< Vprašanje o Svetem pismu iz rokopisov Novega testamenta

V: Kje lahko sami pregledamo posamezne rokopise Novega testamenta?

O: Ena najboljših knjig za branje dejanskega grškega besedila ter razpravo o njem je The Text of the Earliest New Testament Greek Manuscripts (A Corrected Enlarged Edition…), ki sta jo uredila Philip W. Comfort in David P. Barrett. Tyndale House Publishers, Inc. 1999, 2001.

Če ste v Dublinu na Irskem, lahko obiščete knjižnico Chester Beatty Library ali knjižnico Bodmer Library v Ženevi v Švici.

Če želite videti razlike v rokopisih, navedene za posamezen verz, je dober vir knjiga *The Greek New Testament: fourth revised edition* avtorjev Kurta Alanda, Matthew a Blacka, Carla M. Martinija, Brucea M. Metzgerja in Allena Wikgrena. United Bible Societies, 1988.

V: Kako lahko vemo, da je bil Novi testament zanesljivo preveden?

O: Izvirnikov sicer nimamo, imamo pa vsaj 178 grških rokopisov iz časa pred koncem 5. stoletja, in če bi nekdo namerno izkrivil kaj v angleščini (kot so to storili Jehovove priče), bi vsi lahko natančno videli, kje so to storili. Vendar to še ni konec zgodbe.

Lahko bi se pojavilo vprašanje, kako vemo, da pravilno razumemo grški jezik. To vemo na tri neodvisne načine.

1. Med cerkvenimi pisci imamo obsežne sklice na Staro in Novo zavezo v grščini in latinščini. Citirajo približno 64 % Novega testamenta. Ne le da so ponavljali, kar je bilo v Novem testamentu, ampak so ga tudi razlagali in pojasnjevali, in lahko vidimo, kako so razumeli grščino.
2. Imamo veliko nereligioznih grških rokopisov, iz katerih lahko vidimo, kako se je večina besed iz Novega testamenta uporabljala v vsakdanjem jeziku. Na primer, ladjo bi lahko rekli, da je »krščena«, če bi se potopila.

3. Imamo Sveto pismo, prevedeno iz grščine v druge jezike, vključno s koptskim, armenskim, gruzijskim in latinskim. Eno izmed zanimivejših je gotsko. To je dejansko pripravil arijanski heretik Ulfilas. Ker je bil arianec, bi lahko mislili, da bi imel motiv, da spremeni pomen ali vsaj uporabi kakšne grške variante, ki bi imele pomen, ugodnejši za njegovo teologijo, vendar je pomen njegovega prevoda identičen grški Bibliji z eno opazno izjemo. Knjig 1. in 2. Kraljev sploh ni prevedel, ker je menil, da so Goti že tako preveč vojni.

V: Kako bi lahko nepopolna knjiga izvirala od popolnega Boga? Ko berete Sveto pismo, naletite na veliko opomb, ki pravijo, da ne moremo biti prepričani, ali naj bi bili določeni odlomki vključeni. Kristjanom se pravi, da ti problemi obstajajo zaradi domnevnih »napak prepisovalcev« in da so »izvirna besedila« Svetega pisma popolna. Toda kako lahko to kdo ve? Izvirnih besedil namreč nimamo!

O: Bog je obljubil, da bo ohranil svojo besedo v Izaiju 55,10–11; 59,21; 1. Petrovem pismu 1,24–25 in Mateju 24,35. Bog je popoln in Bog resnice. Vse, kar je Bog rekel v izvirnih rokopisih, je bilo resnično. Napake prepisovalcev ne vplivajo na resničnost tega, kar je bilo prvotno rečeno, in napake prepisovalcev ne kažejo, da je nepopolna knjiga prišla od popolnega Boga. Ko nekdo, kot sem jaz, reče, da je Sveto pismo brez napak, misli, da Sveto pismo v izvirnih rokopisih ne vsebuje nobene napake in da danes nima nobene pomembne napake (je nezmotljivo).

Vendar menim, da je del tega, kar dejansko sprašujete, kako lahko zaupamo sporočilu v knjigi, ki vsebuje napake prepisovalcev. Po mojih raziskavah smo prepričani o 97 % besed v Novem testamentu, kar pa še vedno pušča približno 3.928 besed, pri čemer je konec Markovega evangelija (166 besed) največje mesto negotovosti. Verjamem, da smo lahko prepričani v pomen, ki ga je nameraval Bog, saj te negotovosti pomena bistveno ne spreminjajo. (Mimogrede, vsako posamezno učenje na koncu Markovega evangelija je omenjeno drugje, razen pitja strupa.) Nimam težav s tem, da konec Markovega evangelija pravi, da je Bog sposoben zaščititi svoje poslušne ljudi, ko pijejo strup, saj lahko Bog ljudi zaščiti pred strupom, prav tako kot nas lahko zaščiti pred čimerkoli. Vendar pa Sveto pismo v Mateju 4,7 in na drugih mestih pravi tudi, da ne smemo preizkušati Boga. Bog ni dolžan zaščititi ljudi, ki ga neumno preizkušajo. Skratka, ne verjamem, da bi vsevedni, vsemogočni in vsepovsodni Bog resnice dopustil, da bi bila njegova beseda popačena.

Čeprav 3 % ni veliko, se morda še vedno sprašujemo, zakaj je Bog sploh dopustil to 3-odstotno odstopanje. Menim, da je Bog to morda storil namerno. Morda je to storil, da bi pojasnil, da niso pomembne posamezne besede, ampak pomen in bistvo tega, kar je bilo rečeno. Farizeji so se hvalili, da poznajo posamezne besede Stare zaveze, vendar niso iskali Mesija, namesto da bi skrbeli za revne, so oropali vdove, ljubili pa so denar in ugled bolj kot Boga in ljudi. Na žalost je danes vse preveč mogoče, da storimo isto, in to bi lahko bil opomin, da če mislite, da je cilj le poznavanje besed, ta 3 % kaže, da vaš cilj nikoli ne bo popolnoma uresničen in da iščete na napačnem mestu.

V: Kdaj je bil najzgodnejši datum, do katerega je bil citiran vsaj en verz iz vsake knjige Novega testamenta?

O: Že leta 188 n. št. so bili citirani vsi knjigi razen treh: Filemon, 3. Janezovo pismo in Judovo pismo.

Origen (225–254 n. št.) je bil prvi znani avtor, ki je citiral iz Pisma Filemonu. Zadnjih 11 od 20 grških besed iz Filemona 14 je citiral kot »Pavel … je rekel Filemonu« v delu Homilije o Jeremiju, homilija 20, poglavje 2.2, str. 224.

Klement Aleksandrijski (193–217/220 n. št.) je bil prvi znani avtor, ki je citiral iz knjige Juda. V delu »Učitelj«, knjiga 3, poglavje 8, str. 282, je v celoti citiral Juda 5–6.

Čeprav sta se Origen (225–254 n. št.) in Dionizij Aleksandrijski (246–265 n. št.) oba sklicevala na 3. Janezovo pismo, ga noben pisec ni citiral vse do leta 350 n. št.

Vendar pa rokopis Sinaiticus (340–350 n. št.) vsebuje 3. Janezovo pismo.

V: Kateri verzi so do leta 350 n. št. ohranjeni v rokopisih ali citatih?

O: V času rokopisov »Vaticanus« in »Sinaiticus«, torej do leta 350 n. št., imamo citirane vse verze razen: Marko 15:18a (4 od 8 besed), Marko 16:11, 16–20 (deli Marka 16:9, 10, 12–15), Apostolska dela 8:37 (ne 11, ampak 3, ne 9 besed, tj. vse razen 3 besed), Apostolska dela 15:34; Apostolska dela 28:29, Janez 7:53–8:11. To so vsi verzi ali njihovi deli, razen 20. Seveda tudi dodatek v 1. Janezu 5:7–8 ni bil najden, ker je bil dodan kasneje.

V: Ali je nekaj resnično samo zato, ker ga nekdo zapiše? Kristjane pogosto učijo, da »dokazi iz rokopisov« potrjujejo verodostojnost Svetega pisma. Natančneje, kristjanom pravijo, da obstajajo tisoče kopij rokopisov svetih spisov in da to na nek način naredi Sveto pismo zanesljivo. Toda kako? Kdor koli bi lahko nekaj zapisal in izdelal tisoče kopij tega, kar je napisal. Ali to na nek način naredi tisto, kar je zapisal, resnično? Seveda ne!

O: Vaša ugotovitev je 100-odstotno utemeljena. Da bi danes ugotovili verodostojnost naše Biblije, morate

a) dokazati, da je bila prvotno Božja beseda, in

b) dokazati, da je bila ohranjena brez večjih napak.

Zato so rokopisni dokazi, o katerih govorijo kristjani (točka b), potrebni, a ne zadostni. Rokopisi so pomembni za dokazovanje točke b), vendar ne obravnavajo točke a). Ko v nedeljski šoli poučujem o zanesljivosti Biblije, menim, da je pomembno poudariti oba vidika.

V: Kako se datirajo starodavni rokopisi?

O: Nekateri, kot je fragment Johna Rylandsa (117–138 n. št.), so bili datirani na podlagi pisave. Druge je enostavno datirati, ker je avtor bodisi zapisal datum nastanka bodisi omenil znan dogodek (kot je na primer začetek vladanja kralja). Mnogi rokopisi so datirani na podlagi sloga pisave v primerjavi z dokumenti znanega datuma (kot je na primer pokop v Pompejih). V nekaterih primerih je znan datum korektorja rokopisa, zato je očitno, da mora biti rokopis starejši od tega datuma.

V angleščini se pisava iz časa ameriške revolucije, pisava iz časa Abrahama Lincolna in pisava 100 let po tem zelo razlikujejo. Tudi slovnica in besede, ki bi jih lahko uporabljali, so drugačne. Podobno lahko način oblikovanja grških črk in slovničnih znakov včasih omogoči datiranje rokopisa z natančnostjo do 50 let.

Pisci so na začetku 2. stoletja prešli s pisanja na zvitke na pisanje v knjige. Magdalenin rokopis Mateja 26:7–8, 10, 14–15, 22–23, 31–33 (3 fragmenti, vsak z sprednjo in zadnjo stranjo) je bil napisan v velikih tiskanih črkah in je bil del knjige. Pisava je zelo podobna rokopisom, najdenim v Pompejih in Herkulaneumu. Učenjaki se o tem rokopisu razhajajo, saj ga nekateri datirajo že v obdobje 50–60 n. št., vendar se bomo opirali na »dokaze iz knjige« in sledili Philipu Comfortu, ki ga datira v začetek 2. stoletja (100 n. št.).

V nekaterih primerih pa so se pojavile tudi napačne sledi. Načini pisanja nekaterih črk, za katere se je menilo, da dokazujejo, da je rokopis nastal po določenem datumu, so bili najdeni tudi v starejših rokopisih, ki so bili odkriti kasneje in imajo znane datume. Starejši strokovnjaki za Novo zavezo so bili v svojih ugotovitvah precej konzervativni, zato so datumi, navedeni v knjigah iz prve polovice in sredine 20. stoletja, ponavadi bodisi pravilni bodisi nekoliko poznejši.

V: Kaj je pomanjkljivega v znanju mnogih kristjanov o rokopisih Novega testamenta?

O: Mnogi kristjani (vključno z mano) so poučevali nekoliko zastarelo razlago, ki gre nekako takole.

117–138 n. št. John Rylands (še vedno pravilno)

150–200 n. št. Bodmer II (p66) (92 % Janezovega evangelija)

okoli 200 n. št. Chester Beatty (str. 45, str. 46, str. 47) (večina Novega testamenta)

325–350 n. št. Vaticanus (B) Večina Stare zaveze in Matej 1–Hebrejcem9:15 (še vedno velja)

340–350 n. št. Sinaiticus (Aleph) Večina Svetega pisma (še vedno pravilno)

Nekaj drugih rokopisov je datiranih 25 do 75 let kasneje, kot bi morali biti.

Ena pomanjkljivost tega pristopa je, da so v zadnjih petdesetih letih odkrili toliko drugih zgodnjih svetopisemskih rokopisov. Druga pomanjkljivost je, da so odkrili tudi veliko drugih nebiblijskih rokopisov, zaradi katerih moramo nekatere rokopise datirati še na zgodnejše obdobje.

Glede datuma rokopisa Bodmer II obstajajo razhajanja. Comfort navaja sredi 2. stoletja, Hunger 100–150 n. št., Turner pa 200–250 n. št. Comfort v delu The Complete Text of the Earliest New Testament Manuscripts (str. 367–368) učinkovito ovrže Turnerjeve argumente in je pri tem previdnejši od Hungerja. To torej pomeni, da je Bodmer II iz obdobja 125–175 n. št.

Chester Beatty II (str. 46) je po datiranju Young Kyu Kima iz obdobja 81–96 n. št. Comfort ga datira v zgodnjo do sredino 2. stoletja. Kenyon ga je leta 1936 datiral v obdobje 200–250 n. št., predvsem na podlagi stihometričnih opomb. (Comfort pravi, da je bil pisar odličen in očitno profesionalec.) Wilcken ga je leta 1935 datiral v leto 200 n. št., vendar je pregledal le en list. Vendar pa Comfort ponuja obsežne primerjave z drugimi rokopisi in, čeprav ne more izključiti Kimove datacije, datira Chester Beatty II v obdobje 100–150 n. št.

Druga pomembna dejstva so, da je bil p4 (iz Lukovega evangelija) nekoč datiran v 4. stoletje, zdaj pa v sredino 2. stoletja. p104 (iz Matejevega evangelija) je bil datiran od konca 1. stoletja do konca 2. stoletja, vendar je verjetneje, da izvira iz zgodnje do sredine 2. stoletja, približno enako kot fragment Johna Rylandsa iz Janeza 18:31–33, 37–38.

V: Kakšen je povzetek grških rokopisov Novega testamenta?

O: Tukaj je povzetek le grških rokopisov Novega testamenta ali dvojezičnih rokopisov, pri katerih je ena stran v grščini.

Datumi so vzeti iz del The Complete Text of the Earliest New Testament Manuscripts (Comfort 1999), Manuscripts of the Greek Bible (Metzger 1981), The Greek New Testament, 4. revidirana izdaja (Aland et al. 1993), iz knjige »http://textus-receptus.com/wiki/List_of_New_Testament_uncials« ter nekateri iz Wikipedije, na primer https://en.wikipedia.org/wiki/Category:6th-century_biblical_manuscripts.

V: Katere so podrobnosti o najzgodnejših fragmentarnih in popolnih rokopisih Novega testamenta?

O: Ohranjenih je 41 rokopisov Novega testamenta, ki segajo do leta 300 n. št. Tukaj je njihov kronološki seznam, vključno s poznejšimi. Nekateri od teh rokopisov so bili prvotno datirani pred 70 leti, vendar so poznejši podobni papirusi pokazali, da so bile nekatere od teh datacij preveč konzervativne (pozne). Datumi so v glavnem vzeti iz dela The Complete Text of the Earliest New Testament Manuscripts (Comfort 1999), v manjši meri pa iz del Manuscripts of the Greek Bible (Metzger 1981) in The Greek New Testament, 4. revidirana izdaja (Aland et al. 1993).

V: Kako lahko, kadar ima biblijski verz različne različice, ocenimo, katera je verjetneje izvirna?

O: Najprej si oglejmo štiri vrste napak, nato merila, ki jih uporablja veliko ljudi, in na koncu relativno tehtanje teh meril.

Štiri vrste napak

V Novi zavezi sem naštel približno 3.928 različnih besed, pri katerih nismo prepričani, katera različica je pravilna. To pomeni, da smo prepričani o 97 % besed. Na splošno se domneva, da izvirajo iz štirih virov.

Naključne tipkarske napake: Prepisovalci pogosto naredijo preproste, majhne napake pri črkovanju ali občasno podvojijo vrstico. Večina teh napak nima vzorca in jih je enostavno popraviti s primerjavo z drugimi rokopisi. Ena izjema pri tem pravilu je, da nismo povsem prepričani, kako se piše »Iskariot«, kot v primeru Judasa Iskariota. Od vseh besed v Novi zavezi, pri katerih nismo prepričani, je približno 1/3 (1.121 besed) različic enih besed, 329 besed pa je različic dveh besed. Te spadajo tako v to kategorijo kot v naslednji dve kategoriji.

