatejših rudarskih območij v Sredozemlju. To bi bila največja razdalja od Ninive, do katere bi se Jona lahko razumno odpravil.

Malo verjetno: Taršiš na Sardiniji: Feničanska beseda »Taršiš« izhaja iz akadijske besede, ki pomeni »taliti« ali »biti taljen«. V 9. stoletju pr. n. št. so Feničani osvojili mesto talilnic na Sardiniji, ki so ga prav tako imenovali Taršiš. To vemo zaradi napisa na Norinem kamnu. Vendar pa razen imena ni nobenega drugega razloga, da bi to mesto povezovali z Jonom. Ni bilo tako znano kot Taršiš v Španiji, čeprav je bil verjetno prav ta Taršiš tisti, ki je v preteklosti oskrboval kralja Salomona s srebrom.

V: V Jon 1,3 je Jona našel »odprta vrata« v obliki ladje, na kateri je lahko odplul. Toda kdo je dal ta odprta vrata? Ko naletimo na odprta vrata, kako vemo, ali jih je zagotovil Bog ali Satan?

O: Tako kot je Satan Jezusu ponudil »odprta vrata« za lažjo pot do vladarstva nad svetom, nam lahko Satan ponudi odprta vrata, da bi se poskušali izogniti poslušnosti Bogu. Ko vidiš odprta vrata, ne hodi nujno skozi njih. Najprej preveri Sveto pismo in nato vprašaj Boga, ali je to tisto, kar želi, da storiš.

V: Zakaj je Jona v Jon 1,3 poskušal pobegniti od Boga?

O: Sveto pismo tega ne pove, lahko pa ugibamo. Jona je veroval v Boga, ga je hotel častiti in mu služiti ter mu je nedvomno želel na splošno biti poslušen. Vendar pa Jona ni hotel biti poslušen Bogu na tem konkretnem področju; Jona nam v Jona 4,2 namiguje na svoj razlog.

Jona ni dvomil v Božjo moč, modrost ali ljubezen. Prej je šlo za to, da Jona ni maral krutih Asircev, Bog pa jih je ljubil. Joni se ta Božja lastnost ni dopadla – da Bog še vedno ljubi krute in hudobne. Zanimivo je, da Jone ne moremo opravičiti z izgovorom, da ni poznal vseh dejstev ali da ni vedel dovolj o Bogu.

Raje se je Jonah odločil, da bo sovražil krutost Asircev, in se zavestno obrnil stran od dejstva, da jih je Bog ljubil. Če danes obstaja kaj v zvezi z Bogom, kar vam ni všeč, je v redu, da ste iskreni glede svoje pomanjkljivosti. Vendar se spomnite, da ste vi tisti, ki se morate spremeniti, in da bodo vsi, ki živijo v nebesih, spremenjeni, zato nima smisla bežati pred svojo končno posvetitvijo.

V: Zakaj je v knjigi Jon 1:3,10 Jona odšel v Jopo (današnja Jaffa, del Tel Aviva)? Zakaj mu ni bilo mar, ali bo razlog za to ohranil v tajnosti?

O: Čeprav je bilo v današnjem Libanonu in na obali Sirije veliko fenicijskih pristanišč, na izraelski obali razen Jope skoraj ni bilo kraja, ki bi bil primeren za pristanišče, dokler Rimljani stoletja kasneje niso zgradili umetnega pristanišča v Cezareji. Jona se za pot po kopnem ne bi moral odpraviti v Jopo, vendar je bilo to najbližje pristanišče za potovanje po morju.

V: V Jon 1,3–10 si je Jona verjetno mislil, da bi bilo za Boga učinkoviteje, če bi šel dovolj daleč v nasprotno smer, da bi namesto njega uporabil nekoga drugega. Ali kdaj razmišljamo na tak način?

O: Preveč enostavno je misliti, da ima Bog enake omejitve in načine delovanja kot mi. Toda Izaija 55,8–11 pravi, da Božje misli in poti niso kot naše. Njegova beseda bo izpolnila tisto, kar je On zanjo namenil.

V: V Jon 1,3–10 je v časih Stare zaveze le malo ljudi imelo Božjega Duha, da bi lahko prerokovali, toda ker ga je imel Jona, kako je lahko bil celo on neposlušen in se obrnil stran od Boga?

O: Vprašajte Balaama. Če vam Bog podeli posebno darilo, kakršno koli že je, vaša dolžnost, da ubogate Božje zapovedi, ni nič manjša. Vaša potreba po pazljivosti, da preverjate, ali še vedno hodite v Gospodu, ni bila odpravljena za vas nič bolj, kot ni bila odpravljena za Pavla in njegove prvotne bralce v 2. Korinčanom 13,5–6.

V: Ali v Jon 1,3–10 danes včasih razumemo Božjo voljo za nas kot švedsko mizo z mnogimi jedmi, iz katere si izbiramo tiste, ki so nam všeč?

O: Švedska miza je pogostitev z več izbiro hrane, kot jo ena oseba sploh lahko poje. Zato si oseba vzame malo tistega, kar ima rada, in ničesar tistega, kar ji ni všeč. Želite več sladice, več mesa ali več svojega najljubšega sadja? Izbira je popolnoma vaša. A učinkovito služenje Bogu je bolj podobno služenju v vojski, kjer jeste vse, kar vam je dano.

Včasih si ljudje želijo služiti Bogu »na svoj poseben način«. Zakaj ne bi raje služili Bogu na Njegov način? Način služenja Bogu sicer ni za vse enak, saj imamo različne duhovne darove. Vsem, ki služijo na Božji način, pa je skupno to, da so poslušni temu, kar želi On, ne temu, kar želimo mi. Včasih si želimo opravljati pobožna služenja, a naše prednostne naloge v življenju niso Božje prednostne naloge. Molite, da vam Bog razkrije Svoje prednostne naloge za vaše življenje, in se zavežite, da boste sledili Božjim prednostnim nalogam namesto svojim.

V: V Jon 1,4–7, ker Bog ne želi, da bi sledili praznoverju ali sreči, zakaj je metanje žrebov delovalo za mornarje? Ali je metanje žrebov na splošno dobra stvar?

O: Žrebanje ni nujno dober način za pridobivanje informacij. Na splošno velja, da kadar v Svetem pismu nekaj storijo neverniki – tudi če Bog blagoslovi njihova [morda] zgrešena prizadevanja –, to ne pomeni, da je to priporočljivo tudi za vernike.

V Svetem pismu tudi verniki včasih mečejo žreb. Na primer, apostoli so mečali žreb, kar je zapisano v Apostolskih delih 1,24–26, brez odobravanja ali kritike.

V: Kaj je bil v Jon 1,5 glavni namen potovanja? Zakaj so tovor vrgli v morje?

O: Velike ladje so lahko prevažale nekaj potnikov, vendar je bil glavni namen živahnega sredozemskega ladijskega prometa tovor. Ko so premetavali blago, ki naj bi ga prodali na cilju, čez krov, so s tem zavrgli prav tisto, kar je bilo sploh glavni namen plovbe. Finančno bi to bilo katastrofalno za lastnika. Odmetavanje tovora bi olajšalo ladjo, zaradi česar bi se dvignila višje nad vodo, kar bi jim zagotovilo večjo varnostno rezervo, če bi se ladja začela polniti z vodo. Prav tako bi se nekoliko zmanjšala verjetnost, da bi jo zadele potopljene skale.

V: Kako je v Jon 1,6 ta prerok tukaj spal?

O: Jonah očitno ni bil preveč zaskrbljen, da bi bil zunaj Božje volje. Jonah je trdno spal vsaj v treh pogledih.

Fizično: Bodisi je bil Jona fizično tako izčrpan, da je prespal to hudo nevihto, bodisi mu je Bog podaril globok spanec, da bi si odpočil, saj bi bil to najudobnejši spanec, ki ga bo imel še nekaj časa.

Duhovno: Jona je bil vernik, čigar volja je bila v odkritem uporu proti Bogu. Tudi v Pismu Efežanom 5,14 je govora o tem, kako pomembno je, da verniki ne spijo duhovno.

Intelektualno: Če ti Bog neposredno zapove, naj nekaj storiš, vsak otrok, ki sledi Bogu, ve, da te Bog lahko ustavi, če ne ubogaš. Morda je Jona mislil, da ga bo Bog preprosto ignoriral, če se bo »odmaknil iz dosega« Ninive.

V: Ali je bil v Jon 1,6 kapitan sovražen do pravega Boga? Ker kapitan očitno ni verjel v edinega pravega Boga, zakaj bi kapitan želel, da Jona moli k njegovemu Bogu? Ali imajo danes nekateri ljudje takšen odnos?

