< Vprašanje o Svetem pismu iz Pisma Kolosanom

V: Kaj je glavna točka knjige v Pismu Kolosanom?

O: Za pobožno cerkev, v katero so se vtihotapili tisti z »preveč izmišljeno« teologijo, ki ljudi usmerja k angelom, filozofiji itd. namesto k Bogu, je bilo Pavlovo sporočilo zelo preprosto in se je strnilo v eno glavno točko, čeprav z mnogimi bogatimi posledicami: Kristus je vse, kar potrebujete; če živite v Kristusu, morate biti mrtvi za vse drugo. Druge verske stvari so morda lepe ali zanimive, toda če zamenjajo vašo predanost Bogu, postanejo za vas slabe stvari.

Pravzaprav je precej težko najti »tisti« verz, ki najbolje povzema Pismo Kolosanom, saj je toliko dobrih možnosti. Nekatere izmed njih so , Pismo Kolosanom 1:17–18; 2:3; 2:6; 2:8–10; 3:1–3; 3:11; 3:17. Osebno sta mi najljubša Pismo Kolosanom 2:8–10 in 3:1–3.

V: Kakšen je pregled vsebine Pisma Kolosanom?

O: Tukaj je precej podrobna shema.

Odkar ste sprejeli Kristusa, vztrajajte v Kristusovem evangeliju

I. Uvod

...A. Pozdrav Kol 1:1–2

......1. Od Pavla in Timoteja Kol 1,1

......2. Pozdrav svetim in zvestim v Kolosah Kol 1,2

...B. Zahvala Bogu zanje Kol 1,3–8

......1. Njihova vera in ljubezen izhajata iz upanja Kol 1,3–6a

......2. Evangelij v njih obrodi sad Kol 1,6b–8

...C. Molitev Bogu zanje Kol 1,9–14

......1. Naj bodo polni znanja ter naj živijo ugodno in plodno v Njegovi moči Kol 1,9–11

......2. Da bi tudi oni bili hvaležni Bogu Kol 1,12–14. (Prehod: Kol 1,13b–14)

II. Razumevanje Kristusove vrhovnosti Kol 1,15–23

...A. Kako je Kristus vse, kar potrebujete Kol 1,15–18

......1. Podoba Boga in Gospod vsega stvarstva Kol 1,15–17

......2. Glava Cerkve in prvorojenec Kol 1,18

...B. Zakaj je Kristus vse, kar potrebujete Kol 1,19–23

......1. Polnost Boga prebiva v Kristusu Kol 1,19

......2. Kristus vas je spravil Kol 1,20–22

...C. A le, če vztrajate Kol1:23 (Prehod: Pavel, služabnik tega evangelija Kol 1:23b)

......1. Vztrajajte v veri in upanju v evangeliju Kol 1,23a

......2. To evangelij ste že slišali in ga je oznanil Pavel. Kol 1,23b

Vztrajajte v Kristusu, da vas ne zajamejo

III. Pavlova borba in delo zanje Kol 1,24–2,7

...A. Kaj Pavel dela zanje Kol1:24 –29

......1. Veselje v Pavlovem trpljenju Kol 1,24

......2. Služabnik, ki oznanja skrivnost Kol 1,25–29

...B. Zakaj se je Pavel boril Kol 2,1–5

......1. Za kaj se Pavel bori Kol 2,1–3

......2. Proti čemu se Pavel bori Kol 2,4–5

...C. Ostajajte zakorenjeni in utrjeni v Kristusu Kol 2,6–7

......1. Ostajajte v Kristusu Kol 2,6

......2. Ukoreninjeni in utrjeni v veri, ki jim je bila naučena, in v hvaležnosti Kol 2,7

IV. Stojte v Kristusu proti starih zmotam Kol 2,8–3,4

...A. Ne zaupajte v človeška sredstva, ampak v Kristusa

......1. Ne v človeško filozofijo, ampak v polnost Kristusa Kol 2,8–10

......2. Ne v človeško obrezovanje, ampak v krst v Kristusu Kol 2,11–12

...B. Ne ostajanje v grehih ali obredih, ampak Kristus

......1. Ne mrtvi v grehih, ampak živi v Kristusu, po zmagi križa Kol2:13 –15

......2. Ne senca starih obredov, ampak resničnost Kristusa Kol 2,16–17

...C. Ne v navdušenju nad angeli ali pravili, ampak v Kristusu

......1. Ne lažna ponižnost in čaščenje angelov, Kol 2,18–19

......2. Umrli smo s Kristusom, zato ne asketska pravila Kol 2,20–23

Ker smo umrli in vstali s Kristusom, živimo v Kristusu

V. Novo življenje v Kristusu Kol 3,1–4,6

...A. Notranje življenje: mrtvi za sebe, živi v Kristusu Kol 3,1–3,17

......1. Umorite zemeljske stvari Kol 3,1–9

......2. Naše življenje je oblečeno v Kristusa Kol 3,10–17

...B. Družinski in delovni odnosi Kol 3,18–4,7

......1. Zakonska zveza in družina Kol 3,18–21

......2. Služabniki in gospodarji Kol 3,22–4,1

...C. Komunikacija Kol 4,2–6

......1. Predanost molitvi Kol 4,2–4

......2. Modro govorjenje z drugimi Kol 4,5–6

VI. Zaključni pozdravi Kol 4,7–18

...A. Pozdravi od Pavla in prijateljev Kol 4,7–15

......1. Tihik in Onesimus sta na poti Kol 4,7–9

......2. Pavel in še šest drugih pošiljajo pozdrave Kol 4,10–15

...B. Pavlova navodila in blagoslov Kol 4,16–18

......1. Izmenjujte si pisma z Laodicejci Kol 4,16

......2. Arhip, opravljaj svoje delo Kol 4,17

...C. Pavlova zaključna beseda Kol 4,18

......1. Pavlov lastnoročni zapis v verigah. Kol 4,18a

......2. Milost naj bo z njimi. Kol 4,18b

V: Kakšen je v Pismu Kolosancem odnos do Pisma Efežanom?

O: Obstajata dve podobnosti in ena glavna razlika.

Časovno gledano »...med tema dvema pismoma zagotovo ni minilo veliko časa«, kot navaja The Expositor’s Bible Commentary, zvezek 11, str. 166.

Glede vsebine je približno četrtina besedila v Pismu Kolosanom podobna vsebini v Pismu Efežanom.

Vendar Pavel Efežanov ne graja, v Pismu Kolosanom pa se bori proti sinkretističnemu judaističnemu/ebionitskemu legalizmu, asketizmu in čaščenju angelov. Nekateri v tem vidijo argumente proti proto-gnosticizmu. Zgodnji cerkveni pisci so nekatere korenine poznejšega gnosticizma pripisovali Simonu iz Samarije v Apostolskih delih 8,9–25. Proto-gnosticizem se od pravega gnosticizma razlikuje v tem, da proto-gnosticizem ni zavračal Stare zaveze kot besedila drugega boga.

V: Ali se Pavel v Pismu Kolosanom bori proti proto-gnosticizmu?

O: Ne, vendar najprej razumimo vprašanje.

Gnostične religije so bile družina več kot 30 poganskih grško-krščanskih sinkretizmov, ki so nasprotovali Stari zavezi. Različne gnostične sekte so bile enotne v naslednjih stališčih: verjele so, da je Bog Stare zaveze zlonameren ali neumen, da je bil materialni svet ustvarjen kot zlo/tema/nižji od ezoteričnega duhovnega sveta, imele so obsežne panteone grških in na novo izmišljenih božanskih bitij ter menile, da imajo le one skrivno znanje, nujno za združitev z božanskimi bitji in pobeg iz materialnega sveta. Nekateri so bili asketi, drugi pa libertinci. Proto-gnosticizem se je od pravega gnosticizma razlikoval v tem, da proto-gnosticizem ni zavračal Stare zaveze kot izvirajoče od drugega boga. Zgodnji cerkveni pisci so nekatere izvore proto-gnosticizma pripisovali Simonu iz Samarije v Apostolskih delih 8,9–25.

Nekateri menijo, da obstajajo argumenti proti proto-gnosticizmu, saj Pismo Kolosanom nasprotuje 1) čaščenju angelov, 2) zmanjševanju Kristusove premočnosti, 3) temu, da Kristus ni edini posrednik, 4) posebnim obredom, 5) asketizmu in 6) skrivnemu znanju. Poleg tega je bil Marcion, oče gnosticizma, Frigijec iz Pontusa, severno od Kolos. Glej The Expositor’s Bible Commentary, zvezek 11, str. 166, The NIV Study Bible, str. 1811, Believer’s Bible Commentary, str. 1986–1987.

Vendar se s tem ne strinjam, saj so bili ti šest elementi, pred katerimi sv. Pismo v Pismu Kolosanom svari, prisotni tudi v judovskih sektah in/ali med judaizatorji/ebioniti. Drugič, in enako pomembno, čeprav je Marcion zavrnil mnoge knjige Novega testamenta, je sprejel Pavlovo Pismo Kolosanom, zato Marcion očitno v njem ni videl nobenih izrecnih protignostičnih naukov.

V: Kaj vemo o mestu Kolose?

O: Kolose so bile pomembno mesto, ki je ležalo 100 milj vzhodno od Efeza ob reki Likos. Od Hierapolisa in Laodiceje je oddaljeno le približno 12 milj. Ta tri mesta so imela rudna nahajališča in bogate pašnike, vendar so bila izpostavljena potresom. Ko se je po osvojitvah Aleksandra Makedonskega grški vpliv širil proti vzhodu, so Kolose ostale etnično oporišče Frigijcev in Lidijcev, čeprav so tam živeli tudi Grki. V delu » « iz 2. stoletja pr. n. št. je selevkidski cesar Antioh III. prisilil mnoge Jude, da se naselijo v Kolosah.

V: V Kol 1,3 piše, da obstaja Bog in Oče Jezusa; kako je torej mogoče, da je Jezus Bog?

O: To sta v resnici dve vprašanji, predstavljeni kot eno. Prvo je, kako je Jezus lahko Bog, drugo pa, kako je Jezus lahko podrejen Očetu. Tukaj se posvetimo le prvemu delu; odgovor na drugi del je v naslednjem vprašanju.

V Svetem pismu lahko izraz »Bog/bog« pomeni lažnega boga ali edinega pravega Boga. Ko pa pomeni edinega pravega Boga, ima lahko štiri pomene. Lahko se nanaša samo na Boga Očeta, samo na Jezusa, Boga Sina, v Apostolskih delih pa samo na Svetega Duha. Četrti pomen je, da se lahko nanaša na vse tri osebe v Trojici. Tako na primer v Janezu 1,1, ko je bila Beseda (Jezus) »pri Bogu«, se beseda »Bog« tam nanaša na Boga Očeta, kasneje pa v istem verzu, ko piše, da je »bil Bog«, gre za edinega Boga v Trojici.

Tudi Hebrejcem 1,9 kaže več pomenov besede »Bog«, ko piše: »Zato te je Bog, tvoj Bog, mazilil.« Nauka o Trojici uči o treh ločenih osebah – Bogu Očetu, Bogu Sinu, Bogu Svetem Duhu – in o enem samem Bogu v Trojici.

Tako v Pismu Kolosanom 1:3 razumemo, da se beseda »Bog« tukaj nanaša le na Boga Očeta.

V: Kako je v Kol 1,3 Oče zdaj Bog Jezusa?

O: Najprej, kaj ni odgovor, nato pa odgovor.

Na zemlji, ko se je Jezus utelesil kot človek, se je Jezus prostovoljno »izpraznil« velike dele svoje slave, preden je prišel na zemljo, kot nam pravita Filipljanom 2,7 in Janez 17,5. Medtem ko je bil na zemlji, se je Jezus podrejal Očetu v vlogi svojega Boga. Vendar pa je v Jn 17,5, ko je Jezus molil k Očetu, naj mu povrne slavo, ki jo je imel pred začetkom sveta, Oče verjetno pozitivno odgovoril na to molitev, zato je vprašanje, kako se je Jezus ponižal, medtem ko je bil na zemlji, za to vprašanje brezpredmetno.

1 Korinčanom 15,23–28 kaže, da bo v zadnjih časih, po tisočletju, Sin »podvržen« Očetu, ki je vse postavil pod njegove noge. Torej ima Sin tudi zdaj vlogo pod Očetom.

A ali to pomeni, da je Sin »manjši« od Očeta? – Ne. Oče, Sin in Sveti Duh so enakovredni po naravi, slavi in časti. Vendar imajo očitno različne vloge: na primer, v Getsemanski vrt je k Očetu molil Sin, ne obratno. Ni bil Sveti Duh, ampak Sin, ki je na križu rekel: »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?« ( , Matej 27:46 in Marko 15:34). Ni mogel biti Oče tisti, ki je rekel: »Oče, odpusti jim, ker ne vedo, kaj delajo.« (Luka 23:34).

A ker se razlikujeta v vlogi, se razlikujeta tudi v hierarhiji. Oče je poslal Sina, ne obratno. Oče in Sin sta poslala Svetega Duha, ne obratno.

Na svetu ni ničesar, kar bi bilo popolnoma podobno Trojici. Vendar pa lahko kot nekaj podobnega vidimo odnos med očetom in sinom. Sin je »enakovreden« svojemu očetu: po naravi, v očeh zakona. Če bi bil oče večji od svojega sina, ta pa večji od svojega očeta in tako naprej, potem bi moral biti njegov prapraded superčlovek! Ne, vsi smo po naravi enakovredni. Vendar pa v odnosu med očetom in sinom obstaja razlika v vlogi in obstaja razlika v rangu.

Kot zgodovinsko opombo naj omenimo, da je bil Tertulijan (pisal med letoma 200–240 n. št.) eden od starodavnih krščanskih teologov, ki je to jasno videl. Drugi starodavni krščanski teolog, ki je zanikal kakršno koli razliko v rangu, je bil Ambrož Milanski (370–390 n. št.). Oba sta verjela v Trojico, njuni pogledi pa sta skladni z apostolskim izpovedom vere in Nicejsko veroizpovedjo. Vendar pa v okviru skupnega prepričanja o Trojici obstaja ta sekundarna razlika.

V: Kako je Pavel v Kol 1,3 vedno molil za ljudi, ki jih ni nikoli srečal?

O: Pavel je vsak dan, ko se jih je spomnil, molil zanje. Kot barvito pravi »The Tony Evans Bible Commentary« na str. 1252: »Z Bogom ne potrebujete izkušnje, podobne mikrovalovni pečici; potrebujete izkušnjo, podobno počasni kuhalnici. Počasi se kuhajte v njegovi prisotnosti in vplivajte na življenja drugih s tistim vplivom, ki ga ima Gospod na vas.«

V: Kritičar Svetega pisma Bart Ehrman piše: »Kolosanci 1,3–8 je v grščini en sam stavek; je ogromen in precej drugačen od vrst stavkov, ki jih je Pavel običajno pisal.« (Jesus, Interrupted, str. 126).

O: Pismo Kolosanom se ne razlikuje bistveno od drugih Pavlovih knjig. Zgodovinsko gledano nihče ni dvomil, da je Pavel avtor Pisma Kolosanom, vse do Meyerhoffa leta 1838, kot navaja The Expositor’s Greek Testament, zvezek 3, str. 488. Ne razumem, zakaj Ehrman ne navaja nobene podlage za primerjavo. Eno sem navedel spodaj. Ker nekateri menijo, da bi Pismo Hebrejcem lahko napisal Pavel, sem vključil tudi to. O Luku in Apostolskih delih se strinjajo, da sta delo istega avtorja, zato sta vključena le za primerjavo.

