< Vprašanje o Svetem pismu iz knjige Mihej

V: Kaj je glavna točka knjige Miha?

O: Tako kot mnoge druge manjše preroške knjige se tudi knjiga Miha predvsem obrača na upornike, za katere se upa, da se bodo spremenili in pokesali. Obravnava dve vprašanji: kje smo zdaj in kam lahko gremo od tu naprej?

V: Katere so v knjigi Miha podobnosti s knjigo Izaija?

O: Mihej in Izaija sta živela v istem času in se verjetno poznala ter poslušala drug drugega. Čeprav ni natančnih citatov, obstaja vrsta podobnosti v izrazih in mislih.

Mika ima 105 verzov, torej je ena vzporednica na vsakih 7 verzov. V primerjavi s tem ima Knjiga Razodetja eno vzporednico s preostalim delom Svetega pisma na vsakih 5 verzov.

Za primerjavo pa je tukaj krajši seznam vzporednic z Jeremijem.

V: V Miha 1, kdaj je bila ta knjiga napisana?

O: Ker Miha omenja mesto Samaria, ki je obstajalo od okoli leta 880 pr. n. št., je morala biti knjiga Miha napisana po tem času. Ker je bilo mesto Samaria uničeno leta 722 pr. n. št., je bil vsaj del knjige Miha napisan pred tem časom. Mika je živel približno v istem času kot Izaija. Mika 3:12 je bil stoletje kasneje, v Jeremijevem času, citiran v Jeremiju 26:18. Mika pravi, da je bila knjiga napisana v času treh kraljev, kar jo umešča v obdobje med letoma 750/740 in 687/686 pr. n. št.

V: Ali bi lahko bil ta Mihej iz Mihej 1,1 isti kot Mikaija, ki je prerokoval Ahabu v 1 Kralj 22,8?

O: Ne. Čeprav je Miha skrajšana oblika imena Mikaija, je Mikaija preroštval okoli leta 854 pr. n. št., medtem ko je ta Miha živel več kot sto let kasneje.

V: Kje je bil v Mi 1,1 Moraset?

O: Mihaovo rojstno mesto je bilo približno 40 kilometrov ali 25 milj jugozahodno od Jeruzalema. Natančno ne vemo, kje je bila ta majhna vas, vendar bi jo glede na smer lahko umestili blizu filistinskega mesta Gat.

V: Zakaj se v Miha 1,1 omenja mesto Samaria, saj so Samaritanci prvič nastali šele stoletje kasneje, po izgnanstvu?

O: Čeprav Samaritanci niso obstajali do izgnanstva, je mesto Samaria obstajalo že pred njimi. Mesto Samaria je bilo prestolnica severnega kraljestva Izrael od časa Omrija, ki ga je zgradil okoli leta 880 pr. n. št. (1. Kralji 16:24).

V: Kako je v Miheju 1,2 Bog priča proti nekaterim ljudem?

O: Bog vse vidi in vse ve. Kot sodnik človeštva je Bog priča zla, ki ga ljudje govorijo in počnejo. Vendar ta verz poudarja, da je Bog priča proti njim. Ljudje, ki delajo zlo, bi raje imeli, da Bog ne ve, kaj počnejo. Čeprav bi se Septuaginta lahko prevedla kot »priča med« ali »priča proti«, je iz konteksta razvidno, da je Bog priča proti grehu.

Eno od vprašanj je: proti komu je Bog priča? Naslednji verzi govorijo le o Judu in Samariji. Če Bog ne obtožuje vseh narodov, potem obtožuje Judovo in Samarijo, vsi narodi pa morajo poslušati in biti pozorni.

V: Kdaj se bodo v Miheju 1,4 gore stopile in razklale?

O: To in Mihej 4 se bosta zgodila v zadnjih dneh. Zaharija 14 podrobneje opisuje, kako se bo Oljska gora razklala na dvoje.

V: Zakaj Mihej v Mihej 1,5 njihov greh imenuje »prekršek Jakoba«?

O: Kot vidimo v Miha 1,10–15, je Miha v svojih izrazih in besednih zvezah zelo natančen. Miha uporablja ime »Jakob«, da jih spomni na njihove prednike in na to, kdo so. Pogosto je pri grajanju nekoga zaradi njegovega greha dobro, da ga spomnimo, kdo je in od kod prihaja. Grajanje je lahko glasno in ostro; lahko pa je tudi tiho in premišljeno.

V: Kako naj bi v Miheju 1,6 Samaria postala kot kup na polju in nasadi vinograda?

O: Te metafore so vidni opomniki na prej odstranjene odpadke in neuporabne snovi. Za kristjane sta 2. Timotej 2,20–21 in 2. Peter 1,8 opomnika, da moramo paziti, da nas naša neposlušnost ne naredi neuporabnih.

V: Ali v Miheju 1,7 Bog kdaj sprejme daritve, ki so mu darovane iz denarja, pridobljenega z zlimi sredstvi?

O: Bog je svoboden, da z denarjem, pridobljenim z zlobnimi sredstvi, ravna, kakor želi. Vendar pa Bogu nikoli ne smemo darovati naših nepravično pridobljenih dobičkov, po drugi strani pa teh dobičkov sploh ne smemo imeti. Bog želi, da mu darujemo sadove našega poštenega in častnega dela. Celo David v 2. Samuelovi knjigi 24,24 ni hotel darovati Gospodu žrtve, ki ga ne bi nič stala. David je vztrajal, da plača Arauni za tisto, kar je nameraval žrtvovati. V Evangeliju po Marku 12,41–44 je Jezus pohvalil radodarnost vdove, ki je žrtvovala. Denar, pridobljen z nemoralnimi ali nezakonitimi sredstvi ali z izkoriščanjem drugih, je neuporaben kot nekaj, kar je Bogu všeč.

V: Kakšen pomen imata v Miheju 1,8–9 šakal in sova skupaj? Kako se to navezuje na Miheja?

O: Obe sta živali, ki se gibljeta (in oddajata zvoke) ponoči. Morda imata strašljive zvoke, a jih ne vidiš. Morda bo Mihej na podoben način žaloval zanje, ne glede na to, ali ga vidijo ali ne. Podobno jih Bog opozarja na njihov greh, in poslušati ga morajo, čeprav ga še ne vidijo, niti posledic svojega greha – vsaj zaenkrat.

V: V Miheju 1:9; 2:10 in Jeremiju 30:12, 15 – kdaj so duhovne rane ljudi za Boga neozdravljive?

O: Za nekatere ljudi se zdi, da je za nekatere grehe lažje pokesati se kot za druge. Čeprav je Bog Vsemogočen, obstajajo določene stvari, za katere se odloči, da jih ne bo storil. Ko nekdo ne želi, da bi ga Bog ozdravil njegovega zla, in zavrača Boga, Bog ni dolžan vsiliti mu tistega, česar ne želi. V takem primeru je rana neozdravljiva, kot je zapisano v Hozeji 5,13.

V: Zakaj v Miheju 1,10–14 ta prerok v tej resni situaciji uporablja besedne igre?

O: Te besedne igre niso humor, temveč literarni prijem v starodavni hebrejski poeziji. Bilo je dobro, da so bila preroštva podana na način, ki si ga je bilo enostavno zapomniti, saj so si ljudje besede spomnili, ko se je preroštvo uresničilo. Mihej ni bil edini, saj je Bog, ko je Jeremiju prvič podelil videnje, to storil v obliki besedne igre.

Čeprav lahko to, prilike in ponavljajoči se izreki služijo kot pomagalo za zapomnitev, je trditev, da gre zgolj za pomagalo za zapomnitev, premalo. Kadarkoli so ljudje slišali imena teh znanih mest, so se spomnili te pesmi in prihajajoče sodbe. Poleg tega ne gre le za to, da bo sodba doletela podeželje na splošno, ampak da bo prizadela prav ta mesta (kot tudi druga).

V: Kako sta v Mi 1,10a in 1,15b ti odlomki povezana in kakšen je njun pomen?

O: Mihej 1,10a ni izviren del Mihejeve knjige. Mihej citira 2. Samuelovo knjigo 1,20, kjer so Filistejci ubili Saula in Jonatana. Mihej 1,15b omenja Adulam, kjer se je David v 1. Samuelovi knjigi 22,1 skrival pred Saulom v jami. Ti odlomki sta navedena v obratnem kronološkem vrstnem redu.

V: Kako je v Miha 1:13 nek greh podoben zapovedi »zapreži konje svojega voza«?

O: Nekateri grehi so, ko jih enkrat storiš, v bistvu končani. Drugi grehi so bolj zasvojujoči in se širijo, kot rak. Spet drugi grehi pa se lahko imenujejo »vstopni grehi«. Tako kot je marihuana lahko vstopna droga za trdnejše droge, nekateri grehi rušijo ovire ali omogočajo osebi, da stori še več grehov. Na primer, kraja in denar, pridobljen s tem, lahko osebi omogočita, da se opije, plača prostitutki, jemlje droge ali počne druge stvari. Nekateri grehi so prav tako kot zapreganje konj v bojni voz.