O: Prepričanja mnogih ljudi so »eklektična«. Kapitan je menil, da to ne more škoditi, morda pa celo pomaga. Nekateri ljudje Boga ne zavračajo odločno, ampak želijo edinega pravega Boga le dodati k svojim drugim božanstvom. Mnogi zgodnji kristjani so bili ubiti ne zato, ker so častili Boga, ampak zato, ker so se odrekli čaščenju kogarkoli drugega razen Boga.

V: V čem je Jon 1,7 podoben zgodbi o modrih iz Mt 2,1–3?

O: Bog lahko uporabi katerokoli sredstvo, da neverniki pridobijo informacije. Na primer, ko so modri sledili zvezdi, to ne pomeni, da bi morali kristjani gledati v zvezde, da bi našli Mesija.

Bog nikoli ni rekel, da je omejen na uporabo le dobrih sredstev, da bi pritegnil ljudi k sebi. Včasih Bog uporabi resnično zlobna sredstva, kot je na primer babilonska vojska (Habakuk 1,6.13). Bog lahko uporabi bolezni, zlobne ljudi in celo nenameren greh (kot v primeru modrih), da bi pritegnil ljudi k sebi.

Najbolj nenavadno pa je, da je Bog uporabil nameren, zavesten greh vernikov, da bi rešil prav te vernike. O tem lahko preberete v zgodbi o Jožefu in njegovih bratih v 1. Mojzesovi knjigi 37 in 50, še posebej pa v 1. Mojzesovi knjigi 50:20. Dejansko lahko Bog vse stvari uskladi v dobro (Rimljanom 8:28) in za svoje namene (Efežanom 1:11).

Skratka, tako kot to, da Bog uporabi ugrabitev Jožefa za svoje namene, ne opravičuje ugrabitve, tudi to, da Bog uporabi astrologijo za svoje namene, ne opravičuje astrologije.

V: Kaj v Jon 1,8 pomeni »kaj delaš / kakšen je tvoj poklic«?

O: Lahko pomeni »kaj delaš (kot poklic)« ali pa »kaj počneš (na tej ladji)«.

V: Zakaj so se v Jon 1,8–10 prestrašili, ko je Jona rekel, da časti Tistega, ki je ustvaril morje in zemljo? Saj Tistega edinega pravega Boga tako ali tako niso častili.

O: Niso verjeli v edinega pravega Boga, a očitno ga tudi niso povsem izključili. Pogani so bili ponavadi odprti za nova božanstva, in če je nekdo trdil, da je On ustvaril morje, bi bil takšen Bog v teh okoliščinah nekdo, s katerim je treba računati. Nekateri ljudje so takšni tudi danes. Ne sprejemajo edinega pravega Boga, a ga tudi ne izključujejo. Radi ostajajo nevtralni.

V: Ali so imeli možje v Jon 1,11–15 prav, da so Jona vrgli v morje, kar se je zdelo kot gotova smrt?

O: Običajno ne. A bili so obupani, in ko jim je Jona to naročil, so storili tisto, kar so čutili, da morajo storiti. Morda se zdi kruto, da bi jih Bog prisilil, naj Jona vržejo čez krov v navidezno gotovo smrt, a Bog je to uporabil, da je mnogim poganom prinesel življenje.

V: Ali so v Jon 1,16 mornarji postali verniki v pravega Boga?

O: Sveto pismo tega izrecno ne navaja. Mogoče je eno od naslednjega:

a) so se spreobrnili in častili le pravega Boga,

b) so zdaj le še zelo spoštovali pravega Boga in mu darovali žrtve, hkrati pa so še naprej darovali žrtve svojim malikom.

V: Kako je v Jon 1,16 Jonovo neposlušnost pripeljala do tega, da so mornarji začeli častiti pravega Boga?

O: Bog včasih dela čudeže na nenavadne načine, kajne? Bog ne more le uporabiti dobrih stvari, da doseže dobre stvari, ampak Rimljanom 8:28 pravi, da Bog vse stvari deluje skupaj v dobro tistih, ki ga ljubijo. Efežanom 1,11 celo pravi, da Bog vse deluje po nasvetu svoje volje. Tudi stvari, ki jih Bog ni želel, je Bog še vedno dovolj mogočen, da jih vključi v svoj načrt.

V: Kaj se v Jon 1,16–17 zgodi, ko pobožni človek ali pobožni narod ne želi več delati tistega, kar želi Bog?

O: To se lahko razlikuje. Bog se lahko odloči ukrepati, da osebi pokaže, kako pomembno je njeno delo v Gospodu. Ali pa Bog lahko sprejme neprijeten ukrep in osebo okara, da se bo vrnila k Njemu. Ali pa se Bog lahko od nje odvrne in je ne uporablja več, kot neuporabno orodje. Ali pa Bog lahko stori vse zgoraj navedeno, po vrstnem redu, odvisno od našega odziva.

V: Zakaj misliš, da v Jon 1,17–2,1 Bog ne stori vedno tistega, kar je najbolj učinkovito?

O: Bog se mu ni treba mudi; ima ves čas na svetu. Bogu ni treba zbrati moči; je že vsemogočen. Bogu ni treba zbrati več informacij; že vse ve. Boga zanima proces, ne le končni rezultat.

V: Ali je bila v knjigi Jon 1,17–2,1 velika riba odgovor na Jonovo molitev?

O: Ne, ker je bil Jona že v notranjosti ribe, ko je začel moliti, kot piše v Jona 2,1.

V: Kako bi v Jon 1,17 in Mt 12,40 lahko šlo za kita, saj imajo le kiti vrsta spermacet velika grla, da lahko pogoltnejo človeka v celoti, ti kiti pa ne živijo v Sredozemskem morju?

O: Obstajajo štiri možnosti.

1. »Jewfish« so različne vrste velikih morskih ostrižev. Po podatkih iz Enciklopedije Britannica, zvezek 12, 1972, str. 1040, mnoge od njih dosežejo težo od 500 do 700 funtov in dolžino od 7 do 12 čevljev.

2. Kitovci (Rhincodon typus) so pogoltnili ljudi, ki so jih kasneje našli žive v njihovih želodcih.

3. Kiti spermiji lahko pogoltnejo velike predmete v celoti. Eden je celo pogoltnil 15-foot dolgega morskega psa. To je dokumentiral Frank T. Bullen v knjigi The Cruise of the Cachalot Round the World after Sperm Whales (1898).

Leta 1771 je kita sperma pogoltnil Marshalla Jenkinsa. Tudi Jamesa Bartleya je leta 1891 pogoltnil kit sperma. Oktobrska številka revije *Princeton Theological Review* iz leta 1928 kaže, da so nekateri podrobnosti Bartleyjeve zgodbe netočni, vendar dokazi o netočnosti nekaterih podrobnosti zgodbe ne ovržejo. Več o teh dveh dogodkih si preberite v knjigi *Bible Difficulties and Seeming Contradictions*, str. 95.

Čeprav se kiti običajno ne pojavljajo v Sredozemlju, lahko preplavajo velike razdalje, in Bog bi lahko enega pripeljal v Sredozemlje. Asimovovo zavračanje prisotnosti kita v Sredozemlju predpostavlja, da ni Boga, ki povzroča dogodke.

4. Bila je edinstvena riba, ki jo je Bog posebej pripravil za ta namen. Vendar pa to morda ni bilo potrebno, saj obstajajo še tri druge vrste rib, ki so ne le teoretično sposobne pogoltniti človeka živega, ampak so to tudi dejansko storile.

Obstajajo tudi druga poročila o ljudeh, ki so jih pogoltnile velike ribe, a so preživeli in o tem lahko pripovedovali. Eden od njih je bil mornar ob obali Nove Anglije v 19. stoletju. Novejši primer je bil objavljen v časopisu »The Dallas Morning News« v 70. letih 20. stoletja v Mehiškem zalivu.

V: V kakšni meri je Jonova izkušnja v Jon 2 podobna temu, ko je Pavel v 1 Kor 5,4–5 izročil nemoralnega brata Satanu?

O: Pavel je nemoralnega brata izročil Satanu kot sredstvo za disciplino. Satana si lahko v tem primeru predstavljamo kot neprostovoljnega služabnika Najvišjega Boga. To bi bilo za nemoralnega brata neprijetno, vendar bi ga morda pretreslo tako, da bi se hotel pokesati.

Biti pod Božjo disciplino je lahko podobno kot iti na ribolov, le da ste vi vaba. Sveto pismo ne omenja, ali je Jonah po tem sploh še kdaj hotel iti na ribolov.