Ehrman se strinja, da so knjige, zapisane v ležečem tisku, najverjetneje delo Pavla. »Dolgi stavek« s 102 besedami v Pismu Kolosanom 1:3–8 ni le krajši od drugih verzov v Pismu Kolosanom, ampak tudi krajši od mnogih drugih verzov v knjigah, za katere se Ehrman strinja, da jih je napisal Pavel. Najdaljši stavek v vsaki knjigi in knjige, za katere se strinja, da so delo Pavla, se zdijo naključni.

Kaj torej lahko rečemo o avtorstvu na podlagi dolžine teh stavkov? Če pogledamo le eno ali dve knjigi, lahko v bistvu rečemo karkoli želimo. Če pa pogledamo vse knjige, nam te številke o avtorstvu ne povedo ničesar.

Ehrmanov ugovor ne prihaja od nekoga, ki se na tem področju ne spozna; dva različna muslimana sta mi povedala, da je Ehrman danes največji strokovnjak za Novo zavezo. Preprosto ne razumem, kako bi lahko oseba, za katero se trdi, da je strokovnjak za Novo zavezo, izpostavila ta argument na podlagi dolžine najdaljšega stavka, razen če podatkov ni obravnaval kot objektiven strokovnjak.

V: Kdo je Epafras v Kol 1,7 in Flm 23?

O: To je skrajšana oblika imena Epafrodit. Vendar je bilo ime Epafrodit pogosto, zato bi lahko šlo za isto osebo kot v Pismo Filipljanom 2,25–30 in 4,18 ali pa za drugo osebo.

Epaphras je Kolosancem zvesto pridigal evangelijsko sporočilo, ki ga je izvedel od Pavla. Pavel ga hvali in hvali tudi zvestih Kolosancev. Vendar nekateri poznejši deli pisma nakazujejo, da so se morda nekateri Kolosanci spraševali, ali jim je Epaphras res povedal »celotno zgodbo« ali pa obstajajo še druge temeljne stvari, ki jih morajo izvedeti, kot so jim morda povedali lažni učitelji.

Nazadnje, kako je Pavel vedel za nekatere težave v cerkvi, ki je nikoli ni obiskal? Morda je Epafra obiskal Pavla in mu o tem povedal.

V: Kje naj bi bile v Kol 1,9–20 ločnice med stavki?

O: Zgodnji grški rokopisi niso vsebovali ločil, zato je to težje določiti. Vendar pa je v skladu z grškim Novim testamentom Alanda in sodelavcev, četrto revidirano izdajo, ter 28. izdajo Nestle-Aland UBS, Kolosanci 1,9–11a en stavek, 11b–20 pa drugi. Vendar pa je v skladu s tretjo izdajo Kol 1,9–17 en stavek, 1,18–20 pa drugi stavek. Peta revidirana izdaja obravnava 1,9–20 kot en stavek. Eden od bralcev, ki nam je bil v pomoč, pravi, da bi bilo treba Kol 1,9–20 verjetno obravnavati kot en stavek zaradi dveh dokazov:

a) V odstavku 11b–20 ni samostojnega končnega glagola, in

b) tudi Leedyjevi diagrami Nove zaveze v programu BibleWorks prikazujejo Kolosance 1:9–20 kot en stavek.

Zadevo še dodatno zapleta stališče nekaterih teologov, da je Pavel morda del tega prevzel iz že obstoječe himne, ki so jo poznali zgodnji kristjani, kar v knjigi The Message of Colossians and Philemon Revised Edition, str. 28, avtorja Dicka Lucasa bežno omenja.

V: Kako lahko v Kol 1,10 živimo življenje, vredno Gospoda, če smo odrešeni po milosti?

O: Odrešitev ni konec našega odnosa z Bogom; to je šele začetek. Kot verniki nismo le spodbujeni, ampak nam je zapovedano, da živimo sveto življenje (1. Petrov 1,15–16). Zapovedano nam ni zato, da bi bili odrešeni in stopili v odnos z Bogom, ampak nam je zapovedano in dana moč, da to storimo, ker smo ponovno rojeni v odnos z Bogom.

V: Kako v Kol 1,11 izgleda kristjan, ki ni okrepljen z vso močjo v Kristusu?

O: Ta oseba morda veruje, moli in dela pobožne stvari, vendar ji manjka moč, potrpežljivost, vztrajnost in veselje. Morda poskuša živeti krščansko življenje iz lastne moči, namesto iz Kristusove moči. Morate biti sposobni »spustiti in prepustiti Bogu«.

V: Kako smo v Kol 1,12 upravičeni, da smo deležni nebeške dediščine?

O: Kot verniki vsi razumemo, da sami po sebi nismo vredni, da bi kdaj koli prišli v nebesa. Že en sam greh, kadarkoli v našem življenju, bi nas, brez Božje milosti, izključil iz nebes. Toda morda se ne zavedamo, da nismo le nevredni, da bi sami prišli v nebesa, ampak da tudi nismo sposobni, da bi sami prišli v nebesa.

Komentar k Svetemu pismu za vernike (str. 1993) to lepo pojasnjuje: »Pravzaprav, če bi bilo mogoče nevernike na kakršen koli način odpeljati v nebesa, tam ne bi uživali, ampak bi bili v najgloblji nesreči. Da bi lahko cenili nebesa, moramo biti zanje primerni. Tudi kot verniki v Gospoda Jezusa sami po sebi nismo primerni za nebesa.... Ko Bog nekoga odreši, tej osebi takoj podeli primernost za nebesa. Ta primernost je Kristus. Ničesar ni mogoče izboljšati.« Torej bo tudi oseba, ki je sprejela Kristusa in je bila kmalu zatem ubita, še vedno primerna za nebesa.

V: Če je Jezus v Kol 1,15–18 in Heb 1,6 neustvarjen in ni stvarstvo, kako je potem Jezus »prvorojenec vsega stvarstva«? (To vprašanje postavljajo Jehovove priče)

O: Grška beseda prototokos tukaj pomeni »najpomembnejši«. Mi smo Kristusovi bratje in sestre, Kristus pa je najpomembnejši prvorojenec.

V biblijskih časih izraz »prvorojenec« ni pomenil le prvega rojenega otroka, temveč tudi dediščino in prvorojenčevo pravico. V knjigi »Jehovove priče odgovarjajo verz za verzom« (str. 97–98) je poudarjeno, da Psalm 89:27 kot primer tega, da »prvorojenec« ne pomeni prvega rojenega otroka, navaja, da bo David imenovan za njegovega prvorojenca, čeprav je bil David najmlajši sin Izaja.

Kot piše v knjigi *Ko kritiki sprašujejo*, str. 485, Kristus ni prvorojenec v stvarstvu, ampak prvorojenec nad stvarstvom. Kristus ni prvi, ki se je rodil na zemlji (ljudje iz Stare zaveze so ga prehiteli), ampak je Kristus prvorojenec vstajenja in dedič vsega.

Na to vprašanje je odgovoril tudi Atanazij Aleksandrijski okoli leta 330 n. št. Dejal je, da ker je Kristus tako Edini Rojen kot tudi prvorojenec, se ti izrazi nanašata na različne vidike Kristusa. Po razlikovanju med »ustvarjenim« ( ) in »rojenim« je Atanazij Aleksandrijski pokazal, da se izraz »Edini rojen« nanaša na to, da Jezus izhaja od Očeta, medtem ko se izraz »prvorojenec« nanaša tako na njegovo premoč nad človeštvom kot tudi na njegovo premoč med vsemi, ki so ponovno rojeni. Celotno besedilo Atanazijeve podrobne argumentacije najdete v delu Štiri razprave proti arijancem, razprava II, poglavje 21, odstavki 57–60.

Vendar je že pred Atanazijem Hipolit Rimski (222–235/6 n. št.) odgovoril na to v svojem komentarju k Luku 2,7. Pravi: »In če vam je všeč, pravimo, da je Bil Beseda prvorojenec Boga, ki je prišel z nebes k blaženi Mariji in je v njenem maternici postal prvorojenec med ljudmi, da bi se prvorojenec Boga razodel v združitvi s prvorojencem med ljudmi.«

V: Kateri viri v Kol 1,15.18 kažejo, da ima grška beseda prototokos še kakšen pomen poleg biološkega prvorojenca ali prvega ustvarjenega?

O: Vprašal sem profesorja na Dallaskem semenišču, in sodobni grški leksikoni, ki navajajo, da lahko prototokos (Strongova konkordanca 4416) pomeni »prvi po rangu« ali kaj drugega poleg biološkega prvorojenca ali prvega ustvarjenega, so Bauer-Arndt-Gingrich-Danker in Liddell-Scott-Jones.

V Stari zavezi v Jeremiju 31:9 Bog pravi: »Efraim je moj prvorojenec.« Vendar je v Prvi knjigi Mojzesovi 48:17–19 Manase rojen pred Efraimom, a je Efraim od Jakoba prejel blagoslov prvorojenca. Psalm 89:27 pravi, da bo David imenovan za njegovega prvorojenca, čeprav je bil David najmlajši sin Izaja.

Na nekaterih mestih zgodnji kristjani niso zapisovali besede prototokos v pomenu zgolj biološko prvorojenega. Pismo Barnaba (okoli 70–130 n. št.), 13. poglavje, str. 145, se nanaša na Manaseja in Efraima, 1. Klementovo pismo (96–98 n. št.), 4. poglavje, 1. zvezek, str. 6, pa se nanaša na prvorojenca med Abelovimi ovcami.

Ta posebna grška beseda v Pismu Polikarpa Filipljanom (100–155 n. št.), 7. poglavje, str. 35, izrecno NE pomeni biološko prvorojenega ali prvega ustvarjenega. »‚Kdor namreč ne prizna, da je Jezus Kristus prišel v mesu, je antikrist;‘ in kdor ne prizna pričevanja križa, je od hudiča; in kdor izkrivlja Gospodove besede po svojih lastnih poželenjih ter pravi, da ni niti vstajenja niti sodbe, je prvorojenec satana.«

Poleg tega Irenej iz Lyona (182–188 n. št.) piše: »In sam Polikarp je odgovoril Marcionu, ki ga je nekoč srečal in rekel: ›Ali me poznaš?‹ ›Poznam te, prvorojenec satana.‹ Takšen je bil strah, ki so ga apostoli in njihovi učenci gojili do tega, da bi se sploh pogovarjali s katerim koli izkrivljavcem resnice.« Irenej, Proti herezijam, knjiga 3, poglavje 3.4, str. 416

Adamantius (okoli leta 300 n. št.) pravi: »Piše: ›Nihče ni vstopil v nebesa, razen Tistega, ki je prišel iz nebes.‹ Beseda ›vstopil‹ kaže na pretekli čas. Ni rečeno, da nihče ne bo vstopil, ampak ›nihče ni vstopil‹.« Zato je jasno pokazalo, da pred Kristusom nihče ni vstopil. Tako pravi apostol v Pismu : ‚prvorojenec‘; in spet: ‚prvi plod tistih, ki so zaspali‘. Še naprej pa pravi: ‚prvi plod, Kristus; nato tisti, ki pripadajo Kristusu‘. Dialog o pravi veri, peti del, 855b, str. 157

Atanazij Aleksandrijski (326–373 n. št.) »kot ga Pavel na drugem mestu imenuje ‚prvorojenec vsega stvarstva‘ (Kol1:15 ). A s tem, da ga imenuje Prvorojenec, kaže, da ni stvarstvo, ampak Potomec Očeta. Kajti če bi ga imenovali stvarstvo, bi bilo to v nasprotju z njegovo božanskostjo. Vse stvari je namreč Oče ustvaril skozi Sina, toda samo Sin je bil večno rojen iz Očeta, zato je Bog Beseda ‚prvorojenec vsega stvarstva‘, nespremenljiv iz nespremenljivega. Telo pa, ki ga je nosil zaradi nas, je stvarstvo.« Izjava vere, poglavje 3, str. 85

Janez Krizostom (umrl leta 407 n. št.) se obširno ukvarja s tem, kako je Kristus prvorojenec. Potem ko razlikuje med tem, da se Kristus imenuje »prvorojenec«, ne pa »prvi ustvarjen«, pravi, da eden od pomenov »prvorojenec izmed mrtvih« (Kol 1,18; Rim 8,29) nanaša na prvo vstajenje. »Tako tudi beseda ›prvorojenec‹ v smislu temelja. Toda to ne kaže, da bi bila stvarstva istega bistva kot On; ampak da je vse skozi Njega in da se v Njem ohranja.« Homilije o Kolosanih, homilija 3, str. 270–271

V: Ali teološko napredno in izpopolnjeno pisanje v Kol 1,15–20 [na nek način] kaže, da Pavel ni bil avtor Pisma Kolosanom? (Bart Ehrman to trdi na str. 127)

O: Ne. Ehrman trdi, da so nekatera pisma napisal Pavel, druga pa ne. Čeprav je Kol 1,15–20 zelo globoko, je večina od 18 pojmov in izrazov tukaj zelo podobna drugim stvarem, ki jih je napisal Pavel, ali vsaj drugim verzom v Svetem pismu.

Drugje v Pismu Kolosanom najdemo naslednje podobne koncepte.

Obstajajo tudi drugi.

V: Ali v Kol 1:16 kdo po smrti postane angel?

O: Ne. Tisti, ki gredo v nebesa, ne bodo angeli, ampak bomo sodili angelom v skladu s 1 Korinčanom 6:3. Sedeli bomo skupaj s Kristusom na Kristusovem prestolu v Efežanom 2:6.

Nekateri bi si morda želeli, da bi se rodili kot angeli namesto kot ljudje. Kot angeli bi imeli radost, da služijo Bogu in so v nebesih, ter ne bi morali doživljati grešnosti, trpljenja in smrti. Vendar pa smo, za razliko od angelov, fizično vključeni v boj na zemlji prek naših besed, življenja in molitev pri oznanjevanju evangelija. Lahko imamo otroke, 1 Korinčanom 6:2–3 pa kaže, da bodo verniki v nebesih višji od angelov.

V: Ali je v Kol 1,16 Bog potreboval angele, da je ustvaril svet?

O: Ne. Dejstvo, da jih je uporabil, ne pomeni, da jih je Bog potreboval.

V: Ali v Kol 1,16 obstajajo različni rangi med angeli?

O: Da, čeprav Sveto pismo ne navaja podrobno vseh stopenj in odgovornosti. Poznamo serafe v Izaiju 6,2–3, kerubine v Ezekielu 1,5–21; 10,1–22; ter štiri živa bitja v Razodetju 4,6–9. Verjetno so vsi eno in isto. Poznamo tudi nadangela Mihaela v pismu Judu 9, Razodetju 12,7 in Danielu 12,1. Gabriel je služil kot glasnik v Danielu 9,21 in Luku 1,26.

V: Kaj je zanimivega v grškem besedilu v Kol 1,17–22?

O: Kristus je (sedanji čas) prvorojenec vsega stvarstva. S svojim vstajenjem je Kristus postal (aorist) prvorojenec Cerkve. Grška beseda za »prebivati« tukaj, katoikēsai, natančneje pomeni »trajno prebivati«, v nasprotju s stališčem, da je bil Bog v Kristusu le začasno. V Kol 1,22 grški jezik tukaj ni v najboljšem literarnem slogu – verjetno namerno, da bi se še dodatno poudarilo. Prevedlo bi se lahko kot »Kristusovo meseno telo iz mesa«, kar odvečno poudarja Kristusovo meseno telo.

V: Ali so v Kol 1,20, Ef 1,10 in 2 Kor 5,19 pomirjeni tudi demoni?