Lakiš je bilo veliko mesto v Šefeli, judovski nižini, znano po svoji konjušnici. V 5. Mojzesovi knjigi 17,16–17 piše, da kralj ne sme zbrati velikega števila konj ali žena. Vendar so imeli kralji Izraela in Judeje, začenši s Salomonom, velike črede. Konji so pomembnejši v ofenzivnem bojevanju, manj pa pri obrambi mesta. Sennaherib je bil tako ponosen na njegovo osvojitev, da je dal na svojem palači v Ninive izdelati reliefno upodobitev tega dogodka. Upodobitve Jeruzalema pa nikoli ni bilo.

V: Zakaj so si v Miheju 1,16 v žalosti obrilili glave?

O: Niso žalovali zaradi izgube svojih hiš ali bogastva, ampak zaradi svojih otrok, ki so bodisi umrli bodisi bili odpeljani v suženjstvo in jih niso nikoli več videli.

V: V Mi 1,16 piše, da bodo plešasti kot orel; ali so v Palestini živeli plešasti orli?

O: V Palestini ni bilo ptic vrste, ki jo imenujemo »beloglavi orel«, saj te ptice živijo v Severni Ameriki. Mihej 1,16 pravi: »Postanite plešasti kot orel«, hebrejska beseda za orla pa lahko pomeni tudi jastreba.

Črni jastrebi, imenovani tudi orli ribiči, so imeli plešasto glavo in vrat, tako kot mnoge druge ptice, ki se hranijo z mršavimi živalmi.

Orli Gier, imenovani tudi egipčanski jastrebi, imajo prav tako plešasto glavo z rumenim perjem na vratu.

Grifoni, ki se imenujejo tudi preprosto orli, imajo vrat, ki je plešast ali zelo redko poraščen z belim puhom.

Dva prava orla v Palestini, cesarski orel in zlati orel, nimata plešastih glav ali vratov.

Pogoljenost preprečuje, da bi se perje zlepljalo zaradi strjevanja krvi, ko se ptica z glavo naprej potopi v notranjost mrtve živali.

V: Kaj je v Mi 2,1 pomembnega v tem, da so v svojih posteljah kovali zlo?

O: Ljudje niso le storili zla, ko so bili v neki situaciji v skušnjavi, in niso le storili namernega zla, ampak so celo ponoči ležali budni v svojih posteljah in načrtovali, kako storiti zlo. Morda je to eden od razlogov, zakaj Psalm 4:4 ljudem naroča: »Na svoji postelji preišči svoje srce in bodi miren.« (Berean Standard Bible)

V: Kako lahko ljudje danes v Miheju 2:1–2 kujejo finančne zločine?

O: Mihej 2:2, 4, 9 izrecno govori o prisvajanju polj in o tem, kako moške in ženske ogoljufajo za njihove domove ter polja podarijo izdajalcem. Danes to lahko vključuje tudi odvzemanje naložb, prihrankov in pokojninskih sredstev ljudi, bodisi z nezakonitimi sredstvi bodisi z zakonitimi, a brezvestnimi sredstvi.

Tukaj je preprost primer. Predstavljajte si brezvestno investicijsko družbo, ki ima 8 skladov, od katerih je vsak vložil ves svoj denar v naložbe, ki so bile tako tvegane kot igralništvo v Las Vegasu. Verjetnost, da bi dosegli 48-odstotni donos, je bila 50-odstotna, verjetnost, da bi izgubili vse, pa prav tako 50-odstotna. V povprečju je polovica skladov izgubila vse in tiho izginila. Polovica skladov je ustvarila 40-odstotni donos (ostalih 8 % bi zadržali za upravljavske provizije in bonuse). To se ponovi še dve leti. V povprečju bi en sklad tri leta zapored dosegal 40-odstotni letni donos, kar izgleda kot izjemno impresivna zgodovina uspešnosti. O drugih skladih, ki uporabljajo skoraj enako strategijo in izginejo, pa nikoli ne slišite.

Realnejši primer je ena storitev investicijskega biltena, ki sem jo spremljal nekaj mesecev. Ko so napovedali, da bo delnica zrasla, je običajno res zrasla – približno v tretjini primerov. V približno tretjini primerov je padla. In v približno tretjini primerov se ni nič zgodilo. Torej je bilo v resnici upoštevanje njihovih nasvetov podobno metanju kock. Vendar so lahko oglaševali svoje zmagovalce, ki so jih pravilno napovedali, o preostalih dveh tretjinah pa molčali.

V: Kako lahko v Mi 2,2b nekdo opeharja drugega za njegovo dediščino?

O: V časih Stare zaveze se je zemlja prenašala znotraj klana. Tudi če je bila zemlja prodana, naj bi se v jubilejnem letu, ki je prihajalo vsakih petdeset let (Levitikus 25:10–13), vrnila prvotnemu lastniku. Vendar sta bila v tem času Izrael in Juda podobna okoliškim narodom in tega nista počela. Kršila sta zakon in si za vedno prisvojila zemljo, ki je ne bi smela obdržati. Danes lahko ljudje brez skrupulov prevzamejo stvari prek sodnega sistema, če vložijo drage tožbe ali imajo lažne priče.

V: Kaj je v Miheju 2:3 narobe s »ponosnim hojo« ali »hojo z dvignjeno glavo«?

O: Ponos lahko kaže, da se bolj zanašaš na sebe kot na Boga. Zaradi tega se lahko počutiš boljši od drugih. Nekoč je nekdo rekel, da je v angleščini srednja črka v besedah »sin« (greh) in »pride« (ponos) »I«. Ko nekdo ceni sebe ali svojo pomembnost bolj kot svojo ljubezen do Boga in drugih, ne upošteva dveh največjih zapovedi, ki ju je dal Jezus.

V: Kaj pa v Miheju 2,3 tisti, ki pravijo, da se Gospod ne jezi in nima jeze?

A: Spregledajo ključni vidik Božjega značaja. Ali še nikoli niso prebrali Razodetja? Ali še nikoli niso prebrali knjig Stare zaveze, razen Visoke pesmi, Rute in Estere? Vsaka knjiga Stare zaveze, razen teh treh, omenja Božjo jezo in gnev. Prav tako vsaka knjiga Nove zaveze omenja Božjo jezo in gnev, razen naslednjih: Pismo Filipljanom, 1. in 2. pismo Timoteju, Pismo Titu, Pismo Filemonu, 1. pismo Petru ter 1., 2. in 3. pismo Janezu. Tukaj je delni seznam sklicev.

Bog je ljubosumen Bog. 2. Mojzesova knjiga 20:5; 34:14; 5. Mojzesova knjiga 4:24; 5:9; 6:15; Jozue 24:19; Nahum 1:2; Zaharija 8:2; 1. Korinčanom 10:22

Bog kaznuje. Prva Mojzesova knjiga 3:14–19; 4:13; 15:14; Druga Mojzesova knjiga 32:34; Tretja Mojzesova knjiga 18:25; 26:18, 28; Peta Mojzesova knjiga 22:18; 1. Samuelova knjiga 15:2; 2. Samuelova knjiga 7:14; Job 21:19; 37:13; Psalm 59:5; 89:32; 94:10; Izaija 10:12; 13:11; 24:21; 26:21; 27:1; Jeremija 5:9,29; 6:15; 9:9,25; 11:22; 14:10; 21:14; 23:34; 27:8; Ezekiel 5:8–10; Zaharija 10:3; (posredno) Sofonija 3:15; Matej 25:46; Apostolska dela 7:7; 2. Korinčanom 10:6; 1. Tesaloničanom 4:6; 2. Tesaloničanom 1:8–9; Hebrejcem 2:2; 10:29; 12:6; Judu 7; Razodetje 17:1; kaznovanje Babilona Jeremija 25:12

Boga ni mogoče zasmehovati. Galatijcem 6:7

Bog maščuje. 5. Mojzesova knjiga 32:35,43; 1. Samuelova knjiga 24:12; 2. Kraljeva knjiga 9:7; Izaija 1:24; 65:6; 66:6; Jeremija 5:9,29; 9:9; 15:15; 51:6b,36; Pismo Rimljanom 12:19; 2. Tesaloničanom 1:6; Pismo Hebrejcem 10:30; Razodetje 6:10; posredno Psalm 79:12; 94:2; Žalostinke 3:64

Bog je jezen. 2. Mojzesova knjiga 15:7; 22:24; 32:10–12; 3. Mojzesova knjiga 10:6; 4. Mojzesova knjiga 11:33; 16:46; 5. Mojzesova knjiga 9:7–8,22; 11:17; 29:23,28; 1. Samuelova knjiga 28:18; 2. Kraljeva knjiga 22:13,17; 23:26; 1. Kronika 27:24; 2. Kronika 12:7,12 (jeza odvrnjena); 19:2,10; 24:18; 28:11,13; 29:8,10; 30:8; 32:25–26; 34:21,25; 36:16; Ezra 5:12; 8:22; 10:14; Nehemija 13:18; Job 14:13; 21:20,30; 32:2; Psalm 2:5,12; 21:9; 59:13; 78:31,38,49; 79:6; 89:46; 90:7,11; 95:11; 102:10; 106:23,40; 110:5; 124:3; Pregovori 11:4; Izaija 9:19; 10:6; 13:13; 14:6; 60:10; Jeremija 7:29; 10:10; 18:20 (odvrni jezo); 21:5; 32:37; 50:13; Žalostinke 3:1; Ezekiel 7:12, 14, 19; 21:31; 38:19; Ozej 5:10; 13:11; Amos 1:11; Nahum 1:2; Habakuk 3:2, 8; Sofonija 1:15, 18; Zaharija 7:12; 8:14; Matej 3:7; Luka 3:7; 21:23; Janez 3:36; Rimljanom 1:18; 2:5; 9:22; Efežanom 2:3 (otroci jeze); 5:6; Kološanom 3:6; 1 Tesaloničanom 1:10; Hebrejcem 3:11; 4:3; Razodetje 6:16–17; 11:18; 12:12; 14:8, 10, 19; 15:1, 7; 16:1, 19; 18:3; 19:15