V: Kako bi v Jon 2 neverniku (ali verniku), ki je nepravičen ali nemoralen, pojasnili, kako pomembno je, da poslušamo Boga?

O: Veliki biblijski učitelj Chuck Swindoll je opazil, da so se mnogi izmed tistih, ki živijo v nemoralnosti in ki jim je svetoval, osredotočali izključno na užitke sedanjosti. Morda bi želeli, da vidijo sedanje posledice pri tistih okoli njih, tako pri tistih, ki se tega zavedajo, kot pri tistih, ki bodo verjetno izvedeli kasneje. Prosite jih, naj razmislijo o prihodnosti in o tem, kako se bodo za to odgovarjali pred Bogom. Prosite jih, naj razmislijo o svojih nagradah v nebesih ali o izgubi teh nagrad. Ali je večna nagrada v nebesih vredna manj kot kratkotrajna užitka greha, ki jim sledi občutek krivde? Če pa jih te stvari sploh ne zanimajo, morda sploh ne bi smeli skrbeti za nagrade v nebesih. Namesto tega bi se morali skrbeti za to, kako uiti večnim plamenom Ognjenega jezera v drugi smrti. Če jih te večne stvari ne skrbijo, potem morda sploh nikoli niso imeli večnega odrešenja.

V: Kaj je v Jon 2 ena ključna prednost, ko ležiš na hrbtu? Ali je bil v tvojem življenju trenutek, ko si ležal na hrbtu in je Bog to izkoristil?

O: Ena ključna prednost je, da nimaš kam drugam gledati kot navzgor. Včasih mora Bog ljudi spraviti na hrbet, preden se ozrejo k Njemu.

V: Ali je bil Jona v Jon 2,2 res v peklu?

O: Hebrejska beseda tukaj je »sheol«, ki na splošno pomeni »grob«, ne pa pekel.

V: Ali je v Jon 2,2 Jona res umrl?

O: Ne, ni umrl. Nekateri kristjani, kot je J. Vernon McGee, trdijo, da to kaže, da je Jona v tisti ribi resnično umrl, Bog pa ga je obudil od mrtvih. Tudi R. A. Torrey v knjigi »Težave v Svetem pismu« (str. 115–116) meni, da je verjetno, da je bilo Joni dovoljeno umreti.

Toda Jona ni umrl, kajti če bi umrl, kam bi šel? Če bi Jona odšel v raj, kamor gredo pravični, bi bil tam srečen in ne bi hotel oditi. Če bi iz kakršnega koli razloga odšel v ječo, kamor gredo nepravični, bi bila mrzla, mokra voda zadnja od njegovih skrbi. Izraz »spustiti se v šeol« je pesniška metafora za dobesedno pokopavanje v morju. Jona je spoznal, da bo ta riba postala njegova dobesedna krsta, če ga Bog ne bo rešil. To stališče navaja tudi NIV Study Bible, str. 1367.

Kljub temu se vsi kristjani strinjajo, da bi Bog, če bi hotel, lahko ohranil Jona živega v tej ribi ali pa bi ga lahko pustil umreti in ga nato v tej ribi ponovno oživil.

V: Kako je Jonah v Jon 2,2–9 lahko molil tako zgovorno po tej travmatični izkušnji?

O: Medtem ko se je njegova koža belila in prebavljala, je imel Jona veliko časa, brez zunanjih motenj, da je razmislil o svojih poteh in se pogovarjal z Bogom. Lažje je sestaviti molitev, ko se življenje okoli tebe razgrajuje. Jona bi lahko »izpilil svojo molitev«. Vendar pa bi Jonova molitev lahko bila tako izpiljen odgovor kot tudi »iz črevesja« prihajajoča prošnja – se pravi iz črevesja ribe.

V: Katero trajno lastnost je imel Jonah v Jon 2,4,6,7–8? Kako lahko gojimo to lastnost?

O: Kljub Jonovemu slabemu odnosu, pomanjkanju ljubezni in neposlušnosti je Jonah še vedno imel veliko vero, da ga bo Bog rešil in da bo spet videl Božji tempelj, vsaj v nebesih. Čeprav je Jonahovo življenje ugašalo, je imel upanje, da bo spet videl Božji tempelj in daroval Bogu.

V: Kako je zemlja v Jon 2,6 zaprla Jona?

O: Predstavljajte si Jonahovo stisko, ko je vedel, da je globoko pod zemljo in morjem. Imel je tisto, kar bi lahko imenovali globoko občutek klavstrofobije. Jonahov pesniški jezik v 2,5–6 omenja, da je bil nižje od korenin najvišjih gora v morju.

Če se danes kdo počuti na dnu, se spomnite, da ima ležanje na hrbtu eno prednost: lažje je pogledati navzgor. Prerok, ki je vedel bolje, je očitno neposlušal Boga in bežal. Jona je bil strogo kaznovan, a čas je minil, Jona pa je bil ponovno sprejet in ga je Bog spet uporabil.

V: Kako v Jon 2,8 ljudje, ki se oklepajo malikov, zapustijo Njegovo ljubečo predanost / izgubijo tisto, kar bi lahko bilo njihovo? Kaj pa predestinacija?

O: »Predestiniran« je biblijski izraz (Rimljanom 8,29; Efežanom 1,11), vendar to NE pomeni, da je Bog kriv za to, da nekdo ne pride v nebesa. Ljudje v peklu ne morejo resnično reči: »Bog me je prisilil«, »Bog je kriv« ali »Bog mi ni dal priložnosti«. Lahko rečejo le, da je bila to njihova lastna krivda, in četudi niso imeli vsega znanja, ki bi ga lahko imeli, so zavrnili resnico, ki jim je bila dana.

V: Na kakšne različne načine so v Jon 2,8 maliki brez vrednosti?

O: So brez vrednosti fizično, duhovno in v smislu vpliva na druge.

Fizično so idole brez vrednosti; celo če se kos lesa samo zažge, služi boljšemu namenu kot idol.

Duhovno odvračajo od pravega Boga.

Kipi so brez vrednosti tudi v smislu vpliva na druge. Ljudje, ki jih častijo in verujejo vanje, postanejo tudi duhovno brez vrednosti.

V: Ali menite, da je v Jon 2,9–10 Bog potrpežljivo čakal na nekaj? Ali menite, da Bog čaka na nekaj v vašem življenju?

O: Bog ni dal nobenega znaka, da bi kaj storil, »če« bi Jona kaj storil. Ko je Jona izkazal obžalovanje, ker je bil v trebuhu velike ribe, ga je Bog uslišal. Ko je Jona »obnovil svojo obljubo« in Bogu povedal, da bo izpolnil, kar mora storiti, nam Sveto pismo nato pove, da je Jona izstopil iz ribe na suho.

V: V Jon 3,1–2 je Jona bil neposlušen in je razočaral Boga, očitno na način, ki se je Bogu zdel zelo resen. Kako bi lahko nekdo, ki je bil tako neposlušen Bogu, kdaj spet služil Njemu, še posebej pa drugim govoril, da se morajo pokesati in se obrniti k Bogu?

O: Moč sporočila ni bila v Jonahovi poslušnosti niti v čemerkoli, kar je zadevalo Jonaha. Moč sporočila je bila v Bogu. Jonah ni mogel več ničesar storiti glede svoje pretekle neposlušnosti, za katero se je pokesal. Zdaj je bil čas, da se pobere in nadaljuje pot, le da tokrat v Božji smeri, ne v svoji.

Jona je vedel, kaj pomeni pokesati se, in lahko je tudi drugim povedal, kako naj to storijo, čeprav morda z manj trpljenja, kot ga je doživel sam.

V: Ali bi moral Jona v Jon 3,1 počakati, da ga Bog ponovno pooblasti?

O: Na splošno da, saj bi morali biti v stalnem stiku z Bogom in ga vedno prositi, naj nam pokaže, če ne gremo po najboljši poti. Morda ne gremo po napačni poti, a morda tudi ne gremo po poti, po kateri želi Bog, da gremo.

V Jonahovem primeru pa je to brezpredmetno vprašanje, saj je Bog očitno spregovoril takoj. Možno je, da bi Božji služabnik, kot je Jonah, po tem, ko se je odvrnil od Boga, potreboval potrditev od Boga, preden bi nadaljeval s službo, v kateri ga je imel Bog pred njegovim odvrnjenjem. Bog je za to poskrbel.

V: Ali se je v Jon 3,2 zdelo, da je bil Jona posebej zaskrbljen, ker še ni imel sporočila, ki naj bi ga oznanjal? Ali naj bomo zaskrbljeni, če nas Bog pokliče k službi, pa nam še ni vse natančno načrtovano?

