< Vprašanje o Svetem pismu iz Pisma Rimljanom

V: Zakaj je Pavel napisal Pismo Rimljanom?

O: Pavel je na splošno spoznal (ali ustanovil) cerkve, ki jim je pisal, vendar je Pismo Rimljanom izjema. Pavel je nedvomno poznal nekaj posameznikov, vendar v Rimu ni bil nikoli. Končno je Pavel napisal Pismo Rimljanom, ker je to od njega želel Bog. Pavel pa ni služil kot apostol le cerkvam, ki jih je ustanovil, ampak je bil Kristusov apostol za vse vernike. Pismo Rimljanom se na splošno šteje za najbolj logično in organizirano knjigo dobro organiziranega avtorja, ki je na splošno pisal logično.

Pavel jim je želel pisati še pred obiskom in podrobno razložiti, kaj je evangelij, zakaj ga potrebujemo in kako deluje. Prav tako je želel pojasniti odrešitev v kontekstu Judov in poganov.

V: Kakšen je osnutek te knjige v Pismu Rimljanom?

O: Tukaj je en pregled.

Rim 1,1–17 Pavlovo nujno sporočilo

Rim1:18-3:20 : Naša obsodba

- Rim1:18 : Božja jeza nad resnim, vse hujšim in smrtnim grehom

- Rim 2–3:20 Tako Judje kot pogani so brez izgovora, odgovorni za svojo krivdo

Rim3:21 –5 Naša opravičenost

- Rim 3:21–31 Kristus nas je opravičil, ne pa naša dela

- Rim 4 Abraham: opravičen po veri

- Rim 5 Kristusova smrt nam je prinesla opravičenje

Rim 6–8 Naša posvetitev

- Rim 6 Razglašeni smo za mrtve za greh

- Rim 7 Naš neprestani boj za posvetitev

- Rim 8 Sveti Duh: moč za sveto življenje

Rim 9–11 Božja suverena izbira v Izraelu in v nas

- Rim 9 Božja pretekla izbira Izraela

- Rim 10 Božja izbira danes

- Rim 11 Izpolnitev Božje prihodnje izbire Izraela

Rim 12–16 Živeti naše odrešenje

- Rim 12 Posvečeno življenje v službi Bogu in drugim

- Rim 13 Pokorno življenje

- Rim 14 Sprejmite tiste, ki so šibki v veri

- - Brez da bi jih sodili ali jim bili v spotiko, ampak tako, kot bi to storil Kristus

- Rim 15,14–16,27 Pavlovi načrti za prihodnost in spoštovanje drugih

V: Kakšna je v Pismu Rimljanom razlika med pismom in epistolo?

O: Pismo, iz grške besede epistole, je vrsta pisma, ki je bilo namenjeno javnemu branju in kroženju.

V: Kdaj je v Pismu Rimljanom umrl Pavel?

O: Splošno velja, da je Pavel umrl v času vladavine Nerona, torej med preganjanjem leta 67 n. št. Tako je vse napisal v približno 34 letih po Jezusovi smrti.

Natančne starosti Pavla ne poznamo, vendar je bil v Apostolskih delih 7,58 Saul iz Tarza še mladenič, v Pismu Filemonu 9 pa je bil Pavel že starec.

V: Ker je bil Jezus v Rim 1,4 razglašen za Božjega Sina, ali je bil Božji Sin že prej?

O: Da. Nekdo je lahko nekaj, še preden je to razglašeno svetu. Jezus je Božji Sin na dva različna načina.

Pred začetkom časa je bil Jezus rojen (ne ustvarjen) od Očeta. Nikoli ni bilo časa, ko Jezus še ni bil Božji Sin.

Na zemlji je bil Jezus brez spolnega spočetja spočet od device Marije. Genetski material, ki ga Marija ni prispevala (Y-kromosom itd.), je na čudežen način ustvaril Bog Oče.

Torej, čeprav je bil Jezus vedno Božji Sin, je Bog počakal, da se je Jezus rodil na zemlji, preden je to razglasil človeštvu.

Ali je torej Jezus enak Bogu Očetu ali podrejen Bogu Očetu? Najprej se za trenutek odmaknimo in odgovorimo na preprostejše vprašanje; nato bomo ta odgovor uporabili, da se vrnemo k temu vprašanju. Ali je na zemlji vaš mali sin enak vam ali vam podrejen? Če rečete, da vam ni enak, je to napačen odgovor iz dveh razlogov. Če bi prišlo do naravne nesreče in bi lahko preživel le eden od vaju, bi se odločili rešiti sebe, ker vaš sin ni tako pomemben kot (menite, da) ste vi? Če je vaš sin manj vreden od vas, ali je po isti logiki vaš oče večji od vas? Ali je bil njegov oče večji od njega? In njegov oče? Ali je bil torej vaš prapraded superman? Ne, vaš sin nikakor ni manj vreden od vas ali vam enak. Ampak ali ti tvoj sin uboga (vsaj upajmo, da večino časa)? Ali pa ti ubogaš in se podrejaš svojemu sinu? Prepričan sem, da velja prvo, ne pa drugo. Ti in tvoj sin imata različne vloge, vsaj dokler ne odraste in ne dobi otrok. Podobno so Oče, Sin in Sveti Duh enakovredni po naravi, slavi in časti. Vendar se razlikujejo po vlogi in položaju. Na zemlji se je Jezus podredil (Hebrejcem 5,7) in se naučil poslušnosti (Hebrejcem 5,8). Toda tudi zdaj se Oče v Pismu Efežanom 1,3 lahko imenuje Bog Jezusa Kristusa. (Na žalost bi nekateri kristjani, kot sta Avguštin iz Hipona in Ambrož iz Milana, s tem zadnjim trditvam nasprotovali.)

V: Ker lahko grška beseda »kai« v Rim 1,7 in 1 Kor 1,3 pomeni tako »tudi« kot »in«, ali to pomeni, da je Jezus Bog Oče, kot učijo sabelijanci, modalisti in nekateri (vendar ne vsi) pentekostalci enosti?

O: Ne. Poglejmo to objektivno.

1. Vsi se strinjajo, da je »in« primarni pomen grške besede »kai«, vendar včasih pomeni tudi »tudi«.

2. Na podlagi besede, ki jo je mogoče prevesti na oba načina, ni mogoče dokazati enostnosti, trojice ali katere koli druge doktrine.

3. V tem poglavju Pisma Rimljanom je Jezus v Rimljanih 1:9 ločen od Boga Očeta. Jezus ni sirota, niti ni sin brez očeta.

4. Jezus je od Očeta ločen tudi na mnogih mestih v Svetem pismu, med drugim v Pismu Efežanom 1:3,17; Mateju 3:16–17; 12:18; Marku 10:38–40; Luku 3:21–22; Janezu 1:1,33; 6:38; 14:16,26,28,31; 5:26; 6:28; 7:5; Apostolska dela 5:31–32; 1. Korinčanom 11:3; 15:25–28; Hebrejcem 1:9; 5:7–8. Ob Jezusovem krstu Jezus ni izvajal ventrilokvizma.

Zdi se, da sabelianizem ni imel širokega kroga privržencev, razen v kratkem obdobju v Rimu. Tukaj je nekaj izmed naukov prednicejskih kristjanov, ki so učili, da sta Oče in Sin različna, vendar niso učili, da sta ločena.

Atenagora (177 n. št.) pravi, da se Oče, Sin in Sveti Duh razlikujejo v enosti. A Plea for Christians, poglavje 12, str. 134

Atenagora (177 n. št.): »Tudi Sveti Duh sam, ki deluje v prerokih, trdimo, da je izliv Boga, ki izvira iz Njega in se vrača nazaj kot sončni žarek. Kdo torej ne bi bil presenečen, če bi slišal, da se ljudi, ki govorijo o Bogu Očetu, Bogu Sinu in Svetem Duhu ter ki razglašajo tako njihovo moč v združenosti kot tudi njihovo razlikovanje v vrstnem redu, imenuje ateisti? Naše učenje o božanski naravi pa ni omejeno le na te točke; priznavamo namreč tudi množico angelov in služabnikov, …« »Zagovor za kristjane«, poglavje 10, str. 133

Teofil (168–181/188 n. št.) (izvleček) »Bog torej, ki je imel svojo Besedo v sebi, jo je rodil in jo skupaj s svojo modrostjo izlil pred vsemi stvarmi. To Besedo je imel za pomočnika pri stvareh, ki jih je ustvaril, in z njo je ustvaril vse stvari.« Teofil Autoliku, knjiga 2, poglavje 10, str. 98

Irenej iz Lyona (182–188 n. št.) pravi: »Beseda, namreč Sin, je bila vedno z Očetom; in tudi ta Modrost, ki je Duh, je bila prisotna z Njim, še pred vsem stvarstvom.« Nato nadaljuje s citiranjem Pregovorov 3,19–20 in tako naprej, s čimer pokaže, da je Sveti Duh tretja oseba. Irenej, Proti herezijam, knjiga 4, poglavje 20.3, str. 488

Tertulijan (okoli 213 n. št.): »In če, da citiram še en odlomek: ›Tako pravi Gospod mojemu Gospodu Kristusu‹, mora biti Gospod, ki govori Kristusovemu Očetu, ločeno bitje. Poleg tega, ko apostol v svojem pismu moli: »Naj vam Bog našega Gospoda Jezusa Kristusa podeli duha modrosti in spoznanja«, mora biti tisti, ki je Bog Jezusa Kristusa, podeljevalec duhovnih darov, nekdo drug (kot Kristus). In enkrat za vselej, da ne bi tavali po vsakem odlomku, »tisti, ki je obudil Kristusa od mrtvih in bo obudil tudi naša smrtna telesa«, mora biti kot oživitelj vsekakor drugačen od mrtvega Očeta ali celo od oživljenega Očeta, če je Kristus, ki je umrl, Oče.« Proti Prakseju, poglavje 28, str. 625

Hipolit (222–235/6 n. št.) je napisal celotno delo proti Noetu, ki je »trdil, da je bil Kristus sam Oče in da se je sam Oče rodil, trpel in umrl«. Proti hereziji nekega Noeta, poglavje 1, str. 223

Hipolit (222–235/236 n. št.) »On [Jezus] ni rekel: ›Jaz in Oče sva eno,‹ ampak: ›sva eno‹. Beseda ›sva‹ namreč ne velja za eno osebo, ampak se nanaša na dve osebi in eno moč.« in citira 1 Korinčanom 15,23–28. Proti hereziji Noeta, poglavje 7, str. 226

Origen (225–253/254 n. št.) »Obstaja veliko takih, ki se iskreno ukvarjajo z vero in ki pri tem zaidejo v veliko zmedo. Bojijo se, da bi morda oznanjali dva boga, in ta strah jih vodi v napačne in zlonamerne nauke. Ali pa zanikajo, da ima Sin svojo lastno, ločeno naravo poleg tiste Očetove, in tistega, ki ga imenujejo Sin, naredijo za Boga v vsem razen po imenu, ali pa zanikajo božanskost Sina, mu pripisujejo ločeno lastno bivanje in njegovo področje bistva postavljajo zunaj tistega Očetovega, tako da sta ločljiva drug od drugega.« Komentar k Janezu, knjiga 2, poglavje 2, str. 323

Novatian (250/4–256/7 n. št.) (posredno) je govoril o Sabellijevi hereziji kot o svetožalstvu, ker je verjel, da Kristus ni Sin, ampak Oče. Razprava o Trojici, 12. poglavje, str. 621–622

Dionizij Aleksandrijski (246–265 n. št.) »Rastlina, ki izhaja iz korenine, je nekaj, kar se razlikuje od tistega, iz česar zraste; in vendar je z njo ene narave. Tudi reka, ki teče iz izvira, je nekaj drugega kot izvir. Kajti ne moremo reči, da je reka izvir, niti da je izvir reka. Kljub temu priznavamo, da sta oba po naravi eno in tudi eno v substanci; in priznavamo, da si lahko izvir predstavljamo kot očeta, reko pa kot tisto, kar je rojeno iz izvira.« O eni substanci, str. 120

Lucijan iz Antiohije (okoli 300–311 n. št.) »nedvoumno o Očetu, ki je resnično Oče, in o Sinu, ki je resnično Sin, ter o Svetem Duhu, ki je resnično Sveti Duh; ta imena niso dodeljena nejasno ali brez pomena, ampak natančno označujejo posebno osebnost, red in slavo tistih, ki so tako imenovani, tako da so v osebnosti trije, v harmoniji pa eno.« Veroizpoved Lucijana iz Antiohije v delu The Creeds of Christendom avtorja Philipa Schaffa, 2. zvezek, str. 27

Metodij (270–311/312 n. št.) »Kajti kraljestvo Očeta, Sina in Svetega Duha je eno, tako kot je ena njihova bistvenost in eno njihovo vladarstvo. Zato tudi z enim in istim čaščenjem častimo eno Božanstvo v treh Osebah, ki obstaja brez začetka, je neustvarjeno, brez konca in nima naslednika. Kajti niti Oče ne bo nikoli prenehal biti Oče, niti Sin ne bo prenehal biti Sin in Kralj, niti Sveti Duh ne bo prenehal biti tisto, kar je po bistvu in osebnosti. Ničesar v Trojici namreč ne bo utrpelo zmanjšanja, niti v zvezi z večnostjo, niti v zvezi z občestvom, niti v zvezi z vladavino. »Saj se Božji Sin ne imenuje kralj zato, ker je zaradi nas postal človek,« Govor o psalmih, poglavje 5, str. 397. (tudi Pogostitev desetih devic, razprava 8, poglavje 10, str. 338, in poglavje 11, str. 339)

V: Kako je bila v Rim 1,8 vera rimskih kristjanov znana po vsem svetu?

O: To ima enak pomen kot v 1 Tes 1,8. Glede na velikost in vpliv mesta Rima ni pretirano reči, da je rimska cerkev imela velik delež pri prvem vtisu, ki so ga mnogi ljudje dobili o krščanstvu.

V: Ali ni Pavel v Rim 1,11 in Rim 15,29 nekoliko domišljav, ko Rimljanom pravi, da želi priti k njim, da bi jim podaril duhovni dar?

O: Če bi bil Pavel navaden človek, morda. Ker pa je bil Pavel Kristusov apostol, je bil odkrit in iskren, ne da bi pretiraval. Nič ni narobe, če nekomu rečeš, da mu lahko pomagaš, če je to resnica.

V: Zakaj v Rim 1,13–14 Pavlu ni bilo omogočeno, da bi Rimljane obiskal že prej?

O: Pavel ne pravi, da je bil razlog za to satanov nasprotovanje, kot to pravi v 1 Tesaloničanom 2,18. Prej je imel Pavel veliko službe tam, kjer je bil, na vzhodu v Mali Aziji in Grčiji. Prav tako je moral najti način, kako priti tja. Včasih je v redu, če te plodna služba na enem mestu zadrži pri odhodu na drugo mesto.

V: Kako je v Rim 1,18 mogoče res, da se Bog nikoli ne jezi?

O: Vprašajmo prebivalce Sodome in Gomore! Trditev, da se Bog nikoli ne jezi, je le pobožna želja, ki je v nasprotju s Svetim pismom. Na žalost ta zmota, da želimo verjeti lastnemu razmišljanju namesto temu, kar pravi Sveto pismo, sega vse do Pisma Diognetu (okoli 130–200 n. št.). Klement Rimski (96–98 n. št.) in Origen (225–253/254 n. št.) sta v tem vprašanju nedosledna. Vendar je 19 zgodnjekrščanskih pisateljev priznavalo, da ima Bog jezo: Ignacij Antiohijski, Justin Mučenik, Melit iz Sard, Teofil Antiohijski, Irenej iz Lyona, Klement Aleksandrijski, Tertulijan, Hipolit, Komodian, Novatijan, »Traktat proti Novatijanu«, » « Ciprijan Kartaginski, Gregor Čudežnik, Viktorin iz Petaua, Peter Aleksandrijski, Metodij, Laktancij, Aleksander Aleksandrijski in Euzebij iz Cezareje (318–325 n. št.). Kacír Marcion je pri prepisovanju Pisma Rimljanom namesto »Božja jeza« prevedel »jeza«, kot navaja Wycliffe Exegetical Commentary, Rimljanom 1–8, str. 94.

V: Ali v Rim 1,18, ko se razodene Božja jeza, to pomeni, da se Božja jeza razodene v trenutku, ko se oznanja evangelij, kot je učil Karl Barth, ali pa to oznanjevanje spominja na dejanja, razodeta v zgodovini?

O: Gre za drugo možnost. Ljudje so Božjo jezo doživljali že v časih Stare zaveze, še preden je bilo podano evangelij.

V: Kako lahko v Rim 1,18 ljudje zadržujejo resnico v nepravičnosti?

O: Ljudem je vse preveč lahko, da se vsaj delno strinjajo o tem, kaj je pravilno in najboljše za druge, sami pa tega ne izvajajo. Grška beseda za brezbožnost, »asabeian«, pomeni več kot le nevernost v Boga. Pomeni pomanjkanje spoštovanja do Boga, zato se nanaša tudi na tiste, ki v Boga verjamejo z razumom, a ne živijo v skladu s tem. Danes nekateri to imenujejo »praktični ateizem«. Morda ne pravijo, da so ateisti, a živijo, kot da bi bili.

V: Kako so v Rim 1,18 ljudje zatirali resnico?

O: Nekateri ljudje so, brez lastne krivde, nevedni glede nekaterih pomembnih stvari, vendar tu ne gre za to. Vsaka nevednost ni nedolžna. Nekateri ljudje ne poznajo resnice o nečem, ker so vedeli, kje dobiti informacije, a so se namerno odločili, da tega ne bodo ugotovili ali da ne bodo verjeli, ne glede na dokaze. Kot pravi bližnjevzhodni pregovor: »Ne moreš zbuditi nekoga, ki se pretvarja, da spi.« Ljudje potiskajo resnico o tem, da splav jemlje nedolžno življenje, ne zato, ker je ne vidijo, ampak zato, ker je ne želijo videti. Danes v politiki ves čas opazujemo, kako ljudje potiskajo resnico.

Tukaj je en dejanski, očitni primer, kako je vlada v antični zgodovini zatirala resnico. Rimljani so imeli številne poganske svete institucije, za katere so verjeli, da jih imajo zaradi različnih božanskih ali čudežnih razlogov. Mnoge med njimi je ustanovil zgodnji rimski kralj Numa Pompilius. Rimski zgodovinar Varro poroča, da je rimski kmet Terentius med oranjem v bližini Pompilijevega groba odkril Pompilijeve knjige, v katerih so bili zapisani razlogi za ustanovitev svetih institucij. Predal jih je senatu, ki je po tem, ko je spoznal prave razloge za te institucije, odredil pretorju, naj knjige sežge. O tem lahko preberete v delu Avguština iz Hipona »Božje mesto« (413–426 n. št.), knjiga 7, poglavje 34, str. 141–142. Ko ljudje sežgejo najzgodnejše izvode knjig lastne vere, v katero domnevno verjamejo, se moramo vprašati o njihovi zavezanosti resnici.

V: Kako v Rim 1,18–23 nevernikom pojasnite, da imajo ljudje obveznosti do Boga?

O: Najsi odraščamo ali smo že odrasli, imamo obveznosti do svojih staršev. V šoli imamo obveznost, da poslušamo učitelja. Ko vozimo avtomobile, imamo obveznost, da spoštujemo zakone in upoštevamo navodila policista. Ob vseh teh obveznostih, ki jih večina ljudi, razen tistih v zaporu, sprejema, zakaj bi mislili, da nimamo nobene obveznosti do svojega Stvarnika?

Bog nam je dal življenje, zrak, preživetje in nas prosi, naj ga priznamo in častimo. Tiste, ki ne želijo častiti pravega Boga, bo Bog po smrti poslal v njihov lasten vesolje, ločeno od Njega. Seveda je Bog vir vsega dobrega in ljubezni. To drugo vesolje je Ognjeno jezero.

V: Kako lahko v Rim1:19 –20 vsi spoznajo Boga skozi naravo?

O: Pri odgovoru je treba upoštevati pet točk.

1. Prek narave lahko spoznamo veliko stvari o Bogu. Na primer, nobeno ustvarjeno bitje se ne more ustvariti samo. Obstaja Stvarnik, ki je večji od ustvarjenih bitij. V Stvarstvu lahko vidimo tudi Božjo veličastnost, moč in lepoto, čeprav je Stvarstvo padlo.

2. Ljudje si lahko izmišljajo svoje čudne razlage dejstev. Na primer, ideja o samovstajenju, »znanstveno dejstvo« srednjega veka, je trdila, da lahko muhe izvirajo iz gnijočega mesa in da lahko življenje spontano nastane iz neživega.

3. Mnogih pomembnih stvari o Bogu ne moremo spoznati prek narave, kot so Trojica, Jezusova smrt na križu in Jezusov ponovni prihod.

4. Čeprav narava ni zadostna, da bi poučila o celotnem evangeliju odrešitve, je zadostna, da ljudi nauči, da obstaja Bog, in da ga iščejo.

5. Če nekdo zavrne resnico, ki jo pozna o Najvišjem Bogu, se Bog ni nujno zavezal, da mu bo dal več resnice.

V: Ali v Rim1:19 –20 vsi nekristjani gredo v pekel?

O: Obstaja le en pravilen odgovor, vendar ima dva vidika: ne in da.

Ne, iz štirih razlogov

N1. Ne, ker bodo nekateri ljudje, ki še niso kristjani, v prihodnosti postali kristjani in šli v nebesa. Svetopisemski izraz za tiste, ki bodo na koncu v nebesih, je »izbranci«.

N2. Ne, ker so v Stari zavezi mnogi pobožni Judje, ki so spoštovali Zakon, umrli v pričakovanju prihoda Mesija, ne da bi poznali Mesija iz (Efežanom 3:4–6; 1. Petrov 1:10–11; 2. Petrov 1:19; ~Hebrejcem 11:39–40). Umrli so pred Kristusom, a so v nebesih.

N3. Ne, ker se je Bog razodel skozi Abrahama, čeprav Abraham ni imel Zakona. Bog je sposoben delovati »izven okvirjev« naših predsodkov in privesti ljudi k sebi skozi Kristusa, kakor se mu zdi primerno. Lahko smo prepričani, da bo Bog, ki je tudi usmiljen, pravično sodil vse, ki so umrli, ne da bi kdaj slišali za Kristusa – najsi bodo to dojenčki, hudo duševno prizadeti ali ljudje v globoki nevednosti. (Glej Rimljanom4:15 ;5:12 ; ~Janez 9:41)

N4. Nekateri kristjani menijo, da je Kristus pridigal tistim, ki so že umrli, na podlagi 1. Petra 3:19–20 in 1. Petra 4:6. Klement Aleksandrijski je v delu Stromata (193–202 n. št.), knjiga 6, poglavje 6, str. 490, zapisal, da tistim, ki so bili pravični po Božjem zakonu, je manjkala le vera. Tisti, ki niso poznali Zakona, a so bili pravični v skladu s svojo filozofijo, so potrebovali tako vero kot tudi pokoro za malikovanje. »Takoj, ko jim je bila razodeta resnica, so se tudi pokesali za svoje prejšnje [malikovalsko] ravnanje.« Glej tudi Stromata, knjiga 6, poglavje 6, str. 492. Irenej iz Lyona (Irenej, Proti herezijam, knjiga 4, poglavje 27.1, str. 499), Hipolit (Odlomek iz Komentarja k psalmu 19 ali 20, str. 170. Prav tako poglavje 7.14, str. 189) ter Origen (Origen, Proti Celsusu, knjiga 2, poglavje 43, str. 448) so prav tako učili, da je Kristus pridigal mrtvim, da bi nekatere spreobrnil.

Drugi kristjani pa s tem ne soglašajo.

Da, in sicer iz štirih razlogov

Razlog 1. Vsi, ki so, so bili ali bodo kdaj koli rešeni, so rešeni prek edinega in edinstvenega posrednika in Odrešenika, Jezusa Kristusa (Apostolska dela4:12 ; Janez 10:7–8; Janez 10:26–28).

Y2. Vsi potrebujejo Jezusa. Jezus je celo verskim judovskim farizejem povedal, da bodo, če ne verujejo vanj, resnično umrli v svojih grehih (Janez 8:24). Jezus jih je opozoril, da jih bo njihovo zavračanje Boga poslalo v pekel (Matej23:33 –36).

Y3. Tudi dojenčki, ki so umrli, preden so zavestno storili kakršen koli prekršek, še vedno potrebujejo Jezusa, da jih posveti in očisti njihove grešne narave. Čeprav niso sprejeli grešnih odločitev in nikoli niso nameravali storiti ničesar slabega, imajo še vedno sebično, grešno naravo in potrebujejo preobrazbo skozi Jezusa, preden gredo v nebesa.

Y4. Ker Jezus reši vsakogar, ki bo rešen, bo vsak, ki pride v nebesa, prej ali slej veroval v Kristusa (Rimljanom 14:10–11; Filipljanom 2:9–11; Janez 6:37, 45).

Glede točke Y3 se je nekoč nek kristjan z mano o tem ne strinjal in rekel, da če se ne morejo odločiti za Jezusa, potem ne morejo priti v nebesa. Vendar moramo na najosnovnejši ravni razmisliti, kaj je tista »stvar«, ki nas reši? Konec koncev nas ne reši naša odločitev, saj nas sploh ne rešujemo »mi« sami. Na najosnovnejši ravni nas rešuje Bog. Vse rešene rešuje prek Jezusa, vendar ne vemo natančno, kako bo to storil za dojenčke, tiste, ki so živeli pred Kristusom, itd. Vemo pa, da je On Bog!

V: V kolikšni meri lahko ljudje v Rim 1,20 spoznajo Božjo resnico in evangelij z opazovanjem stvarstva?

O: Spoznamo lahko tri stvari, četrte pa ne.

1. Obstoj nekakšnega Stvarnika (osebnega ali neosebnega) iz obstoja stvarstva.

2. Božje nevidne lastnosti, Njegovo večno moč in božansko naravo (Rimljanom1:20 ).

3. Nekaj razumevanja Božjega moralnega zakona (Rimljanom2:14 –16).

Iz stvarstva ljudje ne morejo spoznati skrivnosti Kristusa. (Efežanom 3:4–6,9;6:19 ; Kološanom 1:26–27; 2:2; 4:3; Rimljanom 16:25–26; 1. Petrov 1:10–12).

V: Ali bi v Rim 1:20 lahko bil kdo rešen zgolj s tem, da verjame v to, kar se lahko spozna iz stvarstva?

O: V resnici nihče ni. Razen Boga nihče ne išče Boga, kot pravi Rimljanom 3:9–20.

Hipotetično gledano vprašanje vsebuje napačno predpostavko. Vprašanje predpostavlja, da je Bog pasiven in da bi, če bi ga kdo iskal, Bog preprosto sedel in ne bi želel te osebe privesti k resnici. V resnici Bog verjetno želi, da ljudje verjamejo v resnico, bolj kot si ljudje sami želijo verjeti v resnico.

V: V Rim 1,24.26.28 piše, da Bog ne mara brezbožnosti; zakaj je torej Bog želel izročiti brezbožne ljudi še večji brezbožnosti?

O: Bog ne mara brezbožnosti, toda če nekdo želi biti brezbožen, mu Bog dovoli, da gre v smer, v katero želi. Rimljanom 1 kaže, da je ena od posledic greha želja po še hujšem grehu. Ali si želiš grešiti še več, ali pa lačiš in želiš po pravičnosti, kot je Jezus pohvalil v Mateju 5,6. Mimogrede, kristjani nikoli ne bi smeli prenehati lačiti in želeti po več pravičnosti.

V: V Rim 1,24, 26 in 28 je trikrat zapisano: »Bog jih je izročil«. Kako Bog izroči ljudi in ali obstajajo različne stopnje?

O: Nekateri dobri umetniki lahko narišejo le nekaj potez, pa že veš, kaj je narisano. Na podoben način Pavel riše kratek oris človeških src. Bog jih je zaporedoma izročil nečistosti, podlim strastem in pokvarjenemu razmišljanju. Grešni svet je obrnjen na glavo. Živali so postale pomembnejše od ljudi, spola sta se spremenila, in narobe je postalo prav, vsaj v očeh sveta. Isti izraz je bil uporabljen v Stari zavezi, kjer so bili Izraelovi sovražniki izročeni Izraelu v 2. Mojzesovi knjigi 23:31 in 5. Mojzesovi knjigi 7:23. Še bolj zgovorno je, da se uporablja tudi takrat, ko je Bog uporniški Izrael izročil njegovim sovražnikom v 3. Mojzesovi knjigi 26:25; 5. Mojzesovi knjigi 28:25; Jozue 7:7; ter Sodnikih 2:14; 6:1,13.

Ko jih Bog izroči, to ne pomeni le, da Bog pasivno umakne svoj blagoslov, kot je učil Janez Krizostom, ampak tudi, da aktivno pripelje sovražnike, kot kaže Habakuk 1.

V: Ali je v Rimljanih 1:24, 26, 28 Bog izročil Izraelce zaradi njihove lastne popravitve, popravitve drugih ali zaradi kazni?

O: Ni nujno, da gre le za eno od teh. Za tiste, ki imajo ušesa za poslušanje, je to lahko za popravilo. Modri se lahko učijo iz napak drugih. Za neumne ljudi pa, ki ne upoštevajo popravka, to služi le kot kazen, ki lahko vodi k nadaljnji kazni. Te grehe si lahko predstavljamo kot visoke kovinske drogove, pritrjene na lesene skodle vaše strehe, ki med nevihto z bliskavicami privabljajo Božjo jezo.

V: V Rim 1,25 grški izvirnik ne pravi »zaradi laži«, ampak »laž«. Kaj točno je ta laž?

O: Ni to noben posamezen izmed navedenih grehov, ampak celota »laži«, da jim ni treba posvečati pozornosti Bogu in da nimajo obveznosti, da bi se Bogu podrejali.

V: Ali Rim1:26 –27 pomeni le, da se človek ne more spremeniti v homoseksualca, če pa se je rodil kot homoseksualec, je v redu, da to prakticira?

O: Ne. Rimljanom 1,26–27 pravi, da tako moški kot ženske hudo grešijo, ko zamenjujejo naravne odnose za nenaravne homoseksualne odnose. Nekateri so sicer predlagali, da je grešno le »zamenjevanje«, in da je v redu biti homoseksualec, če si se tako rodil. Toda to ne more biti res. Ne le da je v tem verzu poudarek na tem, da so odnosi sami po sebi »sramotni«, beseda »zamenjava«, metallaso, je ista grška beseda, ki se uporablja za zamenjavo Božje resnice z lažjo. Torej problem ni le »zamenjava«, ampak »nesramna dejanja z drugimi moškimi«, kot pravi Rimljanom1:27 . Ker Levitikus 18:22,24;20:13 in 1. Korinčanom 6:9–10 kažejo, da je prakticiranje homoseksualnosti zlo, seveda nikoli ni v redu, da si v zlem stanju. To velja ne glede na to, ali gre za nemoralnost med istospolno ali nasprotnospolno usmerjenimi; bistvo je, da smo vsi rojeni z grešno naravo in se moramo ponovno roditi, da bomo sveti. Glej tudi razpravo o 3. Mojzesovi knjigi 18:22,24;20:13 in 1. Korinčanom 6:9–10. Mimogrede, grški izraz »sramotne strasti« se lahko prevede tudi kot »strasti sramote« v skladu s The Bible Knowledge Commentary: New Testament, str. 443, ali kot »nečastne strasti« v skladu z Wuestovim prevodom.

Pavel je bil Jud, drugi judovski pisci, ki so pisali v grščini, pa uporabljajo ta grški izraz »nenaravna raba« (para physin) v pomenu homoseksualnosti v Filonovem delu »Posebni zakoni« 3:39 in v Jožefovem delu »Proti Apionu« 2.273.

Tukaj je judovsko pisanje, ki kaže nekaj podobnosti s Pavlovim pisanjem: »Sonce, luna in zvezde ne spreminjajo svojega reda; tudi vi ne spreminjajte Božjega zakona v neurejenosti svojih dejanj. Pogani so zašli s poti, zapustili Gospoda, spremenili svoj red in poslušali hlode in kamne, duhove prevare. Vi pa ne bodite taki, moji otroci, temveč prepoznajte v nebesnem svodu, na zemlji, v morju in v vseh ustvarjenih stvareh Gospoda, ki je ustvaril vse stvari, da ne postanete kot Sodoma, ki je spremenila naravni red.« (Zapuščina Neftalija 3:2–4). Citirano iz The Expositor’s Bible Commentary, zvezek 10, str. 27

Tertulijan v delu *De Corona*, poglavje 6, str. 96, razlaga Rimljanom 1,26 tako, da so moški in ženske med seboj spremenili naravno rabo v nenaravno »kot kazensko maščevanje za svojo zmoto«.

V: Glede Rim 1,26–27 skeptik Bart Ehrman piše: »Ko razmišljamo o tem, kateri deli Svetega pisma imajo kaj povedati v sodobnem kontekstu, je pomembno upoštevati zgodovinski pogled, da so vsi svetopisemski avtorji živeli v svetu, ki se je razlikoval od našega, in odražali predpostavke ter prepričanja ljudi v svojem svetu. V njihovem svetu, če vzamemo posebej prepričljiv primer, ni bilo pojma, ki ga mi razumemo kot homoseksualnost. Drugače povedano, homoseksualnost v tistem svetu ni obstajala. Zakaj? Ne zato, ker moški ne bi imeli spolnih odnosov z moškimi (imeli so jih) ali ženske z ženskami (imele so jih), ampak zato, ker v tistem svetu – niti v nobenem drugem svetu – ni bilo pojma spolne usmerjenosti, dokler se ta pojem ni razvil med zahodnimi misleci v devetnajstem in dvajsetem stoletju.« (Jesus, Interrupted, str. 280)

Ehrman na podlagi obeh prejšnjih primerov posplošuje: »Enako velja za vsa biblijska učenja – o ženskah, o istospolnih odnosih, o zunajzakonskem seksu, o smrtni kazni, o vojni, o bogastvu, o suženjstvu, o boleznih, o … no, o vsem.« (Jesus, Interrupted, str. 281)

A: Uau! Očitno Ehrman že zelo dolgo ni prebral Stare zaveze, še posebej Levitika 20,13. Gotovo ne misli, da je bil Levitikus 20 »razvit med zahodnimi misleci v devetnajstem in dvajsetem stoletju«! Namesto devetnajstega stoletja je bilo to pravzaprav petnajsto stoletje – pred našim štetjem!

Karkoli so pozneje, mnogo stoletij kasneje, počeli poganski ljudje, ni vplivalo na pojmovanje, da so istospolne zveze za judovsko osebo (kot sta bila Saul iz Tarza ali celo Jezus) zlo, saj so ti lahko brali Staro zavezo. Mimogrede, še dolgo preden so obstajali zahodni misleci 19. stoletja, je vsaj 11 zgodnjekrščanskih pisateljev že pred letom 325 n. št. pisalo izrecno proti homoseksualnosti. To si lahko ogledate na www.BibleQuery.org/History/ChurchHistory/WhatEarlyChristiansTaughtOnDoctrine.html. Po mojem mnenju je Ehrman tukaj preprosto »neverjeten«.

V: Kako v Rim1:26 –27 Bog prepusti ljudi poželenju njihovih src?

O: Ena od kazni za greh je še večja želja po grehu. Posledica greha je, da gre za začaran krog. Nepokesan greh si lahko predstavljate kot astronomsko »črno luknjo«, ki vase vsrka vse okoli sebe. Tudi Razodetje22:11 in Daniel12:10 namigujeta, da se bosta tako dobro kot zlo množila.

V: Kako v Rim 1,30 nekateri »izmišljajo načine za delanje zla«?

O: Delanje zla ni omejeno na stvari, ki so izrecno navedene v Svetem pismu, ampak gre za ravnanje, ki je v nasprotju z Božjo voljo in dobrimi stvarmi v Svetem pismu. »Stori drugim…« v nasprotju z izmišljanjem novih načinov, kako opehariti ljudi, bodisi z majhnimi prevari, bodisi z naložbami, bodisi z vladnim uradnikom, ki izkorišča čudne zakone. Drugi način je izmišljanje novih načinov, kako škodovati nekomu ugledu ali mučiti ljudi, da bi to lahko prikazali v filmih. Če bi posneli nov film, ki prikazuje novo vrsto groze, bi si ga želeli ogledati? Če ste Božje otrok, zakaj?

O srcu nepravičnega obstaja basen, imenovan Žaba in škorpijon. Pripisujejo jo Ezopu, vendar v resnici ni bila znana, dokler se ni pojavila v dveh ruskih romanih leta 1933 in 1940. V tej basni morata žaba in škorpijon prečkati reko. Škorpijon ne zna plavati, zato prosi žabo, naj ga popelje na hrbtu. Žaba je oklevala, saj bi se utopila, če bi jo škorpijon pičil. Škorpijon ji pojasni, da je ne bo pičil, saj bi se v tem primeru oba utopila. Žaba se torej strinja in začne prečkati reko. Na polovici poti škorpijon piči žabo. Ko žabo prevzame paraliza, vpraša škorpijona, zakaj je to storil, saj bosta zdaj oba umrla. Škorpijon odgovori, da ni mogel drugače; to je v njegovi naravi. Zlo ne more le škodovati drugim, ampak pogosto tudi samemu sebi.

V: Zakaj se v Rim 2,1–11 spremeni ton?

O: Pavel predvideva odzive svojih bralcev. Rimljanom 1 poudarja, kaj so storili »oni«; »oni« so grešni ljudje, ki sploh niso hoteli poskusiti slediti Bogu. Namesto da bi bralec menil, da to velja le za tiste druge ljudi, Pavel v Rimljanih 2,1.3.17 zamenja zaimek z »ti«. To je »diatriba« ali hipotetična dvosmerna razprava z bralcem.

To kaže, da vsi resno zaostajamo, vsaj brez Kristusa. A kot je rekel neki pridigar, moraš ljudem najprej pokazati, da so izgubljeni, preden jim lahko pokažeš, da potrebujejo Odrešenika. Pavel sistematično razlaga našo brezupnost, ki doseže vrhunec v Rimljanih 3,23. Nato nam Pavel pokaže upanje v Kristusu, ko smo bili brezupni.

V: Kaj nas v Rim 2,2–11 uči o Božji sodbi?

O: Uči nas pet stvari.

1. Poteka v skladu z resnico (Pismo Rimljanom 2,2)

2. Je neizogibna, razen če je osebi odpuščeno. Rimljanom 2,3

3. Pogosto se odlaša. Rimljanom 2,4

4. Njegova strogost je odvisna od nakopičene krivde. Rimljanom 2,5

5. Je v skladu z dejstvi posameznika. Rimljanom 2:6–11

V: Kaj pomeni trmastost v Rim 2,5?

O: Grška beseda skeroteta je izvor naše angleške besede »skleroza«. Namesto ateroskleroze, ožuljenja arterij, gre torej za ožuljenje duše.

V: Ali bo v Rim 2,5 vsa Božja sodba potekala v enem dnevu?

O: Dan tukaj ne pomeni štiriindvajset ur. Nanaša se na čas, ko bo Bog sodil. Bilo bo več sodb. Sodba na bema-sedežu za vernike in sodba na velikem belem prestolu za vse.

V: Ali je Rim 2,6 del odlomka Rim 2,1–5 ali 2,7–11?

O: Glede na slovnico bi lahko mislili, da spada v Rim 2,1–5 zaradi zaimka »kdor«.

Vendar pa strukturno spada k Rimljanom 2:7–11, saj so Judje pogosto pisali in razmišljali v hiazmih, in to je hiazma. Beseda hiazma izhaja iz imena grške črke Chi, ki izgleda kot x. Hiazma je simetrična ureditev misli, Stara zaveza pa jih je polna. Tukaj je ta hiazma.

A1. Rim 2,6 Bog bo vsakogar pravično sodil

- B1. Rim 2,7 Dobrodelci bodo dobili večno življenje

- - C1. Rim 2,8 Storilci zla bodo trpeli jezo

- - C2. Rim 2,9 Jeza za tiste, ki delajo zlo

- B2. Rim 2:10 Slava za tiste, ki delajo dobro

A2. Rim 2,11 Bog sodi nepristransko

V: Ali so v Rim 2,6–7 dobra dela pogoj za odrešitev?

O: Ne, tu je govora o nagradah za dobra dela, ne pa o odrešitvi z dobrimi deli. Pri odgovoru je treba upoštevati tri točke.

1. Vsi bi se morali strinjati, da imajo dobra dela nekakšen odnos do večnega življenja; oboje bi moralo iti z roko v roki.

2. V tem odlomku ni nikjer omenjena misel, da bi bila Kristusova žrtev nepopolna ali nezadostna. Prav tako ni omenjena misel, da si ljudje zaslužijo večno življenje.

3. Ker dela niso predpogoj za odrešitev, pa so z njo povezana, kako so potem povezana? Dela so povezana kot izraz, kot rezultat odrešitve, kot kažeta tako Efežanom 2,9–10 kot Jakob 2,18–26. So znamenje odrešitve, tako kot je utrip srca znamenje, da je človek živ.

V: Ali bo v Rim 2,6 sodba za različne ljudi različna?

O: Da, na več načinov.

Za nevernike bo kazen za nekatere strožja kot za druge, kot kažejo Matej10:15 ;11:22 –24 in Marko 12:40.

Za vernike bodo v nebesih različne nagrade, kot učijo Matej 5:12;10:42 ; 6:19–21; Luka 6:23; 1 Korinčanom 3:12–15 in Razodetje 22:12.

Na splošno Jezus v Mateju 5:7 pravi, da bo tistim, ki kažejo usmiljenje, usmiljenje tudi izkazano.

V: Ali v Rimljanih 2:7 dobimo večno življenje zdaj ali kasneje?

O: Polnost večnega življenja bomo dosegli kasneje, vendar pa že zdaj prejemamo zanesljivo obljubo o njem. Za več informacij si oglejte razlago 1. Timoteju 6:16. Kristjan ima nesmrtnost od trenutka, ko prvič veruje.

V: V Rim 2,11 piše, da Bog ne dela razlike med ljudmi, zakaj je torej razlikoval med Judi in pogani (Rim 3,1–2), zlasti med Moabci?