Namerne manjše popravke: Prepisovalci so pogosto poskušali popraviti pravopisne ali manjše slovnične napake. Prevajalci v drug jezik so poskušali natančno prenesti pomen. Včasih so se pri tem zmotili.

Izboljševanje: Včasih je bila grška slovnica ali besedna zveza morda nekoliko nerodna ali pa izbira besed ni bila najboljša (po mnenju prepisovalca), zato je prepisovalec poskušal to popraviti, da bi bolje izpostavil pomen. V mnogih rokopisih je v različnih verzih zapisano »Jezus Kristus«, medtem ko je v drugih zapisano »Kristus Jezus«.

Večje spremembe: Obstaja 38 mest z 10 ali več spremembami besed. Ena največjih različic je konec Markovega evangelija. Rokopis Vaticanus (325–350 n. št.) nima konca Markovega evangelija, temveč je tam prazen prostor. Vaticanus ima prazne prostore le med nekaterimi knjigami, kot sta Malaki in Matej. Tudi Sinaiticus (340–350 n. št.) ima tam prazen prostor, vendar ima prazen prostor med skoraj vsemi knjigami.

Naslednji drugi verzi manjkajo v rokopisu Sinaiticus, so pa prisotni v rokopisu Vaticanus: Mt 24:35; Lk10:32 ;17:35 ; Jn 9:38;16:15 ;21:25 ; in 1 Kor 13:2. Naslednji verzi manjkajo v rokopisu Vaticanus, so pa prisotni v rokopisu Sinaiticus: Mt 12:47; Lk 23:17. Vendar pa B izpušča Lk 23:34. Vaticanus in Sinaiticus nimata naslednjih odlomkov: Mt17:21 ,18:11 ,23:17 ; Mk7:16 ,9:44 , 46,11:26 ,15:28 ; Lk 9:55–56,17:36 in Jn 5:4.

Za več informacij glej http://www.ecclesia.org/truth/vaticanus.html.

Merila za »moč« variante

Ta merila ne veljajo le za svetopisemske rokopise, temveč za vse starodavne rokopise.

Starejši rokopisi: Na splošno velja, da je rokopis, napisan bližje dogodku, verjetno zanesljivejši od rokopisa, napisanega veliko kasneje.

Število rokopisov: Na splošno ima različica, ki se pojavlja v velikem številu rokopisov, večjo težo kot različica, ki se pojavlja le v nekaj rokopisih, če so rokopisi podobne starosti.

Heretična branja: Heretiki so, čeprav morda ne namerno, pomembno prispevali k Cerkvi in svetopisemskim rokopisom. Kadar heretični vir navaja, da je rokopis takšen, kot je, in heretiki nimajo nobenega motiva za pristranskost v tej smeri ali celo možnega motiva za pristranskost v nasprotni smeri, je to močan dokaz, da heretik ni vedel za svetopisemski rokopis, ki bi podpiral njegovo stališče.

Težavnost branja (Lectio difficilior potior): Čeprav je zelo malo verjetno, da bi prepisovalec poskušal besedilo narediti težje berljivo, je lahko verjeti, da je, če prepisovalec besedila ni prepisal enako, poskušal besedilo narediti lažje berljivo. Zato to načelo predpostavlja, da je težje berljiva različica bližje neobdelanemu izvirniku. Na primer, v 1 Kor14:38 , je ena različica »ignored« (Sinaiticus, Alexandrinus, drugi) v primerjavi z »ignorant« (p46 in drugi). Domneva se, da je »ignored« težje berljiva in žaljiva različica, zato bi mnogi menili, da je »ignored« verjetno pravi pomen, čeprav je p46 starejši od drugih rokopisov.

Drugi primer: v Mt 16,2–3 Jezus primerja poznavanje časov s tem, da veš, da bo deževalo, ko je nebo rdeče. Ta vremenski pojav velja v Palestini, ne pa v Egiptu. Rokopisi iz Egipta, kot sta Vaticanus in Sinaiticus, teh verzov ne vsebujejo. Enostavno je domnevati, da bi egiptovski prepisovalci, ker je bila ta različica za egiptovske bralce težje razumljiva, naredili to obsežno (30-besedno) spremembo.

Relativna teža meril

Učenjaki se ne strinjajo glede pomembnosti teh meril. Tukaj je nekaj »vodilnih načel«, ki jih nekateri uporabljajo, skupaj z nasprotnimi argumenti.

Družina rokopisov: Mnogi strokovnjaki so se strinjali, da je bizantinska družina s svojim velikim številom rokopisov, čeprav poznejša, na splošno natančnejša. Prevajalci NKJV se zdi, da dajejo prednost tej družini. Mnogi drugi strokovnjaki, kot sta Westcott in Hort, menijo, da so starejši, a redkejši aleksandrijski rokopisi (kot sta Vaticanus in Sinaiticus) natančnejši. Drugi, kot so prevajalci NIV, so »eklektični« in trdijo, da ne dajejo prednosti izključno nobeni družini. Na splošno velja, da kadar obstajajo variante, v aleksandrijski družini beseda ali fraza pogosto manjka (ali je izpuščena, odvisno od vašega vidika), medtem ko je v bizantinski družini beseda ali fraza prisotna (ali dodana, odvisno od vašega vidika). V enem rokopisu, Bezae Cantabrigiensis (5. stoletje n. št.), sta pogosto prisotni obe različici hkrati!

Zgodnejši rokopisi: Ni res, da vsi menijo, da je zgodnejši rokopis vedno najboljši. Poznejše rokopise so pogosto izdelovali profesionalni pisarji (kar lahko razberemo iz pisave) in so bili verjetno pripravljeni na podlagi temeljitejšega raziskovanja različnih branj. Nekateri najzgodnejši rokopisi so bili morda na hitro napisani s strani navadnih kristjanov, zato vsebujejo veliko tipkarskih napak.

Zanašanje na prednosti/napake prejšnjih učenjakov: Origen iz Aleksandrije je opravil ogromno dela pri zbiranju različic različnih verzov, kar bi pomagalo ugotoviti, katera je najbolj točna. Na žalost se je njegovo delo, Hexapla, z vsemi simboli in opombami, izgubilo. Vendar smo prepričani, da so bili rezultati njegovega dela znani aleksandrijski cerkvi in so bili verjetno uporabljeni za pomoč pri ustvarjanju natančnejših rokopisov iz družine » «. Če menite, da so bila Origenova dela in odločitve verjetno v večini primerov pravilna, boste verjetno bolj zaupali aleksandrijski družini rokopisov. Če pa menite, da je morda v mnogih stvareh napačen, in bi radi preučili rokopise brez njegovih pristranskosti, boste morda bolj zaupali bizantinskim, latinskim, sirskim ali drugim rokopisom.

Težavnost branja: Nekateri uporabljajo merilo težavnosti branja. To predpostavlja, da so poznejši prepisovalci popravljali besedilo in ga naredili lažje berljivega, zato bi bil težji način branja najzgodnejši, če so vsi drugi dokazi enaki.

Katera vrsta variante in kateri rokopis: Če je rokopis zelo podoben drugim rokopisom v določeni družini rokopisov, bi nekateri ljudje variante v tem rokopisu, ki se razlikujejo od drugih rokopisov v isti družini, šteli za pomembnejše.

Preverjanje veljavnosti: Ena od statističnih metod je razdelitev podatkov na nabor za usposabljanje in nabor za preizkušanje. Določimo uteži za usposabljanje, nato pa jih uporabimo za napovedovanje podatkov v naboru za preizkušanje, kar služi kot merilo kakovosti uteževanja. To bi se lahko uporabilo tudi za rokopise.

Opozorilo: Včasih dobite drugačen odgovor, če se osredotočite na drugo vprašanje. Če vprašate: »Kateri rokopis je verjetneje izvirnik?«, boste morda dobili »zmagovalca« z 60-odstotno gotovostjo. Če pa vprašate: »Ali lahko ugotovimo, katera različica je izvirnik, in če da, katera?«, boste morda rekli, da je rezultat neprepričljiv, razen če je gotovost vsaj 96-odstotna.

V: Kakšni so dokazi (za in proti), da je p4 iz istega rokopisa kot p64 in p67?

O: To navaja Philip Comfort v knjigi The Complete Text of the Earliest New Testament Manuscripts, str. 38–39.

Dokazi o istem rokopisu

S1. Vse črke razen treh, ki jih je bilo mogoče primerjati v vseh treh rokopisih, so identične. Štiri črke ni bilo mogoče primerjati. Črke sigma, epsilon in alfa so v vseh rokopisih precej podobne, vendar niso povsem identične. V nekaterih primerih v p4 je spodnji del manj izrazito ukrivljen kot v drugih. V p64 in p67 so vse te črke vedno manj izrazito ukrivljene.

S2. Strani so si zelo podobne; vse imajo enako širino, enako število stolpcev (2), približno 36 vrstic na stolpec in 15–17 črk na vrstico.

S3. Vseh treh rokopisov je skupna podobna raba ločil in razdelitev na odstavke.

S4. Strani p64 in p4 sta bili kupljeni v istem mestu.

S5. V mnogih rokopisih iz poznega 2. in zgodnjega 3. stoletja so se za Boga, Gospoda, Jezusa, Kristusa in Duha uporabljale »svete okrajšave«. Tudi v teh treh rokopisih so bile prisotne, vendar so vsebovale tudi »svete okrajšave« za Sina, Očeta, človeka, križ in križanje.

S6. P4 spremlja še en majhen fragment, ki ga je napisal kasnejši pisec in je del naslovne strani »Evangelij po Mateju«. Comfort na str. 43–44 navaja, da je bilo med pisarji iz v obdobju med letoma 175 in 200 n. št. v modi dodajanje naslova. To sicer ne odgovarja na vprašanje, ali je p4 isti rokopis kot p64/p67, vendar potrjuje zgodnjo datacijo p4.

S7. Ugled Colina Robertsa (ki je datiral rokopis Johna Rylandsa), Josepha van Haelsta, C. H. Robertsa in Philipa Comforta.

Dokazi iz različnih rokopisov

D1. Papirus p4 ima bolj fine in tanjše poteze peresa kot p64/p67. To razliko bi lahko povzročilo drugačno pisalo in/ali črnilo v rokah istega pisarja.

D2. Papirusi p64/p67 so v povprečju svetlejši od p4, čeprav so nekateri deli p4 enako svetli kot p64/p67. To bi lahko povzročile razlike v pogojih ohranjanja. Ne glede na to p4 ni enoten in nekateri njegovi deli se ujemajo s p64/p67.

D3. Alandov ugled. Leta 1965 je Kurt Aland predlagal, da je p4 isti kodeks kot p64/p67, vendar jih je kasneje navedel kot ločene. Philip Comfort na str. 36 pravi, da mu ni znan noben razlog, ki bi ga Aland navedel za to spremembo.

V: Koliko rokopisov Novega testamenta (vključno s fragmenti) danes sploh obstaja?

O: Tukaj so podatki različnih strokovnjakov o številu samo grških rokopisov (celotnih rokopisov, majhnih fragmentov in vsega vmes). Eden od razlogov za razlike v številkah je, da je bilo od leta 1975 odkritih več novih rokopisov. Prav tako nekateri imenujejo več rokopisov tisto, kar drugi imenujejo en rokopis z več deli.

Rokopisi v drugih jezikih, vključno z več kot 89 italijanskimi (stara latinščina), štirimi družinami Vulgate, 8 sirskimi družinami, 8 koptskimi družinami, aramejskimi, armenskimi, 2 družinami gruzijskih, 3 družinami etiopskih, slovanskimi, 5 gotskimi rokopisi, arabskimi in perzijskimi, skupaj znašajo več kot 11.000 rokopisov.

Popolno besedilo najzgodnejših rokopisov Novega testamenta (avtorske pravice 1999), str. 627, sega do rokopisa p104.

Nekateri bi rekli, da je papirusov v resnici za štiri manj, saj so p45 + p46 + p47 očitno napisali isti pisar. Tudi p64 + p67 sta očitno delo istega pisarja. p20 + p27 sta morda delo istega pisarja.

Za primerjavo: v delu »Rokopisi grške Biblije« (str. 5) je navedeno, da so znanstveniki katalogizirali 55.000 grških rokopisov vseh tematik. Torej je skoraj 10 % vseh grških rokopisov biblijskih rokopisov. Homerjeva »Iliada« je na drugem mestu po številu kopij z 1.757 rokopisi.

Mimogrede, glede časa, v katerem je živel Homer, obstajajo nasprotujoči si podatki. Starogrški zgodovinar Aristarh navaja leto 1044 pr. n. št., avtoritativni viri v delu Filostrata navajajo leto 1159 pr. n. št., psevdo-Herodot pa v delu Življenje Homera navaja leto 1102 pr. n. št. Nasprotno pa je zgodovinar Teopomp trdil, da je Homer živel šele leta 685 pr. n. št. Herodot pravi, da ni bilo prej kot okoli leta 730 pr. n. št. Izhod iz Egipta se je zgodil okoli leta 1447 pr. n. št. Glej Encyclopaedia Britannica, zvezek 11 (1956), str. 689, pod geslom »Homer«. Tam je navedeno, da sta se »Iliada« in »Odiseja« v Atenah uprizarjali vsaka štiri leta, pred letom 150 pr. n. št. pa je ohranjenih le 10 papirusov, povezanih s Homerjem.

V: Koliko večjezičnih rokopisov Nove zaveze obstaja danes?

O: Najstarejši ohranjeni dvojezični rokopis je Bezae Cantabrigiensis. Tukaj je seznam dvojezičnih rokopisov.

Grščina in latinščina (20 rokopisov) D (Bezae Cantabrigiensis), D (Claromontanus), E, F, G, drugi

Grščina in arabščina (16 rokopisov) (0136, 0137, 211, 609, l6, l225, l311, l762, l804, l937, l1023, l1343, l1344, l1746, l1733, l1774)

Grščina in armenski jezik (1 rokopis) (256)

grški in koptski (52 rokopisov) (p6, p41, p42, p62, T, 070, 086, 0100, 0110, 0113, 0124, 0125, 0129, 0139, 0164, drugi)

Grščina in slovanska (3 rokopisa) (525, 2136, 2137)

Grški in turški (1 rokopis) (rokopis 1325)

Znani so trije trjezični rokopisi:

grški, koptski in arabski (2 rokopisa) (l1993, l1605)

grški, latinski in arabski (rokopis 460)

Za več informacij glej Rokopisi grške Biblije, str. 56.

V: Na kratko, kdaj so bili ti rokopisi napisani?

O: Rokopis Lukovega evangelija v Parizu (str. 4), ki vsebuje dele Lukovega evangelija od 1. do 6. poglavja, je Philip Comfort datiral v okoli leto 100 n. št. Seveda je bil Lukov evangelij napisan pred Apostolskimi deli. Več o tem je v knjigi avtorjev Thiede, Carsten P. in Matthew d’Ancona, *Eyewitness to Jesus: Amazing New Manuscript Evidence About the Origin of the Gospels* (New York: Doubleday, 1996, 206 str.). Vendar, medtem ko Thiede in d’Ancona to datirata kot »ne veliko pozneje od leta 68 n. št.«, je Philip Comfort previdnejši in ga datira v leto 100 n. št. Aland in drugi v delu »The Greek New Testament«, četrta revidirana izdaja (1998), so to datirali v 4. stoletje.

Najzgodnejši fragment Janezovega evangelija, imenovan John Rylands Papyrus, je bil napisan med letoma 117 in 138 n. št. Naslednji je bil papirus Chester Beatty II, iz obdobja med letoma 150 in 200 n. št. (ali med letoma 200 in 225 n. št.). Naslednji je bil papirus Bodmer II, napisan okoli let 125–175 n. št. (prej se je menilo, da je iz obdobja 150–200 n. št.). Že ti dve rokopisi vsebujeta 40 % Novega testamenta, kar potrjujejo tako moja lastna raziskava kot tudi knjiga »The Qur’an and the Bible«, str. 148.