O: Ne. V Pismu Filipljanom 2:10 Bog razlikuje med »v nebesih«, »na zemlji« in »pod zemljo«. Pismo Kolosanom ne omenja sprave tistih, ki so »pod zemljo«. Če so demoni del kraljestva, imenovanega »pod zemljo«, so svojo odločitev sprejeli že ob padcu, v polnem zavedanju. Pismo Hebrejcem (2:16 ) kaže, da je Jezus odkupil ljudi, angelom ali padlim angelom pa ni pomagal.

V: Ker je Bog v Kol 1,20, Ef 1,10 in 2 Kor 5,19 spravil vse stvari v nebesih in na zemlji, ali bodo vsi ljudje rešeni, kot uči herezija univerzalizma?

O: Ne. Bog je vse stvari spravil s seboj, toda vse stvari se niso spravile z Bogom. Vsi ljudje so »rešljivi«, toda vsi ne združijo tega, kar slišijo, z vero, kot kaže Hebrejcem 4:2. Rimljanom 4:2–5, 16 in Efežanom 2:8–9 kažejo, da smo opravičeni po veri.

Odrešitev ni zgolj odpuščanje ali celo opravičenje. Odrešitev je življenje, in Janez 5,39–40 kaže, da svet ne bo prišel h Kristusu, da bi imel življenje.

Pekel je večna kazen v Mateju 25:41,46. Hudič in drugi bodo večno trpeli v Razodetju 20:10. Pekel je večno uničenje v 2. Tesaloničanom 1:9.

V: Kaj točno se v Kol 1,20 tukaj spravi?

O: Najprej, kaj ni odgovor, nato pa odgovor.

Ni odgovor: Ne piše »pod zemljo« ali »Hades«, ampak samo na nebu in na zemlji. Tudi stvari pod zemljo se bodo poklonile in bodo podvržene Kristusu (Filipanci 2:10–11), in čeprav bi to lahko šteli za neprostovoljno spravo, to ni prostovoljna sprava s strani tistih, ki so »pod zemljo«. Hebrejcem 2,16 pravi, da je Jezus odkupil ljudi, vendar ne pomaga angelom. Kazen je večna v skladu z Matejem 25,41.46, hudič in drugi pa bodo tam večno trpeli, kot piše v Razodetju 20,10. Pekel je večno uničenje v 2. Tesaloničanom 1,9.

Odgovor ima dva dela: splošnega in konkretnega.

Na splošno bo na koncu vse v vesolju prostovoljno spravljeno z Bogom. Tisti v ognjenem jezeru pa niso v tem vesolju. Celo stvari/bitja, ki nikoli niso padla ali se prekršila, bodo zdaj pod Kristusom, ki bo nad vsem. A izraz »vse stvari« pomeni več kot eno vrsto stvari. Zato poglejmo konkretno, kaj je treba popraviti.

Konkretno Sveto pismo namiguje na številne stvari.

Odrešeni ljudje so bili nekoč izgubljeni in odtujeni od Boga, zdaj pa so se z njim spravili.

Samo stvarstvo je bilo podvrženo suženjstvu, ko je človek padel. Zakaj bi grešni, padli človek živel v popolnem svetu? A samo stvarstvo, čeprav je zdaj poškodovano, bo obnovljeno v skladu z Rimljanom 8:19–21. Zemlja je bila prekleta od Boga, potem ko sta Adam in Eva grešila v Prvi Mojzesovi knjigi 3:17.

Po besedah Bildada v Jobu 25,5 niti zvezde niso čiste v Božjih očeh.

V nebesih bo treba stvari očistiti, kot piše v Pismu Hebrejcem 9,23. Morda je to zato, ker je imel Satan dostop do nebes, kot kažejo Job 1,6–7 in Razodetje 12,10.

Po 1. pismu Korinčanom 6,3 bomo sodili angelom. Vendar ni jasno, ali bomo sodili le o tem, kako dobro so opravili svoje delo.

V: Kakšen je povzetek tega, kar Pavel pravi v Kol 1,21–23?

O: Sestavljeno je iz treh delov: kaj ste nekoč bili, kaj ste zdaj in kako morate nadaljevati.

V: Ali je Kristus v Kol 1,22 kot del odkupnine za vedno opustil fizično telo, kot učijo Jehovove priče, Rev. Moon in drugi heretiki?

O: Ne. Naša sprava s Kristusovo smrtjo v fizičnem telesu ne pomeni, da Kristus ob svojem vstajenju ni ponovno dobil tega telesa nazaj. Če verjamete v Jezusa, se morate strinjati, da je bilo Jezusovo fizično telo obudeno, kot kažejo naslednji verzi.

1. V Janezu 2:19–22 piše: »Jezus je odgovoril: ›Porušite ta tempelj in v treh dneh ga bom ponovno postavil.‹ … Jezus pa je govoril o templju svojega telesa.«

2. V Janezu 20,25–29, ko je Jezus rekel Tomažu, naj položi prst in roke nanj, je bilo bodisi

2a) Je Jezus »prevaral Tomaža«, z drugimi besedami, ga zavajal, ali

2b) je bilo to resnično Jezusovo fizično telo.

3. V Luku 24:39 je Jezus rekel: »Poglejte moje roke in moje noge. Jaz sem to. Dotaknite se me in poglejte – kajti duh nima mesa in kosti, kakor vidite, da jih imam jaz.«

Apostoli so nas poučevali o tem, kar so izkusili na lastni koži, o tem, kar so videli in celo sami otipali (1 Janez 1:1–4). Če pripadate veri, ki zanika to, kar sta o tem rekla tako Jezus kot njegovi apostoli, se morate odločiti, ali boste sledili bogu svoje vere ali pa Bogu Jezusa in apostolov. Upam, da se boste pravilno odločili.

V: Ali Kol 1,23 uči, da bodo ljudje, ki ne ostanejo v veri, izgubili svoje odrešenje?

O: Pri odgovoru je treba upoštevati štiri točke.

Bog pozna izbrance: Na zemlji se lahko mnogi zdijo kot kristjani, toda že pred stvarjenjem je Bog vedel, kdo bo šel v nebesa, in Boga nič ne more presenetiti. Trditi, da je Bog z gotovostjo vedel, da bo nekdo v nebesih, nato pa ta oseba ne bi šla v nebesa, je protislovje.

Lažno spreobrnjenje: Oseba lahko zavaja druge, da mislijo, da je kristjan. Še huje, ljudje lahko zavajajo sami sebe, kot kaže Matej 7,21–23.

Potreba po samopregledovanju: Zagotovilo o odrešitvi ne bi imelo smisla, če bi bilo lažno spreobrnjenje popolnoma neopazno. A ni neopazno. Pavel nas v 2. Korinčanom 13,5–6 opominja, naj se preizkušamo, da bi videli, ali smo v veri.

Odpadništvo: Ljudje včasih res zapustijo krščansko vero – in se nikoli več ne vrnejo. Vendar 1. Janezovo pismo 2,19 pravi, da so odšli izmed nas, ker nikoli niso bili del nas. Tudi Hebrejcem 3,10 in naprej piše, da odpadniki iz Stare zaveze »niso poznali« Božjih poti.

Poleg tega se pravi kristjani ne strinjajo glede načela »enkrat rešen, vedno rešen«. Ali

a) tisti, ki ne vztrajajo v veri, so jo izgubili, ali

b) tisti, ki ne vztrajajo, je nikoli zares niso imeli.

V: Kako je lahko Pavel v Kol 1,24 poskušal »nadomestiti, kar manjka v Kristusovih trpljenjih«?

O: Dve besedi, ki si jih je treba zapomniti: doslednost in približni jezik.

Doslednost: Edini način, da bi napačno razlagali njegove besede, bi bil, če bi prezrli, kar je rekel drugje. Skoraj nihče, niti takrat niti danes, ne bi mogel meniti, da je Pavel skušal zamenjati križ, o katerem je pridigal, ali da se je kdaj koli imel za drugega mesija. Vendar so v 2. poglavju Pisma Kolosanom nekateri Kolosanci skušali nadomestiti tisto, kar so dojemali kot pomanjkljivost v Kristusu, z zakonom, čaščenjem angelov in obredi. V Pismu Kolosanom 1 je Pavel dopolnil tisto, kar je manjkalo v njihovem razumevanju zadostnosti Kristusovih trpljenj. Pavel je to storil ne le s svojimi besedami v Pismu Kolosanom 1,15–23, ampak tudi s svojim življenjem in vztrajnostjo v trpljenju, kar je potrdilo njegove besede in dokazalo zadostnost Jezusa.

Približna razlaga: Pavel je govoril dovolj natančno za vse, ki so ga hoteli razumeti. Pavel ni menil, da zaseda Kristusovo mesto, ko je v 1. pismu Korinčanom 9:22 poskušal »nekaterih rešiti«, prav tako je Pavel v 1. pismu Timoteju 4:16 dejal, da lahko Timotej reši svoje poslušalce, Jakob pa je v Jakobovem pismu 5:20 dejal, da lahko mi rešimo druge.

V: Kaj je Pavel v Kol 1,28 in 1 Kor 2,2 predvsem pridigal?

O: Želeti si moramo rasti v znanju (Kolosancem 1,10), vendar znanje ne sme biti cilj sam po sebi. Pavel NI v prvi vrsti pridigal drugačno filozofijo ali doktrino kot heretični učitelji, čeprav je tudi to počel. Vendar je v nasprotju z njimi Pavel v prvi vrsti pridigal o Osebi. Ko pridigamo evangelij, ali v prvi vrsti pridigamo o dejstvih, filozofiji ali Osebi?

V: Zakaj Pavel v Kol 1,28 uči vsakega moškega, ženske pa ne?

O: Tako kot angleška in hebrejska beseda za »človeka« tudi grška beseda za človeka, anthropos, lahko pomeni moške in ženske. Galatijci 3:28 izrecno pravi, da v Kristusu ni moškega niti ženske.

V: Kako lahko v Kol 1,29 »se trudimo« z Božjo delujočo močjo, kot je to počel Pavel?

O: Ostajamo v Njem, preživljamo čas z Njim skozi molitev, razmišljanje o Njem in študij Svetega pisma. Počivamo v Bogu in si želimo trdo delati zanj. Ne pustimo se zmesti s prizadevanjem za druge stvari. Ne poskušamo delati zanj le iz lastne moči. Niti v Božji moči nismo tako zaposleni, da bi mislili, da dejavnost nadomešča intimnost.

V: Kaj v Kol 2,4 pomeni beseda »zavajati«?

O: V grščini obstajajo različne besede za različne načine zavajanja. Posebna grška beseda, ki se tu uporablja za »zavajati«, je paralogizetai. Pomeni napačno presojati ali razmišljati mimo bistva. Na koncu Kol 2,4 Pavel izrecno pravi, da ne misli na odsotnost kakršnega koli razmišljanja ali argumentov, ampak na napačno razmišljanje. Edina grška beseda, prevedena kot »gladka retorika«, pomeni »prepričljiva retorika« ali, če uporabimo sodobni angleški sleng, »hitro govorjenje«. Obstajajo lahko grehi uma, pa tudi grehi srca. Wuestov razširjeni prevod to prevaja kot »zavajanje z napačnim razmišljanjem«.

Kolosanci 2,8 nam zapoveduje, naj preizkušamo učenje, ki ga slišimo ali preberemo. Kot pravi Dick Lucas v knjigi The Message of Colossians & Philemon Revised Edition: »Vsa učenja moramo preučiti glede resničnosti njihove vsebine, ne pa glede privlačnosti njihove zunanje oblike.« Včasih, če je nekdo zaveden, je krivda vsaj delno na njem samem.

V: Kako je bil Pavel v Kol 2,5 in 1 Kor 5,3 v duhu z drugimi, saj ni bil prisoten povsod?

O: Pavel je to vedel, ker ga je Bog lahko poučeval prek njegovega duha. Kristjani so po Efežanom 4,3 združeni s posebno vezjo Duha.

V: Kakšen je v Kol 2,7 pomen besednih časov?

O: Prvi trije glavni glagoli, »ukoreninjeni«, »zgrajeni« in »utemeljeni«, so vsi v pasivnem glasu. Z drugimi besedami, to so stvari, ki jih Bog stori z nami. »Ukoreninjeni« je v dovršnem času, kar pomeni enkratno dejanje. Izraz »prepolni hvaležnosti« je v aktivnem glasu in kaže na naš odziv na to, kar je storil Bog. Mnoge ljudi motivirajo predvsem pohlep, poželenje, strah ali želja, da bi se v lastnih očeh in očeh drugih šteli za boljše osebe. Vendar pa bi morala biti glavna motivacija kristjanov zahvaljevanje Bogu. Imeti moramo hvaležno držo.

Poleg tega ima beseda »ukoreninjeni« v grščini dva pomena. Tako kot v angleščini lahko pomeni, da so rastline dobro ukoreninjene. Drugi pomen pa je, da je stavba »ukoreninjena« v tem smislu, da ima dober temelj. Kako lahko ugotovite, ali je drevo ali stavba dobro ukoreninjena? Ko sije sonce, tega ne morete ugotoviti. Ko pa pride nevihta ali orkan, bo tisto, kar je dobro ukoreninjeno, ostalo stoječe; tisto, kar ni, pa bo morda odneslo.

V: Zakaj je v Kol 2,8 filozofija, ki temelji na človeških tradicijah in načelih tega sveta, zla?

O: Najprej, kaj sploh je filozofija? Filozofija pomeni ljubezen do modrosti in je lahko prava ljubezen ali pa obsesivni idol. Filozofije niso le formalne zahodne ali azijske filozofije, temveč način, kako ljudje razmišljajo o stvareh, bodisi formalno bodisi neformalno. Morda bi jih bilo bolje imenovati svetovni nazori, ki so preprosto ljudski miselni modeli o življenju, vesolju, ljudeh in/ali etiki. Vendar je model le model, ni pa samo življenje. Pri matematičnem modeliranju dober model za statično obnašanje kemijske tovarne ali drugega sistema pogosto ni dober model za dinamično obnašanje in obratno. Zato model življenja, čeprav bi bil dovolj dober, da bi bil uporaben za nekatere namene, ne zagotavlja vsestranske uporabnosti za vse namene. Ko vaša filozofija zavzame mesto življenja, lahko postane idol, in to še slaba izbira. Podobno lahko tudi teologija postane idol, če postane pomembnejša od Božje besede. Lahko in moramo pomagati drugim, da se osvobodijo miselnega suženjstva krutih idolov, vendar poskrbimo, da tudi v naših lastnih mislih nimamo idolov.

Vendar pa mnogi filozofi, celo sekularni filozofi, svoje filozofije ne častijo. Kljub temu je vsaka filozofija »tega sveta«, ki trdi, da lahko razume življenje brez potrebe po Bogu, zla. Obstajajo laži, ki jih govorimo sebi, pa tudi laži, ki jih govorimo drugim. Obstajajo grehi uma, pa tudi grehi jezika. Vzemimo za primer Jeana Paula Sartra, ki je rekel: »Življenje je prazen mehurček na morju ničnosti.« Sartre bi morda imel prav, če Boga ne bi bilo. Toda Bog je smisel našega življenja, zato nas Sartre vodi v diametralno napačno smer.