O: Najprej moramo razlikovati med večno pravičnostjo ter zemeljskimi razmerami in prekletstvi. Sveto pismo nas uči, da Bog na mnogih področjih (kot je odrešitev) ne dela razlike med posamezniki, vendar pa na drugih področjih upošteva posameznike in njihovo narodnost. Upoštevajte, da se primeri na obeh straneh nahajajo v istih knjigah, zato ta kontrast ni bil naključna »napaka« različnih avtorjev, ampak namerna namera Pavla.

Bog ne dela razlike med ljudmi pri sodbi in pri tistih, ki ga iščejo ali zavračajo:

Ker pri Bogu ni razlikovanja med ljudmi (ali Bog ne kaže naklonjenosti), kot piše v Pismu Rimljanom2:11 in Apostolskih delih10:34 –35 (govori Peter). Vsi imajo za Boga enako vrednost (Pismo Galatcem3:28 ). Bog reši vse, ki ga kličejo (Pismo Rimljanom10:11 –12). Odrešitev je enaka za Jude in pogane (Apostolska dela17:26 –27)

Bog sodi po delih na podlagi Rimljanom 2:6; Psalm 62:12; Pridigar 12:14; Ozej 12:2; Pregovori 24:12 (LXX); (delno) Matej 16:27; 2 Korinčanom 11:15; 2 Timoteju 4:14. V judovskih spisih Mišna ‘Abot 3:15.

Bog resnično nekatere bolj naklonjeno obravnava: Sveto pismo nikjer ne trdi, da je Bog vsakogar ustvaril v enakih okoliščinah. To potrjujejo tudi opazovanja življenja. Aron je bil posvečen za duhovnika, a njegova dejanja na gori Sinaj kažejo, da ni bil nujno bolj zaslužen. Vsakdo v vsaki kulturi ima priložnost, da prek Stvarstva spozna dovolj o Bogu, da bi lahko iskal več znanja. Jezus je v Mateju 7:7–12 obljubil, da bodo tisti, ki prosijo, iščejo in trkajo, prejeli, našli in jim bodo odprli vrata.

Če povzamemo:

1. V tem življenju imajo nekateri ljudje boljše razmere kot drugi.

2. Bog sodi vsakogar pravično in upošteva vse dejavnike.

3. Ne glede na okoliščine, v katerih se človek nahaja, nihče nima izgovora, da ne bi ravnal v skladu z resnico, ki jo že ima.

V: Ali bodo v Rim 2,12 vsi, ki še nikoli niso slišali za Staro zavezo ali Kristusa, šli v pekel brez možnosti odrešitve?

O: Ne. Job ni bil nujno Jud, pa se mu je Bog razodel. Tudi Abraham in vsi do Mojzesa niso poznali starozavezne postave. Konec koncev ni poslušnost evangeliju tista, ki rešuje, niti ni evangelij tisti, ki rešuje. Bog je tisti, ki rešuje skozi Jezusa, in lahko stori, kar hoče.

V: Kako je v Rim 2,14 mogoče, da so pogani zakon sami sebi?

O: Stoični filozofi so menili, da zakon izhaja iz narave, kot navaja Wycliffe Exegetical Commentary Romans 1–8, str. 153. Toda tukaj v Pismu Rimljanom to ne pomeni, da si lahko ljudje izmišljajo kakršen koli zakon in moralne norme, ki jim ustrezajo.

To pomeni

1) Vsi imajo neko predstavo o resnici, v naravi in v svoji vesti (Pismo Rimljanom1:19 –20;2:14 –16).

2) Vsi so odgovorni, da sledijo vsej resnici, ki jo poznajo (Pismo Rimljanom 2:15).

3) Vsi, ki poskušajo slediti resnici, ki jo poznajo, bodo zaostali (Pismo Rimljanom 3:23) in se tega zavedajo.

4) Bog je pravičen; greh se ne šteje tam, kjer ni zakona (Rimljanom4:15 ;5:13 ).

5) Vendar pa nekatere nevednosti niso nedolžne nevednosti (Rimljanom1:21 –22,25).

V: V Rim 2,14–15; Apg 23,1; 24,16; 1 Kor 8,7,10,12; 1 Tim 1:5,19, 3:9, 4:2; 2 Tim 1:3; Tt 1:15; Heb 9:14, 10:22; 13:18, kaj pravi Sveto pismo o človeški vesti?

O: Pravzaprav ne pravi, da je zakon vpisan v njihova srca, ampak da je v njih vpisano delovanje zakona. Pri pričevanju se lahko sklicujete na vest ljudi. Ljudje imajo splošno predstavo o tem, kaj je prav in kaj narobe – a zakaj, če Boga ni? Bi želeli iti v nebesa, kjer so vsi, ne glede na to, ali so se pokesali ali ne?

V: Kako Bog sodi o skrivnostih ljudi v Rim 2,16; Ps 44,21; 139; Jer 23,24; Jn 21,17; 1 Kor 14,25; Iz 44,7; Lk 12,6?

O: Seveda je Bog povsod in ve vse, toda ti verzi govorijo še o nečem več. Ni ničesar, kar bi lahko storili, kar bi bilo skrito pred Bogom in ne bi bilo razkrite med sodbo. Kot kristjan lahko počnete, kar hočete, ob zavedanju, da vse, kar počnete – tudi v skrivnosti –, vidi Bog, morda vidijo angeli, morda vidijo celo demoni in morda tudi ljudje v nebesih. Zato, ob tem zavedanju, pojdite in počnite, kar hočete. Kot je rekel neki kristjan: »Če vam je v veselje, da ugajate Bogu, lahko počnete, kar vam je všeč.«

V: Ali ima Pavel v Rim 2,16 »svoj evangelij«, ki ga oznanja?

O: Obstaja samo eno pravo evangelij (Gal 1,8), a je bilo tudi Pavlovo, prav tako kot je naše.

V: V Rim 2,17–20 so Judje nekaj dobrega od Boga, Zakon, vzeli in ga postavili namesto Boga. Na kakšne druge načine lahko ljudje vzamejo nekaj dobrega od Boga in ga postavijo namesto Boga?

O: Ko so Izraelci, ki so tavali po puščavi, bili ugriznjeni od kač, je Bog rekel Mojzesu, naj postavi bronasto kačo, in ko so jo ljudje pogledali, so ostali živi. Kasneje, v času Ezekija, so jo imenovali Nehuštan in ji kadili, zato jo je Ezekija dal uničiti v 2. Kraljih 18:4. Judje v Jeremijevem času so zaupali v tempelj (Jeremija 7,1–15). Od takrat ljudje zaupajo v poznavanje Svetega pisma in v svoje voditelje. Od leta 325 n. št. ljudje zaupajo tudi v dolar, svojo cerkev, svoja dela, relikvije ter svoje žrtve in daritve Bogu. Zaupajo v pomoč revnim ali v oznanjevanje evangelija kot nadomestilo za slavljenje Boga s svojim življenjem.

Naša varnost je v Bogu. Ni varnosti v zakonu, niti v obrezovanju, niti v kateri koli od teh drugih stvari. Čeprav je Jezus v Mateju 15,14 farizeje imenoval slepe vodnike, so se še vedno hvalili, da so vodniki slepim.

V: Kakšna je v Rim 2,19 razlika med tem, da si vodnik slepim, in tem, da si luč tistim v temi, ter kako naj verniki izpolnjujejo obe vlogi?

O: Ko si vodnik slepemu, mu kažeš pravo pot in mu pomagaš, da se izogne določenim nevarnostim, oviram in padcem. To je lahko aktivna vloga. Ko si luč za tiste v temi, na splošno daješ zgled, da bi lahko sledili svetlobi tvoje svetilke in sčasoma prišli iz teme. Seveda v jami ne postaviš svetilke na eno mesto in ne stojiš na drugem. Svetilka je z vami in oni vidijo pot glede na to, kje ste vi. Morda ne vidijo podrobnosti niti pasti na poti, vendar vidijo smer, v katero želijo iti, ne toliko zaradi tega, kar pravite, ampak zaradi tega, kakšni ste v njihovih očeh. Kot verniki morajo biti naša življenja pričevanje, vendar sta to dva različna vidika našega pričevanja.

Nekoč je krščanska prijateljica vzela skupinski taksi in rekla, da je študentka, da bi dobila študentski popust, čeprav je študij že končala. Nisem prepričan, da se je sploh zavedala, da je storila kaj narobe – dokler je nisem opomnil glede tega. To pomeni biti vodnik slepim. Ko greš na službeno večerjo, kjer se mnogi opijajo, ti pa ne, čeprav je alkohol brezplačen, in vedo, da si kristjan, ne govoriš ničesar posebnega, ampak si luč.

V: V Rim 2,20, kakšna je razlika med tem, da si vodnik neumnim, in tem, da si učitelj otrokom, ter kako naj verniki izpolnjujejo obe vlogi?

O: Če citiram Marka Twaina, je neumnik tisti, ki »ve preveč stvari, ki niso res«. Neumniki potrebujejo popravljanje, da se odvadijo napačnih stvari, ki so se jih naučili, in, kar je še pomembneje, da razlikujejo med napačnimi in resničnimi stvarmi, ki so se jih naučili. Dojenček ali otrok ve, da se mora učiti, in ti mu moraš naučiti resnico, na njegovi ravni.

Perzijski pregovor se glasi takole: Kdor ve, pa ne ve, da ve, ta spi; zbudi ga. Kdor ne ve, pa ve, da ne ve, je otrok; nauči ga. Kdor ne ve, pa ne ve, da ne ve, je neumnik; izogibaj se mu. Kdor ve in ve, da ve, je modrec; sledi mu.

V: Zakaj je v Rim 2,21–23 ljudem tako lahko poučevati druge, sami pa se teh istih stvari ne držijo?

O: Matej 7,3–5 in Luka 6,41–42 pravita, da so ljudje tako navdušeni nad tem, da odstranijo smet iz tujega očesa, medtem ko imajo v svojem očesu tram. Zaradi naše grešne narave in naravnega padlega ponosa se zavestno ali nezavestno osredotočamo na svoje vrline ter omalovažujemo svoje grehe in napake, pogosto pa se osredotočamo na grehe in napake drugih. A če se vsaj zavedamo, da imamo sami to nagnjenost, smo že en korak naprej. Naslednji korak je, da prosimo Boga, naj nam pokaže naše napake, vključno s skritimi. David je v Psalmu 19,12–13a rekel: »Kdo lahko razume svoje napake? Očisti me od skritih napak. Varuj tudi svojega služabnika pred predrznimi grehi; naj ne vladajo nad menoj.«

V: V Rim 2,21–25, preden zaničljivo gledamo na te Jude zaradi njihove nedoslednosti, moramo priznati, da smo tudi mi kot kristjani včasih nedosledni in hinavski. Kaj bi lahko rekli, da bi pomagali hinavskemu kristjanu?

O: Boga ne moreš preslepiti; pravzaprav ne moreš preslepiti nikogar. Tudi če tebe in tvoj greh zdaj še ne odkrijejo, se lahko to zgodi kasneje. Namesto da se zaradi tega pogosto skrbiš, preprosto ne greši. Želi si biti dober zgled drugim. Ne glej na kratkoročno zadovoljstvo, ampak na dolgoročno situacijo, v katero te bo tvoj greh spravil. Kakor človek seje, tako žanje.

Poglej v vzvratno ogledalo svojega življenja in poišči Božjo dobroto in usmiljenje, ki ti ju je pokazal. Boš v prihodnosti, ko se boš ozrl nazaj, zadovoljen s tem, kar boš videl? Ko boš stal pred Kristusovim sodnim stolom, ali res želiš Njemu razlagati, zakaj si storil tisto, kar si storil, čeprav si vedel, da ni prav?

Da bi dobil pomoč v svojem boju, poišči partnerja, ki te bo držal odgovornega. Srečujta se osebno, po telefonu ali prek spleta enkrat na teden ali pa še pogosteje, molita skupaj in iskreno povej drugi osebi, kako ti gre v Gospodu.

V: Kako je bilo v Rim 2,24 Božje ime blasfemirano med pogani prek Judov in zaradi vernikov na splošno?

O: Judje so bili Božje izbrano ljudstvo, a zaradi svoje neposlušnosti, hudobije in zavračanja Mesija niso ravnali kot Božje ljudstvo. Zla dejanja tistih, ki so veljali za Božje ljudstvo, so v očeh drugih razžalila Boga.

Neverniki vedo, da Judje (in verniki na splošno) sledijo Stvarniku in Svetemu pismu. A ko so opazovali življenjski slog nekaterih vernikov, njihovo »krajo« (v trgovini in drugje) ter njihov »pragmatizem« do zlih verskih stvari, so se vprašali: »Kakšna je razlika?« in niso videli prepričljivega razloga, da bi verjeli v stvari, v katere se celo nekateri verniki obnašajo, kot da ne verjamejo.

Danes je vsak kristjan, ki je drugim znan kot kristjan, priča za Boga. Vprašanje torej ni, ali ste priča ali ne, ampak ali ste dobra priča ali slaba priča. Kot pravi The Expositor’s Bible Commentary, zvezek 10, str. 34, mora biti oznaka na steklenici v skladu z vsebino.

Grški Epiktet graja nekatere stoike, ker ne živijo v skladu s tem, kar pridigajo; podobno tudi Pavel graja Jude, ki ne ravnajo v skladu s tem, v kar intelektualno verjamejo.

V: Zakaj je v Rim 2,24 ta bogokletnost pomembna? Z drugimi besedami, kdo sliši in vidi to bogokletnost?

O: V Pismu Rimljanom2:24 piše, da pogani (nejudje) vidijo bogokletje Judov. To je pomembno v treh pogledih.

1. Ko ljudje vidijo, da tisti, ki se imenujejo Božje ljudstvo, bogoklinejo Božje ime, jih to pogosto odvrača od Boga.

2. Bog pravi, da je ljubosumen Bog. Del tega je, da Bog ne mara, ko se njegovo ime in ugled obrekujejo in sramotijo.

3. To lahko postavi na preizkušnjo mlade vernike, ki so mislili, da je nek greh resen, a ko vidijo, da ga zagrešijo bolj zreli kristjani, lahko sklenijo, da vendarle ni tako resen.

V: Kako v Rim 2,25 in Flp 3,2–5, poleg Svetega pisma, vemo, da so Judje v Pavlovih časih preveč zaupali v obrezovanje?

O: Verjeli so, da »nobena obrezana oseba ne bo šla v Gehenno« (Exodus Rabbi 19 [81c]); glej tudi Tanch. B. 60(b), 8; Genesis R. 9 [30(a)]. V Genezi R 48 je zapisano, da je Abraham stal tik pred vrati Gehenne, da bi zagotovil, da tja ne bo prišel noben obrezan moški.

V: Ali je bil Pavel v Rim 2,25–29 proti Judom?

O: Ne. Nekateri to trdijo, vendar ta verz kaže ravno nasprotno.

Najprej, Pavel je proti hinavskim Judom.

Drugič, Pavel pravi, da obstajajo ljudje, ki sledijo resnici, a niso obrezani kot Judje.

Nazadnje Pavel tukaj kot najvišji standard izpostavlja to, da je človek pravi Jud. Pavel torej hvali prave Jude, ki brez hinavščine sledijo Božjemu zakonu.

V: Zakaj bi Pavel v Rim 2,27 omenil, da bi celo moralni ne-Judje sodili Judom, ki ne spoštujejo zakona?

O: Eden od razlogov je verjetno ta, da so Judje menili, da bodo pravični sodili nepravičnim, kot je zapisano v 1. Enohu 91,12; 98,12; Apokalipsi Abrahama 29,19–21; Modrosti 3,8. Vendar je Jezus rekel, da se bodo celo prebivalci Ninive (ki so se pokesali v Jonovem času) in kraljica Sabe dvignili v sodbi proti Judom, ki so zavrnili Jezusove besede (Mt 12,41–42; Lk 11,31–32).

V: Zakaj bi Pavel v Rim 2,27 omenjal, da bodo celo moralni nejudje sodili Judom, ki niso spoštovali zakona?

O: Eden od razlogov je verjetno ta, ker so Judje menili, da bodo pravični sodili nepravičnim, kot je zapisano v 1. Enohu 91,12; 98,12; Apokalipsi Abrahama 29,19–21; Modrosti 3,8. Vendar je Jezus rekel, da se bodo celo prebivalci Ninive (ki so se pokesali v Jonovem času) in kraljica Sabe dvignili v sodbo proti Judom, ki so zavrnili Jezusove besede (glej Matej 12,41–42 in Luka 11,31–32).

V: Kaj točno pomeni v Rim 3,2, da so nam bila zaupana Božja sporočila?

O: Zaupanje ne pomeni le prejemanja, ampak tudi ohranjanje in prenašanje.

V: Kaj v Rim 3,4 pomeni: »Naj bo Bog resničen, vsak človek pa lažnivec«?

O: To ne opravičuje laži nikogar. Pomeni pa, da je Bog še vedno resničen, četudi bi vsak posameznik na zemlji menil drugače. Da je Bog resničen, je absolutno dejstvo. Efežanom 4,25 pravi, da moramo odložiti laž in govoriti resnico.

V: Kako v Rim 3,5 nepravičnost ljudi izpostavlja/dokazuje Božjo pravičnost?

O: Pravičnost in nepravičnost nista enaki in nista nasprotji. Nepravičnost je namreč pomanjkljivost ali izkrivljanje Božje pravičnosti. Dokaz za to je, da ljudje celo v svoji nepravičnosti pogosto priznavajo, da so nepravični, in dajejo prednost pravičnosti – vsaj pri drugih.

V: Ali v Rim 3,7 laži ljudi slavijo Boga?

O: Ljudske laži nikoli neposredno ne slavijo Boga. Vendar Rimljanom 3,7 opisuje presenetljivo dejstvo, da kljub lažem in zavajanju ljudje na splošno še vedno priznavajo Boga in njegov moralni zakon.

V: Zakaj v Rim 3,8 ne smemo delati zla, da bi iz tega izšlo dobro? (To sta učila ruska sekta hlystov in zlobni razuzdanec Grigori Rasputin.)

O: Če bi bilo to res, bi Satan povzročil več dobrega kot kdor koli drug. Bog res pogosto uporabi zlo za dobro. To pa ne opravičuje ljudi, ki delajo zlo, niti ne prepreči, da bi ljudje, ki so živeli tako kot Rasputin, zaradi svojega zla trpeli posledice v ognjenem jezeru. Za več informacij si oglejte razpravo o Rimljanih 6:1,15.

Ko so ga vprašali, zakaj pravi, da je greh pred Bogom nepogrešljiv, je Rasputin odgovoril: »‚Seveda, očetek,‘ je rekel, ‚naš Odrešenik in sveti očetje so obsodili greh, saj je delo Hudiča. Toda kako lahko izženeš zlo, očetek, razen z iskrenim kesanjem? In kako se lahko iskreno kesaš, če nisi grešil? …Proč s tvojimi Svetimi pismi!‘ je zagrmel. ‚Sveto pismo! Resnično, opozarjam te, oče, prenehaj s tem praznim in nekoristnim trudom, da boš lahko stal pred Gospodom. Sprejmi življenje takšno, kakršno je, saj ti je samo to dano od Boga. In naj ti povem še tole. Ne razmišljaj večno o tem, od kod prihaja greh, koliko molitev mora človek na dan zmoliti in kako dolgo mora postiti, da bi se izognil grehu! Grešite, če greh še vedno preži v vas; le tako ga lahko premagate! Grešite, potem se boste pokesali in izgnali zlo iz sebe. Dokler boste skrivaj nosili greh v sebi in ga prestrašenih skrivali s postom, molitvijo in neskončnim razpravljanjem o Svetem pismu, tako dolgo boste ostali hinavci in ničvredneži, in takšni so Gospodu zoprni. Umazanijo je treba izgnati, slišiš, mali oče? Šele tak , bo tvoj vonj Gospodu prijeten?«« (Rasputin: Sveti hudič, str. 54–55)

Opazite njegovo izkrivljeno logiko.

1) Ker je to slabo, se moraš pokesati za greh.

2) Ne moreš se pokesati za greh, če nisi grešil.

3) Zato, da bi premagal greh v sebi, najprej greši!

Ljudje so dovolj pametni, da si izmislijo kakšno izgovor, s katerim bi upravičili skoraj vsako zlo dejanje, vsaj v svojih mislih, če se res potrudijo.

V: V Rim 3,11, Ps 14,2–3, Ps 53,3 piše, da nihče ne išče Boga; kako je torej David lahko iskal Boga v Ps 27,8; 105,4; 31,1; 34,4; 28,1–2; 42,1–2; 120,1?

O: Rimljanom3:11 , dejansko citira Davida iz Psalma 14:2. Pri odgovoru je treba upoštevati pet točk.

1. Mnogi, vključno z Davidom, resnično iščejo Boga (Jeremija 29:13; 5. Mojzesova knjiga 4:29)

2. Nihče, vključno z Davidom, ne išče Boga sam od sebe.

3. Bog nas je ljubil, preden smo mi ljubili Njega (1. Janezovo pismo4:19 ), in Bog nas je iskal, preden smo mi iskali Njega. Nihče ne more priti k Jezusu, če ga Oče ne privleče (Janez 6:44).

4. Tudi naša vera in naše iskanje Boga sta dar, ki nam ga je podaril Bog.

5. Ključna vloga Svetega Duha je, da svet prepriča o krivdi v zvezi z grehom, pravičnostjo in sodbo (Janez 16:8–11). Tako je Bog vsakomur dal neko pričevanje. Verjetno je vsakdo prejel dar vsaj neke sposobnosti, da ga išče. Nekateri pristni kristjani pa se s to zadnjo točko ne strinjajo.

Janez Krizostom (392–407 n. št.) je to zapisal v svojem Komentarju k Pismu Galatcem, 2. poglavje, 20. verz, str. 23, ko se je skliceval na Psalm 63:1: »Poleg tega ta besedilo uči, da je vsak posameznik Kristusu upravičeno dolžan toliko hvaležnosti, kot da bi prišel samo zanj, kajti On ne bi skoparil s svojo milostjo niti za enega samega, tako da je mera Njegove ljubezni do vsakega enako velika kot do celotnega sveta. Resnično je bila Žrtev darovana za vse človeštvo in je zadostovala za odrešitev vseh, toda tisti, ki uživajo to blagoslov, so le verniki.« Janez Krizostom omenja, da je bila večerja pripravljena za vse v Lk14:16 , toda ko gostje niso prišli, je poklical druge. (To je iz dela The Nicene and Post-Nicene Fathers, prva serija, zvezek 13, str. 23.)

V: Ali se v Rimljanih3:13 –19 ti odlomki iz Stare zaveze nanašajo na nekatere zlobne ljudi ali na vse ljudi?

O: Nanašajo se na vse nas, v večji ali manjši meri. Eden od citiranih odlomkov, Psalm 14,1–3, izrecno pravi, da se nanaša na vsakogar. Poleg tega Jakob v pismu2:10 pravi, da kdor izpolnjuje ves zakon razen ene točke, je še vedno kriv kršitve zakona.

V: Ali je bila v Rim 3:20 postava neuspešna?

O: Vaše mnenje je odvisno od tega, za kaj menite, da je bila zakonodaja namenjena.

Če je nekdo upal, da bo lahko v celoti izpolnjeval zakon in bo samo s tem v pravem odnosu z Bogom, potem da. Toda Pavel pravi drugače; v 1. pismu Timoteju 1:8 je dejal, da zakon ni bil dan za pravične, ampak za nepravične. Bil je »vzgojitelj«, ki naj bi nas vzgajal v pravičnosti. Bogata družina bi za svojega sina lahko najela vzgojitelja. Vzgojitelj je bil nekakšna mešanica učitelja, mentorja in strogega disciplinarja. Tudi Rimljanom 3,20 pravi, da je bil namen zakona, da nas osvesti o grehu.

Zakon ni naredil ljudi zlobnih. Bil je bolj kot rentgenski žarek, ki je razkril, kaj je v nas. Ne bi vedeli, da se lahko kriva črta izravna, če ne bi videli ravne črte.

V: V Rim 3,21–26 so nekateri svetopisemski odlomki lahko sprožili preporod ali celo spremenili celo mesto. Danes pa si bomo ogledali odlomek, ki je spremenil polovico celine. Martin Luther je v svoji Bibliji to imenoval »glavna točka in osrednji del Pisma ter celotne Biblije«. Kako mislite, da je to sprožilo luteransko reformacijo?

O: Večina religij temelji na tem, da storiš tisto, kar moraš, da bi prišel v nebesa, nirvano ali celo združil s kozmičnim ognjem. V rimskem katolicizmu (vendar ne v vzhodni pravoslavni cerkvi) je šlo za to, da bi skrajšal svoj čas v bolečem vicah. Toda Luther je pri Pavlu odkril, da pravo krščanstvo ni v »delanju«, ampak v »storjenem«. Ni pomembno, kaj delamo mi, ampak kaj je Kristus že storil za nas. Vse tiste dodatne pokore, za katere so duhovniki trdili, da jih Bog od njih zahteva, ko so grešili, so v resnici odvračale pozornost in odvzemale pomen dokončanemu Kristusovemu delu. Ko so Martin Luther in drugi to spoznali na nov način, sem prepričan, da so morali za trenutek obstati in globoko zajeti sapo. To je pretreslo celoten kontinent.

V: Ali gre v Rim 3,22 za našo vero v Jezusa ali za Jezusovo vero?

O: Gre za našo vero v Jezusa, kot navajajo Evangelical Commentary on the Bible, str. 933, The Expositor’s Bible Commentary, zvezek 10, str. 41, in The Wycliffe Exegetical Commentary Romans 1–8, str. 224–225. Vendar pa gre za Božjo pravičnost, kot navajajo vsi verzi v Rimljanih 3,21, 22, 25 in 26.

V: Kakšna je v Rim 3,23 razlika med »grehi« in »grehom«?

O: V Pismu Rimljanom so »grehi« stvari: dejanja, misli ali besede, ki so v nasprotju z Božjo voljo, ali dejanja oziroma besede, ki bi jih morali storiti, pa jih nismo. »Greh« je gonilna sila za temi zlimi dejanji. Beseda »grehi« z »s« se pojavi le v Rimljanih 3:25; 4:7; 7:5 in 11:27. Podobno se »sinned« pojavi le v Pismu Rimljanom 2:12 (dvakrat), 3:23; 5:12, 14, 16. »Sin« brez »s« se v Pismu Rimljanom uporablja na 43 mestih, začenši s 3:9: »Pogani, da so vsi pod grehom«

V: Če v Rim3:23 –24 vsi, ki so opravičeni, pomenijo isto kot vsi, ki so grešili, ali bodo potem vsi šli v nebesa, kot učijo univerzalisti?

O: Ne, univerzalizem je herezija. Splošna obsodba, tako Judov kot poganov, in splošna ponudba pravičnosti po veri, tako Judom kot poganom, ne pomenita, da vsak posameznik to ponudbo sprejme. Za odgovor in več informacij si oglejte razpravo o Pismu Kolosanom 1:20.

V: Kateri so v Rim 3,24 navedeni šest načinov, na katere smo opravičeni?

O: Tukaj je šest načinov.

Opravičeni smo po milosti, skozi odkupitev v Kristusu Jezusu v Rimljanih 3:24.

Opravičeni smo po veri, kot piše v Pismu Rimljanom 5,1.

Opravičeni smo s krvjo, kot piše v Rimljanih 5:9.

Opravičeni smo po moči, kot piše v Rimljanih 4,24–25.

Opravičeni smo po Bogu, kot piše v Pismu Rimljanom 8,33.

Opravičeni smo z deli, kot piše v Jakobovem pismu 2,24, kar pomeni, da so dela dokaz in sad naše opravičenosti.

V: Kaj bi v Rim 3,24 odgovorili nekomu, ki meni, da so bili ljudje v preteklosti ali na drugih krajih, ki so bili odrešeni, odrešeni brez Kristusa?

O: Če bi bilo to res, potem Kristusova smrt na križu ne bi bila nujna, ampak le možnost. Ko je Jezus molil v Getsemanski vrt in prosil Boga Očeta, ali obstaja kakšen drug način, zakaj Bog ne bi rekel: »Seveda, tega ti ni treba storiti«?

V: V Rim 3,25, v kakšni meri Kristusova smrt odpravlja Božjo jezo in v kakšni meri odpravlja našo krivdo?

O: To gre skupaj kot podpal in ogenj. Gre za to, da nismo več pod Božjo jezo, ker je naša krivda odpravljena z žrtvovanjem Jezusa Kristusa.

V: Ali Rim 3,25 pomeni, da nas je Kristus rešil naših grehov do tistega trenutka, ko smo bili ponovno rojeni, potem pa smo prepuščeni sami sebi?

O: Ne. Misel, da »če naj se to zgodi, je to odvisno od mene«, ni v skladu s Svetim pismom. Mnogi pripadniki Cerkve Kristusa verjamejo, da izgubiš odrešitev vsakič, ko grešiš, vendar jo ponovno pridobiš, ko se pokesaš. Čudno je, da ne verjamejo, da se je treba ponovno krstiti , da bi bili ponovno odrešeni. Kot je duhovito pripomnil nekdo, ki ne pripada Cerkvi Kristusa, verjamejo v enkratno umivanje, potem pa se jih samo še suho čisti.

V: V Rim 3,25 je zapisano, da je Kristusova smrt sprava za vse naše pretekle grehe; če torej kristjan namerno greši, ali gre v pekel, kot bi lahko nakazoval Heb 10,26–31?

O: Ne. Bog nam ni le podaril odrešitev, ampak jo tudi ohranja, kot kažejo 1 Jn 1,8–10 in 1 Jn 2,2. Bog uresničuje našo odrešitev tako, da nas zapečati za odrešitev v Ef 1,11–14.

V: Ali Pavel v Rim 3,27–28 govori o delih po Mojzesovi postavi ali o dobrih delih na splošno?

O: Najprej, obstaja samo en zakon, Božji zakon. Čeprav ima Pavel v mislih zapovedi, ki so se jih naučili Judje (Rimljanom3:21 ), ni pozabil na tiste dele Božjega zakona, ki so jih imeli pogani, saj jih izrecno omenja v Rimljanom3:29 –30.

Za trenutek predpostavimo, da je res tisto, kar nekateri napačno trdijo, namreč da Pavel govori le o tem, da Mojzesova postava ne more prispevati k zaslužku odrešitve, in da je zato mogoče, da dobra dela lahko delno prispevajo k zaslužku odrešitve. Mojzesova postava pa ni navajala le slabih stvari, ki jih ne smejo početi, ampak je določala tudi dobre stvari, ki jih morajo početi. Če bi bilo res, kar nekateri napačno trdijo, potem zapovedi, ki jih je dal Bog, ne bi mogle pripomogti k zasluževanju odrešitve, medtem ko bi to lahko storile druge zapovedi, ki jih Bog ni dal (zaradi pozabljivosti, skoposti ali kakšnega drugega razloga).

Osnovno vprašanje tukaj je, da obstaja le en Bog in da se ljudje bodisi trudijo, da bi mu bili poslušni, bodisi mu ne poslušajo. Ta verz ne le da ne kaže, da bi dobra dela lahko zaslužila odrešitev, ampak Efežanom 2,8–9 dokazuje, da tega ne morejo.

Da bi bolje razumeli razmerje med vero, ki se izraža v dejanjih, in tem, da nismo opravičeni po delih, si oglejte naslednje poglavje v Svetem pismu, Rimljanom 4.

V: Kako je v Rim 3,28 človek »opravičen po veri brez del zakona«, medtem ko Jakob v2:24 pravi: »Po delih je človek opravičen, ne pa po veri sami«?

O: Odrešeni smo po milosti zgolj po veri, toda prava vera ni sama, ampak jo spremljajo dela. Odgovor je prikazan v analogiji: »Resnično je nemogoče ločiti dela od vere, prav tako kot je nemogoče ločiti toploto in svetlobo od ognja.« Ta citat je od Martina Luthra. Če bi vi in vaši prijatelji sedeli okoli tabornega ognja in kuhali hrano, bi »taborist« po imenu Pavel morda opozoril, da hrano ne kuha svetloba ognja, ampak toplota. Dodal bi tudi, da osvetljevanje tabornega ognja s svetilko prav nič ne pomaga. Drug »taborist« po imenu Jakob bi rekel, da ne moreš ugotoviti, ali je ogenj še vedno tam, da bi skuhal hrano, razen po svetlobi. Rekel bi, da če ni svetlobe, potem se tudi nič ne kuha.

Za podrobnejši odgovor si oglejte razpravo o Jakobu 2:14–25.

V: Kako je bil v Rim 4,1 Abraham po mesu Pavelov oče?

O: Abraham je bil, tako kot mi, opravičen po veri (1 Mz 15,6). Beseda za »očeta« se je uporabljala tudi za »prednika«, in ker je bil Pavel Jud, je bil Abraham njegov prednik. To je edini primer, ko se beseda »prednik« uporablja v Novi zavezi, kot navaja The Bible Knowledge Commentary: New Testament, str. 452. Na str. 453 je tudi navedeno, da so rabini učili, da je imel Abraham presežek zaslug, ki so bile na voljo njegovim potomcem.

V: Kako se Rim 4 ujema z Rim 3?

O: Pismo Rimljanom 3 trdi, da obstaja Božja pravičnost, ki ni odvisna od del po zakonu. Pismo Rimljanom 4 navaja svetopisemski primer: Abrahama.

V: V Rim 4,3,4,5,6,8,9,10,11 Pavel uporablja besedo »pripisati«/»pripisano«. Kako nam je pravičnost pripisana?

O: Bog je pravičen, in če namerava kaznovati kateri koli greh, mora, da bi bil pravičen, kaznovati vse grehe. Jezusova smrt na križu je izpolnila Božjo zahtevo po pravičnosti za naše grehe. Pravičnost nam je pripisana, ko smo verovali; ta zasluga se ne »povečuje«, ko opravljamo dobra dela, niti se ne napolni, ko umremo. Pismo Rimljanom 5 podrobno obravnava to zaslugo.

V: Kateri kontrasti so v Rim 4,4–5,15 omenjeni med Adamovim padcem in Kristusovo žrtvijo?

O: Obstajajo trije kontrasti.

1. Eno je posledica, drugo pa dar (Pismo Rimljanom 4,4–5).

2. Dar se je po obsegu razlikoval od prestopka (Rimljanom5:15 ). Dar je več kot le popravil posledice prestopka.

3. Razlikovala sta se po vrsti. Dar je prinesel opravičenje in življenje, prekršek pa obsodbo in smrt (Rim5:16 –17).

V: Če v Rim 4,8.22 Bog ni pripisal greha Abrahamu, ali je bil Bog pravičen do tistih, katerim greh pripisuje?

O: Da. Rimljanom 4:23–24 pravi, da pripisovanje pravičnosti namesto greha Abrahamu ni bil osamljen primer. Enako velja za nas, če verujemo v Boga. Tisti pa, ki zaupajo v lastno pravičnost namesto v Božjo, bodo sodjeni po tem, kar so storili in česar niso storili, kakor kažejo Razodetje 20:12 in Matej 25:32–46.

V: Zakaj je v Rim 4,10 pomembno, da je bil Abraham razglašen za opravičenega, preden je bil obrezan?

O: Če bi se to zgodilo šele po obrezovanju, bi lahko nekdo mislil, da si je Abraham opravičenje zaslužil s svojimi deli. Tako pa Abraham ni opravil nobenega dela, s katerim bi si zaslužil opravičenje. Abraham je le veroval, obrezan pa je bil šele štirinajst let kasneje.

Drugič, Abraham ni bil obrezan, ko je bil opravičen, zato je lahko oče v veri tudi neobrezanim.

V: Kakšna je v Rim 4,15 razlika med grehom in prestopkom?

O: Greh je ravnanje v nasprotju s tem, kar je zapovedal Bog. Prekršek je zavestno grešno ravnanje v nasprotju s tem, kar je zapovedal Bog. Vsak prekršek je greh, toda nedolžen greh iz nevednosti ni prekršek.

V: Zakaj moramo v Rim 4,16 imeti vero namesto gotovosti?

O: Pomislite: angeli nimajo vere, kot jo imamo mi, ampak imajo znanje. Za padle angele, ki so vedeli, česa se odpovedujejo (glej Heb 2,16), ni odrešitve skozi Kristusa.

Mi nimamo svobodne volje na enak način kot angeli in demoni. Oni imajo gotovo znanje, mi pa vero. Bog bi se lahko odločil, da bi vsako leto prišel na zemljo, brez vsakega dvoma dokazal, da bo sodil vsakogar, in nato vsem rekel, naj se svobodno odločijo, ali ga bodo sprejeli ali zavrnili. To ne bi izgledalo kot prava izbira. Namesto tega je za človeka lažje, da se odloči, da se v te stvari ne bo poglabljal, da ostane v negotovosti in dvomu ter gre svojo pot.

Bog bi lahko ustvaril bitja, ki bi se odločila, da mu bodo sledila, ker bi z gotovostjo vedela, kako je z vsem. Bog jih je ustvaril, in imenujejo se angeli. Bog pa je ustvaril nas, padle ljudi. Kljub naši grešni naravi in kljub temu, da nimamo gotovega znanja, nam je Bog omogočil, da se odločimo priti k Njemu.

V: Kako je bil Abraham v Rim 4,17–18 oče mnogih narodov?

O: Abraham je bil prednik Izraelcev, Edomcev in Midjancev, vendar to ni glavni namen tega verza. Abraham je bil namreč oče vseh, ki verujejo (Rimljanom4:11 ), tako Judov kot poganov iz vseh narodov.

V: Kako je bila v Rim 4,18 Abrahamova vera hkrati proti upanju in v upanju?

O: Abraham ni bil niti slep, niti neumen, niti naiven. Za moža, starega 100 let, in ženo, staro 90 let, seveda ni bilo nobenega upanja, da bi imela otroke. Če sta bila neplodna že prej, doseganje stoletne meje tega zagotovo ne bi izboljšalo. Preprosto ni bilo nobene možnosti. Toda Bog ne potrebuje možnosti, in Abraham je to vedel. Če je Bog obljubil sina, ki ga bosta imela Sara in on, potem bosta Sara in on ostala živa, dokler se ta sin ne bo rodil. Abraham je izgubil upanje v njuna telesa in v naravo, kot bi ga moral vsak razumen človek. Hkrati pa je Abraham ohranil upanje v Boga, ki je Vsemogočni. Oba vidika pri Abrahamu lahko vidite v 1. Mojzesovi knjigi 17,17, kjer se je Abraham v obupu zasmejal, ko mu je Bog povedal, da bosta s Saro imela sina. Podobno lahko vidite pri Sari v 1. Mojzesovi knjigi 18,12.

Ena vrsta vere pravi: »Vse zmorem v Kristusu, ki me krepi« (Fil 4,13). To je čudovita vrsta vere, a to ni bila tista vrsta vere, ki jo je imel Abraham v tem primeru. Sara in Abraham nista videla, kako bi lahko karkoli storila sama, niti z Božjo pomočjo. A Bog je lahko utrl pot, ko je ni bilo.

V: Kaj nas v Rim 4,18 ovira, da bi imeli tako veliko vero kot Abraham?

O: Obstajajo vsaj štiri pomembne stvari, ki jih je vredno upoštevati.

a) Morda v sebi nimamo prostora za tako veliko vero; večinoma smo že prežeti z laskavim pogledom na lastne sposobnosti. Abraham je vedel, da se mora zanašati na Boga, in ni hotel ostati tam, kjer je Bog hotel, da gre.

b) Abraham je potreboval pogumne korake, da je pustil stvari za seboj in sledil Bogu. Moramo iskati, kje Bog želi, da naredimo pogumne korake – ne zato, da bi se brez razloga izpostavljali nevarnosti, ampak da bi mu bili poslušni.

c) Vendar je Abraham na svoji poti vere večkrat padel. Bal se je faraona, bal se je Abimeleha in si je želel skrajšati pot s Hagar. A Abraham se je pobral in nadaljeval pot.

d) Abraham je gledal tja, kamor je šel. Ni se zadrževal pri tem, kje je bil, niti pri tem, kje je bil zdaj, ampak pri tem, kje je hotel biti, in tako zapustil zapuščino, da je bil blagoslov za mnoge narode.

V: Kako nam Abrahamov zgled v Rim 4,23–25 daje upanje?

O: Upanje vidimo v treh različnih vidikih.

Po analogiji: čeprav je bilo Abrahamovo fizično telo mrtvo za rojevanje otrok, je Bog to lahko spremenil. Čeprav so ljudje mrtvi v grehu, jih Bog lahko oživi.

Po zgledu: Bog je opravičil Abrahama še pred kakršnimi koli deli, pri čemer je Abrahamovo vero štel za pravičnost. Bog nas prav tako opravičuje še pred kakršnimi koli deli, pri čemer našo vero šteje za pravičnost.

Glede na okoliščine je bil Abraham opravičen štirinajst let pred tem, ko je bil obrezan. Obljuba opravičenja po veri velja enako za Jude in pogane.

Če bi bilo Božje delovanje v našem življenju odvisno izključno od nas, bi se bal. Vendar pa je odvisno od tega, da Bog deluje v nas (Filipanci 2,13), in lahko imamo zaupanje vanj, če mu le zaupamo, da bo opravil svoje dobro delo.

V: Kako po Rim 5,1–10 poteka izmenjava odrešitve?

O: Omenjenih je devet vidikov.

1. Ospravičeni po veri (5,1).

2. Mir z Bogom (ne le mirni občutki) (5,1)

3. Dostop po veri (5,2) do te milosti (5,2).

4. Božja ljubezen se po Svetem Duhu razliva v naša srca (5,5).

5. Ko smo bili nemočni, je Kristus umrl za nevernike (5:6).

6. Bog je pokazal svojo ljubezen (5:8).

7. Ko smo bili še grešniki, je Kristus umrl za nas, nevernike (5:8).

8. Ospravičeni s Kristusovo krvjo (5:9).

9. Spravljeni smo s smrtjo Božjega Sina Jezusa (5:10 ).

Kot uči »New International Bible Commentary« na str. 1324, opravičenje ni le doktrina, ki jo je treba opredeliti in zagovarjati, ampak je kelih blagoslova, ki ga je treba uživati.

V: Ali je v Rim 5,2, 9–10 odrešitev po milosti ali po veri?

O: Izvor, moč, zadostna moč in učinek izhajajo iz Božje milosti, s katero je poslal Jezusa, da umre za naše grehe. Glej Efežanom 2:5, 8, 9. Bog se je odločil, da bo to darilo posredoval prek naše vere v Jezusa. Beseda »vpeljati« ali »imeti dostop« se tu lahko nanaša na uvedbo v kraljevsko družino.