Bog se razjezi. 2. Mojzesova knjiga 4:14; 4. Mojzesova knjiga 11:10; 12:9; 22:22; 25:3–4; 32:10; 5. Mojzesova knjiga 4:25; 6:15; 7:4; 9:18–19; 13:17; 29:20,23–24,27–28; 31:17,29; 32:16,21–22; Jozue 7:1,26; 23:16; Sodniki 2:12,14,20; 3:8; 10:7; 2. Samuelova knjiga 6:7; 24:1; 1. Kraljeva 11:9; 14:9,15; 15:30; 16:2,7,13,26,33; 21:22; 22:53; 2. Kraljeva 13:3; 17:11,17–18; 21:6,15; 22:17; 23:19,26; 24:20; 1. Kronika 13:10; 2. Kronika 25:15; 33:6; 34:25; Ezra 9:14; Nehemija 4:5; 9:5,13; Psalm 2:12; 6:1; 7:6,11; 21:9; 27:9; 38:3; 56:7; 69:24; 74:1; 76:7; 78:21,49,50; 79:5; 80:4; 85:3–5; 90:7,11; Pridigar 5:6; Izaija 1:4; 5:25; 9:12,17,21; 10:4–5,25; 12:1; 13:3,9,13; 42:25; 48:9 (Bog odloži svoj gnev); 63:3,6; 65:3; 66:15; Jeremija 3:12; 4:8,26; 12:3; 15:14; 17:4; 18:23; 21:5; 23:20; 25:37–38; 30:23; 32:37; 33:5; 36:7; 42:18; 44:3,6; 49:37; 51:45; 52:3; Žalostinke 1:12; 2:1,3,6,21–22; 4:11,16; Ezekiel 5:13,15; 7:3,8; 13:13; 20:8,21; 22:20; 25:14; 43:8; Daniel 9:16; Hozeja 8:5; 11:9; Jona 3:9; Mihej 2:3; 5:15; Nahum 1:6; Sofonija 2:2–3; Zaharija 10:3

Počasen v jezi (vendar se še vedno jezi). Joel 2:13b; Jona 4:2; Nahum 1:3

Jeza ne traja večno. Mihej 7:18

Bog uniči [v jezi] Prva Mojzesova knjiga 6:13 (potop); 19:12–13 (Sodoma in Gomora); Amos 6:11; 9:8; Obadja 8,15; Habakuk 1:5–11; Hagaj 2:22; Malaki 1:3; 2:16; Marko 12:9; 1 Korinčanom 3:17; 10:8; Jakob 4:12; 2 Peter 2:4–9,12

Božja jeza. Daniel 9:16

Božje ogorčenje. Malaki 1:4

Boga je mogoče razjeziti. Psalm 78:58; 106:29; Jeremija 7:18–20; 8:19; 11:17; 25:6–7; 32:29–32; Ezekiel 8:17; 16:26

Boga je mogoče razjeziti do ljubosumja. 1 Korinčanom 10:22

Bog je najbolj ljubeče bitje v vesolju, vendar ima tudi največje jeze.

V: Kako lahko v Miheju 2:9 nekdo za vedno odvzame Božjo slavo otroku?

O: V naših odločitvah in celo v tem, v kakšne ljudi se razvijemo, smo do določene mere soodvisni od tistih okoli nas.

V: Zakaj je v Miheju 2:11 primerno, da lažni preroki temu ljudstvu prerokujejo vino?

O: Takšen prerok bi prerokoval tako tisto, kar si ljudje želijo, kot tudi tisto, kar bodo dejansko dobili. Za prerokbo, ki bi jo ljudje le preveč radi sami izpolnili, ni bila potrebna nobena nadnaravna daritev. 2. Timotej 4:3 govori o ljudeh, ki imajo »srbeča ušesa« in bodo poslušali le tiste pridigarje, ki govorijo tisto, kar želijo slišati.

V: Zakaj v Miheju 2,11 ljudje verjamejo stvarem, ki so jim prijetne?

O: To je pogosta lastnost padle človeške narave; ljudje imajo padlo različico upanja. Želimo verjeti v stvari, za katere upamo, da so resnične, in se lahko sami zavajamo. Ljudje želijo neprijetne stvari, ki so skoraj gotove, imenovati za popolnoma negotove, prijetne stvari, ki so zelo negotove, pa za gotove. Če bi prešteli, kolikokrat je v novicah nekdo nekaj navedel kot dejstvo, čeprav ni mogel vedeti, da je to dejstvo, bi prišli do zelo visokega števila.

V: V Mi 2,12–13 ni podan absolutno noben razlog za te obljube iz Miheja 1–2,10. Zakaj mislite, da Bog to obljublja?

O: To nima ničesar opraviti z ljudmi kot takimi. Deloma je povezano z Bogom, deloma pa z Božjim odnosom do ljudi. Bog je dal obljube Abrahamu, Davidu in drugim, in Bog bo svojo obljubo izpolnil ne glede na vse. Toda Bog ljubi tudi Abrahamove potomce in to bo storil zaradi svoje ljubezni do njih. Nič pa ne kaže, da si to zaslužijo.

V: Kje je Bozra v Miheju 2,12 in Izaiju 34,6?

O: Po Amosu 1,12 je bila v Edomu. Bozra je bila prestolnica Edoma; to je današnja Buseirah, ki leži 25 do 30 milj južno od Mrtvega morja.

V: Zakaj v Miheju 3,1–2 nekateri voditelji sovražijo dobro in ljubijo zlo?

O: Zlo je lahko tisto, kar počnejo zločinci, lahko pa je tudi politično, pravno in versko. Nekateri voditelji so lahko »simbionti«, ki se zavedajo, da njihova moč izhaja le iz nepravičnega dajanja prednosti nekaterim pred drugimi.

Nekateri ljudje počnejo zlo iz nobenega drugega razloga kot zaradi lastne koristi ali varnosti. A to še ne pomeni nujno, da ljubijo zlo. Drugi pa si želijo za zaveznike »prebrisane« ljudi, za katere vedo, da bodo obšli pravila, kadar jim bo to v korist. Spet tretji pa čutijo osebno zadovoljstvo, ko povzročijo padec poštenih ali ko jih vidijo trpeti.

V: Ali v Miheju 3,2–4 govori o dejanskem kanibalizmu?

O: Ne. Gre za požrešnost po denarju, ki uničuje duše ljudi. Mihej uporablja tako oster in živahen jezik, da bi izrazil globino in trdovratnost zla političnih, pravnih in verskih voditeljev.

V: Ali v Miheju 3,4 Bog kdaj odreka svoj blagoslov ljudem, ki ga prosijo?

O: Pogosto to stori. Vprašati se je treba, zakaj ljudje prosijo za Božje blagoslove. Ko ljudje želijo blagoslove tesnega odnosa z Bogom, hkrati pa se izogibajo tesnemu odnosu poslušnosti Bogu, ne dobijo vedno tistega, kar želijo. Jakob 4,3 govori o ljudeh, ki prosijo Boga, a ne prejmejo, ker prosijo, da bi to uporabili za svoje lastne želje.

V: Zakaj v Miheju 3,5–7.11 Bog včasih ponudi le tišino ljudem, ki pravijo, da ga želijo slišati?

O: Lažni preroki »razglašajo mir, medtem ko grizejo z zobmi« (Mihej 3,5); to pomeni, da grizejo druge, medtem ko govorijo o miru. Hebrejska beseda za grizenje ali ugriz, nasak, lahko pomeni ugriz z zobmi, ugriz kače in obresti na posojilo.

V: Kakšna je v Miheju 3,9 razlika med tem, da se ne meniš za pravičnost, in tem, da pravičnost preziraš?

O: Najprej nekaj ozadja, nato odgovor. Hebrejska beseda za »zaničevati«, ta’ab, je zelo močna in pomeni »gnusiti se«. Od leta 701 pr. n. št. naprej je bilo vodstvo v Jeruzalemu zelo šibko. Kralj je bil izgnan malo več kot sto let kasneje, leta 597 pr. n. št., tempelj pa je bil uničen leta 586 pr. n. št.

Nekateri voditelji skrbijo za pravičnost za vse, tudi za tiste, ki jih niso podpirali. Drugi voditelji se v resnici ne zmenijo, ali se pravičnost izvrši ali ne, dokler dobijo, kar potrebujejo. Morda raje ne razmišljajo o nepravičnosti. Spet drugi verjamejo, da »cilj opravičuje sredstva«, in da so vsa sredstva – pravična ali ne – upravičena, da bi dobili, kar hočejo. Nekateri hočejo nekaj konkretnega, na primer zmago na volitvah. Drugi hočejo vse, kar lahko dobijo, zase in za svoje zveste podpornike, in prizadevanje za zadovoljitev teh potreb jim nikoli ni dovolj, da bi si rekli: »Zdaj lahko neham.«

V: Kateri so v Mi 3,9 navedeni zgodovinski primeri voditeljev, ki so zaničevali pravičnost?