Filozofsko razmišljanje, podano z ironičnim podtonom, je lahko precej privlačno. Vzemimo za primer filozofa Davida Huma. Napisal je: »Če vzamemo v roke kateri koli zvezek – na primer o teologiji ali šolski metafiziki –, se vprašajmo: Ali vsebuje kakšno abstraktno razmišljanje o količini ali številu? Ne. Ali vsebuje kakšne eksperimentalne razloge glede dejstev in obstoja? Ne. Potem ga vržimo v ogenj: saj ne vsebuje nič drugega kot sofistiko in iluzijo.« Le redki drugi ateistični filozofi so imeli toliko odkritosti in poštenosti, da bi ljudem povedali, da so njihova lastna dela brez vrednosti in da bi jih bilo treba sežgati, razen da se David Hume verjetno ni zavedal, da obsoja svoja lastna dela. Razmišljam namreč, da ker Humeova dela niso matematično razmišljanje ali eksperimentalna znanost (vsaj po mojih osebnih opredelitvah), lahko sklenem, da Hume pravi, naj sežgemo njegova lastna dela.

Še en primer: Immanuel Kant je poskušal opredeliti dobro ločeno od Boga. Kant je prišel do zaključka, da je dobro tisto, kar se stori iz občutka dolžnosti. Po tej analogiji so nacistični nemški vojaki, ki so mučili in morili Jude iz občutka dolžnosti, in komunisti, ki so iz občutka dolžnosti ubili celo ženske in otroke , vsi delali dobro. Če bi nekako čutil, da je moja dolžnost, da poskušam uničiti vsa Kantova dela, potem, razmišljam, bi se Kant strinjal, da bi delal dobro.

Svetovni ateistični filozofi in jaz se verjetno lahko strinjamo v eni stvari: morda bi moral obdržati svojo redno službo, saj se mi ne splača posvetiti življenja filozofiranju!

Še ena zadnja točka. Kolosanom 2,8 bi lahko nakazovalo, da ne smemo poučevati prazne in zavajajoče filozofije (NIV), vendar to ni točno tisto, kar pravi. Namesto tega moramo poskrbeti, da nas nihče drug ne more ujeti (grška beseda za ujetje v bitki) s prazno in zavajajočo filozofijo. Kolosanom 2,8 pravi, da tu obstaja nevarnost, in mi imamo odgovornost, da se tej nevarnosti izognemo. Nisem prebral Humeovih del (kot je svetoval), niti Kantovih del. Zakaj bi iskal resnico tam, kjer Bog pravi, da obstaja nevarnost? Zakaj bi se pridružil cerkvi, kjer vodstvo uči stvari, ki so v nasprotju z evangelijem?

V: V Kol 2,8–9, kakšen je tu kontrast in kako bi lahko bil kristjan ugrabljen/vzet v ujetništvo?

O: Pavel postavlja v nasprotje praznino človeške filozofije in polnost Kristusa. Prazna človeška filozofija se lahko vtihotapi v cerkev tako, da se pretvarja, da je krščanska, ali pa da je združljiva s krščansko vero.

Kot kristjani bi radi mislili, da smo zdaj svobodni pred tem, da bi nas zavedli v napačno smer, vendar Pavlovo opozorilo nakazuje, da to žal ni res. In če je kristjan ponosen na svoje duhovno življenje ali znanje, je to še toliko lažje. Kristjan bi lahko bil duhovno ugrabljen, če bi najprej sledil prazni filozofiji kot »dodatek« po tem, ko je sledil Kristusu. Vendar nam ni treba »stopiti izven« vere, da bi našli več resnic v lažnih religijah in filozofijah, ki zanikajo Boga. Za kristjana, ki to stori, pa bi lahko bila prazna filozofija zanj enako pomembna kot sledenje Kristusu. Takrat bi lahko bila zanj celo pomembnejša od sledenja Kristusu. Preprost preizkus, ki si ga lahko zastaviš: če bi Bog hotel, da se odrečeš vsemu, kar počneš, in vsemu, v kar verjameš, razen Bogu in temu, kar je rekel v svoji Besedi, kako nerad bi to storil?

V: Kako imamo kot verniki v Kol 2,9–10 popolnost/polnost v Kristusu?

O: Kristus je glava, kar pomeni, da je vladar, cerkev pa je živ organizem. Ničesar drugega ne potrebujemo. Veliko v Pismu Kolosanom ne govori o tem, kaj naj začnemo delati, ampak raje o tem, kaj naj prenehamo delati. Kot je rekel Peter Drucker: »Veliko časa porabimo za to, da voditelje učimo, kaj naj delajo. Premalo časa pa porabimo za to, da jih učimo, kaj naj prenehajo delati. Polovica voditeljev, ki sem jih spoznal, se ne rabi učiti, kaj naj delajo. Učiti se morajo, kaj naj prenehajo delati.« Citirano iz knjige Marshalla Goldsmitha What Got You Here Won’t Get You There, str. 36.

V: Ali Kol 2,10 kaže, da ima Bog fizično podobo, podobno naši?

O: Ne. V Pismu Kolosanom1:15 , 17 piše o podobi nevidnega Boga. Vendar pa ima Bog dejansko fizično podobo; saj ima Jezus danes fizično, poveličano telo, kot kažejo Janez 20:25–29; 2:19–22 in Luka 24:39. V Pismu Hebrejcem 13:8 piše, da je Jezus isti včeraj, danes in na veke.

V: Kako imamo kot verniki v Kol 2,11–12 polno občestvo s Kristusom?

O: Nismo le v delni skupnosti, ampak v polnem odnosu. K Njemu se lahko zatekamo ne le občasno, ko gre slabo, ampak vedno, ne glede na to, ali gre dobro ali slabo.

V: Glede na to, da je krst v Kol 2,11–12 simbol obrezovanja, ali naj se krstijo dojenčki?

O: Krst je zunanji znak »obrezovanja, ki ga je opravil Kristus«, opravljenega, ko smo bili mrtvi v svojih grehih z grešno naravo. Pravi kristjani imajo različna mnenja o krstu dojenčkov.

Za krst dojenčkov: Tako kot je bila obrezovanje judovskih moških dojenčkov znak njihove udeležbe v vidnem izražanju Božjega ljudstva na zemlji, je krst podoben. Izraz »dojenčki« pomeni, da njihovo soglasje ni bilo potrebno, izraz »moški« pa pomeni, da to ni bilo storjeno zaradi osebne koristi, ampak zaradi skupnega izražanja vere. Od časov Ambroža Milanskega (okoli leta 378 n. št.) in Avguština iz Hipona (388–430 n. št.) naprej je Cerkev neprekinjeno izvajala krst dojenčkov.

R. C. Sproul v knjigi Now That’s a Good Question, str. 341–342, v zvezi z nekom, ki je bil krščen kot dojenček in se je kasneje krstil kot odrasel, pravi: »Rekel bi, da bi ponovitev tega dejanja [krsta] pomenila komaj prikrito žalitev Božje integritete, čeprav se v celoti zavedam, da niti ena oseba med milijonom, ki se podvrže drugemu krstu, tega ne namerava kot žalitev.«

Za krst vernikov: Pismo Kolosanom 2,12 in Pismo Rimljanom 6,3–7 kažeta, da je krst viden izraz naše poistovetenja s Kristusovim pokopom in vstajenjem. Čeprav so dojenčki, ki umrejo, morda še vedno rešeni po Božji milosti, je krst znak naše zaveze Bogu (1. pismo Petru 3,21) in prejemanja Svetega Duha. Tako kot so bili judovski moški obrezani takoj po tem, ko so se (z naravnim rojstvom) pridružili judovskemu narodu, bi morali biti kristjani krščeni takoj po tem, ko se z drugim rojstvom pridružijo Božjemu ljudstvu, cerkvi. Justin Mučenik (pisal okoli leta 138–165 n. št., Prva apologia, poglavje 61) navaja, da so v zgodnji cerkvi krst podeljevali »tistim, ki so prepričani in verujejo«, in takoj po omembi dojenčkov ne pravi, da se dojenčki krstijo, ampak da je krst namenjen »tistemu, ki se odloči, da se ponovno rodi , in se je pokesal svojih grehov«. Justin vernike imenuje »otroci izbire in spoznanja«.

Ebionitski heretik v Klementini pridigi 17, poglavje 7, pravi: »Poslal nas je k nevednim poganom, da jih krstimo za odpuščanje grehov, in nam je zapovedal, naj jih najprej poučimo.« (anonimni avtor, 1.–4. stoletje)

Za vse: Če je končni razlog za krst poslušnost Jezusu, se pravi kristjani ne bi smeli ločevati od drugih kristjanov, ki se iskreno trudijo poslušati Jezusa.

Za več o krstu dojenčkov glej razpravo o 1 Korinčanom 1:16; 7:14 in delo Christian Theology avtorja Millarda Ericksona (Baker 1985), str. 1089–1105.

V: Ali imajo v Kol 2,13 in Ef 2,1.5 ljudje, ki so mrtvi v grehu, več svobodne volje kot mrtve živali?

O: Brez Božje milosti nihče ne išče Boga, kot navajajo Psalmi 14,1–3; 53,1–3 in Pismo Rimljanom 3,10–12. Vendar so mnogi po Božji milosti iskali Boga, kot navajajo Psalmi 9,10;22:26 ; 24,6; 27,4,8; 40:16; 105:3,4; 119:2,30,45,94,173. Bog ne deluje na ljudi šele potem, ko so ponovno rojeni, ampak je potrebno, da Bog deluje v življenju ljudi, še preden pridejo k Njemu, da bi bili ponovno rojeni, kot kažejo Janez 6:44; 15:5.

Cel svet je »v sužnosti greha«, kot piše v Pismu Galatcem 3:22. Poleg tega, da smo duhovno mrtvi, smo tudi pravno mrtvi, obsojeni na večno smrt. Charles Spurgeon je v brošuri »Svobodna volja – suženj« (str. 3) podal to analogijo z obsojenimi zločinci: »Čeprav morda mine še mesec, preden ga pripeljejo na morišče, da prestane kazen, ki jo predpisuje zakon, ga zakon vendarle obravnava kot mrtvega človeka.«

V: Kako imamo kot verniki v Kol 2,13–15 svobodo v Kristusu?

O: Nismo svobodni, da grešimo; temveč smo svobodni od greha. Svobodni smo od sveta, svobodni od zakona in svobodni od mesa. Živimo, da slavimo Boga, kar vključuje to, da delamo tisto, kar mu je všeč, in ne delamo tistega, kar mu ni všeč.

V: Kaj točno je Pavel v Kol 2,14 mislil s »dolžino, ki nam je bila pripisana v odlokih, ki so bili proti nam«?

O: Grški izraz za »odpis« dobesedno pomeni »izbrisati«, kot da bi izbrisali ali raztrgali napis. Krščanski učenjaki imajo dve mnenji o tem, kaj točno to pomeni.

Božji zakon, ki ga je zapisal Mojzes. Ta se izbriše, ko smo v Kristusu. Služimo na nov način po Duhu, tako da se podrejamo Kristusovemu zakonu, ne pa po starem načinu pisnega zakona (Rimljanom 7:6; Hebrejcem 7:18–19; 8:6–8, 13). To stališče zagovarja »The Believer’s Bible Commentary«, str. 2004.

Naše lastno priznanje, da smo dolžniki. Tudi ljudem, ki nikoli niso poznali Mojzesove postave, njihova vest priča, da so storili zlo in si ne zaslužijo, da bi šli v popoln svet brez greha.

Morda lahko odgovor najdemo v Pavlovem razširjenem razmišljanju o našem položaju pred Bogom brez Kristusa v Pismu Rimljanom 2:1–3:20. To bi pomenilo, da je odgovor oboje.

V: Kaj v Kol 2,16 povzroča, da ljudje dajejo prednost nepomembnemu in zanemarjajo pomembno?

O: Mojzesova postava ni vsebovala prepovedi glede pijač, zato Pavel tu govori o asketizmu, ne le o upoštevanju Mojzesove postave. Mnogi ljudje čutijo »udobje« v tem, da lahko drugim pokažejo, kako zelo so verski ali duhovni zaradi hrane in pijače. Nekateri ne jedo svinjine, govedine ali rdečega mesa ob petkih, ali mesa, ali mesa in rib; ker se zaradi tega počutijo bolj duhovni.

Kaj bi si mislili, če bi vam povedal, da osebno ne jem cvetače, zgolj zato, da bi drugim pokazal, kako duhoven sem? A če je nejejenje cvetače, ki v Svetem pismu ni omenjena, smešno kot dokaz duhovnosti, zakaj bi potem nejejenje mesa ali rib nekoga prikazovalo kot bolj duhovnega, če tega ni niti v hindujskih Vedah, Upanišadah, Koranu, Svetem pismu ali kateri koli drugi knjigi, ki jo kdor koli šteje za sveto pismo? Če želite bolje slediti Bogu in mu bolj ugajati, posvetite svoj čas in energijo temu, kar je Bog rekel, da želi, da počnemo, in prenehajte početi tisto, kar nam Bog prepoveduje. Ne začnite si izmišljati lastnih stvari iz nič, z trditvijo, da tako duhovno bolj sledite Bogu.

V: Kako nekateri ljudje danes v Kol 2,16 poudarjajo hrano in pijačo?

O: Mormoni naj ne bi pili poživil, kot so kava, čaj ali brezalkoholne pijače s kofeinom. Rimski katoliki ob petkih pogosto ne jedo mesa (razen rib). Rimski katoliki se pogosto česa odrečejo za postni čas in praznujejo Mardi Gras z vsemi njegovimi izobilji tik pred začetkom posta. Mnogi baptisti menijo, da je pitje kakršnega koli alkohola napačno. Seveda nič od tega ni izrecno navedeno v Svetem pismu. Stara zaveza pravi, da Božje ljudstvo takrat ni smelo jesti svinjine, kozic, školjk, kamele ali krvi. Muslimani ne jedo svinjine ali krvi. Mnogi hindujci ne jedo govejega mesa. Džainizem uči, da je bolj duhovno, če se čim bolj vzdržiš vsakršnega prehranjevanja. Zato se nekateri domnevno »pobožni« džainisti stradajo do smrti.

V: Kaj v Kol 2,18 pomeni, da ne smemo častiti angelov?

O: V srcih mnogih ljudi skozi stoletja je zakorenjeno prepričanje, da morajo častiti nekoga ali nekaj. V Kolosah so nekateri častili angele. Ker so angeli priznani kot Božja stvaritve, so verjetno poskušali častiti tako angele kot tudi Boga. Čeprav so nedvomno imeli svoje razloge (ni šlo za predanost ali čaščenje, temveč le za spoštovanje itd.), je Pavel preprosto rekel, da je bilo vse to napačno.

V nekaterih judovskih apokrifnih spisih je bil poudarek na srečanju z angeli v nebesih prav tako velik kot na srečanju z Bogom. Judovska apokrifna literatura, kot so Jubileji 2:2, 1. Enoch 43:1–2; 80:6; 2. Enoch 4:1–2, navaja, da je vsak element imel svojega angela, ki je nad njim bdel. V gnostični literaturi se veliko besedil ukvarja z nižjimi eoni / polbogovi ter s tem, kako medsebojno sodelujejo in kako sodelujejo z najvišjim bitjem, ki je nasprotovalo ustvarjanju fizičnega sveta. V mahajanskem budizmu je velik poudarek na bodhisattvah, ki se odpovejo ali odložijo odhod v nirvano, da bi pomagali drugim, ki se k njim molijo. V nekaterih oblikah šiitskega islama je poudarek na muslimanskih »svetnikih« in zaslugah obiskovanja njihovih grobov. Tudi na Bližnjem vzhodu obstaja jezidijska vera, ki trdi, da sledi bitju, ki je bilo zlo in se je uprlo Bogu, a se je pokesalo in zdaj sledi Bogu – ali vsaj tako jim je povedalo in oni temu verjamejo. Zato sledijo temu bitju, »Pavcu«, namesto da bi sledili le Bogu. V rimskem katolicizmu in vzhodni pravoslavni cerkvi ne častijo angelov, ampak molijo k Mariji in drugim »svetnikom« kot posrednikom za milost iz njihovih »zalog zaslug«, čeprav bi morali namesto tega moliti le k Bogu.