Okoli leta 200 n. št. je bilo ohranjenih skupno 4 rokopisa, pred letom 300 n. št. še 30 rokopisov, okoli leta 300 n. št. 8 rokopisov, pred letom 400 n. št. še 28 rokopisov, okoli leta 400 n. št. 16 rokopisov in pred letom 500 n. št. še 38 rokopisov. Glej delo »Besedilo Novega testamenta: Uvod v kritične izdaje ter v teorijo in prakso sodobne tekstne kritike« avtorjev Aland in Aland, str. 52, ter delo »Splošni uvod v Sveto pismo«, str. 387, kjer so prikazane preglednice vseh rokopisov do leta 1600 n. št.

José O’Callaghan je v jami 7 v Kumranu našel fragmente papirusa iz leta 50 n. št., ki bi lahko bili fragmenti Markovega evangelija. Vendar pa v delu »The Expositor’s Bible Commentary«, zvezek 8, str. 608, piše, da so to »znanstveniki, ki se ukvarjajo z Novim testamentom, v veliki meri zavrnili (prim. EBC 1:420–421, op. 1). Dokazi, ki jih predstavi O’Callaghan, so preveč fragmentarni, da bi bili zanesljivi.«

V: Koliko je razlik med rokopisi Nove zaveze v primerjavi z drugimi starodavnimi deli?

O: Prepričani smo v več kot 97 % besed v Novem testamentu. Homerjeva »Iliada« je naslednji najbolj zanesljivo ohranjen dokument. Ima 1.757 rokopisov in je 95-odstotno točna. Obsega 15.600 verzov, od katerih je približno 764 verzov spornih. Hinduistična Mahabharata ima 250.000 vrstic in je po mnenju Brucea Metzgerja približno 90-odstotno točna. V njej je več kot 26.000 vrstic s tekstovnimi napakami.

V: Kateri so v primerjavi z Novim testamentom datumi drugih zgodnjih dokumentov in število izvodov?

O: Tukaj je število ohranjenih (obstoječih) rokopisov drugih starodavnih del.

Te si lahko ogledate na: https://biblequery.org/Bible/BibleReliability/ExistingNTManuscripts.html (in .docx)

Za zelo podroben seznam dodatnih avtorjev glejte tudi https://www.tertullian.org/rpearse/manuscripts/greek_classics.htm

Viri: https://www.toughquestionsanswered.org/2012/12/11/how-do-other-ancient-texts-compare-to-the-new-testament/ in https://truediscipleship.com/manuscript-evidence-for-the-superior-new-testament-reliability/ ter The Origin of the Bible. Upoštevajte, da nekateri starejši viri navajajo manjše številke za Demostena, Herodota, Homera, Julija Cezarja, Platona, Tacita in Tukidida, saj so bili kasneje odkriti novi rokopisi.

V: Kakšen je povzetek razlik med rokopisi v Novi zavezi?

O: Za približno 97 % besed v Novem testamentu smo praktično prepričani. (Drugi avtorji imajo morda nekoliko drugačne številke, če nekatere razlike izključijo kot nedvomno napačne.) Tukaj je povzetek po posameznih knjigah. Podrobnosti najdete na koncu razprave o vsaki knjigi.

To je na voljo na spletu na naslovu https://www.biblequery.org/ntmss.html. Posamezne variante, ki sestavljajo to število, si lahko ogledate na naslovu www.biblequery.org/[bookname]%20Manuscripts.html, pri čemer [bookname] nadomestite z imenom knjige.

V: Zakaj se odstotek navedenih variant (97 %) razlikuje od druge številke, 99,5 %?

O: Delo Alanda in sodelavcev The Greek New Testament poleg navedbe razlik v rokopisih podaja tudi oceno zanesljivosti besedila. V četrti izdaji na str. 3 črke pomenijo:

A – »označuje, da je besedilo zanesljivo«

B – »označuje, da je besedilo skoraj gotovo«

C – »označuje, da je imel odbor težave pri odločitvi, katero različico vključiti v besedilo«

D – »kar se pojavi le redko, pomeni, da je imel odbor velike težave pri sprejemanju odločitve.«

Upoštevajte, da imajo črke v 3. izdaji na str. xii–xiii nekoliko drugačen pomen.

A – »praktično gotovo«

B – »nekaj dvoma«

C – »precejšen dvom«

D – »zelo visoka stopnja dvoma«

Številka 97 % se dobi, če vključimo vse kategorije, številka 99,5 % pa, če vključimo le kategoriji C in D. Številka 99,5 % na primer ne vključuje mnogih grških tekstovnih variant, ki so bile glavna izbira biblijskih učenjakov, ki so prevajali NKJV, vključno z daljšim zaključkom Markovega evangelija in perikopo o prešuštnici. Kar zadeva mene, namesto da bi poskušal reči, katera skupina znanstvenikov ima prav, želim preprosto poročati, kje zanesljivi znanstveniki niso prepričani ali se ne strinjajo. Zato sem jih vključil v številko 97 % namesto v številko 99,5 %. Številka 97 % vključuje vse variante, razen tistih z zelo očitnimi zaključki.

V: Kakšne so značilnosti tipografskih napak v Novem testamentu?

O: Naslednja tabela je bila izračunana na podlagi možnih pomembnih razlik v rokopisih, navedenih na koncu razprave o vsaki knjigi.

Spodnja tabela prikazuje razlike, ki so v glavnem posledica tipkarskih napak, pravopisnih in slovničnih napak ter sprememb besed. Opozoriti je treba na relativno visoko število sprememb posameznih besed.

To je na voljo na spletni strani https://www.biblequery.org/ntmss.html

Tako je več kot polovica besed v Novem testamentu z različicami na mestih, kjer obstajajo le ena do tri različice besed. Zanimivo je, da je odstotek besed, pri katerih obstajajo negotove tipografske napake, zelo podoben pri različicah z 1, 2 in 3 besedami. Evangelij po Marku in druge knjige Novega testamenta imajo več negotovih tipografskih napak, verjetno zaradi manj ohranjenih rokopisov. Poleg tega, kot sem izvedel iz kratkega pogovora z Danielom Wallaceom, razlike v starodavnih rokopisih niso večje od razlik med sodobnimi prevodi, kot sta New King James in New International Version.

V: Kako ste prišli do številke 97 % za negotovosti v rokopisih?

O: Ugotovil sem, da je skupno število grških besed v Novem testamentu 137.986, tako po Aland et al., 3. izdaja, kot po Aland et al., 4. izdaja. To vključuje tudi sporne besede, ki so bile v oklepajih. Vključuje tudi daljši konec Markovega evangelija, ne pa krajšega.

Skupno število besed, pri katerih sem opazil razlike med rokopisi, znaša 3.928 besed na 1.291 mestih. Te sem ugotovil s pregledom 3. izdaje Aland et al., 4. revidirane izdaje Aland et al., Metzgerjeve knjige »A Textual Commentary on « grškega Novega testamenta, Barryja ter opomb iz izdaj »NASB «, NIV, NKJV in NRSV.

Izključil sem vsaj 441 besed na 82 mestih, navedenih spodaj, ker so bila izpolnjena večina naslednjih meril:

1. Med aleksandrijsko in bizantinsko družino rokopisov ni bilo nesoglasij,

2. Najzgodnejši rokopisi so bili enotni,

3. Aland in drugi so v 3. ali 4. revidirani izdaji to označili kot »A – praktično gotovo«,

4. Različica se je pojavljala le v enem rokopisu ali pa le v nekaterih poznejših rokopisih.

Izhajal sem iz naslednjih predpostavk.

1. Na splošno sem več pozornosti posvečal zgodnjim rokopisom,

2. Cerkvenim spisom sem posvečal manj pozornosti pri razlikah v eni ali dveh besedah, saj bi lahko šlo za parafrazo,

3. Nisem izključil niti aleksandrijske niti bizantinske družine rokopisov.

Tako je ostalo 3.928 negotovih besed od skupno 137.986 besed, kar je 3.928 / 137.986 = 3 %.

V: Kakšna so mnenja drugih o negotovosti besed v Novi zavezi?

O: Preden primerjamo številke, je pomembno opozoriti, da različne številke prikazujejo različne stvari.

Moja številka 97 % se nanaša na vse razlike v rokopisih, za katere obstaja razumna verjetnost, da so pravilno branje. To velja ne glede na to, kako nepomembna bi bila sprememba v pisavi ali druga sprememba pomena.

V delih »Baker Encyclopedia of Christian Apologetics« in »A General Introduction to the Bible« (str. 474) je navedeno, da bi po podatkih Westcotta in Horta ta delež znašal 98,33 %.

Bruce Metzger je ocenil 99,5 % za vse različice rokopisov, ki vključujejo kakršno koli spremembo pomena. Moja ocena znaša 98,8 % za vse različice rokopisov, ki so negotove in vključujejo kakršno koli spremembo pomena.

Keith Elliott in Ian Moir v delu »Manuscripts and the Text of the New Testament« (str. 8) navajata: »Večina sodobnih tekstualnih kritikov se strinja glede večine besedila (morda okoli 95 odstotkov). Prav pri preostalih približno 5 odstotkih prihaja do sporov in se lahko pojavijo različne zaključke.«

Glede na knjigo *A General Introduction to the Bible* (Splošni uvod v Sveto pismo), str. 474, je Ezra Abbot ocenil približno 95 % / 99,75 %. Različice in nasprotujoče si branja dajejo številko 95 %. Če odstranimo različice, ki ne vplivajo opazno na pomen besedila, dobimo številko 99,75 %. Tudi jaz z istimi merili dobim 98,8 %.

Glede vseh različic v vseh rokopisih knjiga »A General Introduction to the Bible« (str. 468) navaja, da se pojavljajo na 10.000 mestih v Novem testamentu. Če bi bila ena različica prisotna v 20 rokopisih, bi to eno različico pomnožili z 20, in če bi podobno ravnali za vse različice, knjiga »A General Introduction to the Bible« (str. 468) navaja, da takšno štetje da 200.000 mest v rokopisih. Zanimivo je, da sem tako v pogovorih z mormonskimi misijonarji kot pri branju opomb muslimanskih avtorjev kot edino število za razlike v svetopisemskih rokopisih videl prav 200.000, brez pojasnila, da ne gre za 200.000 razlik, ampak za razlike, pomnožene s številom rokopisov, v katerih se te razlike pojavljajo. Ko nekdo ponovi to število, ne da bi vedel, kaj pomeni, ga vprašajte, kako misli, da bi to lahko bilo res, saj je v celotnem Novem testamentu manj kot 140.000 besed.

V: Kakšna je stopnja negotovosti pri različnih branjih v Novem testamentu?

O: Aland in sod. (3. izdaja), Aland in sod. (4. revidirana izdaja) ter Green imajo različna mnenja o nekaterih besedah. Aland in sod. (3. izdaja) navajajo razlike v rokopisih na 1.333 mestih in jih razvrščajo v 4 kategorije. »A« pomeni »praktično gotovo«, »B« pomeni »nekaj dvoma«, »C« pomeni »precejšen dvom« in »D« pomeni »zelo visoko stopnjo dvoma«. »Navidezno veliko število odločitev kategorije C je posledica dejstva, da za mnoge branja v kategorijah A in B v aparatu niso bile vključene različice, ker niso bile pomembne za namene te izdaje. Daleč največji delež besedila predstavlja tisto, kar bi lahko imenovali stopnjo gotovosti A.« (str. xiii) Če sem pravilno preštel, je v tretji izdaji v celotnem Novem testamentu 121 (9 %) A, 468 (35 %) B, 603 (45 %) C in 141 (11 %) D. Verjetnost, da je varianta določena črka, se zdi precej enotna med knjigami, razen v Razodetju, kjer je 71 od 92 navedenih variant razvrščenih v stopnjo C.

V: Kateri rokopisi so na splošno najbolj zanesljivi?

O: Vsi rokopisi imajo v osnovi enake besede, z razliko le 3 % (približno 3.928 besed). Vendar nekateri krščanski učenjaki živahno razpravljajo o razlikah v teh 3 %, pri čemer prevladujejo predvsem tri različna stališča.

Aleksandrijski rokopisi so najstarejši in nekateri menijo, da so tudi najzanesljivejši (razen Janezovega7:53-8:11 ). Aland in drugi, prevajalci NIV ter večina današnjih učenjakov se držijo tega stališča. Cerkveni pisec Origen (225–254 n. št.) je temeljito preučeval številna svetopisemska besedila, ki jih danes nimamo na voljo, in njegovo delo je nedvomno vplivalo na aleksandrijsko družino rokopisov. Klement Aleksandrijski (193–217/220 n. št.) je bil še zgodnejši pisec, ki je obširno citiral iz aleksandrijske družine rokopisov.

Zgodnji rokopisi iz aleksandrijske družine so p45 v Apostolskih delih, p46, p66, p75, del sahidskega rokopisa ter dva zgodnja rokopisa, Sinaiticus in Vaticanus, napisana na dragem pergamentu (jelenji koži). Ti dva sta morda bila »uradni izvod«, ki ga je Konstantin naročil napisati takoj po legalizaciji krščanstva, ali pa sta morda zavrnjeni izvodi. Ti segajo v obdobje okoli let 325–350 n. št. Dva zgodnja pisca, ki sta uporabljala to besedilo, sta Klement Aleksandrijski in, delno, Origen. Po navedbah iz knjige The Text of the New Testament, str. 216, »je večina učenjakov opustila Hortovo optimistično stališče, da kodeks Vaticanus (B) vsebuje izvirno besedilo, ki je ostalo skoraj nespremenjeno, razen nekaj pisarskih napak«.

Kasnejši aleksandrijski rokopisi so Ephraemi Rescriptus, L, T, Freerjeva evangelija (v Luku 1:1–8:12 in Janezu), X, Z, Delta v Marku, Xi, Psi, 33, 81, 104, 326, 579, 892, 1241 ter bohairski koptski rokopis. Alexandrinus in Ephraemi Rescriptus sta aleksandrijska v vsem razen v evangelijih. Za Apostolska dela v poznejši aleksandrijski tradiciji imamo p50 (284–305 n. št.).

Za Pavlova pisma imamo H, I, 1739.

Za ostala pisma imamo p20, p23, 1739.

Za Razodetje imamo 1006, 1611, 1854, 2053, 2344.

Ta seznam je v skladu s knjigo The Text of the New Testament, str. 216.

Bizantinski rokopisi so najštevilčnejši in po mnenju nekaterih tudi najzanesljivejši. Na vzhodu se je pisanje rokopisov postopoma »standardiziralo«, pri čemer obstaja od 1.761 do 2.209 posameznih rokopisov bizantinskega lekcionarja. Ti segajo od okoli leta 850 do leta 1576. To stališče med znanstveniki pridobiva na priljubljenosti, saj se rokopisi običajno ujemajo z navedbami Janeza Krizostoma, ki to tradicijo pripisuje obdobju med letoma 392 in 407. Primerjave: Kar zadeva večje spremembe, je med aleksandrijsko in bizantinsko družino rokopisov vsaj 54 besednih sprememb, v aleksandrijskih rokopisih pa manjka 577 besed, ki so prisotne v bizantinskih. To predstavlja približno 0,5 % (631 besed). Z drugimi besedami, 20 % vseh razlik v besedilu izhaja iz razlik med aleksandrijsko in bizantinsko tradicijo.

Textus Receptus (TR), imenovan tudi »sprejeti tekst«, nekateri štejejo za najzanesljivejšega. Je glavna podlaga za katoliške Biblije in Biblije po prevodu kralja Jakoba (KJV). Na zahodu so se rokopisi, ki so se pisali, vedno bolj standardizirali. Ta latinski standard se imenuje »Textus Receptus«. King Jamesova verzija sledi Textus Receptusu, razen da dodaja 1 Janezovo pismo 5:7–8. Jay P. Green, Sr. v svoji vzporedni bibliji iz grščine/hebrejščine v angleščino uporablja predvsem Textus Receptus.