O: Nabotov vinograd

Lažne dekretale

Lažne dekreta so 100 pisem, ki utrjujejo avtoriteto papežev. V njih Peter pravi, da mu je bila dana avtoriteta, da vodi Kristusovo cerkev na zemlji. Peter je to avtoriteto prenesel na naslednjega papeža itd.

Večina lažnih dekreta je »psevdoizidorijanskih« dekreta, poimenovanih po človeku, ki se je opisoval kot »Izidor Mercator« in jih je očitno napisal v Franciji ter jih med letoma 847 in 859 prinesel v Metz v Franciji. Predstavljajo se kot pisma papežev in cerkvenih koncilov iz obdobja med letoma 78 in 731. V njih je veliko plagiatskih citatov, vendar je slog na splošno enoten.

Očitno je bil glavni motiv za nastanek dekreta, da bi lokalnim škofom zagotovili večjo neodvisnost, in sicer s trditvijo, da niso odgovorni metropolitom, sinodam ali državi, ampak izključno papežu. Lažne dekrete so imele globok vpliv, saj so papeže povzdignile na položaj, ki je bil višji od položaja kogarkoli drugega na tem svetu.

Dekretale so bile uporabljene na sinodah v Wormsu (868), Kölnu (887), Metzu (893) in Triburju (895). Pravoslavna cerkev jih nikoli ni sprejela, na zahodu pa so bile okoli leta 1100 n. št. zavrnjene kot ponaredki. Dve nepremostljivi težavi sta, da pred letom 850 n. št. nihče ni slišal zanje in da vsebujejo številne zgodovinske anakronizme, npr. »kako je mogoče, da so papeži citirali ljudi, rojene po njihovi smrti?« Kljub temu je še leta 1580 katoliški Corpus Juris uporabil lažne dekreta, da bi dokazal pravilnost katolicizma. Leta 1628 je bilo še vedno potrebno, da je protestant David Blondel ovrgel te ponaredke.

Značaj nekaterih papežev:

Ali naj se pridružimo papežu Juliju II. (»vojnemu papežu«, 1503–1513) v njegovi vojski, ki je v italijanskih mestih plenila, morila in ropala, da bi razširila »Božje kraljestvo«, tj. Papeške države?

Kako slabi so bili nekateri papeži? Po Austinovi knjigi Topical History of Christianity, str. 148,

»Takrat [po letu 904] se je začela tako imenovana ›pornokracija‹, v kateri so Teodora in njene dve hčerki, Teodora Mlajša in Marozia, dejansko nadzorovale Rim in samo cerkev. Te ženske, zapeljive prostitutke, so prodajale svoja telesa za položaje, naslove in zemljo, kar jim je prineslo obsežno moč. Marozia je imela nezakonsko razmerje s papežem Sergijem III., iz katerega se je rodil sin, ki je kasneje postal papež Janez XI. Ko je Marozia poskušala doseči, da bi jo okronali za cesarico, je njen mlajši sin Alberik ugrabil in zaprl svojo mater, zaprl svojega polbrata, papeža, ter sam postal cesar. Vladal je od leta 932 do 954 in izvajal absolutno oblast nad papeštvom. Po Alberikovi smrti je bil njegov sin Oktavijan izvoljen za papeža Janeza XII. in se je izkazal za najbolj zaničljivega člana te pokvarjene družine.

b. Otonova vladavina. Leta 962 je zloben Janez XII. nemškega kralja Otona I. okronal za cesarja Svetega rimskega cesarstva. Janez je sprva mislil, da je našel zaveznika v pokvarjenosti, a kmalu ugotovil, da je novi cesar človek z značajem, ki se je zavzemal za ponovno vzpostavitev dostojanstva in časti papeštva. Ko je Oton sklical sinodo, da bi razpravljali o odstavitvi Janeza, jim je papež vsem zagrozil z izobčenjem, vendar so ga kljub temu odstavili. Tri mesece kasneje je Janez sklical še eno sinodo, ki je razveljavila odločitev Otove sinode. Zato se je Otto odločil, da bo s silo osvobodil papeštvo njegovega zlobnega vladarja.

... Naslednjih dvainštirideset let [po letu 1004] papeške zgodovine je zaznamovalo intenzivno rivalstvo, oportunistična povprečnost, duhovna nemoč, razvrat in korupcija. Zdelo se je, da je dosegla najnižjo točko z izvolitvijo pokvarjenega dvanajstletnega dečka, papeža Benedikta IX. (1032–1045), ki je po sramotnem razuzdanju in nerednem vodenju sveto tiaro (tj. papeški urad) prodal najboljšemu ponudniku. Poznan je bil kot Gregor VI. (1045–1046)…«

V: Zakaj v Mi 3,11–12 nekateri, ki ignorirajo Boga, še vedno zaupajo, da jih bo Bog zaščitil?

O: Namesto da bi se opirali na Gospoda, nekateri poskušajo Boga preoblikovati po svoji podobi.

Ljudje se slepijo, ko krščanstvo obravnavajo kot nič več kot zavarovanje proti požaru. Boga pogosto vidijo kot pomembnega, svoje poslušnosti pa ne. V eni ameriški pesmi se poje »Bog blagoslovi Ameriko«, vendar je bil postavljen oglasni pano z vprašanjem: »Ali Amerika blagoslovi Boga?«

V: Zakaj menite, da je Mihej 4,1–3 skoraj identičen Izaiju 2,2–4?

O: To kaže, da se nanaša na isti dogodek. Ne bo le mir, ampak tudi nobene nevarnosti vojne; obzidana naselja in mesta ne bodo več potrebna. Ne glede na to, koliko blaginje bo, bo je dovolj za vse.

V: Kdo je v Miheju 4,9–13 ženska v stiski?

O: To je alegorija za ljudstvo Judovo in Izraelovo. Ženska joka zaradi svoje izgube. Podobna je tudi ženski v porodnih bolečinah, saj so se po izgnanstvu vrnjenci ponovno rodili kot narod.

V: Ali sklic na Babilon v Mi 4,10 kaže, da je bila knjiga Mihej napisana kasneje, razen če ni šlo za božansko navdihnjeno preroško vizijo prihodnosti?

O: Pri odgovoru je treba upoštevati dve točki.

1. Babilon je postal prevladujoča svetovna sila šele skoraj stoletje po uničenju Samarije.

2. Čeprav gre za božansko navdihnjeno preroštvo, je v njem prisotna tudi zgodovina iz preteklosti. Takoj potem, ko so Asirci bili ustavljeni pred Jeruzalemom, je babilonski kralj Merodah-Baladan poslal veleposlanike v Judovo, da bi sklenili zavezništvo. Kralj Ezekija jim je pokazal vse, kar je opisano v 2. Kraljih 20,12–15 in 2. Kroniki 32,31. Bog je prek Izaija sporočil Ezekiji, da bo ljudstvo izgnano v Babilon (2. Kralji 20,16–18).

Če povzamemo: obisk Babiloncev v povezavi z Izaijevo javno preroštvo v tem času judovskega izgnanstva ne bi pomenil, da je Mihej anahronističen.

V: Zakaj je Mihej 4,11–13 poetična pravica za narode, ki so se zbrali proti Jeruzalemu?

O: Zbrale so se, da bi požrle in si prisvojile vojni plen. Toda Bog je imel drugačen načrt. Na koncu se zbirajo zato, da bi bile same požrte in postale vojni plen.

V: Zakaj bi Miha v Mi 5,2 tukaj omenjal »Efrato«?

O: Obstajala sta dva Betlehema, eden na severu in eden v Judovini; Betlehem Efrata je bil Betlehem v Judovini. Kot pravi Walter Kaiser v knjigi Hard Sayings of the Bible, str. 335–336: »Efrata je starejše ime za Betlehem. Izhaja iz besede »biti ploden«, in to ime je najprimernejše za rojstni kraj tistega, ki bo prinesel odrešitev na zemljo.« Betlehem se v 1. Mojzesovi knjigi 35,19 in 48,7 imenuje Efrata.

Poleg tega se je ena od Kalebovih žena imenovala Efrat. Hur je bil njun sin, Salma pa njegov sin, in v 1. knjigi kronik 2,19, 50–51 je zapisano, da je bil Salma oče Betlehema.

V: Kaj je v Miheju 5,2 presenetljivega glede Betlehema?

O: Čeprav je bil Betlehem le 5 ali 6 milj južno-jugozahodno od Jeruzalema, je bil po pomembnosti daleč od njega. Bil je tako majhen in nepomemben, da ni bil niti omenjen med mesti v Jozue 15 in Nehemija 11. Ker se je David rodil v Betlehemu, so ga imenovali Davidovo mesto. Če ne bi bilo tega, bi bil komaj znan, saj se tam ni zgodilo nič drugega omembe vrednega.

V: Kako so v Miheju 5,2b izvor izraelskega vladarja »od davnih časov«?