V: Ali se v Rim 5,3 nanaša na trpljenje za Kristusa ali na trpljenje na splošno?

O: Nič ne omejuje besede »stiska« tukaj zgolj na trpljenje zaradi tega, ker smo kristjani. Mnogi kristjani doživljajo stiske zaradi zdravstvenih težav, razpadlih odnosov ali izgube bližnjih.

V: Ali smo v Rim 5,6, preden je Kristus umrl za nas, res bili vsi brez vsake moči?

O: V vseh pomembnih pogledih, da. Za podrobnejši opis, ki ga podaja Pavel, glej Rimljanom 3,9–20.

V: Kakšna je v Rim 5,7 razlika med pravičnim človekom in dobrim človekom?

O: Pravični človek spoštuje zakon in morda nič več. Dober človek je prav tako pravični človek, vendar poleg tega ljubi Boga in ljubi druge. Le malo ljudi bi umrlo za pravičnega puščavnika, čeprav bi bil nekdo morda pripravljen umreti z , če bi menil, da mu je ta oseba naklonjena. Kristus pa ni storil niti enega niti drugega. Ni umrl za »dobre ljudi« ali tiste, ki so »skoraj dovolj dobri«. Kristus je namreč umrl za nevernike.

V: Kako smo v Rim 5,9 rešeni pred Božjo jezo?

O: Pri odgovoru je treba upoštevati tri točke.

1. Od rojstva nismo bili prosti jeze, saj so bili nekoč celo izbranci (tisti, ki so namenjeni v nebesa) predmet jeze, kot piše v Pismu Efežanom 2:3. (Charles Spurgeon poudarja isto v delu »Za koga je Kristus umrl?« (For Whom Did Christ Die?), Metropolitan Tabernacle Pulpit, letnik 20, št. 1191, str. 11)

2. Od Božje jeze bomo osvobojeni na zadnji sodbi.

3. Vendar nas Bog lahko še vedno kaznuje (Hebrejcem 12,5–11), mi pa lahko še vedno trpimo jezo ljudi (Rimljanom8:36 ).

V: Kaj želi Pavel povedati z izrazom »še toliko bolj« v Rim 5,9, 10, 15, 17, 21?

O: Rimljanom 5:9 »še toliko bolj« osvoboditev od Božje jeze

Rimljanom 5:10 »še toliko bolj« ohranjanje po Njegovem vstajenju

Pismo Rimljanom 5:15 »še toliko bolj« dar milosti

Rimljanom 5,17: »še toliko bolj« vladanje vernika v življenju.

Rimljanom 5,21 »še toliko bolj« obilna milost.

V: Kateri rezultati so v Rim 5,9–21 omenjeni zaradi Kristusa?

O: To je dejansko zapletena tema. Tukaj so omenjeni rezultati.

1. Ospravičeni po njegovi krvi. Rešeni pred Božjo jezo po njem. (Rimljanom 5:9)

2. Spravljeni z Bogom skozi smrt njegovega Sina (Rimljanom 5:10). Sprava pomeni vzpostavitev ali obnovitev odnosa. Ljudje, ki so bili nekoč sovražniki ali so se odtujili, so zdaj prijatelji.

3. Odrešeni skozi njegovo življenje (Rimljanom 5,10).

4. Božji dar in milost sta se razlila na mnoge (Rimljanom 5,15).

5. Prinesla je opravičenje (Rimljanom 5,16).

6. Milost in dar pravičnosti vladata v življenju (Rimljanom 5,17).

7. Ospravedljevanje, ki prinaša življenje vsem ljudem (Rimljanom 5:18).

8. Mnogi bodo postali pravični (Rimljanom 5,19).

9. Da bi milost vladala skozi pravičnost do večnega življenja (Rimljanom 5,21).

V: Ali so bili v Rim 5,10 kristjani spravljeni s Kristusovo smrtjo ali z njegovim življenjem, in kakšno razliko poskuša Pavel pokazati?

O: Pavel poskuša pokazati, da je Jezus za nas storil več kot eno stvar. S svojo smrtjo je Jezus plačal ceno za naše grehe. Z vstajenjem nam s svojim vstajenim življenjem daje življenje in je postal naše življenje. Nazadnje, če smo opravičeni po milosti skozi vero, bo dokaz jasen – po naših dobrih delih.

V: Na kaj se v Rim 5,12 nanaša izraz »Zato / Zaradi tega«?

O: To se neposredno nanaša na to, kar je bilo prej povedano o opravičenju v Rimljanih 5,1–11. Ker vsako poglavje Pisma Rimljanov nadgrajuje prejšnje dele, lahko vidimo, da se to posredno nanaša na celotno predhodno Pismo Rimljanov.

V: Ali Rim5:12 , kaže, da smo pred rojstvom le potencialni ljudje in ne dejanski? (tako da bi bil splav sprejemljiv)

O: Ne, v Svetem pismu je veliko dobrih verzov, ki zagovarjajo življenje, vendar ta ni eden izmed njih. Ta verz se ne nanaša na čas med spočetjem in rojstvom, ampak na čas Adama pred našim spočetjem. Glej tudi razpravo o Hebrejcem 7,9–10

V: Kako je bila v Rim5:12 –19 Adamova prekletost za nas »predobraz« Kristusovega pripisovanja pravičnosti?

O: Vsi kristjani se strinjajo o naslednjem.

1. Vsi ljudje so zaradi Adamovega dejanja prejeli smrt, pokvarjenost, grešno naravo in prekletstva. Adam in Eva sta takoj prejela duhovno smrt, njuna fizična telesa pa sta takoj začela umirati, čeprav sta fizično umrla šele skoraj tisoč let kasneje.

2. Jezus je nosil kazen za naše grehe.

3. Izbranci prejmejo od Kristusa večno življenje, pravičnost, posvetitev in blagoslove.

Kristjani se ne strinjajo glede naslednjega:

Nekateri pravi kristjani pravijo, da je narava pripisovanja enaka za Adama do nas, za nas do Kristusa in za Kristusa do vernikov. (Charles Hodge v delu Systematic Theology, str. 194, in v njegovem Komentarju k Pismu Rimljanom, str. 142–190). Nekateri gredo celo tako daleč, da učijo, da če Bog ne bi razglasil vseh ljudi, vključno z dojenčki, za krive in vredne Božjega srda zaradi tega, kar je storil Adam, potem Bog ne bi imel »pravice«, da pripiše Kristusovo pravičnost vsem izbranim. Vsi umrejo, celo dojenčki, s čimer dokazujejo, da nosijo Adamovo prekletstvo in krivdo.

Vendar pa obstajajo vsaj tri ključne neskladnosti s tem stališčem.

1. Če so si vsi ljudje »zaslužili« Adamovo krivdo, potem, če je pripisovanje takšno, kot pravi Hodge, si je Kristus »zaslužil« našo krivdo. In ali si je Jezus zaslužil Evo krivdo?

2. Če so zavrnjeni prevzeli Adamovo krivdo, potem Adam te krivde ni več imel, sicer bi Bog za isto krivdo dvakrat izrekel dejansko kazen.

3. Umirajo tudi mladički živali. Narava je nosila prekletstvo Adamovega greha, toda smrt ne dokazuje, da so človeški dojenčki krivi za Adamov greh, prav tako kot niso krivi za Adamov greh mladički psov.

Mnogi drugi pristni kristjani se močno ne strinjajo, da nosimo Adamovo krivdo. Jezus ni bil kriv nobenega greha, niti naših. Namesto tega se je Jezus odločil, da bo nosil posledice naše krivde s tem, da je umrl na križu in se spustil v grob. Čeprav je Jezus nosil naš greh (Hebrejcem9:28 ) in je Tisti, ki ni imel greha, postal greh za nas (2. Korinčanom5:21 ), je Jezus še vedno ostal brez greha (Hebrejcem4:15 , 1. Petru2:22 ), in v Njem ni greha (1. Janezu 3:5).

Morda se lahko vsi kristjani, čeprav se ne strinjamo v vsem, strinjamo v naslednjem: stali smo kot krivi grešniki za svoje lastne grehe. Za Adamov greh smo prav tako krivi grešniki, kot je Kristus kriv grešnik za naše grehe.

V: Kako se v Rim5:12 –21 razlikujeta prekletstvo in pripisana pravičnost?

O: Stališče Charlesa Hodgea, da je narava pripisovanja enaka tako za Adama kot za Kristusa, ni pravilno vsaj iz osmih razlogov.

1. Kristus je nosil našo kazen, mi pa prejemamo Njegovo pravičnost v velikem dvosmernem izmenjavanju. Po drugi strani pa je bil padec enosmeren prenos; Adam ni nosil ničesar od nas.

2. Našo krivdo je odpravil Kristus, Adamove krivde pa mi nismo na noben način zmanjšali.

3. Zlo je prišlo v nas, vendar zlo ni prišlo v Kristusa.

4. Od Adama smo prejeli pokvarjenost in grešno naravo, Kristus pa ni prejel niti pokvarjenosti, niti grešne narave, niti krivde, niti obtožbe.

5. Pripisovanje Kristusove pravičnosti poteka prek naše vere, v Adamovem grehu pa ni vključena niti vera niti pomanjkanje vere. (Douglas Moo, Komentar k Pismu Rimljanom 1–8, str. 338–339.)

6. Kristus se je odločil, da bo za nas opravil pokoro; Adam pa se ni prostovoljno odločil, da bi karkoli prenesel na svoje potomce.

7. Kristusova pravičnost nam je podeljena z našim soglasjem s Kristusom. Adamova prekletost (in nekateri verjamejo, da tudi krivda) je bila z naše strani neprostovoljna.

8. Kristusova pravičnost ni bila »prenesena« prek staršev. Nekateri kristjani zagovarjajo tako imenovano traduciansko teologijo; verjamejo, da se Adamova krivda prenaša prek staršev ali pa prek očeta.

Če nihče ne zanika teh osmih razlik (in mislim, da tega ne bi storil niti Charles Hodge), je nedosledno trditi, da je narava pripisovanja ista.

V: Kako je v Pismu Rimljanom5:12 –21 Kristusovo odkupilo povezano z Adamovim padcem?

O: Vsi kristjani se strinjajo, da je odrešitev povezana z Adamovim padcem na naslednja dva načina.

1. Ker smo od Adama podedovali grešno naravo, se posvečujemo, da bi postali podobni Kristusu.

2. Poleg tega, ker smo se zaradi Adama rodili odtujeni od Boga, se v Kristusu ponovno rodimo kot Božji otroci.

Vsi kristjani se ne strinjajo nujno z naslednjimi štirimi načini.

3. Študijska biblija NIV na str. 1713 pravi, da Rimljanom5:18 »ne pomeni, da bo na koncu vsakdo rešen, ampak da je odrešitev na voljo vsem. Da bi bil Božji milostni dar učinkovit, ga je treba sprejeti (glej v. 17).«

4. Od Adama smo prejeli prekletstvo, od Kristusa pa milost, vendar Jezus ni bolj kriv za naše grehe, kot smo mi za Adamove.

5. Če nam Bog ne bi pripisal Adamove krivde, nam ne bi mogel pripisati Kristusove pravičnosti.

6. Če Bog ne bi kaznoval zavrženih z dodatnimi mukami v peklu, Jezus ne bi mogel izbrati, da prevzame našo kazen.

V: Kaj je v Rim5:12 –19 navedeno kot obseg Adamovega greha in Kristusove žrtve?

O: Kristjani se včasih sprašujejo, ali je Kristusovo odkupilo pomembno za vse (univerzalno) ali le za nekatere (posebno). Obe strani lahko tukaj vidita svoj najljubši vidik.

Adamov greh: vsi (5:12 , 18) in mnogi (5:15, 19).

Jezusova opravičitev: isti obseg. Vsi (5:18 ) in mnogi (5:15,19).

Adam je bil vzorec (tip) s kontrasti (5:14 ); obsodba in opravičenje sta v tem odlomku zelo simetrična.

Glej tudi 1 Korinčanom 15:21–22, 45–49.

V: V Rim5:12 –21, kakšne so povezave med nami in Adamom?

O: Sveto pismo tega ne navaja, vendar obstajajo možna stališča. Vsako stališče vključuje predhodno stališče.

1. Ljudje v tem življenju trpijo zaradi tega, kar je storil Adam.

2. Vsi smo storili isto. Adam je naš vzor.

3. Podedovali smo greh, to je grešno naravo.

4. Bog je odločil, da bomo podedovali krivdo tistega, ki ga je Bog izbral (Adama), da bo naš predstavnik.

5. Otroci (vključno z judovskimi in hrvaškimi otroki) podedujejo krivdo za zločine svojih prednikov. (1/3 traducijanskega stališča)

V: Kako so v Rim 5,12 vsi grešili v Adamu?

O: Adam in Eva sta grešila, ne da bi prej imela grešno naravo. Vsi grešimo, ker imamo Adamovo grešno naravo. Poleg tega se kristjani o tem ne strinjajo. Tukaj je nekaj stališč.

Dokazan rezultat: Ker vsi grešimo, ta rezultat kaže, da sta smrt in greh prišli na vse ljudi, rojene skozi Adama.

Samo udeležba v prekletstvu: Zaradi vzroka (Adama) je rezultat, da imamo vsi (človeštvo) prekletstvo smrti in grešno naravo. (Rimljanom 5,14)

Udeležba tako v krivdi kot v prekletstvu: Zaradi vzroka (Adama) je posledica, da smo (človeštvo) vsi grešili z udeležbo z Adamom, prav tako pa imamo vsi prekletstvo smrti in grešno naravo.

V: Če nas je Bog v Rim 5,12–14 obsodil zaradi Adamove krivde, zakaj?

O: Pravi kristjani se v tem ne strinjajo in imajo tri glavna stališča.

1. Adamova krivda nam ni bila pripisana, temveč le njegova narava in prekletstva.

2. Tako kot je Bog zaradi zahtev pravičnosti in svetosti v svoji naravi prisiljen kaznovati greh, je Bog zaradi zahtev pravičnosti prisiljen pripisati nam Adamovo krivdo.

3. Bog nam ni moral pripisati Adamove krivde, da bi izpolnil zahteve pravičnosti, vendar je to kljub temu storil iz drugih razlogov.

3a. Če nas Bog ne bi obtožil za Adamovo krivdo, potem ne bi mogel pravično »obtožiti« Kristusa kot žrtve za naše grehe.

V: Kaj je v Rim5:12 –18 izvirni greh?

O: Izvirni greh je pojem, ki ga sestavljata dva dela:

1. Vsi smo podedovali grešno naravo in smo že ob rojstvu odtujeni od Boga.

2. Vsi nosimo krivdo, ne le za svoje grehe, ampak tudi za Adamov greh.

Kristjani se strinjajo s prvo točko, vendar večina kristjanov meni, da je druga točka napačna. Med prvimi, ki so poučevali o drugi točki, sta bila Ambrož iz Milana (370–390 n. št.) in Avguštin iz Hipona. Oba sta bila med prvimi kristjani, ki so podpirali preganjanje nekristjanov. Novi slovar krščanske etike in pastoralne teologije (str. 641–643) o izvirnem grehu pravi: »Še resnejše je, da obstaja nezdružljivost med pojmom krivde in pojmom dedovanja. Naš jezik o krivdi človeških oseb se zdi smiseln le v kontekstu odločitev in dejanj, v katere smo na nek način vpleteni sami.«

V: Kako nam je v Rim5:12 –18 pripisana Adamova krivda (če sploh)?

O: Pismo Rimljanom 5,12–18 ne navaja natančno, kako. Med kristjani obstajajo velike razlike glede odgovora na to vprašanje. Tukaj je nekaj trditev, pri čemer lahko verniki verjamejo v več kot eno.

1. Podedujemo Adamovo naravo, vendar nam Adamova krivda nikoli ni bila pripisana na kakršen koli način.

2. Vsi so imeli Adamovo krivdo, vendar je bila v Kristusu Adamova krivda odpuščena in odstranjena za 100 % vseh ljudi. (Teorija predhodne milosti)

3. Adamova krivda je odpuščena in odstranjena za vse, kot v prejšnjem primeru, vendar se ponovno naloži tistim, ki zavračajo Kristusa (stališče Millarda Ericksona).

4. Vsi so imeli Adamovo krivdo, vendar je v Kristusu Adamova krivda odpuščena in odstranjena za izbrance.

5. Dojenčki bi lahko bili v ognjenem jezeru izključno zaradi Adamove krivde, brez lastne osebne krivde.

6. Ljudje v ognjenem jezeru lahko del svojega trpljenja pripišejo Adamovemu grehu.

7. Zaradi našega pripisovanja se je Adamova krivda zmanjšala.

8. Adamova krivda se ni zmanjšala, Bog pa je krivdo štel dvakrat.

9. Adamova krivda se nam pripisuje, vendar ne na kakršen koli pomemben način.

Tako kalvinisti kot nekalkvinisti se lahko strinjajo s kalvinistično »New Geneva Study Bible« (str. 1775) na tem mestu. Piše, da so vsi grešili v Adamovem grehu, vendar navaja, da Rimljanom 5,12–21 ne pojasnjuje, kako.

V: Kateri kristjani v Pismo Rim5:12 –19 menijo, da nam Adamova krivda sploh ni bila pripisana?

O: Noben od cerkvenih pisateljev iz obdobja pred nicejskim koncilom ni nikoli govoril o tem, da nosimo krivdo za Adamov greh, čeprav so citirali Rimljanom 5.

Atanazij Aleksandrijski je verjel, da smo podedovali grešno naravo: »Ampak Atanazij Aleksandrijski nikoli ne namiguje, da bi imeli delež v Adamovi dejanski krivdi, tj. v njegovi moralni odgovornosti, ...« (Kelly, Early Christian Doctrines, str. 346–347)

»Helwysovo razumevanje predestinacije, razen morda nauka o padcu človeštva v Adamu, je antikalvinistično – dejansko tipično nizozemsko baptistično. Vsaka pripisovanje Adamovega greha ali naravni učinek Adamovega padca je v zvezi z odrešitvijo razveljavljeno, saj je milost podeljena vsem, da se odločijo za ali proti Bogu.« (Calvin Augustine Pater v delu Karlstadt as the Father of Baptist Movements, the Resurgence of Lay Protestantism, str. 267–268)

Ali je vsem dana možnost, da se v zvezi z odrešitvijo odločijo za ali proti Bogu? Odgovor na to vprašanje je eden od glavnih načinov razmejitve med kalvinistom in nekalvinistom.

V: Kateri kristjani v Rim5:12 –19 verjamejo, da nam je bila pripisana Adamova krivda?

O: Avguštin iz Hipona (388–430 n. št.) (Verjel je tudi, da vsi nekrščeni dojenčki gredo v pekel.)

V: Ali v Rim5:12 –19 obstajajo še kakšna druga stališča, ki jih imajo pravi kristjani glede tega, ali nosimo Adamovo krivdo ali ne?

O: Obstajajo še tri druga stališča.

1. Vsi nosijo Adamovo krivdo, vendar je Kristus zagotovil »predhodno milost«, ki za vse odpravi Adamovo krivdo.

2. Adamova krivda se nam pripiše šele potem, ko se odločimo za greh

3. Nosimo krivdo za Adamov greh, prav tako pa nosimo krivdo za grehe naših prednikov.

V: Ali obstajajo v Rim 5,12 kakšna zunajbiblijska judovska besedila, ki so podobna temu odlomku?

O: Da. Judovska besedila, ki so podobna Rimljanom5:12 , so 4 Ezra 7:118 (= 2 Esdras 7:118), Sirach 25:25 ter 2 Baruch 23:4; 48:42; 54:19.

Glede na knjigo »Hard Sayings of the Bible« (str. 548) 2. Esdras pravi naslednje:

»[Adam] je prekršil … Ti si mu in njegovim potomcem določil smrt….

Prvi Adam, obremenjen z zlobnim srcem, je prekršil zapoved in bil premagan, tako kot vsi, ki so izhajali iz njega. Tako je bolezen postala trajna.« (2 Esdras 3:7, 21–22)

»O Adam, kaj si storil? Kajti čeprav si grešil ti, padec ni bil le tvoj, ampak tudi naš, ki smo tvoji potomci.« (2. Esdras 7:118).

Upoštevaj, da to govori o posledicah za nas: smo padli, bolni in imamo smrt. Ne pravi, da smo krivi za Adamov greh.

V: Kako sta Avguštin iz Hipona in latinska Vulgata v Rim 5,12 napačno prevedla ta odlomek?

O: Pismo Rimljanom5:12 je Avguštin napačno razumel (v. 5, str. 302), kot navajajo M. Erickson (str. 636), C. Daniel (str. 242) in J.N.D. Kelly (str. 354), saj latinska Vulgata pravi »v katerem« (in quo), medtem ko grški izvirnik pravi »zaradi«.

V: Ali je v Rim 5,12 Bog vse obtožil ali »okviril« za Adamovo krivdo, pa tudi za njihovo lastno?

O: Od začetka srednjega veka naprej so katoliška, reformirana in številne luteranske cerkve učile, da nosimo tako Adamovo krivdo kot tudi lastno. Kot so potrdili nekateri reformirani kristjani, ko sem jih o tem vprašal, je le del trpljenja ljudi v peklu posledica tega, kar so storili sami. Del trpljenja pa ni posledica ničesar, kar so storili, ampak jih Bog kaznuje za to, kar je storil Adam.

Vendar tega pojma v zgodnji cerkvi ni bilo (do Ambroža in Avguština), prav tako pa ga niso poznali tisti, ki so govorili grški dialekt koine, ki je bil jezik Novega testamenta.

Justin Mučenik (okoli leta 150 n. št.): »In spet, če človeštvo nima moči, da se izogne zlu in izbere dobro po lastni svobodni volji, ni odgovorno za svoja dejanja...« (Prva apologia Justina Mučenika, poglavje 43, str. 177) »Zgoraj navedene besede je David izrekel 1500 let pred Kristusom... Da pa nekateri iz tega, kar smo povedali, ne bi sklepali, da trdimo, da se vse, kar se zgodi, zgodi zaradi usodne nujnosti, ker je bilo napovedano kot vnaprej znano, pojasnjujemo tudi to.« (Prva apologia Justina Mučenika, poglavje 43, 44, str. 177)

Atenagora (177 n. št.) »Tako kot pri ljudeh, ki imajo svobodo izbire tako glede kreposti kot tudi greha (saj ne bi niti častili dobrih niti kaznovali slabih, če ne bi bili greh in krepost v njihovi lastni moči)« Zagovor za kristjane, poglavje 24, str. 142

Basilij Kapadokijski (357–379 n. št.) Prolegomena: »Po drugi strani pa za zlo pekla ni kriv Bog, ampak mi sami. Izvor in korenina greha sta v naši lastni oblasti in naši svobodni volji.« (Prolegomena v Nicene & Post-Nicene Church Fathers, druga serija, zvezek 8, str. lviii)

V: Ali v Rim 5,15 fizična smrt vseh ljudi pomeni, da smo vsi krivi za Adamov greh, celo dojenčki?

O: Ne. Če bi bila fizična smrt dokaz krivde v Adamu, bi bile tudi živali krive za Adamov greh, saj tudi one fizično umrejo. Fizična smrt za Adamove potomce je prekletstvo in posledica greha Adama in Eve, vendar to ne dokazuje, da nas Bog razglaša za krive zaradi grehov nekoga drugega. Ezekiel 18 in 5. Mojzesova knjiga 24,16 kažeta, da človek ne umre zaradi greha svojega očeta, ampak le zaradi svojega lastnega.

V: V Rim 5,16.18, po kakšnem procesu je bil obsodba posledica enega greha?

O: Kristjani se o tem ne strinjajo. Tukaj je šest možnosti, verjeti pa je mogoče tudi v njihovo kombinacijo.

1. Ni natančno opredeljeno. Opomba v »New Geneva Study Bible« na str. 1775 pravi: »Pavel ne pojasnjuje, kako je bilo vse človeštvo vpleteno v Adamov greh, ampak preprosto navaja dejstvo. Vsi so grešili v Adamovem grehu.«

2. Otroci (na primer: dojenčki z aidsom) lahko v tem življenju podedujejo posledice grehov, čeprav sami niso krivi.

3. Še pomembneje od točke 2 je, da je Bog obsodil vsakega od nas (nas in Adama) zaradi tega, kar je vsak od nas storil.

4. Poleg točk 2–3 smo podedovali Adamovo padlo, grešno in ločeno naravo, ta pa zagotavlja, da bomo grešili in bomo obsodeni.

5. Poleg točk 2–4 tudi zato, ker je Bog razglasil ljudi za krive za dejanja, ki jih niso storili. (Zato sploh ni v nasprotju z Božjo pravičnostjo, da nekrščene dojenčke in zarodke pošlje v večno mučenje v pekel, čeprav niso nikoli storili nobenega grešnega dejanja niti prekršili nobenega zakona. Čeprav se niso zavedali grehov in so bili okrivljeni za zločine drugih, je Bog še vedno pravičen s svojo božansko, nerazumljivo pravičnostjo.) (Stališče o zvezni glavi) Za več o stališču o zvezni glavi glej Encyclopedia of Bible Difficulties, str. 388–390.

6. Poleg točk 2–5 so otroci pred ljudmi in Bogom obsojeni zaradi zločinov svojih staršev in prednikov, saj so bile njihove duše ustvarjene iz duš staršev. (1/3 stališča »traducianizma«)

V: Kako so v Rim 5,19 mnogi postali grešniki?

O: Kot pri prejšnjem vprašanju se kristjani o tem ne strinjajo. Tudi tu je šest možnosti, pri čemer je mogoče verjeti v njihovo kombinacijo.

1. Ta svetopisemski odlomek ne navaja izrecno, kako.

2. Postali smo smrtni in vrata so se odprla za greh.

3. Pomembnejše od točke 2 je, da tako kot je Bog obsodil Adama za to, kar je storil, na enak način obsodi vsakega od nas za to, kar smo storili.

4. Poleg točk 2 in 3 nismo grešniki le zato, ker grešimo, ampak grešimo tudi zato, ker smo grešniki; z drugimi besedami, imamo grešno naravo.

5. Poleg točk 2–4 smo odgovorni za tisto, za kar nismo osebno krivi (Boettner, str. 77–78), ali za grehe, ki jih nismo osebno storili (ibid., str. 238).

6. Poleg točk 2–5 bi moral biti vsak, ki je rojen iz izdajalca, prešuštnika ali grešnika, kaznovan kot izdajalec, prešuštnik ali grešnik. (1/3 traducijanskega stališča, ki je v nasprotju z Ezechielom 18 in Deuteronomijem 24:16.)

V: Če so v Rim 5,19 vsi postali grešniki v Adamu in vsi postali pravični v Kristusu, ali to pomeni, da bo vsakdo rešen, kot uči herezija univerzalizma?

O: Ne. Prvo »vsi« so vsi, ki so v Adamu. Drugo »vsi« so vsi, ki so v Kristusu. Vsi niso v Kristusu. To je učila sekta »Božjih otrok«. Pravi kristjani (vsaj po Rufinu) se strinjajo, da je univerzalizem napačen, vendar imajo nekalvinisti in kalvinisti dva zelo različna razloga za to.

Med nekalviniste spadajo »štiritočkovni kalvinisti«, luteranci, »kalminijanci«, arminijanci in drugi. Trdijo, da je Kristus ponudil odkupnino za vse. Pogosta ponazoritev je naslednja: recimo, da je nek moški imel dolg v višini milijona dolarjev, ki ga ni mogel plačati. Velikoščen, premožen prijatelj je v moškem imenu odprl bančni račun z milijonom dolarjev in mu rekel, naj dvigne milijon dolarjev ter poravna dolg. Predpostavimo, da moški premožnemu prijatelju ni verjel ali pa je denar sicer dvignil, a ga zapravil. V tem primeru bi moški kljub velikodušnosti premožnega prijatelja še vedno bil odgovoren za svoj dolg.

Svetopisemsko gledano je to zaključek treh naukov iz Svetega pisma.

N1. Kristus je odkupil vse (1 Timotej 2:5–6; 1 Janez 2:2; Rimljanom11:32 ; 1 Timotej4:10 ), Bog pa vsem ponuja in zapoveduje poslušnost evangeliju (2 Tesaloničanom 1:8; Titu 2:11).

N2. Nekateri bodo šli v ognjeno jezero (Razodetje19:20 ;20:10 –15; 21:8; Matej 13:24–43; 25:31–46).

N3. Ljudje bodo večno v peklu (Matej 18:8; 25:41,46;3:12 , Juda 7; 2 Tesaloničanom 1:9; Razodetje 20:10; 14:9–11).

Kalvinisti, morda z izjemo amyraldijskih kalvinistov, učijo, da ima prvo »vsi« v Pismu Rimljanom 5:18 drugačen obseg kot drugo »vsi« v 5:18, in da ima prvo »mnogi« v Pismu Rimljanom 5:19 drugačen obseg kot drugo »mnogi« v 5:19. Morda temeljno načelo trdega kalvinizma ni dokončno odkupilo, ampak ravno nasprotno – zanikanje splošnega odkupila, da Kristus ni umrl za vse. Mnogi so bili ustvarjeni brez možnosti, da bi ušli plamenom druge smrti.

Zakaj bi nekateri kalvinisti razmišljali na ta način? Menim, da je eden od dveh glavnih razlogov za takšno razmišljanje napačno razumevanje Božje suverenosti. Drugi razlog je napačna opredelitev človeške pokvarjenosti, ki Boga omejuje tako, da je nesposoben ali ne želi delovati v vsakem.

Napačno razumevanje Božje suverenosti: Nekateri kalvinisti imajo, po mojem mnenju, pravilno razumevanje Božje suverenosti. Bog, ki lahko stori, kar hoče, se lahko odloči, da za omejen čas prenese del svoje suverenosti. Bog lahko dopusti, da se zgodijo stvari, kot je greh, ki žalostijo njegovo srce. Vendar pa mnogi kalvinisti niso prišli do tega razumevanja. Namesto tega razmišljajo naslednje.

#1. Mnogi svetopisemski verzi govorijo o Božji posebni ljubezni in milosti do izbranih, mnogi nekalvinisti pa tem verzom ne posvečajo pozornosti. (Dva ključna primera sta Rimljanom 9,6–23 in Rimljanom 11,3–23)

#2. Mnogi svetopisemski verzi govorijo o Božjem vnaprej znanem, nepreprečljivem načrtu, ki vključuje vse in vsakogar, celo nepravičnike. (Primeri vključujejo Efežanom 1,11; Pregovori 16,4)

#3. Zaradi osredotočene pozornosti na prejšnji dve resnici mnogi (vendar ne vsi) kalvinisti podcenjujejo verze, v katerih Bog kaže, da imajo ljudje resnično izbiro (Jozue 24,22–23), in da je Bog dal ljudem svobodo, da mu zlomijo srce (Jeremija 9,1; Matej 23,37–39 itd.)

Zakaj kalvinisti tako razmišljajo? Menim, da sta za to dva glavna razloga.

Kalvinistična zmota št. 1 (Absolutna gotovost prihodnosti izključuje resnične izbire). Ljudem je težko razumeti, da je Bog večji od časa. Ko tega ne razumejo, je zahtevati od njih, naj resnično razumejo, da imajo ljudje resnične izbire, medtem ko Bog z absolutno gotovostjo ve tisto, kar mi imenujemo prihodnost, podobno kot zahtevati od sedmošolcev, naj razumejo infinitezimalni račun; zdelo bi se preveč zmedeno.

Mnogi dobri kristjani se zadovoljijo s tem, da ti dve resnici obdržijo skupaj, ne da bi razumeli, kako medsebojno delujeta, vendar še vedno verjamejo, da sta obe resnični. Drugi se zapletejo v teološke težave, podobne fatalizmu, ker opustijo resnico, da imamo izbiro, in nas spremenijo v robote. Spet drugi se zapletejo v teološke težave končnega božanstva, ker opustijo resnico, da Bog pozna prihodnost z absolutno gotovostjo.

Kalvinistična zmota št. 2 (ni izgubljenih primerov). Drugi razlog, zakaj kalvinisti menijo, da je kalvinizem resničen, je dobro pojasnjen v kalvinistični knjigi Putting Amazing Back into Grace avtorja Michaela Hortona. V njej je poglavje z naslovom »Ni izgubljenih primerov«. Ker je Bog vsemogočen, vseveden, suveren in se ne zgodi ničesar, razen tistega, kar Bog dopusti, Horton trdi, da Bog ne more storiti ničesar zaman, niti se ne more zgoditi ničesar, česar si Bog v širšem smislu ne želi.

Vendar pa je Jezus v Mateju 23,37–39 žaloval zaradi tega, ker so ga Judje zavrnili.

Farizeji so »zavrnili Božji namen zanje« v Luku7:30 .

Pavel je v 2. pismu Korinčanom 6:1 rotil vernike, naj ne sprejemajo Božje milosti zaman.

Jezus je jokal nad svojim ljudstvom. Zakaj bi jokal, če Bog ne bi želel, da bi ravnali drugače?

Nazadnje je treba omeniti, da se vsi kalvinisti ne strinjajo z načelom »ni izgubljenih primerov«. Pozni Francis Schaeffer, švicarski kalvinist, je v knjigi Cerkev ob koncu dvajsetega stoletja zapisal: »Lahko slavimo Boga, Stara in Nova zaveza pa pravita, da lahko Boga celo razžalostimo. To je izjemno.« (Himne za Božje ljudstvo št. 364) Če bi se drugi, tako kot Francis Schaeffer, zavedali, kaj točno je Bog storil, ko je ljudem omogočil, da ga razžalostijo, bi bilo naše spoštovanje do Božje čudovite milosti toliko večje.

V: V Rim 5,19, ker je univerzalizem v drugih verzih ovržen, na kakšen način so bili vsi, ki so bili narejeni za grešnike, opravičeni?

O: Kristjani se o tem ne strinjajo. Tukaj je nekaj stališč.

1. Osnova za potencialno opravičenje vseh.

2. Vsi izbranci so dejansko opravičeni, vsi grešniki pa so izbrani grešniki.

3. Netočno besedilo, ki naj bi pokazalo vzporednico: Kristus vpliva na svoje tako zanesljivo, kot Adam vpliva na svoje.

V: Ali nas v Rim 5,19 greh naredi za grešnike ali pa nas to, da smo grešniki, naredi za grešnike?

O: Kristjani se včasih ne strinjajo glede te točke, vendar je pravi odgovor oboje. Grešnik je tisti, ki je ločen od Boga. Grešenje nas naredi za grešnike, vendar smo že ob rojstvu rojeni v začetnem stanju, ločenem od Boga. Zato smo po naravi rojeni grešniki, po grehu pa postanemo grešniki z dejanji.

V: Kako je v Rim 5,20 zakon imel namen povečati greh?

O: Odgovor najdemo v Rim4:15 in Rim 5:12, ki kažejo, da Bog ne šteje greha za prekršek tam, kjer ni zakona. Z drugimi besedami, Bog ne šteje nenamernega greha, dokler se oseba ne zaveda, da gre za greh. Rim 7:7–13 to podrobneje razlaga in zaključi z ugotovitvijo, da je bil zakon dan zato, da bi se greh prepoznal kot greh.

Besedo »dodan« je bolje prevesti kot »prišel poleg«. To je isti glagol, ki se uporablja v Pismu Galatcem 2:4 za lažne brate, ki so prišli poleg pravih vernikov.

V: Kako se v Rim 6 to navezuje na Rimljanom 5?

O: Rimljanom 5 govori o dveh osebah, starem človeku – Adamu in novem človeku – Kristusu. Rimljanom 6 to prenese na osebno raven in ga uporabi v naših življenjih. Rimljanom 5 se zmagoslavno konča s tem, da kjer se je greh pomnožil, se je milost še bolj pomnožila. Rimljanom 6 pojasni, zakaj ne moremo preprosto nadaljevati z grešenjem, saj imamo zdaj milost.

V: Katerih pet ključnih pojmov se v Rim 6 primerja in nasprotuje?

O: Usoda tega, kdo smo: (naš stari človek vodi v smrt, novo življenje Kristusa pa v nas), moč v nas (sužnji greha, svobodni kot sužnji Kristusa). Pavel je že prej govoril o ljudeh pred Kristusom in po njem, o grehu in novem življenju ter o zakonu in milosti, toda 6. poglavje pokaže, kako se ti elementi med seboj povezujejo.

Tukaj je pogostost besed v tem poglavju.

vi/sebe/mi/nas/naš (42-krat),

greh/grešiti (17-krat),

in umreti/umrl/smrt (16-krat),

živeti/življenje (8-krat),

Kristus/Jezus (6-krat),

sužnji/gospodarstvo/vladavina (11X) (suženj/zasužnjiti (8X))

Druge besede so:

svoboda (4X)

milost (3X)

zakon (2-krat)

združeni v Kristusu (2X)

V: Kaj bi v Rim 6,1 odgovorili nekristjanu, ki pravi, da kristjani menijo, da lahko počnejo, kar hočejo, ker imajo »zavarovanje proti požaru«?

O: Obstajajo štirje razlogi, da tega ne bi smeli početi, če predpostavljamo, da gre za pristnega vernika, ki bo šel v nebesa.

Rimljanom 6,1–11 pravi, da tega ne moreš, ker si po svojem položaju združen s Kristusom.

Rimljanom 6,12–14 pravi, da vam tega ni treba, ker je Božja milost v vaši izkušnji prekinila oblast greha nad vami.

Rimljanom 6,15–19 pravi, da tega ne smete, ker odločno ne želite, da bi vas greh obvladoval.

Rimljanom 6,20–23 pravi, da je bolje, da tega ne počneš, ker je končno plačilo za greh smrt.

V: Kaj lahko v Rim 6,1 rečete antinomističnemu kristjanu?

O: Obstaja razlika med življenjem v milosti in zlorabo milosti. Če ste starš, čigar otrok se v nakupovalnem centru neprimerno obnaša, bi otroka zgodaj odpeljali domov. Če se mi neprimerno obnašamo, nas lahko tudi naš nebeški Oče zgodaj odpelje domov. Tako sta menila Grigori Rasputin in ruska sekta Hlystov.

Razumeti moramo, da smo bili ponovno rojeni za nekaj boljšega od tega. Nekoč je Avguština iz Hipona pozdravila ženska, ki je bila njegova ljubica, preden se je spreobrnil h Kristusu. Avguštin je hitro odšel. Ona mu je zaklicala za njim: »Avguštin, to sem jaz, to sem jaz!« On ji je odgovoril čez ramo: »Da, vem, a to nisem več jaz!«

V: Zakaj v Rim 6,1.15 ne smemo grešiti, da bi milost obilno prevevala?

O: To je nekako podobno, kot bi vprašali naslednje: ker smo hvaležni zdravniku, ki nas operira, da nam reši življenje po prometni nesreči, bi morali poskušati biti v čim več nesrečah, kolikor je mogoče?

Kot je rekel John MacArthur mlajši: »Zakaj bi morali domnevati, da so ljudje, ki živijo v neprekinjenem vzorcu prešuštva, nečistovanja, homoseksualnosti, prevare in vseh mogočih vrst očitnih izpadov, resnično ponovno rojeni?«

V: Kaj v Rim 6,1–4 piše o prehodu iz enega kraljestva v drugo?

O: Tako kot se vodno dihoča žabica spremeni v zrak dihočo žabo in se nikoli več ne vrne nazaj, tako tudi mi preidemo od hitenja proti smrti k življenju novega življenja. Ne gre le za to, da je bilo »staro jaz« in moja grešna narava križana s Kristusom, ampak je bilo križano vse moje bitje s Kristusom, ker je bilo to nujno.

V: Kakšne so v Rim 6,1–14 in Rim 6,15–23 podobnosti in razlike med Pavlovima dvema argumentoma?

O: Oba dela imata »okvir«. Oba se začneta z omembo milosti in se poglobita v njene vidike. Prvi del se konča z besedami »ne pod zakonom, ampak v milosti«, medtem ko se drugi del konča s smrtjo in [milostnim] darom večnega življenja.

Prvi del, Rim 6,1–14, poudarja našo združitev s Kristusom v njegovi smrti, pokopu in vstajenju ter našo smrt za greh in novo življenje v Kristusu. O suženjstvu ne govori ničesar.

Drugi del, Rimljanom 6,15–23, poudarja, da je vsakdo suženj greha ali suženj Boga. O združenosti s Kristusom ne govori ničesar.

Prvi del bi moral biti na prvem mestu, saj je temeljni vzrok za drugega. Prvi del poudarja našo identiteto, drugi pa Božjo zapoved, ki nam jo je dal.

V: Kaj v Rim 6,4 piše o krstu?

O: Pokop z Kristusom v krstu nima veliko smisla pri pokropitvi, ampak le pri potopitvi.

V: Ali gre v Rim 6,5–7 za Kristusovo vstajenje ali za vstajenje vernikov?

O: Pavel tu misli na Kristusovo vstajenje. Ker je bil Kristus obujen k življenju (pretekli čas), imamo zdaj novo življenje. Fizično bomo tudi mi obujeni, vendar konec časov tu ni posebej omenjen.

V: Kako smo v Rim 6,5–7 združeni z Jezusom v smrti in novem življenju?

O: Rimljanom 6 je globlje pojasnilo tega, kako Bog v nas uresničuje svoje odrešenje iz Filipljanom 2,12–13. Nekateri razumejo Pavlovo pisanje o odrešenju kot »pravno« opravičenje, drugi pa kot »udeležbeno« posvečenje, toda resnica je, da Pavel poudarja oboje. Nismo pokopani v svojem grobu, ampak smo metaforično pokopani skupaj s Kristusom v njegovem grobu. Na to lahko gledamo vsaj na tri načine.

Prekinitev s starim življenjem, prehod v novo kraljestvo in rojstvo v novo življenje.

Odpoved staremu gospodarju in podreditev novemu gospodarju.

Odvrniti se od stare usode in sprejeti novo usodo.

V: V Rim 6,5–7; Gal 2,20; Kol 3,9; Ef 4,22; kako je naše staro jastvo križano v Kristusu?

O: Ne piše »naša stara grešna narava«, ampak »naše staro jastvo«, kar pomeni vse nas. Imamo želje, cilje, ambicije, sprejemamo odločitve in izbiramo, kako bomo porabili svoj čas in denar. Križanje s Kristusom vpliva na vsa ta področja.

Evangeličanski komentar Svetega pisma (str. 937) to razume kot »neizogibno napetost« med našim pristnim jazom in našim ne pristnim jazom. Pridružitev Kristusu ne pomeni, da ste bitko končali; pomeni pa, da se ji šele zdaj pridružujete.