Grška beseda za »diskvalificirati«, katabrabeueto, lahko pomeni »obsoditi« ali »odločiti proti«, kot navaja New International Bible Commentary, str. 1457. Lahko se nanaša na sodnika, ki nekoga diskvalificira v športnem kontekstu. Zato se ta izraz lahko prevede tudi kot »ne dopustite, da bi bil kdorkoli vaš sodnik«, kot navaja The Expositor’s Bible Commentary, zvezek 11, str. 205.

Lahko sklepamo, da v padlem človeštvu po vsem svetu obstaja močna želja po čaščenju posredniških bitij.

V: Kateri so v Kol 2,18–23 primeri ponosa, ki se skriva pod masko ponižnosti?

O: Nekateri vzhodni pravoslavci in rimski katoliki molijo k Mariji in pokojnim svetnikom, ker menijo, da so preveč ponižni, da bi molili k Jezusu ali Očetu.

V: Kako so kristjani v Kol 2,20; 3,3 mrtvi v Kristusu?

O: Moramo biti mrtvi, kar zadeva življenje zase. Ker je Kristus dobesedno umrl v tem svetu, krst predstavlja našo smrt življenju zase, po naši poti, z našo modrostjo, ambicijami in željami.

V: Zakaj so v Kol 2,21 nekateri verni ljudje tako nagnjeni k temu, da dodajajo k Božji besedi?

O: Pregovori 30,6 nas opozarja, naj ne dodajamo k Božji besedi, da ne bi bili spoznani za lažnivce. 1 Korinčanom 4,6 nas opozarja, naj ne gremo dlje od tega, kar je zapisano. Kljub temu pa mnogi verni ljudje vseeno radi opredeljujejo več, kot je zapisano. Ideja, da bi k temu, kar je Bog zapovedal, dodali »ne dotikaj se«, sega vse do skušnjave Eve s strani kače v 1 Mz 3,3.

Eden od načinov, kako rimski katoliki in vzhodni pravoslavci dodajajo k Božji besedi, je tisto, kar rimskokatoliški teologi imenujejo »trinog« – Sveto pismo, papeži in cerkveni koncili. Te tri elemente cenijo enakovredno Svetemu pismu. Vzhodni pravoslavci trdijo, da so besede pobožnega svetnika prav tako resnične kot Sveto pismo. Za obe skupini zgolj Sveto pismo v njihovih očeh ni dovolj. Tudi nekateri protestanti lahko s svojimi lastnimi tradicijami zaidejo v nasprotje s tem. Drugi način je t. i. »razvoj nauka«. Ideja pri tem je, da nam je Sveto pismo v osnovni obliki dalo nauk, ki smo ga potrebovali. Vekovno plemenita naloga teologov je bila, da izpopolnijo, pojasnijo in razvijejo nauk, ki ga moramo poznati. Svojo nalogo so preusmerili s pojasnjevanja Svetega pisma na gradnjo lastne nadgradnje na temeljih Svetega pisma. V nasprotju s tem je stališče, ki ga imenujem »biblicizem«. Vsaka doktrina, ki je ni naučeno v Svetem pismu, je lahko napačna ali pa pravilna. Toda četudi je pravilna, če ni bila dovolj pomembna, da bi jo Bog naučil v Svetem pismu, potem v resnici ni preveč pomembna. Če se vaša doktrina ne ujema s tem, kar pravi Sveto pismo, potem ne oklevajte in zavrzite »pleve«.

Nek rimskokatoliški bralec me je nekoč (vljudno) izzval glede tega. Vprašal me je, kakšne dokaze imamo, da so zgodnji kristjani po nastanku Novega testamenta Sveto pismo šteli za avtoriteto v svojem življenju (in ne le za nekaj, kar je dobro brati)? Trajalo mi je nekaj časa, da sem zbral vse dokaze, zato sem vprašanje razdelil na dva dela: Staro zavezo in Novo zavezo. Po raziskavi sem našel 41 cerkvenih pisateljev iz obdobja pred nicejskim koncilom, ki so govorili o Svetem pismu kot o naši avtoriteti. 38 pisateljev iz obdobja pred nicejskim koncilom je govorilo o Stari zavezi kot o Božji besedi, 28 jih je učilo, da je Nova zaveza Božja beseda, 35 pa jih je učilo, da so Pavlove besede avtoritativne. Pravzaprav sta besedi »Stara zaveza« uporabili 18 prednicejskih pisateljev, kar nakazuje obstoj Nove zaveze. Besedi »Nova zaveza« pa je uporabilo 16 prednicejskih pisateljev. Imeli so enako veliko ljubezni, poslušnosti, skrbi in pozornosti do Svetega pisma kot jo imajo danes evangelikalci. Podrobnosti vseh raziskav si lahko preberete na spletni straniwww.biblequery.org/history/churchhistory/WhatEarlyChristiansTaughtOnDoctrine.html (in v datoteki .docx) pod vnosi Sc1, Sc2, Sc3, Otc26, Ntc19.

V: Zakaj je v Kol 3,1 naše srce oziroma naklonjenost ključnega pomena?

O: Najprej, za vernika je »če« v nekaterih prevodih bolje prevedeno kot »ker«. Čustva so tisto, kar si želimo, ali tisto, čemur se želimo izogniti. Iz svojega uma moramo izkoreniniti slabe naklonjenosti in slabe navade. Podobno 2 Korinčanom 4:18 pravi, naj usmerimo pogled na stvari zgoraj, ker bo naša naklonjenost sledila temu. Kakor pravi Pregovori 23:7, »Kakor misli v svojem srcu, takšen je« (NKJV). Če se naša naklonjenost ne spremeni, se tudi naše vedenje ne bo spremenilo.

Kot uči Pavel, moramo zapomniti, da smo umrli, da je naše življenje skrito s Kristusom in da smo bili obujeni s Kristusom.

V: Kol 3,5 zveni, kot da je to naša odgovornost. Ker smo šibki in grešni, kako lahko storimo, kar nam je zapovedano?

O: To, da smo šibki in grešni, je le izgovor za nekoga, ki je napolnjen s Svetim Duhom.

V: Konkretno v Kol 3,8: če ste nagnjeni k enemu od teh grehov, kako naj natančno »ubijete« tisto, kar se vam morda zdi naravno?

O: Izraz »odložiti« pomeni nekaj podobnega kot odložiti oblačila, zato bi tu lahko pomagala analogija. Za naša oblačila je »naravno«, da postajajo vedno bolj umazana in smrdljiva, ko jih nosimo mesece, ne da bi jih zamenjali ali oprali. Kako se lahko borite proti temu, kar je »naravno«? Lahko se preoblečete, perilo operete in se umijete. K Kristusu lahko prihajamo vsak dan, v molitvi, pri študiju Svetega pisma in v premišljevanju. Ko ostajamo v Kristusu, lahko dobimo duhovno moč, da se »preoblečemo« in Svetemu Duhu dovolimo, da nas posveti. Lahko smo pripravljeni ali se celo veselimo, da bo Sveti Duh še bolj posvetil naše srce, da bomo bolje ljubili tisto, kar je Bogu všeč, in sovražili tisto, kar Bog sovraži.

Beseda za »požrešnost« tukaj, pleonexia, pomeni željo po več in vključuje prepričanje, da vse in vsi obstajajo za tvojo lastno korist.

Nekaj koristnih pripomočkov je, da si kot opomnik vodiš dnevnik o tem, kako ti gre. Prav tako bi lahko razmislil o tem, da bi imel krščanskega »partnerja za odgovornost«, ki a) skrbi zate takšnega, kakršen si, in b) skrbi zate toliko, da te ne bo pustil ostati tam, kjer si, ko bi se moral premakniti naprej, da bi bil bolj podoben Kristusu.

Ali vi obvladujete svoj jezik, svoj želodec in svoje navade, ali pa oni obvladujejo vas?

V: Kako v Kol 3,12 »spremenimo svojo garderobo« in dodamo te stvari?

O: Če želite uspeti v krščanskem življenju, morate to resnično želeti. Nič ne more nadomestiti vztrajnega vaje; ko boste delali tisto, kar Bog želi, da delate, bo to postalo lažje. Zavedajte se, da bodo nekateri deli vašega življenja nekako »izginili«, in vi si želite, da ti deli izginejo.

V: Zakaj je v Kol 3,13 pomembno, da odpustimo drugemu?

O: Zameram ni mesta v srcu kristjana. Kot pravi Tony Evans, zavračanje odpuščanja pomeni sežiganje mostu, ki ga moraš prečkati. Prečkati ga moraš, in veliko težje je preplavati reko, ko bi lahko preprosto prečkal most, ki si ga pravkar zažgal.

Odpuščanje pomeni, da se sprijazniš s tem, kar so storili. Pomeni, da se sprijazniš z obveznostmi, ki jih imajo do tebe – ali pa misliš, da jih imajo do tebe – zaradi tega, kar so storili.

V: Kako lahko v Kol 3,15 v hektičnih in stresnih situacijah še vedno gojimo mir v svojem srcu?

O: Najprej si razjasnimo. Kolosanci 3,15 ne pravi, da ne bo hektičnih ali stresnih situacij, prav tako pa Kolosanci 3,15 ne pravi, da naj bi imeli mir le takrat, ko stvari niso hektične ali stresne. Ta mir moramo imeti ves čas, tudi v hektičnih in stresnih situacijah. Kot uči brošura »Moje srce je Kristusov dom«, moramo Kristusu prepustiti vladavino nad vsako sobo v našem domu, tj. v našem srcu. Vse mu prepustimo, za izid pa je odgovoren On.

V: Ali Kol 3,16 nakazuje, da ne smemo uporabljati glasbil?

O: Pravzaprav nakazuje ravno nasprotno. Člani Cerkve Kristusa poudarjajo, da se besede v tem verzu nanašajo na petje, za petje pa ni potreben glasbeni spremljevalni instrument.

Člani Cerkve Kristusa pogosto menijo, da če v Novi zavezi ne najdemo primera za nekaj, potem tega ne smemo početi. Vendar, če ni primera, da bi si ljudje pred jedjo umivali roke, in če si Jezus v Luku 11:38–41 pred jedjo ni umil rok, ali je potem današnjim kristjanom prepovedano, da si pred jedjo umijejo roke? – Seveda ne.

A vrnimo se k glavni temi: v Pismu Kolosanom3:16 je omenjena uporaba psalmov. Navodila v mnogih psalmih vključujejo uporabo glasbil. Mednje spadajo psalmi 4, 5, 6, 54, 55, 61, 67 in 76. Morda jih je še več, vendar nismo prepričani glede glasbenih izrazov. Pismo Kolosanom 3:16 pravi, naj pri petju uporabljate psalme. Poskusite uporabiti ta psalm: »...Pel bom in igral z vsem svojim bitjem. Prebudi se, harfa in lira! Prebudil bom zoro.« (Psalm 108:1–2 BSB) Mislim pa, da člani Cerkve Kristusa ne bi smeli poslušati, kaj pojejo. ;-)

Psalmi, ki omenjajo harfe, so Psalm 33:2; 43:4; 49:4; 57:8; 71:22; 81:2; 92:3; 98:5; 108:2; 147:7; 149:3; 150:3.

Tukaj je še nekaj drugih dokazov, da so glasbila v redu.

Habakuk 3 je bila pesem, ki naj bi se pela in igrala na strunskem glasbilu, kot navaja Habakuk 3:19.

Božji preroki v Stari zavezi so v 1. Samuelovi knjigi 10:5 prerokovali ob spremljavi lir, tamburinov, flavt in harf.

Prerokinja Mirjam je v 2. Mojzesovi knjigi 15:20 slavila Boga s tamburino.

David je igral na liro in častil Boga, kot navaja 1. Samuelova knjiga 18:10 ter Psalmi 4–6.

V Davidovem času so mnogi igrali na trobente, činele in druge glasbene instrumente (1. Kronika 16:5, 6, 42).

V Salomonovem templju so nekateri uporabljali harfe za zahvalo in slavljenje Gospoda (2. Kronika 5,12–13).

V Nehemijevem templju so ga posvetili s činelami, harfami in lirami (Nehemija 12:27).

V Razodetju 5:8; 14:2; 15:2 so Božji častilci uporabljali harfe.

Povzetek: Kar so David in drugi preroki počeli, da bi ugajali Bogu v časih Stare zaveze, in kar bodo štiri živa bitja ter Božje ljudstvo počeli v nebeškem čaščenju, Bogu danes ni neugodno. Bog sam daje svojemu ljudstvu harfe, da ga slavijo (Razodetje 15:2). Če ste pravi vernik, se na to navadite.

Vendar si oglejte tudi naslednje vprašanje, kjer sta navedena dva odgovora, ki bi ju lahko podali člani Cerkve Kristusa.

V: Kako bi v Kol 3,16, glede na dokaze o uporabi glasbil iz prejšnjega vprašanja, odgovoril nekdo iz Cerkve Kristusa?

O: Obstajata dva možna odgovora.

Samo v cerkvenem bogoslužju: Mnogi (verjetno skoraj vsi) v Cerkvi Kristusa niso proti glasbenim instrumentom v vseh okoliščinah, niti niso proti glasbenim instrumentom za častitev Boga. Nasprotujejo le glasbenim instrumentom v cerkveni stavbi in/ali med cerkvenim bogoslužjem. Slišal sem za enega duhovnika Cerkve Kristusa, ki se je nekoč z drugim kristjanom prepiral o uporabi mehanskih glasbil za glasbo, kasneje pa so ga videli, kako je v avtu z užitkom poslušal krščansko radijsko postajo. Ni bil hinavski, saj je bil očitno proti glasbilom le v cerkvenem bogoslužju.

Vendar pa v Svetem pismu ni nobenega mesta, ki bi razlikovalo med cerkvenim bogoslužjem in bogoslužjem. Pravzaprav v Svetem pismu ni nobenega mesta, ki bi reklo, da je v kakršnem koli bogoslužju petje v redu, glasbeni instrumenti pa ne.

Časi Nove zaveze: Nekateri bi lahko rekli, da so bili glasbeni instrumenti sprejemljivi le v Stari zavezi, saj Nova zaveza ne navaja primerov čaščenja z glasbenimi instrumenti na zemlji.

Vendar pa Novo zaveza ne pravi, da je bilo to odpravljeno, in dejansko tudi ni odpravljeno, če bodo ljudje v prihodnosti v nebesih še vedno uporabljali harfe.

Vsi se lahko strinjamo o treh točkah.

1. Hvaljenje Boga in petje brez glasbil je sprejemljivo.

2. Čeprav je v Razodetju sedem angelov imelo trobente, te sedem trobent ni bilo namenjenih za ustvarjanje glasbe.

3. Če se nekdo med bogoslužjem osredotoča na kaj drugega kot na Boga, na primer na poslušanje instrumentalne glasbe ali petja, mora svojo pozornost preusmeriti na Boga.

V: Kaj menite o Cerkvi Kristusa v Kol 3,16; v kolikšni meri so v skladu s Svetim pismom?

O: Cerkve Kristusa so zelo raznolike. Služil sem v medkonfesionalnih krščanskih študentskih skupnostih na kampusu s čudovitimi brati in sestrami iz Cerkve Kristusa. Na žalost v nekaterih stvareh odstopajo od svetopisemskega učenja, na primer glede glasbil, krsta z vodo itd. Vendar pa so se ti člani Cerkve Kristusa in tisti, ki niso njeni člani, strinjali, da je Tisti, ki nas je združil, večji od tega, kar nas ločuje. Vendar nobena od teh razlik ni glavna tema tukaj. Glavno vprašanje se nanaša na drugo skupino ljudi, ki se prav tako imenujejo Cerkev Kristusa.