Za vsako od treh stališč glede različnih odlomkov je mogoče najti utemeljitev. Bilo bi lepo najti »eno družino«, ki bi imela vse pravilne branja, a morda je resnica v tem, da imajo vse družine nekaj nepravilnih branj.

Noro stališče, ki ga danes zagovarjajo nekateri, je, da »Božja navdihnjena beseda« ni pomen, ki ga besede prenašajo, niti ni grški in hebrejski izvirnik, ampak so to angleške besede v verziji Kralja Jakoba. Vse druge verzije so označene kot »verzije New Age«. Nekateri to imenujejo stališče »samo Kralj Jakov«, te ljudi pa »onlyiti«. Vendar se zavedajte, da ne vsak učenjak, ki verjame, da je Kralj Jakov najbolj natančen angleški prevod, nujno zagovarja to noro stališče.

1 Janez 5,7–8 je bil dodan v verzijo Kralja Jakoba, ker je bil v tretji izdaji grškega Novega testamenta, ki jo je pripravil Erasmus. Erasmus ga je v prvih dveh izdajah izpustil, čeprav je katoliška cerkev želela, da bi bil vključen, saj ga ni hotel vključiti, dokler mu niso pokazali niti enega grškega rokopisa, v katerem bi bil naveden. V tretjo izdajo ga je vključil, ker so mu pokazali grški rokopis. Ne vedel pa je, da je bil ta rokopis napisan šele leto prej. Vključil ga je šele v svoji tretji izdaji.

Vendar pa, preden se odločite, da boste celotno življenje posvetili preučevanju teh 3-odstotnih razlik, se spomnite na 2. Timoteju 2:14 in 1. Timoteju 6:4, kjer Pavel Timoteju zapoveduje, naj se izogiba prepiranju o besedah.

Zakaj obstajajo te razlike? Ključni razlog je, da so grški prepisovalci verjetno menili, da natančno prepisovanje vsake besede ni bil njihov glavni namen. Njihov glavni namen je bil čim natančneje in čim bolj točno posredovati Božji pomen. Nekateri so to storili z dobesednim prepisom, drugi s popravljanjem črkovanja in slovnice, izboljševanjem besednih zvez ter natančnejšim izražanjem pomena, spet drugi pa s parafraziranjem.

V: Kateri so nekateri najstarejši svetopisemski teksti v aleksandrijski družini rokopisov?

O: Najstarejši aleksandrijski rokopisi so Vaticanus (325–350 n. št.), Sinaiticus (340–350 n. št.), p20 (3. stoletje), p23 Urbana (3. stoletje), p45 + p46 (= Chester Beatty I in II), p47, p50 (284–305 n. št.), p52, p66 (125–175 n. št.) (= Bodmer II) ter Ephraemi Rescriptus (400–500 n. št.). Sporno je, ali so str. 4, str. 8 in str. 13 del te družine. Str. 75 (začetek 3. stoletja) se imenuje protoalexandrijski. P.Antinoopolis 2.54 vsebuje Mateja 6:10–12, str. 104 pa Mateja 21:34–37, 43, 45(?). Obstaja tudi vrsta koptskih in etiopskih rokopisov, prevedenih iz aleksandrijskih rokopisov. Koptski rokopisi so razdeljeni na bohairski, sahidski, fajumski, srednjeegipčanski in druge. Metzger v delu A Textual Commentary on the New Testament na str. 15 navaja, da je sahidski koptski jezik le delno aleksandrijski tekst. V knjigi »The Origin of the Bible« (str. 302) je navedeno, da je bil sahidski jezik verjetno prvič zapisal okoli leta 200 n. št. Upoštevajte, da se rokopis »Alexandrinus«, ki po imenu zveni, kot da bi moral biti aleksandrijski, v evangelijih dejansko šteje za bizantinsko besedilo.

Med zgodnjimi cerkvenimi pisci sta Klement Aleksandrijski in Origen (deloma) citirala iz aleksandrijskih besedil.

V: Kateri so glavni bizantinski teksti?

O: Mednje spadajo rokopis »Alexandrinus« v evangelijih, Freerjevi evangeliji (Matej in Luka8:13-24:53 ) ter bizantinski lekcionar. Gotski prevod » « je bizantinski. Glavni najzgodnejši vir bizantinskega besedila so pridige Janeza Krizostoma (392–407 n. št.), ki je obširno citiral Sveto pismo.

V: Katere so nekatere razlike med aleksandrijsko družino rokopisov in bizantinsko?

O: V Stari zavezi rokopisa Vaticanus in Alexandrinus ne vsebujeta 2. Mojzesove knjige 28,23–28. V rokopisu Sinaiticus 2. Mojzesova knjiga ni ohranjena. Ti verzi so prisotni v Complutenski Septuaginti ter v hebrejskem masoretskem besedilu. Svitek iz Mrtvega morja 4Q22 (=4QPaleoExodus^m) vsebuje fragmente 28:22–24, 26–28, 30–43. Za več informacij glej knjigo The Septuagint Version: Greek and English avtorja Sir Lancelota C. L. Brentona, str. 1131–1132.

Kar zadeva Novo zavezo, imajo aleksandrijski rokopisi vsaj 33 verzov manj kot bizantinska družina, kar znaša 577 besed manj. Obstaja tudi vsaj 54 besednih sprememb. Če bi bil kdo prepričan, da so najzgodnejši aleksandrijski rokopisi popolnoma pravilni, naslednji verzi ne bi bili v Svetem pismu: Mt 12,47; 17,21; 18,11; 23,14; Mr 9,44, 46; 11,26; 15,28; 16,9–20; Lk 23,24; Jn 5,4; Jn 7,53–8,11. Rokopisi Bodmer 14, 15 in Vaticanus ne vsebujejo Lk23:17 , medtem ko ga vsebuje Sinaiticus.

Sodobnost ni prinesla prvih ljudi, ki so proučevali razlike med svetopisemskimi rokopisi. Nenavaden kristjan iz Aleksandrije po imenu Origen je bil očitno prvi, ki je zelo sistematično preučeval različne rokopise in odločil, katero besedilo je najverjetneje izvirno. Origen je imel na voljo veliko število rokopisov, ki so nam danes izgubljeni, in domneva se, da so vsi aleksandrijski rokopisi pod vplivom njegovega dela. (Današnji kristjani se prepirajo, ali je njegov vpliv dobra ali slaba stvar.) Tukaj je majhen izbor razlik med rokopisi, kjer aleksandrijski rokopisi na splošno navajajo isto, bizantinski rokopisi pa nekaj drugega.

Mt18:11 („Saj je Sin človekov prišel, da reši izgubljene.“) manjka v Sinaitiku, Vatikaniku, sahidski koptski, bohairski koptski, Origenu (225–254 n. št.), Euzebiju in Jeronimu. Te 9 besed je vključenih v bizantinski lekcionar, sirščino, armensko, Diatessaron (okoli 172 n. št.) in Hrizostoma (392–407 n. št.).

V Mk10:34 je v Sinaitiku, Vatikanu, Ephraemi Rescriptusu, Bezae Cantabrigiensisu, sahidski koptski in bohairski koptski različici zapisano »po treh dneh«. V Aleksandrinusu, bizantinskem lekcionarju, gotskem, armenskem, etiopskem, gruzijskem in pri Origenu (225–254 n. št.) pa piše »Tretji dan«.

Mk11:26 »Če pa ne odpustite, tudi vaš Oče v nebesih ne bo odpustil vaših pregreškov.« manjka v rokopisih Sinaiticus, Alexandrinus, v bohairski in sahidski koptski različici. (17 besed)

Mr 16,9–20 Naslednji viri ne vsebujejo daljšega zaključka.

okoli leta 360 n. št. Euzebij, Vprašanja Marianusu I.

193–217/220 n. št. Klement Aleksandrijski

225–254 n. št. Origen

407 n. št. Jerome, Pismo 120

Vsaj še 6 drugih starodavnih rokopisov

Sirski

900–1000 n. št. Armenski rokopis to vsebuje, vendar navaja, da ga je dodal Aristion, ki ga omenja Papias

325–350 n. št. Vaticanus: tam je prazen prostor. Vaticanus ima prazne prostore le med nekaterimi knjigami, kot sta Malaki in Matej.

340–350 n. št. Tudi Sinaiticus ima tam prazen prostor, vendar ima prazen prostor med skoraj vsemi knjigami.

Naslednji rokopisi imajo daljši konec

182–188 n. št. Irenej, Proti herezijam 3:11

110–155 n. št. (učenec Polikarpa, učenca Janeza)

okoli 172 n. št. Tatianov Diatessaron

200 n. št. Tertulijanovo razpravo o duši

Vsaj 38 starodavnih svetopisemskih besedil

120–150 n. št. Didache

okoli leta 700 n. št. in naprej Bizantinska družina besedil

5. stoletje Freerjeva evangelija

400–600 n. št. Rokopis Codex Bezae

Tudi poznejši aleksandrijski rokopisi ga vsebujejo.

okoli leta 450 n. št. Alexandrinus

400–500 n. št. Rokopis Ephraemi Rescriptus

3.–4. stoletje, bohairski koptski jezik

3.–4. stoletje sahidski koptski jezik

Jn 5,4 („Ker je od časa do časa angel sestopil v bazen in premešal vodo. Takoj, ko se je premešala, je bil prvi, ki je vstopil v bazen, ozdravljen svoje bolezni.“) manjka v p66 (150–200 n. št.), p75, Sinaiticus, Vaticanus, sahidski koptski, bohairski koptski ter izvirnih izvodih Ephraemi Rescriptus, Alexandrinus in Diatessaron. Cerkveni pisec Nonnus (431 n. št.) tega nima. Najzgodnejši rokopisi s temi 29 besedami so armenska in gruzijska različica (obe iz 5. stoletja) ter poznejše popravke v rokopisih Alexandrinus, Ephraemi Rescriptus in Freerjevih evangelijih. Vendar pa se na to v svojih parafrazičnih prevodih sklicujejo zgodnji cerkveni pisci Tertulijan (198–220 n. št.), Ambrož Milanski (370–390 n. št.), Didimus, Janez Krizostom (392–407 n. št.) in Ciril.

Jn7:53-8:11 se imenuje »perikopa o prešuštnici«. Sinaiticus, Vaticanus, p56, p75, sahidski koptski in gotski rokopis tega ne vsebujejo. Tudi v Diatessaronu (okoli leta 172 n. št.), pri Klementu Rimskem (96–98 n. št.), Tertulijanu (192–220 n. št.), Origenu u (225–254 n. št.) in Zlatoustu tega ni. Ostali pomembni rokopisi pa ga vsebujejo. Aland in drugi navajajo, da ga rokopisa Alexandrinus in Ephraemi Rescriptus očitno ne vsebujeta, čeprav je to zaradi njunega poškodovanega stanja negotovo. Aland in drugi ocenjujejo, da je »praktično gotovo«, da ta odlomek ni bil v izvirnem rokopisu, kar je v skladu z aleksandrijsko družino rokopisov, ki ga, z izjemo bohairskega koptskega rokopisa, ne vsebuje. Torej, če se opiramo na aleksandrijsko družino rokopisov, moramo to storiti ob zavedanju, da tej družini manjka celoten odlomek. Seveda, medtem ko bizantinska družina ta odlomek vsebuje, ga Janez Zlatoust ne vsebuje. (Perikopa o prešuštnici in konec Markovega evangelija sta dve največji netrivialni rokopisni razliki v Novem testamentu.)

Jn 10,34 »zakon« je v Bodmer II (125–175 n. št.), Bodmer 14, 15 (začetek 3. stoletja), Sinaiticus, Vaticanus, Alexandrinus, bizantinskem lekcionarju, sahidskem koptskem, bohairskem koptskem, gotskem, armenskem, Atanaziju (326–373 n. št.). V papirusih Chester Beatty iz leta 200 n. št., v Sinaiticu (popravljenem), Cantabrigiensisu, pri Tertulijanu (197–220 n. št.) in Hilariju iz Poitiersa (355–367/368 n. št.) piše »vaš zakon«.

Ef 1,1 Besede »v Efezu« manjkajo v Chester Beatty II (200 n. št.), izvirnem Vaticanusu, izvirnem Sinaiticu ter pri zgodnjih krščanskih piscih Tertulijanu (198–220 n. št.) in Origenu (225–254 n. št.). Korektor je te besede kasneje dodal v rokopisih Sinaiticus in Vaticanus. Tudi rokopis Alexandrinus vsebuje te besede, prav tako bizantinski lekcionar in Janez Krizostom (392–407 n. št.).

1 Kor11:24 »zlomljeno za vas« v nasprotju z »zlomljeno« manjka v rokopisu Chester Beatty II (200 n. št.), rokopisu Vaticanus, rokopisu Sinaiticus, rokopisu Ephraemi Rescriptus (izvirnik), rokopisu Alexandrinus ter pri Atanaziju (326–373 n. št.). »Zlomljeno« je prisotno kot poznejša popravka v Sinaiticu, Ephraemi Rescriptusu (3. korektor), gotskem, bizantinskem lekcionarju in Janezu Krizostomu (392–407 n. št.).

Razdeljeno mnenje velja za Mk 1,2, kjer bizantinski lekcionar in armenski rokopis navajata »V prerokih«, skupaj z Alexandrinusom, sirskim, bohairskim koptskim, etiopskim rokopisom, Irenejem in drugimi rokopisi. »V Izaiju« je omenjeno v večini drugih rokopisov, vključno s Sinaiticusom, Vaticanusom, sahidskim koptskim, gotskim, Bezae Cantabrigiensisom itd.

Kljub temu v aleksandrijski in bizantinski družini rokopisov manjka 1 Janezovo pismo 5:7–8. Prvi ohranjeni grški rokopis, ki to vsebuje, je bil napisan šele v 10. stoletju, čeprav je o tem slišal že heretik Priscilian (380 n. št.).

V: Zakaj ljudje pripisujejo manjši pomen »zahodnim besedilom«?

O: »Zahodno besedilo« je izraz za rokopise, ki izvirajo predvsem iz Evrope in ne sodijo v aleksandrijsko ali bizantinsko družino. Nekateri dvomijo, ali je sploh pravilno govoriti o zahodnem besedilu, saj rokopisi med seboj nimajo tolikšne »sorodnosti«, razen v primerih, ko se aleksandrijsko in bizantinsko besedilo razlikujeta, pri čemer zahodno besedilo ponavadi vključuje obe različici. Po navedbah Brucea Metzgerja v delu * * (Struktura in razvoj novozaveznega besedila: tekstualni komentar k grškemu Novemu testamentu), str. 6, so težave z zahodnim besedilom najbolj izrazite v Apostolskih delih, kjer je zahodno besedilo za 10 % daljše.

V: Kaj vemo o citatih iz Novega testamenta, ki jih je navedel Klement Aleksandrijski?

O: Klement je temeljito obvladal Sveto pismo, ki ga je obširno uporabljal. Vendar je bilo njegovo največje delo, *Stromata*, po podatkih iz dela *Ante-Nicene Fathers*, 2. zvezek, str. 168, verjetno prvič objavljeno leta 194 n. št. in dokončano, preden je Klement leta 202 n. št. zapustil Aleksandrijo. Zadnji datum, naveden v njem, je leto 192 n. št. Na strani 169 piše: »Klementovi citati iz Svetega pisma izhajajo iz Septuaginte, pogosto netočno iz spomina, včasih iz besedila, ki se razlikuje od tistega, ki ga imamo danes, pogosto z besednimi prilagoditvami; in ni redko, da so različna besedila med seboj pomešana.« Zato je pri ocenjevanju različic rokopisov Novega testamenta treba Klementovim citatom pripisati manjšo težo kot drugim rokopisom.

V: Katere popravke najdemo v rokopisu p46?

O: Verjetno ga ni prepisal profesionalni pisar, ampak sta ga kasneje popravila ena ali dve osebi. Tukaj je nekaj primerov iz 1. Korinčanom 13–16, ki kažejo preproste črkovne napake, ki niso upoštevane v prejšnjih seznamih.