O: Hebrejski izraz tukaj dobesedno pomeni »dni neizmernega časa«. Jezus je obstajal že od davnih časov (Janez 1:1; 17:5; Hebrejcem 7:3). Že pred prvo sekundo časa je bil Jezus rojen od Boga Očeta.

V: Ker Mihej 5,2 v masoretskem besedilu in Septuaginti pravi »tisoči«, zakaj pa Matej 2,6 pravi »upravitelji/vladarji«?

O: Ne glede na to, kaj piše v Miheju 5:2, je to tisto, kar naj bi duhovniki in učitelji po poročanju rekli Herodu. Poglejmo štiri točke, ki bi lahko pojasnile, zakaj so to rekli.

1) Mihej 5,2 pravi: »Ti, Betlehem Efrata, ki si najmanjši med tisoči Judovimi, iz tebe bo prišel tisti, ki bo postal vladar v Izraelu…« (Greenov dobesedni prevod). Bistvo je, da bo Betlehem, čeprav je majhen po velikosti, postal velik po pomembnosti.

2) Hebrejska beseda za »tisoče« (množina) v Miha 5,2 je »alapim«. Grški ekvivalent je »chiliasin«. Hebrejska beseda za guvernerje/vladarje (množina) je »allupe«. Grški ustreznik je hegemosin. Čeprav so grške besede popolnoma različne, so hebrejske besede, če ne upoštevamo samoglasnikov, zelo podobne. Stara zaveza je bila prvotno napisana brez samoglasnikov; ti so bili dodani šele okoli leta 700 n. št. To kaže, da niso brali iz grške Septuaginte, ampak bodisi iz hebrejskega, aramejskega ali morda drugega grškega prevoda.

3) To so izrekli duhovniki in učitelji postave. Morda so se zmotili ali pa so Herodu citirali grški prevod, ki ni bil Septuaginta. Verjetneje pa je, da so med pogovorom ustno prevajali iz hebrejščine v aramejščino ali grščino.

4) V resnici pa duhovniki in učitelji postave niso naredili napake pri posredovanju pomena: majhen Betlehem NI najmanj pomemben za vladarja, ki bo prišel od tam.

V: V Miheju 5,3, kjer je napovedano, da bo Izrael zapuščen, dokler ne pride Mesija, zakaj misliš, da je Bog to storil?

O: Čeprav Sveto pismo tega ne pove, je morda podobno kot pri dramatiku, ki določa tempo zgodbe in pred veliko sceno ustvari mir.

V: Ali menite, da je obljuba v Miheju 5,4–5a tista, ki jo lahko uveljavljamo že danes, ali pa je namenjena šele za čas, ko bomo v nebesih?

O: Omenja »zemljo«, zato se izpolni na zemlji. Čeprav se bo dokončno izpolnilo v Tisočletju ter v novem nebu in na novi zemlji, je to obljuba, ki jo lahko do neke mere uveljavljamo že zdaj. Danes nas Bog oskrbuje s svojo močjo. Mihej 5,5a pravi, da bo to naš mir, in ta je Jezus. Danes moramo ostati v Bogu in slaviti njegovo ime do koncev zemlje.

V: Zakaj v Miheju 5,5 piše »sedem pastirjev, celo osem voditeljev ljudstva«?

O: Vladarje na Bližnjem vzhodu so pogosto imenovali pastirji. Ta literarna tehnika združevanja številk se pojavlja tudi v Amosu 1:3, 6, 9, 11, 13; 2:1, 4, 6 in v Pregovorih 30:15, 18, 21, 29. To pomeni, da natančno število ni pomembno; pomembna je velikost števila. Torej bo v nasprotju s pomanjkanjem pobožnih voditeljev ali celo kakršnih koli voditeljev v Mihaovem času dovolj voditeljev, ki bodo vodili ljudstvo.

V: V Mi 5,7, v čem je Božje ljudstvo podobno rosi od Gospoda?

O: Rosa ni opazna, vendar zaliva povsod. V Palestini je bila v sušnem obdobju rosa glavni vir vlage za pridelke. Rosa ne zaliva le izbranih mest; razširi se povsod. Ker smo priče svetu, morda nismo opazni, vendar bi morali kristjani iti povsod. Smo kot pismo Kristusa (2 Korinčanom 3:3) in edino pismo Kristusa, ki ga nekateri vidijo.

V: Zakaj v Miheju 5,12 ljudje uporabljajo čarovništvo in uroke, in kako se Mihej 5,12 navezuje na Mihej 5,11 in 5,13?

O: Nekateri to počnejo, ker menijo, da bi lahko delovalo, drugi pa morda niso prepričani, vendar to počnejo za vsak primer in ker menijo, da to ne more škoditi. Nekateri želijo manipulirati z naravo, duhovnimi silami itd., da bi dosegli svoje cilje. Drugi del razloga je občutek nadzora nad nadnaravnimi silami. Nekateri prosijo druge, naj jim pomagajo pridobiti določene stvari, na primer ljubezenski partner ali pa prekleti druge. Včasih ljudje, ki darujejo žrtve malikom ali se ukvarjajo z okultizmom, ne želijo ničesar drugega, kot da jih demoni pustijo pri miru. Bojijo se zlonamernih sil.

Še hujši pa so tisti, ki to počnejo zgolj zaradi denarja in k temu spodbujajo tudi druge.

V: Zakaj menite, da je v Miheju 5,12 Bog tako proti čarovništvu in vedeževalcem?

O: S tem v bistvu priznavaš, da verjameš v nadnaravno, priznavaš, da potrebuješ pomoč, in se obrneš na nekoga drugega namesto na Boga. Predstavljajte si tedne pred maturantskim plesom, ko fant povabi dekle, naj gre z njim. Kako mislite, da bi se počutil, če bi ona rekla: »Res bi rada šla na maturantski ples, a nimam nikogar, s komer bi šla, in raje bi šla s komerkoli drugim kot s tabo.« To je morda malo podobno temu, kar ljudje pravijo Bogu, ko želijo zavrniti Njegovo pomoč in zaščito ter se namesto tega odločijo za zle demone.

V: Zakaj je Mihej v Mihej 6,1–2 govoril hribom in goram?

O: To je pesniška uporaba literarne figure, imenovane personifikacija. Bog je poklical hribe in gore kot priče svoje zvestobe do Izraelcev in njihove nezvestobe do Njega. Kot stranska opomba naj omenimo, da je Izaija, ki je živel v istem času, uporabljal podobne literarne figure.

V: Kako so v Mi 6,3 nekateri utrujeni od vere in utrujeni od Boga? Kakšna je razlika?

O: Nekateri menijo, da so naveličani Boga, vendar se ne zavedajo, da so naveličani vere. Naveličani so početi vedno iste stvari, ki so zanje brez pomena, in ne vidijo nobenega rezultata. Toda Bog pravi, da tudi če ga prosimo za stvari z dvomom namesto z vero, ne bomo ničesar dobili (Jakob 1,6–7). Nekateri so dejansko naveličani Boga, ker menijo, da jim poslušnost Bogu preprečuje užitke, ki si jih resnično želijo. Ne vidijo, da mnoge Božje zapovedi niso namenjene le Njegovi slavi, ampak tudi naši zaščiti in koristi.

V: Kaj je v Miheju 6,4–5 rešitev, ko se počutimo utrujeni od služenja Bogu?

O: Približaj se Bogu v molitvi.

Spomnite se, kaj je Bog v preteklosti storil za druge; berite Njegovo besedo.

Spomnite se, kaj je Bog storil za vas.

Načrtujte, kako boste od zdaj naprej spet bolje služili Bogu.

V: Kaj pravi Mihej 6,6–8 o žrtvovanju v Stari zavezi?

A: Tukaj ni zapovedi, da bi bilo treba prenehati z žrtvovanjem. V odgovoru je treba upoštevati pet točk.

1. Govorec v tem pesniškem odlomku je Mihej, ne pa Bog.

2. Tudi Mihej nikjer ne pravi, da bo prenehal z žrtvovanjem. Še naprej se bo klanjal Bogu in prinašal žgalne daritve.

3. Mihej sam sprašuje, ali bi Gospodu ugajale razkošne daritve, ki jih Bog ni zahteval, kot so tisoči ovnov, deset tisoč rek olja ali človeška žrtvovanja njegovih prvorojencev. Implicitni odgovor je seveda ne.

4. Nekateri morda ne opazijo, da Miha tukaj govori o prioritetah. Najbolj razkošne prostovoljne daritve, ki si jih je mogoče zamisliti, niso za Boga tako dobre kot to, da ravnamo pravično, ljubimo usmiljenje in hodimo ponižno z Njim.

5. Neposredni zgodovinski kontekst tukaj je verjetno ogromna žrtev, ki jo je daroval Ezekija v 2. Kroniki 30,24, ki je vključevala 1.000 volov in 7.000 ovac. Miha je tej situaciji nekoliko »ohladil zanos«. Čeprav bi ta žrtev izgledala impresivno, bi bil Bog bolj navdušen nad ljudmi, ki bi vsi poslušno hodili z Njim, kot nad tem zunanjim razkazovanjem.

V: Zakaj je v Miheju 6,6–8 »hoditi« pomembnejše od žrtvovanj?