O: Sploh ne. Bog je očitno želel, da Jona govori z Ninivčani, bolj kot je Jona sam želel govoriti z Ninivčani. Bog, ki je Jonu pomagal priti tako daleč, ki je imel Ninivčane tako rad, da je raje poslal veliko ribo, kot da bi pustil Jona pobegniti, mu zagotovo ne bi odrekel besed, ki jih je moral izreči, ko je prišel čas, da so bile potrebne.

V: Kako je bilo Ninive v Jon 3,3 in Jon 4,11 tako veliko mesto s 120.000 prebivalci?

O: Po podatkih iz Wycliffe Bible Dictionary, str. 1208, je bilo mesto Kalah manj kot polovico tako veliko kot Ninive, leta 879 pr. n. št. pa je imelo 69.574 prebivalcev. (To temelji na napisu Ašurnasirpala II. (883–859 pr. n. št.), v katerem je na gostijo povabil 69.574 prebivalcev Nimruda.)

Vendar se »trije dnevi« ne nanašajo na neposredno hojo po odprtem ozemlju, temveč na čas, potreben za pot skozi mesto in okoli njega. Mesto s premerom 16 milj (26 kilometrov) bi imelo obseg približno 50 milj (80 kilometrov) in bi lahko sprejelo okoli 600.000 ljudi.

V: Ali menite, da se je Jona v Jon 3,3–4 počutil varno, ko je odšel v tako s krvjo prepojeno mesto?

O: Jonah se je verjetno počutil varnejšega med nepravičnimi Ninivčani, ki so uživali v mučenju, saj je bil to v skladu z Božjo voljo, kot pa bi se počutil sam z Bogom, ko je bil Bog jezen nanj. Zato se je Jonah ob odhodu v Ninive verjetno počutil varnejšega in morda tudi bolj suhega. Podobno smo tudi mi in naše nebeške nagrade varnejši, če gremo na nevarno mesto in sledimo Božji volji, kot pa če se varujemo in poskušamo pobegniti od Boga. Upajmo, da bomo to lekcijo dojeli hitreje kot Jona.

V: Kaj je zanimivega v zvezi z Božjim imenom v Jon 3,5?

O: Do Jona 3,4 je bilo edino ime za Boga, ki se je uporabljalo, GOSPOD (Jahve), razen pri mornarjih, ki so uporabljali izraz elohim, ko so govorili o bogovih na splošno. Od Jona 3,5 naprej se izraz elohim uporablja za označevanje pravega Boga.

V: Kaj je v Jon 3,5, 6, 8 »vraj«?

O: Žalna obleka je bila groba tkanina, ki je bila neprijetna za nošenje. Ljudje so jo nosili kot znak globokega žalovanja in pokore.

V: Zakaj je v Jon 3,6 kralj imenovan kralj Ninive?

O: Bil je kralj Asirije, ne le Ninive. Lahko domnevamo dva razloga.

Jonov pogled: Jona je prišel v Ninive, kjer je prebival asirski kralj. Ne glede na ozemlja, ki jih je Asirija osvojila in ki so se upirala njeni vladavini, je bil kralj Ninive.

Jonov bralec: Ker je bil kralj Asirije, je bil kralj asirskih mest. Preprostejše, a še vedno pravilno, je bilo, da so ga imenovali kralj kraja, kamor je odšel Jona.

Ni bilo neobičajno, da so kralja imenovali po njegovem glavnem mestu. V 1. knjigi kraljev 21,1 je Ahab, kralj Izraela, imenovan kralj Samarije. Podobno je tudi Ahazija, kralj Izraela, v 2. knjigi kraljev 1,3 imenovan kralj Samarije, Ben-Hadad, kralj Arama, pa je v 2. knjigi kronik 24,23 omenjen le kot kralj Damaska.

V: Kaj menite, da je v Jon 3,6 prvi korak k pokori?

O: Kralj je v znamenje svoje ponižnosti pred Bogom vstal s prestola. Prvi korak v pokori je, da vstanemo s svojega prestola, priznamo, da nismo in ne želimo biti gospodarji svojega življenja, ampak bomo namesto tega delali, kar Bog želi, in prenehali delati, kar Bog ne želi.

V: Zakaj naj bi v Jon 3,7 odlok izdali kralj in njegovi plemiči, in zakaj bi plemiči želeli post?

O: Asirija je bila vojaška država, njegovi plemiči pa so bili vojaški poveljniki. Če bi kralj izgubil podporo svojih vojaških poveljnikov, ne bi dolgo preživel. Plemiči bi se želeli izogniti kugi, saj bi se, če bi se razširila novica, da so bile vojaške vrste decimirane zaradi številnih umirajočih in bolnih vojakov, to lahko izkazalo za iskro, ki bi spodbudila mnoge ljudi, ki so želeli maščevanje nad Asirijo, da bi napadli državo. Prebivalci Urartuja so se skupaj z Mannaji in Madai med letoma 782 in 745 pr. n. št. združili in svojo mejo pomaknili na manj kot sto milj od Ninive.

V: Kako v Jon 3,7 prepričaš druge ljudi, naj se pokesajo?

O: Za asirskega kralja je bilo to enostavno: izdal je odredbo, ki ji je sledila kazen za vse, ki so ji neupoštevali. Danes to pri nas ne deluje. Poleg tega pa je kralj vstal s prestola in dal zgled s postom ter sam oblekel raševino. Danes lahko ljudem povemo, da se morajo pokesati, jim dajemo zgled in jih spodbujamo k pokesanju.

V: Kako bi danes lahko v Jon 3,7 metaforično oblekli raševino?

O: Lahko se oblečemo v žalno obleko, si nadenemo črno trako na roko ali se odpovemo nečemu, kar je običajno v redu, kot znak naše žalosti za osebo ali narod. Tako Bog kot drugi ljudje slišijo naše sporočilo, pri čemer ne komuniciramo le z besedami.

V: Zakaj so v Jon 3,7 Asirci zahtevali, da tudi živali pokažejo pokoro?

O: Čeprav živali seveda niso vedele, kaj se dogaja, je bil to obupan poskus, ki so si ga Asirci izmislili, da bi pokazali svojo žalost in pomirili Boga. V preteklosti so že doživeli dve nadlogi, poleg tega pa so vraževerni Asirci videli sončev mrk. To ni edini primer, ko so ljudje v tej regiji žalovali skupaj z živalmi. Zgodovinar Herodot v delu Zgodovine, knjiga 9, poglavje 24, str. 292–293, pripoveduje o kasnejšem dogodku, ko so Perzijci obrilili svoje glave in odrezali grive svojim konjem in mulam po tem, ko je Masistius, poveljnik konjenice, umrl v bitki proti Grkom.

V: Ali je v Jon 3,8 Bog prisluhnil molitvi/prošnji teh nevernikov? So molili za odrešitev?

O: Čeprav ne vemo, za kaj vse so molili, vemo, da so molili, naj Bog odvrne grozečo nesrečo od njih.

V: V Jon 3,9, kako prepričani so bili, da bo njihovo kesanje sploh vplivalo na njihovo prihodnost?

O: Ninivčani niso imeli gotovosti, le upanje. Vedeli so, da je Bog jezen nanje zaradi njihove nasilne hudobije, in vedeli so, da Bog želi, da prenehajo in se pokesajo. Danes imamo veliko več gotovosti. Bog nas bo rešil, ko se bomo pokesali in prišli k Njemu. Vendar pa včasih morda še vedno trpimo posledice svojih grehov v tem življenju.

V: Ali je v Jon 3,9 dobro govoriti nevernikom o Božjem silovitem jezu?

O: Da, v tem primeru jim je to pomagalo, da so se pokesali.

V: Zakaj je v Jon 3,10 Bog Jonu naročil, naj prerokuje, da bodo Ninivčani uničeni, nato pa so bili vendarle prizaneseni?

O: Božji značaj se ne spreminja in tudi Božja končna volja ostaja nespremenjena. Vendar se Božja razodeta volja do posameznika ali ljudstva spremeni, ko se ljudje spremenijo in pokesajo, kot kaže Jeremija 18,1–11.

V Svetem pismu je še veliko drugih primerov tega, med drugim v 1. Mojzesovi knjigi 20,3–7, 2. Kraljevi knjigi 20,1–6 in celo v napovedi v 5. Mojzesovi knjigi 28,68, da se bo Božja razodeta volja do njih spremenila.

Zgodovinska opomba: na to vprašanje je očitno prvi odgovoril okoli leta 207 n. št. Tertulijan v delu Proti Marcionu, knjiga 2, poglavje 23, str. 315.