V: Ali so v Rim 6,5; 8 in 1 Kor 15 verniki umrli s Kristusom, a še niso bili obujeni z njim, ali pa so bili že obujeni s Kristusom v Kol2:13 in Ef 2,5–6?

O: V smislu položaja smo v našem duhu že obujeni k življenju skozi Kristusa, naša telesa pa bodo v prihodnosti fizično obujena s Kristusom. Poleg verzov v vprašanju, ki to omenjajo, so naslednji dodatni verzi, s katerimi je Pavel poučeval, da bi ponazoril obe strani.

V Pismu Rimljanom6:11 piše: »Tako se tudi vi smatrajte za mrtve za greh, a žive za Boga v Kristusu Jezusu.«

Pismo Rimljanom 8:10–11 jasno prikazuje oba vidika: »Če pa je Kristus v vas, je vaše telo mrtvo zaradi greha, vaš duh pa je [sedanji čas] živ zaradi pravičnosti. In če v vas prebiva Duh tistega, ki je Jezusa obudil od mrtvih, bo tisti, ki je Kristusa obudil od mrtvih, [prihodnji čas] tudi vašim smrtnim telesom dal življenje prek tega Duha, ki prebiva v vas.« (NIV)

Podobno tudi Kolosanom 3,1–4 prikazuje oba vidika: »Ker ste torej vstali [popolni sedanjik] s Kristusom, usmerite svoja srca v stvari zgoraj, kjer Kristus sedi na desnici Boga. Usmerite svoje misli v stvari zgoraj, ne v zemeljske stvari. Saj ste umrli, in vaše življenje je zdaj [sedanjik] skrito s Kristusom v Bogu. Ko se bo Kristus, ki je vaše življenje, pojavil, se boste tudi vi pojavili [prihodnji čas] z njim v slavi.«

Pismo Rimljanom 6:5; 8 in 1. pismo Korinčanom ne zanikata, da smo že v duhu in po položaju vstali s Kristusom. Nasprotno, potrjujeta, da ne gre le za duhovno vstajenje, ampak tudi za prihodnje telesno vstajenje. Podobno tudi Pismo Kolosanom 2:13 in Pismo Efežanom 2:5–6 ne zanikata prihodnjega telesnega vstajenja; nasprotno, potrjujeta, da ne gre le za prihodnji dogodek, ampak tudi za sedanje življenje v duhu.

(Svetopisemska citata iz prevoda NIV)

V: Kaj točno je v Rim 6,6 »telo greha«?

O: Pri primerjavi in nasprotju med starim in novim življenjem to opisuje dva vidika našega starega življenja. Pred Kristusom smo v svojem telesu hrepeneli po grehu in živeli za greh. Drugič, v svojem telesu smo sužnji svojega gospodarja: greha. Odkar smo prišli h Kristusu, je fizično telo isto, toda tisto, kar telo oživlja in motivira, je zdaj drugačno.

V: V Rim 6,7 piše, da so kristjani mrtvi v Kristusu in osvobojeni greha; zakaj torej kristjani še vedno grešijo?

O: Čeprav bodo kristjani v nebesih doživeli brezgrešnost, se ta verz ne nanaša na to. Rimljanom 6,7 ne pravi, da so kristjani brezgrešni, ampak le, da so osvobojeni suženjstva greha.

Vendar pa se kristjani včasih vedejo, kot da bi bili še vedno sužnji greha, tako kot suženj morda ni slišal ali verjel sporočilu, da je osvobojen. Če bi kristjan kdaj rekel: »Moram grešiti, nimam izbire«, bi ta kristjan govoril lažno. Čeprav že imamo novo življenje v Kristusu, Bog prek Pavla vidi potrebo, da nam tu da zapoved, pri kateri imamo izbiro, ali jo bomo upoštevali ali ne. Čeprav je Bog razglasil, da greh nima več nadzora, se moramo aktivno odločiti, da ga v naših življenjih odstavimo s prestola.

Vsi kristjani se strinjajo, da smo osvobojeni greha na dva načina, vendar se učenjaki ne strinjajo glede glavnega namena tega konkretnega verza.

Osvobojeni smo pravne kazni za greh

»Opravičeni smo« New International Bible Commentary, str. 1328

»Tukaj je na primer človek, ki je obsojen na smrt na električnem stolu zaradi umora policista. Takoj ko umre, je osvobojen (dobesedno »opravičen«) tega greha. Kazen je bila plačana in zadeva je zaključena.« Believer’s Bible Commentary, str. 1702. (Poudarjeno je v izvirniku.)

Komentar „Bible Knowledge Commentary: New Testament“, str. 463, pravi: »Naslednji stavek (Rim 6,6b–7) v bistvu pojasnjuje prvi stavek (v. 6a). V svojem neobnovljenem stanju je bil vernik suženj greha. Toda njegov ‚stari človek‘ je bil križan (istoveten) s Kristusom, in to je podlaga za osvoboditev iz suženjstva greha. Vsak, ki je umrl, je bil osvobojen greha. Besede »je bil osvobojen« so prosti prevod izraza dedikaiotai, dobesedno »je bil opravičen ali razglašen za pravičnega«. Perfektni čas v tem verzu opisuje preteklo dejanje s trajnim učinkom ali močjo. Greh nima več pravne pravice, da bi verniku vsiljeval svojo nadvlado in nadzor, saj je umrl s Kristusom.« (Poudarjeno je v izvirniku.)

The Expositor’s Greek Testament, 2. zvezek, str. 633 »Smrt osvobaja ljudi vseh zahtevkov, še posebej (če se vrnemo k primeru, ki ga obravnavamo) nas, ki smo umrli s Kristusom, osvobaja zahtevka greha, našega nekdanjega gospodarja, da bi še naprej vladal nad nami.«

Svobodni smo od suženjstva greha

Douglas Moo obravnava tri razlage tega izraza: osvobojeni pravne kazni, umrli s Kristusom in osvobojeni suženjstva, ter pravi, da je pravilna tretja razlaga. »Smrt pretrga primež greha nad človekom.« Douglas Moo v delu The Wycliffe Exegetical Commentary, str. 394 (sklicujoč se na komentatorje Godeta, Michela in Kasemanna).

»Osvobojeni od [grehovih] okovov in moči« (NIV Study Bible, str. 1714)

»V našem odnosu s Kristusom smo osvobojeni suženjstva greha; vendar je tudi za kristjana mogoče, da ‚dovolimo grehu, da vlada‘ (Rim 6,12).« *Hard Sayings of the Bible*, str. 553. (Poudarjeno v izvirniku)

»V Kristusu so verniki potencialno gospodarji nad smrtjo in grehom.« Evangelical Commentary on the Bible, str. 937

»Svobodni od primeža greha. Njegova oblast je zlomljena.« The Expositor’s Bible Commentary, zvezek 10, str. 70.

V: Kako se v Rim 6,11 štejemo za mrtve za greh?

O: Obstajajo trije vidiki.

V preteklosti v celoti poravnani: Naši grehi so bili pribiti na križ s Kristusovo smrtjo za nas. Razglašeni smo za svete, saj je naš dolg v celoti poravnan.

Novo življenje v sedanjosti: Danes smo osvobojeni izpod oblasti greha in se posvečujemo, da bi postajali iz dneva v dan svetejši. V naših življenjih se ne smemo le boriti proti grehu; moramo biti zmagovalci in premagati greh v naših življenjih. Če kot kristjan kdaj rečeš: »Sem le grešnik, ne morem si pomagati«, potem si pozabil na moč, ki je v tebi.

Brez greha v prihodnosti: Nekega dne, v nebesih, bomo popolnoma brez greha. Grešne želje, načrti in odvisnosti bodo vsi izginili. Vendar bi si morali prizadevati, da začnemo tako živeti že danes.

V: Kako bi v Rim 6,14 pojasnili adventistu sedmega dne, da nismo pod zakonom, ampak pod milostjo?

O: Ni gora Sinaj tista, ki ustvarja svetnike v Kristusu, ampak gora Kalvarija. Najprej jih vprašajte, ali verjamejo, da nismo pod zakonom, ampak pod milostjo. Če se s tem ne strinjajo, potem citirajte Rimljanom 6,14 in jih vprašajte, ali verjamejo, da je Pavlovo pismo Božja beseda ali ne? Če rečejo, da je, potem povejte, da lahko razpravljamo o tem, kako nismo pod zakonom, ampak pod milostjo, vendar trditev, da smo še vedno pod zakonom, ni možnost za kristjana, ki verjame v Sveto pismo.

Adventisti sedmega dne bi lahko sumili, da uporabljate »milost« kot izgovor, da počnete, kar hočete, in grešite. Prav tako bi lahko (upravičeno) sumili, da ste zavrgli staro pisano postavo. To ste storili, ker služite na nov način po Duhu, ne pa na star način po pisani postavi (Pismo Rimljanom 7,6). Glej tudi 2 Korinčanom 3:3, kjer ne sledimo več zakonu, ki ga je Bog zapisal na kamen, ampak namesto tega zakonu, ki ga je Bog zapisal v meso našega srca. Rimljanom 9:32 svari pred tem, da bi bili kot Judje, ki niso iskali pravičnosti po veri, ampak po delih zakona. Kristus je v Pismu Kolosanom 2:14 razveljavil pisani zakon. Nova zaveza je staro zavezo razveljavila, kot piše v Pismu Hebrejcem 8:13.

V: Kako smo v Rim 6,18.22 v praksi osvobojeni greha?

O: Osvobojeni smo od gospostva in oblasti greha že zdaj. Če kot kristjan kdaj rečeš: »Sem le grešnik, ne morem si pomagati«, potem si pozabil na moč, ki je v tebi.

V: Ko Pavel v Rim 6,19 govori »po človeškem razumevanju«, ali gre tu za poenostavitev?

O: Da. NIV to prevaja kot: »To bom povedal v človeških besedah.« Pavel namerava podati preprosto antropomorfno analogijo v izrazih, ki jih lahko razumejo. Vsakdo je bodisi suženj gospodarja z imenom »Greh« bodisi suženj gospodarja z imenom »Poslušnost«.

Poenostavljen pogled na resnico je še vedno resničen, dokler se ga priznava kot poenostavitev in ne kot zrcalno sliko resničnosti.

V: Katere vrste sadov greha imajo ljudje v Rim 6,21, zaradi katerih bi se morali sramovati?

O: Tukaj je en način, kako razmišljati o njih.

Sebičnost in zapravljen čas, preziranje Boga in drugih

Sovraštvo in povzročanje bolečine drugim, tako bližnjim kot tujcem

Odvisnosti in strast po kratkotrajnih užitkih

Materializem in zloraba denarja, vpliva in virov

Energija in trud, zapravljena za doseganje zgoraj navedenega.

V: Kaj so v Rim 6,22 koristi svetosti?

O: Obstajajo tako sedanjostni kot prihodnji vidiki.

Sedanjost: Osvobojeni smo suženjstva greha (Rim 6,17–19).

Še vedno bomo grešili (1 Jn 1,8), vendar nam ni treba vztrajati v nobenem grehu (1 Jn 3,6.9).

Greh v nas ne vlada več (Rim 6,12.14).

Sedaj lahko stojimo brez sramu, kot piše v Rimljanih 6,21 in Efežanom 5,12.

Ni nam več treba skrivati tistega, kar počnemo v skrivnosti, kot piše v Pismu Efežanom 5,12.

V različnih situacijah imamo Božji mir, kot piše v Pismo Filipljanom 4:6–7.

Nismo več slepi, kot piše v Pismu Efežanom 4,18.

Ko smo zaradi greha »izgubili občutek«, se ta lahko vrne, kot piše v Pismu Efežanom 4,19.

Sedaj smo modrejši in manj neumni, kot piše v Pismu Efežanom 5,15.

Pogosto spregledana prednost je, da imamo več časa, ko prenehamo z vztrajnim grešnim ravnanjem, kot piše v Pismu Efežanom 5,15–16. Če nekdo, ki vse svoje vikende preživlja z zabavanjem ali pijančevanjem in nato spanjem, da se znebiti mačka, s tem preneha, ima zdaj proste vikende, ki jih prej ni imel.

Živimo bolj hvaležno življenje, kot piše v Pismu Efežanom 5,20.

Svobodni smo, da si prizadevamo za pravičnost. Ko smo sveti, smo bolj podobni Bogu, kot piše v 1. Petrovem pismu 1:15–16.

Spreminjamo se, saj se trenutno obnavljamo, kot piše v Pismu Efežanom 4,23.

Ne postajamo več vedno bolj pokvarjeni (Efežanom 4,22).

Prihodnost: Čisti v srcu bodo videli Boga (Matej 5,8).

Prešli smo iz smrti v življenje (1. Janezovo pismo 3,14 in Rimljanom 6,13).

Imamo dediščino v nebeškem kraljestvu (Efežanom 5,5).

V nebesih bomo sveti, ker v nebesih ni nič nesvetega. Tisti, ki so »oprali svoje obleke«, bodo v novih nebesih in na novi zemlji (Razodetje 22,14–15).

V: Kaj je diagram štirih vidikov?

O: Tukaj je diagram.

Predstavljajte si, da bi se nekdo osredotočil le na eno ali dve stranici kvadrata. Kakšna bi bila njegova teologija?

Spodaj levo: Če bi se osredotočil na suženjstvo volje in na to, da moramo križati svoje grešne, sebične želje, pri tem pa izključil dejstvo, da smo zdaj svobodni in združeni s Kristusom, bi morda izgubil pojmovanje, da smo zdaj osvobojeni greha. Morda bi pozabil, da se od nas pričakuje, da smo zdaj osvobojeni greha in da ne grešimo več. To ne pomeni, da ne bomo nikoli več grešili, vendar noben greh ne sme imeti nadzora nad našim življenjem. Če pa ga ima, potem ne živimo normalnega krščanskega življenja.

Zgornji levi del: Če bi se osredotočili na to, da je bilo treba križati starega človeka in da bi morali imeti svobodo, da živimo sveto življenje, pri tem pa izključili obseg suženjstva izgubljenega človeka v grehu ter potrebo po Kristusovi moči v nas, bi morda spregledali dejstvo, da človek tega ne more storiti sam. To je skoraj tako, kot da bi moral moralno nevtralen človek slišati resnico in nato sam po sebi postati svet. Ni tako, da nam Bog lahko pomaga biti sveti, ampak moramo imeti Boga, ki deluje v nas, da smo sveti.

Zgornji desni kot: Če bi se osredotočili na to, da smo svobodni, da živimo sveto življenje, ker Kristus živi v nas, morda ne bi cenili moči greha, ki jo je treba premagati v kristjanu. Tudi kot verniki, popolnoma predani ljubezni do Boga in poslušnosti Njemu, se v našem srcu še vedno odvija boj. Od nas se pričakuje, da zmagujemo v tem boju s Kristusom v nas, vendar ne smemo podcenjevati resnosti tega boja.

Spodaj desno: Če bi se osredotočili na to, kako močno smo v suženjstvu greha, in na Kristusa, ki prebiva v nas, pri tem pa bi imeli le malo ali sploh nobenega pričakovanja, da moramo biti križani v Kristusu in živeti sveto življenje, bi morda mislili, da lahko uživajo radost, da so v Božji volji, ne da bi se pokesali in prenehali grešiti.

V: V Rim 6,22, koliko naj pri evangelizaciji poudarjamo, da so kristjani Božji sužnji?

O: Ko nekdo postane kristjan, to zanj ne bi smelo biti presenečenje. Če govorimo o sprejemanju Kristusa kot Odrešenika, a ne omenimo sprejemanja ga kot Gospoda, smo posredovali le del sporočila. O Jezusu kot Gospodu se govori pri oznanjevanju evangelija v Apostolskih delih 10,36; 16,31; 17,24–31; 22,10,19–20. Čeprav Apostolska dela 13,16–41 ne govorijo o sužnjih in Gospodu, pa v Apostolskih delih 13,24 govorijo o » « spreobrnjenju. Po drugi strani pa Pavel v nekaterih krajših govorih še ni prišel do tega dela, na primer v Apostolskih delih 24,10–22.

V: Kako bi povzeli to poglavje v Rim 6,23?

O: Obstajata dva gospodarja (greh in Bog), dva načina (plačilo in brezplačen dar) ter dve usodi (smrt in večno življenje).

V: Zakaj se v Rim 7,5 zdi, da je »ne« pogosto poziv k dejanju, da to storimo?

O: Tako pogosto deluje naša grešna narava. Grška beseda za »priložnost« je bila prvotno vojaški izraz, ki je pomenil trdnjavo ali operativno bazo. Ena stran grešne narave je želja po sebičnosti na račun služenja Bogu. Druga stran pa je želja po uporu proti temu.

V: Ali je v Rim 7,6 v tej prispodobi Mojzesova postava »umrla«?

O: Na nek način da. V Mateju 5,17 je zapisano, da Kristus ni prišel, da bi zakon uničil, ampak da bi ga izpolnil. V Mateju 5,18 je rekel, da ničesar iz zakona ne bo minilo, dokler se vse ne izpolni. S svojim križanjem je Kristus vzel zahteve zakona in jih metaforično pribil na križ, kot piše v Pismu Kolosanom 2,14. Po drugi strani pa v tej ponazoritvi v Rimljanih 7:4,6 prav mi smo tisti, ki smo umrli za postavo.

V: Kako v Rim 7,6b služimo po novem načinu Duha, ne po starem načinu črke, saj je Jezus v Lk 16,16–17 rekel, da se iz Zakona ne bo izgubila niti ena črka [podrobnost]?

O: Zakon ni bil spremenjen, niti s strani Jezusa niti s strani kogar koli drugega. Vendar je Jezus za nas popolnoma izpolnil Zakon, in zdaj služimo na nov način po Duhu, ne pa na star način po pisani postavi. Jezus je v Lk 16,16 rekel, da so Zakon in preroki veljali do Janeza. Stara zaveza je po Hebrejcem 8,13 zastarela. Pavel je v 2 Korinčanom 3,6 rekel, da črka ubija, Duh pa oživlja.

To se razlikuje od muslimanskega pojma razveljavitve. Besede, podane prek Mohameda, so lahko »razveljavile« prejšnje besede Mohameda, Jezusa ali katerega koli drugega preroka, na videz po lastni volji. Jezus ni razveljavil Zakona, ampak ga je za nas izpolnil, in zdaj služimo na drugačen način.

Na primer, Stara zaveza je prepovedovala uživanje kamelje meso, kozic in svinjine. Jezus, ko je razglasil vso hrano za čisto (Marko 7:19 ), ni spremenil zakona Stare zaveze, ampak nam je omogočil, da služimo na nov način.

Kot stransko opombo naj omenimo, da muslimani občasno poudarjajo, da kristjani ne upoštevajo starozaveških prehrambenih zakonov. Tega pa tudi muslimani ne počnejo, saj menijo, da je bilo v redu, da je Mohamed jedel kamelje meso. Tudi kristjani ne kritizirajo muslimanov (ali kogar koli drugega), ki jedo kamelje meso. Bistvo je, da če bi muslimani kritizirali Jezusa ali kristjane zaradi nauka, ki nadomešča zakon, bi vsak razlog, ki bi ga navedli, najverjetneje pomenil tudi kritiko Mohameda, ker je jedel kamelje meso in trdil, da nekatere stvari razveljavlja.

V: Kako je bil Pavel v Rim 7,9 živ brez zakona?

O: Rimljanom 4,15 in 5,13 pravita, da se greh, čeprav še vedno obstaja, ne šteje tam, kjer ni zakona. Pavel se je počutil osvobojen krivde, dokler ni spoznal zakona. Oseba pravno ni bila kriva namernega kršenja zakona (moralnega ali kakršnega koli drugega), če je bila v nedolžni nevednosti glede zakona. Seveda so imeli tudi ljudje, ki niso bili seznanjeni z judaizmom, zakon svoje vesti vpisan v srce. Pavel ni govoril o določenem obdobju v svojem življenju, ampak o stanju v življenju vsakega posameznika.

V: Kako ga je v Rim 7,9–11 zakon ubil?

O: Ni šlo za zakon sam po sebi, ampak za greh neposlušnosti zakona. Pavel je morda imel v mislih 3. Mojzesovo knjigo 18,5, kjer je življenje obljubljeno tistim, ki spoštujejo zakon, smrt pa tistim, ki ga ne spoštujejo.

V: Kaj točno je v Rim 7,11 »zavajanje greha«?

O: Greh je Bogu zoprn, greh je zlo, škoduje tebi samemu, greh škoduje drugim, greh okužuje in greh raste, vendar obstaja še en vidik greha. Greh zavaja, in to na dva načina. Prvič, greh te prepriča, da to, kar počneš, ni narobe ali vsaj ni zelo pomembna krivica. Ali ljudje, ki hrepenijo po nečem, menijo, da je njihova želja napačna? – ponavadi ne. Drugič, greh racionalizira, da bi opravičil svoja dejanja. Misli: »Da, bilo je narobe, kar sem storil tisti osebi, ampak … si je zaslužila ali si je to zaslužila.« »Da, bilo je narobe, da sem oropal trgovino, ampak podjetje je bilo del sistema.« »Da, nekaj je bilo uničeno, ampak to ni pomembno, ker bo zavarovanje to pokrilo.« »Da, morda delam narobe, ampak tudi drugi ljudje to počnejo, in nisem nič slabši od njih.«

V: V Rim 7,14–24 Pavel ne kritizira zakona, ampak kaj točno pravi o zakonu?

O: Zakon je za nas, ki smo v Kristusu, zastarel. Zanimivo je, da to ne pomeni, da je zakon zastarel za tiste, ki niso v Kristusu. Če zavračajo Kristusa, je zakon edino, kar jim ostane za odrešitev, in Pavel v Rimljanih 3,20 pravi, da nihče ne bo opravičen po zakonu.

V: Ali gre v Rim7:14 –24 za predkrščansko ali pokrščansko izkušnjo?

O: Na praktični ravni so kristjani to bitko iz Rimljanov 7,14–24 doživeli tako pred prihodom h Kristusu kot tudi po njem.

Pred spreobrnjenjem h Kristusu: Nekateri nekristjani se trudijo boriti proti svoji grešni naravi; drugi so se borbe popolnoma nehali in se predali. Res je, da so nekatere sekte in nekateri pristopi vedenjske psihologije ljudi pripeljali do tega, da so opustili nekatere slabe navade, kot so mamila, vendar so to le majhne taktične zmage, medtem ko se vojna proti naši grešni naravi nadaljuje.

Po spreobrnjenju h Kristusu: Ko postanemo kristjani, še vedno ohranjamo svojo staro meseno naravo. Vendar pa imamo zdaj Kristusa, ki nam daje motivacijo in upanje, ter Svetega Duha v nas, ki nam pomaga pri premagovanju. Problem niso le zunanja grešna dejanja, ki jih storimo. Problem je veliko večji. Naša srca in misli so od znotraj pokvarjena, in Bog nam ne daje le odpuščanja, ampak tudi očiščenje in proces preobrazbe, da bi postali bolj podobni Kristusu. To stališče so zagovarjali Avguštin, Kalvin, Luter in drugi reformatorji.

Oboje: Pavel ni hotel natančno opredeliti, ker se lahko nanaša na oboje. V tem odlomku uporablja tako preteklik kot sedanjik. Nekateri neverniki se sploh ne borijo z grehom: popolnoma jim ustreza, da grešijo, kolikor hočejo. Drugi neverniki se močno trudijo, da bi živeli dobro življenje. Spet drugi ne zagrešijo grobih grehov, brez boja, in menijo, da že živijo dobro življenje. Nekateri spremenijo kategorijo, v katero spadajo. Pomislite na neverujočega, ki se bori s kajenjem, debelostjo ali čim drugim, nato pa to premaga. Nekateri kristjani spadajo v kategorijo tistih, ki se borijo, drugi pa v kategorijo tistih, ki premagujejo. Želeli bi si preiti v kategorijo tistih, ki premagujejo.

V: Ali je v Rim 7,14–24 obstajalo kakšno judovsko učenje, podobno temu?

O: Da, v enem delu podobno, v drugem pa precej drugačno. Po mnenju W. D. Daviesa v delu Paul and Rabbinic Judaism (1948), str. 20–27, so rabini učili, da sta v ljudeh dva nagona: eden dober in eden zlo. Zlo je postalo bolj aktivno, ko si postal odrasel. Dobri se je prebudil, ko si postal sin zakona. Pavel tu govori o dveh nagonih, vendar zavrača trditev rabinov, da ima človek moč delati dobro prek zakona.

V: Zakaj je Pavel v Rim 7,18 rekel, da v njegovem grešnem mesu ne prebiva nič dobrega?

O: Ker res ni ničesar. Ljudje imajo željo, da bi bili samostojni kot mali bogovi. Na Jezusa bi morali gledati desetkrat več, kot gledamo nase.

Po drugi strani pa nismo »popolnoma pokvarjeni«, torej tako slabi, kot bi sploh lahko bili. Tudi ateisti lahko darujejo v dobrodelne namene in pomagajo drugim ljudem. Vendar smo »popolnoma pokvarjeni« v tem smislu, da smo v tako slabem stanju, da se ne moremo niti približati Bogu, ne da bi Bog najprej prišel k nam.

V: Kaj je zanimivega pri tem prehodu v Rim 8,1 in Rim 7,25b?

O: Pavel pogosto uporablja grško besedo za »zato«, ko preide na nov del razmišljanja. Vendar je v tem primeru Pavel uporabil »zato« v Rim 7,25b in ponovno v Rim 8,1, kot da bi šlo za resnično ostro ločitev v razmišljanju. Prvo »zato« povzema prejšnji odstavek, drugo pa kaže posledice prejšnjega.

V: Kako nas v Rim 8,2 zakon življenja v Kristusu osvobaja zakona greha in smrti, saj je zakon vendarle zakon?

O: Zakon lahko nadomesti drug zakon. Na primer, ko vržem predmet v zrak, se ta NE vrne nazaj na tla. Morda zato, ker sem vrgel živega papagaja. Kot piše v »Believer’s Bible Commentary« na str. 1708–1709, zakon težnosti ni nikoli izginil, ampak je ptičji zakon življenja nadomestil zakon težnosti. Zakon, ki nam je bil dan, ni bil slab, vendar ga je naša človeška mesenost oslabila, tako da nam ni mogel dati življenja.

V: Kaj je nenavadnega v tej formulaciji v Rim 8,3?

O: Tako v grščini kot v angleščini se zdi, da manjka glavni glagol, ki je očitno »Bog je storil«. V nekaterih prevodih je dodan v poševnem tisku. Pavel je svojo misel začel na en način, nato pa se je očitno sredi stavka preusmeril. To se imenuje anakoluton ali »prekinjena konstrukcija«. To je nenavadno tako v grščini kot v angleščini. Pavlova grščina je bila pravzaprav precej dobra, a očitno se je Pavel tukaj razburil.

V: Ali je v Rim 8,3 naše meso slabo?

O: Ustvarjeno je bilo dobro, a je padlo. Grška beseda tukaj je »grešno meso« (sarx), ne »grešni človek«, kot navaja NIV. Jezus je imel isto meso kot mi, in to ni bilo slabo. Ko pa ne obvladujemo svojih mesenih želja, postane naše meso za nas grešno. Jezus je bil resnično v mesu, a je bil le v »podobnosti« grešnega mesa.

V: Katere štiri značilnosti mesene narave navaja Pavel v Rim 8,6–7?

O: Tukaj so te značilnosti.

a) Smrt. To ni le fizična smrt, ampak ostajanje v duhovni smrti.

b) Sovraštvo do Boga. To pomeni, da je človek proti vsemu, kar Bog zapoveduje.

c) Ni in ne more biti podvrženo Božjemu zakonu. Ne želi biti podvrženo Božjemu zakonu.

d) Ne more ugajati Bogu. Če se ne želijo podrediti Bogu in so v sovraštvu z Bogom, potem niti majhni dobri koraki ne ugajajo Bogu.

V angleški zgodovini obstaja zgodba o Robinu Hoodu, ki je kradel bogatim (kar je slabo) in dajal revnim (kar je dobro), pri čemer je bila ideja, da se slabo in dobro nekako izravnata. To je popolnoma nebiblijsko; če ste »na ograji« in niste duhovno usmerjeni, tudi s »prehranjevanjem revnih« ne ugajate Bogu.

V: Ali naj v Rim 8,7 v Svetem pismu iščemo duhovni pomen namesto jasnega pomena?

O: Paziti moramo, da ne domnevamo, da obstaja kakršno koli nasprotje med jasnim pomenom in »duhovnim pomenom«. Obstajajo različne ravni razumevanja in v Svetem pismu je veliko globokih resnic, vendar se različne resnice dopolnjujejo, sicer pa niso vse resnične.

Lahko domnevamo, da je Bog želel, da njegove besede razumejo njegovi otroci. Ko nekdo reče, da potrebuje skrivno ali posebno znanje, da bi razumel stvari, ki jih Bog ni dopustil, da bi jih razumeli drugi kristjani, je njegovo »posebno razumevanje« sumljivo, saj gre verjetno za njegovo lastno domišljijo.

Ko starš, predsednik vlade ali general izda ukaz, želi, da se izvede tako, kot je nameraval, in ne da se ga ponovno razlaga kot nasprotno od tega, kar je rekel. Namesto da se sprašujemo, ali naj Sveto pismo razlagamo »dobesedno«, »duhovno«, »dosledno« ali »alegorično«, bi morali preprosto želeti razlagati Sveto pismo tako, kot so to nameravali Bog in človeški avtorji.

V: Ali je v Rim 8,9–11, 14–15 mogoče, da je nekdo pravi kristjan, ne da bi v njem prebival Sveti Duh?

O: Ti verzi pravijo, da ne. Nekoč mi je priča Jehovova trdila, da v njej ne prebiva Sveti Duh, saj priče Jehovove običajno učijo, da imajo Svetega Duha v sebi le 144.000 izbranih. Pokazal sem ji Rimljanom 8,9–11, in bila je skoraj v solzah. Čeprav bi vam rad povedal, da je takrat želela postati kristjanka in imeti Svetega Duha v sebi, se to ni zgodilo. Naslednji teden se je vrnila v mojo pisarno in mi povedala, da je ugotovila, da ima Svetega Duha vendarle v sebi.

V: Če v Rim 8,9–11, 14–15 piše, da mora biti Sveti Duh v tebi, da si Božji sin, in če je govorjenje v jezikih dokaz Svetega Duha, ali potem vsi, ki ne govorijo v jezikih, niso odrešeni, kot učijo cerkve »Oneness Pentecostal«?

O: Ne. Govorjenje v jezikih ni edini dokaz Svetega Duha in niti ni glavni dokaz, kot kažejo Galatijci 5,22–24 in 1 Korinčanom 13,1. Galatijci 5,22–24 navajajo sad (ne sadeže) Duha. 1 Korinčanom 12,29–31 kaže, da vsi ne govorijo v jezikih, prav tako kot vsi ne delajo čudežev in vsi niso učitelji. 1 Korinčanom 12,31–14,1 kaže, da je najpomembnejši del ljubezen, Janez 14,15.21 pa kaže, da je bistven sadež krščanskega življenja poslušnost Jezusovim besedam.

V: Če v Rim 8,9–11.15 piše, da mora biti Sveti Duh v človeku, sicer ta človek ne pripada Kristusu, potem a) ali gredo vsi dojenčki, ki umrejo, v pekel, ker Sveti Duh ni v njih, ali b) ali je Sveti Duh v vseh dojenčkih, ali c) kaj drugega?

O: Odgovor je »drugo«, saj Sveto pismo ne uči niti a) niti b). Pri odgovoru je treba upoštevati tri točke.

1. Z izjemo Jezusa in Janeza Krstnika (Luka1:40 –44) dojenčki nimajo Svetega Duha. Rodimo se ločeni od Boga (Efežanom 2:3).

2. Bog je v svoji besedi pokazal, da bodo vsi, ki bodo rešeni, rešeni skozi Kristusa (Janez 14:6; Hebrejcem9:15 ;10:10 ,14,19).

3. Vendar pa, tako kot je bil Bog svoboden, da je rešil ljudi v časih Stare zaveze pred evangelijem in celo pred Zakonom, lahko Bog rešuje, kakor želi, skozi Kristusa.

Povzetek: Bodimo previdni, ko poskušamo postavljati omejitve glede tega, kako mora Bog delovati. Res je, da Bog ne bo deloval v nasprotju s tem, kar je razodel v Svetem pismu, vendar moramo biti previdni, da ne gremo dlje od tega, kar je zapisano, kot nas opominjata 1 Korinčanom 4:6 in Pregovori 30:5–6.

V: Zakaj se v Rim 8,9 Sveti Duh imenuje Kristusov Duh?

O: Je Kristusov Duh vsaj iz treh razlogov.

1. V Trojici je bil Sveti Duh poslan od Očeta in Jezusa.

2. V Trojici Sveti Duh v našem življenju predstavlja Jezusa.

3. Poglobljeno učenje o Trojici kaže, da člani Trojice prebivajo drug v drugem, morda na podoben način, kot Duh prebiva v nas.

V: Ali v Rim 8,10 izraz »telo« v nasprotju z »duhom« pomeni grešno meso v nasprotju z našim duhom ali pa nas vse v nasprotju s Svetim Duhom?

O: Krščanski učitelji se v tem ne strinjajo, Pavel pa besedo »telo« včasih uporablja za našo grešno naravo, včasih pa za vse nas. Pavel v Pismu Rimljanom 8 uporabi besedo »Duh/duh« 21-krat (17-krat v verzih 1–17), od tega se vsaj 18-krat nanaša na Svetega Duha. Pavel uporabi besedo »meso« desetkrat v Rimljanih 8,1–17, v Rimljanih 8,18–39 pa niti enkrat. Vendar Pavel v Rimljanih 8,1–16 ne uporabi besede »slava«, v Rimljanih 8,17–39 pa jo uporabi štirikrat.

Grešno meso proti našemu duhu: To je grški način gledanja na stvari in večina komentatorjev se strinja, da je prav to imel Pavel v mislih.

Vsi mi proti Svetemu Duhu: To je hebrejski način gledanja na stvari. Mnogi zgodnji kristjani in delo »The Expositor’s Bible Commentary«, zvezek 10, str. 90, zagovarjajo to stališče.

V: Kako v Rim 8,12–13 umorimo dejanja telesa?

O: Ta proces, ki ga izvajamo v tem življenju, se imenuje umrtvovanje, kot navajata »The Expositor’s Bible Commentary«, zvezek 10, str. 91–92, in »The Wycliffe Exegetical Commentary Romans 1–8«, str. 529.

V: Kako je v Rim8:15 in Ef3:14 –15 Bog naš Oče?

O: Knjiga »Now That’s a Good Question«, str. 13–14, omenja, da je nemški učenjak odkril, da v vseh svetopisemskih in izven-svetopisemskih judovskih spisih v Italiji do 10. stoletja n. št. noben Jud (zunaj Svetega pisma) ni niti enkrat naslovil Boga v prvi osebi kot Očeta. …O Bog, ti si naš Oče. Jezus je to storil, in Pavel nas je spodbujal, naj to storimo tudi mi.

V Stari zavezi se Bog v prvi osebi naslavlja kot Oče v Izaiju 63,16 (dvakrat) in Izaiju 64,8. Bog svojemu ljudstvu v Jeremiju 3,4 opominja, da so ga imenovali »Moj Oče«. Na mnogih drugih mestih (Psalm 68,5; Izaija 9,6; Jeremija 3,19; 31,9; Malaki 1,6; 2,10 itd.) se Bog imenuje Oče, vendar ne v prvi osebi.

V: Ali so v Rim 8,16–17 vsi ljudje Božji otroci?

O: Ne. Čeprav mormonska cerkev uči, da so vsi ljudje duhovni otroci Boga (in njegovih številnih boginj-žensk), Rimljanom8:15 , izrecno pravi, da smo Božji otroci po posvojitvi. Čeprav je res, da je vsak človek, žival, rastlina in demon del Božjega stvarstva, se Rimljanom 8 nanaša le na tiste, ki so bili ponovno rojeni.

V: Kdo naj bi bil v Rim 8,17 pravzaprav poveličan?

O: Ne gre za izbrano skupino ljudi, ampak za vse vernike.

V: Ali lahko v Rim 8,17 postanemo povzdignjeni bogovi, kot uči mormonska sekta?

O: Ne. To je zelo stara zmota, ki je dolgo predhodila mormonizmu. Adam in Eva sta bila v 1. Mojzesovi knjigi 3:4 skušnjena s tem napačnim učenjem. Sam Satan je v Izaiju 14:12–15 želel postati podoben Bogu.

Kot je rekel David v Psalmu 23,6: »… in bom prebival v Gospodovi hiši na veke.« Zato mormonski moški ne bodo imeli svojih planetov ali lastnega harema božanskih žena. Nek mormon mi je nekoč rekel: »Mislim, da je Bog naredil veliko napak, in ko bom postal bog, bom delal bolje.« Zato se cilj kristjana, da večno služi Bogu v nebesih, in cilj mnogih mormonov zelo razlikujeta.

V: Ali je v Rim8:19 –22 in Rim5:12 –14 smrt živali nastopila že pred grehom?

O: Smrt mikroorganizmov se je zgodila; kako bi sicer ribe jedle plankton? Torej, kako daleč v zapletenosti življenja je segla smrt pred grehom? Kristjani imajo o tem dve mnenji.

Da. Ti verzi v Pismu Rimljanom se nanašajo le na človeško smrt, zato Sveto pismo o tem ne govori. Fosilni dokazi kažejo, da so bile velike in majhne živali pojedeni že pred grehom.

Ne. Ti verzi se nanašajo na smrt vseh živali, ki imajo samozavest. Medtem ko so rastline, mikroorganizmi in nižje živali brez »nephesh-življenja« (kar pomeni samozavest) umrle pred grehom, višje živali pred grehom niso umrle.

V: Zakaj v Rim8:19 –22 Bog dopušča zlo v padlem svetu?

O: Tako dnevni časopis kot Sveto pismo kažeta, da svet vsebuje tako zlo kot dobro. Po Janezu 9,1–3 se človek ni rodil slep zaradi svojega greha ali greha svojih staršev. V Luku 13,1–5 so umorjeni Galilejci in tisti, na katere je padel stolp v Siloamu, morda zaslužili te stvari, vendar jih niso zaslužili bolj kot vsi ostali.

Pismo Rimljanom 8,19–22 kaže, da je Bog po grehu stvarstvo podvrgel propadanju. Pokvarjenemu človeku ni bilo dovoljeno živeti v nepokvarjenem stvarstvu. Imamo naravne nesreče, začasno krivico in nečloveškost človeka do človeka. Od greha naprej, kot piše v 1. Janezovem pismu5:19 , je ves svet pod vplivom zla. Bog tega sveta je Satan (2 Korinčanom 4:4). Satan je knez tega sveta (Janez 12:31;14:30 ,16:11 ; Efežanom6:12 ; in Kolosanom 1:13). Za več informacij glej tudi razpravo o Efežanom 2:2.

V: Ali v Rim 8:21 svoboda kristjana vključuje svobodo, da počnemo karkoli želimo?

O: Sekta z imenom »Otroci Boga«, znana tudi kot »Družina ljubezni«, je učila, da naj bi imeli spolno svobodo zunaj zakonske zveze.

Očitno se je to vprašanje pojavilo tudi v časih Nove zaveze, saj se je Pavel tega vprašanja lotil v 1. pismu Korinčanom 5:9–11 in v Pismu Rimljanom 6:1.

1 Korinčanom 5,9–11 pravi, da ne smemo niti jesti z ljudmi, ki se imenujejo kristjani in počnejo te stvari.

Pismo Rimljanom 6,1 kaže, da je nemogoče imeti takšen odnos in živeti v Kristusu.

Ena uganka, ki sem jo slišal, se glasi: »Kaj je najmanj, kar lahko storiš, da bi še vedno bil kristjan?« Odgovor je: »Če še vedno razmišljaš v teh okvirih, tega še nisi storil.«

V: Ali v Rim 8,23 verniki stokajo zato, ker imamo prve plodove Duha, ali kljub temu, da imamo prve plodove Duha?

O: Slovnica tega ne določa, najverjetnejši odgovor pa je: oboje. Si kdaj okusil le majhen košček nečesa okusnega in potem komaj čakal, da boš lahko imel vse? Tako je tudi z Duhom. V Duhu okusimo le majhen košček Gospodove radosti in komaj čakamo, da jo bomo imeli v celoti.

V: Ali smo v Rim 8,23 posvojeni kot Božji sinovi ali pa ponovno rojeni, kot pravi Janez 3,16, in ali gre za sedanjost ali prihodnost?

O: Obe prispodobi izražata resnico. Posvojeni sin ima vse pravice, ki jih ima sin po rojstvu. Vsi mi, moški in ženske, smo že zdaj Božji sinovi. Tako rojeni kot posvojeni sinovi so prejeli družinsko dediščino, vendar smo doslej prejeli le majhen delček tega, kar bomo prejeli kot Božji sinovi.

V: Ali je v Rim 8,26 Sveti Duh naš posrednik ali je Kristus naš posrednik, kot pravi 1 Tim 2,5?

O: Sveti Duh posreduje/se zavzema za nas v molitvi. Grška beseda za »pomaga«, synantilambanetai, nakazuje, da ena oseba pomaga drugi nositi težko breme. Sveti Duh ni posredoval/odkupil za nas na križu niti ni posredoval za nas kot Veliki duhovnik, saj je to storil le Jezus.

V: Kako lahko v Rim 8,28 vse stvari delujejo skupaj v dobro tistim, ki so poklicani?

O: Čez milijone let, ali kakorkoli se čas meri v nebesih, bomo lahko pogledali nazaj in videli, kako je Bog uporabil vse v našem življenju, celo zlo, da nas je poučil, da smo rasli in da nas je prečistil.

V: V Rim 8,28–39 mi je prijateljica brala knjigo Charlesa Stanleya o večni varnosti, in ko je prišla do dela o Božji brezpogojni ljubezni, je temu ugovarjala z vprašanjem, kje v Svetem pismu piše, da je Božja ljubezen brezpogojna? Je članica cerkvene skupnosti »Cerkev Kristusa« in meni, da je pogoj za odrešitev krst z vodo – zato sta Božja ljubezen in odrešitev za nas odvisni od tega, ali smo krščeni. Kako bi ji moral odgovoriti?

O: Charles Stanley ima zelo dobro gradivo o Svetem pismu in odrešitvi, in ima prav.