Prva skupina pravi (v večini primerov), da v cerkvi ne bi smeli imeti mehanskih glasbil. Druga skupina prav tako trdi, da so mehanska glasbila v cerkvi znamenje antikrista in da pošiljajo ljudi v pekel. Prva skupina verjame, da Bog med krstom z vodo opravlja delo obnovitve. Druga skupina prav tako verjame, da vsak, ki se z njimi ne strinja glede njihove razlage, gre v pekel.

Prva skupina ima v svojem pogledu zelo »arminijansko« stališče in ne verjame v zagotovilo odrešitve. Druga skupina, kot sem osebno slišal, visoko ceni Pelagija in zanika, da so se ljudje rodili grešni. Predestinacija se jim zdi umazana beseda.

Ljudje v prvi skupini so krščanski bratje in sestre, ki imajo nekaj zmot. Ljudje v drugi skupini se zdijo zelo blizu temu, da bi svoje doktrinarne razlage nadomestili s Kristusovo odrešilno krvjo.

Poleg teh dveh širših kategorij Cerkve Kristusa obstaja še tretja skupina, imenovana Boston Church of Christ (= Church of Christ International). Ti ljudje menijo, da so vse ostale skupine Cerkve Kristusa (kot tudi vse druge denominacije) v zmoti in da so lažne skupine, ki ne slavijo Boga. Za razliko od prvih dveh skupin ima tudi Boston Church of Christ sektaške prakse, kot na primer to, da morajo verniki vsak greh priznati starešinam, ki jih vnesejo v bazo podatkov in jih lahko uporabijo proti članu, če ta poskuša oditi.

V: Kako naj v Kol 3,17 vse, tudi posvetne stvari, delamo v imenu Gospoda Jezusa?

O: Vse, kar počnemo, moramo početi tako, kot da to počnemo za Boga. To lahko vključuje štiri načine: biti odvisni od Gospoda, priznavati Jezusovo avtoriteto, delati tako trdo, kot bi delali za Gospoda, delati tako, kot bi Bog želel, da delamo kot priče. Ko ste na delu in vas nihče ne opazuje, ali še vedno delate trdo v korist podjetja?

Nek kristjan je imel nad pomivalnim koritom v kuhinji, kjer je pomival posodo, napis: »Tukaj se trikrat dnevno odvija božja služba.« (The Believer’s Bible Commentary, str. 1950)

V: Kako naj se v Kol 3,18 v pravem, pobožnem zakonu žene podrejajo možem na način, ki ni enak temu, kako se morajo možje podrejati ženam, saj Ef 5,21 pravi, da se morajo vsi medsebojno podrejati?

O: Zavedajte se, da so možje in žene pred Bogom enaki. Toda tako kot sta Oče in Sin enakovredna, pa se je Sin vseeno podrejal Očetu, sta tudi mož in žena enakovredna, pa se žena vseeno podreja možu, kot navajata The Bible Knowledge Commentary: New Testament, str. 683, in Dick Lucas v delu The Message of Colossians & Philemon, revidirana izdaja, str. 136.

Če se ne strinjata, se o tem pogovorita. Če pa še vedno ne prideta do soglasja, mora odločitev sprejeti mož.

Kaj pa, če žena ne uboga? Sveto pismo nikjer ne pravi, da naj mož ženo sili ali jo prisili k poslušnosti. Mož naj to predloži Gospodu. Če vam je bolj do lastnega ukrepanja kot do molitve, je to problem v vsakem primeru.

Žene naj se podrejajo svojim možem, kakor se je Sara podrejala Abrahamu v 1. Petrovem pismu 3:5. Podrejajte se le v Gospodu. Možje niso diktatorji, žene pa niso lastnina. Pravzaprav je v Pregovorih 31:10–31 prikazano, da imajo ženske pomembno vlogo pri nakupu nepremičnin in pri lastnih finančnih odločitvah.

V nasprotju s tem so v islamu žene in sužnje kot lastnina.

Ko nekdo prejme žensko, služabnika ali živino, naj jo prime za čelo in moli k Alahu. Ibn-i-Majah, zvezek 3, št. 1918, str. 157

O ženskah na splošno je Mohamed rekel naslednje: »Suženj je pastir premoženja svojega gospodarja, žena pa je pastirica hiše in otrok svojega moža.« Abu Dawud, zvezek 2, št. 2922, str. 827. Upoštevajte, da v tem primeru hiša in otroci pripadajo možu.

Yahya mi je povedal po Maliku po Zaydu ibn Aslamu, da je Poslanec Alaha, naj ga Allah blagoslovi in mu podeli mir, rekel: »Ko se poročiš z žensko ali kupiš sužnjo, jo primej za čop in prosi za barako [blagoslov]. Ko kupiš kamelo, primej vrh njenega grba in poišči zatočišče pri Alahu pred Šejtanom.« Muwatta’ Malika 28.22.52

V: Kaj imajo vsi ti verzi v Kol 3,18–22 skupnega?

O: Gre za vzajemne pare. Pavel ne govori o ženi brez moža, otroku brez starša in sužnju brez gospodarja. Če misliš, da imajo drugi ljudje odgovornosti do tebe, ti pa nimaš nobenih odgovornosti do njih, so tvoje misli daleč od tega, kar Pavel tukaj ima v mislih.

V: Kateri so v Kol 3,18–22 primerni in kateri neprimerni načini, da se podredimo nekomu drugemu?

O: Tudi če nekdo nima avtoritete nad vami, če vam nekaj zapove ali želi, in to ni nezakonito, nemoralno ali v nasprotju z Bogom, zakaj potem ne bi storili, kar prosi? Seveda, če vam zapove ali želi, da storite nekaj, kar je v nasprotju s tem, kar ugaja Bogu, potem tega kot poslušni Božji otrok ne smete storiti. Bog pogosto uporablja ljudi, ki imajo avtoriteto nad nami, da nas usmerjajo, in pogosto bi morali slediti njihovim navodilom – vendar ne vedno.

Poglejmo primer in ugotovimo, da odgovor na to vprašanje včasih ni tako preprost. Recimo, da ti je na primer mož ali starš ukazal, naj nikoli ne hodiš v cerkev ali poslušaš bogoslužij. Ker nam je Bog v Hebrejcem 10,25 zapovedal, naj ne zanemarjamo skupnih srečanj, moraš še vedno ubogati Hebrejcem 10,25. Ali naj nežno, a odkrito poveš, da moraš to zapoved prekršiti in se še vedno srečevati z drugimi verniki, ali naj to storiš skrivaj? Morda, če je ogroženo tvoje življenje, potem skrivaj. Kaj pa, če ti prepovejo obiskovanje določene cerkve, ti pa lahko obiskuješ drugo cerkev? V tem primeru morate upoštevati nekaj stvari. Najprej: če druga cerkev, v katero želijo, da hodite, ne jemlje resno sledenja Božji besedi, potem morate to zapoved prekršiti. Prav tako morate vprašati, zakaj vam prepovedujejo obiskovanje določene cerkve. Razlog je morda upravičen, na primer če je ta cerkev vpletena v grobo neposlušnost Bogu. Če pa gre za nesoglasje glede drugotne ali nepomembne doktrine ali zaradi nepomembne, neoprostljive žalitve, potem ta zahteva ne izhaja od Boga. Vendar, ko ne upoštevaš nekoga, ker moraš biti poslušen Bogu, boš pogosto utrpel posledice ali spore. Vendar se veseli, ker Bog vidi preganjanje, ki ga trpiš zaradi Njega.

Kot drugi primer vzemimo, da vaš nadrejeni na delovnem mestu posmehuje ali nespoštljivo ravna z vašim prijateljem, ne glede na to, ali je ta prisoten ali ne. Ne smete se smejati njegovemu ponižujočemu humorju, toda ali naj raje molčite ali pa se zavzamete za svojega prijatelja, četudi tvegate, da boste razjezili ali vsaj razdražili svojo nadrejeno osebo? Kako naj to storite?

V: V Kol 3,18–22, kot nasprotje tega verza, kakšni so nekateri napačni načini, s katerimi bi lahko poskušali uzurpirati avtoriteto nekoga drugega?

O: Zaničevanje njegove avtoritete za njegovim hrbtom ali pa pred njim. Včasih je dobro postavljati vprašanja, vendar ne smete neprestano dvomiti, še posebej ne pred drugimi. Svetujte mu pri sprejemanju odločitve, vendar če je odločitev njegova in jo je že sprejel, je ne smete nenehno postavljati pod vprašaj ali podkopavati.

V: Ali naj otroci v skladu s Kol 3,20 in Mt 10,37 poslušajo starše?

O: Otroci morajo častiti svoje starše (2. Mojzesova knjiga20:12 ; 5. Mojzesova knjiga5:16 ) in jim biti poslušni (Kološanom3:20 ; 2. Mojzesova knjiga 21:17; 3. Mojzesova knjiga 20:9) v Gospodu (Efežanom 6:1), vendar ne smejo ljubiti svojih staršev ali kogar koli drugega bolj kot ljubijo Boga (Matej10:37 ). Za primerjavo: morate spoštovati zakone svoje države, razen kadar so v nasprotju z zakoni vaše države. Enako morate poslušati svoje starše, razen kadar je to v nasprotju s tem, kar je rekel Bog.

Za popoln primer si lahko ogledamo Jezusa in njegovo mater. Ko sta se Jezusova starša vrnila v tempelj in tam našla Jezusa, jim je Jezus mirno pojasnil svoje ravnanje v Luku 2:41–50. Jezus se je v Janezu 2,1–11 uklonil Marijini prošnji, naj spremeni vodo v vino, čeprav še ni bil prišel njegov čas. Ko pa so Jezusova mati in bratje prišli, da bi ga odpeljali, se Jezus v Marku 3,31–35 ni hotel odpraviti z njimi.

V: Kako naj v Kol 3,20 vzgajamo svoje majhne otroke?

O: Naš zgled je lahko vsaj tako pomemben kot to, kar rečemo. Starši morajo biti enotni v vzgoji. Za otroka je težko, če eden od staršev reče, da je nekaj narobe, drugi pa prvega starša podre.

Otrokov ne smemo kaznovati v jezi, nepravično ali brez pojasnitve razloga. Povsem v redu je, če otroku rečemo: »Za to te bom kaznoval, a ne takoj. Najprej se bom umiril.« Nikoli ne počnite ničesar, kar bi otroku lahko trajno škodovalo, kot so udarci po ušesih, po glavi ali nasilno stresanje.

Ne razburjajte in ne odvračajte svojih otrok.

V: Kakšno vlogo imajo starši v razmerju do svojih odraslih otrok, kot piše v Kol 3,20?

O: Ukazi, ki veljajo za mlajše otroke, postanejo za odrasle otroke bolj nasveti in priporočila. Starši bi se morali zavedati, da bo otrok na enem ali več področjih vedel več kot starši, in starši bi morali biti zaradi tega veseli. Tudi odrasli pa lahko še vedno delajo neumne napake. Upajmo, da vas bodo zaradi modrih besed in zaupanja, ki ste ga gradili skozi leta, še vedno poslušali.

V: Kako naj odrasli otroci v Kol 3,20 častijo svoje starše?

O: Razmišljajte v smislu preteklosti, sedanjosti in prihodnosti.

Preteklost: Na neki točki boste ugotovili, da na določenih področjih zdaj veste več kot oni ali kot so kdaj koli vedeli. Morda ste zdaj sposobni bolje zaščititi tako njih kot sebe, kot pa so oni sposobni zaščititi sebe in vas. Kljub temu bi morali izkazati hvaležnost za to, da so v vas vložili svoje življenje, skrbeli za vas in vas varovali, vas preskrbeli ter z vami delili svojo modrost, kakršno so imeli. Verjetno ste spoznali, da niso bili popolni starši, in tudi vi ne boste. A spoštujte jih za to, da so se trudili, kolikor so mogli.

Sedanjost: Tako v zasebnem kot v javnem življenju bi morali izkazati hvaležnost za vlogo, ki so jo odigrali, in jim izkazati spoštovanje. Ena od stvari, ki si jo mnogi starši najbolj želijo od svojih odraslih otrok, je nekaj njihovega časa. Morda imate poln urnik, a bi morali kljub temu obiskovanje ali pogovore s starši postaviti za prednostno nalogo.

Prihodnost: V nekem trenutku bodo vaši starši verjetno potrebovali več pomoči, modrosti in morda tudi finančnih sredstev, kot jih bodo imeli na voljo. Tako kot so oni skrbeli za vas, ko ste bili mladi, jim lahko to uslugo vrnete, ko bodo stari. Prav tako ne pozabite, da vaši lastni otroci opazujejo in se učijo iz vašega zgleda, kako skrbite za svoje starše.

V: Zakaj naj bi v Kol 3,22 sužnji poslušali svoje gospodarje?

O: Novo zaveza ni priporočala suženjstva, vendar ga tudi ni obsodila. Tudi ko so bile razmere slabe, na primer ko je imel kristjan nepravičnega gospodarja in je trpel nepravično trpljenje (1 Pt 2,18–19), so morali kristjani še vedno vztrajati v teh slabih razmerah. Kristjanom bi se v tem življenju običajno godilo bolje, hkrati pa bi to bilo pričevanje drugim o Kristusu, ki živi v njih.

V: Kako naj v Kol 3,22 ravnamo s tistimi, ki so nam podrejeni na delovnem mestu?

O: Obravnavajte tiste, ki so vam podrejeni, z dostojanstvom in spoštovanjem. Pravočasno jim izplačujte plačilo za njihovo delo in držite obljube, ki ste jim jih dali. Zlato pravilo – delaj drugim, kakor želiš, da delajo tebi – vas bo pripeljalo daleč. Katere dobre lastnosti ste opazili pri svojih prejšnjih nadrejenih? Kako so vas vaši prejšnji nadrejeni obravnavali pravično ali kako bi vas morali obravnavati pravično? Svoje podrejene obravnavajte na enak način. Priznajte svoje napake. Ne bodite presenečeni, da podrejeni delajo napake – razen če vaše podjetje zaposluje samo popolne ljudi. Na napake lahko opozorite in se pogovorite, kako se naučiti, da se podobnih napak v prihodnosti izognete. Vendar ne smete dajati vtisa, da te napake nikoli ne boste pozabili – seveda, če želite, da še naprej delajo za vas. Ne dajajte vtisa, da vas zanimajo le slabe stvari, ki jih boste uporabili proti njim pri ocenjevanju, dobre stvari pa boste pozabili.

Nikoli se ne norčujte iz svojih podrejenih, ne glede na to, ali so prisotni ali ne.

Nazadnje, pri podrejenih, s katerimi delate vsak dan, upoštevajte, da vam morda lahko naučijo nekaj pomembnega. Morda imate slepe točke, načine, na katere se morate spremeniti in izboljšati, česar se morda niti ne zavedate. Prosite jih za povratne informacije o tem, kako bi lahko bili boljši v tem, kar počnete.

V: Kako naj v Kol 3,22 častimo in spoštujemo svoje nadrejene na delovnem mestu?