1 Kor 13:5: beseda »mu« je bila dodana za besedo »to«.

1 Kor13:12 : beseda »prosopon« je bila spremenjena v »prosupon« z dodajanjem črke »u« (omega) nad črto.

1 Kor 14:9 »auloumenon« v »laloumenon« s prečrtanjem »au« in dodajanjem »la« nad črto.

1 Kor 14:9: po besedi »tuchoi« je bila dodana beseda »genu«.

1 Kor14:20 : beseda »tai« je bila spremenjena v »tais« z dodajanjem črke »s« nad črto.

1 Kor 15:2 nad besedo »katecheiv« so bile dodane pike, kar pomeni, da je korektor menil, da bi bilo treba to besedo izbrisati.

1 Kor15:17 : »estai« v »easte«

1 Kor15:24 : korektor je prečrtal črko »i«, čeprav bi moral prečrtati črko »a«

1 Kor 15:34 »amartanute« v »amartanete«

1 Kor 16:1 ei to eis

1 Kor 16:7 pardu to parodu

Pri primerjavi rokopisov glede pomembnih različic sem v vseh rokopisih uporabil izvirno besedilo (v nasprotju s kasnejšimi popravki).

V: Kaj vemo o rokopisu Vaticanus?

O: Vaticanus (325–350 n. št.) je najstarejši ohranjeni rokopis iz aleksandrijske družine rokopisov. Pogosto se ga okrajša kot »B« ali pa se imenuje uncial 03. Datiran je v obdobje 325–350 n. št. po Wycliffe Bible Dictionary, str. 253, in okoli 325–350 n. št. po A General Introduction to the Bible, str. 393.

Kaj se je ohranilo: V Vatikanusu so se ohranili le verzi 46:29–50:26 v Prvi knjigi Mojzesovi ter preostali del Stare zaveze, razen 2. knjige Kraljev 2:5–7 in 1–13 ter Psalma 105:27–137:6. Manjkajoči del v Psalmih je bil dodan v 15. stoletju. Tako kot v rokopisu Sinaiticus sledi Pismo Hebrejcem za 2. Tesaloničanom.

Nekatere apokrifne knjige so v Vatikanusu, tako kot v večini grških Biblij. Vatikanus ne vsebuje 1.–4. Makabejcev niti Manasejeve molitve.

Novi testament je v celoti ohranjen do Hebrejcem 9:15. Po tem so se nekateri listi izgubili. Manjkajo 1. in 2. pismo Timoteju, Pismo Titu, Pismo Filemonu in Razodetje. Aland se v knjigi Jakobova sklicuje na Vatikanus, v »New International Greek Testament Commentary« o Jakobovi knjigi (str. 60) pa piše, da Vatikanus vsebuje celotno Jakobovo knjigo.

Fizični videz: Napisana je bila z rjavim črnilom na dragem pergamentu, vsak list pa meri 27–28 centimetrov v kvadratu. Na vsaki strani so bile tri stolpce, v vsakem stolpcu pa 40–44 vrstic. Danes se nahaja v Vatikanu v središču Rima.

Zaporedje knjig Stare zaveze: Prva Mojzesova knjiga, Druga Mojzesova knjiga, Tretja Mojzesova knjiga, Četrta Mojzesova knjiga, Peti Mojzesova knjiga, Jozue, Sodniki, Rut, 1.–2. Samuelova knjiga, 1.–2. Kraljeva knjiga, 1.–2. Kronika, 1. Esdras, 2. Esdras (= Ezra–Nehemija)

Psalmi (vključno s Psalmom 151), Pregovori, Pridigar, Visoka pesem, Job, Modrost Salomona, Ekleziastik (=Sirah, =Modrost Siraha), Estera, Judita, Tobit, Ozeja, Amos, Mihej, Joel, Obadja, Jona, Nahum, Habakuk, Sofonija, Hagaj, Zaharija, Malaki, Izaija, Jeremija, Baruh, Žalostinke, Jeremijevo pismo, Ezekiel, Daniel (z Azarijevo molitvijo in Pesmijo treh mladeničev, Suzano ter Belom in zmajem). Za več informacij glej knjigo The Journey from Texts to Translations, str. 50.

Zaporedje knjig Novega testamenta: Matej, Marko, Luka, Janez, Apostolska dela, Jakob, 1. Petrov, 2. Petrov, 1. Janezovo, 2. Janezovo, 3. Janezovo, Juda, Rimljanom, 1. Korinčanom, 2. Korinčanom, Galatcem, Efežanom, Filipljanom, Kolosanom, 1. Tesaloničanom, 2. Tesaloničanom, Hebrejcem, (naslednje knjige manjkajo, vendar je to predvideni vrstni red) 1. pismo Timoteju, 2. pismo Timoteju, Pismo Titu, Pismo Filemonu, Razodetje. Za več informacij glej knjigo »Pot od besedil do prevodov«, str. 60.

Pisarji in korektorji: Staro zavezo je napisal en pisar, Novo zavezo pa drug. Bilo je dva korektorja. Eden je rokopis popravil okoli leta 350 n. št., kmalu po tem, ko je bil napisan. Drugi korektor je živel v 10. ali 11. stoletju. Zanimiva podrobnost je, da je eden od korektorjev spremenil besedilo v Pismu Hebrejcem 1,3. Kasnejši korektor je spremembo popravil nazaj in na rob zapisal: »Norec in lopov, ali ne moreš pustiti starega besedila pri miru in ga ne spreminjati!« Izkazalo se je, da prvotno besedilo ni bilo pravilno.

Značilnosti rokopisa Vaticanus: Na splošno sledi drugim rokopisom iz aleksandrijske družine. V njem ni Janeza7:53-8:11 , Luka 22:43–44 in Luka 23:34. Podobno kot Sinaiticus ima prazen prostor za daljši konec Marka. Vaticanus vsebuje celoten Pismo Rimljanom (brez16:24 ) v istem vrstnem redu kot današnje Biblije. Noben starodavni rokopis ni izpustil 1. Petra 5:3 (9 besed), razen Vaticanusa.

Jn16:28 »od/po Očetu« je v Vatikanusu. Mnogi drugi rokopisi imajo »izšel od Očeta«, vključno s p5 (200–250 n. št.), p22, Sinaiticusom, Alexandrinusom, Ephraemi Rescriptusom, Bizantinskim lekcionarjem in Diatessaronom (okoli 172 n. št.).

Kot stranska opomba: obstaja rokopis evangelijev z imenom Codex Vaticanus 354 (S). Vendar gre za povsem drug rokopis, datiran v leto 949 n. št., ki pa po naključju prav tako vsebuje ime »Vaticanus«.

V: Kaj vemo o rokopisu Sinaiticus?

O: Sinaiticus (340–350 n. št.) je drugi najstarejši ohranjeni rokopis iz aleksandrijske družine rokopisov. Pogosto se ga okrajša kot »Aleph« ali pa se imenuje uncial 01. Po Wycliffe Bible Dictionary (str. 253) je iz leta 340 n. št., po A General Introduction to the Bible (str. 393) pa iz okoli leta 340 n. št. Na voljo je na spletu na naslovu www.codexsinaiticus.org/en/.

Ohranjeno besedilo: Ohranjena je polovica Stare zaveze iz Septuaginte. Natančneje vsebuje 1. Mojzesovo knjigo 23:19–24:46 (z vrzeli); Številke 5:26–7:20 (z vrzeli), 1. Kronike 9:27–19:17, Ezra-Nehemija kot ena knjiga od Ezre 9:6 naprej, Estera, Izaija, Jeremija in Žalostinke do 2:22, Joel do Malakija, Psalmi, Pregovori, Pridigar, Visoka pesem in Job.

Apokrifi so v Sinaitiku: natančneje Tobit, Judita, 1. in 4. Makabejska knjiga, Modrost in Sirah.

Novi testament je v celoti ohranjen, razen da pisarji niso vključili Janeza (7:53-8:11 ), na mestu Marka 16:9–20 pa je prazen prostor. Sinaiticus vsebuje celotno Pismo Rimljanom (brez16:24 ) v istem vrstnem redu kot današnje Biblije. Zaporedje knjig Novega testamenta je: štiri evangeliji, Pavlova pisma, Pismo Hebrejcem, Apostolska dela, katoliška pisma, Razodetje, Pismo Barnaba in Pastir Hermasa, kot navaja Metzger v delu »Manuscripts of the Greek Bible« (str. 76).

V Sinaitiku sta še dve drugi knjigi: Pismo/Epistola Barnaba in del Pastirja Hermasa.

Fizični videz: Prvotno je imel vsaj 730 listov. Danes imamo 390 listov ter fragmente še 3 listov. (List obsega dve strani.) Na vsaki strani so štirje stolpci, v vsakem stolpcu pa 48 vrstic. Napisan je na dragem pergamentu. Med besedami ni bilo presledkov, ločil pa je bilo skoraj nič. Citat iz Stare zaveze so označeni kot citati. Danes se nahaja v Londonu, Velika Britanija.

Zaporedje knjig Stare zaveze: Prva Mojzesova knjiga (Druga Mojzesova knjiga in Tretja Mojzesova knjiga sta izgubljeni), Četrta Mojzesova knjiga (manjkajo od Peti Mojzesove knjige do Druge knjige kraljev), 1.–2. Kronika, 1. Esdras, 2. Esdras (=Ezra-Nehemija), Estera, Tobit, Judita, 1. in 4. Makabejci, Izaija, Jeremija, Žalostinke (Ezekiel, Daniel, Ozeja, Amos in Mihej so izgubljeni), Joel, Obadja, Jona, Nahum, Habakuk, Sofonija, Hagaj, Zaharija, Malaki, Psalmi (vključno s 151.), Pregovori, Pridigar, Visoka pesem, Modrost Salomona, Ekleziastik (=Sirah, =Modrost Siraha), Job.

Zaporedje knjig Novega testamenta: Matej, Marko, Luka, Janez, Pismo Rimljanom, 1. pismo Korinčanom, 2. pismo Korinčanom, Pismo Galatcem, Pismo Efežanom, Pismo Filipljanom, Pismo Kolosanom, 1 Tesaloničanom, 2 Tesaloničanom, Hebrejcem, 1 Timoteju, 2 Timoteju, Titu, Filemonu, Apostolska dela, Jakobovo pismo, 1 Petrov pismo, 2 Petrov pismo, 1 Janezovo pismo, 2 Janezovo pismo, 3 Janezovo pismo, Judovo pismo, Razodetje, Barnabovo pismo, Hermasov Pastir.

Pisarji in korektorji: Sinaiticus so prepisali trije pisarji. Pisar A, ki je prepisal večino zgodovinskih in pesniških knjig Stare zaveze, skoraj celotno Novo zavezo ter Pismo Barnaba, je bil boljši v pravopisu kot B, vendar zdaleč ni bil tako dober kot D. B je prepisal knjige prerokov in Pastirja Hermasa ter je bil slab v pravopisu. D je imel skoraj brezhibno pravopisno znanje. Prepisal je Tobita in Judito, prvo polovico 4. knjige Makabejcev ter prve 2/3 Psalma. Očitno je prepisal 6 strani Novega testamenta.

Posebnosti Sinaitika: Po mnenju Hermana Hoskiera je v evangelijih naslednje število mest z razlikami med Sinaitikom in Textus Receptusom: Matej 656+, Marko 567+, Luka 791+, Janez 1022+, kar skupaj znaša 3036+ mest razlik v evangelijih.

Sinaiticus je nenavaden zaradi svojih zaključkov evangelijev. Podobno kot Vaticanus ima tudi Sinaiticus prazen prostor za daljši zaključek Markovega evangelija. Zavedali so se torej obstoja daljšega zaključka, a so se odločili, da ga ne bodo prepisali.

Poleg tega so ultravijolične svetilke pokazale, da je pisar evangelij po Janezu zaključil pri 21:24, vstavil dve okrasni črti (imenovani coronis) in napisal, da je končano. Nato so pergament oprali, da so odstranili črte in zadnjo izjavo, isti pisar pa je napisal verz 25, dodal »coronis« in zapisal, da je končano. To je v skladu s knjigo The Text of the New Testament, str. 45–46, ki jo je leta 1968 napisal Bruce Metzger. Zato menimo, da se sinaitska različica Janezovega evangelija konča pri21:25 , saj jo je napisal isti pisar.

Po podatkih D. A. Waiteja je v evangelijih v primerjavi s Textus Receptusom prišlo do sprememb pri 8972 besedah. 3.455 besed je bilo izpuščenih, 839 dodanih, 1.114 zamenjanih, 2.299 premeščenih in 1.265 spremenjenih. V njem je več sprememb kot v rokopisu Vaticanus. Seveda Waite ne more dokazati, da so bile besede dodane ali izpuščene, temveč le, da so bile vključene ali odsotne.

Lk11:23 »me razprši« je v izvirniku Sinaiticus, v bohairski koptski različici in v Ephraemi Rescriptus. Vsi drugi pomembni rokopisi imajo »razprši«.

Jn1:34 Beseda »izbrani« je v p5 (198–220 n. št.), izvirnem Sinaiticu, sahidskem koptskem rokopisu in nekaterih drugih rokopisih. Izraz »sin« je v popravljenem rokopisu Sinaiticus, v rokopisu Alexandrinus, v rokopisu » « v rokopisu Vaticanus, v rokopisu Cantabrigiensis, v Bizantinskem lekcionarju, v bohairski koptski različici, v armenski različici, pri Origenu (225–254 n. št.) ter pri Janezu Krizostomu (392–407 n. št.).

V: Kaj vemo o rokopisu »Alexandrinus«?

O: Alexandrinus (okoli leta 450 n. št.) je nekoliko mlajši od Vaticanusa in Sinaitica. Pogosto se ga okrajša z »A« ali imenuje Uncial 02. Po Wycliffe Bible Dictionary, str. 253, je iz okoli leta 425 n. št., po A General Introduction to the Bible, str. 393, pa iz okoli leta 450 n. št.

Kaj se je ohranilo: Ohranila se je celotna Prva Mojzesova knjiga, razen odlomkov 14,14–17; 15,1–5, 16–19; 16,6–9, ki so poškodovani. Dvanajst manjših prerokov je neposredno pred Izaijem. Vsebuje preostanek Stare zaveze, razen 1. Samuela 12:17–14:9 in Psalmov 49:20–79:11.

V Novi zavezi je Alexandrinus ohranil Mateja 25:7 do konca, Marka, Luko, Janeza (razen6:50-8:52 ), Pismo Rimljanom (brez16:24 ), 1. pismo Korinčanom, 2. pismo Korinčanom (razen4:13 –12:6), preostanek Nove zaveze, 1. pismo Klementa in 2. pismo Klementa do 12:4. Salomonove psalme so navedene v kazalu, vendar so izgubljene.

Alexandrinus vsebuje celotno Pismo Rimljanom (razen16:24 ) v zaporedju 1:1–14:23;16:25 –27; 15:1–16:23;16:25 –27 (The Wycliffe Exegetical Commentary: Romans 1–8, str. 6). Dvakrat vsebuje16:25 –27. Vsebuje celotno Pismo Jakobovo.

Apokrifi so v rokopisu Alexandrinus: dodatki k Danielu, Tobitu, Juditi, 1. Esdrasu, 1.–4. Makabejcem in Sirahu.

Druge knjige, zapisane na koncu rokopisa, so bile Salomonove psalme ter 1. in 2. Klementovo pismo, pri čemer manjkajo nekateri deli 2. Klementovega pisma.

Zunanji videz: Listi merijo 32,1 cm × 26,4 cm. Napisano je na dragem pergamentu z rjavim črnilom. Na vsaki strani sta dva stolpca, v vsakem pa 46–52 vrstic. Med besedami ni presledkov, navedeni pa so citati iz Stare zaveze. Napisano je z velikimi, kvadratnimi uncialnimi črkami brez ločil. Trenutno se nahaja v Londonu, Združeno kraljestvo.