Psalm 145,17 pravi, da je Bog ljubeč do vsega, kar je ustvaril, kar vključuje tudi usmiljenje, ki ga je pokazal celo tistim, ki so večno izgubljeni.

Vendar Sveto pismo nikjer ne uči, da je Bog »vse ljubeč«, saj sta pravica in jeza, ne pa ljubezen do Satana in demonov, tisto, kar jih pošilja v jezero ognja . Vsi ljudje ne gredo v nebesa, temveč le izbranci, ki jih je Bog vnaprej poznal in predestiniral.

Vendar pa ima Bog posebno ljubezen do nekaterih, imenovanih izbranci (tisti, ki so namenjeni v nebesa). Vendar Rimljanom 8,28–39 uči, da nas (tiste, ki smo poklicani) nič ne more ločiti od Božje ljubezni. Za izbrance, kako bi lahko bila ta ljubezen še bolj brezpogojna?

Ali je naša ljubezen »sprožila« Božjo ljubezen do nas, ali pa je Božja ljubezen sprožila našo ljubezen do Njega? 1. Janezovo pismo 4,10.19 kaže, da nas je Bog prvi ljubil. V Janezu 6,65 je Jezus rekel: »Zato sem vam rekel, da nihče ne more priti k meni, če ga Oče ne privleče/omogoči.« Kalvinisti in nekalkvinisti se ne strinjajo, ali velja to za vse ali le za nekatere:

5-točkovni kalvinisti: Oče je omogočil le nekaterim. Zato Jezus ni umrl za nekatere, ti pa nikoli niso zavrnili Jezusovega odrešenja, ki jim je bilo namenjeno, saj jim Bog sploh ni hotel dati nobene priložnosti. Bog nima izgubljenih primerov.

Vsi ostali: Oče je vnaprej omogočil odrešitev vsem, vendar se nekateri odločijo, da zavrnejo tisto, kar jim je bilo ponujeno. Božji Sin je čutil veliko žalost zaradi izgubljenih duš v Jeruzalemu (Matej 23:37–39).

Kljub temu pa mnogi pripadniki »Cerkve Kristusa« preprosto ne razumejo Efežanom 2:4, 8–10. Naša dela nimajo nobenega deleža pri našem odrešenju. Odrešeni smo po milosti SKOZI VERO, … NE PO DELIH. Vera je tukaj izrecno izključena kot delo, krst z vodo pa je delo, ki je znamenje naše vere, toda odrešeni smo po Božji milosti, ne po vodi. Ko se morate odločiti med tem, kar je rekel pripadnik »Cerkve Kristusa«, in tem, kar je rekel apostol Pavel, se odločite za apostola Pavla.

V: Ali lahko v Rim 8:29 kdor koli, ki ga je Bog vnaprej poznal, gre v pekel?

O: Ne. Beseda »vnaprej poznal« tukaj pomeni, da je Bog vnaprej vedel, da bodo šli v nebesa. To vprašanje vsebuje logično protislovje. Ker je Bog zunaj časa, je to vprašanje podobno vprašanju: »Ali je mogoče, da kdor koli, ki je šel v Toledo, nikoli ni bil v Toledu?«

V: Ali je v Rim 8,29 in Ef 1,4 predestinacija le kalvinistična doktrina?

O: Ne. Ti verzi kažejo, da gre za svetopisemsko doktrino za vse kristjane, tako nekalviniste kot kalviniste. Kalvinisti imajo morda nekaj napačnih stališč glede predestinacije, vendar imajo nekateri kalvinisti tudi koristne uvide.

Bog z gotovostjo ve vse o prihodnosti, vendar njegovo znanje ne izključuje naše svobodne volje niti ne zmanjšuje naše odgovornosti. Ne moremo reči: »Bog je vedel, da bom to storil, zato nisem imel izbire, moral sem to storiti.« V Apostolskih delih 2,23 je bil Jezus Kristus izročen Judom po Božjem določenem namenu in vnaprejšnjem poznanju, vendar so bili tisti, ki so Jezusa križali, krivi greha (Janez19:11 ). Tukaj je primer. Lahko preberemo knjigo o tem, kako je George Washington pred več kot 200 leti prečkal reko Delaware . Naše skoraj gotovo znanje iz knjige ni prisililo Georgea Washingtona, da bi to storil. Predpostavimo, da bi se z časovnim strojem lahko vrnili 400 let nazaj in s seboj vzeli knjigo. Še vedno nismo storili ničesar, kar bi prisililo Georgea Washingtona, da bi karkoli storil.

Bog obstaja zunaj časa (Titus 1:2) in tudi znotraj njega, njegovo predznanje pa nas ni prisililo, da bi storili karkoli.

Božje predznanje o nas predhodi Njegovi predestinaciji / izbiri v dveh verzih, ki omenjata oboje skupaj (Rimljanom8:29 ; 1. Petrov 1:2). Kalvinisti imajo navado, da to razvrstijo v nasprotnem vrstnem redu. Bog izbere vsakogar, kogar izbere, in šele nato to vnaprej ve. Arminijanci (ne Armenci) pogosto trdijo, da je Bog izbral pred začetkom časa na podlagi svojega vnaprejšnjega poznanja. Vendar, če je Bog resnično zunaj časa, bi lahko bilo oboje sočasno.

Suverenost Vsemogočnega Boga ne izključuje naše svobodne volje, čeprav kalvinisti običajno trdijo drugače. Dogajale so se stvari, ki »niso prišle na misel Bogu«, kot so žrtvovanja dojenčkov v Jeremiju 32:35, in umrli so ljudje, ki ne bi smeli umreti, kot je zapisano v Ezekielu 13:19. Dogajajo se stvari, ki Boga žalostijo. Po drugi strani pa vse deluje v skladu z Božjim načrtom (Efežanom1:11 ). Kako uskladiti ti dve ideji? S pojmom »delegirane suverenosti«. Bog bi lahko imel popoln nadzor nad vsem, tako da ga nič ne bi moglo razjeziti in bi bili vsi roboti. Vendar se je Bog, ki lahko stori karkoli, očitno odločil, da svojo suverenost za določen čas in v določenih mejah delegira, tako da imamo sposobnost, da se odločimo, ali bomo Bogu poslušni ali ne. Bog je očitno zelo cenil človeka, ustvarjenega po svoji podobi, da bi se ljudje lahko svobodno odločili, da bodo ljubili Gospoda. Bog to ceni tako visoko, da ljudem dovoli, da ga zavrnejo in trpijo posledice svoje odločitve.

Kaj je svobodna volja? Martin Luther je napisal celo knjigo *O suženjstvu volje*, v kateri je trdil, da je svobodna volja napačna doktrina. Luther je tu zgrešil, ker je stvari pripeljal do nebiblijskih skrajnosti. Rodimo se z voljo, ki je sužnja greha (s čimer bi se Luther strinjal), vendar imamo svobodno voljo, da še vedno prosimo za pomoč. Imamo svobodno voljo, in tudi odvisnik od drog jo ima. Zasvojenec morda nima moči, da se osvobodi svoje navade, vendar lahko zaide v rehabilitacijski center, pade na tla in reče: »Pomagaj mi.« Nekateri bi razlikovali med moralno nevtralno, neomejeno svobodno voljo (kar ni v skladu s Svetim pismom) in tisto, kar imamo mi, pri čemer slednjo imenujejo svobodna odločitev. Drugi, zlasti kristjani v zgodnji cerkvi, uporabljajo izraz »svobodna volja« za sklicevanje na svetopisemski pojem.

Če povzamemo: Bog nas je vnaprej določil, hkrati pa imamo tudi svobodno voljo, če jo pravilno razumemo. Preden se je začel čas, Bogova izbira tistih, ki bodo šli v nebesa, ni bila slepa ali kapriciozna, ampak je bil vsak posamezen dan našega življenja zapisan v Božji knjigi (Psalm 139,16), ko nas je izbral.

V: Ali Rim 8,29–30 uči herezijo univerzalizma, da so vsi rešeni?

O: Ne. Rimljanom 8,29–30 pravi, da bodo vsi, ki so bili vnaprej poznani in predestinirani, poveličani. V teh verzih ni ničesar, kar bi nakazovalo, da so vsi ljudje vnaprej poznani in predestinirani za odrešitev.

Tukaj je navedeno, kar uči lažna religija Cerkve združitve Rev. Moona v svoji knjigi Božansko načelo (peta izdaja, 1977), čemur sledi, kar uči Sveto pismo.

Božansko načelo, str. 190: »Končni namen Božje previdnosti obnove je odrešiti vse človeštvo. Zato je Božja namera, da popolnoma odpravi pekel, ko bo minilo obdobje, potrebno za popolno plačilo vse odškodnine.«

Božansko načelo, str. 191: »Ko pridejo zadnji dnevi, se bodo tudi zli duhovi spustili k zemeljskim ljudem iste ravni in bodo s sodelovanjem z njimi sodelovali pri izpolnjevanju Božje volje. Končno, po določenem času, bo dosežen združen namen stvarstva.«

Božansko načelo, str. 200 »Čeprav se časi njihovega odrešenja lahko razlikujejo, so vsi padli ljudje predestinirani za odrešitev.«

Sveto pismo: Kazen za nevernike je večna in neskončna. (Matej 18:8, 25:41,46, Juda 7). To je neugasljiv ogenj (Izaija 66:24, Matej3:12 , Luka3:17 ).

Rev 14:11 Pravi: »In dim njihove muke se dviga v večnost. Ni počitka ne podnevi ne ponoči za tiste, ki častijo zver in njeno podobo...«

V: V Rim 8:30, kolikšen odstotek ljudi, ki izpolnijo en korak, preide na naslednji korak?

O: 100 %. Vsak, ki je predestiniran, je poklican. Vsak, ki je poklican, je dejansko opravičen. Vsak, ki je opravičen, je poveličan.

V: V Rim 8,30 piše, da bomo nekega dne v nebesih poveličana bitja; kako naj torej živimo že zdaj v skladu s tem, ne da bi postali arogantni?

O: Ker bomo nekega dne brez greha, brez zla, bi si morali prizadevati, da tako živimo že zdaj. Če to počnemo in smo čim bolj ponižni, se zavedajmo, da nas bodo nekateri morda še vedno imeli za arogantne. (To je tako arogantno, da misliš, da si tako dober, da ne boš šel z mano ven in se opil.) Vendar pa resnično ne smemo biti arogantni, saj nam Bog pravi, naj bomo ponižni. Drugi razlog je, da resnično nimamo ničesar, zaradi česar bi lahko bili arogantni. Kaj dobrega imaš, kar ni bilo darilo od Boga?

V: Ali je v Rim 8:32 beseda »drugo« v grščini takšna, kot je v prevodu »Novi svet« Jehovovih prič (popravljeni izdaji iz leta 1970 n. št., str. 1227)?

O: Ne, ni. Prevod »Nov svet« dodaja besedo »drugi« v poševnem tisku, na primer štirikrat v Pismu Kolosanom 1:16–20. Poudarjen tisk kaže, da te besede v grškem besedilu ni. Vendar beseda »drugo« v grškem besedilu ni niti v Pismu Rimljanom8:32 niti v Pismu Filipljanom 2:9, a je »Stražni stolp« pozabil to besedo zapisati s poudarjenim tiskom. Besedo »drugo« so dodali tudi v Apostolskih delih 10:36, kjer so jo zapisali v oglatih oklepajih.

V: Kaj je zanimivega v Pavlovih besedah o višini in globini v Rim 8:39?

O: Natančen pomen je bil nebesna telesa nad obzorjem in nebesna telesa pod obzorjem. Drugačen način razmišljanja o tem je, da se nam ni treba skrbeti za ničesar v nebesih ali peklu, niti za vraževerja, kot sta astrologija in usoda, ki naj bi nas ločevala od Božje ljubezni.

V: Ali je v Rim 8,39 mogoče izgubiti odrešitev?

O: Pravi kristjani se o tem ne strinjajo. Za več informacij si oglejte razpravo o Hebrejcem 6:4–12 in Efežanom 1:14.

V: Ali naj v Rim 9,1–4 čutimo žalost za izgubljene?

O: Da. Pavel je zagotovo bil globoko žalosten zaradi teh ljudi. Podobno Jeremija velja za »jokajočega preroka« zaradi žalosti, ki jo je čutil za izgubljene, kot je zapisano v Jeremija 9,1–2 in drugod. Jezus je v Mateju 23,37–39 globoko žaloval za tiste v Jeruzalemu, ki so ga zavrnili. Če želimo slediti zgledu prerokov, apostolov in Jezusa, pa ne čutimo žalosti ali obžalovanja za izgubljene, potem je z nami nekaj narobe.

Judje so imeli tako kri kot tudi običaje, vendar niso verjeli v prihodnjega Mesija, niti niso videli potrebe po veri. Mnogi Judje so bili ponosni, da so se tako trudili, vendar niso hoteli sprejeti, da je to po milosti, ne po njihovih delih. Zanimiv kontrast predstavlja Pavlov pogled: žalost za te ljudi, in pogled nevernikov med Judi: Pavel je bil izdajalec.

Obstaja šala, v kateri je moški v baptistični cerkvi vprašal gospo, kako se ima njihov pastor. Gospa je odgovorila: »Oh, pred časom smo ga odpustili, ker je rekel, da bodo vsi, ki zavračajo Jezusa, šli v pekel.« Moški je bil šokiran, saj je to tisto, kar pravijo kristjani, vključno z baptisti. Zato je vprašal: »Kaj pa pravi vaš novi pastor?« Gospa je odgovorila: »Oh, pravi, da bodo tudi vsi, ki zavračajo Jezusa, šli v pekel.« Moški je vprašal, kakšna je torej razlika? Gospa je odgovorila, da je prvi pastor to rekel z veseljem v glasu, drugi pa s solzo v očesu.

V: V Rim 9,4 in naprej ter 6–9: če so Božje obljube zanesljive, zakaj so bile za nekatere neučinkovite?

O: Božje obljube so dobre, vendar je treba upoštevati obseg obljube. Včasih je obseg omejen le na nekatere, na primer na Izaka, ne pa na Izmaela in Midjance, na Jakoba, ne pa na Ezava itd. Včasih je obseg pogojen, kot na primer v primeru Izraelcev, ki so zapustili Boga, da bi častili Baale, in so bili izključeni iz obljube. Božje odrešenje je zanesljivo in večno za vse, ki ga sprejmejo.

V: Ali bodo v Rim 9,8–9,27 in Rim11:13 –17,26 vsi Judje šli v nebesa ali ne?

O: Ne. Nekateri so to sklepali na podlagi teh dveh odlomkov iz Pisma Rimljanom. Vendar Pismo Rimljanom 8–9 poudarja, da v nebesa gredo otroci obljube, ne pa biološki potomci. Pismo Rimljanom9:27 poudarja, da bo rešen le ostanek biološkega Izraela. Pismo Rimljanom 11:13–17,26 govori tako o Božjem »odprtem vabilu« današnjim Judom kot tudi o njihovem prihodnjem množičnem sprejemanju Božjega vabila.

Poleg tega je Jezus v Evangeliju po Janezu8:24 verskim Judom povedal, da bodo, če ne verjamejo, da je Jezus Mesija, resnično umrli v svojih grehih. V Evangeliju po Mateju 23:33 Jezus vpraša učitelje postave in farizeje, kako bodo sploh lahko ušli obsodbi na pekel. Tudi Pismo Galatijcem 5:2 kaže, da Kristus nima nobene vrednosti za tiste, ki zaupajo v obrezovanje.

Za več informacij glej razpravo o Jeremiju 31:37.

V: Zakaj je v Rim9:13 in Mal 1:2–3 Bog sovražil Ezava? Je bilo to pravično?

O: Po mnenju R. C. Sproula v knjigi Now That’s a Good Question, str. 570: »Najprej gre za hebrejski idiom. To je hebrejska govorna oblika, ki jo imenujemo antitetični paralelizem, pri kateri Sveto pismo govori v smislu neposrednih nasprotij. Da bi to razumeli, moramo videti, da karkoli Bog misli s sovraštvom do Ezava, pomeni točno nasprotno tistega, kar pomeni ljubiti Jakoba. … v kontekstu [Stare zaveze], v katerem se pojavi ta konkreten odlomek, ko Sveto pismo pravi, da Bog ljubi Jakoba, to pomeni, da Jakoba naredi za prejemnika svoje posebne milosti in usmiljenja. Jakobu podari dar, ki ga ne podari Ezavu. Jakobu podeli usmiljenje. Ezavu pa to usmiljenje odreka, ker mu ga ni dolžan in si pridržuje pravico [do tega]. … Jud opisuje to razliko z uporabo protislovnih izrazov.«

V: Kakšna je v Rim 9,14 razlika med pravičnostjo in poštenostjo? Je Bog oboje?

O: Sveto pismo pravi, da je Bog pravičen; ne pravi pa, da je Bog pošten. Pravičnost pomeni, da ljudem damo tisto, kar si zaslužijo. Včasih pa Božja milost in usmiljenje prevladata nad Božjo pravičnostjo. Bog nam daje dobre stvari, ki si jih ne zaslužimo, in nam ne daje slabih stvari, ki si jih zaslužimo, ker je Jezus za nas umrl na križu. Božja pravičnost pa je kljub temu izpolnjena, saj je Jezus prevzel kazen za naše grehe. Pravičnost pomeni, da vsakdo dobi natanko isto in natanko enake priložnosti. Sveto pismo in življenje kažeta, da Bog ni pravičen, niti mu ni treba biti. Ali je bil Bog pravičen do Jakoba in Ezava? Nekateri pravijo: »Da in ne.« Jaz imam povsem drugačen odgovor: »Ne in da.« Bog NI bil pravičen do Jakoba. Jakob je veroval v Boga, a bil je lažnivec, goljuf in lopov, ki bi ga Bog, če bi bil pravičen, zapustil. Po drugi strani pa je bil Ezav po Hebrejcem 12,16 brezbožen; Ezav ni hotel imeti ničesar opraviti z Bogom, in Bog ni imel ničesar opraviti z Ezavom, razen tega, da je Ezav finančno uspeval.

V: Zakaj v Rim 9,18 ne moremo kriviti Boga za otrditev faraonovega srca?

O: Bog je sedemkrat rekel, da je otrdil faraonovo srce. A sedemkrat je Bog rekel, da je faraon otrdil svoje lastno srce. Najprej moramo razumeti pojem otrditve, preden pogledamo, kako je Bog otrdil faraonovo srce.

Otrditev srca nevernika ga še bolj utrdi v njegovi nevernosti. Po drugi strani pa je Bog rekel, da je otrdil preroka Ezekiela in Jeremija, in njuna otrditev je bila v dobrem smislu. V Ezekielu 3:8–9 piše: »A jaz [Bog] te bom naredil tako neomajnega in otrdega, kot sta ona. Tvoje čelo bom naredil kot najtrši kamen...«

V Jeremiju1:18 ;15:20 je Bog naredil Jeremija podobnega zidu, ki bi se uprl vsem.

Tako »otrdelost« ne pomeni vedno zla, ampak pomeni, da nekdo postane bolj trden v svojih navadah, tako kot se utrdi glina.

Morda je Bog s pošiljanjem nadlog omilil srca nekaterih ljudi, vendar je to imelo za posledico otrditev faraonovega srca. Koliko je Bog otrdil faraonovo srce brez zunanjih vplivov, kot so nadloge? Sveto pismo tega ne navaja. Ne glede na to je Božje delovanje usmerilo faraonovo srce v smer, v katero si je faraon že sam želel iti. Ko v naše življenje vstopijo nadloge, so lahko povabilo, da otrdimo svoje srce proti Bogu, ali pa da utrdimo svojo odločenost za Boga in proti grehu.

Tukaj je, kar je o tem učil nek pisec iz zgodnje Cerkve.

Tertulijan (198–220 n. št.): »Bog otrdi srce faraona. Vendar si je zaslužil, da ga vpliv pripelje do pogube, saj je že zanikal Boga, v svojem ponosu že tolikokrat zavrnil Njegove poslance, naložil težka bremena Njegovemu ljudstvu in (če povzamemo vse) bil Egipčan.« Pet knjig proti Marcionu, knjiga 2, poglavje 14, str. 308

Origen (225–254 n. št.) je v bistvu dejal, da tako kot ista vročina istega sonca otrdi blato in stopi vosek, tako delovanje Božjega Duha otrdi uporniške in omehča tiste, ki se kesajo. Origenovo delo »De Principiis« (v grščini in latinščini), knjiga 3, poglavje 1.11, str. 311.

V: Kdo je v Rim 9,18 imel kakšno odgovornost pri otrditvi srca faraona in drugih ljudi?

O: Pri odgovoru je treba upoštevati štiri točke.

A. Bog je odgovoren:

A1. Vse, kar se zgodi, dopušča Bog. Z drugimi besedami, ne zgodi se ničesar, razen tistega, kar Bog dopusti (Jakob4:15 ; Job1:12 ; 2:6; Psalm 103:19).

A2. Vse, kar Bog odloči, se zagotovo zgodi (Izaija 43:13; Izaija 55:10–11; Rimljanom 11:29). Bog je obljubil (tj. odločil), da bodo Izraelci zapustili Egipt po 400 letih suženjstva (Prva Mojzesova knjiga15:13 –14).

A3. Bog je ustvaril faraona in mu dovolil, da živi.

A4. Bog je deloval skozi zgodovino in poskrbel, da je bil faraon v tistem času kralj Egipta.

A5. Bog je namerno poslal nadloge na Egipt.

A6. Končno je bilo, je in bo vse, celo stvari, ki »niso prišle na misel Bogu« (Jeremija 19:5; 32:35), vpleteno v Božji načrt (Efežanom1:11 ; Rimljanom8:28 ; Pregovori 16:4).

B. Bog ni odgovoren za stvari, ki jih je dopustil, a jih ni neposredno povzročil, kot je na primer zlo.

B1. Nekatere stvari v Bogu vzbujajo veliko jezo (Jeremija 5:29;8:19 ; 12:8; Ezekiel 8:6).

B2. Nekatere stvari Bogu lomijo srce (Jeremija 4:19–22; 9:1; Luka 19:41–44; Matej 23:37–39).

C. Faraon je bil odgovoren:

C1. Faraon ni bil prisiljen. Dejansko bi bile nadloge za večino ljudi »spodbuda«, da bi se odločili za pravo pot.

C2. Faraon je sam sprejel svoje odločitve.

D. Oba sta bila skupaj odgovorna:

D1. Tudi faraon je otrdil svoje srce, in to njegovo otrditev je bilo omenjeno še preden je Bog otrdil faraonovo srce.

V: Kako nas lahko Bog v Rim9:19 –22 in Rim 11:8,10 drži odgovorne za to, kar nas On ustvarja?

O: Morda bo pomagala ilustracija. Recimo, da smo se rodili in vse življenje preživeli na eni ladji. Predpostavimo, da je ta ladja bila na robu potopa in da nam je bil na voljo rešilni čoln, s katerim bi lahko zapustili ladjo. Če ostanemo na ladji in se utopimo, smo odgovorni za lastno smrt. Nismo bili odgovorni za to, da smo se rodili na ladji, bili pa smo odgovorni za to, da se nismo odločili zapustiti potapljajoče se ladje. Ne bi bilo le neprimerno, ampak tudi tragično in nesmiselno, če bi nekdo krivil okoliščine svojega rojstva za lastno odločitev, da zavrne ponudbo rešilnega čolna.

Tako nismo imeli nobenega vpliva niti odgovornosti za to, kako smo se rodili, in za dejstvo, da imamo grešno naravo. Vendar pa so ljudje odgovorni za to, da se niso odločili priti k Bogu po očiščenje svoje grešne narave in odpuščanje svojih grehov.

V: Zakaj Božja beseda v Rim 9,19 ta vprašanja imenuje neprimerna?

O: Tukaj sta navedena dva različna razloga.

Odnos: Nobeno vprašanje ni dobro, če je odnos tak, da se Bogu odgovarja (verz 20). Namesto da bi se poskušali naučiti Božjih poti, vprašanja skušajo prisiliti Boga, da se opravičuje.

Vsebina: Tudi če so zastavljena s spoštljivim odnosom, vprašanja še vedno niso primerna, ker temeljijo na nekaterih napačnih predpostavkah. Zavedati se moramo dveh resnic:

1. Bog ima pravico, da nas ustvari tako, kot si želi (verz 21).

2. Poleg tega, kot kažejo verzi 21–23, Bog ni ustvaril izbranih in zavrženih različno; vsi smo rojeni iz iste »gline«. Razlika ni v našem izvoru, ampak v našem končnem cilju. Za mnoge ljudi »se sporočilo ne bo združilo z vero« (Hebrejcem 4:2) in Bog bo nad njimi izlil svoj pravični gnev.

V: Ali imajo ljudje v Rim 9,19 svobodno voljo?

O: Da, po pravilni definiciji.

Ne, ničesar zunaj Božje želene in odrejene volje. Če s prosto voljo misliš, da lahko človek deluje popolnoma zunaj Božjih omejitev, znanja ali zmožnosti nadzora, potem nihče, niti Adam niti Satan, nima proste volje. Vendar pa se s prosto voljo redko misli prav to.

Da, počnemo stvari zunaj Božje želene volje.

Svobodna volja pogosto pomeni, da se je Bog odločil, da nam da sposobnost, da resnično sprejemamo odločitve in počnemo stvari zunaj tega, kar Bog želi. Bog pozna vse naše odločitve, vendar smo jih sprejeli mi sami. Naša volja je »svobodna« v smislu, da je ni prisilil Bog. Nismo lutke ali roboti. Vendar pa naša svobodna volja ni popolnoma »svobodna«, ker jo omejuje greh. Odvisnik od drog, ki hrepeni po drogah, ima svobodno voljo, da se popolnoma odreče drogam, vendar je njegova volja v suženjstvu.

Nekalvinistični kristjani pravijo, da imamo svobodno voljo, vključno s tem, da ima vsakdo določeno odgovornost in zmožnost, da se odzove na Boga. Kalvinistični kristjani pravijo, da je nismo. Nekateri kalvinisti trdijo, da imajo verniki svobodno voljo, neverniki pa ne. Veliki pridigar iz 19. stoletja (in kalvinist) Charles Spurgeon je dejal, da imamo »svobodno voljo«, vendar je ta suženj naše grešne narave, kar je pravzaprav precej podobno temu, kar trdijo nekalvinisti.

Vendar pa drugi kalvinisti v bistvu trdijo, da imajo ljudje sicer »svobodno odločanje«, vendar nimajo svobodne volje, ne le zato, ker se je Bog odločil, da nam je ne bo dal, ampak ker nam je Bog domnevno ne bi mogel dati in hkrati ostati suveren.

Kalvinistka Loraine Boettner (str. 222) pravi: »Poleg tega, če priznamo prosto voljo v smislu, da je absolutna določenost dogodkov v rokah človeka, bi jo prav tako lahko zapisali z velikima črkama F in W; kajti takrat je človek postal podoben Bogu – prvi vzrok, izvorni izvir dejanj – in imamo toliko polbogov, kolikor imamo prostih volj. Če se ne odrečemo Božji suverenosti, ne moremo človeku dopustiti te neodvisnosti.«

Boettner tu dejansko meša kategorije. Če bi Boettner rekel, da »ne moremo priznati svobodne volje v smislu, da bi človek lahko storil stvari zunaj tega, kar je Bog dovolil«, bi se vsi kristjani morali strinjati z Boettnerjem. Če pa se je Bog odločil, da začasno »delegira suverenost«, pri čemer je odločil, da se bodo določene stvari, kot je večna usoda posameznika, zgodile tako ali drugače na podlagi odziva posameznika na Božje delovanje v njegovem življenju, in Bog tega odziva ni prisilil, potem se Boettner moti, razen če v Boettnerjevo besedo »absolutno« vlagate toliko pomena, da je izjava logična tautologija, s katero bi se vsi strinjali.

Bolj biblijska omemba človeške svobode, s katero se lahko strinjajo tako nekalkvinisti kot tudi mnogi kalkvinisti, je bila del predavanja, ki ga je imel R. C. Sproul v Austinu na temo »March 9, 1991 « (Človekova svoboda in Božja suverenost).March 9, 1991 .

»Ne verjamem, da moramo kot kristjani opustiti zelo pomemben pojem človeške svobode in odgovornosti – niti za sekundo. In zame bi bilo zelo boleče, če bi moral opustiti idejo o človeški svobodi. Toda, dragi, s tem bi se lahko sprijaznil. Če bi moral opustiti idejo, da je Bog suveren, bi opustil krščanstvo. Opustil bi upanje, ker bi zdaj spoznal, da živim v vesolju, ki ni pod oblastjo božje previdnosti.« R. C. Sproul torej pravi, da je zanj Božja suverenost pomembnejša od človeške svobode, vendar verjame, da sta obe resnični. Sproul spet ne govori o popolni, absolutni svobodi, ampak uči o pristni svobodi.

Če povzamemo: vsi bi se morali strinjati, da ima vsakdo odgovornost, da posluša Boga, vendar sam po sebi nihče nima moči za to zaradi naše grešne narave. Mnogi, a ne vsi, reformirani kristjani trdijo, da Bog neizbranim nikoli ni dal možnosti, izbire ali zmožnosti, da bi se na kakršen koli način odzvali na Boga. Kot je dejal eden od reformiranih vernikov: »Si bodisi Božji robot bodisi Satanov robot.«

Kot stransko opombo naj omenimo, da nekateri zmerni reformirani teologi (Spurgeon, Packer, Bunyan itd.) trdijo, da Bog vsem iskreno ponuja evangelij. Drugi (Pink, Gill, Hoeksema) trdijo, da Bog evangelija ne ponuja vsem. Spet drugi pravijo, da lahko mi iskreno ponujamo evangelij vsem, saj ne vemo, kdo so izbranci, Bog pa tega ne more storiti.

Prosimo, oglejte si naslednje vprašanje za svetopisemsko utemeljitev »svobodne volje/svobodne odločitve« v smislu, da čeprav je naša volja vezana na greh, imajo vsi sposobnost sprejemati pristne odločitve in odgovarjati Bogu.

V: Ali so v Rim 9,19 ljudje kot roboti ali lutke, ali pa se je Bog odločil, da vsem podeli zmožnost sprejemanja resničnih odločitev in odzivanja na Boga?

O: Jozue 24,22–23 kaže, da lahko ljudje bodisi sprejemajo odločitve bodisi da se Bog zadovolji s tem, da je njegovo ljudstvo zavedeno v misli, da se sami odločajo za sklenitev zaveze z njim.

Bog je dal ljudem svobodo, da mu zlomijo srce (Jeremija 9:1; Matej 23:37–39 itd.). Čeprav nekateri kalvinisti trdijo, da gre le za antropomorfizme in da Bog v resnici ne čuti tako, to odpira pravo Pandorino skrinjico. Hipotetično gledano, če vseh svetopisemskih verzov o tem, da Bog čuti zlomljeno srce in razočaranje, ne smemo razumeti dobesedno, potem morda velja enako tudi za vse verze o Božjem jezu in srdu ter antropomorfizmih, in Bog v resnici nima jeze. Morda bi bili tudi vsi verzi o Božji ljubezni antropomorfizmi in Bog v resnici nima nobenega občutka skrbi ali zaskrbljenosti za nas. Torej, bodisi imajo verzi, ki opisujejo Božja čustva, resničen pomen, bodisi je Bog v Svetem pismu nepotrebno porabil veliko črnila, ko bi lahko preprosto navedel posledice in rekel, da je nekakšen navaden računalnik.

Za več informacij o tem, da so ljudje sposobni sprejemati odločitve, si oglejte razpravo o 1. Mojzesovi knjigi 50:19–20; 5. Mojzesovi knjigi 1:39 in Jozuevi knjigi 24:21–24.

Za obširnejšo razpravo o človekovi sposobnosti odločanja si oglejte naslednji odgovor.

V: Če v Rim 9,19 ljudje niso kot roboti ali lutke, kaj potem Sveto pismo pravi o človekovi sposobnosti odločanja?

O: Oprostite mi, da se preveč zadržujem pri tej točki, vendar mnogi kalvinisti ne vidijo, da Bog ljudem daje resnično, pristno izbiro glede iskanja Njega. Najprej dve točki o Bogu, nato pa nekaj točk o ljudeh.

OČE IN JEZUS: Oče je izbral, poklical in poslal Jezusa, da bi bil naš Odrešenik. To je v skladu z Matejem 12,18; 1. Petrovim 2,6; Hebrejcem 5,4; 3,2; Luko 23,35 ter Izaijem 48,15; 49,1,6.

Vendar Očetova izbira, znanje in načrt niso izničili dejstva, da se je Kristus sam še vedno prostovoljno odločil, da pride in da bo poslušen, v skladu z Janezom 10:18; Lukom 22:42; in Hebrejcem 10:9.

LJUDJE: Vsi ljudje so grešni in pokvarjeni. Brez Božjega delovanja nihče ne bo iskal Boga, kot piše v Pismu Rimljanom3:11 , ki parafrazira Davidove besede v Psalmu 14:2 in Psalmu 53:2.

Vendar je sam David v Psalm 63:1 in Psalm 27:4,8 trdil, da je iskal Boga.

Poleg tega so se mnogi drugi z Božjo pomočjo odločili, da bodo služili Gospodu.

Jozue 24:22 »Vi ste priče, da ste se odločili služiti Gospodu,« je rekel Izraelu

Matej6:33 Najprej iščite Božje kraljestvo

Mnogi iščejo Boga: 1. Kronika 16:10,11; 2. Kronika 15:12; 30:19; Ezra 6:21; Psalm 34:10; 69:32; 70:4; Pregovori 28:5; Zaharija 8:21,22; Malaki 3:1

Usmerite svoje srce v iskanje Boga 2. Kronika 11:16

1. Kronika22:19 ; 28:8,9; 2. Kronika7:14 ;12:14 ; 14:4; 15:2;15:13 ; 19:3

2. Kronika 20:3,4; 31:21; 34:3; Ozej 3:5

Psalm 9:10 in Izaija 45:19 sta obljuba, da ne bo zapustil tistih, ki iščejo Boga

Psalm22:26 Tisti, ki iščejo Gospoda, ga bodo hvalili.

Psalm 24:6 Takšna je generacija tistih, ki ga iščejo.

Psalm 40:16; 105:3,4; 119:2,45 vsi, ki te iščejo, se veselijo in so srečni

Psalm 119:94 Iskal sem tvoje zapovedi

Pregovori 1:28b–29 Iskali bodo, a ne bodo našli, ker se niso bali Gospoda

Pregovori8:17 : Tisti, ki iščejo modrost, jo najdejo

Izaija 51:1 Vi, ki iščete Gospoda

Izaija 55:6 Iščite Gospoda, dokler ga je mogoče najti; kličite ga...

Jeremija 29:13 Iskali boste in našli, če boste iskali z vsem srcem

Jeremija 50:4 Izrael in Juda bosta iskala Boga

Ozej10:12 : »...kajti čas je, da iščete Gospoda«

Amos 5:4,6;5:14 Iščite Gospoda in boste živeli

Poleg tega se lahko ljudje z Božjo pomočjo odločijo, da bodo izpolnjevali Božjo voljo.

Janez7:17 Če se kdo odloči izpolnjevati Božjo voljo, bo spoznal, ali moje učenje izhaja od Boga ali pa govorim sam od sebe.

Jona 2:8 »Tisti, ki se oklepajo brez vrednosti idolov, izgubijo milost, ki bi lahko bila njihova«

Psalm 83:16 Bog dela stvari zato, da bi ga ljudje iskali

Psalm 119:30 »Izbral sem pot resnice;«

Psalm 119:173 »ker sem izbral tvoja zapoved«

Izaija 7:15 »Jedel bo skuto in med, ko bo dovolj zrel, da zavrne zlo in izbere dobro.«

Izaija 56:4 »Eunuchom, ki spoštujejo moje sobote, ki izberejo tisto, kar mi ugaja...«

Pregovori 8:10,16:16 Zapovedano nam je, da izberemo modrost namesto izbranega srebra

Janez5:35 Janez je bil svetilka, ki je gorela in dajala svetlobo, in vi ste se za nekaj časa odločili, da boste uživali v njegovi svetlobi

Janez7:17 : »Če se kdo odloči izpolnjevati Božjo voljo, bo spoznal...«

Apostolska dela20:21 »...Morajo se v pokori obrniti k Bogu in imeti vero«

Pismo Efežanom1:13 Tudi vi ste bili vključeni v Kristusa, ko ste slišali besedo resnice.

5. Mojzesova knjiga 30:19 Zdaj pa [Izraelci] izberite življenje, da boste živeli vi in vaši otroci

Pismo Rimljanom11:32 Bog je vse ljudi izročil neposlušnosti, da bi se usmilil vsem. (beseda »vsi«, pantas, je v obeh primerih ista)

2 Tesaloničanom2:10 Tisti, ki propadajo, so zavedeni, ker nočejo ljubiti resnice in tako biti rešeni.

Titu2:11 »Kajti Božja milost, ki prinaša odrešitev, se je razodela vsem ljudem.«

1. Petrov pismo1:22 »Sedaj, ko ste se očistili s poslušnostjo resnici...«

2. Petrov pismo1:10 »si še bolj prizadevajte, da bi si zagotovili svoje poklicanost in izvoljenost.«

Nasprotno pa so ljudje odgovorni za to, da ne iščejo svojega Boga.

Izaija 9:12–13; Ozej 7:10 Bog je jezen, ker se ljudje niso vrnili k Njemu ali ga iskali. Ali je Bog jezen zaradi tega, kar jim je prepovedal, in jezen zaradi tega, česar jim ni omogočil storiti?

Jeremija 30:15 Zaradi vaše velike krivde in številnih grehov vas je Bog kaznoval

Psalm 10:4 Nečistniki ne iščejo Boga. (Kakšen bi bil smisel tega verza, če tudi pobožni ljudje, kot je bil David, ne bi iskali Boga?)

Pregovori1:29 Ker so sovražili znanje in se niso odločili, da bi se bali Gospoda.

POVZETEK: Ker Božje klicanje ni izključilo Jezusove izbire in ker Sveto pismo pravi, da se lahko z Božjo pomočjo odločimo za Boga, torej Božje klicanje ne izključuje naše izbire.

V: Ali je v Rim 9,19 mogoče, da nekristjani nimajo svobodne volje, kristjani pa jo imajo?

O: Ne, vendar je to zanimiv predlog, ki mi ga je nekoč podal moj prijatelj kalvinist. Od nobenega drugega kalvinista pa tega še nisem slišal. Razlogi, zakaj je to napačno, so štirje.

Bog je suveren v tem smislu, da ve vse, kar se bo zgodilo, vključno z vsako odločitvijo, ki jo bomo sprejeli. Prav tako nadzira, do najmanjše podrobnosti, vse, kar želi nadzirati, in niti en atom se ne premakne, razen če Bog to dovoli. Vendar pa se Bog lahko tudi zadrži. Lahko se odloči, da začasno in v določenih mejah »prenesel svojo suverenost«, tako da lahko sprejemamo odločitve, za posledice katerih smo odgovorni mi, in ne Bog.

Kaj je svobodna volja? Če bi svobodno voljo opredelili kot tisti del nas, ki je popolnoma neodvisen, ki ga niti Bog ne more nadzorovati, takšna svobodna volja ne obstaja. Vendar so zgodnji krščanski pisci pisali o svobodni volji kot o naši zmožnosti sprejemanja odločitev in da nam Bog celo dovoli sprejemati odločitve, ki mu niso všeč in imajo hude posledice. Vendar je naša svobodna volja omejena z grehom, prav tako kot je svobodna volja alkoholika ali odvisnika od drog omejena z njihovimi grehi. Morda sami nimajo moči, da bi se osvobodili svoje odvisnosti ( ), lahko pa se po naključju znajdejo v cerkvi ali rehabilitacijskem centru in prosijo za pomoč.

Mnogi kalvinisti zanikajo, da imajo ljudje prosto voljo v kakršnem koli pomenu te besede; zanikajo, da se ljudje lahko odločajo. Skorajda je, kot da smo roboti. Nekateri kalvinisti zanikajo, da imamo prosto voljo, ker je Bog suveren. Drugi kalvinisti, pa tudi Martin Luther, zanikajo, da imamo prosto voljo, ker smo padli in vezani na greh. To vprašanje nakazuje, da kalvinisti zanikajo prosto voljo zaradi drugega razloga.

Nekalvinisti se lahko strinjajo, da je Bog suveren in da je človeška volja ujetna v grehu. Vendar noben od teh razlogov ne naredi naših navideznih odločitev za posmeh, niti ne spremeni človekove odgovornosti za tisto, na kar se sploh ne more odzvati, v neskladno skrivnost.

V: Kako je v Rim 9,20–21 Bog podoben lončarju, mi pa glini?

O: Pavel se sklicuje na prispodobo iz Jeremija 18,6; Izaija 29,16; 45,9. V 1. Mojzesovi knjigi 2,7, ko je Bog ustvaril človeka, ima beseda za »ustvaril« isti koren kot beseda za lončarja. Bog lahko s stvarstvom počne, kar hoče, mi pa imamo dolžnost, da sledimo svojemu Stvarniku. Seveda glina, ki je lončar ni obdelal, ostane le neumetniška, brezoblična masa.

Kot je dejal Charles R. Erdman: »Božja suverenost se nikoli ne izraža v obsodbi ljudi, ki bi morali biti rešeni, ampak je nasprotno privedla do odrešitve ljudi, ki bi morali biti izgubljeni.« Pismo Pavla Rimljanom, str. 109. (iz Believer’s Bible Commentary, str. 1719.)

V: Kaj Pavel počne v Rim 9,25–33?

O: Pavel dokazuje svojo trditev z zaporednim navajanjem svetopisemskih odlomkov. To kaže, da ne gre za eno stransko opombo v enem verzu, ampak za rdečo nit v Svetem pismu. Za zaporedno navajanje svetopisemskih odlomkov obstaja izraz; imenuje se »catena«. Tako so »catene« uporabljali pisci Novega testamenta (zlasti Pavel) kot tudi vsaj 29 pisateljev zgodnje Cerkve pred Prvim nicejskim koncilom, zato so bile običajen način izražanja.

V: Kako in zakaj je v Rim 9,32–33 Bog naredil Jezusa za kamen spotike za Jude?