O: Žrtvovanje brez poslušnosti je brez smisla in Bogu v breme, kot pravi Izaija 1,14. Če Bogu poslušno ugajaš, boš želel darovati tisto, kar Bog želi. Bogu je pomembno tako tvoje srce kot tvoja dejanja. Jezus je v Mateju 5,23–24 pokazal, da če ima tvoj brat kaj proti tebi, odloži svojo žrtvovanje, dokler najprej ne poravnaš zadeve s svojim bratom.

V: Kako naj bi ljudje v Miheju 6,6–8 dosegli odrešitev?

O: Čeprav ljudje dosežejo odrešitev tako, da jim jo Bog podeli, Mihej 6,6–8 ne govori o odrešitvi. Namesto tega Mihej tistemu, ki je že vernik, zastavlja vprašanje:

1) Kaj naj prinese Bogu

2) Kaj bi Bogu ugajalo

3) Kaj je Bog pokazal, da je dobro, in kaj Gospod zahteva.

Zanimivo je, da sta na prvi dve vprašanji odgovorjena z naslednjima vprašanjema.

1) Da bi vedel, kaj naj prineseš Bogu, se moraš vprašati, kaj bi Bogu ugajalo.

2) Namesto da si izmišljuješ, kaj bi Bogu ugajalo, vprašaj, kaj je Bog pokazal, da je dobro, in kaj Bog zahteva.

3) Bog je pokazal, da moramo ravnati pravično, ljubiti usmiljenje in hoditi ponižno z Bogom.

V: Kaj je pomembno glede predmeta v tem stavku v Miheju 6,8?

O: Hebrejska beseda adam tukaj pomeni človek. Zato to vsekakor ni namenjeno le Izraelu, ampak vsem ljudem.

V: Zakaj imajo nekateri ljudje v Miheju 6,6–8 napačne predstave o tem, kako ugajati Bogu?

O: Ko ti nekaj na prvi pogled zdi smiselno, si bolj nagnjen k temu, da temu verjameš; tudi če to ni pravilno.

Napačno poučevanje s strani drugih: Ali so slišali samo napačne stvari, ali pa so slišali tako pravilne kot napačne stvari in se odločili verjeti napačnim stvarem.

Lažje opredeliti: Trditev, da Bog od tebe želi le, da spoštuješ zakone, na nek način zveni smiselno. Konec koncev je Bog dal veliko zakonov. Poleg tega je Bog sodnik, ti zakoni pa so SMART: specifični, merljivi, izvedljivi, realistični (ali relevantni) in časovno omejeni. To je bolj jasno in enostavno kot biti v odnosu z Bogom.

Skoraj nemogoče, da bi se ponesrečil: Trditev, da moraš do Boga gojiti le ljubeče občutke, zveni privlačneje. Ni nobenega boja in nobene odgovornosti, zveni lepo. Ko nekdo opazuje verne ljudi, ki jim gre le za spoštovanje pravil, se včasih odzove z drugo skrajnostjo in misli, da so Božja zapoved le predlogi.

Bolje se počutimo, če nekaj dosežemo: V Mateju 7,21–23 bodo mnogi poskušali Kristusu povedati, kaj so dosegli, toda Kristus bo rekel, da jih ni nikoli poznal, in jih bo imenoval »delavci brezpravnosti«. Nekateri se lahko osredotočijo le na evangelizacijo ali na evangelizacijo in učenje, in če delajo dovolj trdo, potem njihovo neupoštevanje Božjih zapovedi ni pomembno. Za Robina Hooda se pravi, da je imel način delovanja, da je jemal bogatim in dajal revnim. Z drugimi besedami, če daš nekaj denarja revnim, te to opravičuje, da oropaš bogate. V srednjem veku in kasneje je pokora postala sredstvo, s katerim je bil tvoj greh odpuščen, če si nekaj plačal cerkvi ali se česa odrekel.

V enem otroškem vrtcu so imeli težave s starši, ki so svoje otroke prihajali iskat prepozno. Osebje ni moglo oditi domov ob dogovorjenem času. Zato so začeli staršem zaračunavati zamudo. Težava se je namesto da bi se izboljšala, še poslabšala, saj starši niso več čutili krivde zaradi prepoznega prihoda po otroke, saj je plačilo denarja vse popravilo.

Nazadnje, eden od razlogov je, da jim v končni fazi ne gre za to, da bi ugajali Bogu, ampak imajo kot glavni cilj nekaj drugega.

V: Kako v Mi 6,10–12 ljudje goljufajo druge, tako da jim dajo premalo?

O: Takrat so trgovci tehtali žito, kovine ali druge stvari z utežmi, pri čemer so uporabljali palico znane teže. Če pa so namerno naredili nekatere palice lažje ali težje, so s tem goljufali druge. To bi bilo nekako podobno bencinskemu črpalu, pri katerem bi vsakič, ko bi pokazalo, da ste natočili en galon, v resnici natočili le 0,95 galona. To bi bilo podobno prodaji hiše ali avtomobila, pri kateri bi vedeli, da obstaja problem, vendar tega kupcu ne bi razkrili.

V: Kaj je v Mi 6,11 »lažna utež«?

O: To je utež, ki jo trgovec zavajajoče predstavlja kot določeno težo ali pa kot enakovredno drugi teži, kot kaže 5. Mojzesova knjiga 25:13. Na primer, goljufiv trgovec pri tehtanju blaga za prodajo uporabi utež z oznako en kilogram, ki v resnici tehta 0,95 kilograma. Ko pa nekaj stehta za nakup, uporabi utež z oznako 1 kilogram, ki v resnici tehta 1,05 kilograma.

V: Kako bo Bog v Miheju 6,13–15 okrnil njihovo blaginjo in srečo?

O: »Jedli bodo, a ne bodo siti«. Zanimivo je, da jim bo Bog še vedno dajal hrano in bogastvo. Vendar pa ne bodo dobro ravnali s svojo hrano ali bogastvom. Če menijo, da je odgovor na najvišjo srečo veliko hrane in bogastva, jim bo Bog to pokazal tako, da jim bo te stvari dal, a ne bodo siti.

Obstaja podobnost med tistim, ki kopiči blago, in tistim, ki gre še korak dlje ter je nepošten, da bi nakopičil bogastvo. Ne uporabljajo nepoštenih uteži, ne kradejo in ne pridobivajo nepravično pridobljenih zakladov zato, ker bi stradali. Verjetno so že premožni, a želijo nakopičiti še več.

V: Zakaj v Miheju 7 Bog najprej ne pokaže usmiljenja, nato pa ga vendarle pokaže?

A: Tri točke, ki jih je treba upoštevati v zvezi z Božjim usmiljenjem.

1. Usmiljenje je nezasluženo. Natančneje, usmiljenje pomeni, da ne dobiš slabih stvari, ki si jih zaslužiš.

2. Bog ni dolžan nikomur izkazati usmiljenja. Vendar je Bog zelo usmiljen in z veseljem izkazuje usmiljenje.

3. Bog ni dolžan vsem podeliti enako mero usmiljenja. Kot kaže Pismo Rimljanom 9, je bil Bog pravičen tako do Ezava kot do Jakoba, vendar je Jakobu izkazal posebno usmiljenje, ki ga Ezavu ni podelil.

V: Kaj je v Miheju 7,1 slabega v tem, da jemo poletno sadje?

O: Še ni čas žetve. Sadje je lahko majhno, grenko in zeleno. Kljub temu pa če ga zdaj malo poješ, ga bo ob žetvi veliko manj. Ljudje bi to morda vseeno storili, s čimer bi zastavili svojo prihodnost, če bi bili zdaj obupno lačni.

V: Kako ljudje danes jedo poletno sadje, kot je opisano v Miheju 7,1?

O: Ljudje zastavljajo svojo prihodnost na različne načine.

V skrajnem primeru škodujejo svojemu telesu z odvisnostjo od drog, alkohola in kajenja.

Na bolj subtilen način lahko ogrožajo svoje prihodnje zdravje s kroničnim pomanjkanjem spanja, pomanjkanjem gibanja in slabo prehrano že zdaj. Včasih lahko ljudje ogrožajo svoje prihodnje zdravje s prekomernim gibanjem ali nevarno razburljivimi dejavnostmi.

Finančno lahko sklenemo »obratno hipoteko«, pri kateri nam banka toliko let vsak mesec izplačuje denar, ob izteku tega obdobja pa banka postane lastnica celotne hiše. Včasih pa lahko oseba dobi nazaj le 50 % vložka, kar bi to naredilo za grozno naložbo, razen če je oseba v obupnem položaju.

V odnosih lahko zaradi takojšnje koristi danes izdajo ali uničijo dolgoletno prijateljstvo.

Na duhovni ravni se lahko zapletejo v okultizem ali druge stvari, ki lahko demonom omogočijo, da jih »vlečejo« za preostanek življenja.

Kar zadeva značaj, se lahko zapletejo v pornografijo, razuzdan način življenja ali druge stvari, ki lahko prav tako omogočijo demonom, da imajo nad njimi »vpliv« za preostanek življenja. Zato je tako pomembno, da svoje otroke dobro vzgajate v Gospodu.

V: Kaj v Mi 7,3 pomeni »delati zlo z obema rokama«?