Zaporedje knjig Stare zaveze: Prva Mojzesova knjiga, Druga Mojzesova knjiga, Tretja Mojzesova knjiga, Četrta Mojzesova knjiga, Peti Mojzesova knjiga, Jozue, Sodniki, Rut, 1.–2. Samuelova knjiga, 1.–2. Kraljeva knjiga, 1.–2. Kronika, Ozeja, Amos, Mihej, Joel, Obadja, Jona, Nahum, Habakuk, Sofonija, Hagaj, Zaharija, Malaki, Izaija, Jeremija, Baruh, Žalostinke, Jeremijevo pismo, Ezekiel, Daniel (z Azarijevo molitvijo in Pesmijo treh mladeničev, Suzano ter Belom in zmajem)

Zaporedje knjig Novega testamenta: Matej (nekateri deli manjkajo), Marko, Luka, Janez (nekateri deli manjkajo), Apostolska dela, Jakobovo pismo, 1. Petrov pismo, 2. Petrov pismo, 1. Janezovo pismo, 2. Janezovo pismo, 3. Janezovo pismo, Judovo pismo, Pismo Rimljanom, 1. Korinčanom, 2. Korinčanom (nekateri deli manjkajo), Galatcem, Efežanom, Filipljanom, Kolosanom, 1 Tesaloničanom, 2 Tesaloničanom, Hebrejcem, 1 Timoteju, 2 Timoteju, Titu, Filemonu, Razodetje, 1 Klement (delno manjka), 2 Klement (delno manjka), Salmi Salomona (samo kazalo). Za več informacij glej knjigo The Journey from Texts to Translations, str. 60.

Pisarji in korektorji: Ta rokopis je napisalo od dva do pet pisarjev, v njem pa je bilo veliko popravkov, tako s strani pisarja, ki je besedilo prvotno zapisal, kot tudi s strani drugih. Popravljena različica je zelo podobna Textus Receptus.

Značilnosti rokopisa Alexandrinus: Nekateri bi rekli, da gre za aleksandrijski rokopis z bizantinskim vplivom. Drugi bi rekli, da predstavlja tretjo družino, zahodno družino, ki je kombinacija aleksandrijskih in bizantinskih besedil. V njem ni Luka 22:43f, manjka pa tudi Janez7:53-8:11 .

2 Tim2:22 Alexandrinus vsebuje besedo »ljubeč«, medtem ko drugi rokopisi navajajo »poklican«.

Filemon 12: Alexandrinus in popravljeni Sinaiticus sta skoraj edina, ki navajata »koga sem poslal nazaj k tebi«, medtem ko drugi rokopisi navajajo »koga sem poslal nazaj k tebi« ali podobno.

Filemon 25: Aleksandrijski rokopis na koncu nima »amen«. Sinaiticus, Bizantinski lekcionar in p87 iz okoli leta 125 n. št. imajo na koncu »amen«.

V: Kaj vemo o rokopisu Ephraemi Rescriptus [C]?

O: Ephraemi Rescriptus (400–500 n. št. ali 400–450 n. št. ali okoli leta 345 n. št.) se ne šteje niti za zgodnji niti za pozni rokopis. Pogosto se ga okrajša kot »C« ali pa se imenuje uncial 04.

Napisan je bil v 5. stoletju (400–500 n. št.) po mnenju Alanda in drugih ali pa v obdobju 400–450 n. št., kot navajajo različne spletne strani. Po podatkih iz Wycliffe Bible Dictionary, str. 253, in A General Introduction to the Bible, str. 393, je bil napisan okoli leta 345 n. št.

Ohranjeno besedilo: Ohranjeni so Jakobov pismo 1:1–4:2 ter evangeliji, Apostolska dela, pisma in Razodetje. Efraemov Rescriptus vsebuje celotno Pismo Rimljanom (brez »16:24 «) v istem vrstnem redu kot današnje Biblije. Verjetno je vseboval celotno Novo zavezo, ohranjen pa je vsaj del vsake knjige Nove zaveze, razen 2. Tesaloničanom in 2. Janezu. Velika večina Stare zaveze je izgubljena. Ohranjeni so le celotni ali delni odlomki knjig Job, Pregovori, Pridigar in Visoka pesem.

Kar zadeva apokrifne knjige, so se ohranili vsaj deli knjig Ekleziastika in Modrost Salomona.

Posebnosti rokopisa Ephraemi Rescriptus: V Razodetju je zapisano 616 namesto 666. Wycliffe Bible Dictionary na str. 253 navaja, da je rokopis »mešanica vseh glavnih tipov, vendar se pogosto ujema z bizantinskim«. Tudi knjiga A General Introduction to the Bible na str. 394 navaja, da gre za mešanico različnih tipov, ki pa se pogosto ujema z bizantinsko družino. »Neron Caesar« bi znašal 666 le, če bi črko C zamenjali s črko Q. »Nero Caesar« pa znaša 616. Irenej v delu Proti herezijam, knjiga 5, poglavje 30.3, str. 559, omenja prehod s številke 666 na 616 kot zavajajočo herezijo.

V: Kaj vemo o rokopisu Bezae Cantabrigiensis (D)?

O: Za razliko od rokopisov Vaticanus, Sinaiticus, Alexandrinus, latinske Vulgate in današnjih Biblij ima Bezae Cantabrigiensis evangelije v drugačnem vrstnem redu.

Zaporedje knjig Nove zaveze: Bezae je ohranil le naslednje zaporedje: Matej, Janez, Luka, Marko, Apostolska dela in 3. Janezovo pismo.

V: Kaj vemo o Freerjevih evangelijih (W)?

O: Freerjeva evangelija se imenujeta tudi Codex Washingtonianus. Izhajata iz 4. ali zgodnjega 5. stoletja (300–450 n. št.) oziroma iz obdobja med 4. in 5. stoletjem (Aland in drugi).

Kaj je ohranjeno: Stara zaveza je izgubljena, razen delov Deuteronomija, Jozue in Psalmov. V Novi zavezi so se ohranila štiri evangelija, 1. in 2. pismo Korinčanom, Pismo Galatcem, Pismo Efežanom, Pismo Filipljanom, Pismo Kolosanom, 1. in 2. pismo Tesaloničanom, 1. in 2. pismo Timoteju, Pismo Titu, Pismo Filemonu in Pismo Hebrejcem. (Pismo Rimljanom je edino od Pavlovih pisem, ki se tu ni ohranilo.)

Zaporedje knjig Nove zaveze: Evangeliji so v tem zaporedju: Matej, Janez, Luka in Marko. Marko ima daljši konec.

Posebnosti Freerjevih evangelijev: Po Marku16:14 je zapisano: »In se opravičili so, rekoč: ›Ta doba brezbožnosti in nevere je pod Satanovo oblastjo, ki ne dopušča, da bi resnica in Božja moč prevladali nad nečistimi stvarmi duhov. Zato zdaj razkrij svojo pravičnost‘ – tako so govorili o Kristusu. In Kristus jim je odgovoril: ‚Čas Satanove moči se je izpolnil, toda bližajo se druge strašne stvari. In za tiste, ki so grešili, sem bil izročen smrti, da se lahko vrnejo k nepokvarljivi slavi pravičnosti, ki je v nebesih.«« (Splošni uvod v Sveto pismo, str. 400)

V: Kakšne so posebnosti treh koptskih družin prevodov Novega testamenta?

O: Tri glavne koptske družine so sahidijska, bohairijska in fajumijska, in so bile skoraj gotovo prevedene iz rokopisov aleksandrijske družine. V Alandovem seznamu ni navedenih nobenih posebnih prevodov. Različne koptske družine se med seboj ne strinjajo vedno. Na primer,

Mt12:47 Vključuje verz 47: »Nekdo mu je rekel: ›Glej, tvoja mati in tvoji bratje stojijo zunaj in bi radi govorili s teboj.‹«
(Sinaiticus, Ephraemi Rescriptus, bohairski koptski) v primerjavi z verzom 47, ki manjka (popravljeni Sinaiticus, Vaticanus, sahidski koptski) (17 besed)

Četrta, manjša družina je akhmimska. Vsebuje dele Mt 9; Lk 12–13, 17–18, Gal 5–6; Jk 5. Podobna družina, imenovana sub-akhmimska, vsebuje dele Jn 2,12–20,20.

V: Kaj vemo o starih sirskih rokopisih?

O: Obstajata dve stari različici: sinaitski sirski (4. stoletje) in curetonski sirski (5. stoletje).

Sirski rokopis iz Sinaja (SyrS) je bil odkrit leta 1892. Je težko berljiv, saj je bil v 8. stoletju prepisan. Od 166 listov se jih je ohranilo 142. Ohranjeni listi vsebujejo Mt 1,1–6,10; 7,3–12,4; 12,6–25; 12,29–16,15; 18,11–20,24; 21,20–25,15; 25,17–20; 25:25–26, 25:32–28:7, Mk 1:12–44, 2:21–4:17, 5:1–26, 6:5–16:8 (brez konca), Lk 1:36–5:28, 6:12–24:52, Jn 1:25–47, 2:16–4:37, 5:6–25, 5:46–18:31, 19:40–konec. Šteje se za »zahodno besedilo« z manj posebnostmi kot D.

Kuretonski sirski rokopis (SyrC) je bil odkrit leta 1842. Vsebuje Mt 1:1–8:22; 10:32–23:25; Mk 16:17–20; Lk 2:48–3:16; 7:33–15:21; 17:24–24:44; Jn 1:1–42; 3:6–7:37; 14:10–29 (poškodovano). Ima nekaj podobnosti s sinaitskim sirskim rokopisom.

V: Kaj vemo o sirskem prevodu Svetega pisma, imenovanem Peshitta?

O: Peshitta pomeni »preprosta«, Stara zaveza pa je bila prevedena pred koncem 2. stoletja n. št. Peshitta ne vsebuje 2. Petrovega pisma, 2. in 3. Janezovega pisma, Judovega pisma niti Razodetja. Novo zavezo so prevedli v zadnjih desetletjih 4. stoletja (375–400 n. št.), kot navaja Eerdmansov biblijski slovar na str. 817. Aland in drugi navajajo datum 400–450 n. št., vendar Eerdmansov biblijski slovar na str. 978 pravi: »Peshitta, za katero se je nekoč menilo, da je delo škofa Rabbule iz Edese iz začetka 5. stoletja, je bila očitno dokončana že konec 4. stoletja na podlagi starejših sirskih različic.« Torej je sodobnejša datacija 375–400 n. št.

V: Kaj vemo o armenskem prevodu Svetega pisma?

O: Krščanstvo je prišlo vArmenia , pod vladavino nekdanjega preganjalca, kralja TiridataIII (okoli 287–314 n. št.). Ob koncu 3. stoletja ga je spreobrnil Gregor Osvetitelj. Tadej in Bartolomej sta morda odšla vArmenia , še pred tem. Dionizij, škof izAlexandria (umrl okoli 264 n. št.), je pisal tistim vArmenia . Po besedah škofa Koriuna (umrl okoli leta 450 n. št.) je bil Mesrop Maštotz (okoli 361–439 n. št.) nekdanji vojak in krščanski misijonar, ki je leta 406 n. št. ustvaril armensko abecedo in prevedel Sveto pismo v armenski jezik. Obstaja več kot 1.244 armenskih rokopisov Novega testamenta.

Druge knjige: Poleg svetopisemskih knjig nekateri armenski rokopisi vsebujejo Zgodbo o Jožefu in Asenati, 4. knjigo Ezre ter Zapuščine dvanajstih patriarhov. V Novi zavezi sta Pismo Korinčanom in Tretje pismo Pavla Korinčanom.

Zaporedje knjig: Po Apostolskih delih sledijo Pismo Hebrejcem, Jakobovo pismo, 1. in 2. Petrov pismo, 1., 2. in 3. Janezovo pismo ter Judovo pismo. Razodetje je bilo vključeno šele okoli leta 1000 n. št.

Posebnosti:

Mt 1,7–8: zapis imena »Asa« (bizantinski lekcionar, sirski) v primerjavi z »Asaf« (p1, [očitno] Sinaiticus, Vaticanus, Ephraemi Rescriptus, sahidski koptski, bohairski koptski, srednjeegipčanski koptski, armenski, etiopski, gruzijski) (razlika v eni črki)

V Mateju 26:28

beseda »novo« je prisotna v Alexandrinusu (okoli leta 450 n. št.), Efraemovem Rescriptusu (5. stoletje), Bezae Cantabrigiensisu, Freerjevih evangelijih, sahidski koptski (3./4. stoletje), bohairski koptski (3./4. stoletje), bizantinskem lekcionarju, družini f1, družini f13 (11. stoletje), armenskem, etiopskem itd.

Beseda »novo« ni prisotna v rokopisu p37 (sredina 3. stoletja), Sinaiticus (340–350 n. št.), Vaticanus (325–350 n. št.) itd.

V Markovem evangeliju 14:24

Beseda »novo« je prisotna v Alexandrinusu, sahidskem koptskem jeziku, Diatessaronu, bizantinskem lekcionarju, družini f1, družini f13, armenskem jeziku, etiopskem jeziku itd.

Beseda »nov« ni prisotna v rokopisu Sinaiticus, Vaticanus, Ephraemi Rescriptus, Bezae Cantabrigiensis, Freerjevih evangelijih, v bohairskem koptskem jeziku itd.

Mr7:25 »Imel je nečistega duha« v primerjavi z »ga je stiskal/tiskal nečisti duh« (samo v armenskem prevodu)

Jn 5:7 »medtem ko prihajam« proti »medtem ko se vlečem« (samo v armenskem prevodu, zato ni upoštevano v skupnih številkah).

Razodetje21:12 »in imena« (Alexandrinus) proti »in imena« (Bizantinski lekcionar) proti »in« (Sinaiticus, armenski) (2 besedi)

Razodetje22:14 : »tisti, ki operejo svoje obleke« (Sinaiticus, Alexandrinus, Vulgata, sahidski koptski, etiopski) proti »tisti, ki izpolnjujejo njegove zapovedi« (bizantinski lekcionar, italik, filoksenijski sirski, bohairski koptski, Tertulijan, Ciprijan, armenski)

V: Kaj vemo o gruzijskem prevodu Svetega pisma?

O: Sveto pismo je bilo prevedeno v gruzijščino v 5. stoletju n. št. Krščanstvo je v Gruzijo uvedla sužnja po imenu Nino, ki jo je v času cesarja Konstantina ujel v ujetništvo gruzijski kralj Bakur. Po armenski tradiciji naj bi gruzinski prevod izviral od Mesropa, kristjana iz Armenije. Drugi menijo, da je bil morda preveden iz sirščine. Vendar pa se domneva tudi, da je bil primerjan z bizantinskimi besedili.

Gruzijščina je najpomembnejši kartvelski jezik, ki ni soroden niti z armenskim niti s katerim koli večjim jezikom. Najstarejši gruzijski zvezek štirih evangelijev (Geo1) se imenuje Adiški rokopis (897 n. št.). Obstajata tudi geoA in geoB, ki tvorita osnovo za geo2.

Nekatere posebnosti:

Mt1:25 »sin« (Sinaiticus, Vaticanus, sirščina, srednjeegipčanska koptska, gruzinščina) v primerjavi z »prvorojenim sinom« v primerjavi z »edini rojenim sinom« (Ephraemi Rescriptus, Freerjeva evangelija, bizantinski lekcionar, armenski, etiopski, Diatessaron) (4 besede). Upoštevajte, da se to razlikuje od armenskega prevoda.

V: Kateri je najstarejši arabski prevod Svetega pisma?

O: Arabski kodeks 151 s Sinaja je bil preveden leta 867 n. št. Vsebuje komentarje prevajalca in opombe k lekcionarju. Najden je bil v samostanu sv. Katarine na gori Sinaj v 19. stoletju. Kodeks 151 za Boga uporablja besedo »Allah«. Za več informacij glejte http://www.arabicbible.com/bible/codex_151.htm.

V: Kaj vemo o drugih papirusnih rokopisih?