O: Čeprav ta odlomek ne navaja razloga, lahko opazimo nekaj stvari. Jezus je v Mateju 18,3–5 in 19,14 rekel, da moramo biti kot majhni otroci, če želimo priti k Njemu. Majhni otroci običajno niso navdušeni nad lastnim znanjem ali modrostjo in niso ponosni na to, da vedo več kot drugi. Preprosto si skromno želijo biti blizu nekoga, ki jih ljubi in jim pomaga v njihovi slabosti. Bog se ne veseli naše moči, ampak tega, kako lahko njegova moč zasije skozi našo slabost. Bog je Pavlu v 2. pismu Korinčanom 12,9b–10 rekel: »… kajti moja moč se v slabosti izkaže za popolno . Zato se bom najraje hvalil s svojimi slabostmi. Zato se veselim slabosti, sramotenja, stisk, preganjanj, stisk zaradi Kristusa. Kajti ko sem slab, takrat sem močan.« Ni vsakdo pripravljen imeti takšnega odnosa.

V: Kaj je v Rim 9:33 nenavadnega pri tej besedi za »spotakniti se«?

O: Ta beseda ne pomeni spotakniti se. Njen pomen je namreč bližje padcu s pečine.

V: V Rim 10,1–4, kakšni so primeri, ko nekoga verska gorečnost ovira pri spoznavanju Boga?

O: Vera sama po sebi, celo dobra vera, je lahko idol. Obstaja pa tudi strupena vera, ki ni dobra. Ko vera narekuje, da je treba na grmadi sežgati žensko, ki je pravkar ovdovela, ali ubiti ljudi, ki se ne borijo proti tebi, ker ne sprejemajo tvoje vere, je takšna vera strupena. V Janezu 16,2 piše: »Iz sinagog vas bodo izključili. Resnično, prihaja ura, ko bo vsak, ki vas bo ubil, mislil, da s tem služi Bogu.«

V: Kako bi lahko v Rim 10,3 Bog pravično kaznoval Izraelce zaradi nevednosti?

O: V Svetem pismu ni primera, da bi Bog koga kaznoval zaradi nedolžne nevednosti. Vendar pa ni vsaka nevednost nujno nedolžna. Na primer, dobri starši ne kaznujejo dojenčka zaradi nevednosti, dober učitelj pa zaradi nevednosti kaznuje učenca, ki ni prebral domače naloge. Judje, tako kot mi danes, imajo »domačo nalogo«, da spoznajo Božjo besedo.

V: Kako je v Rim 10,4 Kristus konec zakona?

O: Čeprav je Kristus sam popolnoma izpolnil zakon, to še ne bi bil konec zakona.

Kristus je konec zakona na več načinov.

1. Kot veliki duhovnik je Kristus za nas izpolnil zakon. Enkrat za vselej je za nas opravil žrtvovanje (Hebrejcem 9,13–14).

2. Namen zakona je, da nas pripelje h Kristusu. Hebrejcem 10,1 pravi, da je bil zakon senca tega, kar je prišlo.

3. Kristus je konec ali cilj zakona. Starozavetne žrtve so »prekrivale« greh (Hebrejcem 9,9–10; 10,2–4), preden je Kristus greh popolnoma odstranil.

Beseda »konec« ali »zaključek« (telos) je v grščini poudarjena, ker je prva beseda v stavku.

V: Ali v Rim 10,4 zakon še vedno velja za tiste, ki ne verujejo?

O: To se nanaša na Mojzesovo postavo. Rimljanom 10,4 tega ne omejuje z besedami »samo za tiste, ki verujejo«. Zato naj poganski neverniki ne razmišljajo o tem, da bi sledili Mojzesovi postavi, ampak naj raje sledijo Kristusu in njegovim zapovedim. Mojzesova postava je torej prenehala veljati za vse, toda zakon o dobrem in zlu, ki je v srcih ljudi, še vedno obstaja.

V: Ali v Rim 10,5 živimo tako, da spoštujemo Zakon, ali pa zakon prinaša smrt, kot pravi Rim 8,2?

O: Tukaj bi lahko pomagala analogija. Ali človeški zakon prinaša življenje ali smrt, je odvisno od vašega vidika. Morebitna žrtev kaznivega dejanja in morilec, obsojen na smrt, imata različna stališča.

Če bi nekdo popolnoma spoštoval zakon, bi to prineslo življenje. Vendar pa kršenje zakona, ki ga lahko poznate, prinaša sodbo in smrt.

V: Kaj je zanimivega v Pavlovem primeru v Rim 10,7?

O: Pavel je ta citat prilagodil iz 5. Mojzesove knjige 30,13, kjer piše: »Kdo bo šel čez morje?«, in ga spremenil v: »Kdo bo sestopil v brezno?« Ni nam treba sestopiti v brezno, da bi dobili odrešitev (kar bi bilo za nas tako ali tako nemogoče), ker je Kristus to že storil za nas.

V: Ali je v Rim 10,9–10 dovolj, da preprosto rečemo: »Jezus je Gospod«, da pridemo v nebesa?

O: Ne, to ni tisto, kar uči ta verz. V Apostolskih delih8:13 je Simon Magus »veroval«, vendar je Peter v Apostolskih delih 8:18–20 rekel, da bo propadel. Grška beseda za »verovati« v Apostolskih delih 8:13, episteuse, ni običajna beseda, ki se v Svetem pismu uporablja za »verovati«. Običajna beseda, pisteuo, pomeni zaupati in imeti odrešilno vero. Beseda, uporabljena v Apostolskih delih 8:13, pomeni intelektualno soglasje.

V: Ali se lahko v Rim 10,9 človek reši, če zaupa v Jezusa kot Odrešenika, ne pa kot Gospoda?

O: Ne, nič v Svetem pismu ne daje te upanja. Rimljanom 10,9 pravi, da moramo Jezusa imenovati »Gospod« ali »Gospodar«. Samo to, da rečeš, da je Jezus Odrešenik, vendar da Jezus ni tvoj Gospod, še ne pomeni, da si prejel Jezusovo odrešitev.

V: Zakaj v Rim 10,11 piše »nikoli ne boš osramočen«, če se sklicuje na Iz 28,16, kjer v masoretskem besedilu piše »nikoli ne boš obupan«?

O: Rimljanom10:11 je podobno kot v Septuaginti, kjer piše »nikoli ne boš osramočen«, ne pa kot v masoretskem besedilu. Tudi na mnogih drugih mestih so citati iz Novega testamenta bližje Septuaginti kot masoretskemu besedilu.

Beseda za »obupati« v Izaiju 28:16 v masoretskem besedilu je chuwsh (Strongova konkordanca 2363), kar dobesedno pomeni »hiteti«. To ima smisel, če razumemo »se bo hitel« kot beg iz bitke ob porazu. Vendar pa se nanaša tudi na čustva, kot je »močno vznemirjen« v Jobu 20:2. Torej imata masoretski tekst in Septuaginta tukaj podoben pomen, vendar je Septuaginta nekoliko natančnejša in lažje razumljiva za tiste, ki ne govorijo hebrejsko.

V: Na čem temelji trditev v Rim 10,11, da neživi kamen predstavlja človeka?

O: Bog je metaforično kamen spotike v Izaiju 8:14; 1. Petru 2:8. »Gospod je kamen, ki povzroča, da se ljudje spotaknejo, in skala, zaradi katere ljudje padajo.« Psalm 118:22 pravi: »Kamen, ki ga je zidar zavrnil, je postal zaključni kamen;«. Psalmist nas ne poučuje o zgradbah; to je metafora, ki se naravno ujema z Mesijo.

V: Ali je v Rim 10,12 res, da »identitete ‚Gospoda‘ ni mogoče z gotovostjo ugotoviti iz konteksta«, kot so učili Jehovove priče (Stražni stolp, 1. 2. 1977, str. 95)?

O: Ne. 1 Korinčanom 12:4–6 in mnogi drugi verzi kažejo, da gre za Jezusa Kristusa.

V: Ali je v Rim 10:13 za odrešitev nujno, da človek izrecno kliče ime »Jehova«, kot učijo Jehovove priče?

O: Ne. Namesto tega je treba klicevati resničnega in živega Boga. Niti sami starodavni Izraelci niso poznali besede »Jehova«, saj niso imeli glasu »J«. Ali torej zaradi pomanjkanja glasu »J« vsi svetniki v Stari zavezi niso častili pravega Boga? Seveda je to neumno. Bogu je pomembno naše srce ter besede in dejanja, ki izhajajo iz našega srca, ne pa izgovorjava.

V: Ali lahko v Rim 10,13 človek sprejme Jezusa kot Odrešenika, ne pa kot Gospoda?

O: Ne. Na žalost nekateri učijo, da je treba Jezusa sprejeti le kot Odrešenika, sprejetje Njega kot Gospoda pa je šele drugi del. Ena različica pravi, da je priznanje Gospodstva neobvezno. Druga različica, ki jo zagovarja knjiga The Complete Book of Bible Answers na str. 190, ne pravi, da je neobvezno, ampak da se podreditev Jezusu kot Gospodu ne nanaša na odločitev pred odrešitvijo, ki bi jo morali sprejeti nekristjani, kot je to [očitno] pri sprejemanju Jezusa kot Odrešenika. Sprejemanje Jezusa kot Gospoda se odvija postopoma, medtem ko kristjan hodi z Njim.

V knjigi *Now That’s a Good Question* (str. 122–123) R. C. Sproul poudarja, da je odrešitev brez sprejetja Jezusa kot Gospoda izkrivljanje pravega evangelija, imenovano » ni antinomizem«. Kalvinisti trdijo, da to antinomistično učenje prepoznavajo pri ljudeh, kot sta Zane Hodges in Charles Ryrie.

Vendar Jezus zavrača antinomizem v Mateju 7,21–28 in Janezu 14,21–24. Na kratko, tisti, ki ljubijo Jezusa, bodo poslušali Njegovo učenje, tisti pa, ki Jezusa ne ljubijo, Njegovemu učenju ne bodo poslušali. Prav tako v Pismu Kolosanom 2,6 Pavel pravi: »tako kot ste sprejeli Kristusa Jezusa, Gospoda«. V tem odlomku Sveto pismo ne govori tistim, ki poskušajo sprejeti Jezusa kot Odrešenika, ne pa kot Gospoda.

V: Če bo v Rim 10,13 vsak, ki kliče Gospoda, rešen, kako veš, ali si bil iskren, ko si prosil Boga, naj te reši?

O: Postavimo si preprostejše vprašanje kot primerjavo. Kako veš, da si včeraj nameraval pojesti kosilo?

1. Si hrano pojedel po naključju ali namerno?

2. Ali niste vedeli, da želite pojesti kosilo, preden ste ga dejansko pojedli?

3. Ali te je kdo silil, da si pojedel hrano, namesto da bi to storil po lastni volji?

Če ste včeraj pojedli kosilo in je bil odgovor na prejšnja tri vprašanja »ne«, potem ste nameravali pojesti kosilo.

Na podoben način tudi klicanje Gospoda ni zapletena stvar, kot je opravljanje izpita. Če si namerno klical Jezusa, vedel si, kaj počneš, nisi bil prisiljen in si to prostovoljno želel storiti, potem si, če si klical Jezusa, naj te reši, resnično klical Jezusa, naj te reši.

V: Če v Rim 10,14–15 ne opravimo svoje naloge in ne oznanjamo evangelija, ali bo naša neposlušnost povzročila, da bodo ljudje šli v pekel?

O: Ne. Bog je vsemogočen in suveren, in Bog bo vsem izbranim utrl pot, da pridejo k Njemu. Vendar pa lahko delimo radost in privilegij, da smo orodje, ki ga Bog uporablja za uresničevanje Svoje volje.

V: V Rim10:14 –15: Ali lahko kdorkoli pride v nebesa, če še nikoli ni slišal evangelija?

O: Nekateri so. Kot dokaz: Henok, Abraham, Job in verniki iz Stare zaveze so sledili temu, kar jim je Bog razodel, vendar niso slišali tistega, kar je zanje predstavljalo skrivnost evangelija Nove zaveze. Ne pozabite, da je na koncu tisti, ki rešuje, Bog, ne evangelij in ne naš odziv na evangelij. Za več informacij glejte tudi naslednje vprašanje.

V: Ali lahko v Rim10:14 –15 kdorkoli pride v nebesa, če ni nikoli slišal evangelija, potem ko je Jezus vstal od mrtvih?

O: Pravi kristjani se o tem ne strinjajo.

Nekateri pravijo, da ne. To pa še ne pomeni nujno, da niso imeli priložnosti. Če bi nekdo, ki še nikoli ni slišal evangelija, sledil resnici, ki jo pozna, in se odzval na delovanje Svetega Duha v svojem življenju, lahko Bog premakne nebo in zemljo, da mu prinese resnico. Bog lahko po svoji previdnosti poskrbi, da pride kristjan in z njim deli Kristusovo evangelij. Eden od primerov tega v Apostolskih delih 10:2, 22, 31 je bil bogaboječ Rimljan po imenu Kornelij, ki je bil pravičen, molil in dajal miloščino. Bog je poslal angela, da je Korneliju rekel, naj pošlje po Petra.

Drugi se s tem močno ne strinjajo. Medtem ko 2 Tesaloničanom 1:8 pravi, da bodo ljudje, ki ne poslušajo Jezusovega evangelija, kaznovani z večnim uničenjem, Rimljanom 4:15 in5:12 navajata, da se greh ne šteje tam, kjer ni zakona. Čeprav Sveto pismo ne uči, da bi kdor koli imel drugo priložnost po smrti, nekateri vidijo možnost, da bi ljudje slišali evangelij in imeli prvo priložnost po smrti in/ali med Tisočletjem. Glej razpravo o 1. Petrovem pismu3:19 (dve vprašanji) in 1. Petrovem pismu 4:6 o tem, kako Jezus oznanja evangelij mrtvim. Glej razpravo o Razodetju 20 o morebitnih priložnostih med tisočletjem. Nazadnje, ker je na koncu Bog tisti, ki rešuje ljudi, bi lahko, če bi to želel, poskrbel, da bi dojenčki ali kdorkoli drug šel v nebesa, ne da bi slišal evangelij.

Ključnega pomena za to trditev je Rimljanom 10:14, ki pravi, da ljudje ne morejo klicevati Boga, ne da bi verovali, ne morejo verovati, ne da bi slišali, in ne morejo slišati, ne da bi imeli pridigarja. Če bi bil Rimljanom10:13 vzporeden, bi reklo, da nihče ne more biti rešen, ne da bi klical Boga; vendar Rimljanom10:13 ni vzporeden. Namesto tega pravi le, da »vsi, ki kličejo ime Gospodovo, bodo rešeni«.

Pismo Rimljanom 10,13–14 ne daje nič močnejšega razloga za trditev, da bo vsak odrasel, ki ni nikoli vedel, kako naj prosi Gospoda, šel v pekel, kot pa za trditev, da bo vsak dojenček, ki ni nikoli vedel, kako naj prosi Gospoda, šel v pekel.

V: Kako je mogoče, da Judje v Rim 10,18 niso razumeli, saj so ravno oni imeli največ znanja o Bogu?

O: Ne zato, ker ne bi imeli informacij, niti zato, ker ne bi bili dovolj inteligentni. Temveč so imeli drugačen pogled na stvari, in sicer, da je bilo vse, kar je bilo potrebno, spoštovanje zakona, in za resnico niso imeli prostora, ker ta ni ustrezala njihovemu pogledu na stvari.

V: Kako je v Rim 10,19 Bog vzbudil zavist Judov s tistimi, ki niso narod?

O: Judje so Boga jemali za samoumevnega. Prav tako so jemali za samoumevno, da so bili izbrani le oni. Bog jim je hotel pokazati, da nimajo ničesar, s čimer bi se lahko hvalili. Čeprav so lahko zavidali politično moč drugih narodov, je glavni pomen tukaj verski. Obstaja veliko nejudovskih ljudi, ki so poznali Staro zavezo bolje kot večina Judov. Bolj kot večina Judov jim je pomembno, da ugajajo Bogu . Verni Jud bi v tej praksi judaizma morda videl nekaj narobe.

Tukaj je, kar je o tem dejal Irenej iz Lyona (okoli 160–202 n. št.). Citira 11 od 20 besed iz Pisma Rimljanom 10,19 in naprej: »Poleg tega Mojzes v Deuteronomiju pravi, da naj bi bili pogani ›glava‹, neverniki pa ›rep‹.« In spet pravi: ‚Razžalili ste me z tistimi, ki niso bogovi, in me razjezili s svojimi maliki; zato vas bom razžalil s tistim, kar ni narod, in vas razjezil z neumnim narodom.‘ Ker so zapustili Boga, ki je, in častili ter služili bogovom, ki niso; in so ubili Božje preroke ter ‚prerokovali za Baala‘, ki je bil idol Kanaancev. Božjega Sina, ki je, so prezirali in obsodili, izbrali pa so Barabasa, roparja, ki je bil aretiran zaradi umora; večnega Kralja so zavrnili, za svojega kralja pa so priznali začasnega Cezarja. (Tako) se je Bogu zdelo primerno, da njihovo dediščino podeli neumnim poganom, celo tistim, ki niso pripadali Božji skupnosti in niso vedeli, kaj je Bog.« Razlaga apostolskega pridiganja, poglavje 95.

V: Zakaj sta se v Rim 10,21 in 11,7 Bog (in Pavel) zdela razočarana, da Judje kot skupina niso sprejeli Jezusa, saj je Bog že vnaprej vedel, da bodo neposlušni?

O: Bog je zunaj časa in znotraj časa. Njihova neposlušnost je bila njihova krivda, in Bog je vedel, da se bo to zgodilo, še preden je bila zemlja sploh ustvarjena. A Bog kljub temu čuti čustva v trenutku, ko se to zgodi. Rimljanom 10,21 je srce parajoča podoba: vsemogočni Bog vesolja, ki lahko raztrga zvezde, nežno in potrpežljivo razprostira roke tem ljudem, ti pa se mu kot narod obrnejo z hrbtom in ne pridejo k Njemu, vsaj še ne.

V: V Rim 11,1.11 to stanje ni bilo trajno. Kdaj se zdi slaba situacija trajna, čeprav v resnici ni?

O: Zavrnitev Judov je bila delna, začasna in prehodna. Vendar se je povprečnemu opazovalcu takrat zdela trajna. Tako se lahko stvari zdijo tudi danes.

Neprijetne situacije: Nekaj se lahko zdi trajno, ko si v resnici želimo, da ne bi bilo, in ne vidimo nobene možnosti za luč na koncu tunela. Kot je nekoč nekdo rekel: »Videl sem luč na koncu tunela, a bil je le vlak.«

Prijetne situacije: Nekaj se nam lahko zdi trajno, ko si želimo, da bi bilo, in se ujamejo v past mišljenja, da bo tako, če le upamo, da bo.

A vsaj lahko priznamo, da imamo nagnjenost k temu, da mislimo, da so nekatere stvari bolj trajne, kot so v resnici. To moramo uravnotežiti s tem, da se zavedamo ( ), da ne moremo vedeti, kaj bo prinesel jutri (Jakob 4:14). Zato se moramo stvari tega sveta držati le rahlo in priznati, da je vsak nov dan, za nas in naše ljubljene, dar.

V: Ali je v Rim 11,14 Bog, Pavel ali oba poskušala vzbuditi ljubosumje pri Judih?

O: Grški izvirnik v Rimljanih 11:14 pravi »jaz«, torej je bil to zagotovo Pavel.

Nepravilen odgovor: Bil je samo Pavel, kot navaja Believer’s Bible Commentary, str. 1725.

Odgovor: Ni bil samo Pavel, ampak tudi Bog, kot Pavel priznava, ko v Rimljanih 10,19 citira 5. Mojzesovo knjigo 32,21.

Sprožanje ljubosumja je zanimiva strategija. Ko ljudje ne poslušajo več in so vztrajno, dosledno in trdovratno gluhi, se pogovorite z nekom drugim, ob njihovem znanju, in morda se bodo začeli spraševati, kaj jim uide.

V: Kako so v Rim 11,16 kristjani zdaj Božje izbrano ljudstvo, saj je bila v Stari zavezi oljka simbol Izraelcev?

O: Oljka ni bila simbol etničnih Izraelcev; oni so le zmotno mislili, da je, saj so bolj cenili svoje prednike kot to, da so v pravem odnosu z Bogom.

V: Kaj je v Rim 11,16 glavni deblo oljke?

O: Najprej, kaj ni odgovor, nato pa dva pogleda na odgovor.

Ni odgovor. Ne predstavlja Izraela, saj pogani, ki so prišli, niso bili obrezani in niso spoštovali judovske postave.

Duhovni rod Abrahamov: vključno s patriarhi, v skladu z delom The Bible Knowledge Commentary: New Testament, str. 484–485.

Božja linija privilegijev ali »status najbolj privilegirane nacije«, v skladu z delom »Believer’s Bible Commentary«, str. 1725–1726.

Božje izbrano ljudstvo

V: Kaj v Rim11:17 –24 vemo o gojenju oljk?

O: Oljke so bile zelo dragocene, vendar so zahtevale veliko dela. V času vojne Izraelcem ni bilo dovoljeno podirati oljk (5. Mojzesova knjiga 20:19–20). Če bi bile oljke podrte, bi se zaloga hrane v deželi zmanjšala za vsaj 20 let. To pojasnjuje tudi, zakaj je bilo podiranje oljk katastrofa v knjigi Habakuk3:17 in 5. Mojzesovi knjigi 28:40.

Slovar Wycliffe Bible Dictionary na straneh 1366–1367 vsebuje obsežen poglavje o gojenju oljk. Na koncu je zapisano: »Oljke se gojijo iz potaknjencev, ki se cepljajo na star deblo ali divje drevo, ko so poganjki ali odvodki dolgi približno tri čevlje. Tudi novi poganjki lahko izrastejo iz korenin ali štrclja starega matičnega drevesa (Psalm 128:3; Izaija 11:1). Tri do štiri leta drevo ne rodi, obilnega pridelka pa ne bo še 17 do 18 let. Ves ta čas drevo zahteva skrbno nego, vsako pomlad je treba zemljo preorati in pognojiti ter jo vestno zalivati. … Če je drevo ustrezno negovano, bo polnoletno drevo letno pridelalo pol tone olja in to nadaljevalo, dokler ne doseže neverjetne starosti.« V »New International Bible Dictionary« (str. 802) in »Encyclopedia Britannica« iz leta 1972 (zvezek 16, str. 936) so fotografije oljk, starih 1.000 let. Če bi bil drevo, bi rad bil oljka – trdna, odporna proti škodljivcem in bi rad doživel tisoč let!

V: Zakaj bi v Rim11:17 –24 nekdo cepljal veje divjega oljčnika na domače oljčno drevo?

O: Običajno bi to storili ravno nasprotno. Imeli bi divje sadno drevo z njegovimi trdnimi lastnostmi, združeno z domačimi vejami, ki prinašajo sadje s prijetnimi lastnostmi. Pri odgovoru je treba upoštevati pet točk.

1. Pavel je navajal primer. Ni hotel poučevati ljudi, kako gojiti oljke, ampak je podal primer, kako so bili pogani cepljeni na drevo. Kot piše v Wycliffe Bible Dictionary na str. 726: »Ta namerna obrnitev poudari slikovito metaforo, ki prenaša večno resnico o zavrnitvi narodnega Izraela in sestavi pravega Izraela – vseh vernikov.« Glej tudi »New International Dictionary of the Bible«, str. 402, kjer najdeš podoben opis.

2. Mnoge rastline sploh niso cepljene. Običajno bi domačo vejo odcepljali le, če bi bila šibka, napadena s škodljivci ali bolna. Pavel v Pismu Rimljanom 11,20 izrecno pravi, da so bile te veje odlomljene zaradi nevere.

3. Primerjava Izraelcev z oljko jim je bila že znana iz Jeremija 11,16 in Ozeja 14,6. Če torej gledamo kronološko, pri čemer so korenine predniki družinskega drevesa, so bili vcepljeni pogani, ne obratno.

4. Če bi Pavel rekel, da so Judje divji koren, pogani pa domače veje, bi pogani morda mislili, da jih je Bog cepljal, ker je v njih potreboval nekatere zaželene lastnosti, namesto da bi to bilo izključno iz milosti. Poleg tega niso bili pogani tisti, ki so bili udomačeni, ampak Judje.

5. Če bi uporabili analogijo, v kateri bi bili pogani divji koren in Izraelci domače veje, bi bilo to še bolj narobe. Pogani so bili cepljeni v Božje izbrano ljudstvo, in vsekakor ne obratno.

New Geneva Study Bible, str. 1787, trdi, da so divje veje včasih cepljali na domače rastline, da bi jim dali novo vitalnost. Očitno oljka ne bi rasla tako bujno, če bi bile vse veje domače. Vendar pa »Today’s Handbook for Solving Bible Difficulties« (str. 152–153), »Believer’s Bible Commentary« (str. 1726) in »The New International Bible Dictionary« (str. 402) navajajo, da tega ne bi storil noben rastlinski vzgojitelj, in se strinjajo, da je Pavel ta vrstni red uporabil, da bi poučeval o odcepljenju Izraela in vcepljenju poganov, ne pa o vrtnarstvu. Pavel to morda nakazuje tudi v Pismu Rimljanom 11,24, kjer pravi, da je cepljenje divje veje na domači koren »v nasprotju z naravo«.

»Bible Knowledge Commentary: New Testament« (str. 484) navaja, da cepljenje divje veje na domači koren ni bilo običajno, čeprav se je to dogajalo.

Zaključek: Pavel nam izrecno pove, zakaj so bili v tej prispodobi prav Izraelci korenina. V Pismu Rimljanom 11,18 Pavel jim pravi, naj se spomnijo, da oni (pogani) ne podpirajo korenine, ampak da korenina podpira njih.

V: Katere so bile v Rim 11,20 nekatere ovire, ki so Judom preprečevale, da bi bili plodni za Boga?

O: Bili so neverniki. Poleg tega so imeli

pomanjkanje ljubezni do izgubljenih (kot Jona)

malikovanje in druge grehe vse do izgnanstva (Ozej9:10 ).

Niso našli veselja v Božji besedi (Jeremija6:10 ).

pozabili na potrebo po vztrajnosti (Hebrejcem10:23 , 32–35)

So se zapletli v skrbi tega sveta, kot v tretji zemlji (Matej 13:23).

Zmanjšali so Božjo besedo na zgolj niz pravil za življenje

Pozabili so na zapovedi, da morajo vzgajati svoje otroke (5. Mojzesova knjiga 6:4–7).

Tako so se Judje otrdili, v grščini »porosis«.

V: Kako je v Rim 11,22 mogoče, da je Bog hkrati dobrotljiv in strog, ne da bi si pri tem nasprotoval?

O: Grška beseda lahko pomeni tako strog kot tudi neusmiljen. Na zemlji je lahko policist dobrosrčen, ko pomaga neznancu, ki potrebuje pomoč. Isti policist pa je lahko strog, ko ustreli morilca, ki poskuša koga ubiti. Če je človek lahko hkrati dobrosrčen in strog, zagotovo ne bi smelo biti težko razumeti, da je Bog lahko enak, saj izkazuje usmiljenje, a ostaja zvest svoji sveti naravi. Za več informacij o tem, kako lahko kristjan opravlja poklic policista, si oglejte razpravo o Rimljanih 13:10.

V: Kaj v Rim 11,25 pomeni »polnost poganov«?

O: To pomeni, da je bil Izrael zavržen kot Božje ljudstvo, dokler ne bodo pogani, ki bodo verovali, vstopili v Božje kraljestvo.

V: Ali v Rim 11,26 vsi Izraelci gredo v nebesa?

O: Ne, v skladu z Janezom 8:24 in Matejem 23:33. Za odgovor si oglejte razpravo o Rimljanih 9:8–9, 27.

V: Ali bo v Rim11:26 –27 Bog v prihodnosti še izpolnil nekatere obljube za biološke potomce Izraela?

O: To je ena od ključnih razlik med kristjani, ki so teologi zaveze, in kristjani, ki so dispensacionalisti.

Teologi zaveze pravijo, da ne. Vse prihodnje obljube se ne bodo izpolnile fizičnemu Izraelu, ampak duhovnemu Izraelu, to je cerkvi, ki jo sestavljajo vsi pravi verniki vseh narodnosti. To se imenuje teologija zamenjave.

Dispensacionalisti pravijo, da da. Mnoge obljube se bodo izpolnile duhovnemu Izraelu, vendar bo fizični Izrael še vedno za vedno podedoval deželo Palestine. 144.000 iz Razodetja 7 in 14 prihajajo iz izraelskih rodov.

V: Kaj v Rim 11,32 pomeni, da je Bog vse ljudi podvrgel neposlušnosti?

O: Bog ni preprosto opustil svojega merila pravičnosti niti ni znižal svojega merila popolnosti za nebesa. Namesto tega se je Bog usmilil njihove neposlušnosti skozi Jezusovo kri na križu.

To se morda nanaša tudi na dejstvo, da je Bog ustvaril vsaj pet vrst bitij:

Nemoralno: živali

Brez greha in ostajajo brez greha: angeli različnih redov

Brez greha do padlih: demoni

Od padlih do brezgrešnih: izbrani ljudje

Padli in ostali padli: zavrnjeni ljudje

Pismo Rimljanom11:32 kaže, da vsi ljudje, razen Adama, Eve in Jezusa, spadajo v zadnji dve kategoriji.

V: Zakaj Pavel v Rim 12,1 tukaj reče »Zato«?

O: »Zato« tukaj pomeni zaradi vseh Božjih milosti v prejšnjih poglavjih. Nanaša se na vsa prejšnja poglavja Pisma Rimljanom, ne le na poglavja 9–11.

Pavel mnoge svoje pisma razdeli na dva dela, na doktrinarni in praktični del. Ali, kot pravi A. M. Hunter, »na stran vere in stran ravnanja«, kot navaja New International Bible Commentary na str. 1338. V Pismu Efežanom in Pismu Kolosanom sta ta dela približno enako dolga, v Pismu Rimljanom pa je doktrinarni del več kot dvakrat daljši.

V: Kaj je zanimivega v Rim 12,1 glede časovnih oblik grških besed »prilagoditi« in »preoblikovati«?

O: Povzemanje tega kot »Ne prilagajajte se, ampak se spremenite« je popolnoma napačno. Ti glagoli so pasivni in ne aktivni. Torej ne piše »ne prilagajajte se«, ampak »ne bodite prilagojeni«. Enako velja za »preoblikovani«. Torej nam Bog tukaj tehnično gledano ne zapoveduje, naj kaj storimo, ampak nas, paradoksalno, zapoveduje, naj se z nami nekaj stori. Zato ni tako, da bi se ljudje izrecno trudili prilagoditi svetu; ampak se prilagajajo, ko hodijo po poti, ki so si jo izbrali. Prav tako nam ni zapovedano, naj se preoblikujemo, ker se ne moremo preoblikovati sami. Aktivno nam je zapovedano, da »se spremenimo«, kar je stranski učinek tega, da obnavljamo svoj um po Svetem Duhu. V Psalmu 40,8 je David rekel, da je Božja postava v njegovem srcu. Božja beseda bi morala biti tudi v naših srcih.

V: Kako naj se v Rim 12,1 žrtvujemo za Boga?

O: Rimljanom 12,1 ne pravi, da moramo biti mrtva ali sežgana žrtev, ampak živahna žrtev. Seveda ima živahna žrtev lahko nagnjenost, da bi se hotela spustiti z oltarja, a tega ne smemo storiti.

Zgodba gre takole. Nekoč sta piščanec in prašič hodila po deželi in videla veliko lačnih ljudi. Piščanec je rekel: »Vem, kaj lahko storimo, pripravimo jim zajtrk!« Prašič je rekel: »Tebi je lahko reči, zame pa je to popolna predanost.« Bog nas sicer ne kliče, da bi bili piščanci, ampak nas kliče k popolni predanosti, da bi temu svetu prinesli odrešitev. Popolna predanost ne pomeni, da umremo v službi Bogu (čeprav je za nekatere to res), ampak da vsi živimo za Boga.

V: V Rim 12,1–2, kakšna je razlika med hojo in delom za Boga in o čem to govori?

O: Verzi 1 in 2 tehnično ne govorita o »delovanju«; to pride kasneje, začenši z verzom 3. Verzi 1 in 2 govorita o prostovoljnem darovanju sebe, da se v vas zgodi »sprememba bivanja«. Ali ste pripravljeni, da vas Bog spremeni in preoblikuje? Nekateri ljudje niso, ker so preveč zadovoljni s tem, kje so zdaj.

V: V Rim 12,2, kolikokrat moramo biti preoblikovani?

O: Le enkrat, vendar je to neprekinjen proces od trenutka, ko smo prvič verovali, do dneva, ko bomo zapustili to zemljo.

V: Kateri so v Rim 12,3 nekateri načini, na katere lahko ljudje mislijo o sebi višje, kot bi smeli?

O: V svetu lahko ljudje preveč visoko cenijo svojo inteligenco, denar, finančno moč, športne ali glasbene sposobnosti, privlačnost, poreklo ali družbeni status. Vse dobro, kar imate, je Božji dar. Lahko pa tudi kadarkoli izgine.

Zlasti za kristjane je obstajala dobra krščanska knjiga z naslovom The Seven Deadly Virtues (Sedem smrtnih vrlin) avtorja Todda E. Outcalta. Ena od glavnih točk te knjige je, da vsaka vrlina, vsaka dobra stvar, postane smrtna, ko se pomeša s ponosom. Vaša vera, poznavanje Svetega pisma, celo vaša ljubezen lahko izgledajo grdo tako v Božjih očeh kot v očeh drugih, če se pomešajo s ponosom na to vrlino.

V zgodnji cerkvi so nekateri morda mislili, da so boljši od drugih kristjanov, ker so bili Judje. Nekateri izobraženi Grki so bili morda ponosni na svojo modrost, nekateri pa so se takrat in tudi danes zaradi svojega bogastva počutili vplivnejši, ali pa so se drugi počutili vplivnejši, kot kaže Jakobovo pismo 2,2–5.

Tudi Pavel je očitno poznal to skušnjavo, saj je v 2. Korinčanom 12,7–10 dejal, da mu je Bog dal »poslanca satana«, da ga muči, da Pavel ne bi postal ošabni. Tudi Pavel se je s tem boril.

V: V Rimljanih 12,3 je nasprotje tega misliti, da je vse, kar imamo, nič ali ni nič vredno, in Sveto pismo ne pravi, da bi morali imeti takšen odnos. Kakšen naj bi bil naš odnos?

O: Rimljanom 12,3 pravi, da moramo imeti »trezno presojo«.

Te stvari nam lahko pomagajo, da se utrdimo v trezni presoji.

Ni nič narobe, če si prizadevamo zmagati v tekmi ali osvojiti nagrado (Filipanci 3,14). Zavedanje, da si v nekaterih stvareh boljši od drugih ljudi, ni arogantnost, ampak lahko pomeni le spoznavanje resnice. Vendar se zavedaj tudi tega, da ne glede na to, v čem si zelo dober, razen če si v tej stvari resnično najboljši na svetu, obstaja nekdo, ki je v tem še boljši od tebe.

Naša življenja tukaj so minljiva in kmalu bomo tole tako ali tako zapustili. Glej Job 14,1–2; Psalm 62,9; 103,13–16; Izaija 40,6–7; (delno 1 Korinčanom 7,31); Jakob 1,10–11; 1 Peter 1,23–24. Obstaja organizacija za pomoč bolnikom z Alzheimerjevo boleznijo, imenovana »Still Me«, ki družine opominja, da je bolnik z Alzheimerjevo boleznijo morda izgubil nekaj kognitivnih sposobnosti, a kot je rekel eden od bolnikov: »Še vedno sem jaz!«

Kot oblaki in veter brez dežja je človek, ki se hvali z dobrim, česar ne da (Pregovori 25:14 ESV). Ni pomembno, kakšne talente imaš, če z njimi ničesar ne storiš.

Naše darove niso namenjeni nam, ampak drugim. Filipljanom 2,17 piše, da se je Pavel »izlivljal kot daritvena pijača« za druge kristjane.

Svoje darove moramo uporabljati skupaj z drugimi, ne le posamično, kot kažejo Rimljanom 12:5–8 in 1. Korinčanom 12:12–27.

Naše sposobnosti in talenti niso tisto, kar si. Ali veliko veš o neki temi, si pameten ali dober v nečem? Morda bo prišel dan, ko boš to odložil in pustil za sabo, za vedno, ter dobil nekaj boljšega, ko boš odšel v nebesa. Toda tega ne boš odložil z žalostjo, razen če zmotno misliš, da so te začasne, manj pomembne stvari vse, kar si.

Ljubezen brez hinavščine (Rimljanom 12:9). Talenti in sposobnosti druge osebe niso tisto, kar ta oseba je. Si se poročil z nekom zaradi njegovega denarja? – Kaj bi se zgodilo, če bi izgubil svoj denar? Si se poročil z nekom zaradi njegovega videza? – bi ga zapustil, če bi imel nesrečo ali kako drugače izgubil svoj videz? Poznal sem fanta v srednji šoli, ki je imel punco in zelo lep avto. A ko je imel nesrečo z avtom, se je ona z njim razšla. Ni bila zaljubljena vanj, ampak le v njegov avto. Ali ljubimo druge zaradi njihovih talentov ali sposobnosti, ali zaradi tega, kar lahko storijo za nas?

V: Zakaj se v Rim 12,6–8 seznam darov razlikuje od seznamov v 1 Kor 12,7–11, 1 Kor 13,8 in Ef 4,7–13?

O: Dobro je, da so naštete darove različne. Če ne bi bile, bi morda kdo mislil, da je to izčrpen seznam darov in da ni nobenih darov, ki ne bi bili na njem. Ti seznami so podani kot primeri kategorij darov. Bog je svoboden, da podeli dodatne darove in celo dodatne kategorije darov, kakor mu je všeč in kakor to potrebuje cerkev.

V: Kaj v Rim 12,8b pomeni »kazati usmiljenje«?

O: To ne pomeni podeljevanja odpuščanja, ampak pomoč tistim, ki so v stiski.

V: Ali naj bi kristjani v Rim 12,9 gojili kakršnokoli sovraštvo, in če da, kako?

O: Ne smemo sovražiti ljudi, ampak moramo sovražiti zlo in to, kar zlo povzroča ljudem. 1. Janezovo pismo 3:10; 4:7–8 pravi, da nismo pravi verniki, če ne ljubimo svojega brata. Toda ali so ljudje, ki jih moramo ljubiti, samo verniki? Ne, Jezusa so vprašali, koga naj ljubimo, in On je odgovoril s priliko o dobrosrčnem Samaritanu v Evangeliju po Luku 10:25–37.

Kot je rekel Avguštin iz Hipona: »Sovraži greh, a ljubi grešnika«. Ne dopustimo, da bi se naše sovraštvo do zla razširilo v sovraštvo do osebe.

V: Kako lahko v Rim 12,11 gojimo to, da nam ne primanjkuje gorečnosti?

O: Bog je vernikom očitno dal odgovornost, da pazimo nase, da v veri ne postanemo mlačni. Beseda za gorečnost, zeontes, se lahko nanaša tudi na vrelo stanje. Verniki ponavadi ne postanejo mlačni kar naenkrat. Pogosteje gre za postopno, dnevno izginjanje naše predanosti in časa, ki ga preživljamo z Bogom, ki ga nadomeščajo druge stvari.

V: Kaj pravi Sveto pismo v Rim 12,13; 1 Tim 5,10 in Mt 25,35–45 o izkazovanju gostoljubnosti?

O: Grška beseda »philoxenos« tukaj dobesedno pomeni »ljubezen do tujcev«. Njen pomen je širši od zgolj prijaznega ravnanja z neznanci; vključuje tudi iskreno ljubezen do ljudi, ki jih ne poznamo. Tukaj je navedeno, kaj Sveto pismo na splošno zapoveduje, ter nato podrobnejše navodila v zvezi s to zapovedjo.

Pozitivna zapoved: Rimljanom12:13 , in 1 Timoteju 5:10 nam naročata, naj izkazujemo gostoljubnost; to velja tako za kristjane kot za nekristjane. V Mateju 25:35–45 je Jezus rekel, da če si dal hrano, pijačo, gostoljubnost, oblačila ali skrbel za revne, tujce, bolnike ali zapornike, je bilo to, kot da si to storil zanj. Hebrejcem 13:2 prav tako pravi, da so nekateri nevede gostili angele.

Negativni primeri: Job 31,32 omenja, da je neizkazovanje gostoljubnosti tujcu greh. Med drugimi grehi sta Sodoma in Gomora v Ezekielu 16,49 neizkazovali gostoljubnosti; do tujcev sta bila pravzaprav precej zlobna.

Omejitev: 2. Janezovo pismo 9–11 pravi, da heretikom ne smemo nuditi gostoljubnosti. Prav tako 1. Korinčanom 5:11 pravi, da se ne smemo družiti z nikomer, ki se imenuje brat, a živi nebožansko življenje.

Zgodnjekrščanski pisec Klement Rimski (96–98 n. št.) je verjetno menil, da je gostoljubnost pomembna, saj navaja štiri primere.

V: Kaj v Rim 12,14 pomeni blagoslavljati tiste, ki nas preganjajo, in kakšno preganjanje je Pavel konkretno omenil?

O: Pavel ni navedel nobenega posebnega preganjanja, zato bi lahko šlo za preganjanje zaradi naše vere ali zaradi česarkoli drugega. To pomeni vsaj naslednje stvari.

Ne maščujte se in ne vračajte zla z zlom. To je poudarjeno v Svetem pismu: Rimljanom 12,19.17; Levitiku 19,18; 1. Petru 3,9; (posredno) Mateju 5,38–46; Luku 6,27–36

Delajte jim dobro. Zlo vračajte z blagoslovom, kot pravi 1. Petrov 3:9. Delajte dobro, na primer jih nahranite, kot piše v Rimljanih 12:20.

Ne sovražite jih. Vse moramo ljubiti. 1. Janezovo pismo 3:15 pravi, da kdor sovraži svojega brata, nima v sebi večnega življenja.

Ljubite jih. Ne prenehajte jih le sovražiti in postati brezbrižni, ampak jih dejansko ljubite. 1. Janezovo pismo 3:10–11, 14 strogo pravi, da moramo drug drugega ljubiti. Konec koncev je ljubezen izbira, ne občutek.

Molite zanje, da bi se jim zgodilo najboljše, kar je mogoče; da bi spoznali Gospoda. Matej 5:44; Luka 6:27–28; Apostolska dela 7:60; Luka 23:34.