O: Ni jim bilo dovolj, da bi storili le nekaj zla, da bi pridobili materialne koristi. Želeli so doseči večji dobiček s tem, da so storili še več zla.

V: V Miheju 7,3 je zadnji stavek dobesedno »vse to spletati skupaj«. Kako danes nekateri zatiralci na oblasti spletajo svojo mrežo?

O: Zatirani so udarjeni z več strani: nepravični zakoni, pravosodje, ki je zanje predrago, in ljudje, ki z zakoni uveljavljajo nepravičnost. Ljudje jih nasilno poškodujejo, oropajo ali nezakonito zatirajo, oni pa nimajo nikakršne pomoči.

V: Kako so v Miheju 7,4 nekateri ljudje podobni trnjem ali bodicam?

O: Nekateri so kot lepe vrtnice, a te zbodejo trni, ko se jim približaš. Drugi so grdi in imajo tudi trne. Živali si poškodujejo usta, če se z njimi pasejo.

V: Na koga se v Mi 7,5 nanaša omenjena ženska?

O: Ta ženska bi bila žena poslušalca. Jezik je tu nenavaden, saj nakazuje razdaljo ali ločitev. To ne pomeni le pomanjkanja komunikacije, ampak tudi to, da obstajajo upravičeni razlogi, da se ji informacije prikrivajo in da ji ni mogoče zaupati. To je žalosten komentar o zakonu, kadar je ta situacija resnična. Zakoni bi bili takšni v teh časih neposlušnosti.

V: Zakaj v Miheju 7,5–6 pogosto prihaja do sporov znotraj družine?

O: Družinski člani pogosto pričakujejo neomajno, brezpogojno zvestobo. Za družinske člane je lahko šokantno, če nekdo bolj ceni dediščino ali denar kot ljudi, s katerimi je odraščal. Tudi odvisnosti so lahko vir sporov.

V: Kako v Miheju 7,7–8 nekateri verniki v temi čakajo na Boga, na luč svojega odrešenja in opravičenja?

O: Morda jih drugi močno pritiskajo. Ali pa imajo težave v zvezi z zdravjem ali financami. Ali pa so morda tako obupani, da se sprašujejo, ali je njihovo delo in služba sploh pomembna, ko lažni prerok govori laži.

V: Zakaj je v Miheju 7,14 pastirska palica pomembna in kako ima Bog metaforično palico?

O: Palica ima ukrivljen konec, da lahko pastir dvigne ovco iz tesnega prostora. Uporablja se lahko tudi kot palica proti plenilcem.

V: Kaj je v Miheju 7,16 občutek sramu in zakaj ga ljudje včasih imajo, včasih pa ga nimajo?

O: Ljudje čutijo sramoto, ko jim je nerodno zaradi tega, kar so rekli, storili ali celo zaradi tega, kdo so. V kitajski kulturi sramota pomeni »rdeč obraz«. Vendar imajo nekateri ljudje tako otopelo vest, da ne čutijo več nobenega občutka sramote.

V: Kateri so v knjigi Mihej nekateri najstarejši rokopisi, ki so se ohranili do danes?

O: Svitki z Mrtvega morja: (300–200 pr. n. št.) Med svitki z Mrtvega morja sta dva izvoda knjige Mihe, imenovana 4Q81 (=4QXIIf) in 4Q82 (=4QXIIg). Obstaja tudi komentar k knjigi Mihe, imenovan 1Q14 (=1QpMic).

4Q81 vsebuje Miha 5,1–2

4Q82 vsebuje Miha 1:7,12–15; 2:3–4; 3:12; 4:1–2; 5:6–7; 7:2–3,20

Nahal Hever je jama v bližini Engedija, v kateri se nahaja fragment dvanajstih manjših prerokov v grščini (8 Hev XIIgr). Domneva se, da je bil napisan med letoma 50 pr. n. št. in 50 n. št. Skrit je bil med Bar Kokhbovim uporom proti Rimu. Gre za revizijo Septuaginte, narejeno v Judeji, ki je skoraj identična masoretskemu besedilu. Vsebuje Miha 1:1–8; 2:7–8; 3:5–6; 4:3–10; 5:1–6 [LXX 2–7].

Zvitek iz vadi Murabb’at (MurXII) izvira iz okoli leta 132 n. št. Vsebuje Miha 1,1–16; 2,1–13; 3,1–12; 4,1–14; 6,1–7,11–16; 7,1–20.

Na splošno so v zvitkih iz Mrtvega morja, Nahal Hever in Wadi Murabb’at ohranjeni naslednji verzi iz knjige Mihe: 1:2–5, 6, 7, 8, 9, 12–15; 2:2–3, 6, 10–11; 3:12; 4:1–2,13; 5:1–2, 6–7,14–16; 7:2–3,11,20.

Krščanski rokopisi Svetega pisma, ki segajo približno v leto 350 n. št., vsebujejo Staro zavezo, vključno z Miho. Miha je v celoti prisoten tako v rokopisu Vaticanus (325–350 n. št.) kot v rokopisu Alexandrinus (okoli 450 n. št.), kjer so bile knjige dvanajstih manjših prerokov uvrščene pred Izaija.

Hozeja, Amos in Mihej niso bili navedeni v rokopisu Sinaiticus (340–350 n. št.).

Nova zaveza dvakrat citira Miha: Matej 2,6; 10,35–36.

V: Kateri zgodnji pisci so se sklicevali na Miho?

O: Prednicejski pisci, ki so se sklicevali na verze v Miheju ali nanje namigovali, so:

Justin Mučenik (okoli 138–165 n. št.) omenja Miho kot enega od dvanajstih [manjših prerokov]. »Dialog z Judom Trifonom«, poglavje 108, str. 253

Melito/Meleto iz Sardisa (170–177/180 n. št.)

Melito iz Sardisa (170–177/180 n. št.) (posredno) omenja »Staro zavezo« in navaja knjige. Dvanajstih manjših prerokov ne navaja posamično, ampak jih imenuje »Dvanajst«. Fragment 4 iz Knjige izvlečkov, zvezek 8, str. 759

Irenej iz Lyona (182–188 n. št.) je citiral iz Miheja

Irenej, Proti herezijam, knjiga 3, poglavje 20.4, str. 451, je po pomoti citiral Miha 7,9 kot Amosa.

Muratorijev kanon (190–217 n. št.), str. 603 (delno), omenja »pisma Stare zaveze«

Klement Aleksandrijski (193–202 n. št.) »Takšni so tisti, o katerih pravi prerok Mihej: ›Poslušajte besedo Gospodovo, narodi, ki živite v bolečinah.‹« Stromata, knjiga 4, poglavje 26, str. 440

Tertulijan (198–220 n. št.): »Ker torej sinovi Izraela trdijo, da se motimo, ko sprejemamo Kristusa, ki je že prišel, jim ugovarjajmo iz samih Svetih spisov, da je Kristus, o katerem so bile napovedi, prišel; čeprav smo že s časovno določitvijo Danielove napovedi dokazali, da je Kristus, o katerem je bilo napovedano, že prišel. Sedaj pa je bilo primerno, da se rodi v Betlehemu v Judovini. Kajti tako je zapisano pri preroku: ‚In ti, Betlehem, nisi najmanjši med judovskimi voditelji; kajti iz tebe bo prišel Voditelj, ki bo pasel moje ljudstvo Izrael.‘“ [Mika 5,2] Odgovor Judom, poglavje 12, str. 169

Tertulijan (207/208 n. št.) »Glede odpuščanja grehov pravi tudi Mihej,« in citira Mihej 7,18–19. Pet knjig proti Marcionu, knjiga 4, poglavje 10, str. 358

Hipolit (222–235/236 n. št.) »skozi katerega je neprehodna Božja Beseda prestala trpljenje, kakor mi pričajo tudi preroki. Kajti tako govori blagoslovljeni Mihej:« in citira Mihej 2,7–8. Proti hereziji Noeta, poglavji 13–14, str. 228

Hipolit (222–235/236 n. št.) »Tako namreč govori blaženi Mihej: ›Hiša Jakoba je razjezila Gospodovega Duha. To so njihova dejanja. Ali niso Njegove besede dobre zanje in ali hodijo po pravi poti? Vendar so se dvignili v sovraštvu proti Njegovemu obrazu miru in so Mu odvzeli slavo.‹« Proti hereziji nekeža Noeta, poglavje 15, str. 229

Origen (240 n. št.) citira Miha 2,9 kot »to je tisto, kar izraža božansko Sveto pismo«. Pridige o Jeremiju, pridiga 28, poglavje 5, str. 264 (prevedel Jeronim)

Origen (240–254 n. št.) (grško): »Potem ko sem na kratko spregovoril o božjem navdihu svetih spisov, je treba nadaljevati z (razmišljanjem o) načinu, na katerega jih je treba brati in razumeti, ...« Nato se sklicuje na Zaharija 9,10; Izaija 7,15; Izaija 11,6–7; Jeremija 15,14; 2. Mojzesova knjiga 20,5. Citira 1. Samuelovo knjigo 15,11; Izaija 45,7; Amos 3,6; Mihej 1,12 ter del 1. Samuelove knjige 16,14; 18,10. Nato Origen pravi: »in nešteto drugih odlomkov, podobnih tem – niso si upali dvomiti v to, da so to Božja Sveta pisma;« Origen, Proti Celzu, knjiga 6, poglavje 47, str. 595

Origen (225–254 n. št.) »prerok Mihej bo to dokazal, ko reče«, in citira Mihej 6,8. De Principiis [grško], knjiga 3, poglavje 1.6, str. 305

Traktat Proti Novatianu (okoli 248–258 n. št.), poglavje 12, str. 661, navaja Miha 7,8–10 kot besedo Svetega Duha.