Za več informacij si oglejte razpravo o 1. Mojzesovi knjigi 20:3–6; 2. Mojzesovi knjigi 33:5–6; 5. Mojzesovi knjigi 20:17; Jeremiju 15:6 in Jonu 4:1–2.

V: Zakaj so se Ninivčani v Jona 3:10 pokesali?

O: V novejših poročilih o ljudeh, ki jih je pogoltnila morska riba in so preživeli, je njihova koža videti zelo pobeljena. Nedvomno je moral imeti Jona čuden videz, ko je prišel v Ninive. Bog je morda uporabil tudi nekaj drugih dejavnikov pred Jonovim prihodom okoli leta 758–757 pr. n. št.

Kuga v Ninive leta 765 pr. n. št. Najmočnejša vojska na svetu je bila nemočna pred kugo.

Sončev mrk 15. 6. 763 pr. n. št. Stari ljudje so se bali mrkov, in tako Asirci kot drugi so leta 763 pr. n. št. videli sončev mrk. Tudi skeptični Asimovov vodnik po Svetem pismu (str. 636) priznava dejstvo, da se je takrat zgodil mrk.

Še ena kuga v Asiriji leta 759 pr. n. št. To se je zgodilo le eno do dve leti pred Jonovo zgodbo.

V: Kako se je v Jon 3,10 Bog pokesal za zlo, ki je rekel, da ga bo storil?

O: Pri odgovoru je treba upoštevati dve točki.

1. Beseda »zlo« v hebrejščini ima dva pomena: moralno zlo ter fizično škodo in bolečino.

2. Čeprav Bog ne spremeni svojega mnenja (4. Mojzesova knjiga 23:19 in 1. Samuelova knjiga 15:29), se Božja razodeta volja do nekega ljudstva spremeni, ko se spremeni njihov odnos. Za več primerov tega si oglejte razpravo o Joni 3:10.

Muslimani ne bi smeli biti presenečeni, da izraz »zlo« lahko pomeni škodo in ne le moralno zlo. Izraz se na ta način uporablja tudi v njihovih lastnih spisih, in sicer v Bukharijevem hadisu, zvezek 3, knjiga 29, poglavje 7, št. 56, str. 35.

V: Zakaj bi v Jon 3,10b Bog imel usmiljenje do tako zlobnega ljudstva, Jonu pa ne?

O: Čeprav jih je Bog ustvaril in jih ohranjal pri življenju, tako kot vse ljudi, to nista glavna razloga. Glavni razlog je, da jih je Bog ljubil, skrbel zanje in da ima Bog usmiljenje do vsega, kar je ustvaril, v skladu s Psalmom 145:9, 13b, 17.

V: Kako se lahko spremeni naše srce, če ni usklajeno z Božjim, kot je opisano v Jon 3,10b?

O: Sveti Duh lahko deluje tako, da spremeni naša srca; vendar pa imamo kot verniki tudi odgovornost, da smo prilagodljivi in odzivni na Boga.

V: V Jon 4,1–2, zakaj točno je bil Jona tako jezen, da so bili Ninivčani prizaneseni? Je bilo to predvsem zato, ker se njegove besede niso uresničile, ali zato, ker je hotel videti Ninivčane uničene?

O: Morda je bilo oboje. Misel, da se bodo njegove preroške besede uresničile, je bila zanj pomembnejša od življenj Ninivčanov. Po drugi strani pa, ker je vedel, kako kruti in vojni so bili Ninivčani, in morda tudi vedel, da je le vprašanje časa, preden bodo napadli Izrael, jih iz tega razloga ni hotel, da bi bili prizaneseni.

V: Ali je v Jon 4,1–2, ne glede na razlog Jonovega jeza, Jonah bolj cenil uresničitev svojih besed kot življenja Ninivčanov? Ali obstajajo v Svetem pismu ali danes primeri, ko nam je bolj mar za naše besede kot za ljudi?

O: Jefta je storil napako, ker mu je bilo bolj pomembno izpolniti svojo nepremišljeno obljubo kot pa rešiti lastno hčer. Herodu je bilo bolj pomembno izpolniti svojo obljubo Salomi kot pa življenje Janeza Krstnika.

V: Ali v Jon 4,1–2 pravi preroki včasih podajajo lažna preroštva?

O: Ne. V Jona 3,4–10 je Jona prerokoval, da bo Ninive zaradi svoje hudobije uničena v štiridesetih dneh. Ko so se množično pokesali, Bog ni spustil nadnje nesreče, s katero jim je grozil. Ko se volja ljudstva spremeni, se spremeni tudi Božja razodeta volja do tega ljudstva.

To prerokovano uničenje je bilo posledica tega, da se niso pokesali za svojo hudobijo. Implicitno je pogojeno z njihovim nepokesanjem. Ko so se odločili, da se bodo pokesali, Bog ni videl potrebe, da bi v tem trenutku uničil Asirijo. Podobno, ko Bog prerokuje uničenje, se lahko naučimo, da se sodba lahko odloži ali odpravi, če se ljudstvo pokesa. To načelo, da se v oblicu sodbe dopušča kesanje, je podrobno opisano v Jeremiju 18,7–8.

V: Zakaj je bil Jona v Jon 4,1–2 v zmoti, ko je sovražil Asirce, saj je tudi David v Psalmu 139,21–22 rekel, da sovraži tiste, ki sovražijo Boga?

O: Pri odgovoru je treba upoštevati štiri točke.

1. Asirci niso gojili velike sovražnosti do pravega Boga; komaj so vedeli, kdo je. V Jona 4,11 Bog govori o Ninivčanih, da ne ločijo desne roke od leve, ali z drugimi besedami, komaj ločijo dobro od slabega.

2. Pri razlagi Svetega pisma je treba upoštevati pomemben koncept. Psalmi so zbirke molitev in pesmi, ki jih je Bog ohranil kot zglede za nas. Čeprav je vse, kar Bog pravi v Psalmih (kot tudi v preostalem Svetem pismu), resnično, ni vse, kar ljudje (da ne omenjamo Satana) pravijo v Svetem pismu, resnično. Sveto pismo namreč resnično zapisuje, kar so rekli. Na primer, če bi Ahab rekel: »1 + 1 = 3«, in bi Sveto pismo zapisalo, da »je Ahab rekel: 1 + 1 = 3«, bi Sveto pismo resnično in brez napake zapisalo napačno izjavo, ki jo je izrekel Ahab.

3. Psalm 139 govori o sovraštvu do Božjih sovražnikov, Novo zaveza pa pravi, da moramo ljubiti ljudi. (Spomnite se, da je bil Saul iz Tarza nekoč Božji sovražnik.) Zato je David molil molitev, ki ni bila v skladu z Božjo popolno voljo. Kot je prikazano v Novi zavezi, moramo ljubiti celo Božje sovražnike.

4. Iz te molitve v Psalmih se lahko naučimo lekcijo. Ne bojte se Bogu moliti tisto, kar čutite. Bog bo spremenil naša srca. Celo v zadnjem verzu Psalma 139 je David prosil Boga: »Poglej, ali je v meni kaj zlonamernega; vodi me po večni poti.« (BSB)

V: V Jon 4,1–2 je imel Jona slab odnos; zakaj torej ni bilo prav, da bi odšel drugam, namesto da bi služil z slabim odnosom?

O: V Jonahovem primeru je bil problem v tem, da je potreboval spremembo odnosa. Bog je vsekakor želel, da Jonah spremeni svoj odnos, vendar mu je kljub temu ukazal, naj gre, ne glede na njegov odnos. Včasih se lahko trdovratni odnosi ljudi omilijo, ko se odločijo, da bodo poslušali Boga ne glede na svoja čustva.

V Pismo Filipljanom 1,15–18 Pavel govori o ljudeh, ki so pridigali [pravo] evangelij iz zavisti in tekmovalnosti, ne pa iskreno. Čeprav so bili ti ljudje proti Pavlu, je Pavel kljub temu hvalil Boga za njihovo pridigovanje, saj so še vedno pridigali pravi evangelij, čeprav iz napačnih motivov.

V: Zakaj je v Jon 4,1.4.9b Jona občutil jezo nad tem, kar je storil Bog, in jo tudi ohranil?

O: Jona se ni le za trenutek razjezil; Jona je čutil, da ima nekako pravico, da se oklepa svojega jeza. Kakor kaže Efežanom 4,26, nikoli nimamo pravice, da se oklepamo svojega jeza.

V: V Jon 4,1, 4, 9 – kdaj (če sploh kdaj) imamo pravico, da se jezim nad tem, kar je storil Bog? Kaj pomeni, ko se jezim nad tem, kar je storil Bog?