O: Obstaja jih 88, označenih od p1 do p88.

p20 + p27 (3. stoletje) p20 vsebuje Jakobovo pismo 2:19–3:2; 3:4–9 in druge knjige. Pisava je zelo podobna pisavi v p27, kar bi lahko pomenilo, da je oba rokopisa napisal isti pisar.

p23 Urbana (3. stoletje) Jakobovo pismo 1:10–12, 15–18 in druga nepavlinska pisma

p45 + p46 + p47 so verjetno delo istega pisarja. Skupaj se imenujejo papirusi Chester Beatty I, II inIII . Za več informacij o teh papirusih glejte vprašanje o papirusih Chester Beatty spodaj.

str. 54 (5.–6. stoletje) Jakobovo pismo 2:16–18, 21–26; 3:2–4 in druge knjige

p52 je najstarejši rokopis, imenovan John Rylands Papyrus, datiran v obdobje 117–138 n. št. Najden je bil v Egiptu. To kaže, da je bilo Janezovo evangelij do takrat ne le napisano, ampak tudi razširjeno v Egiptu. Napisano je na obeh straneh in vsebuje Janez 18:31–33 ter 37–38.

p66 je bil verjetno napisan okoli let 125–175 n. št. (prej se je menilo, da je iz obdobja 150–200 n. št.). Imenuje se papirus Bodmer II. Za več informacij glejte vprašanje o p66.

Za podrobnejšo obravnavo najzgodnejših rokopisov Stare in Nove zaveze glej Wycliffe Bible Dictionary, str. 248–257, ter A General Introduction to the Bible, str. 387–391.

V: Kaj vemo o papirusu Oxyrhynchus 2 (str. 1)?

O: Ta rokopis izvira iz sredine 3. stoletja iz Oxyrhynchusa v Egiptu. Vsebuje Mateja 1:1–9, 12, 14–20 ter morda tudi2:14 . Je zelo fragmentaren. Strani so oštevilčene z grškimi črkami. Med njim in p69 ter Vatikanusom obstaja veliko podobnosti.

V: Kaj vemo o papirusu Oxyrhynchus 657 +PSI 1292 (p13)?

O: Ta rokopis je datiran v obdobje 225–250 n. št. in izvira iz Oxyrhynchusa v Egiptu. Vsebuje Hebrejcem 2:14–5:5; 10:8–22;10:29-11:13 ;11:28-12:17 . Strani so oštevilčene z grškimi črkami . Najden je bil skupaj z rokopisom iz 2. stoletja, Papirusom Oxyrhynchus 656, ki je kopija Geneze. Ta papirus ima številke strani, ki kažejo, da so obstajale prejšnje strani, ki so verjetno vsebovale zgodnejše dele Novega testamenta. Med p13 in p46 obstaja veliko podobnosti.

V: Kaj vemo o Papirusu Oxyrhynchus 1229 (p23)?

O: Ta rokopis je datiran približno v leto 200 n. št. in izvira iz Oxyrhynchusa v Egiptu. Vsebuje Jakobovo pismo 1:10–12, 15–18. Ima številke strani, zapisane z grškimi črkami. Pisar je očitno raje natančno prepisal besedilo (vključno z jezikovnimi napakami), kot da bi te napake popravil.

V: Kaj vemo o papirusu Oxyrhynchus 1598 (str. 30)?

O: Datiran je v začetek 3. stoletja. Ohranjene so le tri strani, ki vsebujejo 1 Tesaloničanom 4:12–13, 16–17; 5:3, 8–10, 12–18, 25–28; 2 Tesaloničanom 1:1–2; 2:1, 9–11. Dve od teh strani imata številke strani, zapisane z grškimi črkami. Ker sta številki strani 207 in 208, je očitno, da je rokopis prvotno vseboval veliko več.

V: Kaj vemo o papirusu Michigan Inventory 1571 (str. 38)?

O: Datiran je v konec 2. ali začetek 3. stoletja, ohranjena pa je le ena stran, ki vsebuje Apostolska dela18:27 –19:6, 12–16. Ima številko strani (59), zapisano z grškimi črkami („nu“, „theta“). Zato Philip Comfort sklepa, da je prvotno vseboval le Apostolska dela.

V: Kaj vemo o papirusu Oxyrhynchus 1780 (str. 39)?

O: Ta fragmentarni rokopis vsebuje Janez 8:14–22 in je bil napisan v prvi polovici 3. stoletja. Ima številke strani na sodoštevilnih straneh (74), kar po mnenju Philipa Comforta kaže, da je prvotno vseboval le Janezovo evangelij. Odkrit je bil v Oxyrhynchusu v Egiptu in se v celoti ujema z Vatikanusom, kar ga uvršča v aleksandrijsko družino rokopisov.

V: Kaj vemo o papirusih Chester Beatty I, II inIII (str. 45 + str. 46 + str. 47)?

O: Dejansko obstajajo trije rokopisi Chester Beatty: p45, ki vsebuje evangelije in Apostolska dela (3. stoletje), p46, ki vsebuje Pavlova pisma (okoli leta 200 n. št.), in p47, ki vsebuje Razodetje (konec 3. stoletja). Vsi so morda iz istega obdobja. Vsaj p45 in p46 imata strani oštevilčene z grškimi črkami.

Kaj se je ohranilo: Na ohranjenih straneh imamo večino Pavlovih pisem (razen 1. in 2. pisma Timoteju ter pisma Titu) ter druge knjige Novega testamenta. Prvih sedem strani je izgubljenih, prva ohranjena stran pa se začne z Rimljanom 5,17. Po tem je vrstni red knjig naslednji: Hebrejcem, 1. in 2. Korinčanom, Efežanom, Galatcem, Filipljanom, Kolosanom in 1. Tesaloničanom.

Fizični videz: Knjige so bile očitno razvrščene po dolžini. Papirus p46 je prvotno imel 104 listov, od katerih se jih danes 56 nahaja v muzeju v Dublinu na Irskem, 30 listov pa je v Ann Arborju. O manjkajočih straneh vemo, ker so bile strani oštevilčene.

Pisarji: Bil je le en pisar, korektorjev pa ni bilo.

Posebnosti papirusov iz zbirke Chester Beatty: Ena od posebnosti papirusa p46 je, da je Rimljanom 16,5–27 umeščen na konec 15. poglavja.

Kar zadeva Razodetje, p47 vsebuje številčne vrednosti, ki sledijo nekaterim besedam v Razodetju (Theomatics II, str. 27–28).

Bruce Metzger o papirusu p47 pravi: »Na splošno se besedilo P-47 pogosteje ujema z besedilom kodeksa Sinaiticus kot s katerim koli drugim, čeprav pogosto kaže izjemno neodvisnost.« Del Washburn v Theomatics II, str. 632, pravi, da to kaže, da je p47 zelo napačen.

V: Kaj vemo o papirusu Bodmer II (p66)?

O: To je tretji najstarejši sklop ohranjenih papirusov. Martin ga je prvotno datiral v leto 200 n. št., Hunger je navedel 100–150 n. št., v delu The Complete Text of the Earliest New Testament Manuscripts, str. 366, je navedeno sredi 2. stoletja, v delu The Greek New Testament, 4. revidirana izdaja, avtorjev Aland in sodelavci pa piše: »okoli leta 200«. Turner ga je datiral v obdobje 200–250 n. št., deloma zaradi velikih odstopanj. Vendar so bila od takrat velika odstopanja odkrita tudi v rokopisih iz 2. stoletja. Comfort dobro ovrže Turnerjeve razloge in trdi, da gre za sredino 2. stoletja (125–175 n. št.). Papirus p66 je bil najden v Egiptu med Tebami in Panopolisom v bližini Nag Hammadija. Domnevno gre bodisi za aleksandrijski rokopis bodisi za mešanico aleksandrijskega in zahodnih tipov. Vendar pa se v približno 20 primerih razlikuje od besedil, ki so značilna za vse zahodne tipe.

Ohranjeno besedilo: p66 vsebuje Janez 1:1–6:11; 6:35b–14:26, 29–30; 15:2–26; 16:2–4, 6–7; 16:10–20:20, 22–23; 20:25–21:9, 12, 17. Knjiga The Archaeology of the New Testament (Finnegan), str. 381, kaže, da je stran 137 zelo fragmentarna in vsebuje del Janeza 19:16.

Fizični videz: rokopis p66 ima 78 listov, velikosti 14,2 centimetra na 16,2 centimetra. Na vsaki strani je 15–25 vrstic, strani pa so oštevilčene z grškimi črkami. Običajno je pisar besedi »križ« in »križati« okrajšal tako, da je črki chi in rho napisal eno nad drugo. Danes se p66 nahaja v Colognyju pri Ženevi v Švici.

Značilnosti papirusa Bodmer II: Nekateri v p66 vidijo doketično pristranskost.

Jn1:18 pravi »edini rojeni Bog« in ne »edini rojeni sin«

Jn3:13 ne vsebuje besed »Sin človekov, ki je v nebesih«

Jn7:53-8:11 – to je najstarejši ohranjeni rokopis, v katerem zgodba o prešuštnici manjka.

Jn9:35 pravi »Božji sin« namesto »Sin človekov«

V Jn 19,5 manjka: »In rekel jim je: ›Glejte, človek!‹«

V: Kaj vemo o Bodmerjevem papirusu p72?

O: p72 je bil napisan okoli leta 300 n. št. Očitno je šlo za zasebni izvod, ki ga je nekdo naročil štirim pisarjem. Je podoben sahidskemu aleksandrijskemu tipu in ima številke strani z grškimi črkami.

Ohranjeno besedilo: Knjige so v naslednjem vrstnem redu: Marijino rojstvo, apokrifno Pismo Pavla Korinčanom, Enajsta Salomonova oda, Judovo pismo, Melitova pridiga o pashi, fragment himne, Filiejeva apologija, Psalm 33, Psalm 34, 1. Petrov pismo in 2. Petrov pismo.

Fizični videz: Meri 6 x 5 ¾ palca (15 ¼ x 14,5 cm).

V: Kaj vemo o Bodmerjevih papirusih 14/15, str. 75?

O: p75 (Bodmer 14/15) je bil napisan med letoma 175–225 n. št. Comfort in Barrett navajata okoli leta 175 n. št. Podobno kot pri p66, Sinaiticus, Vaticanus in Alexandrinus grški tekst nima ločil, kot navaja Bruce Metzger v delu A Textual Commentary on the Greek New Testament, str. 167. Vendar so ločila v p75 in Sinaiticus očitno dodali kasneje.

Vsebina: p75 vsebuje večino Lukovega in Janezovega evangelija. Natančneje vsebuje Luka 3:18–22; 3:33–4:2; 4:34–5:10; 5:37–6:4; 6:10–7:32; 7:35–39, 41–43; 7:46–9:2; 9:4–17:15; 17:19–18:18; 22:4–24:53. Vsebuje tudi Janez 1:1–11:45, 48–57; 12:3–13:1; 13:8–9; 14:8–29; 15:7–8. (Luka 1:1–3:17 manjka zaradi izgube osmih listov.) Janez7:53-8:11 ni bil nikoli prisoten.

Fizični videz: p75 ima ohranjenih 102 listov (od prvotnih 144), ki merijo 10 ¼ po 5 1/3 palca (26 po 13,5 cm). Na mnogih, a ne na vseh mestih sta bila izraza »križ« in »križati« okrajšani s črkama chi in rho, napisanima ena nad drugo, kot navaja knjiga The Archaeology of the New Testament (Finnegan), str. 382, 383.

Značilnosti Bodmerjevih papirusov 14/15: Glede na knjigo *The Complete Text of the Earliest New Testament Manuscripts* (str. 494–496) je prepisovalec imel navado izpuščati zaimke. V grščini je subjekt še vedno mogoče prepoznati po končnicah glagolov. Poleg tega se zdi, da je ta profesionalni krščanski pisar besedilo precej natančno prepisal. Očitno je uporabil Apostolska dela 12,20 za spremembo v Luku14:32 , pa tudi za nekaj drugih uskladitev.

Statistika papirusov Bodmer 14/15: Glede na knjigo »The Complete Text of the Earliest New Testament Manuscripts« (str. 496) je 87 % besedila identičnega z Vatikanusom (v Evangeliju po Janezu je 92 % enako). Vatikanus in papirusi Bodmer 14/15 imata 35 pomembnih odčitkov , ki so skupni le tem dvema rokopisoma, pa tudi skupne napake v pisavi.

V: Kaj vemo o uncialnem rokopisu 0189?

O: To je najstarejši ohranjeni pergamentni rokopis Novega testamenta, ki sega v konec 2. ali začetek 3. stoletja. Gre za en fragmentarni list, ki vsebuje Apostolska dela 5:3–21. Ima številko strani (15), zapisano z grškimi črkami.

V: Kaj vemo o papirusu Antinoopolis 12 (Uncial 0232)?

O: Datiran je okoli leta 300 n. št. in vsebuje 2. Janezovo pismo 1–9. Najden je bil v Antinoopolisu v Egiptu in ima številke strani (164 in 165) v grških črkah.

V: Kaj vemo o Bezae Cantabrigiensis (imenovanem tudi Codex Bezae)?

O: To je najstarejši znani dvojezični rokopis, z grščino na levi strani in latinščino na desni. Bezae Cantabrigiensis je zahodno besedilo, prepisano okoli leta 450–550 n. št. Pogosto se ga okrajša kot »D« ali imenuje uncial 05.

Kaj se je ohranilo: Ohranjen je večji del vseh štirih evangelijev in deli Apostolskih del. 3. Janezovo pismo 11–15 je ohranjeno le v latinščini. V grščini so izgubljeni naslednji odlomki: Matej 1:1–20;6:20 –9:2; 27:2–12; Janez1:16-3:26 ; Apostolska dela8:29-10:14 ; 21:2–10; 15–18;22:10 –20;22:29 –28:31. V latinskem prevodu so izpuščeni Matej 1:1–11; 6:8–8:27; 26:65–27:1; Janez 1:1–3:16; Apostolska dela 8:20–10:4; 20:31–21:2; 21:7–10; 22:2–10; 22:20–28:31.

Fizični videz: Obsega 510 listov, ki merijo od 25,8 do 26,7 cm v širino in od 17 do 22,9 cm v višino. (Večina drugih pomembnih rokopisov ima bolj enotne mere.) Napisan je na dragem pergamentu z rjavim črnilom. Na vsaki strani je en stolpec, v vsakem stolpcu pa 33 vrstic. Med besedami ni presledkov, citati iz Stare zaveze pa niso označeni. Trenutno se nahaja v Londonu, Velika Britanija.

Pisarji in korektorji: V rokopisu je devet korektorjev, ki so živeli od 6. do 12. stoletja.

Posebnosti rokopisa Bezae Cantabrigiensis: Vsebuje daljši konec Markovega evangelija. Metzger v delu Manuscripts of the Greek Bible, str. 89, pravi: »Kar zadeva besedilo, noben znan rokopis Novega testamenta ne vsebuje toliko značilnih odstopanj, predvsem prostih dodatkov (in občasnih izpustov) besed, stavkov in celo dogodkov.« Bruce Metzger v delu »A Textual Commentary on the Greek New Testament«, 2. izdaja (1971), str. 356, pravi, da je rokopis Bezae Cantabrigiensis zelo rad uporabljal grško besedo »tote«.

Izpuščanja: 86 besed, prikazanih spodaj, manjka predvsem v rokopisu Bezae Cantabrigiensis.

Mt5:32 »in kdor se loči/odpusti, se poroči, ta prešuštvuje« manjka v njem in v mnogih italijanskih rokopisih ter tudi v Avguštinu. (6 besed)

Mt9:34 manjka v Bezae Cantabrigiensis in v Diatessaronu (12 besed).

Mk3:18 »Lebbaeus« proti »Tadej« v večini drugih rokopisov

Lk12:21 v njem manjka: »To je tisti, ki si kopiči za sebe, ni pa bogat pred Bogom« (9 besed)

Lk 22,17–20 manjkajo deli 19b–20 (približno 38 besed)

Lk 24:12 manjka. (21 besed)

Apostolska dela1:26 Namesto »enajst apostolov« je v njem in pri Euzebiju »dvanajst apostolov«.