O: Pokazati jim morate, da jih spoštujete, ali vsaj njihov položaj. A ne bodite le tisti, ki želijo vsem ugajati. V redu je, da jih pohvalite in spodbujate, vendar ne govorite stvari, ki niso resnične ali so neiskrene. Ko se ne strinjate z njihovim pristopom, imate odgovornost, da jim vsaj enkrat predlagate, kaj se vam zdi najboljša poteza. Če pa tega ne želijo sprejeti, nima smisla, da jih zaradi tega nadlegujete. Svojo odločitev so že sprejeli in morajo živeti z njo. V redu je, da stvari pošiljate po e-pošti in dokumentirate, da boste kasneje lahko utemeljili svoja dejanja. Šef ima pravico, da vam pove, kaj naj storite, vendar nima pravice, da vas naredi za grešnega kozla. Kot je imel en vodja nad svojo delovno kabino napis, na katerem je (humorno) pisalo: »Ne pravim, da je to tvoja krivda. Pravim, da krivim tebe.« Po drugi strani pa moramo prevzeti odgovornost in priznati napake, ki smo jih naredili sami, ali naše napačne odločitve.

Šefi so ljudje in tudi oni se lahko zmedijo ter potrebujejo spodbudo. Prav tako lahko spremenijo mnenje, ker se spremenijo zunanje okoliščine, ki jih ni bilo mogoče predvideti. Šefi lahko spremenijo mnenje tudi takrat, ko se ni nič spremenilo, razen tega, da so morda kaj naučili. Kot je vedno rekel neki arhitekt programske opreme: »Pridržujem si pravico, da postanem pametnejši.« V redu je, da to enkrat omenite, da se prepričate o novi usmeritvi, ki je v nasprotju s staro, vendar ne vztrajajte pri tem. Tudi mi nismo popolni.

V: Kako v Kol 4,1 pravično ravnate z nekom, ki je pod vašim vodstvom, na delovnem mestu, v cerkvi, v vojski ali na političnem položaju?

O: Obstajajo vsaj trije vidiki »pravilnega in poštenega« ravnanja z nekom, ki je pod vašim vodstvom.

Držanje besede: Če se je oseba strinjala, da bo delala za vas pod določenimi pogoji in za določeno plačilo, potem ko je že opustila druge potencialne zaposlitvene priložnosti, ali boste ostali zvesti dogovoru? Ali pa boste, zdaj ko ta oseba ni več v tako dobrem položaju, da bi odšla drugam, spremenili pogoje in/ali plačilo v svojo korist? Če ste potencialni zaposleni in ste se ustno ali pisno dogovorili, da boste delali za določen znesek denarja, ali boste, če se pojavi boljša ponudba, prelomili svojo besedo, se vrnili in grozili, da boste prelomili svojo besedo, če vam ne bodo ponudili več, ali pa boste ostali človek, ki drži besedo?

Zlato pravilo: Matej 7,12 pravi, da naj delate drugim tako, kot bi želeli, da oni delajo vam. Če bi bili na mestu svojega zaposlenega in bi imeli dobrega šefa, kako bi vas ta dober in pravičen šef obravnaval? Bodite takšen dober šef!

Brez favoriziranja: Ali ste do nekaterih podrejenih, ki naredijo napako, bolj ali manj prizanesljivi kot do drugih podrejenih? Ali bolj cenite trdo delo in prispevke nekaterih zaposlenih kot drugih, zgolj zaradi tega, kdo je ta zaposleni? Verjetno boste različnim zaposlenim dodeljevali različno delo glede na njihove veščine in izkušnje, toda ali nekaterim zaposlenim dosledno dodeljujete »najboljše« naloge, ki jim skoraj zagotovo omogočajo rast in jih postavijo v dobro luč, medtem ko drugi zaposleni dobivajo naloge, pri katerih bodo njihovi prispevki pozabljeni, ne glede na to, kako dobro jih opravijo? Ali morda, četudi nezavedno, nekaterim zaposlenim nastavljate pot k neuspehu? Bog nam v Jakobovem pismu 2,1 zapoveduje, naj ne delamo razlik. Kontekst v Jakobovem pismu govori o nekom, ki pride v cerkev, vendar je to načelo univerzalno. Levitikus 19,15 pravi, naj ne dajemo prednosti niti bogatim niti revnim, in čeprav nismo več pod pravili Mojzesove postave, ta zapoved še vedno velja.

Ali želite, da so ljudje pod vašim vodstvom motivirani za trdo delo? Potem ne zanemarjajte teh treh stvari.

V: Kako se v Kol 4,2–18 4. poglavje navezuje na Kol 3,18–25?

O: Kolosanci 3,1–17 nam pove, kako naj posamezno živimo pristno, Bogu všečno in zrelo krščansko življenje s Kristusom. Pismo Kolosanom 3,18–4,1 nam pove, kako naj svoje odnose zaupamo v Božje roke. Vendar pa Kolosanom 4,2–18 ni le kratek pozdrav in zaključek, ampak nam Pavel navaja primere, kako so odnosi »pospešili« njegovo službo prek njegovih »partnerstva v evangeliju« z drugimi verniki.

V: Kaj v Kol 4,2 pomeni biti »buden« v molitvi?

O: Pismo Efežanom 6,11–17 nam pravi, naj si nadenejo polno Božjo opremo, nato pa nam Pismo Efežanom 6,18 pravi, naj molimo. Ali ste kdaj slišali za učinkovitega vojaka, ki je bil dobro opremljen, a se je v boj odpravil le takrat, ko mu je bilo po volji? – Tudi jaz ne.

Biti buden v molitvi pomeni paziti, da se v molitvi ne utrudimo in ne zapademo v »duhovno zaspanost«. Potrebujemo disciplino, da vztrajamo v molitvi za Božje kraljestvo, za potrebe drugih in za naše lastne. V priliki o nepravičnem sodniku v Luku 18,1–8 Jezus navaja primer vztrajnosti, ki jo moramo imeti. Če vztrajnost deluje pred nepravičnim sodnikom, koliko bolj bo delovala pri našem dobrem Očetu? Toda na koncu prilike Jezus ne dvomi v Očetovo voljo, ampak v našo vero, da bomo vztrajali. Ko te Bog vidi moliti, ali v tebi vidi »vztrajnost«? Epaphras se je v Pismu Kolosanom 4,12 vedno trudil v molitvi zanje, zakaj se torej ne bi tudi oni pridružili temu trudu? Pismo Kolosanom 4,2–3 kaže, da se Pavel ni ustavil, dokler ni izkoristil vsake priložnosti – z besedo, dejanjem ali molitvijo –, da bi oznanjal evangelij, in tudi oni ne bi smeli.

V: V Kol 4,3 je bil Pavel tako duhoven, tako moder in tako delaven; zakaj bi nekdo, kot je bil on, sploh videl potrebo, da prosi Kolosance za molitev?

O: Pavel tu izrecno prosi, da bi se odprla vrata za evangelij. Pavel je jasno videl, da njegovo lastno zvesto duhovno življenje, predanost, modrost, vera in trdo delo ne bodo odprli priložnosti za evangelij, ki jih je Pavel iskal; to je lahko storil le Bog. Bog bi to storil prek naših molitev. To ni izhajalo iz kakršnega koli občutka nezadostnosti s Pavlove strani, ampak iz Pavlovega zavedanja, kako pomembna je molitev za Boga, sicer bi bilo njegovo delo neučinkovito. Najbolj zanimivo je, da v nasprotju s tem ne vidimo, da bi Pavel prosil ljudi, naj molijo za njegovo izpustitev iz zapora, razen kratkega in posrednega »spomnite se mojih verig« v Pismu Kolosanom 4,18. Skorajda je, kot da Pavel razmišlja: »To, da so me vrgli v zapor, ni nič posebnega za učinkovitost mojega služenja, toda to, da ne molite zame, pa je.« Če je bila molitev – tako njegova kot molitev drugih – tako ključna za Pavlovo delo, kako pomembno je zate molitev za tvoje služenje?

V: Kateri so v Kol 4,5 načini, na katere se lahko – namerno ali nenamerno – ne obnašamo modro v prisotnosti nekristjanov?

Odgovor: Lahko skrivamo, da smo kristjani, lahko ogrožamo svoje pričevanje in lahko brez razloga izzivamo druge.

Skrivanje: Kar zadeva skrivanje, da smo kristjani: nekoč, ko sem bil študent in sem imel poletno delo, sem sedel v menzi z nekom, ki ga nisem poznal, in začela sva se pogovarjati. Omenil sem svoje dolgoročne sanje in željo, da bi postal misijonar. On je takoj rekel: »Aha! Mislil sem, da si mormon.« Hitro sem ga popravil, vendar nisem govoril o Jezusu in o tem, kaj mi pomeni.

Prebral sem o moškem, ki je nekega dne prišel na delo in oznanil, da je postal kristjan. Kristjan na delovnem mestu mu je čestital, novi kristjan pa je starejšega kristjana čudno pogledal. Rekel je: »Veš, da si ti razlog, da sem odlašal s spreobrnjenjem v kristjana kar nekaj let?« Starejši kristjan je bil presenečen in vprašal, zakaj. Novi kristjan je odgovoril: »Tudi ti si vedno deloval zadovoljen in si imel urejeno življenje.« Nikoli nisem vedel, da si kristjan, in mislil sem, da če lahko imaš urejeno življenje, ne da bi bil kristjan, potem tudi jaz ne rabim postati kristjan.«

Ogrožanje našega pričevanja lahko vključuje neposredno neposlušnost Bogu ali pa odlašanje z našo poslušnostjo Bogu zaradi službe, prijateljev ali družine.

Z lahkomiselnim govorjenjem o krščanstvu, naši zavezanosti ali obiskovanju cerkve.

Ali ves svoj čas preživljaš z neumnim govorjenjem in šalam, zaradi česar naši prijatelji menijo, da nismo niti malo resni? Včasih moramo biti do njih resni, ko jim oznanjamo evangelij.

Draženje drugih: Evangelij je za nekatere neizogibno žaljiv, in zaradi tega se ne smemo skrbeti. Vendar pa se moramo izogibati nepotrebnemu žaljenju ali motenju nekrščanskih sosedov.

V: Kako naj bo v Kol 4,6 naš govor poln milosti, začinjen s soljo in sposoben odgovoriti vsakomur?

O: Naša beseda naj bo milostna, ne žaljiva, sovražna ali grenka. Vendar pa moramo iskati tudi načine, kako deliti Božjo milost. Sol ohranja, daje okus in vzbuja žejo. Govoriti moramo le zdravo, brez kletvic, obrekovanja, klepetanja in prepiranja. Govoriti moramo iz lastnega življenja, da jim pokažemo radost odrešitve. Nazadnje moramo govoriti tako, da v njih vzbudimo željo po tem, da bi izvedeli več o Kristusu, naši Živi vodi. Ali je vaš govor vreden? Ali je tisto, kar nameravate reči, vredno povedati, in ali je to sploh treba povedati?

Moramo najti ravnovesje med drznim oznanjevanjem evangelija ter taktom in diskretnostjo. Pravo ravnovesje je odvisno od situacije in poslušalcev. Včasih, zlasti v pisarniškem okolju, obstaja omejitev glede tega, koliko neposrednega evangeliziranja lahko opravljate, še posebej med delovnim časom. Lahko pa govorite pobožno in odgovarjate na vprašanja o upanju, ki ga imate, ko se pojavijo. Ali kot pravi Dick Lucas v knjigi »The Message of Colossians & Philemon Revised Edition« (str. 152): »Izkoristite priložnosti za deljenje, namesto da jih ustvarjate.«

V: Ali je bilo Pismo Kolosanom v Kol 4,7 napisano istočasno kot Pismo Efežanom, 2. pismo Timoteju in Pismo Titu?

O: Tako v Pismu Efežanom6:21 , kot v Pismu Kolosanom 4:7 piše, da jim bo Tihik to povedal osebno. V 2. pismu Timoteju 4:12 Pavel pravi, da je Tihika poslal v Efez. V Pismu Titu 3,12 Pavel pravi, da bo k Titu poslal Artemasa ali Tihika. Tihik je bil nosilec teh pisem in verjetno ni niti slutil, da ga bodo ljudje zaradi pergamentov, ki jih je nosil, poznali še več kot 2000 let.

V pismu Titu 3,12 pa je bil Pavel na prostosti, ostale omembe pa so iz časa, ko je bil Pavel v zaporu, zato je bilo vsaj dve potovanji. Ker je bilo vsaj dve potovanji, bi jih lahko bilo tudi tri ali več. Kakorkoli že je bilo, to ne vpliva na krščansko doktrino niti na svetopisemsko avtoriteto (t. i. kanoničnost) teh pisem.

V: Zakaj se Pavel v Kol 4,9 ni pohvalil, ko je bralcem povedal, da je Onesimus pobegnil in da ga je Pavel prepričal, naj se vrne?

O: Pavel je omenil le njegovo ime in to, da je bil Onesimus zvest. Kolosanci so že vedeli, kdo je Onesimus, saj je bil eden izmed njih. Pavel ni imel potrebe, da bi jim povedal, kdo je Onesimus, da bi se sam povzdignil ali da bi povedal, da je Onesimus pobegnil. Pavel ni videl smisla v tem, da bi omenjal kaj negativnega o Onesimu, prav tako kot tudi mi ne bi smeli omenjati negativnih stvari o drugih, razen če za to obstaja dober razlog . Kot piše v delu The Expositor’s Greek Testament, 3. zvezek, str. 545: »Takšna opustitev je tukaj značilna za Pavlovo taktnost.« In mimogrede, ko si nekdo močno prizadeva, da bi se povzdignil, je običajno vsem očitno – ali vsaj vsem razen njemu samemu –, da ravno to počne.

V: Zakaj Pavel v Kol 4,10 Kolosancem naroča, naj sprejmejo Marka, saj jim ni naročil, naj sprejmejo kogar koli drugega?

O: Bilo je očitno, da naj sprejmejo vsakogar, ki služi Gospodu, vendar bi lahko imeli v mislih vprašanje glede Marka. Mnogi so se verjetno dobro zavedali, da je Marko zapustil svoje mesto in Pavlovo službo že prej. Namesto da bi se spuščal v podrobnosti o Marku za tiste, ki še niso bili seznanjeni z njegovim neuspehom, Pavel govori posredno, tako da bi tisti, ki so v tem, razumeli, da se je Marko vrnil, se spravil s Pavlom ter da sta bila njun odnos in partnerstvo v evangeliju ponovno vzpostavljena.

V: Kaj je v Kol 4,11 tista žalostna točka, na katero Pavel tukaj opozarja?

O: Pavel je imel načelo, da najprej obišče judovsko sinagogo in pridiguje Judom, šele nato pa poganom. A kljub temu, da je Judom posvečal posebno pozornost, so bili ti edini Judje med njegovimi sodelavci. Včasih, ko mislimo, da imamo službo »popolnoma razumljeno« – ali vsaj tako mislimo –, tisto, kar smo menili, da bo pomembno, prinese le malo sadov, medtem ko tisto, čemur nismo posvetili toliko pozornosti, prinese več sadov.

V: Ali je v Kol 4,16 pismo iz Laodiceje izgubljena knjiga Svetega pisma?

O: Ne, iz dveh razlogov.

1) Prvič, to ne bi nujno bilo del Svetega pisma, saj tudi če bi res obstajala izgubljena knjiga, Bog ni »prisiljen«, da ohrani kakršne koli knjige, ki jih ni hotel ohraniti. Kot stranska opomba: obstajalo je ponarejeno pismo Laodicejcem, vendar je bilo napisano v četrtem stoletju in že takrat prepoznano kot ponaredek.

2) Drugič, ali je obstajala izgubljena knjiga ali gre za pismo, ki ga poznamo kot Pismo Efežanom?

2a) To bi verjetno lahko bilo pismo, ki se ni ohranilo, kot navajata The New International Bible Commentary, str. 1459, in The Expositor’s Bible Commentary, zvezek 11, str. 226.