O: Jona ni imel več pravice, kot jo imamo mi, da bi se jezili nad tem, kako se nekdo drug odloči porabiti svoj denar. Konec koncev je naša jeza v tem, da se Bog ne obnaša kot član ekipe, ki igra v naši ekipi, kot menimo, da bi moral. Pozabljamo, da Bog ni v naši ekipi in da Bog ni na naši strani. Mi naj bi bili v Božji ekipi in na Božji strani.

V: Kaj se v Jon 4,1.4.9 zgodi, ko smo jezni na Boga? (Morda se spomnite na Joba).

O: Bog to prenese. Nadaljujte pogovor z Bogom in ga prosite, naj spremeni vaše srce, da bo v skladu z Njegovim. Bog prenese tudi naše druge grehe.

V: V Jon 4,2 je veliko ljudi jeznega na Boga, ker imajo napačen pogled na Boga. Ali je bil to tudi primer pri Jonu?

O: Ne. Jona je imel pravilno predstavo o Božji moči in o tem, da se Bog želi usmiliti in prizanesati. Jona ni imel ljubezni do Ninivčanov, ki jih je ustvaril Bog.

V: Ali Jona v Jon 4,3 pravi, da je tako jezen, da bi najraje umrl, podobno kot je rekel Elija v 1 Kr 19,4?

O: Ne. V obeh primerih sta mislila, da zvesto služita Bogu, in sta se počutila osamljena. Vendar je Elija trpel zaradi izčrpanosti in bil potrt (ne jezen), ker ga je Jezabel poskušala ubiti in je bil v nevarnosti. Jona pa je bil jezen, ker so bili Ninivčani prizaneseni, Bog pa je pokazal svoje nezadovoljstvo z Jonom.

V: Ali naj verniki v Jon 4,3.8–9, Sod 16,30 in 1 Kr 19,4 kdaj molijo, naj jim Bog vzame življenje?

O: Sveto pismo na to vprašanje ne odgovarja neposredno, vendar navaja nekaj dobrih in slabih primerov.

1. Noben poslušen vernik v Svetem pismu ni nikoli storil samomora. Savel ni bil poslušen v 1. Samuelovi knjigi 31:4. Ahitofel ni bil poslušen vernik, potem ko je izdal Davida v 2. Samuelovi knjigi 17:1–23.

2. Samson je v Sodnikih 16:30 prosil Boga, naj mu vzame življenje; vendar pa, čeprav je Samson izvedel »samomorilsko misijo«, ni storil ničesar drugega, da bi si vzel življenje.

3. Elija je bil tako izčrpan, da je v 1. knjigi kraljev 19,4 molil, naj mu Bog vzame življenje. Jona je bil tako zagrenjen proti Bogu, da ga je prosil, naj ga ubije. Vendar Bog ni odobril prošnje nobenega od njiju.

V: Zakaj bi se v Jona 4,5 ta prerok odpravil na vzhod od Ninive, da bi se tam usedel?

O: Reka Tigris je tekla na zahodni strani Ninive. Vojska, ki bi napadla Ninivo, bi verjetno prišla z vzhodne strani, in Jona bi jo najprej zagledal, če bi sedel na vzhodni strani. Morda je imel Jona »dovolj vere«, da bi videl uničenje Ninive. Vendar pa Božje delovanje ni odvisno od naše vere, ampak od Njegove volje.

V: Zakaj bi se Jona v Jon 4,5–6 izpostavljal soncu, če si je zgradil zavetje?

O: Piše, da si je zgradil zavetje vzhodno od mesta, zato bi ga verjetno obsijalo popoldansko sonce.

V: Kakšna buča je bila to v Jon 4,6?

O: Sveto pismo ne navaja, ali je šlo za običajno rastlino, ki je čudežno zrasla, ali za vrsto rastline, ki sicer na zemlji ni obstajala. Skeptični Asimovov vodnik po Svetem pismu (str. 648) domneva, da je šlo za ricinusovo rastlino, ki lahko zraste do velikosti drevesa.

V: Zakaj bi bil Jona v Jon 4,6 vesel zaradi čudežno zrasle trte?

O: Seveda bi bil vesel, ker mu je nudila senco. A še več kot to, zdelo se mu je, da je to znamenje, da mu je Bog posvetil posebno pozornost, da je v Božji milosti in da bo Bog uresničil njegove besede. Ko ti nekdo podari lepo majhno darilo, si vesel zaradi uporabnosti darila, a ponavadi si še bolj vesel, ker je ta oseba posebej pomislila na tebe in ti sploh podarila darilo. Kljub vsemu, kar je prestal, je bil Jonah lahko vesel tega znamenja, da je bil opravičen in da je zdaj v skladu z Božjo voljo.

V: Zakaj bi Bog v Jon 4,7, po vsem, kar je Jonah prestal, poslal majhnega črva, da uniči trto? Ali Bog kdaj želi uničiti stvari ali jih odvzeti samo zato, ker nas osrečujejo?

O: To bi bilo, kot da bi vam nekdo podaril lepo darilo, vi pa bi ga imeli približno eno uro, nato pa bi prišel in ga namerno uničil pred vašimi očmi. Jonahov odnos in tleči gnev sta postala vidna, in to je bil namen. Jonah ni bil več mlačen.

V: Kaj vemo o vzhodnih vetrovih v tem delu sveta, kot je zapisano v Jon 4,8?

O: Močan, vroč vzhodni veter, ki danes piha v Palestini in Mezopotamiji, se imenuje siroko. Temperaturo lahko dvigne za 16 do 22 stopinj F. Siroko je zelo suh in izsušuje tako kožo kot rastlinje. Ko zapiha siroko, ljudje zbežijo v zavetje. Siroko je pihal na Jonaha, vendar ne vemo, ali je sploh vplival na Ninive ali ne.

V: Zakaj bi Bog v Jon 4,8 poslal vzhodni veter, da bi razjezil Jona?

O: Jona je sedel vzhodno od mesta, da bi videl nesrečo, ki naj bi prišla in uničila Ninive. Bog je res poslal »nesrečo«, vendar ne zato, da bi uničil Ninive, ampak da bi nadlegoval Jono. To se zdi precej primerna kazen za vernika, čigar odnos je bil Bogu nadležen.

V: Zakaj je v Jon 4,8–9 Jona menil, da ima pravico biti jezen zaradi trte?

O: Jona je morda mislil, da je z Bogom v ribi toliko pretrpel in da je toliko storil za Boga, da je Bog dolžan ohraniti tisto trto, ki jo je že zagotovil. Jona je morda spregledal dejstvo, da Bog bolj želi poslušnost kot žrtvovanje. Bog nam ni za nič dolžan. Mi smo tu, da služimo Bogu in mu ugajamo, ne obratno.

V: V Jon 4,8–11: četudi je Bog nedvomno najpomembnejši v tvojem življenju, ali obstajajo druge stvari, ki so ti pomembnejše od drugih ljudi in njihovega odrešenja?

O: Včasih lahko dopustimo, da so nam hobiji, zabava, družina ali celo cerkev in Božje delo pomembnejši od Boga.

V: V Jon 4,10–11 ni bila Božja glavna točka v trti ali v Jonovem jezu zaradi trte. Kaj je bilo tisto bistveno, kar je Bog skušal Jonu sporočiti v zvezi s trto?

O: Jona bi si lahko priskrbel nekaj materiala in si sam naredil senco. Vinska trta je služila le temu, da je Joni razkrila, kaj je bilo v njegovem srcu.

Bog je v bistvu Jonaha imenoval hinavca. Jonahu je bilo mar za to trto, čeprav je ni negoval niti skrbel zanjo. Vendar pa je bil Jonah jezen, ker je vedel, da Bog skrbi za te Ninivčane, ki jih je sam ustvaril.

V: V Jon 4,11 se trta razlikuje od malika. Ta vrsta trte je nekaj dobrega, kar nam Bog da, potem pa, ko se nanjo navadimo, nam jo Bog odvzame, da nas nekaj nauči. Ali so bili v vašem življenju ali v življenju ljudi, ki jih poznate, kakšni primeri trt?

O: To bi lahko bilo v šoli, pri delu ali pri poslovnih priložnostih. Za samsko osebo bi to lahko bil romantičen odnos.