Apostolska dela 19:9 navajajo »Tirannus od11:00 zjutraj do4:00 popoldne« namesto »Tirannus« v primerjavi z »nek Tirannus« (6 besed več)

Dodatki:

Apostolska dela12:23 : »ga so pojedli črvi« v primerjavi z dodatkom, ki je prisoten le v sirski različici, ter dodatkom, ki je prisoten le v Bezae Cantabrigiensis in Italic

Apostolska dela13:43 : Bezae Cantabrigiensis, Italic in nekateri sirski rokopisi dodajajo 11 besed za »Bog«. (Srednjeegipčanska koptska različica dodaja 8 besed za »Bog«.)

Apostolska dela 15:2 »zdelo se je, da so se odpravili navzgor Pavel in Barnaba ter nekateri drugi izmed njih« v primerjavi z zamenjavo 10-besednega izraza z 24-besednim izrazom (6 skupnih besed) (tudi v Italic, nekaterih sirskih rokopisih in srednjeegipčanski koptski različici) (ni upoštevano v skupnih številkah)

Apostolska dela15:12 : 10-besedni izraz je bil zamenjan z 25-besednim izrazom (2 skupni besedi) (samo v Bezae Cantabrigiensis, italijanskem, nekaterih sirskih in srednjeegipčanskem koptskem prevodu)

Apostolska dela15:41 : dodanih 5 besed

Apostolska dela16:39 : zamenjal je 10-besedni izraz z 36-besednim izrazom (3 skupne besede)

Apostolska dela16:35 : zamenjal je 3-besedni stavek s 18-besednim stavkom (2 skupni besedi)

Apostolska dela16:35 je dodal 3 besede.

Apostolska dela 19:1 so frazo s 17 besedami nadomestili s frazo s 27 besedami. To je navedeno tudi v p38 (okoli leta 300 n. št.) ter v nekaterih sirskih rokopisih.

Poleg Bezae Cantabrigiensis se to pojavlja tudi v nekaterih sirskih rokopisih (5. stoletje).

V: Kaj vemo o Codex Claromontanus?

A: Ta rokopis je bil napisan v 6. stoletju in dopolnjuje rokopis Bezae Cantabrigiensis.

Ohranjeno: Vsebuje veliko tega, kar manjka v rokopisu Bezae Cantabrigiensis. Vsebuje vsa Pavlova pisma in Pismo Hebrejcem, razen naslednjih delov. Rimljanom 1:1–7, 27–30 in 1. Korinčanom 14:13–22 so v grškem jeziku izgubljeni, 1. Korinčanom 14:8–18 in Hebrejcem 13:21–23 pa manjkajo v latinščini. Grški del je dobro izdelan, latinski prevod pa ni ravno dober.

Fizični videz: Obsega 533 strani, ki merijo 7 na 9 palcev (18 na 23 cm). Napisano je v enem stolpcu na pergamentu.

V: Kaj vemo o bizantinskem lekcionarju?

O: Bizantinski lekcionar obsega približno 1.761 do 2.209 grških rokopisov, ki se na splošno ujemajo med seboj. Lekcionarji so bile zbirke odlomkov iz evangelijev in Apostolskih del. Bizantinski lekcionar ni vedno enoten. V Janezu 8:4, na primer, nekatere različice navajajo »mu je rekel«, druge pa »mu je rekel, da bi ga skušal«.

Prvi ohranjeni bizantinski lekcionar je bil napisan pred letom 400 n. št. Drugi je nastal pred letom 500 n. št., trije pred letom 600 n. št., pet pred letom 700 n. št., 22 pred letom 800 n. št., 123 pred letom 900 n. št. in 147 pred letom 1000 n. št. Ostali segajo vse do leta 1800 n. št., pri čemer je večina, približno 1.496, nastala med letoma 1000 in 1400 n. št. Glej knjigo The Text of the New Testament: An Introduction to the Critical Editions and to the Theory and Practice of Modern Textual Criticism avtorjev Aland in Aland, str. 82, kjer je prikazana preglednica lekcionarjev po stoletjih.

V: Zakaj obstaja toliko majhnih razlik med rokopisi?

O: Najprej nekaj alternativnih hipotetičnih scenarijev, nato pa domneva o odgovoru.

1. PREDSTAVLJAJTE SI: V majhni jami v Izraelu so našli rokopise, ki vsebujejo celoten Novi testament. Radiokarbonska datacija kaže, da so iz leta 90 n. št. ± 100 let. Na koncu vsakega rokopisa je kratka opomba, ki pravi, da je to izvirni rokopis izvirnega avtorja.

Bog je Vsemogočen in bi lahko poskrbel, da bi se stvari odvile na ta način, če bi to želel.

2. PREDSTAVLJAJTE SI: V zadnjih nekaj letih so našli na stotine popolnih rokopisov Apostolskih del, datiranih med letoma 100 in 300 n. št. Noben od njih ni enak drugemu, noben pa nima več kot 20 % skupnega z nobenim drugim izvodom Apostolskih del.

Bog bi lahko poskrbel, da bi se njegova beseda v Novem testamentu dejansko izgubila, če bi to želel.

3. PREDSTAVLJAJTE SI: Ugotovljeno je bilo, da so krščanski voditelji leta 325 n. št. zbrali vse razpoložljive izvode Novega testamenta in večino med njimi sežgali. Nato so izdali »standardizirano« različico. Vendar je nekaj zgodnjih izvodov preživelo, pričevanja verskih voditeljev izpred tega časa o dolžini različnih poglavij pa se izkazujejo za neprijetna za tiste, ki verjamejo, da je bila standardizirana različica edina.

Bog bi lahko to povzročil, če bi to želel. Če bi datum prestavili za približno 400 let naprej in besede »Novi testament« nadomestili z »Koran«, bi morali verjeti prav to, če bi bili musliman, ki bi študiral zgodovino Korana.

Dejansko stanje je takšno, da imamo toliko izvodov Novega testamenta, da ni nobenega dvoma o tem, kaj pravijo o kateri koli krščanski doktrini. Imamo toliko izvodov, da ne omenjamo vseh citatov in parafraza zgodnjih cerkvenih pisateljev, da poznamo ves pomen Svetega pisma. Vendar pa mnogi izvodi vsebujejo napake prepisovalcev, zato smo prepričani le o približno 97 % besed Novega testamenta. Po eni strani je to zelo visok odstotek. Po drugi strani pa bi lahko bil višji. Morda je lekcija, ki jo moramo iz tega potegniti, ta, da je bil Bog izredno zaskrbljen za ohranitev 100 % pomena Novega testamenta, ne pa toliko za posamezne besede.

Od Stare zaveze nimamo toliko izvodov, vendar je Jezus potrdil Staro zavezo svojega časa, in imamo izvode Stare zaveze iz njegovega časa.

V: Kaj so posebnosti armenskega prevoda Novega testamenta?

O: Prvi armenski prevod je nastal v 5. stoletju n. št. Nekoč se je menilo, da ga je pripravil škof Mesrob/Mesrop (umrl leta 439 n. št.). Danes pa verjamemo, da ga je pripravil Sahak/Sahok Veliki (390–439 n. št.). Nekateri menijo, da je bil preveden iz grščine, vendar Mesrobov nečak in učenec trdi, da ga je Sahak prevedel iz sirščine. V delu A General Introduction to the Bible, str. 519–520, je navedeno, da so bili armenski rokopisi pred 8. stoletjem revidirani na podlagi grških rokopisov, ki so bili po Efeškem koncilu prineseni iz Konstantinopla. Danes imamo na voljo le revidirane različice, najstarejši rokopisi pa so iz 9. stoletja. Po podatkih iz dela »Tekstualni komentar k grškemu Novemu testamentu«, 2. izdaja, str. 102, obstaja okoli 100 armenskih rokopisov.

Armenski prevod vsebuje vse knjige Novega testamenta in sledi tako bizantinski kot tudi cezarejski družini rokopisov. Tukaj je nekaj značilnih odstopanj v armenskem prevodu.

Jn7:53-8:11 Glede na delo »The Greek New Testament«, 4. izdaja, str. 347, nekateri zgodnji armenski rokopisi vsebujejo v Janezu »7:53-8:11 «, drugi zgodnji pa ne. Standardni armenski prevod po Janezu »21:25 « navaja »7:53-8:11 «.

Jn 8,8 »napisal na tla« (večina drugih rokopisov) v primerjavi z »napisal na tla grehe vsakega izmed njih« (5 besed). Rokopisi z drugo različico so armenski in veliko poznejši rokopisi, ki se začnejo v 9. stoletju.

Jn21:25 Armenski prevod (5. stoletje) in družina rokopisov »f1« tukaj dodajata »7:53 to 8:11 « namesto »po Janezu7:52 «. Vendar Aland pravi, da to ni Arm, ampak Arm^mss, kar pomeni, da je šlo za starodavno različico ali zgodnjecerkvenega pisca, ki se je razlikoval od urednega armenskega besedila.

Rim 8,1 se konča z »Jezus« v primerjavi z »Jezus, ki ne hodi po mesu« v primerjavi z »Jezus, ki ne hodi po mesu, ampak po Duhu«

Večina rokopisov vsebuje le »Jezus«. V knjigi 1001 Bible Questions Answered, str. 18, piše, da med tekstnimi kritiki o tem ni spora; besedilo naj bi bilo preprosto »Jezus«.

Druga različica se pojavlja v armenskem rokopisu, gotskem rokopisu iz let 493–555 n. št. in v rokopisu Alexandrinus iz okoli leta 450 n. št.

Tretja različica se nahaja v bizantinskem lekcionarju,

v Sinaitiku (popravljenem) po letu 340 n. št. ter v Claromontanusu (popravljenem) iz 6. stoletja.

Uporabnost: Armenski prevod podpira zanesljivost Svetega pisma od približno 5. stoletja naprej. Vendar pa poznejši datum omejuje njegovo uporabnost pri iskanju natančnega grškega izvirnika.

V: Katere so posebnosti gotskega prevoda Novega testamenta?

O: Gotsko Sveto pismo je prevedel Ulfilas (ali pa nekdo, ki je delal z njim) okoli leta 350 n. št. Goti so bili mogočno, bojevito ljudstvo. Ti konkretni Goti, imenovani Moeso-Goti, so se naselili v Moesiji od leta 250 n. št. in pod vodstvom svojega vodje Fritigerna leta 378 n. št. porazili rimskega cesarja Valensa blizu Adrianopola. Izvod gotske Biblije se danes nahaja v Uppsali na Švedskem, ohranjen pa je več kot polovica evangelijev. Ulfilas, grško govoreči Got, je bil drugi škof Gotov in arijanec. Kljub temu je bil njegov prevod dobro opravljen. Edina posebnost, ki sem jo našel, je v Pismu Rimljanom 8:1, kjer se ujemajo z armenskim in aleksandrijskim rokopisom.

Pomembno je zavedati se, da je bil Ulfilas arijanski heretik. Gre za osebo, katere teologija je bila obsodena na Nicejskem koncilu in ki ni imela nobenega razloga, da bi povzdignila Kristusa ali sledila pravoslavnim kristjanom. Poleg tega, ker je bil v gotščini, ga grško- in latinsko govoreči kristjani ne bi prepisovali ali popravljali, saj gotščine niso poznali. Vendar je bil njegov gotski prevod tako objektiven, da iz prevoda ni mogoče razbrati, da ga ni naredil pravoslavni kristjan. Tistim, ki bi trdili, da so Sveto pismo ponarejali kristjani, ki so imeli teološke motive, se odgovori z Ulfilasom in objektivnostjo gotskega prevoda.

Rokopisi: Ohranjenih je 5 gotskih rokopisov. Codex Argenteus je iz okoli leta 520 n. št.

Natančnost: Gotski prevod vsebuje zelo malo besedilnih različic. V delu »Splošni uvod v Sveto pismo« (str. 518–519) je zapisano: »Prevod se tesno, skoraj dobesedno drži grškega besedila bizantinskega tipa in besedilnemu kritiku ne ponuja veliko.« Danes imamo na spletni strani pet fragmentarnih izvodov gotskega prevoda iz obdobja 493–555 n. št., vključno z eno gotsko-latinsko različico.

V delu »Besedilo Stare zaveze« (avtor Ernst Würthwein), str. 206, piše: »Praviloma se [gotska različica] navaja le bežno, saj je splošna narava njene besedilne podlage precej natančno znana; za svoj prevod je Wulfilas [Ulfilas] uporabil rokopis poznega bizantinskega besedila, ki se le malo razlikuje od tistega, kar najdemo v grškem rokopisu.«

V: Kaj vemo o Diatessaronu?

O: Diatessaron (okoli leta 172 n. št.) v angleščini pomeni »skozi [vse] štiri«. Gre za harmonijo evangelijev, ki jo je Tatian napisal v sirščini ali grščini. Tatian je živel med letoma 110 in 177 n. št. Bil je asirski kristjan, ki je študiral pri Justinu Mučeniku (umrl leta 165 n. št.). Na žalost je Tatian kasneje postal heretik in se pridružil enkratitom.

Enkratiti (kar pomeni »gospodarji samih sebe«) so bili asketski (in vegetarijanski) gnostični kult, ki se je pojavil okoli leta 166 n. št. V svojem Diatessaronu Tatian ni vključil verzov, ki kažejo, da je bil Jezus človek. Zato je izpustil rodovnike in druge verze. Diatessaron citira približno 79 % vseh štirih evangelijev.

Najstarejši ohranjeni fragment »Diatessarona« je edini ohranjeni v grškem jeziku. Uporabljal se je v mestu Dura-Europos ob Evfratu, preden so Perzijci leta 256 n. št. mesto uničili. Imamo eno sirsko kopijo in tri arabske kopije, od katerih je najstarejša iz 6. stoletja. Leta 1957 so arheologi odkrili komentar k Diatessaronu, ki ga je napisal Efraem Sirski (375 n. št.). Poleg gnostikov je Diatessaron ugajal le nekaterim v sirski cerkvi. Sirski škof je odredil uničenje več sto izvodov, zato se jih je danes ohranilo le nekaj.

Previdnost pri sklicevanju na Diatessaron: Zaradi poznega datuma redkih ohranjenih izvodov Diatessaron ni zelo uporaben vir za določanje natančnega besedila evangelijev. Poleg tega je večina besedila ohranjena v arabščini, arabski časi pa so manj natančni kot grški.

Velika vrednost tega heretičnega pričevanja: Vendar je tudi Diatessaron v drugem pogledu zelo koristen vir. Po eni strani imamo gnostičnega heretika, ki brez zadržkov iz svoje harmonije izpušča cele odlomke, ki mu ne ustrezajo, namreč tiste, ki poudarjajo Jezusovo človeškost. Morda se je to zdelo bolj sprejemljivo, ker ni preprosto prepisoval enega evangelija, ampak je sestavljal harmonijo vseh evangelijev, pri čemer ni dodajal nobenega novega gradiva. Po drugi strani pa je 79 % evangelijev, ki jih je Tatian citiral, ohranjenih kot samostojno delo. Ko si ogledamo to delo, vidimo zelo veliko ujemanje z grškimi svetimi pismi, ki so ohranjena danes.

Tatian, heretik, ki mu ni bilo težko izpustiti celih odlomkov, bi lahko imel motiv, da vključi kakršne koli velike razlike, ki so domnevno obstajale v zgodbah o Jezusu. Vendar pa je tisto, kar je zapisano v Diatessaronu, preprosto citati iz štirih evangelijev, zmanjšani za približno 20 %, ki so poudarjali Jezusovo človeškost.

Glavne razlike so manjše, vendar je mogoče opaziti, kako so jih obarvali Tatianovi asketski pogledi. Piše, da je Janez Krstnik jedel mleko in med namesto kobilic in divjega medu, prav tako pa ni nobene omembe poroke Marije in Jožefa.

Podrobnosti: Tukaj so deleži verzov, ki manjkajo v posameznih poglavjih Diatessarona. Te številke so bile izračunane na podlagi dela »Ante-Nicene Fathers«, zvezek 9, str. 34–138, nekatere pa iz Metzgerjeve knjige »A Textual Commentary on the Greek New Testament«.