Bojujte se proti zlu – z dobrim: Moramo se boriti proti zlu, a paradoksalno Rimljanom 12,21 pravi, da se moramo boriti proti zlu z dobrim, ne z enakim zlom. To je nekakšno nasprotje rekla »ogenj z ognjem«.

Ne pozabite, da vam s tem zagotavljajo nagrado v nebesih. Matej 5,10 pravi: »Blagor tistim, ki so preganjani zaradi pravičnosti, kajti njihovo je nebeško kraljestvo.« (ESV) Glejte tudi Luka 6,23.

V: Kako naj se v Rim 12,15 veselimo z tistimi, ki se veselijo, in žalujemo z tistimi, ki žalujejo?

O: Prvi korak k temu, da se z njimi veselimo in žalujemo brez hinavščine, je, da nam je mar zanje.

Veselje z njimi: Če se vašemu prijatelju zgodi napredovanje ali kaj dobrega, ali ste zaradi tega veseli, čeprav od tega nimate nobene koristi? Ali pa zavist razjeda veselje, ki bi ga morali čutiti za svojega prijatelja? Brez Boga so ljudje žalostni, ko se drugim dogajajo dobre stvari, in to iz zavisti. V 1. pismu Korinčanom 13,4 pa piše, da ljubezen ne zavida. Ali pa lahko ljudje občutijo veselje, ko se drugim dogajajo slabe stvari, kar se v nemškem jeziku imenuje »schadenfreude«. Morda je prav to iskal Jona, ko je sedel pred Ninive. V 1. pismu Korinčanom 13,6 pa piše, da se ljubezen ne veseli krivice, ampak se veseli resnice. Za tiste, ki preganjajo kristjane, bi morali moliti in jim hkrati želeti, da se jim zgodi najboljše, kar je mogoče; da bi spoznali Gospoda Jezusa Kristusa kot svojega osebnega Odrešenika, da bi po tem odšli v nebesa in da bi lahko z njimi za vedno živeli skupaj v nebesih. Že poznamo eno takšno osebo, s katero bomo živeli v nebesih: Saula iz Tarza, znanega tudi kot apostola Pavla.

Žalovanje z njimi: Predstavljajte si nekoga, ki se lahko veseli z tistimi, ki se veselijo, vendar ne more žalovati z tistimi, ki žalujejo. Takšen človek bi užival v dobrih časih, toda namesto da bi bil prisoten in prisluhnil v slabih časih, bi se morda umaknil, se o tem le pošalil ali pa osebi brez sočutja rekel, naj bo močna. Včasih, ko nekdo doživi izgubo in tega ne moreš kar »popraviti«, lahko ta oseba najde nekaj tolažbe v tvoji prisotnosti in v tem, da si vzameš čas, da si preprosto z njo, ker jo ceniš. Včasih morda potrebuje in želi nasvet, včasih pa ne. Tako ali tako pokaži, da ti je mar, tako da preživiš čas z njo.

V: Zakaj v Rim 12,16 piše, naj živimo v medsebojni harmoniji, saj je v Rim 12,9–10 že zapisano, naj se ljubimo, posvečamo drug drugemu in spoštujemo drug drugega?

O: To bi lahko vprašali Evodijo in Sintihiko v Pismo Filipljanom 4,2, prav tako pa bi lahko vprašali Sizigusa/sodelavca, ki mu je Pavel zaupal čudovito pomembno nalogo, da pomaga tem ženskama pri medsebojnem razumevanju. Jezus je v Evangeliju po Janezu 13,34–35 rekel, da bodo ljudje po naši ljubezni spoznali, da smo kristjani, in da smo eno v Evangeliju po Janezu 17,20–21.

Ali izkazujemo enotnost z drugimi verniki iz različnih okolij, družbenih slojev, veroizpovedi in z različnimi prepričanji o manj pomembnih zadevah? Ne smemo pozabiti, da je Kristus, ki nas združuje, večji od teh stvari, ki nas lahko ločujejo.

V: Zakaj bi v Rim 12,16 nekdo morda ne želel druženja z ljudmi nižjega položaja in zakaj bi mi to morali početi?

O: Včasih se morda nekdo želi izogibati osebi, ki velja za nižjega položaja, zaradi arogance, pogosteje pa je to lahko zato, ker se boji, kaj bi si mislili drugi ljudje na visokih položajih. Na primer, Peter se je družil in jedel z neverniki, toda ko so prišli drugi Judje, tega ni več počel (Gal 2,11–16). Ker je Peter to počel javno, ga je Pavel javno obsodil zaradi njegove hinavščine.

A če bi se družili z ljudmi, ki naj bi bili na nižjem položaju, bi morda kaj odkrili. Vsi smo ustvarjeni po Božji podobi, in v očeh Tistega, ki šteje – to je Bog –, ti ljudje v resnici niso na nižjem položaju kot vi. Če že kaj, če ste vi ponosni, oni pa ne, potem ste morda prav vi tisti, ki ste na nižjem položaju.

V: Kaj so v Rim 12,17 sprejete metode v družbi za vračanje zla z zlom?

O: Rimljanom 12,17 pravi, da za kristjane ni sprejemljivih načinov. Vendar pa družba na splošno morda meni, da je v redu govoriti za hrbtom, obrekovati in lagati, da bi uničili nekoga ugled, poskrbeli, da njegovo delo ne bo imelo učinka, ali pa mu ali njegovemu avtomobilu prirediti zlobne potegavščine. Vsakič, ko si zastaviš vprašanje »kako se mu lahko maščujem«, zdrsiš v greh. Rimljanom 12,19 pravi, da je Bog tako ali tako bolj sposoben, da se mu maščuje, kot si ti. Torej med vsemi stvarmi, za katere se moramo v življenju skrbeti, to, kako se komu maščevati, ni ena izmed njih.

George Washington Carver je nekoč rekel: »Nikoli ne bom dopustil, da mi nekdo uniči življenje tako, da me prisili, da ga sovražim.«

V: Kateri so v Rim 12,18 navedeni načini, kako živeti v miru z drugimi, kolikor je to mogoče?

A: Ali si posebej prizadevaš, da bi odpravil nesoglasja ali slaba čustva med teboj in drugimi? Si mirovnik, kot nas Jezus spodbuja v Mateju 5:9? V Mateju 5:7 moramo biti usmiljeni.

Včasih moramo biti neprijetni zaradi pomembnih razlogov, in to je v redu. Nikoli pa ne bodite neprijetni samo zato, da bi bili sporni.

Poleg tega, da se izogibate sporom, si zastavite vprašanje: ali so vaši sosedje veseli, da živijo v vaši bližini? Ali so vaš zakonski partner in otroci veseli, da živijo z vami? Ali se vaši sodelavci počutijo blagoslovljeni, ker delajo z vami? Morda ne počnete ničesar očitno sovražnega, toda ali počnete stvari, ki so prijazne?

V: Kako naj v skladu z Rim 13,1–6 in 1 Pt2:13 –14 poslušamo vlade?

O: Moramo se podrejati in spoštovati njihove zakone v duhu in po črki. Ne smemo delati zla niti dajati vtisa zla (2 Korinčanom8:20 –21; 1 Tesaloničanom5:22 ). Vendar pa zakoni države prevladajo nad zakoni pokrajine, Božji zakoni pa prevladajo nad zakoni držav. Nobenemu zakonu države, ki je v nasprotju z Božjim zakonom, se ne smemo podrejati. Ne smemo govoriti zla o vladarju ljudstva, kot je zapisano v Apostolska dela 23:5 in 2. Mojzesova knjiga 22:28. 2. Mojzesova knjiga 22:28 se nanaša tudi na posvetne voditelje.

V: V Rim 13,1–2 nam Bog pravi: »Vsak naj se podreja vladnim oblastem. Kajti ni oblasti, razen od Boga, in tiste, ki obstajajo, so od Boga določene. Zato kdor se upira oblasti, se upira Božji uredbi, in tisti, ki se upirajo, bodo prinesli sodbo nase.« Ali to pomeni, da so bile vlade, kot so bile pod Hitlerjem, Stalinom, Pol Potom itd., določene od Boga in da ljudje niso smeli upirati se jim? To mi je zelo težko verjeti. Če mi lahko to pojasnite, vam bom zelo hvaležen.

O: Naj vam najprej dam kratek odgovor, nato pa še dolg.

Na kratko: ne, nikoli ne smemo ubogati nobenih ukazov, ki so v nasprotju z Božjimi zapovedmi (kot je na primer »ne ubijaj« itd.). Stalin, Pol Pot, Hitler in drugi so bili zlobni ljudje, ki jim je Bog dopustil, da vladajo. A ne pozabite, da Sveto pismo omenja »knez« tega sveta, in to je Satan. Čeprav so ti ljudje zlobni, moramo spoštovati vladno oblast, v kolikor ta ni v nasprotju z Božjo oblastjo.

Zgodnji kristjani so se s tem spopadali, ker jim je rimska vlada pod grožnjo mučenja in smrti ukazala, naj darujejo žrtve cesarju in častijo cesarja ali rimske bogove. Razumeli so, da morajo spoštovati vse rimske zakone, razen kadar so bili v nasprotju z višjim zakonom, Božjim zakonom. To so izrazili tako, da so razlikovali med »zakonitimi« zakoni in »nezakonitimi« zakoni, kar je v grščini nekakšna besedna igra v oblicu smrti. Čeprav naj bi torej ne upoštevali zakonov, ki so nalagali darovanje drugim bogovom, so vedeli, da morajo še vedno spoštovati druge zakone, ki so bili v skladu z Božjim zakonom ali pa vsaj niso bili v nasprotju z njim.

Predstavljajmo si, da bi živeli v 40. letih prejšnjega stoletja v nacistični Nemčiji. Hitler je bil nedvomno zloben človek in vsakemu ukazu, naj Judje izročimo oblasti, bi se morali upreti. Vendar bi še vedno morali spoštovati prometne predpise in (na žalost) plačevati davek na dohodek.

Stvar postane zapletenejša, če bi nas vpoklicali v vojsko. Prebral sem, da je bilo povprečnemu Nemcu precej očitno, da je veliko Judov odhajalo v taborišča, nihče pa ni prihajal ven, zrak okoli taborišč pa je smrdel po človeškem mesu. Če bi se morali pridružiti vojski, bi morali spoznati, da smo v zlobni vojski, in se ob prvi priložnosti predati zaveznikom ali, še bolje, postati zaporniški stražar in Judom omogočiti pobeg. Bil je nacistični častnik po imenu Oskar Schindler, ki je edini nacistični vojak, ki ga v Izraelu častijo. Iz prve roke je vedel, kaj se dogaja v koncentracijskih taboriščih, in si je prizadeval rešiti čim več Judov. O njem obstaja znan film z naslovom Schindlerjev seznam. Manj znano pa je, da je bil še en član nacistične stranke, ki je deloval na celinski Kitajski, imenovan John Rabe, ki je prav tako storil vse, kar je mogel, da bi rešil življenja Kitajcev v Nanjingu in drugod.

V: V Rim 13,1–2.4 skeptik Bart Ehrman sprašuje, ali naj bi kristjani ubogali vladajoče [rimske] oblasti, ali pa bodo rimske oblasti v Razodetju 17,18 zlobne in hudobne (Jesus, Interrupted, str. 97–98).

O: To sem vprašal svojo 14-letno hčerko in ona je jasno videla odgovor: oboje drži. Pavel je živel pod enim izmed najbolj podlih in zlobnih rimskih cesarjev vseh časov: Neronom. Pavel je že v svojem času vedel, kako zloben je lahko rimski cesar; ni mu bilo treba čakati do nastanka Razodetja (skoraj 50 let po njegovi mučeniški smrti), da bi vedel, da so lahko vladne oblasti zelo zlobne. Kljub temu nas je Pavel še vedno učil, naj poslušamo vladne oblasti. Zgodnji kristjani so vladnim oblastem resnično poslušali, razen kadar so njihovi ukazi nasprotovali višjim Božjim zapovedim.

V: Kdaj naj se kristjani v Rim 13,1–6 zatečejo k državljanski nepokorščini?

O: Kristjani morajo na splošno spoštovati zakone države. Vendar pa, tako kot zvezni zakon prevlada nad državnim, tudi Božji zakon prevlada nad človeškimi zakoni. Če torej zakon nasprotuje temu, kar je zapovedal Bog, moramo najprej spoštovati Božji zakon. Med drugo svetovno vojno so nekateri kristjani, na primer družina ten Boom, prekršili zakon in pred oblastmi skrivali Jude. Prav so imeli, da so zatirane ljudi zaščitili pred zlobnim zakonom.

V: Kako so bili v Rim 13,7 poganski in pokvarjeni rimski vladni uradniki Božji služabniki?

O: Rimska vlada je bila v Pavlovem času izjemno pokvarjena. Ljudje so si nakopičili ogromna bogastva zgolj s tem, da so bili guvernerji provinc, kot je Sicilija. Ti ljudje niso bili Božji služabniki niti po svoji zavestni odločitvi niti zaradi svoje morale. Bili so Božji služabniki v enem (in edinem) smislu: ker so bili dejanska vlada, so jim morali kristjani ubogati, dokler njihovi zakoni niso bili v nasprotju z Božjimi. Na splošno so bili zgodnji kristjani zelo zakoniti, razen v tem, da so se odklanjali od čaščenja cesarja poleg Kristusa. Zaradi tega je bilo deset tisoč med njimi umorjenih kot mučenci.

V: Zakaj imajo kristjani v Rim 13,8 dolg?

O: Rimljanom 13,8 ne pravi, da nikoli ne smemo imeti dolgov, ampak da ne smemo pustiti nobenega dolga neporavnanega, razen ljubezni do bližnjega. Z drugimi besedami, prvi del tega verza pravi, da lahko imamo dolgove, vendar jih moramo poravnati. Včasih lahko nenavadni in neobičajni zakoni nekoga osvobodijo pravnih obveznosti plačila veljavnega dolga. Vendar pa moramo ne glede na nenavadne človeške zakone še vedno poslušati Boga.

To ne pomeni, da nikoli ne smemo imeti dolgov, ampak da moramo poravnati, kar dolgujemo, kot navajata Believer’s Bible Commentary, str. 1732, in The Bible Knowledge Commentary: New Testament, str. 491.

V: Ali v Rim 13,9–10 »ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe« res povzema celoten Zakon? Kaj pa ljubezen do Boga, kot pravi Marko 12,29–30?

O: Pavel je tu omenil štiri od desetih zapovedi. Dejansko se zadnjih pet in pol zapovedi lahko povzame z »ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe«. Prvih štiri in pol zapovedi pa lahko povzamemo z »ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem svojim srcem, dušo in močjo«. Torej je ena točka ta, da »ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe« resnično povzema vse zakone, ki zadevajo odnose z drugimi ljudmi.

Druga točka je, da je težko imeti moč, da resnično ljubiš svojega bližnjega duhovno, čustveno, finančno in na vsak drug način, če najprej ne ljubiš Boga.

V: Ker v Rim 13,10 piše, da ne smemo gojiti zla volje do svojih bližnjih, ali lahko kristjan deluje kot policist in aretira ljudi?

O: Da. Zaradi ljubezni do drugih ljudi, v korist družbe in za izvrševanje zakonov proti kršiteljem lahko krščanski policist aretira ljudi, pri čemer po potrebi uporabi silo. Vendar pa naj to stori brez sovraštva, zlonamernosti, jeze ali zla volje do kršitelja. Dober policist nikoli ne sme imeti odnosa, da je sam nad zakonom ali da naj ga drugi obravnavajo posebej.

Dober primer tega, kako je biti krščanski policist, ki patruljira v »avstralski prestolnici heroina«, najdete v reviji Creation ex Nihilo, letnik 3, št. 3, junij–avgust 1998, str. 14–16.

V: Kakšen je pomen odlomka iz Pisma Rimljanom13:11 –14?

O: Ljudje se lahko odločijo, da bodo živeli, kakor želijo. Vendar Rimljanom14:12 piše, da bodo morali dati račun o tem, kako so živeli. Ker ne vemo, kdaj bo za nas prišel konec življenja na zemlji, Rimljanom 13:11–12 omenja nujnost, da se zavemo trenutnih realnosti.

Kot stranska opomba: Avguštin iz Hipona (388–430 n. št.) je dejal, da ga je Rimljanom 13:11–14 spravilo na kolena. Preden je postal kristjan, je Avguštin živel s svojo punco, s katero je imel sina.

V: Kaj točno so v Rim 14,1 »dvomljive stvari«?

O: Dobesedno piše: »... ne pa za prepire o mnenjih«. Pavel ni natančno opredelil dvomljivih stvari, o katerih se kristjani ne strinjajo, zato se verjetno tudi o tem lahko ne strinjamo! Pavel te dvomljive stvari opisuje le s pomočjo dveh primerov. Govori o prehrani kristjana in o tem, da se en dan (kot je na primer sobota ali nedelja, tega ni natančno določil) šteje za pomembnejšega od drugega dneva. Dobri kristjani se lahko o teh stvareh ne strinjajo, in namesto da bi odgovoril na ta vprašanja, kot bi to lahko storil apostol, jih uporabi, da pokaže, kako naj se kristjani med seboj razumejo kljub svojim razlikam glede »dvomljivih stvari«. Dvomljive stvari so stvari, ki niso izrecno navedene v Svetem pismu in niso bistvene za odrešitev. Ni tako, da so vse dvomljive stvari nepomembne, ampak so preprosto manj pomembne kot tiste, ki so jasno naučene.

V: Kako je v Rim 14,1–5 prišlo do tega, da so bili v Rimu Judje?

O: Judje so bili iz Rima izgnani leta 139 pr. n. št., nato pa jih je cesar Tiberij izgnal leta 19 n. št. Kasneje, leta 49 n. št., je cesar Klavdij izgnal vse Jude iz Rima, vendar so se po Klavdijevi smrti leta 54/55 n. št. vrnili. Tako kot druge cerkve je verjetno tudi rimska cerkev imela judovske vernike, vendar verjetno ne v tako visokem odstotku kot druge cerkve.

V: V Rim 14,2.14.17.20–21 se katoliški in pravoslavni kristjani med postom vzdržujejo mesa, razen ribjega. Ali bi morali to početi vsi kristjani, da ne bi bili kamen spotike za šibkejše brate? Podobno, ker nekateri kristjani verjamejo, da nikoli ne smejo piti alkohola, ali bi se morali vsi kristjani tega vzdržati?

O: Tukaj je povzetek tega, kar bi morali storiti.

1. Delajte tisto, kar menite, da je prav, vendar ne glejte zviška na tiste, ki ravnajo drugače.

2. Ne dopustite, da bi se o tem, v kar verjamete, govorilo kot o napačnem, če to ni v nasprotju s Svetim pismom. (Glej Kol 2,16–20)

3. Če vas nekdo opozori na to vprašanje, povejte, da je to v redu, vendar jim pojasnite, da če je to njihovo prepričanje, tega v njihovi prisotnosti ne boste počeli.

Pomembno je, da točka 2 in 3 potekata skupaj. Če se v tistem trenutku preprosto vzdržiš tega dejanja, bi lahko dobili vtis, da se strinjaš, da tega ne boš več počel. Če ugotovijo, da si to ponovno storil, ko jih ni bilo v bližini, bo to izgledalo kot hinavščina. Zato se tega v njihovi prisotnosti vzdrži, vendar jasno poudari, da še vedno verjameš, da je to pravilno, in da s tem ne namiguješ, da se boš tega v celoti vzdržal.

V: Ali je v Rim 14,5 zdaj v redu delati v soboto ali nedeljo, ali ne?

O: Pravi kristjani, tako takrat kot danes, se v tem ne strinjajo. Odgovor poiščite v razpravi o 2. Mojzesovi knjigi 20:8. Pavel je v 1. pismu Korinčanom 16:2 rekel, naj zbirajo denar prvi dan v tednu. Zgodnji kristjani so se po

naslednjega:

Pismo Ignacija Magnesijcem, poglavje 9, str. 62 (106–117 n. št.): »Če so torej tisti, ki so bili vzgojeni v starodavnem redu stvari, prišli do nove upanja, ne spoštujejo več sobote, ampak živijo v spoštovanju Gospodovega dne, na katerem je tudi naše življenje ponovno vzklilo po Njem in po Njegovi smrti«

Pismo Ignacija Efežanom, poglavje 5, str. 51 (107/116 n. št.): »Tisti torej, ki se ne zbira s Cerkvijo, je že s tem pokazal svoj ponos in se obsodil.«

Didache (=Učenje dvanajstih apostolov) (okoli 60–120 n. št.), poglavje 14, str. 381 (posredno): »Vsak Gospodov dan pa se zberite, lomite kruh in se zahvaljujte, potem ko ste priznali svoje pregrehe, da bo vaša žrtev čista.«

Pismo Barnaba (okoli 70–130 n. št.) poglavje 10, str. 143 (posredno) pravi, da kristjani praznujejo »osmi dan« [tj. nedeljo], ker je to dan, ko je Jezus vstal od mrtvih. Kasneje je vstopil v nebesa.

Justin Mučenik (okoli leta 150 n. št.): »Nedelja pa je dan, ko se vsi zberemo na skupnem zborovanju, ker je to prvi dan, ko je Bog, potem ko je spremenil temo in snov, ustvaril svet; in Jezus Kristus, naš Odrešenik, je istega dne vstal od mrtvih. Križan je bil namreč dan pred Saturnovim dnevom (soboto); dan po Saturnovem dnevu, ki je dan Sonca, pa se je pojavil svojim apostolom in učencem ter jih poučil o teh stvareh, ki smo jih predložili tudi vam [cesarju Adrianu] v premislek.« Prva apologia Justina Mučenika, poglavje 67, str. 188

Dionizij iz Korinta (170 n. št.) (delno) »Preživeli smo ta sveti Gospodov dan, na katerem smo prebrali vaše pismo, iz katerega bomo z nenehnim branjem lahko črpali opomin, tako kot iz branja prejšnjega, ki ste nam ga poslali prek Klemensa.« fragment 2, zvezek 8, str. 765

Irenej iz Lyona (180–188 n. št.) (iz druge roke) je omenjen v istoimenskem delu Vprašanja in odgovori o pravoverju: »Ta [običaj], da se v nedeljo ne klečimo, je simbol vstajenja, skozi katerega smo bili po Kristusovi milosti osvobojeni grehov in smrti, ki je bila pod Njim no uničena. Ta običaj pa izvira iz apostolskih časov, kakor izjavlja blaženi Irenej, mučenik in škof iz Lyona, v svojem traktatu O veliki noči, v katerem omenja tudi binkošti; ob tem [prazniku] ne klečimo, ker ima enak pomen kot Gospodov dan, in sicer zaradi razloga, ki je bil v zvezi s tem že naveden.« (Opomba pravi, da se nedelja tukaj verjetno nanaša na velikonočno nedeljo.) ANF, zvezek 1, Fragmenti Ireneja, fragment 7, str. 569–570.

Klement Aleksandrijski (193–202 n. št.) (delno, Gospodov dan je osmi dan) »In o Gospodovem dnevu Platon preroško govori v deseti knjigi Države s temi besedami: ›In ko bo za vsakega od njih minilo sedem dni na travniku, naj se osmi dan odpravijo in prispejo v štirih dneh.‹« Stromata, knjiga 5, poglavje 14, str. 466

Tertulijan (200–220/240 n. št.) pravi, da so bili judovski prazniki sobota in očiščenje, kristjani pa so nedeljo spremenili v svoj dan počitka/praznovanja. Ad Nationes, knjiga 2, poglavje 13, str. 123

Origen (225–253/254 n. št.): »Če pa je iz Svetega pisma jasno, da je Bog na Gospodov dan z neba poslal manno, na sobotni dan pa je ni poslal, naj Judje razumejo, da je bil od takrat naš Gospodov dan postavljen nad pravi sobotni dan.« Homilije o Exodusu (prevedel Rufinus, ki je prevajal zelo svobodno), Homilija 7, poglavje 5, str. 308

Kiprian iz Kartagine (okoli 253–258 n. št.) (izvleček) »Kar zadeva praznovanje osmega dne v judovskem obrezovanju mesa, je bil zakrament že prej podeljen v senci in po običaju; ko pa je prišel Kristus, se je izpolnil v resnici. Ker naj bi bil osmi dan, to je prvi dan po soboti, tisti, na katerega naj bi Gospod vstal od mrtvih, nas oživil in nam podelil duhovno obrezovanje, je osmi dan, to je prvi dan po soboti in Gospodov dan, prej obstajal v simbolu; ta simbol pa je prenehal, ko je sčasoma prišla resnica in nam je bilo podeljeno duhovno obrezovanje.« Pisma Cipriana, pismo 58, poglavje 4, str. 354

Anatolij iz Aleksandrije (270–280 n. št.) (izvleček): »Gospodovo vstajenje, ki se je zgodilo na Gospodov dan, nas bo vodilo k temu, da ga praznujemo po istem načelu; vendar pa je treba to storiti tako, da se začetek Velikonočnega praznika …« Pashalni kanon, poglavje 16, zvezek 6, str. 151

Victorinus iz Petaua (mučenec leta 304 n. št.) »Tudi na ta dan zaradi trpljenja Gospoda Jezusa Kristusa opravljamo bodisi molitev k Bogu bodisi post. Sedmi dan je počival od vseh svojih del, ga blagoslovil in posvetil. Na predhodni dan smo navajeni strogo postiti, da bi na Gospodov dan z zahvalo stopili k svojemu kruhu. In naj bo parasceva strog post, da ne bi kazalo, da praznujemo kakršen koli sobotni dan z Judi, ki ga Kristus sam, Gospod sobote, po svojih prerokih pravi, da »Njegova duša sovraži«; to soboto je v svojem telesu odpravil, čeprav je kljub temu prej sam zapovedal Mojzesu, da obrezovanje ne sme presegati osmega dne, ki zelo pogosto pade na soboto, kakor beremo v evangeliju.« O stvarjenju sveta, str. 341–342

Koncil v Elviru (306–307 n. št.) (21 nespornih kanonov) »Če kdor koli, ki živi v mestu, tri nedelje ne obiskuje bogoslužij, naj bo ta oseba za kratek čas izključena, da se sramota razglasi javno.« Kanon 21.

Peter Aleksandrijski (306, 285–311 n. št.) razpravlja o četrtem dnevu in o tem, da je Jezus za nas trpel na šesti dan [petek]. Nato pravi: »Gospodov dan pa praznujemo kot dan veselja, ker je na njem vstal od mrtvih, in na ta dan smo sprejeli običaj, da se niti ne poklonimo.« Kanonično pismo, kanon 15, str. 278

Metodij (270–311/312 n. št.) (delno, omenja osmi dan): »Svojega Sina, da bi prerokom razodel svoj prihodnji prihod v svet v mesu, v katerem bo razglašeno veselje in spoznanje duhovnega osmega dne, … preden se je Cerkev zaročila z Besedo, prejela božansko seme in napovedala obrezovanje duhovnega osmega dne.«

Med heretiki in lažnimi knjigami

Keretik Bardaisan/Bardesan (154–224–232 n. št.) pravi, da se mi [krščenci] zbiramo na prvi dan v tednu. Knjiga zakonov različnih dežel, str. 733

Po Prvem nicejskem koncilu (325 n. št.)

Hegemonius (4. stoletje) (delno) razpravlja o tem, kako je Kristus kot Gospod sobote nadomestil soboto. »Disput z Manesom«, poglavje 42, str. 216

Ustave svetih apostolov (okoli 375/390 n. št.) »A spoštujte soboto in Gospodov dan kot praznik; ker je prva spomin na stvarjenje, drugi pa na vstajenje.« knjiga 7, oddelek 2.23, str. 469

Ustave svetih apostolov (okoli leta 375/390 n. št.) »Zbirajte se vsak dan, zjutraj in zvečer, ter v Gospodovi hiši pojte psalme in molite: zjutraj recitirajte 62. psalm, zvečer pa 140., predvsem pa na sobotni dan. In na dan vstajenja našega Gospoda, ki je Gospodov dan, se zbirajte še bolj vztrajno in slavite Boga, ki je ustvaril vesolje po Jezusu, …« knjiga 2, poglavje 8.59, str. 423

Odstopanja od tega je omenil Justin Mučenik (pisal okoli leta 138–165 n. št.) (Dialog s Trifonom, poglavje 47), ki tiste, ki spoštujejo soboto, imenuje »šibkejše brate«, Euzebij iz Cezareje (324 n. št.) pa omenja ebionitske heretike kot tiste, ki spoštujejo soboto.

V: Ali se je Pavel v Rim 14,5 tukaj skliceval na soboto?

O: To velja tako za soboto kot za judovske praznike. Kristjani imajo dve stališči. Pavel ni izrecno navedel niti starozaveških praznikov niti sobote. Pavel je uporabil zelo splošen izraz »posebni dnevi«, da bi zajel oboje.

V nasprotju s tem uredniki kalvinistične »New Geneva Study Bible« (str. 1791) menijo, da se je Pavel nanašal le na judovske praznike. Piše: »Če bi bil v mislih sobota, bi bilo bolj naravno reči: ›Nekdo ceni soboto bolj kot druge dni.‹«

Dodajanje omejitev k besedilu Rimljanom 14,5 je sporno, saj Pavel drugje (Kološanom2:16 ) izrecno pravi, da ne smemo soditi drugih »glede praznika, nove lune ali sobot«. Tako je Pavel zajel vernike z različnimi pogledi in poudaril, da ne smemo soditi drugih niti glede praznikov niti glede sobot.

V: Kaj menite o Ericu Liddellu iz Rim 14,5, glavnem junaku filma »Chariots of Fire«, ki se je odločil, da ne bo tekmoval na olimpijskih igrah v svoji najboljši disciplini, ker je bilo to v nedeljo?

O: Eric je bil osebno prepričan, da ugaja Bogu, če nedeljo spoštuje kot sveto in na njej ne dela. Tekmovanje v teku bi se štelo za delo. Vendar Sveto pismo nikjer ne pravi, da na nedeljo ne smemo delati. V Stari zavezi so Izraelci smeli delati le v soboto, ne pa v nedeljo.

V: Zakaj se je Pavel v Rim 14,5, ko je imel odlično priložnost, da razreši vprašanje o soboti, temu izognil?

O: Ker je bila točka, ki jo je Pavel skušal poudariti, pomembnejša od našega stališča o soboti. Čeprav je Pavel dejansko posredno podal odgovor glede hrane (Rimljanom14:14 , 17, 20), glavna točka tega odlomka ni hrana ali sobota, ampak naslednje:

1. Poslušni kristjani se bodo razlikovali v nebistvenih zadevah, in to je v redu. Ne smemo gledati zviška na tiste, ki imajo drugačna stališča. (Rimljanom 14:1–4, 10–13)

2. Ne dopustite, da bi se tisto, kar vi šteje za dobro, označevalo za zlo. (Rimljanom 14:16–17)

3. Ne bodite kamen spotike za druge. Če veste, da je nekaj v redu, je to lahko kljub temu greh za šibkejše brate, ki tega ne počnejo iz vere. (Rimljanom 14:13–15, 20–21, 23)

Za več informacij glej tudi razpravo o 1 Korinčanom 8:9–13.

V: Kako lahko v Rim 14,15 samo »jedanje« uniči kristjana?

O: Hrana verniku fizično ne škoduje, vendar Pavel govori o tem, kako lahko dejanje prehranjevanja uniči vero drugega kristjana. Če kristjan meni, da je nekaj jesti narobe, in ga drugi kristjan skuša prepričati, naj ravna v nasprotju s svojo vestjo, lahko to škoduje veri prvega kristjana.

V: Kako naj v Rim 14,16 preprečimo, da bi se o tem, kar je dobro, govorilo kot o zlu?

O: Včasih morda ne boste želeli storiti nekaterih stvari v določenem trenutku, da ne bi koga užalili. Na primer, morda ne boste želeli jesti svinjine pred nekaterimi judovskimi ali muslimanskimi ljudmi, ker bi jih to lahko užalilo. Morda ne boste nikoli hoteli položiti Biblije na tla pred kristjani iz Bližnjega vzhoda, ker bodo mislili, da s tem ne spoštujete Biblije. Vendar bi bilo hinavsko, če teh stvari ne bi počeli, ko so oni v bližini, nato pa bi ugotovili, da jih počnete, ko jih ni v bližini. To bi bilo podobno Petrovi hinavščini v Pismu Galatcem 2,11–18.

Najboljši način, kako se s tem spopasti, je združiti željo, da ne bi nikogar užalili, z Rimljanom 14:16. Povejte jim, da so te stvari v redu in da jih tudi vi počnete, vendar jih kot služabnik ne počnete v njihovi prisotnosti, da jih ne bi užalili. Kar zadeva manj pomembna doktrinarna vprašanja, morda menite, da trenutni čas in kraj nista najbolj primerna za razpravo o tem. Na kratko jim povejte, da verjamete, da je določena doktrina resnična in da je dobro vanjo verjeti, vendar se vam ni treba takoj in na tem mestu zapletati v razpravo o tem.

V: Kateri so v Rim 14,19 nekateri načini, kako lahko aktivno delujemo za spodbujanje miru in harmonije v cerkvi?

O: Najprej se ozrite okoli sebe in ugotovite, kje je potrebno večje sožitje. Včasih gre za enega posameznika, s katerim se večina drugih težko razume. V drugih primerih gre za dve skupini, ki si ne zaupata ali se ne marata. Včasih gre za vprašanje odnosov med močnejšimi in šibkejšimi brati. Pavel predvsem poziva močnejše brate, naj bodo občutljivi do šibkejših.

V: V Rim 14,20–21 je vernik, ki pripada skupini C5 (včasih ne želijo, da bi jih imenovali kristjani), učil, da kristjani, celo v Ameriki, ne bi smeli jesti svinjine, ker je to žaljivo za nekatere muslimane, čeprav ti jedo školjke in kamele, kar je v nasprotju s prehrano Judov v Stari zavezi. Ljudje, ki jedo govedino, so žaljivi za nekatere hindujce. Džainisti učijo, da po sončnem zahodu ne bi smeli jesti. Pitagorejci so učili, da ljudje ne bi smeli jesti fižola. Kaj bi rekli na te stvari?

O: Če bi upoštevali vsak običaj vsake posamezne vere, bi bilo življenje težje; še posebej, če se običaji ene vere nasprotujejo običajem druge vere. Pri odgovoru je treba upoštevati štiri točke.

1) Kot kristjani imamo svobodo, da jemo katero koli meso (ali fižol), ki ga želimo, kadarkoli želimo.

2) Ne smemo spregledati, ko ljudje pravijo, da je narobe jesti določena živila ali v določenih časih.

3) Vendar pa zaradi vesti druge osebe ne bi hoteli v njeni prisotnosti početi tistega, kar ona šteje za žaljivo.

4) Če pa nas vprašajo, ne smemo lagati, ampak jim moramo povedati, da to res jemo.

V: Kako bi se v Rim 15,1–3 kristjan, ki bi želel ugajati Bogu in sebi, ne da bi se preveč menil za druge, razlikoval od tistega, ki živi tako, da najprej ugaja Bogu, šele nato drugim?

O: Prvi tip se sploh ne bi menil za odgovor na prejšnje vprašanje. Včasih imajo kristjani lahko miselnost »samotnega jezdeca«, pri kateri so le oni v občestvu z Bogom, ne da bi se menili za druge. Kristjan se lahko prepusti tistemu, za kar ve, da je zanj v redu, ne da bi se zavedal ali menil, da bi to lahko koga drugega spravilo v spotiko. Kristjan iz prve kategorije bi se ukvarjal s tem, ali raste, ali je nahranjen in negovan, ali mu cerkev pomaga in ali postaja bolj podoben Kristusu. Vse to je dobro. Kristjan iz druge kategorije pa bi se še bolj ukvarjal s tem, ali rastejo drugi okoli njega, ali so drugi nahranjeni in negovani, kako bi lahko pomagal cerkvi in ali postajajo drugi bolj podobni Kristusu.

V: Ali naj v Rim 15,2 poskušamo ugajati drugim ali naj ugajamo Bogu in ne želimo ugajati ljudem, kot pravijo Ef 6,6; Kol 3,22; 1 Tes 2,4 in Gal 1,10?

O: Najprej moramo ugajati Bogu. Verzi, ki kažejo, da moramo ugajati Bogu (in ne le navidezno izpolnjevati njegove zapovedi), so Hebrejcem 11,6; 13,21; 1 Tesaloničanom 2,4; 1 Janezu 3,12; Efežanom 5,10; 6,6; Kolosanom 3,20; 3,22 in Pridigarju 7,26.

Ne zadovoljujte najprej drugih: Zadovoljevanje drugih ne sme biti naš najvišji cilj; to mora biti zadovoljevanje Boga. Jezus je izrecno povedal, da je ljubezen do brata kot do sebe druga zapoved, ne prva, v Marku 12:28–31; Mateju 22:37–40; Luku 10:27–28.

Bog nam zapoveduje, naj ljubimo in zadovoljujemo druge, vendar šele po Njem. Najprej moramo zadovoljiti Boga, in to lahko storimo tako, da spoštujemo Njegove zapovedi, vključno z 1. Janezovim pismom 5:2 in 2. Janezovim pismom 5–6. Jezus je rekel, da je druga največja zapoved, da ljubimo druge tako, kot ljubimo sebe. To vsekakor vključuje tudi to, da jih zadovoljujemo (z eno izjemo, omenjeno v naslednji točki). Torej, če želimo zadovoljiti Boga, bomo ljubili druge in jih zadovoljili.

Ugodite drugim za njihovo dobro: Rimljanom 15,2 dodaja »za njihovo dobro«. Kadar obstajajo stvari, ki bi lahko komu ugajale, a so grešne ali jim kako drugače škodujejo, teh stvari ne počnite. Pravzaprav se včasih, ker ljubimo neko osebo, lahko zgodi, da bomo storili stvari, ki ji morda ne bodo ugajale. Seveda je to v nasprotju s tem, da bi drugim ugajali za vsako ceno, vendar je to v skladu z ljubeznijo do drugih in ugajanjem Bogu.

V: Kateri so v Rim 15,2 nekateri dobri načini, kako lahko bolj ugajamo drugim?

O: Obstaja vrsta stvari, ki jih je treba početi, pa tudi vrsta stvari, ki jih je treba prenehati početi.

Ne počnite stvari, zaradi katerih se ljudje počutijo ponižani. To ne pomeni le, da ne smete poniževati drugih; pomeni tudi, da se poskušajte izogibati stvarem, ki sicer niso namenjene poniževanju drugih, vendar imajo stranski učinek, da se ti počutijo ponižani.

Ne glejte zviška na druge ali ne dajajte vtisa, da to počnete. Pokazujte, da jih spoštujete, cenite in jim izkazujete čast. Obravnavajte druge kot pomembnejše od sebe, kot pravi Filipljanom 2,3.

Bodite služabniki, najprej Bogu, nato pa drugim.

Imejte sočutje do druge osebe, poskusite razumeti, kako izgleda življenje skozi njene oči. Morda vam to ne bo uspelo v celoti, odvisno od tega, kaj je ta oseba doživela, vendar lahko vseeno poskusite.

Ali uživate v družbi druge osebe, kot omenja Pavel v Pismu Rimljanom 15,24.32? Če je tako, potem pokažite, da vam je v družbi te osebe prijetno.

Poslušajte: Bog nam je v 1. Janezovem pismu 5:2 in 2. Janezovem pismu 5–6 dal izrecno zapoved, da moramo ljubiti Božje otroke.

V: V Rim 15,4 nam Sveto pismo podaja resnico, toda kako nam je Sveto pismo podalo tudi potrpežljivost, tolažbo in upanje?

O: Ko Božja resnica prebiva v nas in spreminja naša življenja, bi morali biti potrpežljivejši, imeti več tolažbe in več upanja, ko rasti v spoznavanju Boga.

V: Kaj v Rim 15,7 pomeni sprejemati druge vernike, kakor nas je Kristus sprejel?

O: Nismo bili (in še vedno nismo) brezgrešno popolni. Verjetno nismo verjeli (in še vedno ne verjamemo) 100-odstotno pravilno v vsako posamezno doktrino. A kljub temu nas je Jezus, ki je živel brezgrešno življenje in pozna vse skrivnosti ter vse znanje, sprejel kot svoje ljudstvo. Koliko bolj bi morali torej sprejeti druge vernike, ki jih je Kristus sprejel, kljub njihovim pomanjkljivostim. Predstavljajte si, da bi mislili: »Vem, da nam Bog odpušča, vendar ne vem, kako je z drugimi verniki, saj so njihova merila višja od Božjih.« Morali bi biti potrpežljivi do drugih in hvaležni za to, kako potrpežljiv je bil Bog do nas.

V: Kako lahko v Rim 15,14 opominjamo druge vernike na način, da bodo bolj verjetno prisluhnili in sprejeli opomin?

O: Najprej, ali oseba dejansko sprejme popravek in opomin, ki bi ju morala sprejeti, je odgovornost tistega, ki prejme opomin. Če vam nekdo opominja na neprimeren način, a je njegov opomin ustrezen, bi ga morali vseeno upoštevati. Kljub temu pa lahko kot oseba, ki opominja, storimo nekaj stvari, da jim bo lažje sprejeti opomin.

Ne grajajte ga kot nekdo, ki je višji in graja nekoga, ki je nižji, ampak se nanj obrnite kot na vernega brata. Poskrbite, da poudarite, kaj je bilo narobe, kako resno je to in kako nujno je, da se to takoj spremeni. Poudarite, da ga ne sovražite, ampak ga še vedno ljubite, tudi potem, ko je to storil, vendar sovražite to, kar je storil.

Ena od metod, ki lahko v nekaterih primerih deluje, je pristop »preroka Natana«. Vprašajte ga, kakšen je najboljši način ali kako bi sam ravnal v situaciji, ki je podobna njegovi. Lahko ga vprašate, kaj bi rekel neki osebi, da bi jo prepričal, naj posluša in se spremeni. Nato mu pojasnite, da imate prijatelja v tej situaciji: njega samega. In z drugimi besedami mu povedajte isto. V 2. Samuelovi knjigi 12,1–15 lahko preberete, kako je Natan podobno ravnal z Davidom.

V: Kdaj v Rimljanih 15,18 ne bi smeli deliti velikih stvari, ki jih je Bog storil skozi vas?

O: Na splošno je dobro deliti, kar je Bog storil. Vendar tega ne smete početi v okoliščinah ali na način, ki deluje samohvalno ali pritegne pozornost nase. Paziti morate, da tega ne storite niti naključno na način, ki kaže, da ste učinkovitejši/koristnejši/bolj blagoslovljeni Božji služabnik kot kdo drug.