2b) Pavel v Pismu Kolosanom ne pravi, da je sam napisal pismo Laodicejcem, ampak da je šlo za eno od Pavlovih pisem, ki je krožilo in je prispelo iz Laodiceje. Efez je bil oddaljen približno 100 milj (160 km) od mesta Kolose, Laodiceja pa je ležala med njima, 10–12 milj (16–19 km) zahodno in nekoliko južno od Kolose. Torej je bilo to krožno pismo, ki ga poznamo kot Pismo Efežanom.

V: Kako v Kol 4,17 kot krščanski nadrejeni ali vodja poveste podrejenemu, da mora posvečati več pozornosti opravljanju svojega dela?

O: Arhip v pismu Filemonu 1–2 je bil verjetno sin Filemona in Afije. Morda se je nanašalo na to, da so vsi trije sprejeli nazaj pobeglega sužnja Onesima. Po drugi strani pa se je morda nanašalo tudi na druge dolžnosti v službi, poleg tega, da so sprejeli Onesima nazaj.

Ko nekoga opozorite, da mora svoje delo opravljati bolje, bodisi v službi bodisi na delovnem mestu, lahko upoštevate vsaj pet korakov.

1) Prvi je razmislek o najboljšem pristopu k tej osebi, ob upoštevanju resnosti problema.

2) Drugi korak je lahko potrditev, da jo spoštujete, cenite njeno delo in dobre stvari, ki jih je storila.

3) Tretji korak je usmeriti njeno pozornost na to, kar se resnično mora spremeniti. To lahko vključuje posledice za organizacijo, če se ne bo spremenila ali če bo ponovno storila isto, pa tudi posledice zanjo.

4) Četrti korak je ohranjanje odnosa, da ji še vedno stojite ob strani in jo spoštujete ter upate, da bo to nekaj, kar bo po popravku preprosto izginilo v preteklost.

5) Nazadnje boste morda želeli zabeležiti datum, kaj ste rekli vi, kaj so rekli oni, o čem ste se dogovorili, ukrepe, ki jih je treba izvesti, ter rok, v katerem morajo biti ti ukrepi izvedeni.

V: Col, zakaj bi morala biti ta knjiga v Svetem pismu?

O: Obstajajo vsaj trije razlogi.

1. Napisal jo je Pavel, ki je bil apostol. Peter je v 2. Petrovem pismu 3:15–16 potrdil, da so Pavlove besede Sveto pismo.

2. Pavel sam je v Pismu Rimljanom 1,1; 1. Pismu Korinčanom 1,1; 9,1; 2. Pismu Korinčanom 1,1; 11,5; Pismu Galatcem 1,1; Pismu Efežanom 1,1; Pismu Kolosanom 1,1; 1. Pismu Timoteju 1,1; 2,7; 2. Pismu Timoteju 1,1; Pismu Titu 1,1 dejal, da je apostol.

3. Dokazi iz zgodnje cerkve. Glej naslednje vprašanje za pisce, ki so se sklicevali na verze v Pismu Kolosanom.

V: Kako v Pismu Kolosanom vemo, da je tisto, kar imamo danes, zanesljiv ohranjeni zapis tega, kar je bilo prvotno napisano?

O: Obstajajo vsaj trije dobri razlogi.

1. Bog je obljubil, da bo ohranil svojo besedo (Izaija 55,10–11; Izaija 59,21; Izaija 40,6–8; 1. Petrov 1,24–25; Matej 24,35).

2. Dokazi zgodnje cerkve. Pisci zgodnje cerkve do Prvega nicejskega koncila (325 n. št.) so iz Pisma Kolosanom citirali približno 105-krat, ne da bi pri tem upoštevali namige. Citirali so 69,4 % Pisma Kolosanom, pri čemer so delne verze šteli kot dele. To je 65,97 od skupno 95 verzov.

Tukaj je 17 prednicejskih pisateljev, za katere vemo, da so se sklicevali na verze iz Pisma Kolosanom.

Klement Rimski (96–98 n. št.) namiguje na Pismo Kolosanom 1:18, 1. Klementovo pismo, poglavje 24, zvezek 1, str. 11; zvezek 9, str. 236

Pismo Barnaba, poglavje 12, str. 145, se sklicuje na Pismo Kolosanom 1,16.

Irenej iz Lyona (182–188 n. št.) citira Pismo Kolosanom 3,5 kot besede apostola v pismu Kolosanom. Irenej, Proti herezijam, knjiga 5, poglavje 12.3, str. 538

Muratorijev kanon (okoli 190–217 n. št.) omenja Pavlovo pismo Kolosanom, pa tudi Pavlovih drugih 12 pisem.

Klement Aleksandrijski pravi: »In na drugem mestu [apostol] pravi: ›Da bi spoznali vso skrivnost Boga v Kristusu, v katerem so skriti vsi zakladi modrosti in znanja.‹« (Kolosanci 2,2b–3) Stromata (193–202 n. št.), knjiga 5, poglavje 12, str. 463

Tertulijan (198–220 n. št.) v delu O vstajenju mesa, poglavje 23, str. 561, parafrazira Kolosanom 1,21 kot »apostol … njegovo pismo Kolosanom«.

Hipolit (222–235/6 n. št.) v delu »Ovrženje vseh herezij«, knjiga 8, poglavje 6, citira Kolosance 1,19 (nekaj besed v drugačnem vrstnem redu).

Origen (225–253/254 n. št.) citira Pismo Kolosanom 1,15 kot besede Pavla v delu »O načelih«, knjiga 1, poglavje 5, str. 247

Novatian (250–257 n. št.) citira Pismo Kolosanom 1,16 kot delo »apostola« v delu »Traktat o Trojici«, 13. poglavje, str. 622

Novatian (250–257 n. št.) navaja Kol 1,15 kot besede »istega apostola«; Razprava o Trojici, poglavje 21, str. 632

Kiprian je bil škof v Kartagini od leta 248 do svoje mučeniške smrti leta 258 n. št. Citira iz »Pisma Kolosanom« v »Traktatih Kipriana«, traktat 12, tretja knjiga, 11.

Adamantius (okoli leta 300 n. št.) se sklicuje na Pismo Kolosanom 1,21–22 kot na Pavlovo besedilo. »Dialog o pravi veri«, peti del e, str. 151

Teonas iz Aleksandrije (okoli leta 300 n. št.) prosto citira polovico Pisma Kolosanom 4,6. »Pismo Lucianu, glavnemu dvorjanu«, poglavje 8, str. 161

Metodij (270–311/312 n. št.) namiguje na Kolosance 1,15 kot na Pavlovega. »Pogostitev desetih devic«, razprava 3, poglavje 3, str. 317. Pavel je omenjen na samem koncu 2. poglavja in na samem začetku 4. poglavja.

Metodij (270–311/312 n. št.) se sklicuje na Pismo Kolosanom 3,4 v skladu z Grškim novim testamentom, 4. revidirano izdajo, avtorjev Aland in drugi. Vendar tega v Metodijevih spisih, ki jih imam, nisem mogel potrditi.

Adamantius (okoli 300 n. št.) citira Pismo Kolosanom 4,10–11 kot »Pavlovo pismo Kolosanom«

Victorinus, škof iz Pettauja (Poetovio, v današnji Sloveniji) (mučenec leta 304 n. št.), v svojem Komentarju k Apokalipsi blaženega Janeza na str. 345 omenja Staro in Novo zavezo. Naštel je Pavlova pisma: Rimljanom, Korinčanom, Galatcem, Efežanom, Tesaloničanom, Filipljanom, Kolosanom in Timoteju ter v 16. poglavju na str. 345 citira 1 Timoteju 3,15. Nato na str. 346 citira 1 Korinčanom 15,53.

Metodij (270–311/312 n. št.) namiguje na Pismo Kolosanom 1,15: »Kako naj bi bil namreč obravnavan kot ›prvorojenec vsega stvarstva‹?« V delu »Pogostitev desetih devic«, knjiga 3, poglavje 3, str. 317

Atanazij Aleksandrijski (318 n. št.) citira Pismo Kolosanom 1,15–18 v delu Proti poganom, poglavje 41, str. 26

Aleksander Aleksandrijski (313–326 n. št.) v delu »Pisma o arijanski hereziji«, 1. pismo, 5. poglavje, str. 293, navaja 1. pismo Korinčanom 2:9 kot besede apostola Pavla ter Pismo Kolosanom 1:16, 17 kot Pavlova beseda

Po Nicejskem koncilu

Euzebij iz Cezareje (318–339/340 n. št.)

Hegemonius (4. stoletje) v delu »Disputacija z Manesom« (poglavje 35, str. 209) navaja Pismo Kolosanom1:23 in 2:6–9 ter namiguje na Pismo Kolosanom 1:24

Atanazij iz Aleksandrije (367 n. št.) navaja knjige Novega testamenta v »Prazničnem pismu« 39, str. 552

Victorinus iz Rima (po letu 363 n. št.) se sklicuje na Pismo Kolosanom 1:14

Hilari iz Poitiersa (355–367/368 n. št.) se sklicuje na Pismo Kolosanom 2,2–3 kot na Pavlovo delo. V delu »O Trojici«, knjiga 9, poglavje 62, str. 177

Delo »Synopsis Scripturae Sacrae« (350–370 n. št. ali 5. stoletje) omenja Pavlovo pismo Kolosanom kot del Nove zaveze. Citira Kolosanom 1,1–2a.

Efraim/Efrem Sirski, avtor hvalnic (350–378 n. št.)

Bazilij Kapadokijski (357–378/379 n. št.) citira Kolosance 2,19 kot »Kolosance«. V delu O Svetem Duhu, poglavje 5,9, str. 6

Sinoda v Laodiceji (v Frigiji) (343–381 n. št.), kanon 60, str. 159, navaja knjige Stare in Nove zaveze. Kanon 59, str. 158, pravi, da se v cerkvi smejo brati le kanonične knjige Stare in Nove zaveze.

Ambrosiaster (po letu 384 n. št.) se sklicuje na Pismo Kolosanom 1,2–3,7,12,14,20,22; 2,7,8,13,18,23; 3,4,6,13,16,17,21; 3,3,8,12

Ciril Jeruzalemski (okoli 349–386 n. št.) na str. 19 citira Pismo Kolosanom

Ambrož iz Milana (370–390 n. št.)

Donatistični schizmatik Tyconius (po letu 390 n. št.) se sklicuje na Pismo Kolosanom 3:6

Pacian iz Barcelone (342–379/392 n. št.)

Janez Krizostom je leta 396 n. št. zapisal 12 pridig o Pismu Kolosanom, ki jih imamo še danes. Dejal je, da ga je napisal Pavel.

Gregor iz Nise (okoli 356–397 n. št.) v delu »Proti Eunomiju«, 1. knjiga, 22. poglavje, str. 63–64, navaja Kolosance 1,16 kot besede Pavla. Sklicuje se tudi na Kolosance 1,14.

Didimus (398 n. št.) se sklicuje na Pismo Kolosanom 1,12

Šizmatik Lucifer iz Cagliarija na Sardiniji (361–okoli 399 n. št.)

Gaudentius (po letu 406 n. št.)

Kromacij (407 n. št.)

Severian (po letu 408 n. št.)

Jerome (373–420 n. št.)

Avguštin iz Hipona (388–430 n. št.) pravi, da je Pavel (O odpuščanju grehov in krstu), knjiga 1, poglavje 43, str. 31 (zvezek 5), napisal Pismo Rimljanom, 1. in 2. pismo Korinčanom (poglavje 44, str. 32), Pismo Galatcem (poglavje 45, str. 32), Pismo Efežanom (poglavje 46, str. 33), Pismo Kolosanom (poglavje 47, str. 33), 1. in 2. pismo Timoteju (poglavje 48, str. 33), Pismo Titu (poglavje 49, str. 33) ter Pismo Hebrejcem (kar nekateri dvomijo) (poglavje 50, str. 34)

Polpelagianec Janez Kasijan (419–430 n. št.) v delu »Sedem knjig«, knjiga 6.21, str. 601, navaja Pismo Kolosanom 1,16 kot Pavlovo delo

Nilus (okoli 430 n. št.) se sklicuje na Pismo Kolosanom 3,13

Paulinus iz Nole (431 n. št.) se sklicuje na Pismo Kolosanom 1,12

Speculum (5. stoletje) se sklicuje na Pismo Kolosanom 1,12

Ciril Aleksandrijski (444 n. št.)

Quodvultdeus (okoli leta 453 n. št.)

Varimadum (445/480 n. št.) se sklicuje na Pismo Kolosanom 1:12

Teodoret iz Kira (škof in zgodovinar) (423–458 n. št.)

Med heretiki in ponarejenimi knjigami

Kološanom se sklicuje tudi heretik Priscilian (–385 n. št.) 2:13

Keretik Marcion po Tertulijanu

Kacíř Pelagius (416–418 n. št.) se sklicuje na Pismo Kolosanom 3:4

Pelagijanski heretik Teodor iz Mopsuestije (428 n. št.)

3. Najstarejši rokopisi Pisma Kolosanom, ki jih imamo, kažejo majhne razlike med rokopisi, vendar nobenih teološko pomembnih napak.

p46 Chester Beatty II (100–150 n. št.) vsebuje 79 verzov Pisma Kolosanom. Natančneje vsebuje Pismo Kolosanom 1:1–2, 5–13, 16–24;1:27-2:19 ;2:23-3:11 ;3:13 –24; 4:3–12, 16–18 ter druge dele Pavlovih pisem in Pisma Hebrejcem. V knjigi »The Complete Text of the Earliest New Testament Manuscripts« je na strani 192 fotografija dela rokopisa p46. Na straneh 197–198 je tudi navedeno, da kakovost in stihometrične oznake kažejo, da je to napisal profesionalni pisar.

Prva polovica 3. stoletja – 1936 – Frederic G. Kenyon v skladu s publikacijo »The Complete Text of the Earliest New Testament Manuscripts«.

2. stoletje, leto 200 n. št. – 1935 – Ulrich Wilcken v skladu z delom »The Complete Text of the Earliest New Testament Manuscripts«.

200 n. št. – 1968 – The Text of the New Testament.

81–96 n. št. – 1988 – Young Kyu Kim po delu »The Complete Text of the Earliest New Testament Manuscripts«.

Okoli leta 200 n. št. – 1975 – Aland in sod., tretja izdaja.

Okoli leta 200 n. št. – 1998 – Aland in sod., četrta revidirana izdaja.

Zgodnje do sredine 2. stoletja – 1999 – »Celotno besedilo najzgodnejših rokopisov Novega testamenta«. To delno temelji na dejstvu, da je pisava zelo podobna papirusu Oxyrhynchus 8 (konec 1. ali začetek 2. stoletja) in papirusu Oxyrhynchus 2337 (konec 1. stoletja).

str. 61 Rimljanom 16:23, 25–27; 1 Korinčanom 1:1–2, 2–6; 5:1–3, 5–6, 9–13; Filipanci 3:5–9, 12–16, Kološanom 1:3–7, 9–13, 1 Tesaloničanom 1:2–3; Titu 3:1–5, 8–11, 14–15; Filemonu 4–7. okoli leta 700 n. št.

okoli leta 700 n. št. – 1968 – Besedilo Novega testamenta.

Okoli leta 700 n. št. – 1975 – Aland in drugi, tretja izdaja.

Okoli leta 700 n. št. – 1998 – Aland in sod., četrta revidirana izdaja.

Vaticanus [B] 325–350 n. št.

Sinaiticus [Si] 340–350 n. št.

Bohajski koptski [Boh] 3./4. stoletje

Sahidski koptski [Sah] 3./4. stoletje

Gotski 493–555 n. št.

Več o zgodnjih rokopisih Pisma Kolosanom najdete na spletni strani www.BibleQuery.org/ColossiansManuscripts.html.