V: Če je v Jon 4,11 Bog na prvem mestu, vi pa ljubite druge stvari bolj kot druge ljudi, ali je vaša ljubezen do Boga še vedno prava? (Glej 1 Jn 3,17; 4,12,20–21)

O: Ne. 1 Jn 3,17; 4,12,20–21 nam kaže, da v resnici ne ljubimo Boga, če ne ljubimo drugih. Janez nam pravi, da je ljubezen povezana s poslušnostjo Bogu, Bog pa nam zapoveduje, naj ljubimo druge. To velja ne glede na to, ali imamo za to voljo ali ne.

V: Kako se je v Jon 4,11 število prebivalcev Ninive primerjalo z drugimi mesti tistega časa?

O: Ninive so bile za tiste čase zelo veliko mesto. V Samariji je živelo okoli 30.000 ljudi, Samarija pa je bila večja od Jeruzalema. Tako veliko prebivalstvo Niniv v tistem času verjetno ne bi moglo preživeti zgolj s kmetijstvom. Bilo je mesto, ki je živelo od osvajanj in davkov.

V: Zakaj je Bog v Jon 4,11 Jonu omenil živino?

O: Večina ljudi, ki imajo vsaj kanček sočutja, bi imela vsaj nekaj dobrote do živali, čeprav živali ne razlikujejo med dobrim in zlim. Ljudje (vključno z Ninivčani) so pomembnejši od živali. Ninivčani so bili glede Božjih poti skoraj tako nevedni kot živali. Ker Bog skrbi za to, kar je ustvaril, ali ne bi moral skrbeti tudi za Ninivčane?

V: Ali je Jona v Jon 4,11 kdaj spremenil svoj odnos in začel ljubiti Asirce?

O: Lahko bi šlo v obe smeri. Zgodba nas pusti v negotovosti, verjetno namerno. Vendar pa je oseba, ki je zapisala to knjigo, v tej zadevi zagotovo delila Božje srce. Ker je verjetno, da je to bodisi Jonah zapisal sam bodisi narekoval pisarju, je morda Jonah sčasoma res izvedel svojo lekcijo.

V: Ali imamo v knjigi Jon kakšen zunajbiblijski dokaz, da so se Asirci pokesali?

O: Morda. Čeprav skeptično delo Asimovov vodnik po Svetem pismu (str. 647) pravi, da ne, dejansko obstajajo dokazi. Asirska vojska je bojovala vsako leto, razen v dveh letih, okoli let 758–757 pr. n. št., ko, čudno, očitno sploh ni bojovala. Čeprav ni mogoče dokazati, da je Jona prišel v enem od teh dveh let, je prišel približno v tem času, in Jonovo pridiganje dobro pojasnjuje, zakaj se je celoten narod poklicnih vojakov odločil, da dve leti ne bo bojeval. To se je zgodilo bodisi pod vladavino Ašur-dana III. (okoli 772–754 pr. n. št.) bodisi pod vladavino njegovega naslednika Ašur-nirarija V. (okoli 754–746 pr. n. št.).

Kasneje so se Asirci vrnili k svojim starim navadam in so bili uničeni leta 612 pr. n. št., kakor sta prerokovala Nahum 2,1–3,9 in Sofonija 2,13–15.

V: Kje je bil v knjigi Jonah pokopan Jonah?

O: Ne vemo. Obstaja pa izročilo, da je bil Jona pokopan v severozahodnem Iraku, blizu mesta Ninive. Muslimani so nad njegovim grobom zgradili mošejo, sunitski muslimani iz ISIS pa so jo 24. julija 2014 uničili.

V: Ali je v knjigi Jon to nasprotje prvotnega pojmovanja, da je Bog želel iztrebiti nejudovske narode, kot so Amalekiti, kot trdi Asimovov vodnik po Svetem pismu na str. 648?

O: Ne. Pri odgovoru je treba upoštevati tri točke.

Asirci takrat še niso bili sovražniki Božjega ljudstva. Nasprotno pa so se Amalekiti že zavezali, da bodo bojovali proti Božjemu ljudstvu in pobijali tiste, ki so zaostali.

Kasnejši preroki, vključno z Jonom, nikoli niso kritizirali prejšnjega pobijanja Kanaancev in Amalekitov.

Bog je prek Mojzesa povedal, da so nekananejski narodi, vključno s tistimi, ki so živeli daleč stran, upravičeni do prijateljstva in sklenitve pogodbe z Izraelci.

Tako je Asimov pisal o domnevni »preobrnitvi koncepta«, čeprav v resnici tukaj obstaja popolna skladnost med duhom in črko zapisov Mojzesa in Jone.

V: Katera ključna vprašanja si lahko zastavimo tako mi kot tudi Jona po branju knjige o Jonu?

O: Zavedajte se, da nikoli niste preveč zreli, da bi prenehali varovati svojo vero. Obstajajo štiri ključna vprašanja, ki jih lahko zastavimo v zvezi z Jono. A ko se sprašujemo o Joni, se lahko sprašujemo tudi o sebi.

Ali se lahko Jona oddalji od Božje volje toliko, da ga Bog pozabi?

Ali se lahko Jona tako zelo pogreza, da bi ga Bog zapustil?

Ali je bilo za Jonaha prepozno, da bi spet učinkovito služil Bogu?

Ali bi lahko Jona v svojem srcu gojil Božje sočutje do izgubljenih?

V: Zakaj vas konec 4. poglavja knjige Jona še vedno pušča v negotovosti?

O: Na koncu knjige Jona nam ni podan odgovor, ali je Jona omehčal svoje srce do Boga ali ne. Čeprav se to zdi nezadovoljivo, menim, da je to namerno. Če se naše srce ohladi do Boga in postanemo nekoliko podobni Jonu, je od nas odvisno, kako bomo napisali konec: ali se bo naše srce omehčalo ali ne.

Zelo rad bi prebral konec knjige Jona, a ga ni. Ne trdim, da imam dar preroštva, ampak če le ugibam, sta tu dva možna konca.

A) Jonahovo srce je ostalo takšno, kot je bilo. Morda je drugim pripovedoval, kaj je Bog storil v preteklosti, a ljudi ni preveč zanimalo poslušati o njegovi veri zdaj. Ko je črv pojedel rastlino, je postal suh in prašen in duhovno je takšen ostal do konca svojega življenja.

B) Jonah se je zasmejal, ko je spoznal, da so čudežna rastlina, čudežni črv in čudežna velika riba pokazali, kako zelo mu je Bog naklonjen, da ga je kar trikrat izbral. Spoznal je, da so bili njegovi lastni načrti, njegov ponos in njegovo lastno mnenje o tem, kaj bi bilo treba storiti, nepomembni v primerjavi z Bogom in Njegovo ljubeznijo. Rekel je Bogu: »Bilo mi je kar malo nerodno, ko sem ves čas poskušal prevzeti nadzor; od zdaj naprej pa naj stvari potekajo po Tvoji poti.«

A kot je nekdo rekel, danes imamo knjigo o Jonahu, torej če Jonove zgodbe ni opazil kdo drug, jo je Jonah napisal ali povedal sam, kar kaže, da je končno razumel in da je njegovo srce videlo stvari na Božji način.

V: Kateri so nekateri najstarejši rokopisi knjige Jona, ki so se ohranili do danes?

O: Svitki iz Mrtvega morja: (okoli 1. stoletja pr. n. št.) Med svitki iz Mrtvega morja so trije izvodi knjige Jona, imenovani 4Q76 (=4QXIIa), 4Q81 (=4QXIIf) in 4Q82 (=4QXIIg).

4Q76 vsebuje Jona 1:1–5, 7–10, 15–16; 2:1, 7; 3:2.

4Q81 vsebuje Jona 1:6–8, 10–16.

4Q82 vsebuje Jona 1:1–9; 2:3–10; 3:1–3; 4:5–11.

Nahal Hever je jama v bližini En-gedija, v kateri je bil najden fragment dvanajstih prerokov v grščini (8 Hev XIIgr). Domneva se, da je bil napisan med letoma 50 pr. n. št. in 50 n. št. Skrit je bil med Bar-Kokhbovim uporom proti Rimu. Gre za revizijo Septuaginte, narejeno v Judeji, ki je skoraj identična masoretskemu besedilu. Vsebuje Jona 1:14–16; 2:1–7; 3:2–5, 7–10; 4:1–2, 5.

Zvitek iz Wadi Murabba’at (Mur XII) izvira iz okoli leta 132 n. št. Vsebuje Jona 1,1–16; 2,1–11; 3,1–10; 4,1–11.

Na splošno so v zvitkih iz Mrtvega morja, Nahal Hever in Wadi Murabba’at ohranjeni naslednji verzi knjige Jona: 1,1–16; 2,1–10; 3,1–10; 4,1–11. Ohranjeni so vsi verzi razen Jona 1,17.