V: Kaj je Pavel v Rim 15,20 mislil s tem, da ne smemo graditi na temelju drugega človeka, in zakaj je bilo dobro, da se temu izogibamo?

A: Po eni strani bi morali sodelovati z drugimi verniki, se medsebojno dopolnjevati in priznati, da je delo Gospodovo, ne naše. Toda Pavel je tu hotel povedati, da ne smemo delovati tekmovalno z drugimi verniki ali poskušati pridobiti ljudi, ki poslušajo predvsem drugega dobrega vernika, da bi namesto njega poslušali nas. Pavel razpravlja o ravnovesju v tej zadevi v 1. pismu Korinčanom 3,4–7. Verniki igrajo različne note, ko nekateri igrajo v harmoniji, toda vsi bi morali igrati isto pesem.

V: V Rim 15,23, ko te je Bog pripeljal na določeno mesto ali v določeno situacijo, kako veš, da je prišel čas, ko »v teh krajih nimaš več mesta«?

O: Polja so zrela za žetev. Obstaja veliko dobrih krajev, kamor lahko greš, da bi pridobival učence in oznanjal besedo, toda med vsemi temi dobrimi kraji, kamor lahko greš, kje je najboljši kraj, kjer te Bog želi imeti, in kdaj se to spremeni?

Če žetve ne vidiš takoj, se pomoli k Bogu. Morda je čas, da se preseliš na drugo mesto. Ali pa morda Bog želi, da tam vztrajaš še dlje, seješ seme besede, in žetev bo prišla tukaj kasneje.

Morda vidiš dober pridelek in je tam veliko žanjcev. Morda je, tako kot pri Pavlu, čas, da se odpraviš na kraje, kjer še ni nikogar, zdaj, ko lahko drugi prevzamejo to službo.

Včasih moraš počakati na sredstva, da lahko nekaj storiš. Morda je bil eden od razlogov, zakaj je Pavel tukaj podrobno opisal svoje načrte za odhod v Španijo, ta, da je upal na finančno podporo rimske cerkve za potovanje.

Morda vam Bog zdaj v srce zasadi željo, da bi na določenem kraju oznanjali Božjo besedo.

Nazadnje je mogoče, da novi kristjani rastejo, vaša prisotnost tam pa z vsemi vašimi izkušnjami preprečuje, da bi stopili naprej ter prevzeli odgovornost in pridobili izkušnje v vlogah, v katere morajo zrasti.

Končno, ni nobenih trdnih pravil, zato morate moliti za Božjo vodstvo.

V: Ali je Pavel v Rim 15,24.28 kdaj potoval v Španijo?

O: Pavel je Pismo Rimljanom napisal na poti v Jeruzalem (Rimljani15:25 ), torej če je potoval tja, je to moralo biti po tem, ko je bilo Pismo Rimljanom napisano. Tukaj je dokaz, da je to storil.

a) Pavel je nameraval tja oditi v Pismu Rimljanom15:24 , 28.

b) Euzebij je v svoji Cerkveni zgodovini 2:22:2–3 namigoval, da je Pavel tja odšel.

c) 1. Klementovo pismo (96–98 n. št.) 5 (ANF, zvezek 1, str. 6, ter ANF, zvezek 9, str. 230–231) o Pavlu pravi: »Ko je dosegel meje zahoda, je pred vladarji podal svoje pričevanje in tako zapustil ta svet.« Bilo bi čudno, če bi »meje zahoda« pomenile Rim, saj je Klement pisal iz Rima.

d) Pavel je ravnal v skladu s 1. Klementom, poglavje 5, str. 6, Muratorijevim kanonom, poglavje 2, vrstice 34–39, str. 603, in ponarejenimi Petrovimi dejanji (4. stoletje?), poglavja 1–3. Petrovim dejanjem ne bi pripisoval velike verodostojnosti, vendar bi se nagibal k temu, da verjamem drugim dvema viroma.

V: Kaj je v Rim 15,29 »polnost blagoslova Kristusovega evangelija«?

O: To se lahko nanaša tako na Pavlovo življenje kot na njegove besede. K njim prihaja s svojim življenjem, ki je iz vsega srca polno Kristusovih blagoslovov. S svojimi besedami bo pridigal in poučeval celotno evangelij, ne le njegov del.

V: Katere so v Rim 15,30–32 Pavlove štiri molitvene prošnje in zakaj so pomembne?

O: Ali se te prošnje slišijo kot vaše molitvene prošnje? Pavel posebej prosi za molitev

1) da bi bil rešen pred neverniki v Judeji. Ta prošnja ni bila uslišana.

2) Da bo njegovo služenje svetnikom v Jeruzalemu sprejemljivo. Pavel moli, da bi zadovoljil njihove potrebe, kot pravi v Rimljanih 1,10–11.

3) Da bi Pavel po Božji volji prišel k njim v radosti. To je več kot le to, da Pavel izreče prave besede. To vključuje, da je celotna Pavlova oseba posoda evangelija.

4) Naj se Pavel in oni skupaj okrepijo. Očitno je bilo za Pavla pomembno, da so verniki imeli okrepljene duše. Pavel moli, naj bo Bog miru z njimi v Pismu Rimljanom 15,33.

V: Zakaj misliš, da Pavel v Rim 15,30–32 ni prosil za več stvari, na primer za osebno varnost ali udobje?

O: Prvi kristjani v Apostolskih delih 4,25–31 niso molili za telesno varnost in udobje, in tresljaj, ki je sledil, je pokazal, da je bil Bog z njihovo molitvijo zelo zadovoljen.

Očitno je Pavel menil, da njegova telesna varnost in udobje nista tako pomembna kot te stvari. Pavel je vedel, da bo Bog poskrbel zanj in da ne bo umrl, dokler Bog tega ne bo dopustil. Pavel se ni osredotočal na to; osredotočal se je na pogumno oznanjevanje evangelija.

Pavel pa je v Pismu Rimljanom 15,31 molil, naj ga reši pred neverniki.

V: Kako lahko v Rim 15,32 bolje »osvežujemo« druge?

O: Bodite služabnik. Najprej preizkusite svoje srce. Razmislite, da je eden od razlogov, zakaj vas Bog drži na tej zemlji, ta, da ste krščanski »nosilec vode« – ki prinaša osvežitev pomembnim svetnikom, ki opravljajo njegovo delo. Filipljanom 2,3 pravi, naj druge štejemo za pomembnejše od sebe. Vživite se v druge; postavite se, tako rekoč, v njihovo kožo.

A bodite previdni, da vaša »spodbuda« v resnici ni prikrita oblika odvračanja. Na primer, ko nekomu rečete: »Tako dobro se držiš, čeprav bi vsak normalen človek videl veliko stvari, nad katerimi bi se upravičeno pritoževal«, ali ste ga res spodbudili ali pa ga odvračali?

Spodbujajte ga, naj vztraja, ostane trden in počiva v Gospodu. Ne »pritožujte se namesto njega« in tega imenujte spodbuda.

V: Kako je mogoče, da je v Rim 15,33 Gospod Bog miru, če pa v 2 Mz 15,3 piše, da je Bog bojevnik?

O: Sveto pismo nikjer ne pravi, da je Bog le mirovnik ali da je Bog sam mir. Namesto tega Sveto pismo omenja, da ima Bog jezo, pa tudi da je Bog miru. Podobno kot lahko bojevnik uveljavlja in varuje mir drugih, lahko tudi Bog uveljavlja mir.

V: Ali ta dolg seznam ljudi v mestu, ki ga Pavel ni obiskal, v Rim 16 kaže, da to pismo v resnici ni bilo napisano Rimljanom (Asimovov vodnik po Svetem pismu, str. 1097) ali da Rim 16 v resnici ni del Pisma Rimljanom (Asimovov vodnik po Svetem pismu, str. 1093)?

O: Ne. Med več kot 28 osebami, ki jih je Pavel omenil, je bila ena iz Azije, tri so bile Pavlove sorodnice, nekatere pa so bile sodelavke, ki jih je Pavel poznal iz Korinta in drugih krajev. Poleg tega nikjer ni navedeno, da bi Pavel vsako od teh oseb osebno spoznal; nekatere so morda bile delavke, o katerih je Pavel slišal iz drugih virov in jih je želel pohvaliti. Evangelical Commentary on the Bible, str. 955, in The Expositor’s Bible Commentary, zvezek 10, str. 162, dodajata, da v trgovskem svetu Rimskega imperija ni bilo nič nenavadnega, da so ljudje veliko potovali.

V: Kaj je zanimivega v zvezi s Febo v Rim 16,1–2?

O: Ali jo je Pavel poslal kot svojo odposlanico, ali pa je Pavel vedel, da potuje zaradi službe.

Tukaj sicer ne vemo, ali jo je Pavel neposredno poslal v Rim, ali pa je, kar je bolj verjetno, le prosil, naj odnese pismo, ker je tako ali tako že potovala v Rim. Grška beseda za služabnika, diakonon, je ista beseda, ki se uporablja za diakone v Pismo Filipljanom 1,1 ter 1. Pismo Timoteju 3,8, 10, 12. Uporabljena je tudi v Pismu Rimljanom 15,8 in 1. Pismu Korinčanom 3,5.

Ime Feba izhaja iz grške besede za »svetlo« in je vzdevek boga Apolona. Bilo je pogansko ime, vendar je bilo za kristjana sprejemljivo, da si obdrži pogansko ime.

V: Zakaj so se kristjani v Rim 16,5 zbirali v svoji hiši?

O: V tistem času so se vse cerkve zbirale v hišah. Ko se je začelo preganjanje, so se umaknili v katakombe in skrivna mesta. Cerkvene stavbe so se pojavile šele konec drugega stoletja. Akvila in Priscila, ki sta bila oba izdelovalca šotorov, sta si očitno lahko privoščila hišo, ki je bila dovolj velika, da se je v njej v Rimu lahko zbrala skupina vernikov. Ko sta živela v Korintu, sta imela cerkev tudi v svoji hiši.

V: Ali sta bila v Rim 16,7 Andronik in Junija apostola, saj sta bila med apostoli znana?

O: Ne. To pomeni, da so apostoli Andronika in Junijo posebej opazili. Kot stranska opomba: cerkveni pisci jih do leta 325 n. št. sploh niso omenjali. Glede spola Junije obstaja nekaj nejasnosti. Vendar pa Evangelical Commentary on the Bible na str. 956 navaja, da dokazi kažejo, da je bila Junija ženska; če bi bila Junija moški, bi bil to edini primer v vsej grški literaturi, kjer bi bilo to moško ime.

V: Zakaj so v Rim 16,10 pozdravili »družine«?

O: Grški izraz tukaj pomeni »pripadati«, zato se to verjetno ni nanašalo predvsem na ženo in otroke. Premožna družina bi imela veliko sužnjev, zato se je to nanašalo na sužnje.

V: Kaj je zanimivega pri imenih Trifena, Trifosa in Urbanus v Rim 16,9.12?

O: Imena teh žensk pomenijo »prefinjena« in »razkošna«, kar ni ravno značilno za pridne ženske. Morda so bile aristokratke, ne pa iz nižjega razreda ali sužnje. Toda Pavel pravi, da so bile ne glede na svoja imena pridne ženske. Podobno je Urbanus moško ime, ki pomeni »izbran« ali »eleganten«, in gotovo je bilo prijetno, da te je služil delavec, čigar ime je pomenilo »eleganten«. Po drugi strani pa so bila imena Hermas, Hermes in Ampliatus pogosta imena sužnjev. V cerkvi so »plemeniti« premožni ljudje, revnejši ljudje in celo sužnji, ki vsi delajo skupaj v enotnosti kot enakopravni, eno v Gospodu.

V: Ali je Rufus v Rim 16,13 isti Rufus iz Marka 15,21, ki je bil sin Simona iz Kirene, ki je nosil Jezusov križ?

O: Mogoče, a ni nujno. Rufus, kar pomeni »rdeč«, je bilo pogosto ime.

V: Kako je bil Jezus Kristus v Rim 16,25 in 1 Pt 1,10–12 skrit do svojega prihoda, saj se toliko starozaveških preroštev nanaša na Mesija?

O: Tako kot lahko nekdo omenja skrivnost kot misterij, ne da bi jo pojasnil, tudi Stara zaveza pogosto omenja misterij preroštva o prihodu Mesija, ne da bi pojasnila Jezusovo utelešenje.

V: Zakaj Pavel v Rim 16,17–18 tolikokrat opozarja ljudi na lažne ali nepoštene učitelje?

O: Morda gre za kombinacijo tega, kar je videl v ljudeh, kar je videl v njihovi dovzetnosti, in preroštva v Apostolskih delih 20,29–31. Pavel je to preroštvo izrekel tudi v 1. pismu . pismu Timoteju 4,1–3 in 2. pismu Timoteju 4,3–4. Beseda za »oviro« tukaj, skandala, ne pomeni velikih blokov, ampak bolj pasti ali zanke. Ljudje, ki so zavedeni, so v grščini »akakon«, kar pomeni nič hudega sluteči ali nedolžni. Beseda »nedolžen« v zvezi s tem, kar je zlo, je sorodna beseda, v grščini »akeraios«, ki lahko pomeni neoslabljen ali nepomešan.

Vendar se Pavlova upravičena skrb za cerkev, da se varuje pred lažnimi učitelji, s časom ni zmanjšala. Čeprav so nekateri vernike, ki varujejo čredo, zaničevali kot »lovce na herezije«, je varovanje črede pred duhovnimi volkovi pomembno.

V: Kako v Rim 16,17–18 ljudje, ki povzročajo razdor, služijo svojemu »trebušnemu« ali svojim željam?

O: Ljudje pogosto povzročajo razdor zaradi lastnih namenov, čeprav ti niso nujno pametni ali razumni.

Lahko gre za njih same: lahko povzročajo razdor ali so neprijetni, ker jim to daje občutek lastne pomembnosti in hrani njihov ponos. Lahko menijo, da prispevajo k skupnosti, ker delujejo kot nadzorniki ali ne dopuščajo, da bi se komu kaj zlahka uspelo. V čudnem smislu so lahko težavni, nato pa menijo, da velikodušno prispevajo, ko končno popustijo in to dopustijo.

Lahko gre za denar: morda bi imeli več prodaje ali priložnosti, če bi koga drugega spravili na tla. Ali pa menijo, da bi bil njihov šef morda bolj zadovoljen z njimi, če bi nekoga »manipulirali«, da bi ga poskušali prikazati v slabi luči.

Lahko gre za drugo osebo: povzročajo razdor, da bi poskušali koga drugega ponižati, četudi se s tem v očeh drugih sami nekoliko ponižajo. Nekateri so se iz tega razloga uprli Pavlu v Pismo Filipljanom 1,15–16.

Lahko gre za neko stvar: če se strinjajo in podprejo neko stvar, bi to zanje lahko pomenilo finančno izgubo.

Lahko gre za njihovo občinstvo: mislijo, da jih to v očeh drugih prikazuje v dobri luči, in včasih je res tako. Mislijo, da jih to prikazuje kot trdne, pametne ali dobre vodje. Če povzamemo, mislijo, da lahko povečajo svojo ugled v očeh drugih, s tem ko se pokažejo kot sila, s katero je treba računati.

V: Kakšni arheološki dokazi obstajajo za Erasta v Rim 16,23?

O: V Rimljanih 16,23 Pavel pozdravlja Erasta, mestnega blagajnika mesta, iz katerega je Pavel pisal (Korint). To je morda isti Erast iz 2. Timoteju 4,20 in Apostolska dela 19,22.

Leta 1929 so med izkopavanji v Korintu na ponovno uporabljeni tlakovni plošči našli naslednji napis: »Erastus, skrbnik javnih zgradb, je to tlakovanje položil na lastne stroške.«

V: Kdaj je bila napisana Pismo Rimljanom?

O: Verjetno med zimo leta 56/57 n. št.

V: Kako vemo, da je Pismo Rimljanom res napisal Pavel?

O: Na več načinov:

To navaja že samo Pismo Rimljanom, zgodnja cerkev pa tega nikoli ni dvomila.

Muratorijev kanon (170–210 n. št.), 3. poglavje (ANF, zvezek 5), str. 603, omenja, da je Pavel v svojih pismih pisal sedmim cerkvam: Korinčanom (2 pismi), Efežanom, Filipljanom, Kolosanom, Galatcem, Tesaloničanom (2 pismi) in Rimljanom. Pavel je napisal Pismo Filemonu, Pismo Titu in dve pismi Timoteju.

Irenej iz Lyona (182–188 n. št.) navaja Rimljanom 1,1–4 kot pismo, ki ga je Pavel napisal Rimljanom. Irenej, Proti herezijam, knjiga 3, poglavje 16.3, str. 441. Prav tako navaja Rimljanom 8,36 kot pismo, ki ga je Pavel naslovil na Rimljane, v delu Proti herezijam, knjiga 2, poglavje 22.2, str. 390.

Irenej iz Lyona (182–188 n. št.) pravi: »Zato, ko Pavel opisuje človeško slabost, pravi: ›Znam namreč, da v mojem mesu ne prebiva nič dobrega‹, s čimer kaže, da ›dobro‹ naše odrešitve ne izhaja iz nas, ampak od Boga. In spet: ›Jaz nesrečni človek, kdo me bo rešil tega telesa smrti?‹ [Rimljanom 7,24] Nato predstavi Odrešenika, [rekoč:] ‚Milost Jezusa Kristusa, našega Gospoda.«« Irenej, Proti herezijam, knjiga 3, poglavje 20.3, str. 450

Tertulijan (207/208 n. št.) v delu Pet knjig proti Markionu, knjiga 4, poglavje 5, str. 350, omenja Pavla kot avtorja Pisma Galatcem, Pisma Korinčanom, Pisma Filipljanom, Pisma Tesaloničanom, Pisma Efežanom in Pisma Rimljanom.

Tertulijan (198–220 n. št.) »A kako je Pavel, … Kot piše tudi v Pismu Rimljanom: ›In ne le to, ampak se ponašamo tudi s trpljenji, saj smo prepričani, da trpljenje vzgaja potrpežljivost, potrpežljivost pa izkušnjo, izkušnja pa upanje; in upanje ne razočara.‹ [Rimljanom 5,3–5a] In spet: ‚In če smo otroci, potem smo tudi dediči, resnični dediči Boga in so-dediči s Kristusom: če le trpimo z Njim, da bomo tudi skupaj poveličani. Kajti menim, da trpljenja tega časa niso primerljiva s slavo, ki se bo razodela v nas.‘ Zato nato pravi: »Kdo nas bo ločil od Božje ljubezni? Ali stiska, ali tesnoba, ali lakota, ali nagota, ali nevarnost, ali meč? (Kakor je zapisano: Zaradi tebe nas ves dan ubijajo; šteti smo kot ovce za zakol.) Ne, v vsem tem smo več kot zmagovalci po Njem, ki nas je ljubil. Prepričani smo namreč, da nas ne bo mogla ločiti od Božje ljubezni, ki je v Kristusu Jezusu, našem Gospodu, niti smrt, niti življenje, niti moč, niti višina, niti globina, niti katero koli drugo bitje .« [Pismo Rimljanom 8,17–39] Scorpiace, poglavje 13, str. 646

Hipolit (222–235/6 n. št.) navaja Rimljanom 1,17 kot Pavlov citat v Traktatu o Kristusu in Antikristu, poglavje 64, str. 218. Glej tudi Proti hereziji Noeta, poglavje 4, str. 225

Origen (225–253/254 n. št.) »Pavel pa, kot ljubitelj resnice, o nekaterih modrih med Grki, kadar so njihove izjave resnične, pravi, da ›čeprav so poznali Boga, ga niso slavili kot Boga, niti mu niso bili hvaležni‹. In priča, da so poznali Boga, ter pravi tudi, da se jim to ni zgodilo brez božjega dovoljenja, s temi besedami: ‚Ker jim je Bog to pokazal;‘ s čimer, mislim, nejasno namiguje na tiste, ki se dvignejo od čutnih stvari k tistim razuma, ko doda: ‚Ker so nevidne stvari Boga od stvarjenja sveta jasno vidne, razumljive po stvaritvah, namreč njegova večna moč in božanstvo; tako da so brez izgovora: ker so, ko so poznali Boga, ga niso slavili kot Boga, niti mu niso bili hvaležni.‘« [Rimljanom 1,19–21a] Origen, Proti Celsusu, knjiga 3, poglavje 47, str. 483

Novatian (250–257 n. št.) omenja Rimljanom 1,20 kot delo apostola Pavla. Razprava o Trojici, poglavje 3, str. 614

Kiprian iz Kartagine (okoli 246–258 n. št.) omenja »Pismo Pavla Rimljanom« v delu »Kiprianove razprave – Pričevanja«, poglavje 45, str. 546.

Na Sedmem kartaginskem koncilu (258 n. št.) (delno) Pavel iz Obbe na str. 570 citira polovico dveh verzov, Rimljanom 3:3b–4a, kot delo apostola

Adamantius (okoli 300 n. št.) citira Rimljanom 7,12 kot Pavlovo besedilo. »Dialog o pravi veri«, drugi del, poglavje 20, str. 105. Glej tudi tam, prvi del, poglavje 21, str. 64

Victorinus iz Petaua (mučenec leta 304 n. št.) v svojem »Komentarju k Apokalipsi blaženega Janeza« na str. 345 omenja Staro in Novo zavezo. Naštel je Pavlova pisma: Rimljanom, Korinčanom, Galatcem, Efežanom, Tesaloničanom, Filipljanom, Kološanom in Timoteju ter v 16. poglavju na str. 345 citira 1. Timotej 3,15. Nadaljuje s citiranjem 1. Korinčanom 15,53 na str. 346

Metodij (270–311/312 n. št.) citira Rimljanom 8,19–21 z besedami: »Pavel jasno pričuje«. Razprava o vstajenju, 1. del, 8. poglavje, str. 365

V: Kako v Pismu Rimljanom vemo, da je današnje Sveto pismo zanesljiv ohranjeni zapis tega, kar je bilo prvotno napisano?

O: Na splošno velja, da so pred letom 325 n. št. biblijski rokopisi in zgodnji krščanski pisci citirali 84,5 % Pisma Rimljanom. To je vse razen 65,6 verzov od skupno 433 verzov. Za več informacij glejte https://www.biblequery.org/Bible/BibleCanon/EarlyChristianNTQuotes.xlsx. Če to razčlenimo, obstajajo trije dopolnjujoči se odgovori.

1. Bog je obljubil, da bo ohranil svojo besedo v Izaiju 55,10–11; Izaiju 59,21; Izaiju 40,6–8; 1. Petrovem pismu 1,24–25 in Mateju 24,35.

2. Dokazi zgodnje cerkve. Pisci zgodnje cerkve do Prvega nicejskega koncila (325 n. št.) so iz Pisma Rimljanom citirali približno 497-krat, ne da bi pri tem upoštevali namige. Ti 21 pisci so citirali 57 % Pisma Rimljanom, pri čemer so delne verze šteli kot dele. To je 246,0 od skupno 433 verzov. Za vse podrobnosti glejte https://www.biblequery.org/Bible/BibleCanon/EarlyChristianNTQuotes.xlsx.

Tukaj so pisci iz obdobja pred nicejskim koncilom, ki so se sklicevali na verze iz Pisma Rimljanom, sledijo pa jim pisci iz poznejšega obdobja.

Klement Rimski (96–98 n. št.) citira Rimljanom 1:32f (9 od 23 besed) v 1. Klementovem pismu, poglavje 34, zvezek 1, str. 14; zvezek 9, str. 239

Polikarp (okoli 150 n. št.) Rimljanom 14:10b, 12 (1 ½ citata) v Pismu Polikarpa Filipljanom, poglavje 6, str. 34

(V delu »Ante-Nicene Fathers«, zvezek 1, str. 591, so v prilogi navedene štiri omembe v delih Justina Mučenika, vendar po mojem mnenju te niso dovolj jasne, da bi jih lahko šteli za sklicevanja.)

Teofil iz Antiohije (pisal 168–181/188 n. št.) citira Rimljanom 2:7 ter 2:8,9 v delu »Teofil Avtoliku«, knjiga 1, poglavje 14, str. 93. Del Rimljanom 13,7–8 citira v delu »Teofil Autoliku«, knjiga 3, poglavje 14, str. 115. To sta edini mesti, kjer se sklicuje na Pismo Rimljanom.

Kristjani iz Dunaja in Lugdunuma (177 n. št.) v ANF, zvezek 8, str. 778, navajajo 15 od 17 besed iz Pisma Rimljanom 8:18.

Irenej iz Lyona (182–188 n. št.) navaja Rimljanom 1,1–4 kot pismo, ki ga je Pavel napisal Rimljanom. Irenej, Proti herezijam, knjiga 3, poglavje 16.3, str. 441. Prav tako se v delu Proti herezijam, knjiga 2, poglavje 22.2, str. 390, sklicuje na Rimljanom8:36 kot na Pavlovo pismo, naslovljeno na Rimljane.

»Mučeništvo scilitanskih mučencev« (180–202 n. št.), str. 285 (delno, Pavel): »Kaj je v tvoji skrinji?« Speratus je odgovoril: »Knjige in pisma Pavla, pravičnega človeka.«

Muratorijev kanon (170–210 n. št.), ANF, zvezek 5, str. 603, omenja, da je Pavel v svojih pismih pisal sedmim cerkvam: Korinčanom (2 pismi), Efežanom, Filipljanom, Kolosanom, Galatcem, Tesaloničanom (2 pismi) in Rimljanom. Pavel je napisal pismo Filemonu, Titu in dve pismi Timoteju.

Klement Aleksandrijski (193–217/220 n. št.) v Pismu Rimljanom citira Rimljanom 16,19, ki ga je zapisal apostol. Knjiga »Učitelj«, 1. knjiga, 5. poglavje, str. 214

Tertulijan (198–220 n. št.) pravi: »Apostol opominja Rimljane« in v delu *Scorpiace*, poglavje 14, str. 647, citira Rimljanom 13,1.

Hipolit (222–235/6 n. št.) navaja Rimljanom 1,17 kot besede Pavla v »Traktatu o Kristusu in Antikristu«, poglavje 64, str. 218

Komodian (okoli 240 n. št.) (delno) govori o Salomonu in apostolu Pavlu. »Navodila Komodiana«, poglavje 31, str. 209

Teodot, verjetno montanist (okoli 240 n. št.), v svojem pismu, poglavje 19, str. 45, citira četrtino Rimljanom 8,15, ki je hkrati tudi četrtina Galatijcem 4,6

Origen (225–253/254 n. št.) citira Rimljanom 9,16 kot »pri Pavlu« [tako v latinski kot v grški različici]; Origen, Proti Celsusu, knjiga 3, poglavje 1, str. 307

Novatian (257 n. št.) se sklicuje na Rimljanom 1,20 kot na besede apostola Pavla. »Traktat o Trojici«, poglavje 3, str. 614

Traktaat Proti Novatianu (254–256 n. št.), poglavje 12, str. 661, navaja Rimljanom 14,4 kot besedilo apostola. V poglavju 16, str. 662, navaja dele Rimljanom 2,11.

Kiprian (okoli 246–258 n. št.) med drugim citira iz »Pavlovega pisma Rimljanom« v Traktatu 12, tretja knjiga, 17.

Moyses in drugi v delu o Ciprijanu (250–251 n. št.) navajajo Rimljanom 8,35 kot besede apostola. Pisma Ciprijana, pismo 25, poglavje 4, str. 303

Na Sedmem kartaginskem koncilu (258 n. št.) na str. 570 Pavel iz Obbe navaja polovico dveh verzov, Rimljanom 3:3 (celoten citat); 3:4a (navedenih 11 od 26 besed), kot da sta jih napisala apostol.

Dionizij iz Aleksandrije (okoli 246–265 n. št.) se sklicuje na 1/3 Rimljanom 14,23 kot na besede apostola. Pismo škofu Bazilidu, kanon 4, str. 96.

Adamantius (okoli 300 n. št.) se sklicuje na Rimljanom 2:16. Prav tako navaja Rimljanom 6:13 kot besede apostola, Rimljanom 7:12 pa kot besede Pavla.

Victorinus, škof iz Petaua v Avstriji (mučeniško umrl leta 304 n. št.) V svojem Komentarju k Apokalipsi blaženega Janeza, str. 345, omenja Staro in Novo zavezo. Naštel je Pavlova pisma: Rimljanom, Korinčanom, Galatom, Efežanom, Tesaloničanom, Filipljanom, Kolosanom in Timoteju ter v 16. poglavju, str. 345, citira 1. Timoteju 3:15. Nadaljuje s citiranjem 1. Korinčanom 15:53 na str. 346

Peter Aleksandrijski (306, 285–311) Rimljanom 10,8–10. Kanonična pismo, kanon 5, str. 271. Polovico Rimljanom 2,11 citira v Kanonična pismo, kanon 7, str. 272.

Metodij (270–311/312 n. št.) citira Rimljanom 8,19–21 kot »Pavel jasno pričuje«. Razprava o vstajenju, 1. del, poglavje 8, str. 365

Atanazij Aleksandrijski (okoli 318 n. št.) citira Rimljanom 1,26 in naprej (citirano 13 od 22 besed); 1,27a (citirano 24 od 35 besed): »kot je rekel Pavel, sveti Kristusov služabnik«; Proti poganom, poglavje 26, str. 17

Laktancij (okoli 303–okoli 325 n. št.) namiguje na Rimljanom 1,22 v delu Božanske ustanove, knjiga 2, poglavje 3, str. 44. Na Rimljanom 1,21–23 namiguje v delu Božanske ustanove, knjiga 4, poglavje 1, str. 101

Aleksander Aleksandrijski (313–326 n. št.) navaja Rimljanom 8,32 kot besede sv. Pavla. »Pisma o arijanski hereziji«, pismo 1, poglavje 8, str. 294

Euzebij iz Cezareje (318–339/340)

Od Niceje do Efeza (325–431 n. št.)

Aphrahat/Aphraates (337–345 n. št.) se na Pismo Rimljanom sklicuje kot na Sveto pismo. Izbrani dokazi

Hegemonius (4. stoletje), ki citira Archelausa (262–278 n. št.), v sporu z Manesom navaja Rimljanom 5,14 kot Sveto pismo. Disputation with Manes, poglavje 29, str. 202

Filon iz Karpasije (4. stoletje) se sklicuje na Pismo Rimljanom 10:15

Serapion (po letu 362 n. št.)

Mariujev odgovor arijancu Candidusu (359–362 n. št.)

Victorinus iz Rima (po letu 363 n. št.)

Atanazij iz Aleksandrije (367 n. št.) v Prazničnem pismu 39, str. 552, navaja knjige Novega testamenta

Hilari iz Poitiersa (355–367/368 n. št.) navaja Rimljanom 1,2–4 kot Pavlovo pismo. V delu O Trojici, knjiga 7, poglavje 25, str. 129

Hilari iz Poitiersa (355–367/368 n. št.) citira Rimljanom 6,10–11: »ponovno Rimljanom [blagoslovljeni apostol] piše« v delu O Trojici, knjiga 9, poglavje 13, str. 159

»Synopsis Scripturae Sacrae« (350–370 n. št. ali 5. stoletje) omenja Pavlovo pismo Rimljanom kot del Novega testamenta. Citira celoten Rimljanom 1,1.

Cheltenhamski kanon (= Mommsenov katalog) (okoli 360–370 n. št.)

Titus iz Bostre (pred letom 378 n. št.)

Efraim Sirski (350–378 n. št.)

Basilij Kapadokijski (357–378/379 n. št.) navaja Rimljanom 11,36 kot Pavlovo besedilo. O Svetem Duhu, poglavje 5, str. 5

Sinoda v Laodiceji (v Frigiji) (343–381 n. št.) v kanonu 60, str. 159, navaja knjige Stare in Nove zaveze. Kanon 59, str. 158, pravi, da se v cerkvi smejo brati le kanonične knjige Stare in Nove zaveze.

Ambrosiaster (po letu 384 n. št.)

Ciril Jeruzalemski (okoli 349–386 n. št.) omenja Rimljanom 8,14 kot pismo, ki ga je Pavel napisal Rimljanom, predavanje 14.29, str. 102

Apollinaris iz Laodiceje (okoli 390 n. št.)

Ambrož iz Milana (370–390 n. št.) navaja Rimljanom 1,24–25 kot delo »Pavla, ki je bil napolnjen z Božjim Duhom«. V delu O krščanski veri, knjiga 1, poglavje 16.101, str. 218.

Ambrož iz Milana (370–390 n. št.) navaja Rimljanom 8,32 kot Sveto pismo. V delu O krščanski veri, knjiga 1, poglavje 17.109, str. 219.

Gregor Nazianški (330–391 n. št.)

Pacian iz Barcelone (342–379/392 n. št.) navaja Rimljanom 2,4–5 kot besede apostola Pavla. V delu O pokornikih, poglavje 11.2, str. 84

Gregor iz Elvire (po letu 392 n. št.) se sklicuje na Rimljanom 7,22 in druge odlomke

Amfilohij (–394/397 n. št.) v delu »Iambi ad Seleucum«

Gregor iz Nise (okoli 356–397 n. št.) v delu »Proti Eunomiju«, knjiga 2, poglavje 4, str. 105, navaja, da je Rimljanom 1,1 napisal Pavel, v delu »Proti Eunomiju«, knjiga 2, poglavje 9, str. 117, pa Pismo Rimljanom

Didimus Slepi (398 n. št.)

Diodor (398 n. št.)

Šizmatik Lucifer iz Cagliarija na Sardiniji (361–okoli 399 n. št.)

Sirijska Knjiga stopnic (Liber Graduum) (350–400 n. št.)

Sirski katalog sv. Katarine (okoli 400 n. št.)

Makarij/Simeon (4./5. stoletje)

Asterius iz Emeze (okoli 400 n. št.)

Makarij/Simeon (4./5. stoletje)

Maksimin iz Torina (4./5. stoletje)

Epifanij iz Salamisa (360–403 n. št.)

Papež Inocenc I. iz Rima (okoli leta 405 n. št.)

Rufinus (374–406 n. št.)

Gaudentius (po letu 406 n. št.) se sklicuje na Pismo Rimljanom8:35 in druge verze

Chromatius (umrl leta 407 n. št.)

Janez Krizostom (392–407 n. št.) je zapisal 32 pridig o Pismu Rimljanom.

Severian (po letu 408 n. št.)

Niketa iz Remesiana (361–okoli 415 n. št.)

Rufinus (374–406 n. št.) je v prevodu Origena (225–253/254 n. št.) citiral Rimljanom 1,1–4 iz Pavlovega pisma Rimljanom. De Principiis, knjiga 2, poglavje 4.2, str. 276

Orosius/Hosius iz Brage (414–418 n. št.)

Kartaginski koncil (393–419 n. št.)

Jerome (374–420 n. št.) citira Rimljanom 7,6 z besedami »pravi apostol«. Pisma Jeroma, pismo 69, poglavje 7, str. 146

Avguštin iz Hipona (388–430 n. št.) v delu Mesto Božje, knjiga 20, poglavje 1, str. 421, omenja, da je apostol napisal Pismo Rimljanom

Polpelagianec Janez Kasijan (419–430 n. št.) v delu »Sedem knjig Janeza Kasijana«, knjiga 3, poglavje 7, str. 566, citira Rimljane14:10 , 11 z besedami »apostol … piše Rimljanom«

Nilus (okoli leta 430 n. št.) se sklicuje na Pismo Rimljanom 7,12.

Mark iz Eremite (po letu 430 n. št.)

Koncil v Efezu (junij–september 431 n. št.) namiguje na Pismo Rimljanom.

Dokazi o heretikih in ponarejenih knjigah

Marcion (okoli leta 160 n. št.) se sklicuje na Pismo Rimljanom kot na Pavlovo delo, po navedbah Adamantija in Tertulijana.

Tatian (okoli leta 172 n. št.) se v delu »Tatianov nagovor Grkom«, poglavje 4, str. 66, sklicuje na Pismo Rimljanom 1,20.

Keretik Manes (262–278 n. št.) sprejema kot sveto pismo Arhelaja, ki citira Rimljanom 5:14. »Disput z Manesom«, poglavje 29, str. 202

Manihajski heretik Faustinus iz Milevisa/Milevuma (po letu 383 n. št.)

Keretik Priscillian (okoli leta 385 n. št.) se sklicuje na Pismo Rimljanom 8,11

Donatistični heretik Tikonij (po letu 390 n. št.)

Skrajni arijanec Eunomij iz Kizika (okoli 360–383/394 n. št.)

Keretik Pelagij (416–418 n. št.)

Pelagijanski heretik Teodor iz Mopsuestije (392–423/429 n. št.)

Pelagijanski heretik Julian iz Eklana (okoli leta 454 n. št.)

Vse to imamo še danes.

3. Najstarejši rokopisi Pisma Rimljanom, ki jih imamo, kažejo majhna odstopanja med rokopisi, vendar nobenih teološko pomembnih napak. Sedem rokopisov Pisma Rimljanom do Prvega nicejskega koncila (325 n. št.) navaja 63,5 % Pisma Rimljanom. To je 275 navedenih verzov od skupno 433 verzov. Za vse podrobnosti glejte https://www.biblequery.org/Bible/BibleCanon/EarlyChristianNTQuotes.xlsx.

str. 27 Pismo Rimljanom 8:12–22, 24–27;8:33 – 9:3; 9:5–9 (3. stoletje) V knjigi »The Complete Text of the Earliest New Testament Manuscripts« je na str. 109 slika dela strani str. 27.

3. stoletje – 1968 – Besedilo Novega testamenta.

str. 40 Rim 1:24–27; 1:31–2:3; 3:21–4:8; (2 od 19 črk v 6:2; 7 od 62 črk v 6:3) 6:4–5; (7 od 56 črk v 6:15); 6:16; 9:17,27 (3. stoletje) aleksandrijsko besedilo.

3. stoletje – 1968 – Besedilo Novega testamenta ne omenja verzov 6:2–3, 15

p46 Chester Beatty II 100–150 n. št. Rimljanom 5:17–6:3; 6:5–14; 8:15–25, 27–35; 8:37–9:32; 10:1–11:22; 11:24–33; 11:35–15:9; 15:11–16:27 ter drugi deli Pavlovih pisem in Pisma Hebrejcem. (233 verzov iz Pisma Rimljanom) V knjigi The Complete Text of the Earliest New Testament Manuscripts je na str. 192 fotografija dela rokopisa p46. Na str. 197–198 je tudi navedeno, da kakovost in stihometrične oznake kažejo, da je to napisal profesionalni pisar.

Prva polovica 3. stoletja – 1936 – Frederic G. Kenyon v skladu s knjigo »The Complete Text of the Earliest New Testament Manuscripts«.

2. stoletje, 200 n. št. – 1935 – Ulrich Wilcken po delu »The Complete Text of the Earliest New Testament Manuscripts«.

200 n. št. – 1968 – *Besedilo Novega testamenta*.

81–96 n. št. – 1988 – Young Kyu Kim po delu The Complete Text of the Earliest New Testament Manuscripts.

Okoli leta 200 n. št. – 1975 – Aland et al., tretja izdaja.

Okoli leta 200 n. št. – 1998 – Aland in sod., četrta revidirana izdaja.

Zgodnje do sredine 2. stoletja – 1999 – »Popolno besedilo najzgodnejših rokopisov Novega testamenta«. To delno temelji na tem, da je pisava zelo podobna papirusu Oxyrhynchus 8 (konec 1. ali začetek 2. stoletja) in papirusu Oxyrhynchus 2337 (konec 1. stoletja).

Greenova zbirka (začetek 3. stoletja) Rimljanom 9:18–21 in del Rimljanom 10

str. 113 (= Papirus Oxyrhynchus 4498) Rimljanom2:12 –13,20 (3. stoletje)

Uncial 0220 (okoli leta 300 n. št.) Rimljanom4:23 –5:3; 5:8–13 (okoli leta 300 n. št.) V knjigi »The Complete Text of the Earliest New Testament Manuscripts« (str. 646) je navedeno, da se ta rokopis v celoti ujema z rokopisom Vaticanus, razen v Rimljanih 5:1. Prav tako je navedeno, da je v njem sicer prisoten tudi odlomek Rimljanov 5:8–13, vendar je preveč poškodovan, da bi ga bilo mogoče rekonstruirati.

Po Prvem nicejskem koncilu (325 n. št.)

Vatikanus [B] 325–350 n. št.

Sinaiticus [Si] 340–350 n. št.

str. 10 (= Papirus Oxyrhynchus 209) Rimljanom 1,1–7 (4. stoletje). Aleksandrijsko besedilo

4. stoletje – 1968 – Besedilo Novega testamenta.

Stari sirski (okoli 400 n. št.)

Bohajski koptski [Boh] 3./4. stoletje

Fajumski koptski [Fay] 3./4. stoletje

Sahidski koptski jezik [Sah] 3./4. stoletje

Sirski Peshitta (443–)

Efraemov Rescriptus (444 n. št.)

Aleksandrijski [A] okoli leta 450 n. št.

Gotski [Goth] 493–555 n. št.

Efraemov Rescriptus [C] 5. stoletje

Armenska [Arm] od 5. stoletja

Claromontanus [D] 5./6. stoletje

Etiopski [Eth] od okoli leta 500 n. št.

str. 26 Rimljanom 1:1–16 okoli leta 600 n. št. Ustreza rokopisoma Sinaiticus in Alexandrinus

okoli leta 600 n. št. – 1968 – Besedilo Nove zaveze.

str. 61 Rimljanom 16:23, 25–27; 1 Korinčanom 1:1–2, 4–6; 5:1–3, 5–6, 9–13; Filipancem 3:5–9, 12–16; Kološanom 1:3–7, 9–13; 1 Tesaloničanom 1:2–3; Titu 3:1–5, 8–11, 14–15; Filemonu 4–7. okoli leta 700 n. št.

okoli leta 700 n. št. – 1968 – Besedilo Novega testamenta.

Okoli leta 700 n. št. – 1975 – Aland in drugi, tretja izdaja, ter 1998 – Aland in drugi, četrta revidirana izdaja

str. 94 Rimljanom 6:10–13, 19–22 (5./6. stoletje)

str. 31 Rimljanom 12:3–8 7. stoletje. Ustreza Sinaiticus

7. stoletje – 1968 – Besedilo Novega testamenta.

Za več informacij o zgodnjih rokopisih Pisma Rimljanom glejte www.BibleQuery.org/Romans Manuscripts.html.