Kiprian iz Kartagine (okoli 246–258 n. št.) v »Traktatu 12«, tretjem poglavju 20, str. 541, navaja odlomke iz Miheja 6,6–9; 7,14–18 kot besede »Miheja«.

Victorinus iz Petaua (mučenec leta 304 n. št.) se sklicuje na Miho kot na Sveto pismo.

Metodij iz Olimpa in Patare (270–311/312 n. št.) citira Miha 4,4 kot del Miha. »Pogostitev desetih devic«, razprava 10, str. 350

Atanazij (okoli leta 318 n. št.) citira polovico Miha 4,3 (ki je identična Izaiju 2,4). O utelešenju Besede, poglavje 52

Laktancij (okoli 303–okoli 325 n. št.): »Mika je namreč napovedal, da bo dal novo postavo, in sicer z naslednjimi besedami: ›Postava bo izšla iz Siona in Gospodova beseda iz Jeruzalema. In On bo sodil med mnogimi narodi in grajal močne narode.‹« »Božanske ustanove«, knjiga 4, poglavje 17, str. 118

Po Nicejskem koncilu (325 n. št.):

Atanazij Aleksandrijski (367 n. št.) (posredno, ker omenja dvanajst prerokov) »V Stari zavezi je torej dvaindvajset knjig; … nato preroki, pri čemer se dvanajst prerokov šteje kot ena knjiga…« Atanazij, Velikonočno pismo 39, poglavje 4, str. 552.

»Synopsis Scripturae Sacrae« (350–370 n. št.)

Efraim Sirski (350–378 n. št.)

Basilij Kapadokijski (357–378/379 n. št.) citira polovico Miheja 2,7. O Duhu, poglavje 50, str. 31

Ciril Jeruzalemski (okoli 349–386 n. št.) omenja knjige prerokov, tako Dvanajstih kot tudi drugih. Mihej 3,8 kot v Miheju, Joel 2,28 kot v Joelu, Hagaj 2,4 kot v Hagaju, Zaharija 1,6 kot v Zahariju. Katehetska predavanja, predavanje 16.29, str. 122

Ambrož iz Milana (370–390 n. št.)

Gregor Nazianški (330–391 n. št.)

Didimus Slepi (398 n. št.) navaja Miha 7,1–3 kot besede preroka Miha. Komentar k Zahariju 12, str. 294

Epifanij iz Salamisa (360–403 n. št.)

Rufinus (373–406 n. št.)

Janez Krizostom (–407 n. št.) se sklicuje na Miha 6,1 kot na besedilo preroka Miha. Komentar k Pismu Rimljanom, pridiga 5, str. 366

Jerome (373–420 n. št.) obravnava knjige Stare zaveze. Posebej obravnava Genezo, Exodus, Levitikus, Numeri, Deuteronomij, Pentatevh, Job, Jezus, sin Nave [Jozue], Sodniki, Rut, Samuel, Kralji (2 knjigi), dvanajst prerokov, Hozeja, Joel, Amos, Obadja, Jona, Mika, Nahum, Habakuk, Sofonija, Hagaj, Zaharija, Malaki, Izaija, Jeremija, Ezekiel, Daniel, Estera, Ezra, Nehemija. Pismo 53, poglavji 7–8, str. 99–101.

Kartaginski koncil (393–419 n. št.) (posredno)

Avguštin iz Hipona (388–430 n. št.) v delu »Božje mesto«, knjiga 10, poglavje 5, str. 183, citira Miha 6,6–8. Miha omenja tudi v delu »Božje mesto«, knjiga 17, poglavje 30, str. 376.

Med heretiki in ponarejenimi knjigami

Tatian (umrl leta 172 n. št.) citira iz Miheja.

Teodor iz Mopsuestije (392–423/429 n. št.) je napisal celoten komentar k Miheju, ki ga imamo še danes.

Po Nicejskem koncilu so se pojavili tudi drugi pisci.

V: Katere so v knjigi Mihej nekatere razlike v prevodu med hebrejskim izvirnikom in grško Septuaginto?

O: Tukaj je nekaj prevajalskih razlik iz Miheja 1,1–10; prva je v hebrejščini, druga pa iz grškega prevoda Septuaginte, če ni drugače navedeno.

Miha 1,1 »iz Moreseta« (masoretski tekst) v primerjavi z »sin Moreseta« (Septuaginta)

Miha 1:2 »Naj narodi poslušajo« (masoretski) proti »poslušajte [te] besede, narodi« (Septuaginta)

Miha 1,2 »priča proti vam« (masoretski tekst) proti »med vami kot pričevanje« (Septuaginta)

Miha 1:4 »Gore se bodo stopile« (masoretska verzija) proti »Gore se bodo tresle« (Septuaginta)

Miha 1,4 »doline se bodo razklale« (masoretska verzija) proti »doline se bodo stopile« (Septuaginta)

Miha 1:6 »ruševine polja« (masoretska verzija) proti »skladišče plodov polja« (Septuaginta)

Miha 1:7 »izklesane podobe bodo razbite na koščke« (Masoretska verzija) proti »vse izklesane podobe bodo razrezali na koščke« (Septuaginta)

Miha 1:7 »vse njene daritve [ali nečistovanje] bodo sežgane z ognjem« (Masoretska verzija) proti »vse, kar je najela, bodo sežgali z ognjem« (Septuaginta)

Mi 1,7: »vrnili se bodo k plačilu kurbe« (Masoretska verzija) v primerjavi z: »z zaslužki iz nečistovanja je nakopičila [bogastvo]« (Septuaginta)

Miha 1:8 »Jokal in tulil bom; hodil bom razgaljen in gol; jokal bom kot šakali« (Masoretska verzija) v primerjavi z »ona bo žalovala in jokala, hodila bo bosa in [bila] gola ter bo žalovala kot kače« (Septuaginta)

Mi 1,8 »hčere nojev« (masoretski tekst) v primerjavi z »hčere siren« (Septuaginta)

Miha 1,9: »Njene rane so neozdravljive« (Masoretska verzija) v primerjavi z: »Njena kuga je postala huda« (Septuaginta, sirski prevod, Vulgata)

Mi 1,10 »Ne razglašajte [tega] v Gatu; ne jokajte bridko v hiši Leafre, ne valjajte se [v] prahu.« (Masoretski) v primerjavi z: »Vi (množina), ki ste v Gatu, se ne povzdigujte, in vi, Enakim, ne obnavljajte [ruševin] hiše v posmeh: posipajte s prahom [namesto] svojega smeha.« (Septuaginta)

Miha 2,6: »Ne bodo vračali žalitve za žalitev« (masoretska verzija) v primerjavi z: »Ne bo odstranil sramot« (Septuaginta) v primerjavi z: »Ne bo prevzel sramote« (Vulgata)

Mi 3,2 »razsekajte jih kot v kotlu« (masoretska verzija) v primerjavi z »razsekajte jih kot meso v kotlu« (Septuaginta)

Miha 4:10 »in jaz bom« (Masoretski) proti »in [vi] boste« (Septuaginta, sirski prevod, Targum)

Mi 5,5 »Asirci … stopajo po naših palačah« (masoretski) proti »Asirci … stopajo po naši zemlji« (Septuaginta)

Mi 6,13 »so povzročili bolezen« (masoretski) proti »so začeli« (Septuaginta, Teodotion, sirski prevod, Vulgata). (Tehnično gledano to ni različica v rokopisu, saj so soglasniki enaki, samoglasniki pa prvotno niso bili zapisani.)

Mi 6,14 »Lakota bo med vami« (masoretska verzija) v primerjavi z »se boste oprijeli« (Targum, Vulgata) v primerjavi z »temna bo nad vami« (Septuaginta)

Mi 6,16a »postav/zakonov Omrija se držijo« (masoretski) proti »držali ste postav/zakonov Omrija« (Septuaginta, sirski prevod, Vulgata, Targum)

Mi 6,16b »sramota/zaničevanje mojega ljudstva« (Masoretska verzija, Targum, Vulgata) v primerjavi z »sramota/zaničevanje narodov« (Septuaginta)

Mi 7:19 »odvrzi vse njihove grehe« (Masoretski tekst) v primerjavi z »odvrzi vse naše grehe« (Septuaginta, sirski prevod, Vulgata, Targum)

Bibliografija za to vprašanje: hebrejski prevod je iz Jay P. Greenove knjige Literal Translation, prevod Septuaginte pa iz prevoda Sir Lancelota C. L. Brentona z naslovom The Septuagint: Greek and English. Uporabljeni so bili tudi The Expositor's Bible Commentary ter opombe v biblijskih izdajah NASB, NIV, NKJV in NRSV.

Če ni drugače navedeno, so citati iz Svetega pisma vzeti iz Svetega pisma, Berean Standard Bible (BSB), ki je v javni domeni: https://berean.bible