Krščanski biblijski rokopisi, ki izvirajo iz okoli leta 350 n. št., vsebujejo Staro zavezo, vključno z Jono. Dva od teh sta Vaticanus (325–350 n. št.) in Sinaiticus (340–350 n. št.). Sinaiticus vsebuje celotno knjigo Jone. Začne se na isti strani, kjer se konča Obadja, in se konča na isti strani, kjer se začne Nahum.

Alexandrinus (okoli leta 450 n. št.) uvršča knjige dvanajstih manjših prerokov pred Izaija. Knjiga Jona je v celoti ohranjena tako v rokopisu Vaticanus kot v rokopisu Alexandrinus.

V: Kateri zgodnji pisci so se sklicevali na Jona?

O: Prednicejski pisci, ki so se sklicevali na verze v knjigi Jona ali nanje namigovali, so:

Apokrifni Ekleziastik 49,10 (pred letom 190 pr. n. št.) navaja, da je bila knjiga Jona del Knjige dvanajstih.

Klement Rimski (96–98 n. št.): »Jona je Ninivčanom napovedal uničenje; toda oni so se pokesali za svoje grehe, z molitvijo pomirili Boga in dosegli odrešitev, čeprav so bili tujci [za Božjo zavezo].« 1. Klement (1. zvezek), poglavje 7, str. 7

Justin Mučenik (okoli 138–165 n. št.)

Irenej iz Lyona (182–188 n. št.) navaja Jona 1,9 in 2,2 kot Jona, ki govori. Irenej, Proti herezijam, knjiga 3, poglavje 20.2, str. 450

Klement Aleksandrijski pravi: »In sam Jona, prerok, namiguje na isto v tem, kar pravi: ›In kapitan je prišel k njemu in mu rekel:

Zakaj smrčiš? Vstani, pokliči svojega Boga, da nas reši in da ne bomo poginili.« Stromata (193–202 n. št.), knjiga 5, poglavje 141, str. 474–475

Tertulijan (207/208 n. št.) »V Joni najdemo izrazit izraz Njegovega usmiljenja, ki ga je pokazal molivcem iz Ninive.« (Jona 3,9) Pet knjig proti Marcionu, knjiga 5, poglavje 11, str. 452

Tertulijan (198–220 n. št.) »Ali je bil torej to razlog, zakaj je Jona menil, da pokora ni potrebna za poganske Ninivčane, ko se je izogibal dolžnosti pridiganja? Ali pa je morda, ker je predvidel, da se bo Božje usmiljenje izlilo tudi na tujce, bal, da bi to usmiljenje, tako rekoč, uničilo (verodostojnost) njegovega oznanjanja?« O skromnosti, poglavje 10, str. 84

Origen (225–254 n. št.) omenja Jona v delu Proti Celsusu, knjiga 7, poglavje 57, zvezek 4, str. 634

Adamantius (okoli 300 n. št.) omenja Jona: »Voda je Jona sprejela v svojo globino za tri dni in tri noči, nato pa ga je vrnila povsem zdravega.« »Dialog o pravi veri«, peti del, str. 172 (govori Adamantius)

Metodij iz Olimpa in Patare (270–311/312 n. št.)

Po Nicejskem koncilu (325 n. št.):

Atanazij iz Aleksandrije (367 n. št.) (posredno, ker omenja dvanajst prerokov) »V Stari zavezi je torej dvaindvajset knjig; … nato preroki, pri čemer se dvanajst prerokov šteje kot ena knjiga…« Atanazij, Velikonočno pismo 39, poglavje 4, str. 552.

Ciril Jeruzalemski (okoli 349–386 n. št.) v 14.20. predavanju na str. 99 navaja Jona 2,2, 6, 8 kot besede preroka Jona

Janez Krizostom (–407 n. št.) omenja preroka Jona v 9. zvezku dela »O kipih«, pridiga 20.21, str. 480

Jeronim (373–420 n. št.) obravnava knjige Stare zaveze. Posebej obravnava Genezo, Exodus, Levitikus, Numeri, Deuteronomij, Pentatevh, Job, Jezus, sin Nave [Jozue], Sodniki, Rut, Samuelove knjige (2 knjigi), dvanajst prerokov, Ozeja, Joela, Amosa, Obadija, Jona, Mika, Nahum, Habakuk, Sofonija, Hagaj, Zaharija, Malaki, Izaija, Jeremija, Ezekiel, Daniel, Estera, Ezra, Nehemija, Pismo 53, poglavja 7–8, str. 99–101.

Sulpitius Severus (363–420 n. št.) se na Jona sklicuje kot na Jona v knjigi Zgodovina, 1. knjiga, poglavje 48, str. 94

Avguštin iz Hipona (338–430 n. št.) omenja preroka Jonaha v delu »Božje mesto«, knjiga 18, poglavje 44, str. 387

Med heretiki in ponarejenimi knjigami

Tatianov »Diatessaron« (umrl leta 170 n. št.), oddelek 16, str. 68, navaja Mateja 12,41 in Luko 11,29–32 o Jonu.

Teodor iz Mopsuestije (392–423/429 n. št.) citira iz Jona 3:4 v Komentarju k Joni, poglavje 1, str. 193

Po Nicejskem koncilu so se pojavili tudi drugi pisci.

V: Katere so v knjigi Jona nekatere razlike v prevodu med hebrejskim izvirnikom in grško Septuaginto?

O: Tukaj je nekaj razlik v prevodu, večinoma iz 3. poglavja; prva je iz hebrejskega besedila, druga pa iz grškega prevoda Septuaginte.

Jon 1:9 »Jaz sem Hebrejec« (masoretski tekst) v primerjavi z »Jaz sem Gospodov služabnik« (Septuaginta, Teodor iz Mopsuestije v Komentarju k Jonu, poglavje 1, str. 197)

Jon 2:4 »Zagotovo bom pogledal« (masoretski) proti »Ali bom res pogledal?« (Septuaginta) proti »Kako naj pogledam?« (Teodotion)

Jon 3:2 »sporočilo, ki ti ga oznanjam« (Masoretska verzija) proti »v skladu s prejšnjim pridiganjem, o katerem sem ti govoril« (Septuaginta)

Jon 3:3 »veliko mesto pred Bogom« (masoretska verzija) v primerjavi z »veliko mesto« (Septuaginta)

Jon 3:4 »40 dni« (masoretski) proti »3 dni« (Septuaginta, Teodor iz Mopsuestije v Komentarju k Jonu, poglavje 1, str. 193)

Jon 3:6 »se je dotaknilo celo kraljev« (Masoretska verzija) v primerjavi z »doseglo kralja« (Septuaginta)

Jon 3:6 »vstal s prestola« (masoretska verzija) v primerjavi z »vstal s prestola« (Septuaginta)

Jon 3:6 »obleka« (masoretska verzija) proti »oblačilo« (Septuaginta)

Jon 3:7 »In je zaklical in rekel v Ninive po odloku kralja in njegovih veljakov« (Masoretska verzija) v primerjavi z »In je bila razglašena odredba, in je bilo ukazano v Ninive po kralju in njegovih veljakih« (Septuaginta)

Jon 3:7 »ljudje ali živina, čreda ali jata« (Masoretska verzija) v primerjavi z »ljudje, ali govedo, ali voli, ali ovce« (Septuaginta)

Jon 3:8 »Naj pa ljudje in živina« (Masoretska verzija) v primerjavi z »Tako ljudje in govedo« (Septuaginta)

Jon 3:8 »In naj se vsak od njih spreobrne« (Masoretska verzija) v primerjavi z »in se je vsak od njih spreobrnil« (Septuaginta)

Jon 3:10 »zla pot« (Masoretska verzija) proti »zle poti« (Septuaginta)

Jon 3:10 »se je usmilil« (Masoretska verzija) v primerjavi z »se je pokesal« (Septuaginta)

Jon 4:1 »A to je bilo v Jonovih očeh velika nesreča in v njem je vzbudilo jezo.« (Masoretski tekst) v primerjavi z »A Jon je bil zelo globoko žalosten in je bil zmeden.« (Septuaginta)

Bibliografija za to vprašanje: hebrejski prevod je iz Jay P. Greenove knjige Literal Translation, prevod iz Septuaginte pa iz prevoda Sir Lancelota C. L. Brentona z naslovom The Septuagint: Greek and English. Uporabljeni so bili tudi The Expositor’s Bible Commentary ter opombe v biblijskih izdajah NASB, NIV, NKJV in NRSV.

Če ni drugače navedeno, so citati iz Svetega pisma vzeti iz Svetega pisma, Berean Standard Bible (BSB), ki je v javni domeni: https://berean.bible